čuvstva in voije in ki mori vsako udejstvovanje teh dveh strani gojenčeve in sploh človekove duševnosti? Tak intelektualizem moderna vzgoja po pravici odklanja. Leta 1914. je izdal privatni docent filozofije v Bonnu, Emil Hammacher, knjigo z naslovom: »Haupt-fragen der modernen Kultur«, o kateri poroča dr. Ernst Sevdl v obzorniku »Das neue Osterreich«, 1, letnik (1916), 6. zv., str. 45. si. Hammacher trdi: Najučinkovitejši činitelj moderne kulture je racionalistični duh, ki si je vzel za geslo avtonomijo na vseh poljih človeškega udejstvovanja. Ta racionalizem pa ne more dati nobenega trdnega merila za življenjske vrednote. Odtod sledi nujno nasprotje med racionalizmom in življenjem. Mi ječimo pod preobilico znanja, ki življenje davi. . . Evo vam obsodbe intelektualizma! Najizdatnejša protiutež nasproti temu razdirajočemu in razkrajajočemu intelektualizmu je versko razodetje, ki obsega veliko sintezo vseh življenjskih vprašanj, Intelektualizem, ki se je emancipiral najprej od religiozne avktoritete, je uničil vse tradicije, ki so bile človeštvu trdna opora in za katere ni nadomestila. In tako — pravi Hammacher — ne preostaja onemu, ki uvidi to onemoglost moderne kulture, nič drugega nego da se sam vase zatopi in se v mističnem aktu združi z božanstvom. Tako pride intelektualistična kultura brez religije do mistike in panteizma. Trajno zanesljiva more biti le tista vzgoja, ki ima nadzemske cilje in ki sloni na nadzemski avkto-riteti. Zato ima prav Bežek, ki zahteva za uspešno vzgojo enotnega sodelovanja šole in Cerkve, učitelja in duhovnika. —
Ker slovenska filozofska terminologija še ni trdna, je dodal Bežek svoji knjigi »Slovensko-nemški imenik strokovnih in nekaterih drugih, manj navadnih izrazov«. Pri tem imeniku se je držal načela: Bolje malo več, nego premalo. Vendar bi bil marsikak izraz lahko izpustil. Nekateri izrazi so dandanes že splošno znani in sprejeti in ne potrebujejo pojasnila, n, pr. besedilo, brezposelnost, celouren, dostojanstvenik, dovzetnost, naroden, narodnostni boj itd. Nekateri pa nekoliko nenavadni, n, pr. besnilo namesto besnost; notrina (— notranjščina). Nove tvorbe niso vedno srečne: bogobaznost (bogaboječnost), bogougodnost, bogoupnost. Napačna je tvorba »odkritelj«, kvečjemu odkrivatelj, prim. učitelj, cepitelj. »Razpoložitev« je dejanje, »razpoloženje« pa je stanje; torej ne: »tistemu oklevanju je vzrok razpoložitev vzgojiteljeva« (str. 165,), ampak »razpoloženje«. Namesto »govor zaudarja po narečju« (str. 162.) bi kazalo reči: diši, spominja. Tvorba »nadoknadniti« (str, 324.) je nepotrebna, saj imamo »dodati«. Kopičenje prilastkov po grškem načinu včasih otežuje razumevanje; n. pr. »urad za skrbstvene vzgoje potrebno deco« (str. 315.), »nadzorovanje vzgoje potrebne mladine«, »z nje zaposlovanjem v šole prostem času« (str. 318.). Toda to so malenkosti,
Bežkovo vzgojeslovje je premišljena, z ljubeznijo pisana knjiga, ki jo mora slovenski pedagog poznati, Vzgojna vprašanja so ravno sedaj bolj kot kdaj poprej v resnici vitalnega pomena za narode in države. Zato g. pisatelju iskreno čestitamo in želimo, naj se mu izpolni nada, da bo začeto delo nadaljeval in dokončal.
Dr. I. Samsa. Mara   Gregorič:   Istruzione pratica di lingua e grammatica slovena. Cena K 3-—. J. Stoka, Trst, 1916.
274
Umevno je, da je ta knjiga dobrodošla marsikateremu Italijanu, ki si hoče prilastiti slovenski idijom in do sedaj še ni našel za to primerne knjige. Enako delo bi bilo potrebno tudi nam. Kolikor vem, so Italijani, tržaški kakor goriški, knjige zelo veseli in pravijo, da se bo z njo naredila dobra kupčija. Toda to je stvar, ki se tiče predvsem založnika in pisateljice, nam je treba pogledati, kaj je na knjigi sami. — Kakor pisateljica sama priznava v postscritto (ki bi ga lahko stavila seveda tudi spredaj), sistem knjige ni modern, pač pa lahak, preprost in radi tega najkoristnejši. Namen knjige pa je, da se Italijani seznanijo »perfettamente« z našim jezikom. V koliko so take lepe aspiracije opravičene, je težko reči na prvi mah, V tem ožini bi kritiko najlaže pisal dotični, ki bi po njej poučeval, ali pa po njej študiral, — V glavnem razdelitev tvarine ni napačna, vendar pa v knjigi precej pogrešam preglednosti, kajti v jeziku, ki ima tako bogato razvito oblikoslovje, kot je ima slovenščina, je to neizogibno potrebno- Boljše bi bilo tudi, da se ednina, dvojina in množina ene dekli-nacije obdelajo v istem odstavku. Tudi ne vem, če je koristno, ako učencu kategorično rečemo, da je italijanski e slovenski je, ne da bi ga takoj opozorili na celotno spregatev glagola biti v sedanjiku. To delajo sicer tudi druge modernejše gramatike (Gaspey-Otto-Sauer), a dvomim, da bi bila ta metoda lahka, — Ad-verzativna konjunkcija v slovenščini je a, ali zveni prisiljeno, Primorska s t o 1 i c a bi se lahko umaknila občeslovenskemu stolu. Primeri za srednja o-debla niso preveč srečno izbrani. Mesto s o 1 n c e bi bilo bolje vzeti polje in dno, ozir. meso. — Moški samostalniki na -a se lahko sklanjajo tudi po moški o-deklinaciji, torej: sluga, sluga, slugu, sluga, pri slugu, s slugom. — Ženska i-debla tvorijo deklinacijo zase, zato bi zaslužila več pregleda, dočim jih pisateljica smatra le bolj kot izjemo k i-deklinaciji. — Pravilo, da imajo moški samostalniki v množini -i, ozir. -ovi (-evi), bi bilo treba takoj omejiti z opazko pod točko 3., stran 36., kjer govori pisateljica o moških i-deblih, kakor: golobje, črvje, tatje, zobje itd. — Ni pravilen besedni red v opazki 6., str. 37,: Come a il voca-bolo dan due forme di declinazione, mesto: Come il vocabolo dan a due forme, — Mesto m a n i c o d i p e n n a rabi Toskanec portapenne., ozir, c a n -nello. — Izhod ni uscimento, ampak u s c i t a, Uscimento — izid (esito, successo), stran 38. — Tudi pri obravnavi dvojine in množine bi bilo treba obračati več pozornosti na ženska i-debla, ki delajo tujcem več težkoč nego a-debla, — Ali Italijani res rabijo v govoru: questa mattina, questa sera, questa notte? Florentinec rabi izključno stamattina, stasera, stanotte. — Stran 47.: Očesa (sing, oko) pomeni ne samo kurja očesa, ampak tudi, enako kakor v italijanščini, popke vinske trte in drugih rastlin (fagiuoli dali' occhio). — Str. 50.: T e — č a j se v italijanščini ne piše s h. — Ibid.: Piše se rdeč, ne rude č. — Ibid.: breskev spada k a-deklinaciji, ima torej v rodilniku: breskve, ne breskvi. — Stran 62.: Več jasnosti bi bilo treba glede razdelitve glagolov po kakovosti dejanja. — Str. 67.: O nedoločnikovi obliki adjektiva ni nobene besede, dasi bi bilo lahko omeniti: lep — u n bel(lo), lepi — il bel(lo). — Str. 87.: Pametno bi bilo, da se paralelno z naglase-
nimi zaimkovimi oblikami stavijo tudi pri poudarjenih italijanskih oblikah v oklepaj nepoudarjene (affissi), ker je s tem za slov. krajše oblike mi, me (daj. tož.) dana paralela za ital. mi, mi (daj. tož.). Isto velja tudi za druge zaimkove oblike (ti, ti, gli, lo, le, la, ci, ci, vi, vi, loro, li, loro, le) (str. 89.). Enako bi bilo treba storiti s povratnim zaimkom (stran 96.) v italijanski paradigmi, — Pravilo na str. 96. glede rabe povratno-svojilnega zaimka svoj bi bilo lahko jasnejše. — Str. 90.: Novčarka je hrvatizem, slov. je denarnica, mošnja. — Str. 96.: Marsikdo bi bilo bolje prestaviti s parecchio kakor z a 1 c u n o. Poleg nikdo se rabi bolje v imen. nihče — nessuno. Neki bi bilo prestaviti z un, u n o. — Str. 99.: Zakaj piše pisateljica za sadje (frutta) hrvatizem ovočje, mi ni jasno. — Str. 98.: Goščava pomeni macchia, dočim je selva sinonim (učen) besedi bosco (ozir. foresta). — Str. 99.: Mandorlo je kot drevo in kot sad tudi v slovenščini moškega spola. — Str, 55.: T e r -m i n a r e zahteva pred nedoločnikom di, terminar di scrivere. — Str. 94. in 95.: Napačna sta pri relat. zaimku kdor (kar) lokal in instrumental: pri komur, s komur, s čemer mesto pravilnih pri komer, s komer, s čimer. Enako je pravilno pri nikomer, z nikomer (mesto nikomur). — Str. 102.: Noi ci abbiamo divertito je grd germanizem (wir haben uns unterhalten) mesto c i siamo divertiti. Ne razumem, kako pride slična nepravilnost v slovnico. — Ibid.: Kazalec — ital. indice, ne pa police. — Str. 105.: Izlet — ital, scampagnata, medtem ko je g i t a — hoja, iz-prehod, — Str, 107,: Podati se je germanizem (sich begeben), — Ibid.: L'imperativo e equivale, mesto e equivalente, ozir. equivale (3. os. ed.), — Str. 109.: Glagolni deležnik na -ši, ozir. -vši se prestavlja v italijanščini najbolje s participio p a s s a t o. Za to bi bilo dobro navesti več ko dva primera. — Str. 110.: ... se je vrnil mož s pokopališča, ne iz pokopališča. — Str. 113.: Obravnava se vrši proti, ne pa napram komu, Isto velja za str. 129.: svak prihaja proti nama. — Ibid.: Nekim bi bilo treba nadomestiti z nekaterim. — Obdelati celo korensko vrsto na dveh straneh je nemogoče celo za onega, komur je slovenščina materin jezik (str. 114.—115.). — Ibid.: Prestralo (prest i r a 1 o ) je doma na Krasu in v Brdih, ni pa v splošni slovenski rabi. — Stavek o rimskih bljuvalnicah nikakor ne spada v slovnico. — Str. 116.: Smor-zare = slov. ugasiti, ugasniti se rabi bolje v intrans. pomenu. — Ibid.: Gad navadno piči, ne pa p i k n e. — Ibid.: Kopati (zappare) ima v sed. kopij e m , ne pa kopam, — Str, 120,: Tikati, tičem trans, se rabi le pri starejših pisateljih v pomenu b e -t r e f f e n. Danes rabimo glagol rajši povratno: T o s e tiče mene, v kolikor se tiče očeta (in quanto al padre). Toccare — dotakniti (dotikati se), Tocca a me — na vrsti sem (pripada meni), n. pr.: tocca a me a far le c ar te — na vrsti sem, da delim.   —   Ibid.: Janežič,
Jurčič, Gregorec, Gregorčič, Urbančič so priimki in jih nihče več ne smatra za deminutive: Janez, Jurij, Gregor, Urban. — Str. 126.: Contadiname vendar ni kmetavza r. Gl. Rigutini! — Str. 130.: Cionon-ostante — slov. kljub, navzlic temu. — Ibid.: Bolje je nascostamente kakor n a s c o -samente. — Str. 134.: le da, samo da — purche, n. pr. Voglio un bicchiere d'aqua, purche sia fresca. — Ibid.: Kjerkoli, koderkoli ni ital. laddove (in quel luogo, nel quale), ampak — ital. dovunque (in qualunque luogo). — Stran 135.: ...srce je otrpnilo, ne pa otrpnelo. — Ibid.: Predloge delimo v slovenščini v pristne (pre-posizioni schiette) in nepristne, enostavne in sestavljene. — Glede — in riguardo, poleg — accanto. — Str. 136.: membri secondari d'una p r o -posizione — stranski stavkovi členi, ne pa pridjani; 1'oggeto — predmet, dopolnilo (ne pa dopolnek!); il complemento avverbiale — prislovno določilo (ne d o 1 o -ček!). — Poglavje o zloženem stavku bi bilo lahko preglednejše in stvarno mnogo boljše. — Poleg drugih pomanjkljivosti sem omenil le one, ki bodejo najbolj v oči. Da bi se pa kak Italijan naučil iz te knjige »per-fettamente« slovenskega jezika, o tem smo opravičeni dvomiti, zlasti če je knjiga namenjena tudi samoukom. Zakaj pisateljica tiska debelo popolnoma poljubne besede brez vsakega kriterija, mi ni jasno. — Delo je sicer hvalevreden, a šibek poizkus za nekaj večjega, kar se mogoče pisateljici še lahko posreči, ko poglobi obojestransko jezikovno znanje.                          Ivan  Gruden.
Carniola. Letnik VII. Zvezek 2, Ljubljana, 1916. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Kranjsko, — Dr, Jos. Gruden objavlja članek »K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma«, V 3, zvezku letošnjega »Časa« je že obravnaval o »Pričetkih našega janze-nizma«, sedaj opisuje, kako je janzenizem, ki ga kratko označuje kot »obnovitev starokrščanske discipline v cerkveni ustavi, upravi in vsem verskem življenju«, vplival na naše kulturno življenje. Dr. Gruden dokazuje, da se imamo zahvaliti janzenističnim težnjam škofa Herbersteina za drugi (Japljev) prevod sv. pisma, ki je tudi v janzenističnem duhu prirejen; novi prevod se »v tem ni strinjal s cerkvenimi predpisi, da je izšel brez razlagavnih opomb in dostavkov«. — Dr. Franjo Bučar je začel objavljati »Popis knjiga, koje su izašle u jugoslavenskoj protestantskoj tiskari u Urachu-Tiibin-genu u XVI. stolječu«, medtem ko dr. Janko Poneb-š e k in A. P a u 1 i n nadaljujeta svojo strokovno razpravo, prvi o »Naših ujedah«, drugi o nekaterih novih ali redkih rastlinah na Kranjskem. Novejše slovstvo ocenjujejo Jos. Breznik, J. Vesenjak in A. Seli š k a r. Med »Zapiski« poroča Mantuani o ploščici o posvečenju škofjeloške nunske cerkve 1, 1669., ki jo je pridobil deželnemu muzeju kranjskemu. Dr. J. Š 1 e b i n g e r objavlja kratek življenjepis umrlega Luka Pintarja, ki ima še posebno vrednost vsled seznama Pintarjevih spisov, ki je življenjepisu pridejan,    j q
275