573
NEVIN BIRSA, STEKLENI VIHAR
Po prvi zbirki Elektronke v očeh (1970) se Nevin Birsa drugič predstavlja slovenskim bralcem s Steklenim viharjem.* Zbirko, razdeljena je na štiri cikle: Še sam v svetu, Rojevanje elektrod, Nosečnica in Vene žarijo, uvaja tekst Vzdrami se. Uvod je priprava k branju, k odkrivanju pomenskih plasti zbirke, hoče aktivirati in vpeljati bral-čevo zavest v prvi cikel. Nikakršnega nagovora ni, programa, ideje, ostaja poziv k vzdramljenju »akustike spomina«, k bralčevemu soustvarjanju z branjem. Uvod je potemtakem izziv, poziv in uravnavanje bralčeve zavesti v jedro zbirke.
Prvi cikel, Še sam v svetu, išče avtentično mesto človekove eksistence v svetu, med obupom samote, izbruhom čustev, strahom pred trpljenjem, begom pred samim seboj, pred svetom. Človekova eksistenca se prvič zave negotovosti lastnih temeljev in pretresena nad tem spoznanjem išče rešitve. Ena izmed možnih rešitev bi bila ljubezen, toda med ljubeznijo in svetom je kon-
* Nevin Birsa, Stekleni vihar. Lipa Koper 1973, opremil Slobodan Cankar, str. 78.
flikt: če obstaja ljubezen do sveta, še ne pomeni, da se uresničuje drugi del medsebojne povezave, namreč, svet ljubezni ne vrača. Ali pomeni že prvi cikel Še sam v svetu spoznanje tujstva, samote, absurda, negotove eksistence? Še sam v svetu še ni dokončen odgovor na zastavljeno vprašanje, je šele preizkus lastne trdnosti, preizkus vzdržljivosti lastne eksistence v svetu: obupom, identifikacijo z njim, s komaj rojenimi čustvi, s čustvi v polnem izbruhu, »ki se nabirajo, me udarjajo in begajo«. Komaj rojena eksistenca, samoosveščena, se svetu odpira, se mu daje, je humanistična.
Drugi cikel, Rojevanje elektrod, zamaje eksistenco, še preden se je docela odprla svetu, vzpostavila avtentičen odnos do sveta, stvari, življenja. Eksistenca spozna moč upora, nenehnega vztrajanja: nikdar ne odstopa od lastnega nemira, rojevanja, ne priznava poraza, ampak samo boj. Rojstvo elektrod, neznanega življenja zunaj območja eksistencialij nam znanega sveta, pomeni vzpostavljanje novih vrednot, v odsotnosti sleherne varljive transcen-dence. Elektroda postane metafora upanja, hrepenenja, sanj, je antropo-morfizirana, neznan, a pozitiven, mogoče celo odrešujoč predmet sredi od-tujujoče realnosti. Podobno funkcijo ima dvostopenjska raketa: zleteti z njo v območje onkraj zemeljskega horizonta, v območje neznanega, v prostor izbrisa vseh vrednostnih sistemov, onkraj časa, zgodovine, prostora, v območje nove transcendence, nastale v odnosu zemlja-nebo, človek-nedoum-ljiva bitja.
Tretji cikel ,Nosečnica, postavlja eksistenco nazaj v območje zemeljskega življenja: beg z rojstvom elektrod, premagovanje razmerja človek-človek, člo-vek-realni svet, ne uspe. Človek zori v strast, ljubezen, v spoznanje zemsko-sti, tukajšnjosti. Iz iskanja avtentičnega jedra v Še sam v svetu, dozdevni rešitvi v nezemskem svetu, ki postane slepilo,
574
M. Zlobec
postane v ciklusu Nosečnica edina in obvladujoča moč, moč ljubezni, ženska, nepričakovan in edini kult. Osamljenemu, negotovemu človeku, nihajočemu med ljubeznijo in obupom, pomeni ljubezen pomiritev. Ženska postane del lastne eksistence, drugi jaz, dvojnik, združevanje dvoje bitij v eno. Konec cikla razbije vzpostavljeno enotnost. Razvojni lok: iz samostojne, komaj samozavedajoče se eksistence, prek občutja ljubezni do njenega razkroja, je jasen, izteka se v zadnji cikel zbirke.
Vene žarijo, zadnji cikel zbirke, vrača človekovo eksistenco začetnemu stanju tesnobnih muk, ko ostaja po hitro prehojeni poti samo spomin, privid doživetega in želja po vrnitvi, nostalgija. Rešitev lastne eksistence ostaja v novih pričakovanjih.
Razvojni lok zbirke tekstov Stekleni vihar je kljub bogati metaforiki, s katero Nevin Birsa upovedeni svet antro-pomorfizira, jasno spoznaven: osamljena eksistenca v iskanju lastnih trdnih temeljev, umik pred realnim svetom, pristajanje nanj v prebujenju ljubezni in ob propadu ljubezni upanje, nova pričakovanja. Kar je v tekstih Nevina Birse novo, je prav gotovo neke vrste elektronski inventar, znan že iz zbirke Elektronke v očeh (1970). Zdi se, da je avtor zgradil z njim samostojen svet, še vedno antropomorfiziran, z lastnim načinom življenja, kar je avtorjeva posebnost. Z njim dodaja avtor že tako široki leksiki tovrstnih tekstov še svoj poseben del. Nemara je prav ta lastnost najbolj avtorjeva posebnost, ob že znanih in ubesedenih ontoloških problemih.