Glasilo Jugoslovanske socialne demokracije.
Uhlja t Ljubljani vsak torek, četrtek In soboto.
Narofaina za avstro-ogrske kraje za celo leto 14 K, za pol leta 7 K! za četrt leta 3'60 K, mesečno 1.20 K. za Nemčijo za pol leta 7-90, za Mrt leta 4 K; za Amerika z.i pol leta 9'50 K za četrt leta 4'80 K
Nhihmm tt«vllka IB *<
Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati: Enostopna petit- vrstica (širina 88 mm) za enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru.
92. štev.
V Ljubljani, v četrtek, dne 2. septembra 1909.
Leto XII,
Delausbemu ljudstvu na Goriškem!
Deželni zbor je razpuščen! Zakaj? Zato, ker se tri ali štiri osebe, izvoljene spomladi leta 1908, niso mogle zjediniti, kdo bo deželni odbornik, kdo bo skozi 6 let vlekel po 4000 K in se solnčil v sijaju in vplivu deželnoodborniškega mesta, — četudi brez dela in odgovornosti, kakor marsikdo doslej. Poldrugo leto je minilo brez deželnega zbora, ne oziraje se na najnujnejše gospodarske potrebe in gospodarsko krizo v deželi. Minila pa je tudi cela šestletna doba od leta 1902 pa do 1908 brez plodnega dela za ljudstvo. Tudi ko je deželni zbor navidezno posloval, je šlo vse stremljenje vladajočih strank, klerikalno-slovenske in libe-ralno-italijanske na to, da si utrdita svojo pozicijo. Korist stranke je bila edino geslo in merilo vsakemu poslovanju deželnega zastopstva. Davki so tekom usodepolne šestletne dobe narasli do skrajne mere in z davki deželni dolg, katerega danes dežela komaj zmaguje, tako da tudi ne bo v stanu za bodoče, ako ne dobi pomoči od države, da gospodari naprej in stori kaj koristnega za ljudstvo. Dočim sta delavec in kmetovalec izstradana, je deželno zastopstvo potrošilo za norišnico, ki ni sezidana za deželne potrebe in razmere, skoro 2 miljona, in preskrba za enega umobolnega, ki je znašala nekaj čez 1 K na dan, se odslej skoro počveteri, tako da naraste izdatek čez dosedanje potrebščine za dobrih 300.000 K na leto. Nakopičilo se je vse polno deželnih uradov brez pravega načrta, potrebe in cilja; zanje se zgradi deželna palača; strošek za vzdrževanje deželnega urada in zastopstva se je skoro podeseteril. Kar se daje gospodarskih podpor, dele se od župana do župana: kdo vč, če po zaslngi in potrebi?! Za velika gospodarska dela, ki edino utegnejo vplivati na premembo gospodarstva v deželi in dvigniti blagostanje, kakor: reguliranje vodovja, zgradbe cestnega omrežja in drugo, se nihče ne zmeni. V deželi je bila in je gospodarska kriza. Vino in najvažnejši deželni pridelki so izgubili ceno, ker manjka vsak regulator trgovine, kmetovalec je pa izročen izkoriščanju veletrgovine na milost in nemilost. Industrija je v rokah vnanjih kapitalistov, plača domačega delavca je mizema in delavee se le prezira. Deželna uprava na Goriškem v istini ni nič druzega, nego naprava za višanje in pobiranje davščin in doklad! In teh davščin ne plačuje goriški bogataš! Največji del vseh bremen teži kmečko in delavsko ljudstvo!'
Kakor je slovenska klerikalna stranka izkoriščala vsa sredstva, katera ji je dajalo deželno zastopstvo v strankarske svrhe, tako in še bolj brezobzirno je celo šestletno dobo izkoriščala tako-zvana narodna-napredna stranka, ki pa je v bivstvu le nazad-njaško-liberalna, narodne zavode in naprave.
Vse je služilo svrham peščice ljudi, ki pod pretvezo svobodomiselnosti in narodnosti zlorabljajo lahkoverno ljudstvo, da jim pušča počenjati, kar hočejo. Kmečko ljudstvo, ki je po-
stalo pozorno na brezobzirno in neplodno delo slovenske klerikalne in liberalne stranke, je 1. 1907 pričelo samostojno gibanje. No, precej po živahnih nastopih kmečkih agitatorjev se je tudi te sprva zdrave stranke zopet polastila peščica ljudi, ki išče le politične in gospodarske moči za*se in se je v to svrho združila z laži-liberalno stranko.
In te stranke se potegujejo sedaj za deželnozborska mesta, klerikalna in agrarno-liberalna, njim na čelu osebe, ki so vsikdar pripravljene ustaviti vsako delo v deželnem zboru in izven deželnega zbora, ako to njim samim kaže, in terorizirati vsakega, ki se ne ukloni njih volji. Iste stranke, iste osebe, ki so privedle goriško deželo na rob propada, zopet postavljajo svoje kandidate, zanašajoč se na nepoučenost in lahkovernost goriškega kmečkega in delavskega ljudstva, naj bi jim zopet prepustilo deželno upravo za daljših šest let. Da skrijejo svoje sebične strankarske in osebne težnje, pa izdajajo glas po eni strani: „vse za vero, dom, cesarja*, po drugi pa: »vse za narod in svobodo", in ti ljudje vsi skupaj odvzemajo bednemu goriškemu ljudstvu domovino, narodnost, vero in svobodo ter ga ženo iz dežele v Ameriko, v nemške rudnike in v Egipt, da si išče drugod kruha in zaslužka. Kar jih pa ostane doma, stradajo ter v potu svojega obraza izdelujejo in pridelujejo, da s svojim delom in blagom množe laškim, nemškim in židovskim kapitalistom bogastvo!
Goriško delavsko ljudstvo! Cemu si pač imelo in imaš deželni zbor, politične stranke in zastopnike?! Tvoja beda raste, tvoji poslanci se pa prepirajo za goli nič ali za osebne pozicije in ugodnosti! Proč s klerikalci in laži-liberalci! Proč z osebnostmi in osebami, Gregorčiči in Gabrščeki!
Delavsko ljudstvo, ako hočeš, da prideš do besede in veljave, ako si hočeš pomagati iz dosedanjega zapuščenega položaja, ako hočeš, da samo določaš davščine in samo iščeš izboljšanja gospodarskega položaja, potem je treba najprej, da si izvojuješ splošno in enako volilno pravico, ker se ž njo iznebiš izdajalskih političnih strank in voditeljev, ki so te dovedli v ta brezupni položaj. Dokler ti bode poslanec veleposestnik, veletrgovec in vele* industrialec, ali pa oni, ki so v njih službi in iščejo njih zveze in dobička od njih, toliko časa boš tlačan. Zahtevaj svojih poslancev, zastopnikov delavca na zemlji, delavca v tvorni ci! Le kadar pojdeta roko v roki delavec in kmet, brez razlike vere in narodnosti v. skupni boj proti kapitalizmu in njega stvorom klerikalizmu, liberalizmu, militarizmu in birokratizmu, le takrat najde ljudstvo svojo domovino, svojo narodnost, svojo vero in svobodo.
Za to, delavci in kmetovalci goriške dežele, glasujte dne 26. septembra 1909 za kandidate delavske stranke:
Josip Marica
kaanosek, Nabrežina.
Dr. Henrik Tuma
odvetnik, Gorica.
Anton Vrčon
■ali posestnik in trgovec v Škriljah-Dobravlje. Za politični odbor deieine organizacije Jugoslovanske socialno-demokratlčne stranke na Goriške*:
V	Gorici, 29. avgusta 1909.
Dr. Henrik Tuma
Josip Pet el an
Obnovljeni konkordat.
Wahrmundova afera je pozabljena. Osebni prijatelji preganjanega profesorja morda vedo, kje da je in kaj dela, sicer ne pride sploh nikomur več na misel, da bi vprašal, kako se je končala žalostna komedija, ki je razodela piškavost avstrijskega liberalizma. S to pozabljivostjo pa menda že računa dunajska vlada. Tako smo doživeli te dni afero, ki je še žalostnejša od Wafarmundove: Naučni minister grof Sturgkh je potrdil sklep nižjeavstrijskega deželnega šolskega sveta, da se ima zapreti privatna šola, ki jo vzdržuje na Dunaju društvo «Svobodna šola», ker njeni učitelji veronauka niso potrjeni od škofa. Društvo je prisiljeno, pritožiti se radi bga ukaza pri upravnem sodišču in tam dokazati, da je ferman naučnega ministra nepostaven, ker zahteva zakon od učitelja za veronank pač usposobljenost za ta pouk, ne pa škofovskega potrdila, takozvane »Missio canonica*, ki jo hoče dunajski šolski svet in ž njim gre f S'urgkh.
•Svobodna šola* je društvo, ki si je dalo nalogo, z ustanovitvijo svojih privatnih šol pokazati, kako bi se lahko vzorno uredile moderne ljudske in meščanske šole, ki bi bile neodvisne od klerikalizma, torej take, kakršne bi morale biti po državnem ljudskošolskem zakonu. Da je to društvo klerikalcem trn v peti, se lahko razume. Ni se čuditi, če poskušajo klerikalci, -vse kar morejo, da bi ugonobili društvo in njegove šole. Toda če se klerikalci ravnajo po svojih strankarskih interesih, nima noben vladni organ pravice, v pošte vati kaj druzrga nego zakon. Zakaj vladi ni nič druzega, ali vsaj ne bi smela biti nič druzega nego izvrše-valni organ zakona.
Ljudskošolski zakon je pa v tem pogledu popolnoma jasen. Nauk ima biti v avstrijskih šolah neodviseH od cerkvene nadvlade — to zahteva besedilo in duh avstrijskega šolskega zakona, ki ima letos svoje štirideseto jubilejno leto.
Tudi klerikalni minister ne sme prezirati zakona v interesu svoje stranke. Toda gre f S‘urgkh ni klerikalec, temveč za svojega člana ga šteje nemška liberalna stranka. In liberalni naučni minister šteje za svejo dolžnost, ugonabljati svobodno šolo ter izpolnjevati na polju šolstva klerikalne zahteve. Marsikaj neverjetnega smo že doživeli od liberalnih ministrov, a gref Slurgkh presega vse, kar je bilo dosedaj.
Štirideset let se bojuje avstrijski klerikalizem, da bi dobil zopet šole v svoje kremplje. Iz svoje moči ne more doseči tega. In vendar se lahko raduje, zakaj liberalci opravljajo bolje njegovo službo, nego bi jo opravil sam.
Slučaj z dunajsko »Svobodno šolo ni osamljen. V Trstu je mestni svet imenoval za ravnatelja na ženskem liceju prtfesorja Gandottija, a grof StOrgkh ga ni potrdil, zakaj Candotti se je •kompromitiral*, ker ni hotel izpolnjevati klerikalnih zahtev glede na takozvane verske vaje. Prav T tem času izdaje češki deželni šolski svet ukaz, da se imajo takozvane prosne procesije, katerih napravijo duhovniki lahko, kolikor jih hočejo, smatrati za verske vaje. Skratka: Nikdar še ni bil klerikalizem na šolskem polju tako predrzen, kakor v dobi liberalnega učnega ministra grofa S'urgkha. Šolske razmere postajajo polagoma take, kakršne so bile v dobi konkordata.
To je uspeh liberalne politike in nacionalističnih bojev v Avstriji. Liberalni minister se ne bi upal tako vdano služiti klerikalcem, če ne bi bil prepričan, da se lahko zanaša na liberalne stranke. Klerikalna predrznost ni posledica osebne Slurgkhove politike, temveč liberalnega zistema sploh.
Pa naj se nikar ne reče, da so taki samo nemški liberalci. Pri nas je položaj, če mogoče, še bolj žalosten. Prvič je slovenski liberalizem s svojim pomanjkanjem vsakega političnega programa olajšal razvoj klerikalizma. Drugič je slovenski liberalizem vsak hip pripravljen paktirati s klerikalci in zatajiti vsa svobodomiselna načela. Lanska liberalno-klerikalna zveza, ki bi še danes veljala, če je ne bi bili klerikalci opustili, je najboljši dokaz po za to trditev.
Ničesar ni storil slovenski liberalizem, dokler je imel kaj moči, da bi bil okrepčal položaj učiteljev. Ko so klerikalci dobili na Kranjskem večino v deželnem zboru in odboru, so takoj začeli preganjati neklerikalne učitelje in liberalci se komaj oglašajo. Imeli smo Šmidovo afero, ki je še bolj kričeča kakor Paulusova na Moravskem in
liberalizem je asistiral. Pa kako naj bi bilo drugače, ko je v liberaluih rokah se nahajajoča cirilmetodova diužba klerikalna do kosti? Še v svojem področju ne znajo biti liberalci svobodomiselni ; kako naj bi bili tam, kjer komandirajo drugi?
Tako vidimo, da pospešuje liberalizem že s svojim obstankom razvoj klerikalizma in je samo na poti vsaki svobodni ideji. Čudno je in vendar je resnično: Boj proti klerikalizmu se mora začeti z uničenjem liberalizma. Nikjer se klerikalizmu ne godi tako dobro, kakor v senci lažnjivega, škodljivega liberalizma.
ShodtL
Iz Tolmina. (Shod.) V petek zvečer, dne 27. avgusta se je vršil javni sestanek sodrugov v Brenčičevi gostilni, ki je uspel v vsakem oziru dobro, posebno v moralnem. Predaval je sodrug dr. Fe rf olj a o liberalizmu, klerikalizmu in socializmu ter o volilnem redu za goriški deželni zbor. V obširnem govoru je podvrgel ostri kritiki meščanske politične stranke na Goriškem in še posebno privesek liberalne stranke: N. D. O. Na sestanek so bili povabljeni tudi nekateri neso-drugi, ki so s svojimi brezuspešnimi ugovori proti socialističnim izvajanjem dokazali, kako veliki so še njihovi predsodki in nepoučenost o soc. vprašanju.
Dopisi.
Zagorje ob Savi. Cela 2 meseca so bobnali slovenski narodnjaki po narodnjaškem časopisju o velikanski slavnosti, ki jo pripravljajo. Naročili so na cente lepakov; v Zagorju je ni bilo hiše, ki bi bila brez njihovega lepaka, Hrastnik in Trbovlje so osrečili z lepaki tako, da je neki ondotni posestnik popraševal po Zagorju, ko je prišel nakupovat apno, če je res, da pridejo v Zagorje češki in primorski telovadci in da bo igrala godbe bosenskega vojaškega pešpolka. Da je bila agitacija za to sokolsko slavnost velikanska, se razvidi tudi iz tega, ker so še v nedeljo zjutraj pridno brzo-javljali na razne kraje, proseči za udeležbo. Sami med seboj pa so se popraševali narodni generali ali pride naraščaj? K popoldanskemu vlaku so poslali precej vozov, ker pa je trbovljska godba zasedla samo en voz, so drugi vozovi šli prazni nazaj. Ob 2. popoldne so imeli več sreče: 23 mož Zagorskega sokola — to pa so seveda pobrali do zadnjega vse, tudi zizimbambule — je pričakovalo 37 celih Sokolov, drugih pa kakšnih 10 ljudi. Ob 3. popoldne je prišlo tudi pevsko društvo »Grajska Vila* z Vranskega. Domačega prebivalstva pa, če bi se naštelo do 150 ljudi, ki so se res udeležili, je že veliko. Radovednežev na cesti je bilo kakšnih 50, to pa le radi tega, ker se je delavska veselica začela šele ob 4. uri popoldne. Tako se je končal narodnjaški pomp, čeravno so poklicali vse voditelje zagorskega narodnjaštva s počitnic in kopališč na ta špas narodnega reševanja. Delavske vesel ce pa se je udeležilo 254 moških, in se je oddalo vstopnic z ženskami prišteto 400. Domača godba je igrala na popolno zadovoljnost in ji izrekamo najtoplejo zahvalo, ker se zaveda svojega proletarskega stana. Sokoliči so prišli zvečer provocirat, uprli »Nazdar* ter pripovedovali
o	»naši domovini., delavstvo jih je popolnoma ignoriralo.
Tolmin. Liberalni magnat je takrat v svojem elementu, kadar lahko otresa svojo vsemogočnost nad delavcem, ki mu je podložen in od njega odvisen. Tukajšnji tovarnar je delavce sleparil na ta način, da jim je odtrgoval od dnine cel prispevek za bolniško blagajno, tudi oni, ki ga mora postavno plačevati podjetnik. Ne vemo, kaj si je gospod pri tem mislil, menda, da on kot vsemogočni gospodar v občini ni podvržen nobenim zakonom in da so delavci tako zabiti, da mu bodo' še roko poljubovali, če jim bode težko prislužene novce in žepa — kradel. Prišlo je drugače. Organizirani socialni delavec iz Solkana je prišel tej slepariji na sled. Namesto da bi tovarnar takoj popravil svoj pogrešek in bil vesel, da ne bo imel hujših posledic, je on, odnosno njegov naslednik in svak, delavcem dobro znani R. Konjedic, kratkomalo odpustil do-tičnega delavca iz tovarne. Ravno tako je brez vzroka odpustil še enega drugega »nevarnega« sodruga. Ta dva sta si našla delo pri mojstru-mizarju, kjer delata na akord. Ker dotičnik nima stroja za struženje, sta šla delavca v tovarno, da si tam na stroju ostružita izdelke seveda proti običajni odškodnini. To je v navadi povsod, da se mizarji proti plačilu poslužujejo strojnega obrata drugod. V Solkanu hodijo tako mizarji v Mizarsko zadrugo in druge delavnice, kjer so stroji. Tam je mogočni R. Konjedic kot gospodar Mizarske zadruge nekoliko manjši gospod — seveda, ker mora biti, ker ima konkurenco. V Tolminu pa ima sam stroje in za to je tudi prepovedal onima delavcema stružiti v tovarni. Izvršil pa je s tem nizki čin maščevanja in brezobzirno brutalnost. No, v liberalnih krogih s tem seveda ničesar ne izgubi, tam ostane slejkoprej
—	velezaslužni narodni prvak. Živio!
Idriji. »Slovenec, v št. 184 z dne 14. avgusta piše pod naslovom »Delavske stvari*: »Ker novejše izboljšanje idrijskih rudarjev vsaka stranka sebi pripisaje, treba zgodovinsko nepristransko pokazati, odkod izvira sedanje stanje.* Nato pravi znani dopisnik, da je imel do 1. 1900 rudar stalne plače 44 krajcarjev, ko je bil lahko že 40 let v službi. Potem zabavlja znani nam Mihec, da ni soc. demokracija vprizorila štrajka, s katerim je grozila, pa trdi z neslanimi »dovtipi*, da je le dr. Šušteršič pri ministrstvu dosegel, da je rudar prišel do 80 kr. stalne plače in v novem normalu do IH. razreda. Da so se nekaterim odprla vrata v II. raz., je pa baje dosegel prajšnji poslanec Arko. Najnovejše izboljšanje, pravi nadalje Mihec, je pa doseglo strokovno društvo rudarjev, pa ne socialnih demokratov. To društvo je sestavljalo razne tabele živil in plač drugod, stopilo je v zvezo z dr-„ žavnimi poslanci S. L. S. osobito z »malim Jožetom* Gostinčarjem. Strokovno društvo je vložilo prošnjo in naznanilo ter povabilo nasprotni društvi, naj sodelujeta. A ravno soc. demokratje se niso za to nič zmenili. Tako je poročal idrijski Mihec v »Slovencu*, zgodovinsko in nepristransko, kakor pravi. Kaj je res zgodovinsko in nepristransko, pa povemo zdaj Mihcu in njegovim usluge lačnim kolegom. Res je, da obstoja c. kr. erarični rudnik v Idriji že nad 400 let, ter da je imel rudar do 1. januarja L 1902 naj višjo plačo borih 52 krajcajjev na dan ob 40 letni službi. Ni pa res, da bi bil imel rudar I. 1900 najvišjo plačo 44 kr. na dan, kakor tndi ni res, da bi se bila takrat plača povišala na 80 kr. Res pa je, da so klerikalni kot liberalni osrečevalci, žegnani in posvetni, dolgo dobo let prav dobro eksistirali med idrijskimi rudarji in se niso brigali za krivično in žalostno njih stanje. Pustili so telesno in duševno propadati delavstvo, le da so sami na njh račun razkošno živeli in gro-madili zasebno bogastvo. Ko pa se je 1.1897 ustanovilo rudarsko društvo avstrijskih planinskih dežel tudi v Idriji in že L 1900 nastopilo akcijo za izboljšanje plač, je tedaj nastopila klerikalna in liberalna gospoda proti delavstvu z vsemi mrgočimi sredstvi, dobro vedoč, da bode razkošnosti konec ob samozavesti delavstva. Ali vzlic vsem spletkarenju je organizirano delavstvo z vednim probujanjem delavstva iz duševne melanholije že 1. 1902 doseglo nekoliko izboljšanja plače. Ker pa je bilo to malenkostno, ni organizirano delavstvo mirovalo in je 1. 1904 zopet nastopilo z novimi zahtevami, se je bila Idrija napolnila z tujimi orožniki ter je bilo celo vojaštvo pripravljeno na shod v Idriji. Delavstvo je takrat izprevidalo, da je za samostojni boj preslabo; ker ni bilo v zvezi z organizacijami drugih rudarjev, se je sklenilo počakati ugodnejše prilike. Leta 1905 pa so se zopet sešli delavski; zaupniki' ter sklenili nadaljevati pričeti boj za vresničenje zahtev. Po raznih diplomatičnih potih se je prišlo do tega, da je na memorandum socialoo-demo-kratičao organiziranega delavstva odobrilo poljedelsko ministrstvo z odlokom od 30. januarja leta 1006 štev. 2059/153 v prečejšnjem obsegu delavske zahteve. Napravili so se namesto prejšnj h kategorij, štirje plačilni razredi od K 1‘— do K 240 osemurne šihtne plače, ter K 9'— oziroma K 17/— gotovinske doklade na mesec brez naturalij; na 10 urne šihte po 25% pribitka k osemurni šihti. Ker je bilo v tej določbi omejeno jamskim delavcem pristopiti tudi v I. in II. plačilni razred, je rudarsko društvo, kojo je bilo zopet v zvezi vseh avstrijskih rudarjev, stopilo v dogovor z drugimi organizacijami, da se prične skupna akcija. Dne 6. oktobra L. 1907 so se pričeli shodi v vseh krajih, kjer so rudarji organizirani. V Idriji so se vriiji med tednom skoraj vsaki večer za posamezne odi-delke. Dne 1. septembra pa je bil shod skupnega delavstva, ki je sprejel soglasno resolucijo, sestavljeno na željo posameznih skupin. Vspeh je tjil ti, da je poljedelsko ministrstvo z odlokom z 30. nov.
1. 1907 štev. 40 353/2668 šele odobrilo v polnem obsegu zahteve, stavljene že 1. 1904, in razvrstilo tudi jamske delavce po maksimalni službeni dobi v I. razred, kar še danes velja. Skupno izboljšanje pri 30 službenih letih je torej znašalo v 5 letih samo v gotovini K 136, torej nad polovico več kot je imel rudar še 1. 1900. Provizije, ki se tudi po temeljni plači odmerjajo, pa so se zvišale za dve tretjini. Ce omenimo še to, da je vsled solidarnosti rudarjev odpadlo tudi razno šikaniranje, ki je bilo na dnevnem redu dolgo dobo, lahko rečemo, da je soc,-demokratično delavstvo potom svoja organizacije storilo več v prid našega rudarja, kot so, in bodo storili tistii, ki se danes delavstvu hlinijo. Kako pa so nastopala društva, ki danes hočejo z jezikom in na papirju dokazati same sebi zasluge? Ko je 1. 1900 — 1901 v najhujši zimi vodila soc. demokracija ljuti boj za izboljšanje lač, je prašalo tudi »Delavsko bralno društvo*, e bo solidarno z večino pri eventualnem štrajku, ki se je imel proklamirati na 7. januarja 1901. Odgovorilo se je, da (ficielno društvo ne stopi v štrajk. To se je sporočilo dne 6. januarja zvečer načelstvu komiteja, po č anu I. V. Clan omenjenega društva J. K. pa je na posvetovanju celo rekel, da bo šel, kadar bodo socialni demokratje štrajkali, opoldne s prižgano lučjo na delo. Tako se je gc-dilo v naprednih krajih. Klerikalci pa so imeli v tem času večer za večerom shode, na katerih je dekan Arko poučeval svoje ljudi o »grozotah* štrajka. Pravil je, kdor bi štngkal, bo odpuščan,
e»ar bo rudnik zaprl i. t. d. Pri rud. direkciji pa jo izjavil, da njegove ovčice ne bodo štrajkale. Tudi pri nadaljnih bojih je postopal Arko skrajno nesramno proti delavstvu. Na shodu pri Barbare čakalnici je priporočal rudarjem polento, češ, za delavca je najboljša polenta, če se je zjutraj naješ, si ves dan sit, — kaj hočet« več, da imate le polente dosti. Leta 1905 se je mož vtikal nepoklican v delavske zadeve, spremil je takratnega ministra iz Idrije v Logatec ter pokvaril, kar je deputacija delavcev pri ministru skušala izposlovati. To je mož na shodu v pivarni dne 5. novembra 1. 1905 nc-vedoma sam priznal. Tolažil je delavstvo, češ, minister je sicer Vam obljubil, ali meni je med potjo v Logatec povedal, da boste nekaj dobili, pa le če bo finančni minister dal. To pa, kar čenča dopisnik
o	zaslugah nekega strokovnega društva za idrijske rudarje, obstoja v tem, da je to društvo poslalo na rud. ravnateljstvo prošnjo, podpisano po načelniku J. Kunčiču, v kateri je prosilo manj nrgo je zahtevala soc. demokratična resolucija. (Glej zapisnik skupne seje rud. zadrt ge I. 1907) Se manj se pa more govoriti o zaslugah Šušteršiča in Gostinčarja, ki še danes naših rudarskih razmer toliko ne razumeta, da primerja Gostinčar na shodu pri Didiču idrijskega penzionista s provizioniranimi ministri. Da je Arko dosegel posameznikom izboljšanje, priznamo. Ali groza nas obdaja ob opominu na moža, ki si upa hvaliti krivice, ki jih je vpeljal vsled nesramne protekcije na škodo rudarjev. Delo, ki bi imeli opravljati po vsi pravici pohabljeni in onemogli rudarji, opravljajo danes klerikalni denunci-jantje po zaslugi Mhca. Klerikalec, ki ima komaj par službenih let, je mlad in sposoben za vsako delo, gre preko starih rudarjev v najvišji razred, poleg tega opravlja delo dinamitonoaca, čuvaja, figuranta ali pa pisarja. Ne glede na to, ali je sposoben ali ne; klerikalec je treba biti, pa gre. Tudi kazni je klerikalec prost. Nedavno je nesel znani dinamito-noseč Šinkovec med praznimi zaboji od dinamita baje tudi patrono domov ter vrgel vse skupaj v peč; kmalu nato je nastala eksplozija, peč je razneslo ter napravilo še nekaj škode v hiši. Namesto da bi se nesposobnež, ki je močan in zdrav za vsako delo, odstranil od te službe, kar bi se gotovo z drugim storilo, ma pa hoče še baje erar na era-rične stroške hišo in peč popraviti. To so le nekatera fakta; ako se pa hočejo Mihec in kolegi z nami natančneje pomeniti, smo vedno pripravljeni. Na svidenje torej 1
StifBtl, SOlljljMimi
KiViue i« brivnic«, itftr ji oa razpolago VaSt
JtfeB Prapor"!
Domače vesti.
—	V ljubljanskem •Unionu* je živahno, klerikalci imajo zopet parado. Zbrali so se v »beli* Ljubljani »katoliški** dijaki: lemenatarji, »Dani-Čarji1*, »Domogojd* i. t. d. Kaj delajo, je postransko. Kaj govore, je vseeno. Glavno je, da so tukaj, »katoliški* učenec v ljudski šoli, v nižji gimnaziji, ni nič čudnega. ,Katoliški*- djjak na vseučilišču — to je vsekakor kuriozum. Človek, ki' ima najbogatejšo priliko, da se seznani z vsemi uspehi moderne vede, pa se postavlja kakor da hoče kljubovati in izzivati, na stališče tistih, ki iščejo v starem testamentu pouka o postanku sveta in smatrajo lurdsko vodo za najbolje zdravilo in Brezje za najbolje zdravilišče — to je skorajda velikanska uganka. Če bi bili taki čudaki bele vrane, bi se človek potolažil z dejstvom, da so izjeme povsod. Ampak teh izjem je že preveč, da bi se mogle še imenovati izjeme. Posamezniki med njimi imajo lahko tako nenavadno organizirane možgane, da se jim zdi mogoča dvojna ali trojna resnica. Ampak kadar jih je toliko skupaj, ne more človek verjeti njihovi veri. Zakaj nekoliko sposobnosti je le vendar treba, da se prileze skozi celo gimnazijo do vseučilišča in če je talent tudi skromen, mora vendar kmalu spoznati, da bi morala vsaka resnična znanost Poginiti ob klerikalni krmi. In vendar je teh pobožnih mladeničev toliko, da se ni čuditi klerikalcem, če se bahajo ž njimi. Pa se tudi ni čuditi, da jih je sploh toliko. Klerikalci imajo na Slovenskem moč, fantje so pa — praktični. Klerikalni študentje niso najbolj zabiti. So že taki med njimi, ki so le vsled svoje velikanske duševne revščine klerikalni; toda drugi so med njimi prav pametni, prav jasni. Tako »brihtnio so, da že v prvih semestrih mislijo na svoj* bodočnost in se pripravljajo na kariero, preden imajo prvi izpit. Kdo bo v deželi razdajal najboljše službe? — tako se vprašajo in videči položaj, si odgovarjajo: Klerikalci. Kdo bo lahko z
najboljšim uspehom priporočil mladega Človeka pri vladi? — Klerikalci. »Prijatelj, če hočeš kaj doseči na Slovenskem, se prikupi klerikalcem.* Kdor tako sodi, ni tepec, temveč stvaren prak-tikus. Drugo je vprašanje, kako se vjemajo take kalkulacije z značajnostjo. Toda tega blaga ni klerikalizem sploh nikdar izdeloval in ga tudi ne zahteva. Za deklamacije je značajnost prav pripravna, ampak kruh se ne da mesiti iz nje.
— Bivši socialist Pagnini, ki ni najel za svoje šovinistične nazore prostora v socialno-demo-kratičoi stranki, hoče postati voditelj svoje lastne stranke, pa vpreči socializem v voz, ki naj bi ga vozil k cilju. Gospod Pagnini je s svojimi vernimi ustanovil cavtonomno skupino mednarodne socialno-demokratične stranke*. Začel je torej z navadnim švindlom. Polagoma se bomo sploh morali privaditi na to, da bo vsak politični šarlatan, ki bo hotel igrati kakšno vlogo, zlorabljal ime socializma. To seveda ni čudno, ampak le potrjuje, da se brez delavstva dandanes ne more več voditi politike in da je socializem edini sistem, od katerega pričakujejo delavske množice rešitve. Toda gospodje proroki se motijo, misleči, da zadostuje delavcem beseda «socializem», brez obzira na to, kakšno vino da vlijejo osrečevalci v svojo posodo. Gospod Pagnini bo že moral trpeti, da bodo delavci hoteli vedeti, kakšen je njegov socializem in zakaj se razlikuje od socializma vseh drugih. Beseda je dim in zvok in kakor Pagnin', tako govori tudi Rothschild, Vanderbildt in car Nikolaj lahko o socializmu. Gospod Pagnini bo pa tudi moral trpeti, da bo mednarodna soc.-dem. stranka sama odločala in spoznavala, kdo je njen član, kdo pa ne. Zakaj sicer bi se moralo vsakemu kapitalističnemu oderuhu dovoliti, da bi prihajal na socialistične kongrese kot «avtonomen-socialni demokrat* in tam spletkaril proti sociali»tom-deIavcem, ki si ne dajo od njega kože odirati. Gospod Pagnini trdi v svojem man fastu, da je mednaroden, da stoji na podlagi brnskega programa, da oe pozna narodnega sovraštva, da priznava razredni boj i. t. d. Ge bi bilo vse to res, bi moral človek vprašat', zakaj je tedaj pravzaprav izstopil iz stranka. Nam pa ni treba vpraševati, ker vemo, da je Pagnini zapustil stranko prav radi tega, ker ni i res, da bi bil mednaroden in da bi delal v zmislu brnske resolucije. Pagniniju ne gre na noben način v glavo, da bi megli imeti Slovenci v Trstu pravice. Ne trdimo, da bi jih rad zatrl in pometal v morje; ampak kar bi jim priznal, bi bila milost, morda celo milost v obilni meri, toda vendar milost in ne pravica. To pa je nesocialistično mišljenje, prav tako nesocialistično, kakor mšljenje naših hejslovanskh naroiajakarjev, ki tudi nimajo nobenih drugih sanj, nego da hrustajo Italijane v iredentovski omaki. Eaim in drugim ne gre v glavo, da ima pravico do življenja, kdor je živ — in sicer pravico do popolnega življenja in da nobena zgodovina in nobeni «ide-ali* ne morejo uničiti te pravice. Zato pa tudi ni prostora v mednarodni socialni demokraciji ne za ene, ne za druge. Pameten korak je napravil Pagnini, ko je izstopil iz stranke; kar pa sedaj uganja, je zopet neumnost.
— Poizkuieu samomor. I« Brež na Koroškem poročajo: Tu je predvčerajšnjim ponoči umrl umirovljeni poštni uradnik Jurij Baumgartner. Ob njegovi smrtni postelji je stala samo njegova edina hčerka Alojzija, katero je očetova smrt tako pretresla, da je v obupu zagrabila revolver in si ob mrtvem očetu pognala krogljo v glavo. Zjutraj
'r so poleg mrtvega Baumgartnerja dobili težko ranjeno njegovo hčerko.
— Častnik poslal peklenski stroj svojemu stotniku. Te dni je dobil v Budimpešti stotnik Matyasy po pošti peklenski stroj, ki pa k sreči
! ni pravočasno eksplodiral. Sedaj so dognali, da
! je stroj poslal stotniku neki častnik, katerega imena pa policija noče povedati. Častnik in njegov sluga sta aretirana.
Zadnje vesti.
Goriški volilni bol.
Gorici, 2. septembra. Včerajšni članek »Slovenskega Naroda*, ki je skovan v uredništvu »Soče*, pokazuje vso infamijo goriške liberalne politike. Podtikanje zveze s klerikalci je dostojno šarlatanstva, ki se na Goriškem imenuje liberalizem. Deželna organizacija socialnodemokratične stranke je ponovno izjavila, da gre samostojno v volilni boj; vsaka druga trditev je hesramno obrekovanje. Res pa je, da je tisto ostudno ' osebno gonjo, ki jo dopisun očita socialni demo-
i	kraciji, vpeljala na Goriškem liberalna klika; res ; je, da je liberalna koterija pri zadnjih ožjih vo-
i	litvah beračila za socialno-demokratično pomoč ! in ko jo je dobila, je bila njena prva skrb naj-ostudnejša gonja proti socialni demokraciji. Res
je, da je libe ralna klika tako brez zaslombe v de; želi, da mora politično izginiti, če se ji agrarci ne dajo ujeti. Res je, da ni nihče tako pospeševal klerikalizma v deželi, kakor liberalna klika. Res je, da se ne more razviti odločen boj proti klerikalizmu, dokler dela liberalna klika zgago. In socialnodemokratična stranka bi bila morala izgubiti vse možgane, če bi šla še enkrat za to kliko v ogenj po kostanj.
Češke šole.
Dunaj, 1. septembra. Sinoči so se zbirali nemški nacionalci zopet pred češkim Narodnim Domom v 5. okraju, da bi demonstrirali. Z radovedneži vred jih je bilo nekaj nad 1000. Na policijo se je metalo kamenje. 26 oseb je aretiranih.
Poštorna, 1. septembra. Cehi so sinoči zopet demonstrirali pred zaprto šolo, katero še vedno straži 30 žandarjev. Na konferenci Slovanske Enote s Poljaki se je stavila tudi zahteva, da se mora preklicati zatvoritev čeških šol na Dunaju in v Poštorni. Stapinski se je pripeljal sem.
Poštorna, 1. septembra. Danes je bila ob začetku šolskega leta maša. Po maši so odšli nemški otroci v svojo šolo, češki so se pa zbrali v občinski gostilni, kjer sta govorila poslanca Silinger in sodrug To maš ek. Oba poslanca sta se pogovarjala z zastopniki okrajnega glavarstva in sta izjavila, da se začne takoj šolska stavka, ^ese ne ugodi rekurzu Komenskega društva.
Dunaj, 1. septembra. Poslanec Silinger je poslal papežu sledeči brzojav: (Nadškofijski kon-zistorij na Dunaju je propovedal župniku češke občine v Poštorni, poučevati otroke na osemraz-redni šoli v veronauku. Prosimo vašo svetost za varstvo. Uprava šole v Poštorni.*
Poštorna, 1. septembra. Da bi se omogočilo nadaljevanje pouka na češki šoli, je dal občinski svetovalec Mieka svoj skedenj na razpolago. Tudi v ubožnici sta se zopet priredili dve sobi za pouk.
VoliteT na Dolen)skem. Novo Mesto, 1. septembra. Pri včerajšni dopolnilni volitvi za kranjski deželni^ zbor je dobil liberalni kandidat Višnikar 320 glasov. Nasprotnega kandidata ni bilo.
Čeiki deželni zbor. Praga, 1. septembra. Deželni odbor je dobil dopis namestništva, ki naznanja, da namerava vlada sklicati deželni zbor na šest tednov od 18. septembra dalje. Če bi se sklical državni zbor prej, bi se zasedanje deželnega zbora za nekaj časa prekinilo. Vlada je zahtevala odgovor do 30. avgusta. Predsedništvo deželnega odbora je odgovorilo, da pozdravlja sklicanje deželnega zbora najtopleje in prepušča termin vladi.
Praga, 1. septembra. Deželni višji maršal princ Lobkovic se vrne pojutrišnjem v Prago in bo stopil z zastopniki deželaozborskih strank v dotiko, če bo mogel doseči sporazum. Splošno se malo pričakuje od spravnih konferenc. Misli se, da bo razpuščen deželni in državni zbor.
Srbija. Bel gr a d, 1. septembra. Na seji Narodne stranke je Rib a rac poročal o predlogih radikalnih ministrov. Na to se je sklenilo, da se ohrani koalicija. To se je takoj naznanilo kralju.
Bel gr a d, 1. septembra. Na današnji seji ministrskega sveta so nastala nova nasprotja. Izdal se je sledeči komunike: Ker je justični mi* nist r Rib a rac definitivno vztrajal na svoji de-misiji, kar ima za posledico tudi demisijo ministrskega predsednika, je vlada vložila demisijo celega kabineta. Kralj je tako pozval ministra Pašiča in Stojanoviča (mladoradikalca), da sestavita nov kabinet. Oba ministra sta si izgovorila 24 ur odloga, da se posvetujeta a svojim klubom.
Grike homatije. Peterburg, 1. septembra.
V	vladnih krogih je znano, da bo grški kralj odstopil.
Katoliikl shodi. Budimpešta, 1.septembra. Na katoliškem shodu v Segedinu je nastal razpor med voditelji katoliškega gibanja, ki bode gotovo imel posledice. Zlasti radi govora grofa Zichyza je že mnogo duhovnikov zapustilo mesto. Zicby je zastopal zmerno stališče, da naj bi katoličani svoje politične organizacije ne ločili od *trankine. Rako ts k y je na banketu kritiziral Zicbyjev govor. Ker se Zichy ni udeležil banketa, so zapustili vsi poslanci ljudske stranke razven Molnarja Segedia.
Kraljičin Gradec, 1. septembra. Češki katoliški shod se je zaključil.
Svojin čltateljem priporočamo, da se oziralo na take tvrdfce, ki Inserlrajo v našem llgtn.
umili
a
Zagrebška tovarna, tvrdke Henrik Francka sinov, v vsakem oziru novodobno urejena,
izdeluje svoje proizvode izključno le iz najboljših sirovin.
V Vaš prid bode, bodete li pri nakupovar\Ju dajali prednost temu Izvrstnemu proizvodu
pravemu :Franckovem: kavnem pridatku * miinflkom, iz zagreb&ke tovarne.
* IMS V. V U* Ml V.
IdmilkinmM.
B».. <	/.	A.**
Zahtevajte >o Tieh gostilnah, kavarnah la v brivnicah MT H
Socialni pregled.
Poiorl Iz Winterthura (Svicmko) se piše, da je Um stavka zidarjev že 14 tednov. Zadnje tedne je prišla tjakaj več slovenskih zidarjev, ki seve delajo kot stavkokazi. Naznanjamo zato ▼sem slovenskem zidarjem, naj nihče ne hodi v Winterthur, dokler ne bo stavka z uspehom končana 1
Umetnost in književnost.
h Delavske tiskovne dražbe v Ljubljani.
Te dni je izšel zvezek pripovesti sodruga Etbina Kristana pod naslovom »Francka in drugo» Gena 50 vin. — Izšel je tudi že tretji zvezek •Španske inkvizicije*. — Sodrugi! Sezite po lepem čtivu!
Naprodaj
je velika dvonadstropna hiša
z gostilno, pekarijo in prodajalno
poleg hiše velik vrt, ki se labko porabi za stav-bišče. Hiša leži na jako prometnem prostoru v Ljubljani.
Dalje se prodajajo
večje in manjše hiše z vrtovi
po ugodnih cenah in plačilnih pogojih. Naprodaj so tudi lepa
posestva na Spod. Štajerskem
kakor tudi
stavbene parcele v Ljubljani
in bližnji okolici.
Pojasnila daje prometna pisarna
petra jtfateliča
L)nbl|ana, Sslenborgova ni. v bolela pri Maliča.
I lil! I!i:iil lil I; I. I; J;.)i ); ); i )!•:( V'
Kavarna
,Unione' v Trstu
ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča.
Za veselice
in druge prireditve korijandoli, Šaljive predmete na banar, lampione, za šaljivo pošto izredno d ne in lepe rasgled-nlce, serpentine i. t. d. priporoča
Ivan Vrečko 52-22
Ljubljana, Sv. Petra cesta 31.
Trgovina s papirjem.
BLUZE
v težki svili, volni in drugem modnem bl»gu, v krasnih modelih, najnovejša modna krila, ko-»turne, delne plašče, otročje oblekice, krstno opravo, prepdasnlke, vsevrstno perilo in druga oblačila. Najfinejše otročje kapice, klobučke, plaščke, pariške modrce, nogavice, rokavice, Jopice in druge pletenine. — Fine lavratnloe, naramnice, ovratnike, srajce in drugo perilo za gospode priporoča največja narodna konfekolja
H. Krištofič* Bačar
Stari trg 28 Ljubljana Stari trg 28
Zunanja naročila se izvršujejo takoj in ceno. Cene radi male režije brez konkurence. 62—48
Pozori	Pozori
Toplo se priporoča kavama
„ILIRIJA“
Ljubljana 31-15 Kolodvorske ulice (3 minute od inlnega kolodvora)
m Odprto vsak dan celo noč. IM Posebna soba na razpolago. 1 * *
Modni salon
M. Sedej-Strnad
Ljubljana
13-1
Prešernove ulice št. 3 (v palači .Mestne hranilnice >
priporoča oenjenim damam svojo bogato nalogo klobukov oajnovejiih fason in najfinejlega okusa.
Katinka Widmayer
trgovina pri ,Solnon‘ za vodo
Pogačarjev trg
priporoča svojo veliko zalogo	45—30
perila za dame, gospode in otroke. Rokavice, nogavice, kravate, blnze, oblekce, predpasnike, čepice, i. t d. Vezenje umetnih cvetlic. Nagrobne vence s trakovi. Vsa oprava za novorojenčke. Damski slamniki najuovejše mode. Krasne ,peče‘ vedno v zalogi. Specialiteta za delavce:
Celolloli-ovratniki, prsa In manšete.
Nizke cene
Jj^rgsir=Jr=ir==in=lr=sir=ar==in=^r==Jrs=iiSni
letni velik
auspeh!
62-88
Hočan želodec, pravilno prebavo ter odprtje telesa
se doseže, ako se uporablja mno-===== gokrat odlikovano —
želodčno tinkturo
lekarna Plooollja
Idubljana, Dunajska cesta.
Steklenica 20 v. Naročila po povzetju.
Nizke cenel Velika suknena zaloga 1
Priporočljiva slovenska trgovina za moiko in žensko blago pri	52-43
sv. Cirilu in Metodu
£jnbt}aai, EingcrjeV« uti« 1.
g
£ in čepice
Klobuke, cilindre
v najnovejših fagonah in v velikih izberah priporoia
JVan SofclK, Cjnbljaaa
Pod Trančo štev. 2. =
52-34
Milko Krapeš
urar in trgovec z zlatnino, zapriseženi sodnij skl cenilec, Ljubljana, Jurčičev trg 3
priporoča svojo bogato zalogo različnih stenskih in žepnih ur, kakor tudi zlatih in srebrnih verižic, uhanov in prstanov. V zalogi imam tudi gramofone in plošč« s slovenskimi napevi in godbo. Z ozirom na bližajoče se velikonočne in binkoštne praznike, naj nihče ne zamudi te prilike, ker bodem prodajal po znatno nizkih cenah. Malo dobička, veliko prometa! Cenike pošiljam zastonj in poštnine prosto 1	62—42
Telefon it. 177
L. Tomažič
zaloga piva
Gosp. gostilničarjem in p. n. slavnemu občinstvu priporočam
zagrebško in : češko pivo :
H
t
r
t
5
JVatvnt £*rJy o	po	fim
poiuvttit nat+r*
rSimonJ?
Telsfon itev. 108«
Delniška družba združenih plmaren Žalec in Laiki trg
v Cjsibljsni	Telefon	itev.	108»
priporoča ivoji
Izborno pivo v sodcih In steklenicah. ■■ „ ;' •' s
ZALOGA V SPODNJI ŠIŽKI.
Izdajatelj in odgovorni urednik Fran BartL
Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranja.