Domovina (Povest. — Spisal Cvetinomirski.) I. U pride papa danes zveČer kmalu domov?« je vpraŠala mala sedemlelna Silva svojo mater, ki je sedela na nizkem stolčku poleg okna. »Kakor ponavadi,« je odgovorila mati in se nasmehnila. »Zakaj pa izprašuješ? . . . Povej, Silvica! . . .« Silva je popustila na tleh iz cunj narejeno punčko in je stopila k materi. »Mama! Kako se bojim za papa! . . . Tako truden in izmucen pride zmeraj zvečer domov, in tako strašne reči zmeraj pripoveduje . . . Tam pod zemljo, tam v temnih rovih gotovo ni prijetno ... Bojim se, sama ne vem, zakaj... In papa je tako dober ,..« Mati je odložila šivanje in je pobožala hčerko po zlatokodrasti glavici, »Glej ga, otroka, kako resno že govori . . . kakor dekle pri dvajsetih letih .. . Nikar se ne bcj, Silvica, nič hudega se ne bo zgodilo očetu! Samo Boga moras lepo prositi, veš, Silvica, pa bo vse dobro ...« V tem sta pritekla po stopnjicah navzgor vsa zasopla m potna Manči in Rozalka; Mančetu je bilo devet, Rozalki pa deset let, Nanagloma in hrupoma sta odprla duri v sobo in sta hitela proti oknu k materi. »Kaj pa vama je?« je vprašala mati in se je skoro prestrašila. »Zakaj pa sta tako tekla? Vsa vroča sta v Uca, kar teče od vaju . . .« Rozalka je prva začela; »Šla sva po ulici, ManČi in jaz, pa je pridrvila nama nasproti množica ljudi. — »Sto jih je podsulo pod zcmljč,« so kričali cni. Drugi so pa ccl6 jokali; ,Moj moz je bil tudi vmes, med tistimi ncsrečniki . . .' Kje pa jc papa, raama? Ga še ni domov? Saj se žc vendar mrači,..« Umolknila je deklica in si je obrisala z robcera potni obraz. Sitva se jc pa oprijela matcre za krilo in jc zajokala na glas. »Jaz se bojim, bojim, mama ... Strah me je . ..« je zajecljala; v joku je podrhtevalo njeno mlado telo. »Tudi jaz se bojim za papa,« je rekel po kratkem molku Manči. Mati je sklcnila roke na prsih, »Molimo, otroci, pokleknimo tja-Je pred podobo Malerc božjc. . . Prosimo Boga, da nam chrani papa pri življenju . . . Toliko se jih ponesreči pod zemljo, v rovih.« Rozalka je zavzdihnila, »Bog daj, da bi ne bil papa med tistimi nesrečnimi!« Mati je prižgala luč, ker se je medtem že skoro stemnilo. Zagrniti je hotela ravno okna, ko je zašumelo spodaj na ulici in je zavalovila množica ljudi, delavcev, žensk Jn cdrastlih otrok. Vpili so in jokali, ženske so si brisale s predpasniki solzne oči. »Ti torej so sedaj zapuščeni in takorekoč osiroteli!« je pomislila mati, Gledala je skozi odprto okno in solze so ji stale v očeh. Vsi trije otroci, Manči, Rozalka in Silva, so prišli k oknu in so strmeli z materjo vred doJ na polno ulico, Kmalu se je pa mati okrenila in je zagrnila okna. »Molimo!« je rekla in je pokleknila na klečalnik pred podobo Matere božje. Otroci so pokleknili za njo in so molili glasno. Materi so kapale solze iz oči na roke .. . Dolgo so molili; hrušč in trušč na cesti, spodaj pod oknom, sta potihnila; mirao je svetila svetilka v scbi nad raizo, pod stropom, kjcr je bila privezana. Le včasih je plamen čudno vzplapolal in siknil kakor dolg krvavordeč jezik . . . Mestece zunaj je že zagrinjala črna noč v svoje temno okrilje. Le zdajpazdaj se je oglasil na samotnlh uticah še kak nagel korak zakasnelega rudarja. In včasih so nenadoma zaškripala tuintam vežna vrata in so nato sunkoma zahreščala v tečajih ter ravnGtako hitro utihnila .. . Ko so prenehali v sobi moliti, je šla mati trudnih, opotekajočih se korakov h klopi kraj peci in je sedla. Roke si je položila na kolena in je globoko sklonila glavc, Kmalu so bili tudi otroci poleg njc. Rozalka je sedla na njeno levo stran, Manči pa na desno, Silva pa naravnost pred njo, na majhno, nizko, leseno prukco, ki jo je imela zelo rada- »Čudno se mi zdž, da še zdaj ni domov papa,« je rekla mati s tihim, rahlim, malo drhtečim glasom, »Če jih je res toliko zasulo v rovih . . . in menda je res — čemu pač je bil tak šunder na ulicah? , . , Da bi le Bog dalr da bi ne bil naš papa med tistimi . . . Kaj pač bi potem začeli? Na cesto nas poženo, vse skupaj, kakor smo, siromake ... In še od gladu bi morali pomreti. . .« Otrla si je mati solzo iz oči in je nadaljevala še s tišjim, Še bolj z rahlim, zvonkodcnečim glasom, ki se je tresel kakor struna: »Čemu, mili Bog, je treba, da trpimo in stradarao sedaj tukaj, ko bi lahko živeli mirno in srečno v domovini? ,.. Živeti v večnem strahu, ne 4 biti varen lastnega živtjenja .. . Toda — kaj bi? Kako bi? ... Bog že ve, kaj dela; ne smemo se mu ustavljati. Modra so njegova dela in kar on stori, gotovo prav stori.« Verno je poslušala Rozalka materine besede. »Takrat, ko smo živeli še doma, tam daleč za tem tujim svetom, dalcč onkraj morja, takrat je bilo prijetno,« je govorila mati kakor sama zase in se je ozirala zdajpazdaj izpod trepalnic na Silvo pred seboj na pručki. »Imeli smc Iep kos zemlje, prijazno hišico, Iepa, ponosna gospo-darska poslopja naokrog; Čeprav ni bilo mnogo, ampak nekaj je že bilo, za nas čisto zadosti. V tibi dolini je bilo naše domovje, ob široki, beli ccsti, ki se }e vila med njivami in travniki, včasih tik potoka, v ncizmerno daljavo . . . Zadosti življenja je bilo v naši dolini, v naši vasi; posebno ob lepih, solncnih nedeljah popoldne je bilo zelo prijetno. Romali smo lepo k sosedom, posedali v senci starih jablan in se pogovarjali po domace, kakor se pogovarjajo prijatelji in sorcdniki. Do večera smo se razgovar- jali in se potcm razšli vsak na svoj dom . . • Manči se je nenadoraa stresel in se je oprijel matere. »Jaz pa nisem bil nikoli doma, tam v tistih krajih za morjem, maraa,« je rekel z jokavim, čudnootožnim, plahim glasom. »Si bil, ampak majhen si bil še takrat in se ne moreš spominjati; ludi Rozalka ne. Samo Silva ni vidcla še nikoli tistih krajev.« Tako je odgovorila mati in je povesila glavo. Mirno so zrle njene oči, trcpalnice niso trenile niti za hip ne. Stara, močno obnošena ruta, ki fo je irnela na glavi, ji je zdrknila globoko na tilnik in se je odvezala pod vratom. Tudi Rozalka se je nagnila bliže k materi. »0 mama, kako rada bi jaz videla šc enkrat našo domačo vas!... Čeprav se ne spominjam tistih lcpih krajev, pa vendarle vem, da ni nikjer tako prijetno kakor doma. Tam je mirna, tiha dolina; gozdovi bučč in šume naokrog po bclmih in gričih, po dobravah se lesketajo srebrne breze in rablo pošumevajo v vetru; spodaj ob svetli cesti se pa razprostirajo polja na vse sirani, in ta polja napaja in moči potok, ki se vijc mimo trav-nikov in leh skozi dolino<. . .« Vcdno tišje je govorila Rozalka, vedno rahleje, in je končno le šc šepetala. Nihče razen matere je ni poslušal, in razumelo je te besede globoko le materino srce. Sedcli so tako ob pečj in se pcgovarjali. Mali je vzela v roke staro obleko in jc pričcla šivati. »Ali res ne bo prišel papa dancs domov?« je vprašal po kratkcm molku Manči. Mati je dvignila glavo. »Seveda bo prišel, prav kmalu bo prišel, Gotovo se je malo zakasnil — pa to nič ne de, — Rozalka, stopi no vun na hcdnik, k stopnjicam, in malo poslušaj, če žc gre kdo po veži!« Ob teh besedah je mater sarao zaskrbelo in zabolelo v srcu. Rozalka je planila lahnih, prožnih korakov iz sobe in je zaloputnila duri za seboj. Zunaj se je pa naslonila z obema komolcema na ograjo tik stopnjic in je jela prisluškovati, Vse tiho je bilo naokoli. Tako mirno kakor na samotnem pokopaltšču. Od nikoder niti najmanjšega glasii — Še muha ni nikjer brenčala .,. Nobcn korak se ni oglasii globoko spodaj v temni, ncrazsvetljcni veži. Nikjer niso zahreščala vežna vrata; tudi na stopnjicah je bilo vse samotno in mrliškotiho. Dolgo je čakala Rozalka, toda odnikoder ni bilo Žive duše, še vedno se ni hotel cglasiti na stopnjicah urni korak očetov. Rozalko je postalo konČno žc strah — kar zakričala bi bila od groze: odnikoder čfoveka . . . Stekla je potem naglo v sobo nazaj in je zaprla pazno in varno duri za. seboj, »Si kaj slišala, Rozalka?« se je okrenila mati in odprla široko temne, dolge trepalnice. Rozalka je obstala in skrila beli, nežni obrazek v dlani. »Ničesar nisem slišala!« je rekla in je naglas zajokala. »Ne jokaj, Rozalka!« jo je zaprosila mati. »Papa pride gotovo vsak čas . . . Bog bo že tako ukrenil, da bo vse prav . . ,« Toda Rozalka se ni dala potolažiti; še vedno so ji močile solze lica in so kapale na njene tenke, prozorne ročice. Mater je pričelo vednobolj skrbeti. Včasih je prenehala kar nena-doma s šivanjem in se je czrla z dolgim, iščočim pogledom proti durim. Toda nihčč se ni oglasil na hodniku, nihče ni priiisnil na kljuko, nihče ni vstopil... Čudna tišina je zavladala v sobi; zakajcna svetilka pod stro-pom je le slabo razsvetljevala prestrašene obraze kraj peči. Tedaj se je pa oglasila naenkrat spct mati s svojim tihim, plahim glasom: »AU ste kaj lačni, otroci?« Silva je skremžila svoj obrazek in je stegnila rckc, »Lačna sem, mama, lačna,« je rekla jeclfaje. »Tudi jaz sem lačna,« je dostavila Rozalka in si obrisala z robccra solzni obraz. »In jaz tudi,« je dodal šc Manči. Nasmehnil se je, toda bilo mu je, da bi bil glasno zajokal Mati je vstala in je odložila zakrpano obleko v kot. »Lačna! Kave! . . .« se je zakremžila spet Silva in se oprijela z vso silo materinega krila. ^Potolaži se, takoj bora pripravila,« je dejala raati in je odšla v kuhin/o, da napravi olrokom kave za večerjo. V kuhinfi je ropotala z lonci na ognjišču in je drsala iz kota v kot v svojih obrabljenih in na nekaterih krajih malo luknjastih copatah. Kmalu je bila kava v sobi na mizi in otroci so prihiteli vcčerjat, ker so bili laČni. »Kar hitro, otroci, potem pa brž spai.'« je priganjala ma(i. »Ni dobro za otroke, če predolgo čujejo in rogovilijo.« »Samo prej moraš še povedati, mama, kako je to, da smo prišli semkaj v Ameriko!« je zaprosila Rozalka. »Mislim, da tega nisi šc nikoli povedala ,,.« Mati se je rahlo nasmehnita. »Velikokrat sem vam že pravila o tem . . . toda otroci tako kmalu vse pozabite ... Pred šestimi leti je bilo, ko je v naši vasi vse kar norelo in se navduševalo za novc obljubljeno deželo — za Ameriko. Vsak je hotel postati kar čez noč bogatin z milijoni denarja, in ker je mislil, da je to samo v Ameriki mogoče, je silil tudi le samo v Ameriko ... Tako je bilo že precej ljudi pripravljenih na odhod, med njimi tudi Rižnerjev Janez, naš sosed, in pa Ktanškov Polde. Obadva sta bila precej premcŽna in tudi oženjena sta že biia. Velikokrat sta bila v naši hiši in pričela sta siliti v nas, da gremo še tudi mi z njima. No, kmaiu smo se res zmenili in smo sklenili, da gremo tudi mi. Še dosti lep kos zemlje smo imeli, toda denarja pa Ie ni bilo ravno preveč pri hiši. In ravno to je bil vzrok, da. je sklenil nas papa, da gre v Amerikc. Prodali smo kraetijo in se odpeljali po pre-teku nekaj tednov proti morju in nato po morju nasproti obljubljcni dežefi. Ko smo dospeli v Ameriko, ni mogel dobiti papa nikjer dela, ravnotako tudi Janez in Poldc ne. Denar, ki srao ga bili dobili za kmetijo, je hitro pohajal . . . Zgodilo se je, da so dobilt nasi ljudje šcle čez več mesecev delo v neki jami, pod zemljo. Pa tudi denar nama je že medtem docela poščl . . . Dostikrat je bilo treba odtistihdob stradati in trpeti pomanj-kanje ... 0, kako bi bili živeli prav lahko mirno in zado-voljno v domo-vini, v domačem kraju! In šest let je že preteklo od takrat, šest žalostnih, klavernih Iet. . .« Dremati se je že jelo materi, ko je pripovedovala vse to, in tudi kimati je začela z glavo. Samo Rozalka jo je še poslušala, zakaj tudi Manči in Silva sta bila zadremala . . . Kmalu se je pa mati vzdramila. Pobrala je naglo skodelice z mize in je cdšla v kuhinjo, da pomije posodo ... Otroci so postali že čisto zaspani; Silva se je bila naslonila z glavo na klop in jc zadremala; ravnotako tudi Manči. Lc Rozalka je še bdela. Ko se je pa vrnila mati v sobo, je vzela s stene velik molek z debe-iimi, okroglimi jagodami in je zbudila Silvo in Mančeta. »Pokleknite, bomo molili še rožnivenec, potera pa spat!« je rekla. Poklcknila je na klop in začela moliti naprej, Vsi trije otroci so pokleknili na tla in odgovarjali s Čistimi, srcbrno-doncčimi glasovi. Materin glas pa se je tuintam katerikrat strescl in podrhteval, kakor glas izmučenega, osivelega starca, Po končani molitvi je pa obesila mati molek zopet nazaj na žrebelj in je rekla: »Scdaj pa kar spat, otroci.., Jaz moram Še bdeti in počakati papa . . .« Manči pa se je nenadoma okrenil in dvignil obrvi, »Ali ste slisali? ... Nekaj jc zaropotalo na stopnjicah .. .« »Sanja se ti, otrok,« je odvrnila mati. »Saj ni nič ,.. Samo vcter je zattdil zunaj za hišo ... Kar spat — pczno je žc ,..« »Tudi jaz sem slišala nekak šum zunaj, kakor da bi kdo padel na stopnjicah,« je pripomnila tudi Rozalka in se ozrla v mater, Mati je pcsluhniia, »Nič ni , . . prav zares se vam že sanja, otroci . . . no veter je zunaj . . .« Nenadcma so se pa oglasili zunaj na hodniku, že tik duri, ležki, nerodni koraki, in vmcs so se zaculc hripave besede. »Papa gre ... Ali nisem rekel?« je kriknil Manči. Mater je streslo in zazeblo ... »Menda se vendar ni zgodila kaka nesreča?« Medtem jc pa potrkalo hrupoma na duri, s težko, okorno roko. »NoterU je zaklicala mati in je planila na noge. Otroci so stopili za njo in čakali vsi preslrašeni in upali v lica, Sunkoma so se odprla vrata na stežaj. Temne, bradate, v dolge plašče zavite postavc z nosilnico na ramah so se prikazale iz mraka in so vstopile trdih, odločnih korakov v sobo. Mati je pfaniia k nostfnici in je pogledala. »Matija! ... O Matija!« je zajokala, ko je zagledaia v nosilnici svo-jega moŽa. »Saj sem mislila, da bo kaj takega .. .« Temni, bradati možje so položili nosilnico na klop in so si brisali potna Čela, Eden izmed njih, v visokih, močnih škornjih, obraz ves zarastcl in kocinast, dolge, mcgočne brkc pod nosom, se je pa vsedel na klop in je poboža! Mančeta, ki je gledal širokoodprtih oči ves ta prizor. »Poglej gar kako je že zrastel!« je zamrmral samprisebi. Mati se je okrenila in se je začudila, nAh, ti si, Polde — Klanškov Polde,« je spoznala kocinastega veli-kana. — »Moj Bcg, kakšna nesreča nas je zadela! Kaj praviš, ali bo ostal živ ali ne?« jc pokazala s prstom na nosilnico. Polde je pa zamahnil z roko. ^NiČ bati, Meta! . . . Desno nogo si je malo poškodoval, drugega ni nič . . . Par mesecev bo moral ležati, pa bo dobro. Nikar se preveč ne bcj! . . . Sedaj še ni treba govoriti z njim, leži v omotici, pa bo kmalu boljše. Da je ostal le pri življenju — to je glavno! Pomisli: sto jih je ob življenje, več sto pa ranjenih. Še zdaj jih vlačijo iz rovov, iz zemlje ... Tudi jaz sem komaj usel smrti.« Ko je zagledala Rozalka očeta v nosilnici, je zajokala na glas, ravno tako tudi Silva in Manči. »Spat, ctroci, le spat se odpravite!« je z milim glasom prigovarjala mati in je nagnila glavo na prsi, da ne bi videli tuji ljudje njenih solz. »Res najboljše. . . otrokom škoduje strah in žalost,« je pritrdil Klanškov Polde in si zapalil smotko. Ko so odšli otroci v spalnico, so spravili možjc očeta z nosifnice v postelj. Še vedno je ležal v omotici in Ie rahlo dihal z napolodprtimi očmi, desno nogo je imel že obvezano do kolen. 8 »Ni nič hudega in nevarnega,« je tolažil Polde mater. »Matija bo prav kmalu okreval in zopet bomo skupaj v jami. ., Samo sedaj je še v nezavesti od bolečin... pa se bo kmalu vzdramil... Julri pošlji pa po zdravnika, Meta, — razumela? Zdravnik bo že tako naredil, da bo vse prav, Mislim, da ne bo treba ravno v bolnisnico; tam je drago . . .« Mati je bila nekoliko potolažena, toda vendar jo je skelelo še vedno v srcu. Pri odhodu se je Polde okrenil. »Mcta! Bog bo že dal, da bo Matija kmalu zdrav. Zato se nikar nič ne boj!« »Bog daj, da bi bilo to rcs,* je rckla mati. »Ampak Polde, pridi nas Šc kdaj obiskat, tako dolgo te žc nisem videla . . . Veš, tako samotarsko živimo, kakor v pustinji — žive duše ni nikdar k nam. Pa tudi Rižner-jevega Janeza pripelji kaj s seboj, če ga boš kdaj kje srečal,,.« Možjc so pobrali nosilnico, se poslovili in odsli. Kmalu so zamrli zunaj na hodniku in na stopnjicah okorni koraki in zopet je zavladala vse-naokrog mrliška tišina- Ko je bila mati sama v sobi, ki jo je le za silo razsvetljevala slaba petrolejska svetilka, se je približala tiho in neslišno postelji, kjer je ležal njen mož, in je gledala dolgo časa bledo in upalo lice bolnikovo. »Matija!« je zaklicala z drhtecim, prosečim glasom, Mirno je ležal oče na postelji in se ni ganil. Samo rahlo so se dvigale prsi pod odejo, oci pa so bilc kakor mrtve, brez življenja. Mati je prijela bolnika za roko: »Matija!« Tih, ječec je bil že njen glas, Toda oče se še ni vzdramil. Tedaj je padla mati na kolena pred posteljo in je zaihtela. »Matija — ali čuješ? ... Daj, oglasi se ,..« Na postelji se je zgenilo pod odejo. Počasi so se odprle bolnikove oči in se ozirale topo in začudeno po sobi: »Kdo je? Kdo rae kliče?« Mati si je obrisala s predpasnikom solzne oči: »Jaz scm, Meta . . . O Matija, kaj bo s teboj? Si se hudo poškodoval?« »Slab sem . . . slab,« je odgovoril kakor v sanjah, »Noga me skeli in pcčc, desna noga, mislim, da je zlomljena ... Pa bo že boljše, Metaf kar brcz skrbi . . .« Nanagloma je pa zopet umolknil in je zatisnil cči . . . Mati se jc odstranila od postelje in je privila svetilko, da je nastala poltcma v sobi. Nato je pa poklekniia pred podobo Matere božje in je sklenila roke proseče na prsih . . . Dolgo je moltla mati, da bi v tej bridki uri našla moči in tolažbe. Večkrat je vstala in šla gledat k postelji, da bi se prepričala, kako je bolniku, ali potrebuje postrežbe . . . Slednjič jo je premagala utrujenost in žalost, da jc zaspala, Pa seveda v takih trcnutkih ni misliti na mirno in krepčilno spanje. (Dalje prihodnjič.)