MLADIKA letnik vii. DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI 1926. št. 5. Kruh. Povest Slovenske Krajine. — Osmo poglavje. Lizika obišče Ilonko. Ilonka poje. Lep je svet. V zeleno se je oblekel in s cvetjem okitil. Prešerno razkazuje solncu svojo lepoto in se baha z njo. In solnce se smeje bahavemu veselju in draži, draži zeleni svet. In glej! Novi cveti klijejo, bujneje poganjajo njive, veseleje poje škrjanček, živeje čebljajo ščinkavci, veseleje po-letavajo lastovice. Draži, draži, solnce — še lepše okitiš Goričko! Ilonka poje. Če je že na Goričkem, na tej peščeni in borni zemljici, tako lepa pomlad, kaka cvete šele v daljni deželi. Tam za hribi, tam za ravninami na prostrani poljani je samoten marof; tam so jagnedi, krog in krog razkošno polje, vse zeleno; škrjančki pojo nad strnjo, prepelica petpedika v žitu. Tam v samoti misli srce na Ilonko in šteje, šteje dneve. O, Ivan! Tega ne zveš nikoli, kako si bil zal, ko so ti gorele oči ob slovesu, ko si pravil, kako si močan in kako pridobiš s svojimi rokami premoženje, kakor ga je pridobil oče. Tudi ne zveš, kdo ni tisto noč zatisnil oči. Ne zveš, kdo je sanjal z odprtimi očmi v prečudnem, premehkem vznemirjenju o cvetoči pomladi. Še tega ne zveš, da Ilonka pravzaprav ni preveč huda nate radi slovesa, dasi tisto ni bilo prav in bi se ne smelo. Ko pa je bilo tako naglo in so ti gorele oči in si ves trepetal! .. . Kito rožmarina dobiš, Ivan! Glej, kako se šopiri na oknu in kako mu prija toplo solnce. 0, še lepši bo čez dneve! Najlepši vršiček ponesem s seboj in ti ga dam, Ivan! Zato ker misliš na Goričko in ker tako težko čakaš in šteješ dneve. Ilonka poje. Skozi zadnja vežna vrata se priplazi Lizika. Ko da se boji, da jo kdo opazi. »Ali si vesela, Ilonka!« Ko bi trenil umolkne Ilonkino petje. Tako čudna tesnoba ji stisne srce, kadar sreča katerega Sukičevih. »Lep dan je, pa si pojem.« »Pri nas ni petja. Po Ivanovem odhodu še nisem pela.« Ilonka zardi, povesi glavo in se v zadregi vbode s šivanko v prst. Mladika 1926. Spisal Matija Malešič. »Ne veš, kako je pri nas! Oče za vsako malenkost robanti, nič mu ni prav, karkoli in kakorkoli napravimo. Mati natihem jokajo, pred očetom si ne upajo!« i Še niže skloni Ilonka glavo. Tako je rdeča, ko da ji je vsa kri iz srca šinila v lica. »Pravijo, da ti je Ivan pisal.« Ilonka ne pritrdi in ne zanika. »Nam ne piše ničesar. Kako se mu godi?« Ilonka čuti, da mora dvigniti glavo in pogledati Liziko. Naglo jo pogleda, pa naglo povesi pogled. Lizika jo motri tako, ko da je kriva vse njihove nesreče. In nekaj hoče izvleči iz Ilonke — to govore njene oči. »Ali ti morda ni pisal?« Ilonka se ne more odločiti, da bi priznala. 0, ko je toliko slaje misliti na pismo, čigar vsebine nihče ne ve razen njega in nje. »Ilonka, zakaj mi prikrivaš? Veš, kako rada imam Ivana! Slutiš, kako radi ga imajo mati. Vsaj radi matere povej, ali je zdrav in mu ni sile?« »Dobro se mu godi... piše!« Komaj slišno pove Ilonka in ne pogleda Lizike. »Hvala Bogu! Težak kamen se odvali materi od srca. Pa kaj še piše?« Ilonka molči. »Ilonka, kaj nisva več prijateljici?« Molk. »Še večji prijateljici bi morali biti sedaj. Že radi Ivana, ki nama je obema drag ...« Naglo dvigne Ilonka glavo in pogleda Liziki v oči. Rdečica gori na njenih licih. »Kaj hočeš od mene?« »Jaz... Ah, jaz pravzaprav ničesar. Ali mati, mati...« Lizika si zakrije s predpasnikom obraz in zaihti. Ilonka odloži šivanje in vstane. Najrajši bi zbežala in pustila Liziko in njen jok in njeno izpraševanje. Neprijetno ji je in ne ve, kaj naj stori in kaj naj reče na to čudno Lizikino vedenje. »Ničesar ti ne očitam, Ilonka. Nisi toliko kriva, ko mislijo oče. Ivan je vihrav in trmast. Kar si vbije v glavo, mora doseči, pa da mu ves svet brani. Ali mati, mati... Ugonobi jih ta bol in ta razdor pri hiši.« 13 Lizika si briše solze in gleda z objokanimi očmi Ilonko. »Saj te imajo naša mati tudi radi.. .« »Ali so te mati poslali?« »So! Zakaj bi tajila? Bog ve, da bi sama po svoji volji ne prišla. Tudi bi ne prišla, da se mi mati ne smilijo.« »Povej! Naj bo karkoli!« »Ali sta se z Ivanom že do dobra in do kraja domenila?« Nov val krvi plane Ilonki v glavo. Vsa zmedena stoji pred Liziko in ne ve, kaj bi rekla. Lizika jo prime za roko. »Le povej mi, Ilonka. Pred menoj ni treba skrivati. Saj bi mi Ivan tudi povedal, da ga vprašam. Saj sem z vama!« »Kako? ... Kako? ... Kaj naj bi se domenila? O čem .. .?« »O poroki!« Ilonka naglo potegne desnico iz Lizikinih rok in hoče zbežati v vežo. > Saj sem dopovedovala materi, da ne more biti,« Hiti Lizika z olajšanim glasom in jo ujame pri vratih. »Verjemi mi, Ilonka, da bi te privoščila in želela bratu bolj ko katero drugo! Tako dobra si in lepa! In prijateljici sva kot ni dveh takih blizu! In za Ivana si ko rojena! Srečna bi bila, bolj bi bil srečen s teboj ko s katero drugo! Le da ni one stene med vama! Ali nisi še nikdar pomislila, kaj vaju loči? Da si siromašna, bi ti oče odpustil! Drugega ti ne more. To drugo je, kar vaju loči, da ne bosta nikdar srečna. Kaj res še nisi pomislila na to?« Ničesar ne odgovori Ilonka. »Ivan je vihrav in nagel in ni pomislil. Premisli vsaj ti in ne sili v nesrečo obeh, sebe in njega. Ali ne bi po letu, dveh letih izbruhnilo na dan in vama zagrenilo vsega nadaljnjega življenja? Ali si bosta mogla biti iskrena, odkrita, brez sence in pridržka iz dna srca vdana, ko vaju loči taka stena?« Ilonka molči. Ko da ne razume, pogleda Liziko. »Premisli, Ilonka! Evangeličanka si! Katoličan je Ivan!« Liziki splahne rdečica iz lic. »Dobro te je naučila mati!« Izmučena sede Ilonka na stol, vzame šivanje v roke in začne šivati, ko da ni Lizike v sobi. »Ko Ivana mine trma — saj le iz trme sili vate — in se spametuje in bi morala učiti otroke kakor je v mladosti učila njegova mati njega, tvoja tebe ...« »Ali je še dolga pridiga?« »Ilonka!« Lizika se ji približa in ji hoče položiti roko na ramo. Ilonka se s stolom odmakne. »Ne bodi huda, Ilonka! Saj nisi sama kriva! Tudi jaz ne morem za to, da sem vzgojena drugače ko ti. Ni vama sojeno!« Lizika vidi, da se Ilonki trese roka, ki vbada s šivanko. »Ali ni bolje, da se sedaj premagaš, ko da trpiš vse življenje? Ivan bi trpel, verjemi mi, da bi trpel, poznam ga. Vrni nam Ivana! Že radi njega, če ga imaš rada!« »Ali so še kaj naročili mati?« »Ilonka!« »Če so še kaj naročili, vprašam.« Lizika vidi na bledem Ilonkinem licu, kaj se godi v njenem srcu, in globoko vzdihne. »Če niso ničesar več naročili.. .« Ilonki zastane beseda. »... sem opravila in lahko grem, kajne! O, Iluška, Iluška, ko bi te ne imela rada in ko bi ne imela rada Ivana! Ko bi mu ne želela večje sreče ko sebi... Ko bi ne razjedal materinega srca črni črv in jih ugo-nabljal...« Lizika si pokrije obraz s predpasnikom in zaihti silneje ko prej. Ilonki pade šivanje iz rok. 0 Ivan, zakaj so ti tako gorele oči ob slovesu, ko si pravil, kako si močan? O Ivan, Ivan, trpiš in šteješ dneve in čakaš, čakaš .. . Ilonka se ne more premagati. Zaihti z Liziko. Deveto poglavje. Lina se šali s šolnikom. Vidno raste z dneva v dan nova Ritoperjeva hiša. Delavcev mrgoli po stavbi in okoli nje. Ritoper sam vodi in nadzira delo in je zdaj na zidovih med zidarji, zdaj med nosači, ki jim donašajo opeko in omet, zdaj pri delavcih, ki dovažajo pesek in apno in mešajo omet. Ritoperka ne more iz kuhinje, da nakuha hrane za toliko množico delavcev in delavk. Lina prodaja v trgovini in streže v gostilni. Ob lepih pomladanskih dneh ni gostov v gostilni, čez dan redko kdo pride v trgovino. Lina poseda po trgovini in čita; poseda po gostilni in čita. In če gre iz trgovine v gostilniško sobo, se ji ne mudi in čita spotoma; in če gre iz gostilniške sobe v trgovino, se ji ne mudi in čita spotoma. Lina čita pri zajtrku in kosilu in večerji. Oče vkljub svojim silnim skrbem opazi njeno vnemo in se boji pri jedi, da ponese žlico namesto v usta v uho. Ni ga večera, da bi dolgo v noč ne gorela v Linini podstrešni sobici luč — Lina čita. Lina je hodila dve leti v šole v Kiseku in ljubi lepo berilo. Knjige prinaša Lini mladi šolnik. Mladi šolnik prihaja vse češče k Ritoperjevim, skoro vsako popoldne pride. In prinaša lepe knjige. In govorita z Lino o dogodkih, ki so opisani v tistih lepih knjigah. Lepo govori mladi šolnik in Lina ga rada posluša. Dober je mladi šolnik: prihaja k Ritoperjevim, ker vidi, da je Lini sami prepusto posedati ves božji dan po gostilni in trgovini; prihaja, da jo kratkočasi, in ji prinaša lepe knjige, da jih prebira, kadar ga ni in mora učiti v šoli. Ljubezniv je mladi šolnik: na šolskem vrtu cveto negovane rože, povija jih v šopke in jih nosi k Ritoperjevim in jih poklanja Lini, ki poleg lepega berila ljubi i lepe rože. Šopek belih šmarnic dehti na belo pogrnjeni mizi. Mladi šolnik ga je prinesel in poklonil Lini z zatrdilom, da so prve šmarnice, ki so se letos razcvetele. jih nisem našel. Vtepel sem si v glavo, da mora prve letošnje šmarnice poduhati gospodična Lina.« »Kako ste ljubeznivi, gospod šolnik!« »Kdo bi ne bil z Vami ljubezniv!« Lini je nerodno. »Samo tako govorite.« Mati božja z Detetom. Giovanni Bellini. Lina je vesela prvih šmarnic, vlije v kozarec vode in jih dene vanj. »Pa niso vzrastle na Vašem vrtu?« »Vse popoldne sem včeraj blodil po gozdu, da sem jih našel. Nekaj mi je reklo, da morajo prve šmarnice že nekje cveteti, in mi ni dalo miru, dokler »Pa govorim samo tako .,.« Mladi šolnik gleda Lino, da povesi oči. Lina čuti, da ji sili rdečica v lica, in ne ve, kaj bi rekla. Duha šmarnice. »Rdečica na Vaših licih in belina šmarnic! Prekrasno! To naslikam!« »Kaj znate slikati tudi tako lepo ko govoriti?« »Kaj lepo govorim?« Nov val rdečice ji plane v lica. »Mladi gospodje lepo govore, čeprav v srcih drugače mislijo.« »Čujte! Kake skušnje ima gospodična Lina!« »Le šalite se! Toliko skušnje pa res že imam, da vem, da ne smem mladim gospodom vsega verjeti.« »Zakaj bi ne smeli mladim gospodom verjeti?« »Ker ni vse res, kar pripovedujejo.« »Torej lažemo! Kdaj sem se Vam že zlagal in o čem?« »O teh šmarnicah že! To je bilo danes!« »O teh šmarnicah? V čem sem se zlagal o njih?* »Da moram prve letošnje šmarnice poduhati jaz.« »To je živa resnica! V čem naj tiči laž?« »Zakaj naj jih poduham baš jaz?« »Ker sem si to vtepel v glavo.« »Pa zakaj ste si to vtepli v glavo?« »Zakaj?« In zopet gleda mladi šolnik Lino s tistim čudnim žarom v očeh, da ji je nerodno in povesi oči. »V čem naj tiči laž, če hočem, da vonj prvih letošnjih šmarnic diha Vam?« Ne boš, učeni gospod šolnik! Tudi Lina zna nekaj, saj je hodila v Kiseku v šolo! »Kateri ste pa lani tako govorili? Kateri ste prinesli prve šmarnice, ki ste jih ves popoldan iskali in le s težavo našli?« »Kaj Vam pride na misel!« »Le povejte, katera je bila?« »Nobena!« »Tega ne verjamem!« »Siliti Vas ne morem.« »Vidite, da ne smemo mladim gospodom vsega verjeti! Se že umikate!« »Umikam se?! Prav, pa verjemite, da sem lansko leto tudi potrgal prve šmarnice po gozdu in jih poklonil neki gospodični in ji rekel, da sem si vtepel v glavo misel, da mora duhati vonj prvih šmarnic. Povejte mi le: kje tiči laž, če rečem, da sem si vtepel v glavo misel, da prve šmarnice zadehtijo Vam?« »V tem, da govorite lepe besede, v srcu pa drugače mislite! Hočem reči: v tem, da govorite vsaki... Ne vsaki... Samo nekaterim ... Tistim, ki... ki...« »,.. ki so mi všeč ...« »Čakajte, da izgovorim!« »Ne zamerite, hotel sem pomagati, da bi našli pravi izraz.« »Pa ni pravi! Danes govorite meni lepe besede, lansko leto ste jih govorili drugi, k letu jih govorite tretji. To sem hotela reči.« »Zares, skušnje! Vdam se!« Šolnik se razigrano smeje. »Lažnik sem — pa niti ne vem, zakaj.« »Saj nisem rekla, da ste lažnik!« »Skušnje imate! Govorim drugače ko mislim — to se pravi lagati, ali ne?« »Nalašč preobračate po svoje!« »Vi šele, Vi!« Lina vidi, da je šolniku hudo. »Ne smete vsega tako dobesedno razlagati, učeni gospod šolnik.« »Boli me, da tako sprejemate moj šopek.« »Saj sem Vam hvaležna zanj! Gospodom pa je treba včasih pokazati, da ... da ...« »Kaj?« »Reči...« »No?« »Domišljali bi si...« »Kaj vendar?« »Mislili bi, da smo me ženske ...« »No, kakšne?« »Poštene smo!« »Ali sem kedaj dvomil o Vaši poštenosti?« »Ponosne smo!« »Visoke, kajne?« »Pa naj bo po Vašem! Vsak ne more do nas.« »Ali govorite zopet iz skušnje?« Lina ne odgovori. Zagoneten blesk zažari v njenih očeh, hudomušen smehljaj zaigra na njenih ustnicah. Šolnik vidi, da mu Lina nekaj prikriva. »Visoko ste, gospodična Lina, in daleč je do Vas ...« »In še dlje do očetovega imetja.« Šolnik prebledi. »Gospodična Lina, čemu to?« »Kar tako! Človek čita, čita, in marsikaj mu pride pri čitanju na misel.« Lina vidi, da trpinči šolnika. Njegov nemir ji vzbuja veselje. Ne boš, učeni šolnik, govoril z Ritoperjevo Lino ko s svojimi šolarkami! Lina je bila v Kiseku! Dober si, prijazen si, ljubezniv si, mlad si, lep si, šolnik si — z Ritoperjevo Lino pa boš govoril drugače ko s kmečkimi dekleti. Tudi boš z Ritoperjevo Lino govoril drugače ko govoriš z učiteljicami, ki nimajo dote. »A čemu govorite o očetovem bogastvu?« »Ker čitam v tej knjigi, kako je bila Eleonora nesrečna, ker so jo poročili z Ervinom, ki jo je vzel le radi njenega bogastva. Ljubil je njeno bogastvo, nje same pa ne!« O, le trpi, lepi šolnik! »Tako daleč ste že?« Šiloma se hoče šolnik pomiriti in kazati ravnodušnost. »Jutri mi prinesete drugo knjigo, kajne! Glejte, samo toliko imam še čitanja za ves današnji dan in ves večer.« Lina lista po knjigi. Iz knjige moli konček pisma. Šolnik čita: Jezero vročih pozdravov Ti po-pošilja Geza. »Jutri dopoldne ne bom imela berila.« Vprašaje, ko da je ne razume, gleda šolnik Lino. Lina opazi pismo, ki moli iz knjige. Zdrzne se, potisne pismo v knjigo. V zadregi je. »Ali mi prinesete jutri drugo knjigo?« »Da, da, prinesem!« Ko da ne ve, kaj govori, zveni šolnikova beseda. Šolnik je nemiren in raztresen in ne more govoriti lepo in zbrano. Lina bi pa prav danes rada, da govori, govori lepo in mnogo. Čakaj, mladi, lepi šolnik! Le bodi nemiren in raztresen! Le trpi. Deseto poglavje. Pozdravi iz Slovenske Krajine, Dragi mož! Samo da si zdrav! Ker vemo, da misliš na nas tam daleč, nam je čakanje do jeseni lažje. Podnevi moram večkrat pripovedovati deci povest o belem kruhu, ki spi tam daleč, kjer je atek. Ko zamaknjene gledajo oči najinih malčkov in pozabljajo, da so me prišli prosit kruha — četudi črnega —, in se porazgubijo po vasi. In zvečer, kadar ne morejo zaspati, jim pripovedujem vedno znova povest o belem kruhu, ki ga budiš tam daleč, daleč, kjer je kruh doma. Margitka včasih vzdihne in meni, da bi bilo najlepše, če bi se zjutraj zbudila in bi bila že jesen in bi se vrnil naš atek in prinesel bele pogače. O, kako te imajo radi otroci in kako težko te pričakujejo! In ne vedo, koliko trpiš zanje! Hiša, ki jo zida Ritoper, je cel grad. Deca stika okoli stavbe. Priznati ti moram, dasi sem mislila molčati: Štefanček pomaga pri Ritoperjevi stavbi. Ritoper mu je mimogrede omenil, da bi mogel po malem nositi opeko na zidove, ker je tako uren in poskočen. Ni mi dal miru, dokler mu nisem dovolila. Za sol zasluži Štefanček. Včasih ob sobotah, ob ne-nedeljah prinese domov kos rženega kruha, ki mu ga skrivaj stisne pod suknjič Ritoperka. 0, kako planejo po kruhu! 0, kako imam rada svojega Štefana, ki misli, da je tudi junak ko tisti v povesti o belem kruhu, in se sam ne dotakne kruha. In je vesel, ko vidi, kako se vesele bratci in sestrici kruha. O ta moj mali Štefanček, ki hoče biti velik in tebi enak! — Težko, težko mi je sedaj, ko ni še zelenja v ograjčku in krompir niti še cvete ne na njivi. Kravica ima za silo mleka — ali k mleku hočejo žgancev. Moke pa ni. Bodi zdrav! Mislimo nate in težko čakamo, da se vrneš! * * # i HI 11DDU P' Benetke: Pogled z morja na Doževo palačo. Andražu prinese Ritoper pismo: Ljubi sin! Kako sem vesela tvojega pisma! Vsak dan mi ga mora Ilonka po dvakrat, trikrat prečitati. Dan in noč se bojim zate. Edini si mi na svetu in vse si mi na svetu. Andraž, le ne skrbi zame, ni mi težko. Ritoper zida hišo, veliko in lepo hišo, cel grad. Pomagam včasih pri mešanju ometa in zaslužim toliko, da nisem lačna. Sinko moj ljubljeni, ne veš, kako težko čakam jeseni in tvoje vrnitve! Pazi se mi, sinko! Ura tiktaka na steni in mi pripoveduje, da moj Andraž živi in je zdrav. To pismo piše Šiftarjeva Ilonka, ki te pozdravlja. Pozdravlja tudi druge, ki so s teboj. ¥ ¥ ¥ Veren ne vzdrži, da bi takoj 'ne prečital pisma. Ko na ovinku Andraž obrača konja, pozabi obrniti plug, raztrga ovoj in čita, čita. Andraž pograbi priliko. Stopi pred konja in čita pismo. Ritoper godrnja. Veren veli Andražu, naj požene konja in naravna plug. Andraž prime z desnico za vajeti priročnega konja, z levico drži pismo in ga čita. Veren drži le z desnico za ročico, v levici drži pismo in ga čita. Konja vodita Andraža in vlečeta plug, ki vodi Ve-rena. Konja gresta, kakor se jima poljubi. Telo Andraža cinca ob konjih, telo Verenovo stopica za plugom, misli so jima tam daleč, daleč v Slovenski Krajini, tam na Goričkem. Ritoper se zaklinja, da ne izroči delavcem nikdar več pisem med delom. Ivan ne vzdrži. Vrže vajeti na vrat priročnemu konju, vrže bič proti Horvatu in steče po svežih brazdah proti Ritoperju. »Dajte mi pismo!« »Tako?! Pismo je glavno — delo, delo je postransko! Še kedaj razdelim pisma med delom!« »Dajte mi pismo!« »Glej, Horvat stoji! Da bi vsaj popazil na konja!« »Dajte mi pismo!« »Da ga tudi imam, ti ga ne dam med delom!« »Nimate pisma zame?« Ivanov glas trepeta. »Da ga tudi imam ...« Ivan priskoči, prime Ritoperja za ramo in ga strese, da zacinca palirjeva glava ko solnčna roža v viharju. »Nimate pisma zame?« »Kaj si ponorel?« Ritoperju pohaja sapa. »Pismo mi dajte!« »Nimam ga!« »Kako? ... Nimate ga?« »Nimaml« »Kaj se je zgodilo?« Plah je Ivanov glas in ko da se boji odgovora. »Kaj naj bi se zgodilo? Ali ne pride čez nekaj dni semkaj? Ali je treba potemtakem pisma?« »Ste ji izročili moje pismo?« »Menda me ne sumiš, da sem ga snedel?« »Ste jo vprašali pred odhodom, če mi je napisala pismo?« »Grem gonit konja. Delo stoji!« In Ritoper korači proti Horvatu. »Če ste jo vprašali, ali mi je napisala pismo, Vas vprašam.« Ivan mu zastopi pot. Tako temen je njegov pogled in tako grozeč njegov glas, da Ritoper obstane. »Ali si siten! Seveda sem jo vprašal!« »In kaj je rekla?« »Kaj naj le reče? Svojih srčnih skrivnosti vendar ne bo meni zaupavala.« »Ali Vam ni izročila vsaj pozdrava zame?« »Pozdrava? Saj sam ne vem. Toliko skrbi imam z zidanjem nove hiše! Povedal sem ji, da odhajam, in jo vprašal po pismu. Pa je molčala.« »Kaj se je vendar zgodilo? Povejte mi, kaj se je zgodilo?« Skrbeč je Ivanov glas, proseč je njegov pogled. »Kaj vem! Toliko skrbi imam z zidarji in delavci! Se že pomenita, ko pride.« Ivan povesi pogled in zatava ves skrušen po brazdah. »Ali te naj vodim?« ga vpraša Ritoper, ko se opoteče ob jarku in skoraj pade. Divje vzkipi v Ivanu. Naglo se ozre ko da išče, kje je pustil bič. Ritoper jo pocedi po brazdah proti marofu. »Še kedaj razdelim med delom pisma! In ta Sukičeva ošabnost...« Geza se vrti okoli ognja in loncev in razumno vihti kuhalnico. »Preveč zabele porabiš!« »Hranim, stiskam, kolikor morem! Vsi zabavljajo, da premalo belim.« »Naj zabavljajo! Meni moraš služiti in mojim koristim, ne pa jih pitati!« »Saj služim, saj služim z vsem srcem in vsemi mislimi služim Vam in Vašim koristim.« Vdan pogled spremlja Gezovo zatrjevanje. Tudi vdan pogled in sladka beseda ne spravita Ritoperja k dobri volji. »Samo govoriš, da služiš! Postavil sem te za kuharja, dal sem ti najlažji posel, ker sem mislil, da si mi res vdan. Pa si premehak, da pozabljaš na svoje dolžnosti nasproti meni. Časar mi je pravil, da tudi moke preveč porabiš. Zakaj ne kuhaš več krompirja, ki gnije?« »Nočejo jesti krompirja, ker je voden in hrestlja pod zobmi.« »Predobro jim kuhaš. Geza, nisem pričakoval, da mi boš tako slabo služil.« »Gospod Ritoper! Vse storim, kakor mislim, da bo za Vas dobro in prav.« Vdano gleda Geza palirja. »Jezijo se name in godrnjajo, da jim kuham slabše ko kuhajo prašičem na Goričkem.« Ponižno zre Geza Ritoperja in išče znamenj zadovoljstva v njegovih očeh. »Mislim, da se niti Časar ne more pritoževati čezme.« »Pa se!« Geza ne more potolažiti Ritoperja. Grdo gleda palir in nezadovoljno. Geza si ne upa na dan z vprašanjem, kako je na Goričkem, kako je pri Ritoper- jevih, koliko nove hiše je že dozidane in ali je gospa Ritoperjeva zdrava in ... in ... ali nosi trgovina sedaj na pomlad ter ali je dosti pivcev v gostilni. »Da ni stari lisjak zavohal mojega pisma?« vstane hipoma v Gezovi glavi. In še ponižnejši je in pohlev-nejši v pritrjevanju in samohvali. Ritoper ni z ničemer zadovoljen in Geza ga ne more z ničemer razvedriti. Godrnjaje odraca z marofa. Geza ne vzdrži. Naroči deklicama, naj popazita na ogenj in kuho, in steče na njivo. Žareč je Verenov obraz, vriskal bi Andraž, klavrno koraka Ivan ob konjih in poveša glavo, ujec je čemeren ko vedno, kadar ne sedi pri pijači, Benetke: Del Doževe palače. Nerodno je Gezi govoriti vpričo ujca. »Kaj pišejo od doma?« vpraša Ivana in mu napeto gleda v oči, s pogledom mu hoče dopovedati, kam meri. Ivan se ne zmeni za njegovo vprašanje. »Še tisto prašičjo kuho, ki jo kuha, prismodi,« reži ujec. »Ivan, tri belice* ti spečem, lepo na masti! Pridi tam za hlev, včasih** jih spečem!« pošepeče Geza Ivanu na uho. Ivan odklonilno zamahne z roko. »Kje imaš moje pismo?« ga zadržuje Geza. »K vragu ti in tvoje pismo in tvoj Ritoper in njegova Lina!« Geza pordi. »Molči, molči!« šepeče ves v strahu. »Pusti me pri miru!« Divje in uporno ga pogleda Ivan. Geza je v zadregi. »Ali ti ne piše Ilonka ničesar o njej?« »Izgini k svojim loncem!« Ivan dviga bič. Iz njegovih pogledov ni razvideti, ali ga dviga nad konja ali proti Gezi. »Izgini k svojim loncem! Še tisto prašičjo jed prismodiš!« Ujec dviga otko proti Gezi. Pobit se vrača Geza proti marofu. Andraž se hipoma domisli in zavpije preko brazd in nerazorane njive Ivanu: »Ilonka te pozdravlja.« Ivan obstoji ko da je udarila strela iz solnčnega neba na njivo, izpusti vajeti z rok, bič mu pade na tla, konja vlečeta brez vodstva plug, dokler ju ne ustavi Horvat. Andraž zadrži svoja konja, potegne iz nedrij pismo in ga vihti proti Gezi. Veren si briše pot s čela, Horvat si briše z rokavom pot z lic in je vesel odmora, Geza postoji in napne ušesa, Ivan stoji ko da ne more z mesta in zre temno na Andraža. * jajca — ** takoj. »Piše, da pozdravlja vse, ki so z menoj!« govori veselo Andraž, izvleče pismo iz ovoja, ga razgrne in glasno pove ko da čita: »Mene pozdravlja! Pozdravlja tudi druge, ki so z menoj!« Andraž gleda v pismo in edini ne vidi, kaj gori v Ivanovih očeh. »Ilonka piše?« Ko daljni grom je Ivanov glas. Še vedno stoji prikovan na mestu. »Ilonka, da!« Andraževe oči vriskajo v veselju. »Poglej!« »Tebi piše?« »Meni...« Ivan se sunkoma in z največjim naporom odtrga z mesta in steče proti Andražu. Veren se zdrzne in pohiti k Andražu ko da ga hoče braniti; Gezo mine osuplost, steče za Ivanom; še čemerni Horvat se ne more premagati in kobaca po brazdah proti Andražu in Verenu. Okopačice na sosednji njivi opazijo nenavaden prizor pri oračih, motike jim nočejo okopavati krompirja, napeto zro na orače in pričakujejo in gledajo, gledajo nanje. Hipoma Andraž zapopade. Stopi korak Ivanu naproti in mu moli pismo. »Kaj pa misliš ... Le kaj misliš?« Ivan mu hlastno potegne pismo iz rok. »Mati ne znajo pisati! Pa so poprosili Ilonko! Sam sem jim svetoval!« Ivanu se tresejo roke, težko sope in preletava z očmi drobno pisavo. V konec pisma gleda, gleda, da mu rdečijo oči. »Ne zameri, Andraž!« stisne skozi zobe po dolgem molku in mu vrne pismo. Trudno se obrne in s povešeno glavo tava proti konjema. »Na! Pa sem mislil, kdo ve kaj bo!« golči Horvat. Veren ga krepko sune pod rebra in mu ostro zažuga s pogledi. Horvat umolkne. Molčijo in orjejo. Andražu je grenko v veselju. Ivan se mu smili. (Dalje prihodnjič.) Si Marija Pomagaj. (Ob Leyerjevi sliki.) Marija Pomagaj na tronu sedi in Jezuščka sinka k obrazu tišči, ozirajo vate se njene oči; umikaš se ji — za tabo gredo, še v dušo ti skrbne oči gredo: »Oj dušica moja, kako, kako?« Vsa zbegana duša drhte odgovarja: »Uboga sem ptičica — v jezi viharja omahnila mi je prešibka perot — Marija, pomagaj na daljno mi pot! ... In včasih uvela sem rožica in nimam nikogar ubožica, da s hladno vodico me poškropi — Marija, pomagaj mi Ti! —« Marija Pomagaj drži se na smeh, dobrota, tolažba ji sije v očeh, prijazno na Jezuščka kaže: »On ptički popotni da novih moči in cvetko uvelo z vodo poškropi — in duši sirotni bo laže ..,« Leopold Turšii, »Kraljica morja.« Lojze Res. Tako blizu nam je, da bi jo skoro zagledali z naših visokih gora, tako daleč, kakor sen mladih let, ko so naše razprte oči sanjale o čudežnih, bajnih krajih devete dežele ... Sredi lagun — delov morja, ki jih obkrožajo sipine, nanesene od gornjeitalskih rek, — se dvigajo na stoterih otočičih Benetke. V tiste daljne čase srednjega veka sega njih postanek, ko so pričele v V. in VI. stoletju vpadati tolpe Gotov, Hunov in Longo-bardov preko Alp v Italijo, obljubljeno deželo lepote in bogastva. Prebivavstvo rimskih mest ob Adriji, od Ogleja pa do Padove, je iskalo zavetja na močvirnatih otokih sredi lagun in ga tudi našlo. S seboj je prineslo svoje socialne, verske in upravne uredbe, a tudi železno voljo in smisel za organizacijo. Pričeli so izsuševati močvirja, utrjevati otoke, trgovati s celino in ustanovili so si svoje versko središče v Gradežu, kamor se je bil preselil oglejski patriarh, svoje politično središče v Herakleji (mestu, ki je ležalo blizu sedanjega Portogruara) ter trgovsko središče v Por-cellu, kjer živi danes par ribiških družin okoli znamenite bizantinske stolnice. Vse to otočje, ki se je imenovalo »Venetiae«, je bilo podrejeno bizantinskemu cesarju, ki je imel svojega namestnika v Ravenni. Kmalu je pričela rasti moč Benečanov. Pipin, sin Karla Velikega, jim je hotel po svojih zmagah nad Longobardi izpodrezati peruti (okrog leta 800), toda ni mu uspelo: Rialta, zadnje skupine otokov, kamor se je zatekla vlada, ni mogel zavzeti in skleniti je moral pogodbo, da bo spoštoval neodvisnost Benetk. Prosti vseh obveznosti proti zapadu so se premeteni Benečani pričeli osamosvojevati in otresati grškega Benetke: Most Rialto. varuštva. Najprej gospodarsko, nato upravno in nazadnje še politično. Vzhod: Dalmacija, Grčija, Carigrad, Mala Azija in otoki Sredozemskega morja do Palestine — to je bil cilj dalekovidne beneške politike, ker je dobro vedela, da ima v oblasti vso trgovino, vso »zlato pot«, ki je vezala vzhod z zapadom (tedaj še niso bili odkrili Amerike!), kakor hitro se polasti glavnih oporišč vzdolž Balkana. Najprej so si Benečani ustvarili nadoblast nad istrskimi mesti; okrog leta 1000 je dož (dux, vojvoda = poglavar beneške republike) Orseolo II. s silo ukrotil Dalmatince in beneške ladje so lahko brez skrbi plule od Trsta pa do Dubrovnika. Beneški lev je tako zagospodoval skoro neomejeno po vsej Adriji in polagoma prevzel vso trgovino po albansko-grških lukah do Carigrada in še dalje do Črnega in Azovskega morja. Pričela se je velika doba beneške republike: doba slave in moči. Sodelovali so Benečani v križarskih vojnah, njih dož Henrik Dandolo, ' skoro osemdesetleten starček, je vodil križarje nad Carigrad, ga leta 1204 zavzel in uničil grško cesarstvo. V XIII. in XIV. stoletju so Benetke potlačile nevarnega tekmeca Genovo in neomajno zagospodovale v Sredozemskem morju. Tedaj je krilati beneški lev dosegel vrhunec svoje moči. Ne le na vzhod, tudi na zapad se je širila beneška sila. Na celini si je osvojila mesto za mestom po pa-danski ravnini, od Bergama pa do Ravenne, od Gorice do Faenze je segala njena posest. Ogrožene ali nevoščljive so se vse ostale evropske države združile v Cambraiju zoper Benetke (1. 1508). Tem je spočetka huda predla, a z zvito politiko so zaveznike razdvojile in pridobile skoro vse izgubljeno ozemlje nazaj. A na vzhodu je vstajal nov, hud sovražnik: Turek. Neizprosno je pričel napadati beneško ozemlje. Najprej je zavzel Carigrad (1453), nato otoke, enega za drugim: Ciper, Famagosto in druge. Omehkužena beneška moč je pričela naglo padati. Še beležijo Benečani slavne dni: bitko pri Lepantu in poraz turškega brodovja (1571), obrambo Kandije, ki pa je izčrpala državne blagajne, in osvojitev Pelopeneza (1694). A njih usoda je bila zapečatena, vojaška sila zdrobljena in gospodarska moč uničena, ko so izgubili nadoblast na Jutrovem in so Portugalci odkrili novo pot v Indijo okrog Afrike. Težišče svetovnega gospodarskega življenja se je premaknilo na zapad in tam tudi ostalo: Amerika! Životarjenju nekdaj skoroda svetovne pomorske sile je napravil Napoleon konec in Benetke so prišle pod avstrijsko oblast, dokler se niso 1. 1866 združile z ujedinjeno Italijo. Nič manj zanimiva ni ustavna zgodovina beneške republike. Izvršilno oblast je imel dož s šestimi sve-tovavci in tremi poglavarji »quarantie«, t. j. tribunala štiridesetih izvoljencev. Vseh teh deset mož je tvorilo »Serenissimo Signorio«, naj večjo politično oblast. Zakonodajno moč je imel »Veliki svet« (Maggior Con-siglio), senat in pa kolegij, ki je sličil našim parlamentarnim odborom, a sodno oblast so izvrševali »Svet desetih« (Consiglio dei X) z dožem na čelu, državni inkvizitorji, občinski advokatje itd. * * * Benetke niso evropsko mesto. Ko jih zagledaš z morja z njih vitkimi zvoniki, s kupolami premnogih cerkva, se ti zdi, da si prišel na Jutrovo ali v Carigrad. Tako so bili Benečani prežeti z bizantinskim duhom, da je grška umetnost obvladovala vse beneško ustvarjanje v stavbarstvu do XI. stoletja, v slikarstvu še celo tri stoletja več. Cerkev sv. Marka, to v notranjščini morda najlepše svetišče krščanstva, je sezidana na grškem križu s peterimi kupolami, pokrita na zunaj z marmornatimi ploščami čudovito se prelivajočih barv, na znotraj, od sredine do skrajnih obokov, z dragocenimi mozaiki od XI. do XVIII. stoletja, ki se pritajeno bleste na zlatem dnu. Ta stavba izraža vse umetnostno hotenje in stremljenje Benečanov, združuje v sebi umetnostni razvoj osmih stoletij v pestri mešanici, ki se v tvojem očesu zliva v čarobno enoto. Toda slog, ki je vtisnil Benetkam najznačilnejši pečat, je gotika, slikovita, lahka in polna solnca: Doževa palača, Ca Foscari, Ca d'Oro rastejo iz morja kot bujna zavesa iz okamenelih čipk. Šele pozno pod konec XV. stoletja je nastopila renesansa, najprej na monumentalnih vratih ladjedelnice, nato na knjižnici sv. Marka nasproti Doževi palači, na nagrobnih spomenikih velikih dožev, ki se nahajajo v veličastnih cerkvah S. Maria Gloriosa dei Frari in Ss. Giovanni e Paolo. In še moram omeniti skoro osebni slog lombardskih kamnosekov, ki so postavili ob Velikem kanalu vrsto lepih palač, od Ca (palača) Vendramin pa do bisera lombardske renesanse S. Maria dei Miracoli, ki leži skrit med gručo starih hiš na vzhodni strani mesta, da ga komaj najde tujčevo oko. A tudi barok je zapustil močne sledi v tem orientalskem mestu, ki si ga je pa prikrojilo po svojem okusu kakor prejšnje sloge. Odvzelo mu je vso težo in mu dalo izraziti dekorativni ton. Najlepši zgled za to nam je votivna cerkev S. Maria della Salute ob Velikem kanalu, ki tudi arhitektonsko izpopolnjuje bajno sliko, ki jo uživaš izpred Doževe palače na velikem pomolu. Beneško slikarstvo se je le polagoma opraščalo zlatih okovov, v katere so ga bili vklenili veličastno strogi grški mozaiki, navdihnjeni od cesarskega, nedostopno hladnega bleska, ki je kraljeval na dvoru v Bizancu. Poleg tega je bilo vse življenje v Benetkah skoro popolnoma odrezano od ostale Italije in novih umetnostnih smeri, ki so se porajale v Florenci, Sieni, Perugiji in drugih kulturnih središčih. Zato se je zgodilo, da je šele pod konec XV. stoletja zavel nov dih v okostenelem beneškem slikarstvu, tedaj, ko so pa-dovanski slikarji prinesli v Benetke novo blagovest: preporod v antiki. Šele sedaj se je pričela velika doba beneškega slikarstva, ki sega od Giov. Bellinija preko Tiziana in Tintoretta do zadnjega sijajnega odseva beneške lepote barv in luči, Tiepola. Giovanni Bellini je prehodil veliko pot: oprostil je slikarstvo zadnjih klešč, ki so še ovirale prosti razmah, približal svoje like našemu srcu, potopil jih v toplo luč beneške pokrajine in ustvaril verske slike v najlepšem pomenu besede. Njegove Madone so v resnici Matere božje, nežne, ne sladke, Mirno sede na prestolu, obdane od svetnic in svetnikov božjih, v mehki ubranosti gorkih barv, kakor zamaknjene v najglobljo skrivnost, ki jo doume le čisto, Bogu vdano srce. Cela četa umetnikov je vzrastla ob Belliniju: Cima de Conegliano, Marco Basaiti Previtali, medtem ko se je z njegovim bratom Gentilejem ustvarila vzporedna, pripovedovalna smer in dosegla plastičen izraz v delih Viktorija Carpaccia. Iz šole Giov. Bellinija je izšel tudi Tizian, ta veliki mojster barve, Sin gora je prišel še deček v bleščeče, razkošno mesto ob Adriji, prevzel dediščino Bellinija in jo dvignil do višine, kakršne je beneško slikarstvo ni doseglo več za njim. Kakor poosebljeni ideal renesančne lepote stoji ta knez slikarjev sredi zgodovine svetovne umetnosti. Nič bolesti ni v njem, nič skrivnosti; smehljaj večne radosti je razlit preko vseh njegovih del, smehljaj življenja, ki mu sije neminljiva pomlad: skoro stoletnemu starcu je šele kuga iztrgala čopič iz rok. Njegovo delo je ogromno: od klasičnih portretov velikih mož in cesarjev, preko Madon in mitoloških predmetov objemlje ves tedanji duševni svet. Čar helenske lepote diha iz njegovih slik, tudi verskih, ki te opajajo z barvnimi simfonijami; z občutjem klasične umerjenosti tudi pri dramatičnih momentih, kot je n. pr. njegovo »Marijino vnebovzetje«, — Takoj ob njem je vstal Tintoretto, iz njega izrastel, a kmalu prebil mirno, gosposko kraljujoče občutje, ki ga je pričaral Tizianov čopič. Nemirno plahutajo temne plasti Tintorettovih barv in iščejo Benetke: Markov trg. bolestno trenutne impresije zabrisanih kontur. Svetlobni prameni režejo njegove slike in sikajo preko poltemnih postav, v katerih leži vulkanska sila. — Vse drugo pot je šel drugi Tizianov učenec Paolo Veronese: vsa prazniška brezskrbnost srečnih Benetk vriska iz njegovih del, s katerimi je okrasil dvorane Doževe palače. Nič Tizianove klasične umerjenosti in plastike, nič Tintorettovega temnega, trpkega upora — sam sijaj, samo veselje, sama luč žari iz njegovih koloristično izredno fino in rafinirano izvedenih slik. Po Tintorettovi smrti (1594) je pričelo beneško slikarstvo bledeti in živeti na pridobljenih lavorikah, dokler ni v začetku XVIII. stoletja vzžarel nje poslednji žar v Tiepolu. Oživil je slavo starih mojstrov, ustvaril dela čudovito prozorne barvitosti in z upodabljanjem velikih scen dvignil beneški svet iz zemeljskih spon visoko v nadoblačno luč, ki je za njim utonila. * * * Šele če brez cilja tavaš po ulicah in uličicah, po katerih gresta komaj dva vštric, po stoterih mostičih, ki vežejo to čudovito mesto, vse prepleteno od kanalov, ki se izgubljajo v labirintu hiš, iz vode rastočih; šele če sediš v gondoli, ki se vitka ziblje po Velikem kanalu, tej »najlepši cesti sveta«, mimo starih zasanjanih palač; šele če se povzpneš na stolp sv. Marka, kjer ti pogled objame vse mesto pod teboj, ležeče sredi lagune in venca neštetih otokov, in zagledaš tam daleč domače gore, s snegom pokrite, — tedaj se ti šele razodene skrivnost beneške lepote. V luči leži, prozorni, omamno blesteči luči, ki trepeta zjutraj preko valov, se vzpenja preko palač ter tone v ozke kanale, da zažari opoldne v vsem sijaju, ki lije z neba na morje in kanale kot zlata koprena, da zagori proti večeru v rdeči zarji, ki se koplje vsa krvava pod Doževo palačo, dokler ne umre zadnji žarek na zlatem angelu vrh Markovega stolpa. V tej neprestano se prelivajoči in menjajoči se luči leži tajnost beneškega slikarstva: oči so polne barv, iz te opojne prelesti porojenih, in izvoljenci so zajeli iz tega bogastva s polnimi rokami. Tako leži ob Adriji »kraljica morja«, ki hrani tudi veliko slovanske zgodovine. Saj smo imeli Slovani svojo cerkev »S. Giorgio degli Schiavoni«, ki jo je Carpaccio okrasil z velikimi umetninami, in saj se še sedaj imenuje najlepši del obrežja »Slovansko nabrežje« (Riva degli Schiavoni), kjer so pristajale ladje iz dalmatinskih mest. A zdaj ni več dožev, ni več beneškega brodovja, ki je vozilo zlato z Jutro-vega, ni več bogastva. Toda nekaj je ostalo: lepota, neoskrunjena od moderne civilizacije, čar, ki te vabi ko fata morgana, in umetnost, ki živi v tem mestu svoje večnomlado življenje že tisoč let. tgj Siromakova pomladna. Prišla pomlad bo, oja, pa je srce ne pozna; pa da jaz imam razsežno polje, bi jo poznalo srce! Pa bi oral jaz — oja, pa bi sejal jaz — oja; kje pa so konji, o kje je drevo, kje pa je zrno zlato. Oj ti, škrjanček, oja, lepo ti bo sred polja; kmetič ti bode vse njive zoral, z žitom ti jih obsejal. Jaz pa, o jaz pa, oja, s palico preko polja, v tuje bom kraje šel drugim orat, taka bo moja pomlad. Janez Pucelj. Maj. Ozrl sem na tvoje se okence — plameni so cvetja se v njem razgoreli, kot bi si med svet zapeljivi želeli, a zadaj jim branil je tvoj smehljaj: Ostani, moj maj! ... Ozrl sem se v tvoje nedolžne oči -kaj same spominčice v njih cveto? Kaj vanje utonilo je sinje nebo? Kaj v njih je vse tvoje duše sijaj? -Ohrani svoj maj! ... Še v svoje srce sem se plaho ozrl. — Kam, kam me strahotna vodijo pota? Povsod strmi vame brezcvetna samota, vprašuje jo moj jecljajoči vzdihljaj: Ah, kje si, moj maj? .., Leopold Turšič„ Talita, kumi! Magajna Bogomir. Pravzaprav ji je bilo Nežica ime, toda lastnik kinogledališča je zahteval, naj si izbere ime, ki naj bi bilo, no, nekako bolj vabljivo za občinstvo. Po ovinkih ji je to povedal. Nasmejala se je drobno, komaj komaj vidno in si dala ime Talita prav po oni zgodbi, ki jo je slišala pred leti v šoli. — (Da Talita ni lastno ime in pomeni le deklico, je ni nič motilo.) — Rdeči lepaki po zidovih so pisali odslej z velikimi črkami: Vsi, vsi! Pridite vsi! Pri današnji predstavi bo igrala Talita, čudovito dekle. Stanovala je v podstrešju ogromnega poslopja, znanega po vsem mestu radi študentov, umetnikov, klatežev in delavcev. Sosedje so si bili v podstrešju in bratje v bedi. Z rožo vrtnico, ki jo je imenovala »sestrica moja«, je živela v tesni sobici. Z rožnimi lici, sinjim, jasnim pogledom in z veselim srcem je prišla vanjo. Na licih, v pogledu in srcu ji je gorel ogenj življenja, ki je bilo lepo kot rože vrtnice na oknu. In gosli, tiste njene temnordeče! Ko je naslonila svoj obraz nanje in ko je bela roka vodila lok po strunah, takrat so se vsi številni podstrešniki zlili s svojimi dušami v eno. Starke z razpuščenimi lasmi in v zakrpanih haljah so se ustavljale, ko so v jutro hitele s škafi po vodo, na hodnikih, delavci, ki so se napravljali v tovarne, so prižvižgavali komaj slišno melodiji njene godbe, otroci so obračali svoje nevedne oči za pesmijo, ki je bila zanje nekaj lepega, nepoznanega iz daljine; in študent Bruno, ki je gladoval že tretje leto v sosednji sobi, se je nasmejal z očmi in prislonil čelo na šipo malega okenca. Vsako popoldne od štirih do enajstih je sedela v temini pod velikim platnom predmestnega kina. Slišala je za seboj šepet, občinstva, sprejemala ploskanje z zasanjanim nasmehom, kot da ji je nekaj tujega, in polagala cvetlice, ki so včasih deževale k njenim nogam, v kot, kjer so venele dan za dnevom, dokler jih ni stara služkinja pomedla na velik kup smeti na dvorišču. Misel ji je hodila z zvoki v vse druge kraje. Včasih ji je oko šinilo na bežeče slike nad njo. Videla je gozdove in reke, bele hiše in rajajoče otroke na tratah, toda vse to je bila sama senca, brez barv, brez življenja, brez vriska. Igrala je iz svojih doživetij, iz solnčnih dni prvih pomladi, ki so zbežale v neznano, in v spomin bledega obličja Tizian. Mati božja S črešnjami. (Dunaj, Umetn. zgod. muzej.) Golobje na Trgu sv. Marka v Benetkah. in modrih oči svoje matere, ki je ni več nikjer. Bila je sama alegorija, prispodoba pravega življenja, zato je občinstvo vzklikalo njej, ne bežnim slikam na platnu. Do jeseni je bilo tako. Takrat, pa je velika kino-družba dogradila v istem okraju ogromno dvorano, naročila dvajset godcev in stavila malenkostne cene za vstopnino. Malo gledališče se je pričelo prazniti. Vsak večer manj občinstva. Gospodar ga je zaprl, Talita je bila na cesti. Tisti dan je bil pričetek jeseni. Na mesto se je usipalo dan in noč deževje, ki je valovalo v vetru nad strehami kot morje. Skozi okence se je plazila ob večerih megla in pokrila štiri stene s kožico vlage, ki se je v delcih trgala, pritiskala deklici v možgane, se zarivala v pljuča, prav v globino njih najmanjših delcev. S seboj je nosila potok zajedavcev, zoper katere slabotno telo ni imelo moči; kajti Talita je gladovala, odkar je bila postavljena na cesto. Dopoldneve je porabila za iskanje službe, popoldneve je presedala v kotu na postelji. Glavo je upirala v dlani in zrla na rožo, ki je samevala na oknu. Zazdelo se ji je včasih, da ji stopa pot na čelo in da se ji je zagrizel čuden mraz v telo, ki se je javljal zlasti takrat, ko je čutila tisto kljuvanje pod ključnico. Mislila je na službo, se igrala s cvetom na oknu ali igrala neveselo pesem na goslih. Samohotno je drsal lok in ustvarjal melodije, ki so bile tihe, tihe. Le včasih je zatrepetala roka. Prsti so stisnili krčevito, s strun je planil po podstrešju nenavaden vrisk, poln groze pred tistim razodetjem smrti, ki se morda skriva nekje, morda za oknom, morda že tik nad črvivim tramom, ki veže eno steno z drugo, ali gre morda z druge strani velikega hodnika po polmraku in je pravkar potrkalo na vrata. V sosednji sobi je poslušal študent Bruno. Njemu, ki je bil vajen bede tako, da se je le malokdaj spomnil nanjo in nikoli nikomur nič tožil ni, se je naselilo z zvoki njenih gosli v dušo spoznanje krivice, ki mu je zvilo prste v pest. Poznal je Talito, ona ne njega. Vedel je, da je izgubila službo in da jo odslavljajo na kratko, kjerkoli jo išče. On, ki mu je bila beda za bedne nekaj samoposebi umljivega, je začel misliti na nerazumljivo prekletstvo, ki leži nad množico ubogih. Skozi okno je gledal rožo, ki je rastla na sosednjem. V srce, ki ni nikoli občutilo nežnosti, se je ta roža zarisala tako živo, da mu je bila še v sanjah v privid. Nekoč, ko je spet igrala, je vstal, se priplazil tiho po temnem hodniku do njenih vrat in potrkal enkrat, dvakrat, kakor bi se bal motiti jo v godbi. Ni ga slišala in ni zaklicala, naj vstopi. Sklonil je glavo in odšel v svojo sobo. Postalo mu je bridko, da bi jokal, pa se je zasmejal naenkrat, zamahnil z roko po zraku, sedel k mizi in skušal učiti se. Po dveh mesecih ji je pošel denar. Tisti dan, ko je skuhala na pečici zadnji krompir, je dobila službo pri gospodarju podzemeljske pivnice na koncu mesta. Plašna, zbegana in brez vere na uspeh, je stopila pred debelega gospodarja, ki je imel majhne, škileče oči in množico mozoljev na obrazu. Glej, brž ko jo je ugledal in slišal prošnjo, mu je šel zadovoljen nasmeh čez tresoče se mišice po vsem obrazu. Motril jo je dolgo in vedno bolj so se mu smejale oči. »Kako ti je ime? Talita, da, krasno ime! Dobro! Potrebujem godbenika ali bolje godbenice. Hm, kaj praviš, dekle, koliko naj ti dam ta teden? Preveč si rekla, draga moja, preveč bo to. Kje pa nosi meni gostilna toliko? Kaj, saj je lep ta moj hotel, ali pivcev pride malo. No, si zadovoljna? Toliko ti dam ...« Prikimala je plaho. »Imaš morda vijolino s seboj? Ne. Dobro. Pojdi jo iskat! Večer se bliža. Viš, tvoja naloga je, da privabiš občinstvo in da si prijazna z njim. Če ga privabiš veliko s svojo lepo muziko, ti dam ob tednu še kaj povrhu. Tako, kako ti je že ime? A, da, Talita, pojdi in vrni se kmalu!« Šla je in se vrnila. Prvi dan je bilo pivcev malo, drugi dan jih je bilo več, tretji in vsak dan pozneje je bila gostilna polna. Tobakov dim je plaval sem in tja po sobi, zadeval se je v eno steno, v drugo, udarjal ob strop, se odbijal v lenih valovih nazaj, se plazil po od vina mokrem podu prav do nje, ji ovijal telo in silil v pljuča, da je zakašljala zdajpazdaj, kar se je zdelo pivcem lepo. Skozi dim je videla množico pogledov, ki so bili vsesani vanjo, in gostilničarja, ki je kazal široko se smeje gostu s prstom nanjo. »Vse na njej je lepo, še kašljati zna lepo,« je zaklical v nekem večeru pijanec in se začel z omahujočim korakom in s čašo v roki pomikati proti odru. »Pij, dekle! Na moje in tvoje zdravje!« Zagledala se je z grozo v pijani obraz, stopila nazaj in dvignila roko kot v obrambo. »Kaj hočeš, prijatelj?« »Pij, na! Rekel sem ti, da pij. Če nočeš na moje, ti prevzetna, pij na svoje zdravje!« »Na svoje ne morem več, prijatelj! Bolna sem.« Prijel jo je za roko. »Ukažem ti, pij! Kaj misliš ti, da mi samo radi vina prihajamo semkaj?« Iztrgala se mu je in ga odrinila od sebe. Mož se je opotekel in komaj ujel ravnovesje. Pristopil je gostilničar. »Talita, če ti moj gost ponudi pijače, moraš piti. Kaj pa je to hudega!« »Ne, pila ne bom,« je odgovorila trdo. Gostilničar se je razsrdil. »Jaz ti ukazujem. Pij! Če nočeš, spravi svoj ,škant‘ in pojdi, kamor hočeš!« Talita je položila gosli v škatlo. V tistem trenutku se je zaslišalo mrmranje po vsej sobi in prav takrat se je prikazal iz dima v drugem kotu dolg, suh človek, ki je stopil počasi, mirno k pijancu, ga prijel in ga vlekel počasi proti vratom. Priskočil mu je na pomoč še močan delavec, in pijanec, ki se je začel braniti, je zletel skozi odprtino. »Le daj ga, le daj ga!« so kričali pivci. V teh ljudeh, ki so garali ves dan po tovarnah, se je zbudilo veliko sočutje do dekleta, ki je vse trepetalo. »Le poskušaj odsloviti Talito, ti človek debeli,« je zaklical suhi fant, ki je vrgel pijanca skozi vrata. »Mislim, kaj, tovariši, da se vsi strinjate z menoj: ne boš nas več videl, če Talito odsloviš.« Tako jo je branil študent Bruno. »Igraj, igraj,« je ukazal gostilničar v zadregi. Po vsej pivnici je nastala tišina. Talita je prijela gosli in uprla pogled v študenta. Nasmehnila se je v zahvalo in nato je vstalo v njej doživetje prečudnega. V tem večernem siju podzemeljske luči se ji je oko zamislilo v drugo luč, ki je sijala daleč, daleč tam za preteklimi časi po zelenih poljih in nad zelenino gozdov, po valovih srebrne reke, po valovitih gričih in po nageljnih na oknih kmečkih hiš. Neslišno so prihajale slike v sobo in napolnile ves prostor. Izginil je dim in vsi obrazi z njim. Lok se je dotaknil strun, in čuj, Talita je igrala in pela. Nikdar je še niso slišali peti. Tisočero spominov se je budilo za zamišljenimi očmi in mnogo src je potovalo z njo v deželo, ki je bila in je ni več. Benetke: Pogled na kanal. Na desni Scuola di San Marco (muzej in meščanska bolnica). Pela pa je Talita takole Gozdič je že zelen, travnik je razcveten, ptički pod nebom veselo pojo. Ptički, jaz vprašam vas, al' bo kaj skor pomlad, al' bo kaj skoraj zelena pomlad? Pomlad že prišla bo, k' tebe na svet' ne bo, k' te bodo d'jali v to črno zemljo. Vsi so že slišali in prepevali to pesem in vendar jim je prišla kot novo povedanje, da ni več in ne bo pomladi zanje. »Morda, morda čaka pomlad koga drugega, naše seme, ki ne bo rojeno samo za lakoto in podstrešje,« je mrmral sam pri sebi študent Bruno. Ko je Talita prenehala peti in poslušala pohvalne klice gostov, se ji je zazdelo nenadoma, da ji sili tema pred oči. Šla je z roko preko čela in začutila pot na njem. Nad srcem ji je postalo tesno in nekaj grdega, opolzkega ji je sililo iz pljuč proti grlu. Mimo oči ji je zaplavala slika, jasna in goreča kot fosfor v noči, za njo zopet tema. V sliki se je prikazalo razodetje smrti. S širokim pogledom se je zazrla v sobo in kriknila tesno. Tisto grdo, opolzko kepo je izpljunila iz ust na tla. Zaječala je in se zgrudila na stol. Gostje so se zbegali. Študent Bruno in tisti, ki mu je pomagal vreči pijanca skozi vrata, sta bila v trenutku pri njej. Zavedela se je iz omotice in gledala utrujena v tla, v tisto grdo slezasto, in zdelo se je, da ne čuti ljudi krog sebe. »Kje stanujete, Talita?« je vprašal močni fant. »Jetiko imam,« je odgovorila trudno. Doslej se še ni jasno zavedala svoje bolezni. Prišla je sicer misel vanjo, misel vsa črna in nevesela. V noči in dnevu se ji je vrinjala v dušo, ali ona jo je vedno odganjala z drugo, močnejšo, samoprevarno. V tem trenutku pa je prišlo spoznanje jasno in nedvomljivo: Pomlad že prišla bo, k’ tebe na svet' ne bo. »Kje stanujete, Talita?« je zopet vprašal fant. »Ulica svetega Mavricija,« je odgovoril Bruno namesto nje. »Spremim Vas domov. Vi pa pomagajte,« je rekel proti fantu, ki je bil v trenutku pripravljen. Prikimala je. Prijela sta jo pod pazduho in odšli so med molčečimi gosti na cesto. Objela jih je najprej temna tišina predmestja, prekinjena zdaj pa zdaj z zategnjenim pijanim vriskom samotnega človeka, in nato so zavili v hrup, ki vlada proti enajsti uri v središču zabavišč. V tem delu mesta je Bruno videl mnogo posmehljivih pogledov, ki so nemo govorili, da je Talita pijana. Jezen je stisnil ustnice in molče podpiral bedno telo poleg sebe. V srcu samem pa mu je igrala bridkost in v senci velike hiše si je skrivaj obrisal oči. Po neštetih stopnicah in po dolgem hodniku podstrešja v hiši na Ulici svetega Mavricija sta pripeljala dekle v sobo. Močni fant je potegnil študenta za rokav nazaj na hodnik: »Ti si študent. Vidi se ti, da nimaš denarja. Vzemi tole za prvo silo in skrbi za dekle. Delam v ladjedelnici. Dobiš me tam vsak dan ob šestih. Nekaj bom dal sam, nekaj bom nabral med tovariši. Le pridi!« Bruno je fantu molče stisnil roko. »Da veste,« je govoril študent uro pozneje Taliti, »tu je pravzaprav večerja. Kar nič se ne branite, no! Jutri pa ni treba vstajati! Skrbel bom jaz, ne, to se pravi, oni fant, za Vas. Jaz bom samo stregel. No, nikar ne pravite, naj tudi jaz jem. Večerjal sem pač že, se je zlagal in se zasmejal, da bi jo spravil v boljšo voljo. Tako, pokrepčajte se. Če me boste potrebovali, veste, prav onkraj tega zidu stanujem že mnogo let. Kar potrkajte, če bi se Vam slabšalo. Lahko noč.« V navzočnosti študenta in s pomočjo tovarniškega delavca je živela Talita zadnje poglavje svojih dni. Bruno ji je stregel in zalival s skrito ljubeznijo rožo na oknu. V njegovi robati in nelepi postavi se je skrivalo srce, ki se je trudilo zakriti bridkost nad umiranjem ljubljenega dekleta in bridkost nad krivico in ki si je izmišljevalo šaljivke, samo da bi se njej prikradel nasmeh na ustnice. Tisto noč, ko je umirala, ga ni bilo zraven. Tiho, tiho kot po prstih je prišla smrt. Talita je celo uro strmela v rožo na oknu, v svojo sestrico, ki je odsevala v mesečini. Dozdevalo se ji je, da se njeni listi spreminjajo zdaj na zlato, zdaj na rdeče. Nekaj časa so se večali in zakrili skoraj vse okno z rdečino in nato zopet čisto z majhnimi utripi prešli nazaj v neznatno cvetko. Žarek mesečine se je dotikal rože in risal na nasprotni steni srebrno liso, ki je imela v spodnjem robu obris rože. Podzavestno si je obrisala pot s čela, ki je bilo belo kot mleko, in se zopet zagledala z očmi, ki so široko gorele v vročici, v cvetko. Naenkrat se je spomnila na študenta v sosednji sobi. Lahen smehljaj ji je šel čez ustnice, Dvignila je roko, da bi potrkala. Ni mogla več. Roža ji je držala pogled na sebi. Telo se ji je rahlo streslo. Vsak trenutek lahko umrem, je pomislila z grozo. Ustnice so se ji zvile, srce je bilo s hitrimi, močnimi udarci in nato je šla misel kot blisk v njeno dušo: Talita — Nežica — Jajrova hči. Kristus — Talita — Nežica, vstani! Sunkoma se je dvignila. Glej — roža je zrastla v veličasten cvet. Listi so se razvrgli na široko kot v rdeče morje ljubezni. Žarek mesečine se je prerodil v zlato pot in nanjo je stopala iz rdečega cveta porojena velika lepa moška postava in šla po zlati cesti proti njenim blazinam. Glej, že polaga svojo desnico v njeno roko ,.. Talita, kumi! Nežica, moj otrok, vstani! Študent Bruno, močni fant in drugi podstrešniki so bili pri njenem pogrebu. Po pogrebu pa jih je zbral študent Bruno, jim pokazal rožo in jim govoril o krivici, bedi in ljubezni. m Pregled slovenske umetnosti. Viktor Steska. Langusova doba. Marko Pernhart. Leta 1897 je priredilo Avstrijsko nemško planinsko društvo od 1. do 31. avgusta trajajočo razstavo Pernhartovih00 slik v tedaj novi dekliški šoli v Celovcu. Vtisk te razstave je popisal pisatelj Vatro-slav Holz v navdušenih podlistkih Slov. Naroda.111 Do tedaj širni javnosti ni bilo znano, da je bil Pernhart rojen Slovenec. Holz pa je iz njegovih skicirk izpisal nekoliko opazk, ki si jih je slikar v naglici napravil, n. pr.: »Nebo swetwo, dimnasto. Senca no Šwet se malo spoznata. Wse sivo, ta wetschi lutsch Mesto (Celovec). Ta swetleschi petsch redetscha« itd. Ker se v šoli ni učil slovensko pisati, si je pomagal z nemškim pravopisom. Po skoro soglasnem spričevanju zgodovinarjev je bil Pernhart rojen 6. julija 1824, toda kje, ni še dognano. Nekateri mislijo na Brankovce92 pri Tinjah, drugi na Spodnje Medgorje, tretji na Grabštajn. Toda v maticah teh župnij93 ga ne nahajamo. Umrl je Pernhart 30. marca 1871 v 47. letu. Oče mu je bil vaški mizar; zato je sin v svoji mladosti pomagal očetu kruh služiti s tem, da je poslikaval skrinje, končnice panjev itd. Na paši je izdeloval ptičje kletke, jih ša-rasto krasil in prodajal v Celovcu. Napravljal je tudi figuralne podobe šaljive vsebine za prodaj. V 12. letu se je lotil poslikavanja sob velike Krajcarjeve gostilne na poti med Velikovcem in Celovcem. Ta dogodek je odločil Pernhartovo prihodnost. Krajcar je opozoril tedanjega škofovega kaplana in zgodovinarja Henrika Hermanna na nadarjenega dečka. Bržkone ga je Hermann spravil v Celovec k slikarju Andreju Hauserju in ga priporočil izredno dobrotljivemu goriškemu nadškofu Fr. Ks. Lušinu, ki je bil tudi iz Tinj, torej Pern-hartov ožji rojak. Tako je mogel Pernhart v Celovcu preživeti svojo učno dobo. V Celovcu je postal nanj pozoren Edvard vitez Moro (1790—1846), posestnik tovarne za izdelovanje boljšega sukna v Vetrinju pri Celovcu. Ta je bil sam izvrsten pokrajinski slikar. Najprej je spravil Pern-harta od Hauserja k boljšemu mojstru, k slikarju Bokelenu, kjer se je vadil kakor pri Hauserju v figuralnem slikarstvu. Moro pa je spoznal, da je v primeroma majhnem mestu, kakršno je bilo tedaj celovško, 90 Glej Slovenski Narod, 1897, štev. 244, 245, 248. Vatroslav Holz: Marko Pernhart. O razstavi njegovih slik v Celovcu. — Zbornik za umetnostno zgodovino, 1923, III, 81—100. France Kotnik: Krajinski slikar Markež Pernhart. 01 Slovenski Narod, 1897, štev. 244, 245, 248. 02 Vatr. Holz, 1. c. os Župni uradi Tinje, Spodnje Medgorje in Podgrad mi spo- ročajo, da ondi ni vpisan. Mladika 1926. slikanje v historični stroki zelo težavno, zato je naravnal Pernharta na pokrajinsko stroko slikanja. Moro je rad slikal ledenike, okolico Vrbskega jezera, celovške pokrajine in Rož. Isto je začel slikati tudi Pernhart. Risal in slikal je vse po naravi, le ospredje je včasih malo spremenil, da je dobil bolj zaokroženo celoto; osredje in ozadje pa je upodobil popolnoma po naravi. Posebno ga je zanimala zimska pokrajina s svojo samoto in tišino. Pozimi je cele popoldneve Tintoretto, Sv. Nikolaj. (Novo mesto, franč- cerkev.) 14 presedel na obali Vrbskega jezera ob ponvi žerjavice in si grel barve in otrple roke, da je mogel delati. Posnemal je led in sneg v vseh oblikah, ki so se mu nudile od celovške ravnine do strmih grebenov razdrapanih Karavank. Pernhart je nadaljeval svoj uk tudi na Dunaju in v Monakovem, toda po splošni sodbi mu ta uk ni toliko koristil kakor šola matere narave, kamor ga je nakrenil Moro. Že od mladosti, od pastirskih let, so Pernharta veselile planine. Pokrajinsko slikarstvo ga je zopet neprenehoma vodilo v planinske kraje. Že 1. 1849 je bil na Triglavu; obhodil je pa tudi Mangart, Stol in Šmarno goro. V letih 1854—1857 je razstavil na mesečnih razstavah avstrijskega umetniškega društva na Dunaju več pokrajink, n. pr. leta 1854 zimsko pokrajino ob Klopinjskem jezeru (150 gld.); 1. 1855 pokrajinko ob Donavi pri Linču, drugo sliko s Klopinjskega jezera, pokrajinko z Gorenjskega (200 gld.) in razvalino gradu ob zimskem času (150 gld.); 1. 1856 grad Bistrico v Dravski dolini in zimsko pokrajino (250 gld.); 1. 1857 Veliki Klek s cerkvijo Svete krvi. To sliko je kupila cesarica Elizabeta. Leta 1857 je razstavil v Celovcu štiri slike, ki jih je ocena zelo laskavo sprejela. Leta 1857 se je Pernhart posvetil zlasti Velikemu Kleku. Z neznanskim trudom in- s pogosto smrtno nevarnostjo je lazil na znameniti vrh in ondi risal v hudem mrazu in vetru panoramo, ves razgled na vse strani. Od oktobra 1857 do maja 1858 je potem doma pridno slikal in dovršil devet slik. Razstavil jih je v Celovcu. Leta 1858 in 1859 je bil zopet sedemkrat na Velikem Kleku. Leta 1858 je razstavil panoramo s Kleka, 1. 1860 pa povečano na 3 metre visoko in okoli 19 metrov široko v štirih delih. Pernhart je izdelal tudi vedute s Hochschwaba, z Dobrača, Mangarta, Stola, Svinjske planine, Mag-dalenske gore, Lušarij, Strmca, Šmarne gore itd. Ko je bival Pernhart v Vetrinju kot Morov učenec, je dal Maks pl. Moro, nečak Edvardov, pozneje ravnatelj koroškega zgodovinskega društva, po Pern-hartu naslikati najznamenitejše grajske razvaline na Koroškem. Že leta 1855 je dovršil 40 risb, pozneje do 198, ki so last »Koroškega zgodovinskega društva«. Leta 1855 pa so koroški deželni stanovi izročili mladi cesarici Elizabeti album z 31 risbami, ki jih je izvršil Pernhart, Maks pl. Moro je pa spisal besedilo. Od 1. 1863 do 1868 so izhajali pri Leonu v Celovcu Pernhartovi jeklorezi pod naslovom »Bilder aus Karnten«, 4°, str. 171. Po slikarjevi smrti je izšlo v knjigotrštvu še pet litografiranih panoram: 1. z Dobrača 1875, 2. z Mangarta 1875, 3. s Sternberga 1875, 4. z Dobrača 1889, 5. z Lušarij 1889. Pernhart je imel mnogo učencev in učenk; najviše se je vzpela Klementina pl. Rainer. Ko je Pernhart potoval nekoč na Stol, se je ponesrečil in tako obtolkel, da so ga morali operirati. Navzlic temu se ga je lotil želodčni rak, ki ga je po dolgi in mučni bolezni spravil v grob. Umrl je dne 30. marcal871 v Celovcu in je pokopan v Št. Rupertu pri Celovcu. Na nagrobniku so označeni robovi Velikega Kleka, s katerim se je tako proslavil. Pernhart je bil specialist v pokrajinskem sli-slikarstvu in je v tej stroki dosegel visoko stopnjo. Nekateri ocenjevavci mu pač očitajo panorame, češ, da te ne spadajo več v umetnost. Zakaj pa ne? Če spadajo slike posameznih gora in pokrajin, spada v umetnost gotovo tudi sklenjena vrsta teh naravnih Marko Pernhart: Schrottenthurm pri Celovcu pozimi. (Slika je v ljubljanskem muzeju.) krasot. Odvisno je seveda vse od načina, kako je delo izvršeno. Pernhart je svojo nalogo odlično rešil. Pernhart je bil potovalni slikar, ki ni imel nikjer stalnega doma, marveč je preživel vse svoje dni kot gost svojih naročnikov. Zato je umljivo, zakaj je slikar nekaj pokrajink ponavljal, n. pr. Velikega Kleka, razgled z Dobrača, Mangarta, pogled na Celovec itd. Naravno je tudi, da niso vsi posnetki enake vrednosti, ampak so manj ali bolj dovršeni. Ravnal se je pač po plačilu. Mnogo pokrajink je naravnost izvrstnih, n. pr. Belopeško jezero, ob katerem so na desni v slikoviti drevesni skupini ubrani krasni mecesni, dočim je v ospredju jezera porazvrščeno slikovito skalovje; ali prizor z obrežja Vrbskega jezera, kjer se po klancu nizdol pomika kmečki voz, ki ga vlečeta dva plastično naslikana vola; nad njima se razprostira širokovejni hrast, v ozadju se svetlika sinja jezerska gladina. Drevje je Pernhart še prav posebno skrbno slikal. Prikupen je njegov jasen, mil in nežen kolorit. Kako bister pogled je imel za vedno spreminjajoče se oblake, dokazuje n. pr. razgled z graškega Seklja v meglenem jutranjem somraku ali pa pogled na Belopeško jezero. Drugo leto po Pernhartovi smrti (1872) so priredili njegovi čestivci v celovški realki razstavo njegovih slik. Nabrali so jih 171. Druga razstava je bila 1. 1897, kakor je bilo že prej omenjeno, v štirih sobah in v dveh oddelkih hodnika dekliške šole v Celovcu. V prvi sobi sta bili dve veliki panorami z Dobrača iz ptičje perspektive pri vedrem vremenu v nepreglednem obsegu. Manjše slike so uprizarjale razne pokrajine ob različni dnevni svetlobi, pa tudi v večernem somraku. Pogled na Dobrač je slikan ob jasnem sijaju opoldanskega solnca, da se živo in bistro razločuje vsaka posamezna rastlina in sleherni kamen. V drugi dvorani je bila med 62 slikami panorama s Šeklja pri Gradcu ob jutranjem svitu, okrožni pogled s Stern-berga nad Beljakom ob večernem žarenju Karavank, Beljaška dolina, dve sliki Nemškega Pliberka itd. V tretji sobi so bile slike pokrajin ob Velikem Kleku, 17 podob v različni svetlobi. V četrti sobani je bil med 60 slikami pogled na Bled z večerne strani, okolica Cerkniškega jezera, okrožni razgled z Magdalenske gore pri Celovcu. Pernhart je napravil okoli 1200 oljnatih slik in mnogo oljnatih študij; zapustil je 65 risanskih knjig, delo triintridesetih let. Vse to spričuje ogromno marljivost našega slikarja. i Njegove slike so raztresene po raznih krajih. Nekaj jih hrani deželni muzej v Celovcu, nekaj on- i dotna škofijska palača in razni veljaki. V Ljubljani so znane sledeče Pernhartove slike: v muzeju: 1. Triglavski vrh, 738X475 mm. 2. Blejsko i jezero z gradom in s Stolom v ozadju, oljna slika na i lepenki, 395X305 mm. 3. Cerkniško jezero z okolico, : 1582X862 mm. 4. Zeli am See, pokrajina z jezerom, i na desni tri hiše, 880X530 mm. 5. Graščina Schrotten- i thurm pri Celovcu pozimi, 663X565 mm.0i 6. Tri- 04 Dr. J. Mantuani v Glasniku Muz. dr., 1925, IV—VI, 18, , 19, 21.