Slomškova Zveza. Dne 7. septembra zboruje Sloraškova Zveza v Ljubljani. To satno na sebi ni dogodek, da bi ga bilo treba nam registrati. Slomškova Zveza je zborovala že večkrat — naj bi zaradi nas še — letos! — Potisnil nam je pero v roke uvodni članek v 198. štev. .Slovenca" pod naslovom: »Slovenskemu krščansko mislečemu učiteljstvu", v katerera članku ne govori pisec krščansko mislečerau učiteljstvu nič, pač pa vabi vse sloje slovenske človeške družbe na zborovanje Slomškove Zveze. To je imeniten članek, ki kaže vso mizerijo slomškarjev, ki da med vrsticami toliko brati, da bi mi okrcali prav pošteno takega člankarja, če bi izšel iz naših vrst. Škoda, da nimamo prostora, sicer bi doslovno prijavili ves članek, tako pa se moremo baviti ž njitn le bolj nakratko. Takoj v začetku članka pokaže pisec svojo nevoljo nad slomškarji samimi. Doma naj ostanejo bolniki in pa tisti ,k i b i radi samo me d š tir im i s tena mi veljali za Slomškarje!" Lepo je od vas, da pripoznate, da imate med seboj tudi take »možakarje", ki bi radi samo med štirimi stenami veljali za Slomškarje — to je lepo od vas — a žalostno je za vas. Pa nikarte jih ne podite od zborovanja; če ti doma ostanejo — kdo bo pa zboroval? — kako bo pa mogel potem 7. september pokazati javnosli, ,da se vrste Slomškove Zveze m n o ž e od leta do Ieta in da ima Slomškova Zveza bodočnost"! Bodočnost! — To naj pokaže še-le 7. september? Dosedaj vaša zborovanja še niso pokazala, da bi imela Slomškova Zveza bodočnosti? Mi pa vemo že pred 7. septembrom, da ima Slomškova Zveza bodočnost — kakšno bodočnost to bomo povedali vam koncem tega članka. Pa tudi vi veste, da vas čaka bodočnost in pred to bodočnostjo vas je strah! — Poguma je treba slomškarjem in dajejo si ga, kakor si ga je dajalo onih znanih sedera Švabov! »Snuje se svetovna zveza katoliška učiteljstva. Pogum tedaj!" Da strah je revežev, ker jih je tako malo in da bi zbobnali kolikor mogoče veliko zborovalcev, kliče, vpije in vabi člankar kakor kloven pred vaškim cirkusom — vse, vse k zborovanju »ker leze inu gre". »Obračamo pa se tudi do vas tovariši, ki ste še verni in vneti za versko vzgojo, ki ste prepričani v srcu, da morata cerkev in šola delovati v slogi in vas vabimo na zborovanje". Torej pripoznate, da je še učiteljev, ,ki so še verni in vneti za versko vzgojo", — pa nečejo biti slomškarji!? Zakaj pa ne? — zato, ker s o š e verni in vneti za versko vzgojo! — Tudi takih nas je, ki vemo, da bi raorala »cerkev in šola" delati v slogi, pa .cerkev" tega ne dela — zato hodirao svoja pota. »Mi vas bodemo veseli.. .* Verujemo, da bi bili — če bi došli — pa nas ne boste veseli, ker nas — ne bof .Veseli boste tudi vi sami, ker se boste oprostili spon in lažiliberalizma in predsodkov, ki vas odbijajo od nas". Nam se ni oproščati nikakih spon! Naš list in ž njim napredno učiteljstvo smo stali vedno na tem stališču, da ne stne čutiti učitelj nikakih ,spon". P r o s t b o d i, neodvisen, stoječ na lastnih nogah, zavedajoč se lastne moči! Taki smo mi! — Vi se otresite spon! Vi ste satni moleli in držali roke drugim, da sovasvkovalivverige, na katerih vas vodijo kakor nekdaj Bošnjak svojega medveda, da plešete, kakor vam godejo drugi. Vi ste vsponah, ki vas silijo, da raorate klanjati s vo j a h rb tišča pr ed vsa ki m kaplanetom, pa najsi bodi tega vreden ali ne! Vi ste svoj ponos, svoj ugled, svojo čast žrtvovali ne zaradi »vere in vzgoje", ampak zato, da va m o dp a de tui nta m s k lerikalne mize kaka drobtina, davam vržejo tuintam — kakor psu za plotom — kako oglodano kost v podobi nadučiteljske ali celo učiteljske službel Vi se oprostite spon in veseliboste t ud i vi sam i! Lažiliberalizma se natn tudi ni treba otresati — mi mu ne služimo! M i s t r e mimo za resnico in pravico, za napredkom in svobodo! Če imenujete to stremljenje lažiliberalizem — prosto vam! Mi smo liberalni, ker hočemo živeti in pustimo, da tudi drugi žive. Dobro pa je to, da člankar pravi, da se drži Iiberalizma samo še dei mestne inteligence, če se ga drži inteligence, se ga bomo mi tudi še dalje držali; držite se vi tega, česar se drži — ignoranca! Kakor iz vsega tega vidite, niso »presodki", ki nas odbijajo od vas: to so naši principi, ki nam prepovedujejo, da bi šli tako sramotno v jarem stranki, ki je slučajno na krmilu! Razsodnega naprednega učiteljstva ne bodete zvabili nikdar v sužnost! Najbrže sluti to člankar, zato se obrača na duhovščino! »ObraČamo pa se tudi do tebe, prečastita duhovščina!.. .• vemo, da bi moralo pristopiti še veliko, veliko število dubovnikov, da bi doseglo število učiteljstva". — Povejte raje število, koliko je več učiteljev, kakor duhovnikov v vaši Zvezil Sicer se da pa ta jednačba z eno neznanko kaj lahko rešiti. Slomškarjev je tako malo, da bi lahko imeli duhovniki čez noč večino — ako bi le hoteli — igraje vržejo, če jim drago, že 7. septembra ves odbor z Jakličem vred in prevzamejo sami vodstvo Slomškove Zveze. Tu se ravno vidi, kam plovejo slomškarji učitelji in učiteljice! Tega sedaj »prečastita" duhovščina še ne bo storila — ampak igrala se bo nekaj časa še s slomškarji. »Pridite na naše zborovanje, da pokažemo javnosti, da še živi in bode živelo staro Sloniškovo geslo: cerkev in šola sta sestri!" Sestri? — To bi bilo lepo — če bi bilo res! Toda stvar je drugačna! »Cerkev je mati, šola pa hčerka*" — tako trdi sedanja duhovščina; če bo šlo pa po vaše bo cerkev mačeha, šola pa pastorka. ,In ti, slovenski kmet, delavecl Vidva tvorita maso naroda, vama služi šola. Na vaju se opira slovenski krščansko misleči učitelj, pozdravljena na našem zborovanjul" — Ne bo nič! Slovenski kmet, pa delavec nimata v četrtek dopoldne časa! Č e b i j u res hoteli imeti v svoji sredi, binapravilizbrovanjevnedeljo! Pa veš ti, slovenski kmet in delavec, zakaj ne napravijo svojega zborovanja v nedeljo? — Vidiš, to je tako: ti si masa, na katero »se opira slovenski krščansko misleči učitelj — duhovščina je pa tudi masa", na katero se še b o 1 j opira »krščan^ sko misleči učitelj«, duhovščina pa nima ob nedeljah časa; no, in zato — adijo, ti slovenski kmet in delavec! Lahko pa vidiš, da je tako vabilo humbug in hinavščina! BKoga pa naj še vabimo?" — se vpraša člankar! Res je vabil že precej ljudi, Slomškarjem je zaklical: Vsi na krov! Vabil je učiteljstvo, ki ni v njegovih vrstah, pa je še Bverno", vabil je ^prečastito" duhovščino, slovenskega kmeta in delavca — koga pa naj še vabi? — Tu se je pokazal Slomškar spetvpravi luči — zatajil je vse one, ki jih je vabil tudi zletaki in posebnimi pismi — vabil je pismeno vse župane, predsednike krajnih šolskih svetov, izob ra že val na društva, marijine mladeniče in tnarijine device, pevska društva in Bčuke* — vse te je vabil pa zatajil jih je v — »Slovencu" jih ne omenja — za javnost so mu vse te osebe in korporacije preničeve, zato jih javno ne vabil »Prav srčno pa vabim tudi krščansko misleče (mosleminsko misleči so izključeni) c. kr. profesorje." . .. »Dalje vabimo naše dijaštvo." Tako vabi člankar vljudno in vsfc sloje človeške družbe, da bi potem udaril na veliki zvon in razglasil po svetu: gl e j t e vsi so z nami — narod je na naši strani — znamije masa! V duhu že vidi člankar vse te mase okolo sebe in prej upadlo srce mu je izlezlo iz hlač, zraste mu pogum, ki si ga je nioral delati v začetku članka na umeten način, napne drugo struno, ko se spomni slednjič tudi še ljudskih poslancev! — nNa našem zborovanju h o č e m o videti tudi naše ljudske poslance!" Saperlot! — to je pa drug ton! Tako se govori — kaj? — Ta odločen imperativ — ta še nam imponuje! Druge stanove vabi — poslancem pa diktira! Tako je prav — smo rekli! Prost bodi, neodvisen, stoječ na lastnih nogah, zavedajočse lastne moči! Tako smo si mislili, ko smo čitali te vrste. Toda kmalu nato se člankar izda, da ga je notranja jeza, kes, sramota privedla do te osornosti, s katero hoče imeti na zborovanju tudi poslance Jz obeh zbornic"! »Kakor se vam je dne 13. junija izročilo slovensko ljudstvo, tako smo se vam izročili tudi rai!" — Da, da, slomškarji! — izročili ste se — prodali ste se — usužnili ste se!! Zato pa le zborujte v senci Bprečastite" duhovščine, le opirajte se nanjo — krščansko misleči učitelji — opirajte se na našega delavca in kmeta — o, le opirajte se, saj nimate več lastnih tal pod sabo, saj ne stojite več na lastnih nogah, kakor blodeče duše tavate okolo, povešenih oči, ker se ne upate več pogledati v lice svojim tovarišem, ki ste bili nekdaj z njimi enakih misli, enakih nazorov! Opirajte se na duhovščino in njeno stranko, saj edino ta vas more še držati — če ta vas pusti — padete — razpade slotnškarija! Pa ne bojte se še sedaj — Bprečastita" duhovščina bo vas še držala, držala vas bo dokler bo vas potrebovala, ko pa vas izžameinkoji boste nepotrebni, vasvrže proč kot izžeto limono! — In to je tista bodočnost, ki jo bo pokazala slomškarija ob svojem zborovanju 7. septembra.