Ovnek
(Narodna basen v Veržejih na spod. Štajerskein.)
|l|fefj|fik gospodar je imel ovneka, katerega je dekla vsak dan na pašo gnala. fl[$mj<INekega večera, ko je prišel ovnek iz paše, vpraša gagospodar: moj ovnek, kako si se danes pasel ? Ovnek odgovori: oj! kako bi se pasel, ker rae je dekla za grm privezala in kraj mene spala. Gospodar ne reče na to ničesar. Drugi dan veli gospodinji: ženi mi ti ovneka na pašo in lepo ga pasi. Ko je prišel zveoer ovnek domov, zopet ga vpraša gospodar: moj ovnek, kak6 si mi se pa danes pasel ?
—  Oh! kako bi se pasel, ker me jc gospodinja za grm privezala in kraj mene spala.
— Pokliče tedaj deklo iu gospodinjo ter jima reče: zakaj mi ovneka bolje ne paseta, da mi se vsak dan toži? Nato obe hkrati zavpijeta:  oj,  za božjo voljo, kako bi ga mogli bolje pasti nego ga sve!   Gospodar njima veruje ter se razjezi nad ov-nekom. Da ga na pol sleči in ga pošlje po svetu.
Ovnek se ves pobit poda na pot in pride najprej v neko šumo. Tii zagleda lisičjo lukojo, pa meni nič, tebi nič, splazi se vanjo.
Ko pride lisica domov ia zavoha, da je nekaj v luknji, zakriči: kdo si božji notri, hodi ven! ¦— Ovnek ves prestrašen odgovori: pol me je odrtine, pol rae je kosmatine; udarim te kakor dlako, ugriznem te kakor repo. — Lisica se tega odgovora prestraši in zbeži v šumo. Sreča jo volk in jo vpraša: strijna, kaj tije. da tako silno dirjaš ? — Lisica odgovori: kako ne bi bežala, ker je nekaj v mojuj Juknji, pa neče iti ven. — Volk jej reče: grem pa jaz s teboj, jaz sem močnejži, bodem ti vže spraznil luknjo.
Ko prideta do luknje, -zakriči volk: kdo si božji, hodi ven! — Ovnek od-govori: pol me je odrtine. pol meje kosmatine, udarim te kakor dlako, ugriznem kakor repo. — Volk reče na to: strijna, to ,je nekaj čudnega! Prestrašita se in zbežita v šumo. — Kinalu srečata ježa, ki jiraa nasproti kriči: kaiu tako bežita' — A lisica odgovori: kaj ne bi bežala, ker je nekaj v mojej luknji, pa se ne da ven.
Jež jej moško odgovori: grem pa jaz tja, morda jaz kaj opravim. — Kaj bodeš ti špiček, ti zmotanee, ti tepec opravil, eesar jaz nisem mogel, — odreže se mu volk. — Idimo na poskušnjo, reče jež! — Ko pridejo do luknje, reee jež: kdo si božji, hodi ven! A ovnek zopet odvrne kakor poprej; koraaj pa zadujo be-sedo izgovori, vže se jež skobaca v luknjo in pravi: ugrizni me, ngrizni! ter ga tako zbada, da je ovnek moral pobegniti iz luknje. — Ali prej ko je jež iz luknje prilezel, sta vže volk in lisiea ovneka snedla. Komaj je gobec pomolil iz luknje, vže je vprašal: ali sta meni kaj pustila?
Nič! — bil je odgovor.
Jež na to razžaljen, reče: to rie gre tako; idimo k sodniku, tam k onemu hrastu. (Jež je namreč vedel, da je tam železo nastavljeno za volka.) — Ko pvi-dejo do hrasta, reče jež: gospod sodnik, vstanite! — in rahlo potrka po železu. Volk pristopi in reče: čakaj, bodera ga jaz zbudil — in udari s taco po železu, ali — o joj! ujame se. Jež ga zaničljivo pogleda in reee: to ti je oni špiček, zmotanec in tepee!                                                                                   Fr. K-ć.