GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
DRAMA
Urednik: J. Vidmar
Din 2 50
Izhaja za vsako premijero>
Okusno Vas oblafil DAMSKI MODNI SALON
s (oFaJa
»«
Cene In Izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
V	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽBEI
PAPiR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine ^ Najugodneje v največji izbiri ^
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popuit	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v ljubljani
1936/37	DRAMA	Štev.	6
V. KATA JEV:
KVADRATURA KROGA
PREMIERA: 3. NOVEMBRA 1936
Namestu običajne ponovitve iz minule sezone je v letošnji dramski repertoar uvrščena duhovita komedija Katajeva: »Kvadratura kroga«, ki je bila igrana v Narodnem gledališču pred štirimi leti. Valentin Katajev (rojen 1897.) spada v krog pisateljev, ki v novi Rusiji ves čas vztrajajo pri dobrih tradicijah starejše ruske literature. To je peterburški pisateljski krog, ki je dal ruski literaturi poleg "jega še Zamjatina in Fedina. Po svojem pisateljskem značaju je Katajev predvsem duhovit ironik in ljubezniv humorist, ki ima sicer tudi smisel za satiro, toda za satiro, ki ni politično programatična, temveč človeška. To svoje odlično pojmovanje pisateljstva je dokumentiral tako v romanu »Defravdanta«, čigar snov mu je dajala veliko prilik za politično-satirične izpade, ki pa se jim je vsem ognil ter napisal dosledno izveden humorističen roman o dveh defravdant-skih uradnikih in o njuni poti od bogatega uživanja k pokori. In takega se je pokazal tudi v obeh svojih komedijah »Milijon težav« 'n »Kvadratura kroga«.
»Kvadratura kroga« je komedija o neugnanosti in nepokornosti človeške čustvene morale, ki je ne more zanesljivo obrzdati nobena *deja, noben svetovni nazor in nobena revolucija. Snov človeške čustvenosti je tako uporna in svobodna, kakor je matematiku upo-gladki krog, če bi ga hotel pretvoriti v strog in tog kvadrat. Taka uporna čustvena snov je tudi ljubezen obeh komsomolskih
53
parov v tej komediji. Ti mladi, navzkriž in protipostavno ter proti-moralno zaljubljeni ljudje, si zaman prizadevajo spraviti svoja čustva v sklad z novo etiko in z življenjskim položajem, ki ga imajo kot mladi, napak poročeni zakonci. Njihovo čustvo ne priznava umetnih meja in zahteva svoje, se bori za svoje pravice, ki jih nazadnje doseže. Prožni in odporni krog je razgnal kvadrat, v katerega ga je hotelo življenje ukleniti.
Da je naslovna prispodoba točnejša, je Katajev izumil svojevrstno odersko tehniko. Zgodba mladih dveh parov je uprizorjena tako, da se situacije in celo besede v obeh parih neprestano ponavljajo z neko matematično doslednostjo. Kar se zgodi v enem paru, se takoj nato zgodi v drugem in celo v posameznih parih nastajajo situacije, v katerih zakonca neprestano ponavljata drug drugega, in sicer navadno tako, da pri tem menjata svoji stališči. To trajno ponavljanje in obračanje situacij vnaša v dogajanje neko mehanizacijo in geometrično doslednost, ki dajeta kretnjam in obratom življenja napol avtomatičen značaj. In ta avtomatizem ne vzbuja samo predstave o trdovratnosti čustva, ki je podobna neugonob-ljivosti in odpornosti geometričnih likov, marveč ustvarja tudi komiko, in sicer nedolžno, ljubeznivo komiko, ki govori človeku tako o neiztrebljivosti čustva, kakor tudi o njegovi vesoljnosti in o njegovi enakosti v vseh človeških srcih.
V	svoji komediji, ki govori o trdoživosti človeške nagonske narave, pa se Katajev nikakor ne bori zoper življenjske moči, ki bi hotele omejiti in ukrotiti nagonske elemente. Ne bori se zoper te moči in jih ne obtožuje. Potrebuje jih samo za nujen okvir in za nujne meje, med katerimi se ujeta človeška narava bori za svojo svobodo. Novi red in nova etika sta v delu nekak strah samo zmedenim dušam mladih ljudi, nikakor pa nista in se ne zdita tako strašna Katajevu samemu. Kajti, ko nastopita, utelešeni v komediji, se pokažeta obzirni, popustljivi in prav tako dobrohotni kakor je dobrohotna vsa komedija.	/.	Vidmar.
54
Josip Vidmar:
Iz dnevnika
V	januarju in v prvi polovici februarja 1932 sem bil zaposlen s Prevajanjem »Zgodovine socijalne filozofije« med nami bivajočega ruskega učenjaka E. Spektorskega, v kateri pregledno in z ogromnim Poznanjem razpravlja o družbenih teorijah, ki jih je evropsko človeštvo nakopičilo v svoji pisani in živahni zgodovini od starega veka do XIX. stoletja. Ta knjiga obsega vso socijološko in miselno 'zgodovino Evrope in pomeni veliko obogatitev naših izobraznih možnosti. Toda te beležke ne zapisujem zato, da bi delo ocenjeval ali priporočal, dasi je vredno vsega priporočanja, marveč jo zapisujem zaradi tega, ker mi je v zvezi z nekim drugim delom mimogrede z neke posebne strani osvetlilo problem ideje ali resnice in n)enega pomena v človeškem življenju.
Ko sem namreč prevajajoč prebrodil v »Zgodovini socijalne »filozofije« uvod in antični svet in sem prodrl do početkov krščanstva lr» nato do njegove osupljive in čudežne rasti, sem moral svoje delo Prekiniti, da sem se za nekaj dni posvetil drugemu, nujnejšemu prevodu, »Kvadraturi kroga«, lahkotni komediji sodobnega ruskega Pisatelja Valentina Katajeva. To je zelo igriva in brezskrbna stvarca, vendar ima ne glede na umetniško ceno to vrlino, da je življenje v nji opazovano z zelo bistrim in posmehljivim očesom in da Je popisovano zelo odkrito. Prav ti dve lastnosti sta me nenavadno Presenetili, kajti pisatelj živi v Sovjetski Rusiji, a piše nekam zelo svobodno o sodobnem ruskem življenju, ki ga vrhu tega slika v tistih Preprostih čuvstvenih plasteh, kjer je življenje vedno in povsod enako 'n kjer se noče pokoriti nobenim ideologijam in svetovnim nazorom. Fa sfera je seveda kritična za vsak nazor in celo za vsako religijo. Kritična je kajpada tudi za boljševizem. In Katajev jo izkoristi za veselo in ljubeznivo zgodbico, ki jo spremlja morda celo z malce Partijsko nedisciplinirano ironijo.
To veselo igro sem tedaj prevedel med dvema poglavjema rane zgodovine krščanstva, katerega razmah mora človeka navdati z (->hčudovanjem. Toda prav ta igračica je bila prava cepika za ono deblo. Ko sem se z nekim čudnim čustvom v mislih še vedno mudil
55
pri njenih bolševičkih, ki so navzlic strnjenosti in strogosti svoje socijalne in moralne ideologije prav tako brez moči nasproti svojini niti ne bogzna kako velikim strastem kakor vsakdo drugi, sem postal nenadoma pozoren tudi na snov, ki sem jo imel pred seboj, na prva stoletja krščanstva. In v zgodovini, ki sem jo imel v delu, sem naletel na presenetljiv stavek Janeza Zlatousta, ki toži, da je med tolikimi tisoči kristjanov komaj kakih sto, o katerih je preverjen,
o	katerih vsaj upa, da se bodo zveličali. Pri tem sem se spomnil tudi Avguština, ki nekje pripoveduje, kako so ga znanci pregovarjali, naj se ne da krstiti prej nego na smrtni postelji, da bo tem bolj gotovo zveličan. Stvar prvega krščanstva, ki se mi je /,dela v velikih obrisih tako veličastna, je v podrobnosti pokazala docela drugačno lice. Začutil sem nekako sorodnost med obema pojavoma, ki sta se mi strnila v eno podobo.
Videl sem ljudi, ki jih je zajelo viharno prodiranje nove vesoljne ideje. Priznali in sprejeli so jo z ognjem kot absolutno resnico in celo kot razodetje. Prepričani so o nii in se morda celo fanatično, štejejo med njene vernike. In vendar, kakšen je njihov kontakt z resnico? Običajna misel o učinku, ki ga naredi velika ideja na človeško življenje, je ta, da taka ideja docela in globoko spremeni, poplemeniti in prosvetli vse življenje in osebno naravo, ki se z njeno pomočjo otrese vseh nedostatkov, slabosti in grehot. Taka je bila tudi moja predstava o vplivu velikih religijoznih in nravnih misli. Toda Katajev in njegovi nebogljeni komsomolci, zlasti pa Avguštin in njegovi krščanski svetovalci, ki jim je bilo bistvo krščanstva tako tuje, so me poučili drugače. Zavedel sem se, da je duhovno nadar jenih ljudi vedno zelo malo, da jih ni bilo več niti v časih prvega krščanstva in da intenzivnega stika s tako globokimi idejami ne more imeti vsakdo, marveč samo izredni ljudje, ki so jim v nekem smislu kos.
Toda kakor da sem stopil pred grm, ki je poln vrabcev, je pri tej misli završalo okrog mene vse polno vprašanj, ki so vsa povpraševala po eni stvari. Kako more biti človek fanatičen vernik ideje, ki je ni dojel in ki mu je ostala prav za prav tuja? S čim učinkujejo velike in globoke ideje na majhne in površne ljudi? V čem je njih pomen zanje in kako se izražajo v njihovem življenju, če ga ne prosvet-
1 ju jejo in ga ne delajo višjega? Kako nastajajo in še bolj kako se razširjajo in kako in s čim učinkujejo ideje, ki tvorijo zgodovino in ki so navzlic svoji vzvišenosti in nedostopnosti namenjene ne samo 'zbrancem, marveč izbrancem in najširšim plastem človeštva, s čimer Prestvarjajo svet in dele zgodovino v velika razdobja?
Široko razprostranjevanje velikih idej med plastmi, ki jim niso dorasle, sem si razložil takole: Vsaka velika ideja ima svoje žarišče v duhovnih sferah, ki so mogočno vznesene nad običajnim in običajnosti dostopnim pojmovanjem sveta. Toda svetloba, ki jo razpošilja to žarišče, prodira tudi v oddaljene plasti, v katerih se oslabljena sPaja s temo, kjer zmedli in potemni. Oči, ki ne morejo gledati v solnce, lahko gledajo v skaljeno luč. Duh, ki ne vidi čiste in prozorne resnice, vidi njene konkretnejše odbleske in odseve, poluresnice 'n nižje resnice, ki jih nehote ustvarja luč v središču. Kdor sprejme eno izmed teh poluresnic, je zvezan tudi z onim, česar morda ne bo nikoli spoznal v vsej čistosti. S takimi poluresnicami si velike 'deje zavojujejo svet, pri čemer je seveda razumljivo, da si ga zavojujejo tako, kakor mi je pokazala Avguštinova izpoved ali pa vesela igrica Katajeva, če hočete. Ne dvomim več, da je šlo po tej P°ti tudi krščanstvo, ki je bilo tudi v dušah prvih kristjanov navzlic vsemu junaštvu najbrže dokaj grobo, preprosto in pravi krščanski Miselnosti malo podobno, če pomislim, da že evangeliji poročajo o Prepirih med apostoli, ki so se prerekali za prva mesta v nebeškem k ral jestvu.
Pomislil sem še, da v svetu poluresnic tudi ni posebnih razlik 'ned svetovnimi nazori in niti ne med religijami, in vendar imajo tolikšno moč tudi nad temi duhovi, ki se ne poglabljajo vanje. In Sem se znova vprašal, kako naj smiselno razumem namen in pomen j-eh svetovnih idej, ki so sicer ustvarjene za najširše kroge človeštva 'n ki se prav v tem razlikujejo od velikih, toda često zelo izključnih filozofskih resnic, če pa je v naravi stvari, da jih široki svet vendarle ne razume in če preprosti posameznik ostane v novi orijenta-ciji prav za prav, kakršen je bil, in če se ne izpopolni in ne očisti P°d njihovim vplivom.
Skušal sem si odgovoriti na to vprašanje, a nisem našel prave P°ti. Oziral sem se neprestano na izredne vernike, v katerih življenju
57
jc ideja povzročala spremembe, kakršne so mi ostale v spominu iz legend in svetih povesti. In mislil sem, da je globoka prosvetlitev življenja in osebnosti edini in bistveni smisel ideje, pa bodisi pri izrednih ali pri običajnih ljudeh. Kesneje sem sprevidel, da sem se motil, kajti na koncu neke miselne poti, na kateri se nisem prav nič nadejal odgovora na svoje vprašanje, se mi je pokazala drugačna razrešitev.
Zamislil sem se v življenje idej. Razlikovale so se kakor ljudje. Bile so majhne, velike, stoletne in tisočletne. V misel mi je segla analogija. Napoleon je nekoč dejal, da se ljudje, kakršen je on, rode komaj vsakih sto let; človek njegove mere pa da se rodi v tako ugodnih okoliščinah, kakor se je on, komaj vsakih tisoč let. Te skromne besede so odprle novo pot. Prenesel sem jih na krščanstvo, ki je v svetu resnic tak tisočleten pojav. Kako si razlagati ogromni uspeh krščanstva? Kdor ni voljan, sprejeti ga kratko malo kot delo nadnaravnih moči ali kot čudež, si ga bo utemeljil nekako po oni analogiji: velika ideja, ki je vržena v svet v posebno ugodnih okoliščinah. In kakšne so bile te posebno ugodne okoliščine? Kakor v onem političnem svetu anarhija, tako v idejnem — miselni kaos, brezvladje.
Ko je krščanstvo nastalo in se razraščalo, je bil položaj v reli-gijoznem in duhovnem svetu približno takle: paganstvo je bilo izčrpano, to se pravi, življenjske izkušnje in več nego tisočletno kritično delo mislečega sveta, so omajale vero v njegove bogove in njegovo moralo. S tem je človeštvo izgubilo oporišče in smer. Misel je razjedla istino, vse je bilo resnično, vse neresnično, vse je bilo prav in vse napak. Tak razkroj doživi prej ali slej vsaka ideja. V to zmedo so pljuskali iz Azije novi kulti in nove religije, ali nobena izmed njih ni preplavila vsega antičnega sveta, dokler ni prišlo krščanstvo. Kako se je nato širilo in kaj je pomenilo posamezniku, sem že govoril. Kaj pa je pomenilo svetu, se mi je pokazalo šele sedaj. Do njegovega prihoda je svet sicer živel, toda njegove moči so se neurejene razletavale vsaka v svojo smer, kakor jih je bilo volja, ali kakor je hotel slučaj. Svet ni poznal več ne stremljenja — k čemu tudi? ne navdušenja. In ker ni bilo ne volje ne stremljenja
58
ne gorečnosti, je življenje potekalo mlahavo, medlo in neveselo.
I	ovsod so se kazali znaki utrujenosti in apatije.
V	ta razkrojeni svet je prišla tropa ljudi, ki jih je izročena jim resnica navdajala z brezprimerno gorečnostjo in z vero v veliki smoter, za katerega so žrtvovali vse, celo svoje življenje. To živo dejstvo je bilo v času popolne brezsmernosti bolj prepričevalno nego resnica sama. Prevzelo je posameznike in množico, kajti nudilo je Uteho tisti težnji, ki je najvišji zakon človeškega življenja, težnji po žrtvovanju in posvetitvi življenja nečemu velikemu in svetemu. S tem je krščanstvo svetu sugeriralo novo smer, novo voljo, novo zbranost, novo krepčino, novo zdravje in novo življenjsko radost.
Zdaj mi je postalo jasno, kaj pomeni ideja človeku, ki je ne razume in ki mu ostane njen smisel tuj. Kot misel mu res ne pomeni rnnogo. Tudi ga bo zelo malo poplemenitila in, kakor se reče, dvignila njegovo življenje v običajnem moralnem pomenu te besede. Ogromno pa mu bo pomenila kot vir nove vitalne moči, ki preveva v dobah postankov ves svet in s tem tudi njega. Ne da bi razumel globočino njenih vrednot, bo čutil piš njene moči preko sveta in bo nenadoma začutil v sebi novo valovanje krvi in podjetnosti in ve-Selja, kakor človek nenadoma omamljen stoji sredi polja v prvem dihu pomladi, ki je ni opazil in ki ji ne pozna ne vzroka ne pomena. Človek, ki ga objame pomlad nove duhovne smeri čuti, da se pripenja novo življenje, ki mora imeti in ima zopet smisel, nič zato, če Je nedoumljiv, dejanski je — in zaradi tega je zopet vredno živeti *n umirati in sicer z veseljem v srcu. Ne toliko v moralni vzgojnosti, kajti, če sploh, se svet moralno razvija komaj v tisočletjih, marveč y. ustvarjanju novih iluzij o smislu življenja, ki dajejo človeštvu novo Zlvljenjsko voljo in radost, — je pomen velikih zgodovinskih resnic.
Lepo je premišljati o teh pomladih človeštva. Ali če se ozreš po Syojem času, po svojem svetu, se ti mrači oko.Vsaka ideja je umrljiva. vsako razjesta življenje in miselna kritika. Danes leže nad svetom same mrtve ideje. Skoraj vsaka misel, ki je bila nekoč ostra in od-P°rna, primi jo v svojo krepko roko, sesula se bo, kakor da je sPrhnela v teh dveh tisočletjih. Resnice še stoje, ali svetu je zopet Vse prav in vse napak, vse resnično in neresnično hkratu. Težka
S9
melanholija leži nad svetom, ki živi in mr je brez veselja in brez gorečnosti. Bojim se, da žalost še ni zrela in da pomladi še ne bo tako kmalu. Toda kako bi se vse oddahnilo in zakipelo, če bi od nekod zavel prvi pomladni dih.
Beležke
Poleg del, ki so navedena v uvodnem članku, je Valentin Kata-jev napisal tudi komedijo »Pot skozi cvetje« (Doroga cvetov), ki jo je že uprizorilo več jugoslovanskih odrov. Bolj kot v katerem izmed prejšnjih del prihaja v tej komediji do izraza satirična volja. Pisateljev posmeh se v nji obrača zoper banalne in blebetave propoved-nike komunizma, kakor ga osladno in nerazsodno pridigajo ljudje, ki so v resnici vse prej kakor možje idej in prepričanja. Videti je, da Katajeva vedno izraziteje zanima v njegovih sodobnikih razdvoj, ki se kaže v njih med njihovim nazorom in njihovim življenjem: —
31. oktobra t. 1. so svetovni listi poročali o novi trockistični oziroma inteligentski zaroti v Leningradu. Med imeni prijetih so navajali tudi ime Valentina Katajeva. (Glej zagrebški »Morgenblatt«)
Prihodnja premiera v drami bo Viljema Wernerja komedija »Na ledeni plošči«. Komedija obravnava večno snov »očetov in sinov«, toda s popolnoma sodobnimi motivi, kakor so: kino, nogomet, brezposelnost i. t. d. Delo režira režiser C. Debevec.
Lastnik in izdajatelj' Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik’ Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
60
Foto atelje-studlo
J. POGAČNIK
LJUBLJANA Aleksandrova cesta 3
se priporoča
CINKOVO BELILO ,,BRILJANT"
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON ,.TITANIK“
originalno 30 °/o blago, odporno proti svetlobi SVINČENI MINIJ „RUBIN“
garantirano 30% svinčenega superoksida KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRST!
ALFONZ
BREZNIK
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
Vsa glasbila In strune
Metalno akcljonarsko društvo, Ljubljana
Telefon 2727
Kvadratka kroga
Veseloigra v treh dejanjih J kv* Poslovenil .Josip Vidmar.
ari5
Vasja, komsomolec Abram, komsomolk Tonja, komsomolk® Ljudmilika, neorg&f \\t Tovariš Flavij, pa*! Jemelka črnozjoniJ)!
Režiser in inscenator: Ing. ari:. It. Stupica.
ior
Sancin
Stupica
M. Danilova
Severjeva
Jerman
Potokar
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 4
Zobna ordinacija	
r Dentist teh.	
Leopold Smerkolj	
laboratorij za mačerno tehniko in keramiko	
orčinira za zdrauljenje zob od 8-12 ure čop.	
in od 2-6 ure pop.	
*	
Ljubljana UI1. Celouška cesta 32 // Telefon 34-48