Iz dnevnika malega 
Šiškarja
torek
Mislim da je sedaj že čas, da se v mojem dnevniku zopet malce dotaknem Celovške in njenega fantastičnega izuma, ki mu v Iskri pravijo tudi »zeleni val«. Naš ata se je nam-reč že toliko presekival zaradi omenjenega po-java, da to vsekakor zasluži mojo in vašo po-zornost.
Namreč, v časopisih je pred meseci pisalo, da je na Celovški zrasel zeleni val. To pomeni, da se ti prižge zelena luč in se potlej v nedo-gled vozičkaš skozi zeleno luč in na koncu že skorajda pogrešaš kak^en rdeč semafor, da bi si malce oddahnil. Tako vsaj piše v knjigah oziroma deluje ta reč v tujih in nekaterih. do-mačih mestih. Zdaj, ko moraš biti za poln tank bencina že kar kreditno sposoben, je ta zadevščina z zeleno lučjo še bolj zanimiva, saj čakanje pred semafori požre ničkoliko litrov dragocenega bencina.
No, pa je zadnjič naš ata oblekel usnjen jopič, sončna očala ter si nataknil dirkaške rokavice, kot je videl naslikane testnike v re-viji Avto in krenil testirat Celovško. Jaz sem šel za'pričo in kot varščino, da se vse skupaj ne. bi končalo s testiranjem špricarjev pri Je-Jenu v Vižmarjah . . . No, dočakala sva zeleno luč in ata je hitrost naštelal na 60, kolikor je menda po zakonu še brezplačno. Avtomobili so švigali mimo naju kot blesavi, midva sva se pa le smehljala in si mislila svoje, češ, bizgeci, kaj pa vi veste, kaj je to zeleni val. No, pa sva prispela do naslednjega križišča in ni bilo pred semaforom ne duha ne sluha o poprej omenjenih bizgecih, bila je le rdeča luč, ki jo je kazalo upoštevati. Ata se je jezil, češ da ga je gotovo kaj polomil na startu oziroma ni do-volj hitro speljal, nakar je zbral vse vozniške sposobnosti, iki so postopale po njegovem orga-nizmu in speljal, da bi še Dagmar Šuster za-rdel, čeprav to sicer ni njegova navada. Toliko časa je sabljal s prestavami, dokler ni dosegel hitrosti 60 kilometrov in še nekaj čez — pa spet nič. Zopet rdeča. Ata se je že nekoliko jezii ter nato v naslednji rundi pritisnil neko-liko močneje — tja proti 70—80 kilometrom in za las sva jo zvozila. Potem sva obrnila ter se vse do križtšča s Šišensko kot dva carja pripeljala po zelenem valu. S povprečjem 85 kilometrov na uro. Pa nazaj tudi, še bolj glad-ko — z 90 km/h ...
Tako, to je torej ta naš slavni šišeriski ze-leni val. Naj živi Iskra in njena pamet, ki je porodila to prometno potegavščino in seveda naj živijo tudi pešci, ki so doslej še kar ugodno preživeli preizkušanje enkratnega semaforskega sistema — pa ni povsem zanesljivo, da ga bodo prav vsi tudi v prihodnje.
Nikoli nisem špecal — za kaj takšnega je večji specialist sosedov Jožko, toda miličnikom bi le prišepnil, naj kdaj vseeno postavijo ra-darje ob Celovško. Cimveč ljudi bo plačalo kazen, tem večja bo verjetnost, da bo »plačal kazen« tudi kateri izmed Iskrinih genijev...
P. S.!: Je pa res, da ima Iskra lepo reklamo na televiziji. Ti-ti-ta-ra-tararaaa. Krasno! Pri-jelna viža. Lahko si jo požvižgavate med ča-kanjem pred semaforom ali med plačevanjem kazni zaradi prehitre vožnje . . .
                                                               Srečko