KATOLIŠK CERKVEN LIST.
• Danica, izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. *0 kr za ^etert leta 1	kr"
V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl. 6u kr.. za 1leta 1 gl. 80 kr.. za ' 4 leta HO kr.. ako zadene na ta dan prazn.k. izide »Dantra« dan p«.prej
Tečaj XLIX.
V Ljubljani, 19. rožnika 1896.
List 25.
0 najsvetejšem Zakramentu.
(Priloga „SS. Eucharistiae" st. 5. 1896.)
2. del.
Človeško seree se nagiba k vsemu, ljubi vse, kar je lepo in ljubeznjivo, kakor bi je ganila neka skrivnostna moč. Kristus, včlovečeni Sin Božji, pa je najlepše in najljubeznivejše bitje. Premišljujte Ga ! Premišljujte čar Njegove osebe! Kako veličastno je njegovo Telo z blestečimi peterimi ranami! Premišljujte Njegov božji razum, ki je zmagal vse svoje zvite nasprotnike ter spoznal njihove nakane, ki je znašel čudovite prilike evangelija, ki je oblekel v najpreprostejšo obleko najvzvišenejše nauke. Glejte to nebeško modrost, ki je vstvarila tako mogočno kraljestvo, kakor je katoliška Cerkev, in jo vodi in vlada do konca sveta. Glejte Njegovo Serce, najplerae-nitejše vseh sere, polno čustev in miline ki bije za prošnje vsega človeštva. In recite sedaj, ali je kakšno človeško bitje, ki bi bilo tako lepo, ljubeznjivo in blago, kakor je Jezus Kristus? In pomislite zraven, da se krog tega brezmadežnega človeškega bitja Jezusovega blišči svit Njegovega božanstva ! Kakšno bitje je Kristus! Kdo naj bi ga ne ljubil? Ali je čudno, da se že nad osemnajststo let na milijone sere navdušeno dviga k Njemu? In zdaj odgernite od najsv. Zakramenta zagrinjalo podob kruha in vina — in kaj vidite? Kavno tega Kristusa, z mesom in kervjo, z dušo in telesom, v božji in človeški naturi. Vi vidite Kristusa, večnega Sinu Božjega, starejšega od neba in zemlje, Kristusa, Sinu človekovega, veličastnejšega od serafov in kerubov, svetlejšega kakor tisoč solne! Po pra-
vici imenujemo najsv. Zakrament največje bogastvo: kdo bi ga ne ljubil? In kdo ne vidi. kako ganljiv in ljubeznjiv je način Njegove pri-čujočnosti v tem Zakramentu! On tu ne stanuje z bliski svojega velioastva, ki bi nam bliščali v oči, ne z gromom svoje visokosti in mogočnosti (Job. 2<i. 14.), ki bi nas poderli na tla. temveč vso svetlobo in vse veličastvo skriva za skromno podobo kruha, kakor žertev se daruje, tako ponižno in pohlevno. Ne v ognju in potresu, kakor na gori Sinajski, temveč tiho se prikaže v ho-stiji in kelihu, kakor pade tiha rosa po noči na cvetice. O, v tem spoznamo Boga ljubezni, ki se zagerne v skromno podobo, da ne oplaši človeštva. Ali ni dih Božje ljubezni, ki veje nasproti iz globočin tega Zakramenta?
Prašajmo Ga: Ti večni Bog, zakaj si prišel v to ubogo kočo med nas ljudi? Ti Bog veli-častva, kaj Te je odločilo, da si stopil raz svetli prostor svojega Očeta na negostoljubno zemljo? Poslušaj odgovor, ki nam prihaja iz tabernakelnja: glasi se: ljubezen! Kaj Te je odločilo, da ne bivaš med nami samo zdaj pa zdaj. med sv. mašo. temveč vedno! Ljubezen! Da ne bivaš samo v jednem mestu ali v jedni deželi, temveč tako-rekoč ob vseh cestah in potih, kjer je kakšna cerkev? Ljubezen! In da ne vsprejemaš le bogatinov, temveč tudi reveže in siromake? Da greš celo v bolnice in ječe? Povej nam, kaj Te je v to odločilo ? Zopet ljubezen! Toda ali nisi naprej videl nejevere in ledene mlačnosti ljudij do tega Zakramenta? Ali ni videlo Tvoje vsevedno oko neštete množine nevrednih obhajil? Ali ni videle sovražnikov Svojih, ki se mnogokrat v današnjih časih zbirajo, da sramote na^^
nečuven način Tvoj sveti Zakrament? O gotovo vse to je že naprej videl Jezus Kristus, in vendar se ni strašil izreči besed: „Jejte in pijte, to je moje Telo. to je moja Kriil! Za vse to pa je bilo treba tacega serca. kakoršno je Serce Jezusovo, nepopisno velikodušno in požertvovalno v svoji ljubezni.
Naposled pomislimo, koliko smo že sami občutili ljubezni od svojega pervega sv. obhajila pa do zdaj! Koliko blagoslova, tolažbe in milosti nam je prišlo iz 'abernakelja! To je skrivnostna zgodovina ljubezni Kristusove do naše duše. Vsi listi našega sen a so popisani o tem, da bi mogel v njih brati, ne prišel bi do konca !
In kaj stori plemenito serce vpričo take ljubezni? Ali so more samo ubraniti ljubezni? Prašajte, kdo je v tem Zikramentu? Največja lepota! Kako je pričujoč? Na najljubeznjivejši način! Zakaj je pričujoč? Iz same ljubezni! Kdo naj bi se upiral tej ljubezni, ki je prišla iz nebes in terka na naša serca? —
Ljubezen pa je pomembna beseda, če se govori o ljubezni do Boga. < loveško serce je za to ljubezen ustvarjeno in najde samo v nji moč in pokoj. Posvetna ljubezen je večkrat samo dušna vročica, polna terpljenja in muke. ljubezen do Kristusa v Zakramentu pa osreči, prinese mir in večno življenje. Ona da sercu vedno nove moči, ga oserčuje in tolaži. . . . Lani je umeri odstavljen kralj: nekdaj je vladal jedno najlepših dežel na zemlji. Ali ko je izgubil svojo posvetno krono, dal mu je Bog nekaj boljšega. Spoznaval je Jezusa v najsv. Zakramentu vedno bolj in bolj in naposled je prejemal sv. obhajilo vsaki dan. Zatn se je mirno spominjal žezla in krone, ki mu je bila odvzeta. Pred nekaj leti je hodil nepoznan po svojem nekdanjem glavnem mestu ter je šel tudi mimo nekdanje svoje krasne kraljeve palače, ki je zdaj lastnina druzega. ter je dejal mirno svojemu spremljevalcu, nekemu duhovniku: ..To vse je bilo treba darovati ljubemu Bogii". — Spoznajte iz tega, kakšno moč in po-žertvovalnost da duši ljubezen do sv. Zakramenta. Ona tolaži pobožnega rodbinskega očeta in dobro mater v mnogih skrivnih žertvah njihovega stanu, duhovnika na ternjevi poti njegovega poklica, misijonarja na trudapolnem potovanju. Ko bi ta ljubezen do (Mrešenika v Zakramentu prišla tudi v naše ser«e. da bi naše življenje razjasnila in sereč ogrela, koliko milosti bi prišlo nad nas, koliko moč za vsakdanja dela, koliko poterpež-ljivosti in poguma za terpljenje in žertve! Kako bi nam pohožnost do Zakramenta poostrila pogled za ničevost vsega pozemskega. za visoki
pomen večnosti! Prašajmo se resno: V kakšnem razmerju smo do najsvetejšega Zakramenta? Kaj smo storili doslej za to skrivnost Božje ljubezni? In kaj storimo v prihodnje? Ali ne več, kakor do sedaj? Ali ne bi mogli večkrat sv. mašo in sv. Zakrament obiskovati, sv. obhajilo prejemati? Kdo bi imel od tega največjo korist? Nihče drugi, kakor mi sami. —
Govor
pri cerkveni slovesnosti družbe salezijanskih so-trudnikov, povodom praznika Marije Pomočnice.
/'Marija, /totnočnira kristjanov in rarhinju Boakovih naprav.)
(Dalje.)
B. Ljubljeni v Gospodu! Iz povedanega je pa, tudi lahko umeti. zakaj si je tudi salezijanska misijonska družba zlasti Marijo izvolila za svojo najvišjo zavetnico in varhinjo.
Začetnik in vstanovitelj salezijanske družbe, Janez Bosko, si je Marijo izvolil za svojo posebno varhinjo vsih svojih naprav. Bosko je namreč častil tri svetnike: Sv. Frančiška Salezija, učenika krot-kosti in ljubezni, ter je po njem svojo družbo Salezi-jance imenoval; sv. Alojzija Gonzaškega. varuha mladine; posebno pa je častil in ljubil Marijo Mater Božjo, Pomočnico kristjanov. Nji je izročil v varstvo vsa svoja dela. vse učilnice, vse delavske in rokodelske hiše, vse misijonske naprave po Evropi, Ameriki, Afriki in Aziji; nji je izročil svoja društva, tako tudi društvo salezijanskih sotrudnikov. Tako vidno češčenje Matere Božje pa je Bosko pokazal še prav posebno z zidanjem prekrasne cerkve Marije Pomoč niče v Turinskem predmestji Valdocco.
Brez denarja, le s 40 vinarji v žepu je pričel zidati veliko cerkev, za katero je bilo treba šteti jeden milijon in jedenkrat stotisoč lir. to je nad pol milijona goldinarjev avstrijskega denarja. Mnogi so Boska imeli za norca, ker si je mislil brez denarja zidati tako velikansko hišo Božjo. Toda Bosko je zaupal v pomoč Marijino, kateri na čast se je imela zidati cerkev. In čudovito je v istini, ako pomislimo, kako je Bosko ravno po Marijini pomoči vselej, kadar je bil v zadregi, kako plačati delavce, nenadoma dobival pomoči in denarja toliko, kolikor ga je ravno potreboval.
Velika cerkev pa je po svojem zlogu, po svoj:h prelepih in prekrasnih slikah tako umetno izdelana, da popisovalci te cerkve kar naravnost pravijo, da je Marija sama morala celo delo voditi in narekovati. kako naj se izveršuje. Zato to cerkev imenujejo Marijino delo; Mater Božjo pa. ki se v tej cerkvi časti, imenujejo Boskovo Mater Božjo. Ljubljeni v Gospodu! Prelepi pridevek rBoskova Mati Božja" pa je velike pomembe. Naznanja nam to, da je Marija gotovo Janeza Boska zelo ljubila in ga v svoje posebno varstvo vzela. In to v istini. To sprevidimo. ako pomislimo, da je pri zidavi cerkve samo vsled uslišanj po Mariji došlo za zidanje omenjene cerkve nad 900 000 frankov, le 200.000 frankov bilo je treba iskati drugodi. V dokaz čudovite pomoči Marijine, kakor jo je dobival Bosko. naj omenim le kake dve ali tri dogodbe.
Precej o začetku, ko je Bosko pričel brez denarja cerkev zidati, so mu zidarji še nekako zaupali, toda kmalu jim je to zaupanje upadlo. Po preteku štirinajstih -dni več zidarjev tirja svoje plačilo. Treba jim je bilo šteti tisoč lir. Kako si Bosko pomaga? Spomni se bolne gospe, katera je nekoč rekla, da bi vse rada žertvovala, da bi le zdrava postala, ali vsaj toliko si opomogla, da bi po sobi nekoliko hoditi za-mogla. Tej ženi reče Bosko, naj opravlja k Materi Božji kratko devetdnevnico. obljubujoč jej, da bo tudi sam za njo molil. In glejte, čez osem dni je bila gospa popolno zdrava. Z velikim veseljem je Bosku izročila pismo ter 1000 lir, kakor jih je ravno takrat po treboval.
V drugi veliki potrebi obišče Bosko poglavarja barona Ootta (reci: Kota), ki je v velikih bolečinah bolan ležal misleč, da tiste noči ne more več preživeti. Bosko mu pravi: Kaj bi Vi dali. ako bi Vas Marija Pomočnica ozdravila? Baron obljubi skozi šest mesectv dajati po 2000 lir Bodite pomirjeni' Vsi bomo za Vas molili. In glejte, čez tri dni je ta bogati gospod popolnoma zdrav in vesel sam obišče Boska. mu izroči omenjeno svoto 2000 lir v čast Matere Božje in to je storil ne le samo tistih šest mesecev, ampak pozneje še večkrat.	(Dalje nasl )
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Ljubljana. Pobožnost presv. Jezusovega Serca se obhaja, kakor je bilo že zadnjič naznanjeno, celo osmino v tukajšnji uršulinski cerkvi. Vsak večer ob 7. uri je nemška pridiga, potem litanije presv. Jezusovega Imena. Preč. g P. Verhovec, iz Jezusove družbe, govori znanstveno-pobožno o tej prelepi po-božnosti na čast Jezusovemu Sercu.
Precej v začetku je povedal, da je ta pobožnost vpeljana od Gospoda Izveličarja samega. On jo je hotel imeti ter jo res tudi razodel svoji služabnici bi. Marjeti Alacoque »Alak "ki Kar pa Kristus, pravi Bog, vpelje, to je gotovo zelo pametno, in razumno; tu nehajo vsi nagovori, vse kritikovanje Zakaj jo je vpeljal? Zakaj je hotel imeti posebni dan, ki naj bi bil posvečen Njegovemu presv Sercu- V nekako zadostilo za vsa razžaljenja. ktera se Mu gode v nasvet Zakramentu. Praznik Jezusovega presv Serca je tedaj nekako nadaljevanje in dopolnjevanje praznika sv. R. Telesa. Ali se pa Gospodu v .zakramentu ljubezni^ res g.»de kaka razžaljenja? o kdo more. kdor kaj bere ali opazuje svet, o tem še dvomiti' Koliko je nevrednih sv. obhajil! Veliko razgaljanje je storil Jezusu v dvorani vel. duhovnika oni hlapec, kteri Mu je dal zaušnico — in nevredno sv. obhajilo je največja zaušnica, kteia se more dati Gospodu Izveličarju Koliko je dalje nespoštljivega in naravnost nedostojnega vedenja vpričo sv R Telesa' Kako s»* nekteri obnašajo pri procesijah sv. R. Telesa ali pri obhajilih v bolnikovo hišo! Pred kako osebo, minljivo stvarjo, napravil bo globok „kompliment", ne ve. kako bi jo počasti! — a pred Kraljem nebes in zemlje ne prikloni niti glave niti kolen in serca. temveč se ali samo malomarno odkrije ali pa skrije iz prevzet nosti ali strahu pred ljudmi. In kdo more gledati še v serca ljudij, kake misli in želje se pogostokrat tu pasejo v pričo sv. R. Telesa! O tem. kar počno prostozidarji ali ..frajmavrarji' s sv. hostijami. o tem
niti ne govorimo. Lasje se človeku ježe, ko to bere In vendar Gospod kljub temu razžaljenju vstraja med nami in sicer iz ljubezni do nas! Ljubezen do Njega tedaj zahteva, da Mu s posebnim praznikom, s posebno pobožnostjo na čast Njegovemu Sercu popravimo ta razžaljenja.
Ta pobožnost pa tudi ni nova, temveč stara toliko, kolikor katol. Cerkev sploh. To je. verniki so že od nekdaj častili Jezusovo ljubezen do človeštva: oni so že od nekdaj to ljubezen premišljevali ter se v ljubezni do Jezusa vnemah. Novo je samo to. da je Kristus opozoril še bolj na Svoje Serce. kot sedež in znak te ljubezni do ljudi. On je hotel, da se to Serce moli kot del Njegovega telesa: <>n je hotel, da ljudje to Serce vedno bolj premišljujejo: kaka ljubezen do človeštva je morala biti v Njem' Ta pobožnost je dalje tudi potrebna zlasti za sedanji čas. Sedanji svet je tako materialističen: misli in gleda samo na svet: tu hoče vse vžiti. dobiti popolno srečo — za to. „kar je zgoraj, kjer je Kristus sedeč na desnici Očetovi", se pa nič ne meni. Ne meni se za čeznatome darove, ne hrepeni po nebesih Toda pobožnost presv. Jezusovega Serca naj bi ljudi nekako odtergala od tega sveta, t j njih ve misli, razum, voljo, želje, hrepenenje naravnala na kak drug, višji predmet — na ljubezen Božjo. Ljulj" naj bi odtrgali svoje misli od svet' ih rečij ter naj bi jih združili, osredotočili v najsvetejšem zakladu Jezusovi ljubezni, katero nam kaže Njegovo j »res v. Serce. .Sursum corda- — kvišku serca' to je namen pobožnosti Jezusovega Serca za sedanji čas
Zakaj naj bi pa molili Jezusovo telesno S^rce? Zato. ker je ono del Njegovega Telesa' [zveličarjevo Telo smo namreč dolžni mol i* i. n*- častiti kakor na pr kako podobo Njegovo ali košček sv križa itd ali kakor častimo Marijo in svetnike temveč moliti smo je dolžni. Zakaj? Zato, ker je *esno /Iružen«« z Njegovo Božjo natoro. Kristus je pravi človek; imel je pravo človeško t,eln z vsemi njegovimi udi: in t-« človeško natoro je Božji Sin nase vzel tak«». da )•» včlovečena II Božja oseba lahko govorila to so moje roke: to so moje oči: to je moje Telo itd Jezusovo Telo je tedaj Telo II Božje osebe. t«'<n-» združeno /. Njo. zato smo je dolžni militi, kakor sino dolžni moliti II Božjo osebo Ker smo pa d«»lžni moliti celo Telo. dolžni smo moliti en del njegov, torej tudi — meseno Sjrce. Serca Jezusovega pa n*1 molimo samo kot del Njegovega Telesa, temveč tudi kot sedež najblažjih čutov I zveliča rjevih zlasti ljubezni. Serce je sedež vseh notranjih občutkov. Ako je kdo umeri zarad prevelike ljubezni ali prevelikega strahu, tedaj so vselej (našli ranjeno njegovo serce Dokaz, da je serce sedež teh notranjih občutkov Tako tudi pri našem Izveličarju. Njegovo presvto Serce je bilo sedež — zlasti ljubezni Njegove do ljudi In to ljubezen je Gospod pokazal s in. da j. hotel priti na svet: dalje s tem. da je teipljenje in smert. katero sm<> mi zaslužili, sam presta!, da t>i bili le mi rešeni; dalje s tem. da š* vedno hoče prebivati med nami v zakramentu sv 1« Telesa. Njegova ljubezen do ljudi je neizrekljiva samega s.-!»e uniči, samo da bi nam dal čeznatorno življenje . skrije se pod podobo belega kruha, samo da bi nam mogel biti v hrano pri sv. obhajilu, v tal»ernakelju vstraja med nami vsa stoletja na brezštevilnih krajih sveta, kljub vsemu razžaljenju. ktero je že naprej videl —
A to Ga ni odvemilo; Njegova ljubezen do ljudi je močnejša, kakor hudobije ljudij do Njega. Pozabi nase, gleda pa samo na naš blagor. To dela ljubezen Jezusova. In ta ljubezen ima svoj sedež v Sercu Njegovem: zato se spodobi in smo dolžni to Serce moliti kot izvor najlepše čednosti Gospodove.
Ta pobožnost Jezusovega presv Serca je primarna za sedanji čas tudi zato. ker se pri njej razločijo kristijani v »Iva tabora: prave katoličane in lažnjive ah navidezne. Mnogo je dandanes ljudij. ki hočejo biti katoličani, pa so samo po imenu, navidezno v krstni knjigi zapisani kot taki — a v sercu in življenju pa ne. To nič ne velja. Toda ta pobožnost naj bi jih pripeljala do tega, da bi bili postali pravi, dobri katoličani.
1	»ni. ki se je primejo, oni začno častiti Jezusovo presv Serce. začeli bodo ljubiti Jezusa samega, spolnovati Njegove zapovedi; če bodo Njega ljubili, vbo'_rali bodo tudi Njegovo eerkev ter spulnovali njene postave Potern še-le bodo resnični in pravi njeni duhovni otroci, ne pa sarno navidezni. In da bi se to /godilo, prosimo presv. Serce Jezusovo, ktero vse objema v Svoji ljubezni, naj se vsmili tudi teh ; naj jim razsvetli um. omeči aeroe. da bi nastopili p0r — pravega, neustrašenega katoličanstva.
(■urice. '.J junija 181M. i Misijon. duhovne vaje, Marijina družba > — Tri lepe čase smo obhajali v naši in bližnji Tersteniški župniji 1. Od dne 14—20. februvarija smo obhajali sv misijon na Tersteniku za Tersteniško in Goriško župnijo pod vodstvom čč. gg. oo. jezuvitov Doljaka in Verhovca s prav obilno vdeležbo obeh župnij, deloma tudi sosednjih f>—(> župnij. Ker sta omenjeni župniji majhni, vsaka le okrog "»oo duš. m komaj pol ure narazen, zato se je sv misijon lahko kar za obe vkup obhajal. Obhajil je bil" čez lo.jo Prav lepa. dolga in veličastna j* bila na postni tor^k procesija s presv. Rešnjim Telesom, kj. r so skoraj vsi pričujoči svetili s svečami, tudi mnogo možkih Pretresljive resnice sv. vere. ki sta na in jih gg misijonarja tako navdušeno oznanje-vala. sejala so nam globoko v serce. Bog jima povrni njuni veliki trud. Pri tej priliki so se tudi skoraj v .-v družine obeh župnij zapisale v družbo sv. 1 »ružine.
2	i»n;ga |«ol»tžnost pa se je veršila v Goričah od aprila do » maja. ramreč duhovne vaje p« čč ..u. l:tz.»r'stih Nežinah u. Krivec u in Navinšek u i z omenjenega vzroka tudi za obe župniji in za bližnjo va> < •« >ln i k Kriške župnije. Ta pobožnost pa se je vršila zat.. t.-iko kmalu za pervo. ker je bila že poprej n .iiienjeiia predno se je vedelo, če in kdaj da b« sv misijon na Tersteniku. Pa tudi prav dobro s»- ]•• prilegla za sv misijon kot spopolnjenje naukov in d«-brili sklepov, storjenih v sv misijonu. zlasti k«-r bili v duhovnih vajah stanovi ločeni ter so me h posebne nauke in vaje za svoj stan primarne Tu li tu je bila vdeležba prav obilna ter je bilo obhajanih 11 *"»<» Misijonski križ se ni blagoslovil, ker je bil tu pervi misijon že 1. 1h8»> mes- a avgusta, d« »čim ga na Trsteniku do letos še ni bilo. Pri procesiji s presv Rešnjim Telesom pri sklepni pobožnosti
maja svetilo je veliko deklet v vencih pred Najsvetejšim skoraj vse druge pa za njim. Žal. da nas je na potu nenadoma dež vjel in dobro namočil. Naj bi bila to podoba, kako naj bodo oprane naše duše grešnega madeža po duhovnih vajah. Gg. misijonarjem
bodi tisočera zahvala za njih obilni trud. Obilne solze zahvale so tekle pri njih odhodu iz Goričan ob slovesnem zvonenju. Njih naukov nikdar ne pozabimo.
3. Tretja slovesnost pa, h kateri so veliko pripomogle duhovne vaje, je bila ustanovitev Mar i* jine družbe (kongregacije) za dekleta v Goričah dne 7. junija s tem. da se je sprejelo slovesno 24 deklet iz Goriške oziroma iz Nakelske in iz Kriške župnije v Marijino družbo potem, ko so se poprej od 10. maja dalje na družbo pripravljale kot proseče ali hrepeneče. Ustanovljena je ta družba po pravilih društva Marijinih otrok pri čč. gg. lazaristih, seveda pridružena rimski „Prima Primaria" po čč. gg. jezu-vitih. kakor se že nahaja nekaj let v Planini in v Černem vrhu nad Idrijo. Enaka družba se snuje tudi v bližnjem Tersteniku. kut sad duhovnih vaj in morebiti kot spodbuda iz sosednjih Goričan. Upati je, da bode taka družba veliko pripomogla k ohranjenju in poživljenju čednostnega življenja med žensko mladino in posebno tudi med drugimi verniki. Želeti je, da bi se take Marijine kongregacije za možko in žensko mladino bolj splošno vpeljale, ker so v sedanjih, za mladino toliko nevarnih časih kaj močna jez proti povodnji splošne spridenosti in razuzdanosti. Če mladino rešimo, rešimo ves prihodnji človeški rod. — Na delo tedaj, dokler je še čas !
Razgled po svetu.
Brazilija. V tujini in sicer v Braziliji se nahaja že toliko Slovencev, da je tam že slovenska kolonija. V telesnem, gmotnem oziru se jim godi prav dobro, tako da so ljudje zelo zadovoljni. Vsaj tako piše g. Anton Gergolet, zastopnik parobrodnega društva „La Ligure Brasiliana." — Samo v dušnem oziru jim gre slabo, ker nimajo duhovnika blizu. Komaj enkrat na mesec morejo biti pri sv. maši. ali pa še enkrat ne. In tudi ta duhovnik, kteri jiin ma-šuje. ne zna prav nič slovenskega jezika, torej ne morejo besede Božje razumeti in težko se spovedo-vati. Želeli bi pa slovenskega jezika veščega duhovnika. ki bi znal tudi nekoliko laškega Ta bi jim bil neizrečeno „dobro došel!4 Za službo in dohodke mu je prav dobro preskerbljeno.
Iz Bosne Hvala Bogu! Letos smo obhajali cerkveno svečanost v slavo presv. Rešnjega Telesa per vikrat v novi, še ne dodelani cerkvi sv. Jožefa v Prjedoru.
Ulice in prostore mesta, kjer je šla procesija, obsadili so z zelenimi vejami in drevesci; napravili so lepe oltarje za postaje in blagoslove Najsvetejšega. Letos je mestna občina, večino drugoverskega meščanstva. dala dopeljati pet voz zelenih vej in drevesc, mnogo v«'-z so dopeljali rimo-kat. naseljenci iz okolice, tako in toliko, da ta najlepši rimo-kat. praznik še ni bil tako okrašen v tem mestu, kojega prebivalstvo je večinoma kerščanske iztočne cerkve in mahomedanske - islamske verske izpovedbe. Cerkveno slavnost in službo Božjo sta došla poveličat dva vv. čč. očeta frančiškana, č. vr. o. fra. Josip, župnik iz Volara, ki je od tod —4 ure oddaljen.
Ob 9. uri. v praznik presv. Rešnjega Telesa, začela se je velika služba Božja. Sv. maša je b la z leviti; pri nji so lepo pevali šolska deca in odrasli možki.
Vernega rimokat, ljudstva domačega in sosednjih rimokat. župnij, 3—5 ur oddaljenih, je došlo toliko, da je prostorna cerkev bila natlačeno polna. Tako so bili ta slavni dan katoličani v veliki večini v tem raznoverskem mestu, in to je vzbujalo veliko spoštovanje do rimsko-katoliške Cerkve tudi v očeh onih, ki so zunaj nje.
Po slovesni sv. maši se je vsporedila procesija v dolge verste in lepe redove: za križem je šla naj-pervo šolska mladina, za njo zastava sv. Družine, za njo mladeniči in možje, zastava sv. Antona Padovan-skega. za njo pevski zbor in oddelek dečkov z gore čimi svečami, potem pa kralj večne slave — Bog in človek — Jezus Kristus v presv. Zakramentu pod nebom, obdan od redovnikov, na vsaki strani pa častna straža ognjegascev; za nebom je šlo vladno uradništvo in potem ženski spol Vsi prostori ob ulicah in prostorih štirih postaj bili so napolnjeni ker-ščanov iztočne ločene Cerkve in mahomedancev. Pravoslavni in razkolniki so spoštljivo molili, počastili najsvetejši Zakrament in se mu poklanjali; pa tudi obnašanje mahomedancev je Lilo mirno in pošteno, mnogo lepše, pošteneje in dostojneje. kakor je mnogih onih, koji so rimo kat. kerščeni, v večini rimo katol. mestih, ki pridejo k tem cerkvenim slavnostim iz radovednosti ali pa še iz slabejih namenov. . .
Na postaji pri II evangeliju smo izpostavili krasno in veliko sliko presv. Serca Jezusovega; ker je ta postaja v sredini mesta na tergu. ogledovali so drugoverci jako pozorno lepo podobo presv. Serca; neki mahomedanec je vprašal: „Kojega katoličkoga sveča je ova liepa slika" ? Odgovor je dobil: ova slika jest gospodina našega Isusa Krista i presv Serca Njegovega. Mahomedanec je to diugim povedal rekoč: Evo to jest Isa; mahomedanci namreč imenujejo Je zusa „Isau, dajejo to ime tudi sinovom svojim pri obrezovanju, imajo ga za proroka in tudi za svetnika svojega. Vprašal je: Kako to, da ima serce omotano trnjevim viencom, a tamo na strani prebodeno, a odzgor krst (križ) uz serca? In to se mu je kratko pojasnilo. Na to reče: „Kako slika kaže. vrlo liep bil Isa". Odgovor: „Da liep bil je, dok je živel na ovoj zemlji, a mnogo liepši je sada u slavi nebeški i t. d. — Njegovo slavo svetkujemo danes katohci na zemlji, jerbo mi vierujemo sve več i višje o Isusu. nego vi znadete i sada poj miti možete". Kad je poslušal mahomedanec na to o življenju, o Sercu Jezusovem in o znamenju na Sercu Njegovem; bil je močno ginjen in še bolj se je potem oziral na ljubeznjivo podobo presv. Serca. Vemo pa, da se more sv. kerst na trojni način prejeti. Tudi mnogo inahomedanov je gotovo, koji so prejeli kerst želja. ) . . Evangelji, predpevki, odpevki in molitve pri procesiji se tu opravljajo v slovenskem jeziku, tudi pri sv. maši v nedeljah in praznikih peva se list in evangelij slovenski; kar je popolnoma prav, pravično in koristno, ker smo sosedje s kerščani iztočne cerkve, koji imajo cerkveni staroslavenski jezik v vsej službi Božji. Treba bi bilo, da se kolikor mogoče tudi vnanje zbližamo.
Procesija z Najsvetejšim se je veršila zelo veličastno. Samo jedno reč bi bilo treba prositi in zahtevati to namreč: naj bi se od dostojne strani doseglo to, da bi bili ob ulicah, v kojih ide procesija, vsi dučani — prodajalnice — in delavnice, vsaj za
*) Pravi kerst. kerst kervi (mučeniSkej in kerst želja.
čas procesije, zaperte. čuli smo, da v Banjaluki. Travniku, Serajevem in drugod so dučani in delavnice — radionice — oni čas in ob onem potu zaperte: no. pa vsaj so zaperte o taki slavnosti celo v Carigradu. Drugoverci bi za oni čas to radi storili, ako bi se jim to od prave strani in oblasti priporočilo.
Še slavneje bi se praznovali svetniki naše sv Cerkve, še lepše bi se veršile tukai slavnostne procesije, kadar bi bila naša nova cerkev popolno dogo-tovljena in bi v zvoniku zapeli v večo slavo Božjo trije zvonovi; kajti notranja verska gorečnost pomore k vnanjim verskim delom, vnanje vidno pa pomore k notranji vernosti in pobožnosM Zatoraj naj se spominjajo dobra serca v milodamosti nove cerkve sv. Jožefa tukaj; mnogo je še treba da se pravilno doverši in vredi ta hiša B-žja in sv. Družine na zemlji jugoslovanski.
Vse v večo čast in slavo Jezusu Kristusu v najsvetejšem Zakramentu'
Veliki mojster prostozidarjev spreobernjen. Zopet se je enkrat skazala resr.iea, da Bog ve najslabše stvari obemiti v dobro, in da se Njegova previdnost poslužuje najzlobnejšili lju-iij da doseže svoj namen Skrivna družba prostozidarjev prepoveduje pod najstrožjimi ka/.nimi svojim a l--m. izdati nje skrivnosti. Kako bi t»»r»»j zvedeli skrivne nakane prostozidarjev? Kako bi se m-gli uspešno ustavljati te) peklenski druhali - Tu pa Božje usmiljenje da nekaterim udom te skrivne družbe spregledati, da se povernejo v naročje sv katoliške C- rkve in nam potem razkrivajo vse .slepais'vo in goliulijo prostozidarjev
Dne 18 aprila povernil se je v katoliško < ,-rkev inžener Salvator Zola. veliki mojstei egiptovskega prostozidarstva. in se odpovedal slovesno svojim zmotam Katoliki se tega vesel-. pro*to/idar;i pa str pene jeze.
Naj nekoliko natančneje opišem *•» zanimivo spreobernjenje Podkralj egiptovski mu je p. v-ril neko veliko delo, ko je to zveršil. povernil je na Laško, si kupil posestvo Kast.-i <ii L-*va bli/u Kima. Ne daleč od tod je svetišče Marije. Matere B »žj»- ljubezni. katero Rimljani in okoličan: /••!<» čast»-
Tu je bival pet let in je me1 »eni iinel priliko ogledati si cerkvico. Nekega dne p;« pade	ne-
srečno, da si trikrat zlomi nogo m ga je Ide/en priklenila na bolniško posteljo A ko je vstal, mogel je le po bergljah hoditi. — Tli je imel sle.|.-«V san)e: Zdi se mu. da stopi v znano Marijino >*rkvi-> Pri vratih ga sreča veličastna gjspa /. detetom v naročju. ki ga nagovori: »Tudi ti pn.ŠMl v <-»-rkev > Vidim, da težko hodiš. Pa to ima biti drugače Le krepko stopi in verzi berglje od .>»*be "
Zola se prebudi in pokliče Mariše. Po v*' jnn sanje, poskusi tudi hoditi, in glej noge. ki so bde tako pohabljene, mu zopet slu/ijo. n I Tedaj jel ;e misliti na spreobernjenje in kmalu j- storil odločilni korak ter se povernil nazaj v sv. Cerkev
Temu dogodku naj podamo le še preklic, katerega je podpisal Salvator Zola Glasi se
..Jaz podpisani Salvator Aventura Z<;la. bivši veliki mojster, bivši veliki hijerofant. bivši suveren in veliki komander, vstanovitelj prostozidarstva v Egiptu in sosednjih pokrajinah, izjavljam s tein. da sem kakih 30 let pripadal prostozidarstvu: bil celih 12 let njega načelnik, da sem imel toraj prilike dovolj, po-
učiti se v oziru prostozidarstva, njega cilju, postavah in naukih Prostozidarstvo se hlini, kakor bi bila človekoljubna, raodroslovska, napredna družba, koje namen je iskati resnico in poučevati splošno nravnost. pečati se z vedarni in umetnostmi in deliti dobrote. Mlini se ta družba, kakor bi versko prepričanje vsacega njenih udov spoštovala, zagotavlja tudi, da prepoveduje pri svojih shodih vsak razgovor o veri in politiki, naj si bode že kakoršnakoli; ta družba dalje terdi. da ni politična ali verska družba, ampak svetišče človečanstva, pravičnosti in ljubezni. Temu nasproti pa terdim jaz, da je prostozidarstvo vse prej nego to. V postavah in pravilih ni prav nič dobrega. Laži. zgolj nesramne laži. so te domnevane kreposti: pravičnost, človečanstvo. človekoljubje in ljubezen Te se ne nahajajo niti v redu sploh, niti pri posameznih prostozidarjih. Le malo je takih, ki bi bili res krepostni V laži ni resnice, prostozidarji je ne poznajo Tu le vladajo: laž, zvijača in goljufija, vse te le obdaja blesk resnice, da slepi nerazsodno množico Jaz terdim. da je prostozidarstvo v resnici verska družba Xje namen je: boj in pogin vsem veram, zlasti katoliški Prostozidarstvo naj bi potem te v»re nadomestilo in človeštvo privedlo do pervot-nega poganstva Danes sem resnično prepričan, in zelo mi je žal. da sem :;o let taval v temi. priznavajoč nauk«' prostozidarstva. žal mi je. da sem jih razširjal in še druge pehal v zmoto Bog me je razsvetlil, zato setn spoznal krivico in zlo. ki sem jo storil. Zato sein se laži odpovedal in ji za vedno obemil hcrbet. s tem. da pod prisego prekličem svoje zmote. Prosim Boga odpuščanja zaradi velikega pohujšanja, ki sem ga dal dokler sem bil med prostozidarji. Prosim odpuščanja tudi sv. očeta Leona XIII in vse tiste, ki sem jih polmjšal.	S. A. Zola.
Zopet vidimo pred sabo gnjusobno jamo polno strupa in kervi in crnji!.»be in to nam je odkril novi spreobernjene.-. Hudo mu bodo prostozidarji za petami. k» r s»* boje. da bi š» ve<* njih sleparij ne prišlo na svitlo - Mi pa zahvalimo Boga. da je dal zapeljanemu možu milost .spoznanja in tako hudo obrnil v dobro.	K. S. W.
1. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Na m.* ni za mesec rožnik • junij) 1890. iSpis puterjen od sv. Očeta.)
a) Glavni namen: E'/ t >» o s' //< r <1 k a t n l i č a n i.
1'ravij • _Z !i se. kakor da bi bili otroci satanskega Labiluna dandanes zopet našli edinost govorjenja ~ 6 Tak" terdno edinostjo gredo med seboj tak-, ra/lnne ti ume antikristove proti Izveličarju in njegovi Ceikvi ln vendar se nam te združitve ni treba po v» č bati. saj so ona le delo zlobe in bodo razpadla v ris'»-in hipu. ko bodo mislili, da so zina-gKli: tedaj ko bodo mislili, da su umorili Gospoda, kakor neko." na veliki perek. in da so sterli toliko sovr iženo O*rkev njegovo Potem bodo vstali satanovi pnv»*r/' ne; drug proti druzemu in se morili med seb. j. tlečim bodemo mi praznovali Veliko noč.
Veliko nevarnejša za nas je pa lastna naša ne-jedinost. Zdi se namreč, tako b» rekli lahko na-
sprotno, da so otroci nebeškega Jeruzalema izgubili dandanes tisto edinost jezikovno, ktero jim je prinesel pervi kerščanski binkoštni praznik. Vsekako smo edini v spoznanju taiste vere in v prejemanju ravno tistih zakramentov, pod voditeljstvom od Boga postavljenih pastirjev, škofov, pod skupnim verhov-nim poglavarjem, rimskim papežem, naslednikom sv. Petra, namestnikom Jezusa Kristusa; t j, mi smo katoličani, in sledili smo drugače kakor nekdaj otroci svetnega Jeruzalema svojemu Gospodu, ki nas je hotel zbrati kakor vzame koklja piščeta pod svoje peroti, „ali celo pod kokljinimi perotmi." toži že sv. Frančišk Šaleški o katoličanih svoje dobe, „se kljujejo in tergajo piščeta."
„Samo oči je treba odpreti," piše nepozabni P. Ramiere „in vidi se prepir med služabniki Božjimi, kteri dajo s tem sovražniku najmočnejše orožje v roke. Da je dobila na Francoskem brezbožnost vladne vajeti v roko, da si je predvergla vse družabne moči in sile, in da se poslužuje orožja, s kterim hoče za-treti zadne sledove kerščanstva, za vse to se ima brezbožnost zahvaliti tisti nezmožnosti, v kteri se še dandanes nahajamo.
„Teh prepirov pa ne smemo obžalovati samo na Francoskem: ravno taki prepiri so v Belgiji, na Španskem, v Italiji. Švici, in povsod, kjer potrebuje sveta stvar večje in močnejše edinosti."
In v Avstriji? Boljše je. da se bolestne, in še preočitne rane ne dotikamo Poslušajmo rajši, kaj je rekel Leon XIII. nekoč francoskim romarjem in v njih tudi nam vsem:
rV teh dnevih, polnih neverjetnih težav, ir> vsled tolikih nevarnostij imate, dragi sinovi, sveto dolžnost, da podvojite gorečnost in svojo delavnost, da zagovarjate z njo verske interese. Če hoče pa to zagovarjanje vspevati. je treba pred vsem edinosti in bratovske složnosti med katoličani. Treba je, da zvesti sinovi sv. Cerkve onemogočijo in odstranijo različne nazora, ki jih le prepogosto razdvoje. Treba je. da se tiče složno in terdno nasprotovati zlobi, ki preti celi človeški družbi. Potrebno je. da ne pozabijo nikoli kako nejedinost med brati slabi tudi pravični odpor, in kako krepi sovražnike rasnice in pravičnosti."
Nasprotno pa je rekel Leon XIII nemškim romarjem pod voditeljstvom kneza Karola L«"'\vensteina 4. maja, 1885. leta sledeče:
BNajvečjo pozornost obračamo napram katoliškim interesom v Nemčiji in že dolgo občudujemo plemeniti in hvalevredni trud tako mnozih odličnih mož v zagovarjanju njim prirojenega verskega prepričanja Občudujemo gorečnost narodovo v gojenju, pobožnost i. njegovo neomajano udanost do rimskega papeža in do škofov, gorečnost in darežljivost v mnozih delih ljubezni do bližnjega. Tudi nočemo prezreti tiste izredne vezi. ki podeljuje terdnost. — složnost v mišljenju in hotenju. To složnost poter-jujejo poleg druzih stvarij izverstno vaši vsakoletni splošni zbori, z kterimi hočete po združenem delo vanju pospeševati vse to. kar je najbolje za rast verskega življenja in za splošno blaginjo."
Molimo, da tako ostane in se uterdi. in da bi bilo povsod tako; taka složnost je namreč čeznaravni dar, in zato potrebuje molitve. Že apostol toži, da išče večina njegovih sodelavcev le svoje (posvetno) in ne tega, kar je Kristusovo. To so bili pervi časi
kerščanstva, časi prebogate milosti! In naši bojevniki se bore z zaupanjem na lastno dobro voljo, kakor da bi jih ne mogla več prevzeti samozavest, in velikrat kažejo že pomočki, da je čistost nazora skaljena, in kaljeni mir dokazuje, da primanjkuje popolnega zatajevanja. Zato treba moliti!
„Jeze, sovraštva in hude volje reši nas, o Gospod!", nas uči moliti sv. Cerkev; prepirljivi naši bratje večkrat komaj slutijo, da se morejo tudi tu pregrešiti drug proti druzemu, dočim spozna nepristranski takoj, da so že zašli, in sicer ne samo malo. „Vsi hrepene po dobrem, vsi imajo v svojih besedah in delih dober namen;" gotovo, toda gotovo je tudi, „da jih mnogo dozdevno „dobro" prevari." Zato treba moliti!
Čim gorečnejše se borimo, tem bolj potrebujemo, da skupno molimo in se oziramo sami na se da ne podležemo, potem ko smo druge premagali, sramotno v boju za lastno zveličanje.
Moliti moramo za vero in zaupanje, da v boju pri dozdevni nevspešnosti ne zgubimo serčnosti in se nevoljni ne obernemu proti svojim bratom — ko-nečna zmaga nam je zagotoljena, če ohranimo po terpežljivost; — moliti je treba za ponižnost, da se podveržemo pametnemu voditeljstvu; za ljubezen, ktera ne išče svojega, ki je poterpežljiva in dobrot-ljiva do vseh slabotnih, ki se po naših mislih ne bojujejo dovolj hrabro, ali do nasilnih, ki se celo svojega brata v viharju s silo dotikajo; za ljubezen, ki zna b'ti požertvovalna.
Vir ljubezni je najsv. Serce Jezusovo, in sveti Duh miru, jo bode izlil na našo molitev v naših .sercih.
b) Posebni nameni:
10.) Jnllana Falkcnlerl. Pobožnost do najsv Zakramenta. Dober naraščaj za več samostanov. Višje dekliške šole.
20.1 Frančišek Pac. In tovariši. Kina in Japan. Milost, da bi šlo več dobrih mož za misijonarje, ki so zelo potrebni.
21.)	Sv. Alojzij Gonzaškl. Ponovitev zveze med Tirolsko in presv. Jezusovim sercem šolska mladina. Deška in bogoslovna semenišča
22.)	Sv. Pavlin. Povernitev Jezusove družbe na Nemško in v Švico. 1'stanovitev novih kupčijskih in delavskih društev.
28.) Sv. Edeltrudls. Knezi in ljudstva, da bi spoznali svoje medsebojne dolžnosti in pravice. Zaupanje v Boga pri vseli ovirah zoper dobro stvar. Znanstveno podjetje.
24 ) Sv. Janez Kerstnlk. Spovedniki in dušni voditelji. Prostost katoliške Cerkve posebno na Buskein. Otrok, ki je bil sv. Cerkvi šiloma ugrabljen. Cerkev Jezusovega Serca v Rtimeniji.
25.) Sv. Viljem. Boritelji za preosnovo socijalnegn reda na kerš^anski podlagi Centrum. Oprostitev lepih umetnosti iz službe greha
IL Bratovske zadeve N. lj. Gtospč presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca.
sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev
varhov in vseh naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešeš o-
vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne
pregrehe. — Da bi ljudje košnjo srečno spravili pod streho. — Bolnik za zdravje, ako je Božja volja.
Zahvale.
Po obljubi izrekam to očitno zahvalo presv. Jezusovemu Sercu za pomoč v sitno zamotanih zadevali — po priprošnji na^-e lj. G. in sv. Jožefa.
Notranjsko, 7. junija 189«.	Kr. K
»Pridite k meni vsi, kateri ste obteženi in ja/. vas bom poživil*, tako nas vabi Gospod, da bi se vseli težavah k Njemu zatekali in sicer z zaupnostjo. Da to pn sveto Sen e res pomaga skusil sem tudi jaz.
Bil sem jako potreben nekaterih milostij v svojem stanu, a kako jih doseči? Zategavoljo in pa. da se rešim različnih dvomov, ki so me vedno nadlegovali, priporočal sem se k najsvetejšemu Sercu Jezusovemu z obljul>o. ako hudem u>li^an. da to v kakem listu objavim Nisem zastonj terkal. Gospodovo Serre se me je usmililo, ter mi je podelilo, kar sem želel
Tem pot( m se torej prav priserčno zahvaljujem presv. Sercu Po tem rajši storim, ker sem bil že v dveh drugih priložnostih uslišan, a sem vedno odlašal v kakem listu priobčiti.
Bodi torej ta objava k ve«*ji časti in povišanju Najsv Serca Jezusovega. Vsi ki berete te verstiee. ol»ernite se v vseh potrebah k tem prevsmiljenemu Serci'
Ob jednem se priporočam še nadalje v molitev, ker sem si popolnoma zvest, da hodem uslišan.
Gorica. 2. rožnika 18%. Henrik br. Putrih. kaj uc:n Priserčno zahvalo izrekam v «Danico Mariji, sv. Jožetu in sv. Antonu Padov.. ker sem bila večkral uslišana v dušnih in telesnih stiskah in za to. ker so se neke hišne zadeve obernile na bolje.	A. M.
Namenila sem, da bom po «Danici» razglasila. l><>m v neki zadevi uslišana Danes spolnujem to obljubo. Na priprošnjo sv. Jožefa. Matere Božje in sv. Antona Padov. sem bila kmalu uslišana — zato priserčna zahvala '	A Z.
Listek za raznoterosti.
Duhovne vaje za moške Vedno kaj ves* lejšega. Zadnjič smo omenjali, da so moški jeli očitno častiti sv. R. Telo; po noči Ga molijo — danes pa tole: Za Božjo čast in zveličanje duš vneti očetje lazansti so naklonili ljubljančanom za 2« 2'.» in '»o t m. novo, neprecenljivo duhovno dobroto. Te dni namreč prirede duhovne v aj e za m ošk e po tem vspo-rsdu: V soboto 27. junija ob 7. uri zvečer vvodni govor. V nedeijo 28. in ponedeljek 2'» junija, zjutraj ob 6. sv. maša z blagoslovoma, ob • , 7 perva pridiga, ob : ;,10 sv rožni venec, ob I o. slovesna sv. maša, ob 11. druga pridiga; zvečer ob ' .7 sv Kr«-žev pot. ob 7. tretja pridiga, ob ,s >v blagoslov. V torek 30 junija, zjutraj ob 1 tiha sv nm.šrt. ob 5. perva pridiga, ob 8 sv maša z blagoslovoma, ob • ,10. sv. rožni venec, ob lo slovesna sv maša, ob 11. druga pridiga; zvečer ob 3 ,7 sv. Križev pot. ob !/48. blagoslovljenje križev. rožniii ven« ev in svetinj. zadnja pridiga in papežev blagoslov ob *v slo vesna procesija, katere se vdeležijo le moški, potem zahvalna pesem in sv. blagoslov
Opombe: 1.) Pri pridigah smejo le moški v cerkvi biti. 2.) Popolen odpustek zadol>e tisti, ki v duhovnih vajah prejmejo sv. zakramente in molijo v namen sv. Očeta vsaj 5 očenašev
Upati smemo, da se bo mnogo mož m inlade-ničev vdeležilo teh duhovnih vaj in porabilo prelepo priliko, ki se jim ponuja, da ureJa svojo dušo. Ču-
jemo, da se sklepa udeleže tudi škof. Bog daj svoj blagoslov!
Monsign. Jaranova dijaška miza. Majmka meseca je bilo stroškov za Jeranovo dijaško mizo: Za hrano v ljudski kuhinji H4 gld »i2 kr..; za hrano po zasebnih stanovanjih 42 gld. 4G kr.; za stanovanje 47 gld. 50 kr.; za obleko 2o gld.; za šolske potrebe 7 gld. 15 kr. — Skupaj 302 gld 03 kr. — V primeri s številom dijakov, katerih je bilo v tem mescu podpiranih 142 (125 v ljudski kuhinji in 17 posebej), je sicer svota stroškov majhna, vendar zelo občutno zadene blagajnico. Kaže namreč, da bi morali mla-dinoljubi nabrati v šolskih mesecih vsaki dan 10 gld., da bi zmogli svoto tr^h tisoč gld. katere potrebujemo. ako bi hoteli v tej meri podpirati dijake tudi v prih« dnjem letu — Hvala Bogu, da so za perve me.se'e prav radodarno poskerbeli častilci pokojnega monsign Jerana ker se je nabralo namesto na grob pokojnega mladinoljuba blizu 9oo gld. Takega venca je vesel in vreden blagi pokojnik, venca, ki je spleten iz samih dragocenih listov in cvetov plemenitega, iz ljubezni do Boga izvirajočega mladinoljubja. — Poslednja volja rajnega kanonika Jerana je bila. da nadaljujemo to delo In ker je potreba res velika, zato se bo delo nadaljevalo tudi v prihodnje. V koliki meri. to naj pokažejo dobra serca in radodarne roke onih. ki ljubijo revno, a marljivo in pošteno našo mladino.	And. Kalan.
V Ljubljani, dne 5 junija 189«.
Z z cerkev na Brezjah: BI gsp. Feliks Urbane v Ljubljani, ion gld. — Po čast. g Fran. Andreja k u 5 gld. — G. Matija Petrič, učitelj, 10 gld. — Č g. J. M. 3 gld. — Po milost, g st. proštu dr. L. Klo-futar. lo gld. — G. Janez Levstek iz Gorič pri Ribnici >o gld — 1/ Amerike nekdo. 3 gld. — Neimenovana iz Gorej, uhane. — Neimenovana iz Ljubljane veliko svetilnico v preabiterij. — Neimenovana gospa iz Ljubljane, krasni altami pert k M. B. — Blg. g. veleteržer \z Ljubljane v zahvalo za ozdravljenje. krasno veliko podobo z okvirom. — Neimenovana gospo«ličina v zahvalo, 10 gld — Dva poro-čenoa v zahvalo, eesarski cekin. — Zbirka ^Zgodnje Danice,- li gld lo kr.	J. Berlič, župnik.
Pogreb preč. g. kanonika Karola K luna je bil kaj veličasten. Že takrat, ko so pokojnikovo truplo pripeljali v Ljubljano, zbralo se je na kolodvoru veliko prijateljev in častilcev rajnega gosp. kanonika. Ginljiv je bil prizor, ko so domači zagledali mertvega onega, kateri jih je tolikanj ljubil in od kterega so se zadnji pot ločili še z najboljšim upanjem, da pride še živ in zdrav nazaj. S kolodvora so prenesli truplo med pevanjem psalma BMiserere" na pokopališče, kjer je v cerkvi sv. Krištofa ležalo do dneva pokopa, v četertek popoldan
Ta dan ob 5ih popoldan se je zbralo že vse polno ljudstva na pokopališču Pogreba so se vdele-žila razna društva, kakor katoliška družba. Vincen-cijeva družba, katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. slov. katoliško delavsko društvo, telov. društvo BSokol", kojega član je bil g. kanonik do smerti. in slov pevsko društvo „Slavecu. ki je tudi krasno pelo v cerkvi in ob grobu itd. Na pogreb so prišli večinoma vsi deželni in d^ržavni poslanci kranjski; prišli so tudi nekteri s Štajerskega in Koroškega.
Odgovorni vrednik Frančišek Birk.
Ljudstva, zlasti ljubljančanov bilo je toliko na poko pališču, da je bila Ljubljana precej prazna. Prišlo je tudi nad 100 duhovnikov iz škofije. Prevzv. gospod knezoškof so v cerkvi opravili molitve, na to se je jel pomikati sprevod po novem pokopališču mimo križa na staro pokopališče in sicer tje, kjer je bil izkopan grob, poleg groba pokojnega kanonika Kramarja. strica Klunovega.
Časopisi iz raznih dežel pišejo kaj lepo in pohvalno o rajnkem gospodu kanoniku. Zlasti povdar-jajo njegovo marljivo in neutrudljivo delovanje, njegovo blago serce in usmiljenje do revežev. Pred kratkem še rekla sta dva moža: „Kaj bo to? Gosp. Jeran so umerli, gosp. Klun so umerli, ki sta bila oba tako dobra !tt
„Daničiniu bralci bodo morebiti žalostno z glavo majali, ko skoro v vsakem listu bero novico o smerti kakega duhovnika. Res je hudo! Bodi nam to vsem opomin: moliti za duhovnike, da bi jih Bog veliko poslal v svoj vinograd, kjer bi izpolnili izpraznjena mesta, krepke naj bi pa ohranil še pri življenju — moliti za nje zlasti kvaterne tedne! Drug opomin je pa ta: bodimo vedno pripravljeni na smert, ker ne vemo ne dneva ne ure, kdaj pride Gospod! Smert namreč vedno vidimo takorekoč pred seboj! zmirom se suče okrog nas ter pobere zdaj tega zdaj onega,
—	bodimo tedaj pripravljeni tudi mi, da nas ne bo prehitela !
Pobožna igra „Sv. Alojzij" se je igrala zadnjo nedeljo v Marijanišču. Poslušalci so bili jako ginjenL Igranje je bilo spretno, podobe so bile prav lepe. — Igra se bode še igrala prihodnjo nedeljo 21. t. m. potem 28. in 29 t. m. in pa 5. julija, vselej ob 5ih popoldne — Vstopnina je prav nizka.
Dobrotni darovi.
Za Htonttiijn. Jeranor,, dijaško mizo: Neimenovan. 30 gld.
-	Č. g. Lovro Krištofu", župnik v Kovorju, 1 gld. 50 kr. — (i. Anton Lavrecčič. kapelan v Cerknici, 2 gld., namesto venca na grob župnika Sternada v Knežaku. — Gospa Kleinova v Ljubljani. 2 gld — G. dr. V. (iregorič. dež. pnmarij, za mesec junij. 2 gld. — t g. M Saje. župnik v Štangi. 1 gld. 50 kr. — Neimenovana. 30 kr. — Neimenovan. 5 gld. — Č. g Jan. Dolžan, župnik na Trsleniku. 2 gld. — Nekdo, 4 gld. — Iv. Kovač, cer-kvenik v Šent Janžu. 1 gld. 20 kr. — G. Fr. Boncelj. župni upravitelj v Dražgošah v blagi spomin dekana mons. Kožuha in pokojnega soseda župnika č. g. Škofica, 4 gld. — G. Mih. LubiČ iz Trbovelj. 1 gld. — Preč. g. kanonik Ivan Sušnik. namesto venca na groba monsign. dekana Kožuha in župnika škofica. S gld. (i. Khnkov, organist v Tolminu. 1 krono. — G. Anton Jaklič, c in kr vojaški kurat v Trstu. 5 gld., namesto venca na grob rajnega soSolca. župnika g. Okolica. — G. g. Anton Kukelj. župnik v Št Jurju pri Kranju. 3 gld. — Č. g. Fr. Kregar. župnik v Javorjah. H gld. — Č. g Fr. (iornik. župnik v Nevljah. 2 gld. 50 kr. — ('.. g. Seigerschnned, župnik v Zaplani, 5 gld. — Neimenovana iz Železnikov namesto venca na grob f g. župnika, 3 gld. — Č.. g. M Arko. župnik v Šturiji. 5 gld. — 0. g. Jan Skvarča. župnik v Budanjih, 5 gld. — Č. g. Jan. DemSar. župnik v Št. Vidu pri Vipavi, o gld. — Č. g Mihael Terček. župnik v Šmartnem pod Šmarno goro, 5 gld. — J. K. iz Č 2 gld. — Neimenovana. 1 gld 10 kr. — G. Ant. Kocijančič, kapelan ▼ Vodicah. o gld. — Č. g. A. Verbajs, župnik v Kamni gorici. 2 gld.
— Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.