"Wim
V Gorici, 26. aprila 1884.
Tečaj XIV.
„Sofa" izliaja potok in velja po posti пгрјотаич uli v r.orii i ua ilom j<oti!jiöitt:
ХШ I'-ti!.....i. 1.4o
['»! leta . ü0 fcetvrt !t'ia ......1.10
i'l'i МЦНШШк II. 'ak.l tutii J'fi ,./iU-
tiamcuh*' er [rlaooju ttavatjLiio ln*lop-
00 v rt, t ti;
8 kr. (c si" tiska I krat
1 -j ' t, u	v - и
® IT TT ,T TT ^ TT
V f l",- C L n f j.it |0'<<>1<IMI
soc
Posamezne Številke ae dobivajo po 8 kr. v iu!)akaniicalt v gosposki ulici Miku „lieh kron", na fltaroni trga iti v nunski ulici ter v Trstu, via Ca-
Bcrjiia, 3,
Oopi>t naj ki; blagovoljno liošiljajo urctbüfllvn „Soio" V Gorici, na Travniku IC, I., naročnina paoprarniätvu „Soio" Via đella Crete St. 4. U.
Rokopisi se ne vraiajo; dopiai naj ne blagovoljno fran kujejo, — Dnlaltium in drugim n o pre ni o/u i m so naročnina BJii iU) ako iu oglase pri opravniitvn.
Severna železnica.
Veliko hrupa ju v/.budil zadnje dni načrt neke polotiti« med vlado in med dosedanjimi lastniki c, k. Ferdinandove severne železnice, ki privaža iz Galicije, alezije ift г Moravski1 ga žito, živino, premog in drugo ua Dunaj. To Železnico je gradila pred 50 leti neka privatna družba, ki je potrosila za njo loti milijonov, železnica daje tako dobre dohodke, da njeni lastniki dobivajo vsako leto obresti od onega d en ara, ki so ga pred leti zazidali, in na jim ostaja še okolo H milijonov na leto, katere bratuvski med seboj razdelijo, I.a.ituiki tc železne teste so bogati judi: Rutliseliikli in drugi. Ker ima železnica velike dobičke, /ato se p roda jejo njene akcije (delnice, dolžna pisma), ki se glase na I0o0 gl, po 2552 gld.
Vsled pogodba, katero je .sklenila imenovana privatna družba z vlado 4. marca 183»!., ima država pravico, da odkupi to ž«W.nico za se, ko prettču 50 let, to je leta Ihfiö. Dosedanji lastniki se tega silno bojijo, ker1 tatto bi zgubili Шко leto M do 1!) ml* lijiouov gotimarjev, Katern bi drŽava pridobila. Avstrijski (iavktiplučevMUi sm не veselili onega trenutka, ko bi prešla imenovana železnica v dižavno laut, ker državo bi pridobila ua enkrat dohoilbov /a 19 milijonov goldinarjev ua It'tn. Potem bi dižava lahko davke Znižala ali pa bi jvj v»aj ne bilo treba novih dolgov delati. Velika preVara je bila tort>j za občinstvo, ko se je razglasil načrt neke pogodbe tiled vin do in dosedanjimi lastniki* po kateri pogodbi bi ostala železnica Se 80 let, to je do teta i'.Hill, v rokah imenovane družbe .s tem pogojem,' da država bi imela pravico odkupiti to železnico, ako bi hotela, po -10 letih, t, j. od leta lltiiii. uupiej.
„Soči tli m" ćitate I je m ee bo čudno zdelo, kako more avstrijska vlada tako pogodbo nameravati; ali to jo prav naravno. Kaša država jemlje vsako leto mnogo milijonov goldinarjev na posodo. Posojevalci so bogati judi in drugi, ki so ob enem lastniki one železnice. Ako bi vlada ne pustila železnice v rokah teh bogatinov, bi ji-j ne posodili denarja in bi ue mogla vladati. Omenjeni uačrt pogodbe pride v državnem zboru v razpravo in tu se pokaže, ali bo mogoče rešiti ponosno Avstrijo iz rok kapitalistov a ti ne.
Na Dunaji so zacili delati ua vse kri pije proti name rt)vam pogodbi in po vsi pravici. Devetnajst
LISTEK.
Vedavstvo na Cerkljanskem.
(l>alje.>
Druga bajka, katera nam opisuje vedavštvo, je sledeča. Neki mož je imel ženo, katera je v advent-uem času vsaki* noč ustala, odšla in prišla še le r.ajutra nazaj. Mož je tO zapazil in sklenil pozvedeti, kam žena znhnja. Sei je tedaj neko noč za njo. Ko je žena prišla tlo namenjenega mesta, se je ustavila, a mož je spleza! na bližnji onh. Vedavki so se začeli pretepati, so njegovo ženo raztrgali ter kose po zraku metali. Mož ua orehu je eno rebro Ujel. Proti jutru so kose zopet zloževali, a ker tistega rebra niso mogli dobiti, so odlomili orehovo vejo in so ji naredili novo rebro. Рогпеје, ako sta se kedaj prepirala, je mož ženi večkrat nagajal, da ima orehovo rebro.
Rekli smo, da so dane po ljudski pravljici ve-davkom neuavadne moči. Njim ni noben hrib pi*e-strman. Z enako hitrostjo hodijo po strminah, kakor po ravnem. baua jim je posebna hittost, da ko blisk preidejo iz kraja v kraj. Visoko skalovje, globoki propadi, vse to jih nikakor ne zavira, ker 111 ga propada, da bi ga ne mogli preskočiti. Pri tem opravilu ima včasih vsak vedavk tudi svojo luč, in ko se snidejo, združijo se vse te luči zopet v eno samu luč. Odtod morda tudi prihaja, da si ljudje svitlobo, katero ob ypdal* vidijo, predstavljajo kot ve davke i marsikedo
milijonov goldinarjev ni li) krajcarjev; z ono vsoto bi se dalo mnogo narediti. Za povišanje dultovskih plat po načrtu peelnnške zbornice bi potrebovala vlada za vso avstrijske duhovne nekaj čez eil milijon, Vlada jadikuje, da teh plač ue more povišati, ako jej zbornica ne dovoli večjega davka na žganje, Ako bi so prihranilo onih l'J milijonov severne Železnice, poina-gauo bi bilo vsem duhovnom iu bi ostalo Še blizu 1 a m i i i j o n o v g o 1 d i u a r j e v,
Pretekli torek je bil na Dnnaji ljudski shod, katerega se je udeležilo silno veliko ljudstva. Dr, Lueger je poročal o tej zadevi in je med drugim rekel : Splošno se zahteva, naj država odkupi iinverno železnico, Tudi dunajski listi so pisali od začetka v tem smislu; ali ko jih je obrosil blagodejni dež (to je: ko so dobili denar, da naj bi molčali o tej zadevi), so obmolknili. Samo „N. fr. Presse" jo bila toliko drzna, da je pisala, kakor bi bila liamerovana pogadba v škodo lastnikom neverne železnice. (Splošni smeh). Pri občnem zboru železniških delničarjev so se trudili štiri odvetnik), doktorji državnega in cerkvenega pravil, da Iii dokazali, da munerovann pogodba je v škodo delničarjem (občni smeh); ali delničarji si» sprejeli enoglasno predloženi uačrt. Jedro železu'škega pivišauja je tu; Kdo naj vlada v A v s t r i j IV država nad kapitalom? ali It apital nad državo? (Gromu vito pritrjevanje.) kazim okoliščine so nanesle, da so današnjo države le oskrbnice kapitalistov, t, j. da s svojo upravo njim služijo. Govornik je pute.ui proslavljal Uismarku kot moža, ki sc- je znal takim nevarnostim v bran postaviti, Slednjič je bila sprejeta resolucija, naj se dela liti to, da sprejme država to najbogatejšo železnico v svojo last.
Razprave v državnem zboru nam pokažejo, ali je Avstrija Sama svoja ali pa v rokah svojih upnikov, liog daj dobro, da bi se avstrijski ш J prosto dvigal, da bi ne imel zvezanih perutij.
Deželna blagajnica goriška naj se opusti.
(Konec.)
lies je, da kadar bo v drugi hiši računovodstvo iu v drugi li.ši blagajni ca, bo morala vsakatera strmi-
nam vč pripovedovati, kako so ga vedavki v podobah luči skoro celo pot do doma spremljali, Vedavki večkrat tudi skupaj večerjajo in kar so z lučmi naredili, lahko tudi s skledo napravijo, razdelijo jo namreč in zopet zložijo. Človek jih pri tem opravilu lahko zasači in, ako so inu sicer znani, jih lahko tudi aedaj spozna. Za tak slučaj mu sicer nič zalega no naredijo, ali gorje njemu, ako bi jih izdal, da bi uamreč drugim povedal, katero je v veda vs ki družbi zapazil. Takega bi pri kaki drugi priliki gotovo brez milosti raztrgali. Tudi o tem imamo bajke, katere je stvarila ljudska domišljija.
V prejšnjih časih je potoval neki mož skoz smrekov gozd. Prišel je do mesta, kjer s ti ве dve poti križali, in tukaj je naletel na vedavke, ko so ravno večerjali. Ko ga ti zagledajo, razdelijo veliko skledo, katera je stala ua sredi, ua dva dela, odmaknejo kosa na obe strani poti ter pustijo moža po poti naprej. P redno pa odide, mu ostro zapretijo, da bo gorje njemu, ako jih izda. Mož jih sicer ni izdal, ali v svoji neprevidnosti seje vendar t.jiiko izrazil, da jih je videl, in tudi za ta roajlmu prestopek je bil kaznovan, Tisti mož je pozneje enkrat zopet ua o-menjeue vedavke naletel ш zaradi prvega prestopka sc ga tako nagnali, da je ves muker domov prisope) in je „vsak las imel svoj cuik". Druga pravljica. Bila sta pastir ia pasterica, katera sta navadno skupaj pasla. Pasteriea je nekega dne slučajno naletela ua vetlavke in kakor otroci, katen ne morejo nobeno reči zamolčali, tih je izdala. Bila je zato tudi hudo kaznovana is sicer s tetp, da so jo pod nekim orehom na
ka najprej k deželnemu računovodstvu Uarad ugotovljen j a in potem k denarnici, ter da zarad tako uredbo zamudijo stranke več časa. A pomisliti je t robe, da koristi posameznikov se morajo {umakniti splošni koristi. Po tem načelu so urejene c. k. finančne denarnico v onih mestih, v katerih so računski oddelki nukazajočih oblastuij. V takih mestih so denarnice bolj oddaljene od računovodstev, net,o bi bila deželna denarnica goriška, tudi ako bi jo premestili nu solkansko cesto.
Ali bi se pa sis sedanjim osebjem deželnega računovodstva moglo izvesti vee rečeno pronaredbe ? Kakor znano nameščanj so pri deželnem računovodstvu deželni računovodja, en računski odvijal, en računski asistent, dva računska praktskanta, ter dva po motna uradniku, — Mnogo dosedanjih opravil pri deželnem računovodstvu bi se lahko odstranilo, ako bi se sprejelo načelo, du deželno računovodstvo ju lo dopolnilni oddelek deželnega odbora iu da tc tinaučiu odsek, deželnega zbora (oziroma deželni zbor) pregleduje sa-mostulno ručuno deželnih zatogov, ter jih po okoluosti potrdi ali pil zavrže,
Odpala bi potem posebni protokol vseh računovodstvu dofflh aktov iu prepisovanje vseh rešitev na deželni odbor, katera tlela zahtevajo gotovo enega de-fiuitivnega ali vsaj enega pomočiioga uradnika, Olajšala bi se pa še druga opravila, ako bi deželni zbor za deželno računovodstvo sestavil poseben opravilni na vod, ako bi sprejel splošna pravila o računskem pregledovanji deiiarničiiih dnevnikov, z eno besedo: ako bi po temeljitem preudarjanji uredil prt deželnem računovodstvu opravilno iu osobuo prašaiije. Opravilno prašanjc smo v pričujoči razpravi le v glavnih potezah načrtali; posamezno točko ne spadajo v „So-čine" predale, ampak v natančno nadaljuo raziskava-nje našim deželnim poslancem, Zamolčali pa ne moremo os ob nega praSauja, katero naj se tako uredi, da bo uredba v ginotni in duševni korist naši deželi.
Uradnik, kateri mora vestno izpolnoväti evoje dolžnosti, kateri je navezan na svojo plačo, mora biti plačan primerno svojim delom, ker drugače je pri-uioran, iskati si zaslužka po drugi strani. Uradnik mora biti deiiuitivcn, a ne samo pomočen, katerega lehko vsak čas gospodar odstrani. Načelo naj bode deželuetnu zboru nameščenje. stalnih deželnih računskih uraduikov se primerno plačo, katerih eden nadomesti gotovo dva p o močna uradnika, Deželni zbor
križanji dveh poti raztrgali. Pastir je bil pa na orehu ter je vse to opazoval, in ko so začeli kose po zraku metati, je ena rebro ujel. Pozneje so kose zopet Spravljali, ker so jo hoteli oživiti; a ker niso mogli najti enega rebra, so ga iz lesa naredili iu pastir je pozneje ubogi pasterici večkrat nagajal, da ima leseno rebro.
Čara dejstvo in vedavštvo sta sicer dva različna pojma iu vsako ima svoje zastopnike. Vendar ljudska domišljija pripisuje ve davkom tudi čarodejno moč, kakor nam spričuje sledeča pravljica. Živel je ubog oče, kateri je imel tri sinove iu eno samo njivo. Euemu izuied teh treh sinov so pripisovali manj duševnih močij, imeli so ga za nekoliko „trapastega" (neumnega). Nekega due ;:ni reče oče, naj gredo po svetu, naj pridno delajo, iu da tisti, kateri več prisluži, dobi še to, kar on poseda. Prvi se napoti tisti, ;katerega so imeli za neumnega. Ves dan gre neprenehoma naprej, dokler ga noč ne ustavi, in ker boljega prenočišča ui mogel dobiti, zleze v neko duplo, kjer je hotel prenočiti in prihodnji dan svojo pot nadaljevati. Prav ta čas pridejo k tistemu duplu tudi vedavki' in aa različne reči pogovarjajo. Neki mlad vedavk je pripovedoval, da v bližnjem gradiči prebiva bolna gospa, katero bi sicer oni lahko ozdravili, a tega da ne zasluži, ker je bila veduo skopa in trdosrčua. Star vedavk se na to oglasi in pravi: nAko bi dobili belega Konja ia bi ga ogrnili z odejo in bi potem toliko časa jahali, da bi bila odeja od potu mokra in. ako , bi bolno gsspo v to mokro od^o zavili, bi .gospa gotovo osdravele)", Qai v duplu jo vae to sli^
naj pri deželni računanji {po odpusta deželne biagaj-uice mesto sedem namesti samo Sest pa v vsem sposobnih oseb, in gotov sem, da bodo vsa opravila o pravem času rešena. Itačuuimo plačo deželnega računovodje z letnimi 2156 gld., namestnika deželnega; računovodje s HOO gtd., deželnega račuuarskega ofici-jala s 1100 gld., dveh deželnih računskih asistentov vknp s 1700 gld., in enega računskega praktikauta s 400 gld., skupno 6756 gld. Mesto deželnega blagajnika naj se opasti.	_
Na tak uačin se znižajo dosedanji stroški deželnega računovodstva iu deželne blsgajuicu, ki znašajo 8253 gld., za svoto 1497 gld. v prvih petih letih, v drugih petih letih za svoto 1237 gld., v tretjih petih letih pa za 1097 gld. Ta znesek reprezentujc glavnico okoli» 20.000 gld. Pri rešitvi osebnega pra-šanja deželnega računovodstva naj pa deželni zbor posebno gleda na sposobnost prosilcev. Sposobnost zahteva: 1. pozsnaje uradniškega posla, 2. mogočnost občevanja z narodom. Kaj bulji računovodja, ki zna samo francoski, ni sposoben za naäo dežela. Tri deželnem računovodstvu je sedaj nameščen le edeu Slovenec možen italijanskega jezika, a 5 Italijanov nezmožnih pismene slovenščine. Edeu uradnik naj bi tedaj reševal vso akte, ki dojdeju računovodstvu v slovenskem jeziku iu naj bi poleg tega vodil Se računstvo. Dve trtami došlih aktov bi moral rešiti eden uradnik, cuo tretjino pa pet uradnikov! Ker je to nemogoče, morajo pri računovodstvu reševati slovenske vloge uradniki, nezmožni pismenega slovenskega jezika v italijanskem jezika. Ni čudo, če se po tem čujrjo pritožbe o računih, katere polagajo župani, če se celo deželni poslanci pritožujejo o nejasnosti računov, položenih po deželnem odboru v javni seji.
Deželni poslauti — slovenski in italijanski — naj torej zadevo o deželni biagajuici iu deželnem računovodstvu ter o lastnostih iu sposobnostih, ki naj se zahtevajo pri deželnih uradnikih iu nameščencih, natančno pretresejo ter naj ukrenejo, кцг spoznajo kot dobro in koristno.
Tožba kmctovalccv o nerodovitnosti čcSp,
Mnogokrat sem uže imel priložnost govoriti z našimi posestniki o raznih kmetijskih zadevah. Pred pav dnevi govoril sein d teb rečeh tudi z jako čislanim profesorjem iz naših tolminskih hribov, mud drugim tudi o sadjereji in posebno o češpali. Vsakdo je trdil, da češpe dajejo jako lep dohodek, ker se lahko na eden tli drug način spravijo v denar. Lahko se namreč prodajo precej frišne ali pa se posušijo sli pa se naredi iz njih dober slivovec, ki ima vedno dobro in gotove ceno. Vsakdo je menil, da je lepo in dobro za kmetovalca, da se češpov plod vedno lahko in po dobri ceui prodaja, ali to da je slabo za nas, da nam čeSpe nočejo več tako roditi kot našim prednikom, katerim зо češpe. ako ne vsako leto, pa prav gotovo vsako tretje ali četrto leto jako obilno rodile.
Med raznimi drugimi uzroki, zavoljo katerih če&pe slabo rode, smo tudi sledeče našteli, ki jih hočem tukaj nnšim kmetovalcem navesti, da jih odstranijo, da bodo dobivali sad ko njih predniki. Vsakemu naprednemu kmetovalcu je dobro znano, da se mora ptšbastu sadje, namreč hruške in jabolka, po žlahtni (i s cepiči žlahtnih dreves, ako hočemo od njih dobivati dober iu žlahten plod. Prt koščičastem sadji požlaht-
nimo plod, ako mlada divja drevesca samo enkrat ali k večerna dvakrat presadimo. Taka drevesa navadno že lodč žlahteu plod. Naši Slavonei navadno tako delajo in pridelujejo jako izvrstne češpe ali, kakor oni pravijo, slive, iz katerih napravljajo dobro znano žganje slivov«.
Cešpove divjake iziejamo iz semena ali pa iz poganjk, katere namreč poganjajo iz korenin starih dreves. Po naših Časnikih iu pri druzih raznih prilikah je bilo že veliko pisanja in govorjenja, da јв treba, mladim drevesom brez razločka, ako hočemo od njih povoljeu uspeh pričakovati, jako dovolj globoko in široko i'kopati. Ako ua takem mestu ni prave rodovitne zemlje, treba je za počelek od drugod nanesti n. pr. gnoja mešane* ali gozdne sprstenine ali pa druge dobre zemlje, Ja se stavi k mlademu drevcu, da se more precej v svoje j prvej mladosti vsestransko razvijati. Kdor mlado d reve e na ta način sadi, naj bo prepričan, da bo drevee dobro rastto in prej ali pozneje obilen plod rahlo. Tudi je vsakemu uapredovalnentu kmetovalcu poznana resnica, da. kdor bi sejal na kako njivo vedno isto žito, n. pr. pšenico, bi s časom Se semena nc pridelal, posebno ako bi Se prav dobro nt- gnoji!, in sicer z,trad tega ine, ker vsaka vrsta rastlin potrebuje posebno hrano. Žita potrebujejo dovolj fosfora za izdelovanje zrnja, česar druge rastline ne potrebujejo v tej meri; zavoli tega imamo na poljih koto bari) o kmetovanje, t. j. žita, <?-kopavme i« detelje se med seboj nrnijujejo.
Kar velja za poljske rastline, prav to velja več ali manj tudi za naše aadtio drevje.
Prav na to pa naši kmetovalci pri sajenji sadnih dreves nič ne pazijo, ampak imajo to staro navado, da kjer stoji stara češpa, jablan itd,, tje mdč spet češpo, jablan itd., čeravno so morda češpe, jabolka itd. už« več ko 200, 300 let rast le rta tistem mestu m so zemljo gotovo do dobrega izmolzle.
Ako hočemo saditi na isto mesto zopet drevesi prejšnje vr»te, moramo z cm i jo prav dobro prekopu ti in pognojiti in jo kake 3—1 leta porabiti za zelenjavo ali za okopa v nc rastline; potem času sadimo lahko zopet z mirne vestjo drevesa prejšnje vrste. Ita-zume so samo ob sebi, da storimo bolje, ako sadimo drevesa druge vrste, kakor je bilo poprej rečeno, ganio da jim zemlja ugaja. Pri nas imamo pa pri keičičastem sadji, posebno pri Če'ipah, 6ä to železno ut ir« navado, da kjer kako češpovo drevo opeša, je posekamo, a panj in korenine pustimo v zemlji, da priraste iz njih mlado češpovo dievee. katero pustimo na mestu starega drevesa. To drevee teduj nismo: nič presadili, ampak pustili smo ga na mestu njegov« matere brez vsake priprave za njegove prihodnje življenje. To (Irevce res nekoliko časa raste, in večkrat še precej dobro, ker jo zemlja Še dovolj močna; a kadar bi moralo plod roditi, začne bolehati in pešati in kmetovalcu nc ostane ko da je useče. Zd;tj se zopet ponavlja prejšnje deb, t. j. iz korenin i z v,isti t) drcvce se zopet pust;, a ž njim se prav tako zgodi ko s prejšnjim.
Konec vsega tega je ta, da kmetovalec pride do krivega prepričanja, da so časi minuli, v kterih ko češpe dobro rodilo, ne da bi inkal pravega im'oka. Mlado češpovo drevce je izrastlo namreč, kakor smo omenili, iz korenin prejšnjega drevesa; tedaj jo glavno njegovo podnožje stara korenina njegove matere, katera polagoma trohni in gnije, katera ji' glavni uz-rok, da začenja tudi mlado drevje posebno pri stric-
ter je hotel v svojo korist porabiti, kar je zvedel. Gre tedaj na dom bolne gospe ter se ponudi, da jo ozdravi. Seveda so se mu vsi posmehovati; a ker ue odjeoja iu zaterjuje gotovo pomoč, so se nadležnežu udali. Pripravili so nin belega konja, katerega je ou toliko časa jahal, da je bila odeja potna. V to odejo su potem bolnico zavili in res, gospa je ozdravela. Ume se, da so ga za to bogato obdarili in vrnit se je vesel in bogat zopet na očetov dom. Tudi ostala brata, katera sta se hitro za njim napotila po svetu, prideta domov, a ubega iu raztrgana, kakor po p red. Enemu bratu razodene ta, ki je bil bogat, na kak način je prišel do svojega bogastva. Tudi ta hoče svojo srečo puskusiti. Gre in se spravi v tisto duplo, v katerem jc bit prenočil njegov brat. Za nekoliko časa pridejo res vedavki, a jezni in razserjeni; med seboj godetnjajo, da jih je moral kdo slišati, ker bolna gospa je ozdravela. Preiščejo vse grmovje in iz dupla i г vlečejo skritega brata. Vedavki so sklenili iztrgati znu jezik in dolenje ustnice, da bi ne mogel povedati nič tega. kar je videl in slišal.
Najbolj žalostno za takega človeka, kateri je podvržen vedavštvu, pa je to, da ga po ljudski govorici niti smrt ue oprosti tega neprijetnega jarma. Komur je bilo to breme v življenji naloženo, mora ga tudi po smrti prenašati. Imamo tedaj tudi mrtve vedavke. Mrtvi vedavki imajo vse lastnosti in vse zmožnosti živih id sicer še v veči meri od teh in so vel'ko httji od živih vedavkov. Mrtvi iii živi vedavki se ne družijo radi v skupno delovanje ali bratstvo; fcer živi vedavki se mrtvih celo boje. Mrtvi vedavki nas spominjajo nekoliko os volkodlaka. Tudi neka <bqka шш to sorodnost kaie, daei je volkodlak ne
Cerkljanskem popolnoma neznan. Sorodnost zapazimo v sledeči pravljici. Neki me rte v vedavk je večkrat zahajat po noti k ljudem. Čudno pri tem je to, da je vsak človek, pri katerem je bi! vetlavk, umrl. Ali ga je ?am umorit, ali je le iz strahu umri, tega nam pravljica natanko ue pove. Ljudje so to zapaziti. Ko ju že deveti človek umrl, so začeli premišljevati, kako bi to zabranilt. Sli so tedaj k tarnaš njemu duhovnu ter ga prosili pomoči. Zvedeli so tudi, da Se tisti ve davk hodi skrivat v zvonik. Duhoven pošlje tri o s trio-žolče v zvonik k zvonovom. Proti jutru zaslišijo ti pod seboj neko šumenje. Pogledajo skrivaj navzdol in zaparijo res vedavki, kateri si je nogovice obuval, a tako čudno, da ko je eno obui, je bila drugI nega gola, ko je h o t d še to obuti, je bila pa prejšnja gola. Temu smešnemu opravilu so se osmošolci zasmijali. Vedavk jih zasliši in priteče k njim; a v tem trenutku začnejo osmošolci zvoniti mrtvaško zvotienje iit pri tej priči pade vedavk skozi ime na pokopališče, zemlja se odpre in ga zagrne. Ljudje so iiaeii potem mir.	,
Kakor vidimo, pripisuje tukajšnje ljudstvo ve-davkoin precej obširno polje, obširen krog delovanju. Se те, da ne pripovedujejo po vseh vaseh vseli popisanih lastnosti, ampak po nekaterih te, po drugih druge. Tudi ljudstvo pripoveduje te stvari kot pravljice in bajke iu nc veruje, da bi bilo res, kar je domišljija rodiia. V sedanjih časih bi bito menda silno težavno dobiti človeka, ki bi imel kot resnico, kar se pripoveduje le za kratek čas ob dolgih zimskih večerih.
Cižmarjev Tone.
nu gniti in trohneti, kar je dalje glavni povod uje-govc nerodovitnostr in smrti.
Nadalje stavijo naši kmetovalci pri tem sajenji toliko češp skupaj, da se krona krone dotika, iu mnogokrat segajo veje enega drevesa v krono druzega in nasprotno. Tako ne more dovoij zraka in solnčnih žarkov med drevo dohajati, kar je pa za krepko rast drevesa ueobhoduo potrebno. Drevesa katere koli vrste morajo biti najmanj toliko euo od druztga oddaljena, da se vsaj krona krone ne dotika. Tudi tako imenovane vodne mladike in druge pregoste veje naši kmetovalci redko čistijo; te se pa morajo odstraniti, ako hočemo, da dobi drevo dovolj svetlobe in gorkote, kakor tudi dovolj hrane za vzdrževanje samega sebe in za plod. Zavoljo pregoste krone rastejo po drevesu mah in drugi lišaji, ki ko drevesu nekoristni in škodljivi.
Kratko rečeno, kdor hoče zahtevati od čeSpovih kakor tudi od drugih dreves, da naj mu dobro rodijo, naj jiui to podeli, kar jim je k rodovitnosti neobhodno potrebno. To ni težavno delo po mojem mnenji, da se mlado češpovo drevce iz svojega prejšnjega mesta izkoplje iu na drugo dobro urejeno mesto presadi. Kdor tega noče storiti, naj vsaj staro drevo s koreninami vred izkoplje in naj 16 novemu drevesu jamo dobro pripravi; naj jo po potrebi s i ..Spravnim gnojem ali rodovitno zemljo pognoji in videl bo. da mlado drevesce bo dobro rastlo iu obilen plod rodilu, kakor za časov njegovih prednikov.
Naj vsakdo pomisli, da so naši predniki sadna drevesa sadiir v inladeiiäko, rieiziinjlžciio zemljo, zavoljo tega v prvem času ni bilo treba, sadno drevje tako oskrbovati kakor dan danes.
Dopisi.
Iz goriške: nižine, 2.4. aprila* — (i*v, dop.) (Ö novem kažipot u p o c. k. držav n <: m muzeji v Oglcjt.) Si davno, kurje »Soča" omenila, da je prišla nova knjižica ua svetlo, ki ima Ramen, potnika in preiskovalce voditi pu novem državnem starinskem muzeji. Ta vodnik, v nemškem in italijanskem jeziku na тиафке stroške tiskan in sestavljen od mil/ejskcga vodje g. prof. Maiouica»', štej t; z uvodom vrel Tri sini rti. v uvod« ua 3. in d. strani naglaša g. sestavljive c, v kako obi lein številu se nahajajo starine v oglejskem ozemlji ler, pristavlja, da so našli tukaj samo od januarja 135'2. do decembra IbS3. „okelo iO novih napisov (ne glede na odlOffikt), potem več in'go 100 urn (posodic za mrliški pepelj, celo vrsto itipariu, na stotine steklenih posod razne obliko, ravno toliko rezanih kamni če v iu množino nntnjriih startu, kakor denarjev, manjših bron s m drugih rečtj s kosti, jautaija, žgane zemlje itd." Mislil b; človek po teh besedah, da so prišle vse navedene najdenimi tudi resnično v državni muzej oglejski : saj prostorov imajo veliko zato, in namen muzeja je tudi ta, da vedno bolj obogati. Ali jako bi se moti!, kdor bi kaj takega pričakoval, kajti od vseh omenjenih med I. löS'i. in 1ÖS3. najdenih in izkopanih starin ni se razen steklenega kozarca (Uecher) nobena pridobila ž & muze j, in še omenjeni kozarec bi ue Ul našel poti v muzej, ko bi ga s posredovanjem d;, tiregoruiti-ja ue bil kupil za 6 gl. c. k, »iiiaesttitstvtmi svetovalec iu voditelj okrajnega glavaraiva Ivan vitez ViStsciigaii. Tako je prva muzejska dvorana, kv jc namenjena državnim starinam, še Vedno skoro prazna, ker se ni nič nakupilo; edino kar je nakupil vodja g. piof. Maiomca, obstaja iz nekoliko nagrobnih kamenoV, ki pa Jih je bilo lahko piiilobili, ker težko kamenje itak že /arr.d drage prevožnje ostaja brez k on k ure nuje iu je tujci pusto, kjer je; vse druge, starine pa, ki so bile količkaj viedmže, so šle po svetu in so se večinoma, če uu izključno, poprodale na Angleško,
Pa da se vrnemo k novemu kažipotu, moramo omeniti, da se nahaja v knjižici tudi več stvarnih n a pa k, katere so potrebne poprave. Oudno se nam zdi tudi, da je imel g. vodja tako silo za izdajo, da ni všrel v knjižico onih kameno v in spomenikov, ki leže zunaj ua vrtu, in da se izgovarja, češ da tem spomenikom uihiloše možno duloči'i pravega prostora. Do kedaj bo moral popotni ogle do valeč čakati, da mu kažipot v tem oziru popoiuijo? Ali ni bilo mogoče separatno (poseke) na kaki strani tudi te spomenike v knjižici imenovati, če se je že tiskala za italijanske iu nemške potiiikd? Al: čaka morebiti g. vodja, dl priredi kmalu tudi kako slovensko ali slovansko izdajo, ki bo popoiniša od sedaajih dveh ?
Šilo je moral imeti g. prof. Maionica, ker se nikakor ni potrudi!, da bi bit stvari v kažipotu tudi k r o n olo g i č n o uredil, kar je vendar načelna potreba pri takih delih. Ce je kažipot tndi „za Širše kroge" (str.^i), potem bi bil kronologičeu red toliko potrebaiši. Sicer se pa ta nedostatuost ali pomanjkljivost popoiueui ujemo « razvrstitvijo v muzeji ssmera.
S tem srna glavne reči omenili, katere unra no ugajajo ni v oglejskem tauzeji nt v uavei'.cui knjižici.