Pogovori.
(Dalje.)
G. Novo dvorski. „Pošiljam Vam tri izmed svojih prvencev z najskromnejšo prošnjo, da mi jih blagovolite sprejeti in prečitati in izreči v Dom in svetu svoje mnenje. Rad bi tudi videl, da me podučite."
Da, „podučite me" je lahko reči, a o čem naj vas podučimo? Morda o tem, kaj je poezija? Verjemite nam, da Vas tega ne moremo učiti, in prav to se nam zdi najtežje v teh pogovorih, da najvažnejše stvari, namreč kaj je poezija, kaj je zares pesniško, nikakor ne moremo učiti. Ako kdo nima tega v naravi, v srcu, pouk mu ne pomore nič. Vendar podajejo naši pogovori nekaj, kar je kolikor toliko poučno, da namreč povemo, kateri stvor ni prava poezija, kaj ni umetno, in katera pesem je res umetna, prava pesem. In to je tudi nekaj. Kaj je rdeče, kaj rumeno — tega učimo otroka le s tem, da mu pokažemo rdeče in rumene predmete in mu povemo, da n. pr. rjava prst ni rdeča . . . Tako nekako se da tudi glede na poezijo najbolje poučevati s takim razkazovanjem in primerjanjem. Seveda mora začetnik tudi v istini primerjati, mora odpirati oči, um, srce; tako se mu polagoma pojasni, kaj je pesniško, kaj pa ni.
Tako ravnajte tudi Vi, g. Novodvorski; po tej poti bodete spoznali, da ni prava poezija ta-le Vaš proizvod :
Izdajica.
Kaj denarja svota mi pomaga, čemu služi mi srebro, ko prijaznega ne najdem praga, ko sovraži me vsakdo?
Da, vsakdo se izogiblje mene,
da, vsakdo se me boji.
Če me kje zagleda, v stran jo krene,
če me sreča, zamiži.
Rodni brat poznati več me noče, sestra ni mi sestra več, mati kliče: izdajica!! — Oče me podi od hiše preč.
Zdi se mi, da poje vsaka ptica, zdi se mi, da vsaka stvar vpije: Izdajica! Izdajica! Smrt, poguba ti vsikdar!
I zakaj pa ni to poezija ? Zato ker so tu samo navadne misli  v  preprostih  merjenih
besedah z rimami (pa ne dobrimi) na koncu
vrstic. Ali Vam je prišla pesem iz srca ? Ali
se niste mučili, ko ste iskali oblike in besed ?
Nekoliko boljša je druga Vaša pesem:
Zrušeni grad.
Spomin budiš nam na minulost, na vitežki budiš nam čas, ko kmeta trli so gradovi, ko kmetu bič je bil ukaz.
Ošabno zrl si s hriba takrat
v dolino, kjer je kmet ječal,
kjer vzdihoval pod težkim jarmom,
kjer zate je oral-------sejal------------------
— A nič razun Boga ni večno — podrt si, strt si, slavni grad. Krasota tvoja je končana, uklonil si svoj trdi vrat.
Zdaj tužna si še razvalina, puščoba le obdaja te, zidovje temno zre okoli, v dolino srečno — tužno zre.
Po zidih leze divja trta,
opleta jih zeleni mah.
Če mimo tebe človek hodi,
spreleta ga trepet in strah--------------
Tu je več čustva, in misli so bolj izbrane; vendar tudi ta pesem še nikakor ni prava poezija.
Primerjajmo sedaj s tem proizvodom pesem, ki ste nam jo poslali Vi, g. y. O. G.
Ob razvalini grada „K o 1 o v r a t".
Stoje na skali razvaline, bil to je nekdaj krasen grad; a zdaj razpokane zidine brez strehe, oken so in vrat.
Življenje burno se živilo je v gradu starodavni čas; hrumelo viteštvo je čilo in bojnih tromb se čul je glas.
Gospice vitke čarokrasne kot vile v gori pele so junaške pesmi blagoglasne, in strune vmes donele so.
Že davno tod je hrup potihnil, omolknil pesmi zadnje glas, življenja luč poslednjo vpihnil je smrtni angel davni čas.
In čas-slikar je črte risal
in v grad je vtiskal svoj pečat-,
prvotno sliko je izbrisal
in uprizoril je razpad.
Zidovje temno staroveško, bilo si nekdaj dom sloveč; Okostje zdaj se zdiš človeško, kjer ni sledu življenja več.
Kar ste Vi tukaj zapeli, to se je culo in bralo drugod že stokrat. Zatorej ne smete s takimi proizvodi siliti na dan, temveč imejte jih lepo shranjene doma in se zabavajte ž njimi. Občinstvo po pravici zahteva novih izvirnih del.
Težko je reči, kateri proizvod izmed obeh je boljši, ozir. slabši. Zahtevam in pravilom prave umetnosti ne ustreza nobeden. Zatorej treba drugače udariti na strune, drugače čutiti, drugače misliti, drugače govoriti. Čujte, kaj je pristna poezija! Kmetiška deklica nam je poslala nekaj „Narodnega blaga iz Viž-marjev", med drugim tudi ti dve pesmi:
Zapeljana deklica.
Nedolžna Marjetka je pasla ovce, pa prišel je fantič, zapeljal jo je.
Marjetka se joka, si puli lase, v potokih pretaka krvave solze.
Ko solnce uzhaja in sedem zvoni Marjetka na skalco glavo položi.
Ko solnce zahaja, Marijo zvoni, Marjetka pod skalco že mrtva leži.
Pod skalco strmo so jo našli mrtvo, Bog pa nje duši naj milostljiv bo.
Mamca se jokajo, s' puljo lase, očka si voščjo grob črne zemlje.
Jager.
Jager prijaga, kaj mi pomaga; ptička nasprot leti, vstrelil jo bo.
Ptička za vpila: Kaj sem pa strila? Saj sem prepevala cele noči.
Jager ne sluša, s puško poskuša. Ptica, oj ptičica, kmal boš mrtva.
Jager je vstrelil, slabo pomeril: krogla svinčena pa v zrak odleti.
Ptička j' zletela, v javor je sela; hladna je senčica javorjeva.
Življenje otela, je bila vesela;
lepo. zapela je hvalo Bogu.
Boršt jager zapustil in to je izustil: Ptičica, ptičica, zdrava mi bod!
A ptička zletela, na okence sela: Zbudi se, mlad' kristjan, saj je že dan!
Vidite, to je poezija.
G. Janko Vesan. Tudi Vi želite, da iz-pregovorimo o Vaših „pesmicah nekaj be-sedij na platnicah". Vaša prva, „Jezero", je v vsakem oziru nedostatna, celo slovnično nepravilna, zatorej je nečemo natisniti. Boljša je druga:
Slovo   od doma.
Doli v iztoku solnce se dviga, vedno bolj seva, vedno bolj vžiga žar se ognjeni, kteri obseva bistro vodico in poljubuje cvetki glavico.
Rosa na listu nežnem trepeče, svetlo leskeče v žaru jutranjem in se izgublja, solnčni ko žarek cvetko poljublja, milo cvetico, svojo ljubico.
Tam ob potoku drevje šumeva, v sapici lahnej; pevcev krilatih petje doneva v vejah košatih: moje uh6 pa glas melodije njihove pije, ko po stezici preko doline hodim od doma.
Nežni cvetici, znanej mi ptici, bistrej vodici
todi šumečej, belo penečej kličem slovo:
Jutro, le žari, jutro pomladno. ti si mi tukaj morda naj zadnjo! Solnce, le sevaj, solnce goreče, cvetke ogrevaj sladko duhteče! Ptica, ti pevaj, ptica, vesela, saj mi ne boš več nikdar žgolela.
Ti pa domača lepa narava, bodi mi zdrava! Bodi mi zdrava, ti domovina!
Zadnjič pozdravljam tvoje doline, tvoje višine, ko s« odpravljam v tuje krajine! Nate spomin pa več mi ne mine; duh obiskaval bo te 'z daljine, naj me od tebe ločijo tudi morja globine."
Res je nekaj ljubeznivega v zadnjem delu te pesmice, in vzbuja se nam ob njej nekaj rahlega v srcu. Toda v prvem delu je pesem okorna („vžiga se žar ognjeni") in prenatla-čena z besedami (n. pr. v 2. kitici). Zato ne moremo biti ž njo zadovoljni, ker nam ne daje čistega užitka. A pravi pesmotvor nam daje vselej pravega užitka. Radovedni smo, ali ste imeli več muke ali več veselja tedaj, ko ste pevali in pisali to pesem. Prosimo, sporočite nam to. Zdravi!   '             (Dalje.)
Dr. Fr. L.