Bi se pridružil? Da!
Franca Cerarja iz Slap sem presenetila pri dopoldanskem po-čitku. Pravkar se je vrnil s polja, pa se je za nekaj minut usedel, da se malo odpočije. »Kmetija ni šopek, ki si ga zatakneš za klobuk,« mi je z nasmehom dejal, ko sva se pričela pogovarjati. Nato je še dodal: »Saj mi ne bi bilo treba delati, pa kaj, ko ne morem zemlje gledati prazne.«
Zemljo obdeluje- že vse svoje življenje. Ko mu je ob koncu prve svetovne vojne padel oče, je postal z desetimi leti najstarejši »moški« v dru-žini. Pri hiši je bilo pet otrok, France je bil drugi po vrsti. Starejša je bila le sestra. Še danes so vsi živi. Kot pravi, so se doma vedno prištevali k naprednejšim družinam v vasi, le mati je glede kmetij-stva imela nekoliko zastarele nazore. Sam pa si je vedno prizadeval, da je pri delu na kmetiji upošteval vsa nova spoznanja, pa tudi pri gojenju raznih kultur ni vztrajal pri starem. Ponoči, ko včasih ni mogel spati, je razmišljal, kako bi obdeloval zemljo, da bi jim dala večji in boljši pri-delek.
Radoveden in željan nove-ga, bi se rad na vse spoznal. S knjigami si ni mogel veliko pomagati, saj tistikrat ni imel nikoli dovolj časa za branje; zato pa je bil toliko bol jši v ra-čunanju. Veliko se je tudi po-govarjal s sosedi in znanci. Vsetnu je hotel priti do dna. »Zato sem tudi postal komu-nist,« je pojasnil v nadaljeva-nju pogovora.« Tudi komuni-sti so, podobno kot mi doma, stremeli k novemu, boljšemu, lepšemu.«
Ne spominjam se natančno, kdaj je začela na njihov dom 1 prihajati napredna literatura. Leta 1935 so ga povabili k Svobodi v Sp. Kašelj ter ga tudi imenovali v odbor druš-tva. Tu se je veliko pogovarjal predvsem z Adolfom Jak-hlom. On mu je povedal, kako živijo ljudje djugje po svetu, pripovedoval mu je tudi o Sovjetski zvezi. Šele ta-krat se je prav zavedel, da razen njegovega doma in bližnje okolice obstaja še svet, ki je čisto drugačen od ti-stega, ki ga je poznal. Večkrat je zahajal tudi k Poldetu Mačku. Nekega spomladan-skega dne, leta 1936, mu je Maček med drugim dejal: »Veš, mi komunisti ovijamo pajčevino okoli kapitala. Bi se
nam pridružil tudi ti?« In pri-družil se jim je.
Vendar se tnu življenje ni mnogo spremenilo, saj je marsikatere stvari, ki so mu bile zdaj njegova naloga, po-čenjal že prej. Tako je med drugim raznašal letake, kuril
kresove za 1. maj in pisaJ pa-role. Leta 1938 je sprejel v partijo svojega brata Antona in soseda Ivana Demšarja. Skupaj so ustanovili celico. Ivan Demšar je bil dober agi-tator— pridobil je na njihovo stran celo vodjo godbe, ki je delovala v okviru Prosvete. Tako se godbeniki niso opre-delili za klerikalce, temveč jih je kasneje več kot polovica odšla v partizane.
Še danes se Franc Cerar za-smeji, kadar se spomni, kako sta s prijateljem Tonetom obešala pred cerkvijo v Polju na drog visoke napetosti pla-kat, ki je prikazoval, kako si delavec in kmet podajata roko. Ljudje so plakat seveda takoj opazili, prav tako tudi žandarji. Ti so precej časa ho-dili okoli droga in se posveto-vali, kako bi sneli plakat, saj so se bali, da bi jih stresel električni tok.
Besedilo in slika: D. J.