Osml marec, mednarodni ženski praznik, praznujemo že deset-letja ne samo kot praznik svobodoljubnih in demokratičnih žensk, ampak kot praznik vsega naprednega človeštva. Zgodovina 8. marca nam je več ali manj znana. Pobudo za to obelezitev fe daljnjega 1910. leta dala nemška revolucionarka in borka za žen-ske pravice Klara Zetkin. Osmi marec naj bi bil dan, ki bi delovne ienske po vsem svetu združil v zavesti skupne usode, da lahko le združene dosežejo spremembo svojega položaja. Toda ne v osam-4jeni borbi žensk za njihove pravice, temveč v boju vseh delovnih ijudi proti izkoriščevalskim sistemom, za svobodo in enakoprav-
BOSt.
Tudi pri nas smo pričell proslavl|ati 8. marec že pred izbruhom prve svetovne vojne. Ženske so, kot najbolj prizadeti člen družbe, na shodih, zborovanjih in s svojim delovanjem upravičeno protesti-rale proti krivicam, ki so tlačile celoten delavski razred v stari Jugoslaviji. V usodnem letu 1941 so množično sledile pozivu Cen-
Osmi marec 1987
tralnega komiteja KP Slovenije v boj proti imperialistični vojni in okupaciji dežele, za popolno politično in socialno enakopravnost ter s) po besedah Borisa Kidriča »svojo dejansko enakopravnost v osvobojeni domovini uveljavile tudi zaradi tega, ker so se udeležile splošnega Ijudskega narodnoosvobodilnega gibanja in v njem doprinesle enak delež v žrtvah, enak delež v trpljenju in pomanjka-nju, enak delež v zavesti, zato pa tudi enak delež v zmagah.
Mednarodni praznik žensk praznujemo vedno v smislu mobiliza-cije ženskih sil za borbo. V čem obstaja ta mobilizacija je odvisno od vsakokratnih razmer, v katerih praznujemo 8. marec. Zato se moramo ob letošnjem 8. marcu zadržati ob vprašanju, kakšne naloge se postavljajo pred ženske danes. To je potrebno toliko bolj, ker se v našem javnem življenju in mnenju vse bolj izgublja prava vsebina 8. marca in se opazno krepita nerazumevanje in podcenjevanje vseh tistih vprašanj našega družbenega razvoja, ki so povezane z žensko populacijo. Zaostrene ekonomske in druž-bene razmere pri nas so v zadnjem obdobju poslabšale možnosti za polnokrvno sodelovanje žensk v gospodarskem in družbenem iivljenju. Ženske ostajajo na obrobju v družbenem odločanju. Ne glede na visok delež žensk med zaposlenimi v Sloveniji, številni posamični neugodni trendi vodijo v položaj, ko postaja perspektiva ženske, kot enakovrednega delavca v združenem delu, vse slabša. V razvrščanju razvojnih prioritet naše družbe izostaja občutljivejše zaznavanje in odločnejše razreševanje tistih problemov, ki jih ženske najhitreje in najbolj občutijo, so pa to dejansko najširša vprašanja humanizacije in kvalitete življenja.
To |e le nekaj opozoril, ki kažejo, da na področju »ženskega vprašanja« drsimo nazaj. Tega ne smemo in ne moremo sprejeti; ženske so s svojo dosedanjo dejavnostjo dokazale, kako pravilno razumejo in čutljo potrebe današnjega časa. Zato menimo, da z odsotnostjo ali slabo zastopanostjo žensk tam, kjer se sprejemajo ključne odločitve, niso prikrajšane le zenske, ampak se to pozna tudi na vsebini celotnega našega odločanja in razvoja. To so družbena vprašanja, katerih ustrezno razreševanje predstavlja izpit celotne naše skupnosti in pomenijo metilo po znanem izreku, da je družba toliko demokratična in napredna kakršen je položaj žensk v njej.
                                       Erna Šnuderl