OB STOLETNICI ROJSTVA JOSIPA VIDMARJA
 Tone  Pavček   
788 
Tone Pavček
PRAZNIČNA EPISTOLA JOSIPU VIDMARJU
V takle čas, ko se obleta leto,
sem vam »Srečno!«
pisal leto za letom.
Pa letos? V kakšno Večnost,
v kakšno daljavo
naj gresta moja »Srečno!« in »Zdravo!«?
Na ono stran, v sveto,
ali na Žale, kjer naročena,
a najbolj zavzeto
joče za vami glasba Chopina?
Jo slišite? No, ja. Recite raje, je v raju (ali v Rakovem) mirno? Je Miroslav z vami prizanesljiv? Pa Krištof? Se še brezobzirno sili s silo, verujoč, da ni kriv? In drugi Edi? Oni pravi? Sta našla pot k spravi?
Tu doli je s tem še bolj slabo.
Smrt ne poravna vseh reči
in mnogokaj noče, tako hitro kot vi,
oditi v pozabo.
Škoda. Kot liberalcu bi vam nemalo
godilo, da je zdaj liberalov
na kupe, četudi nobena
njihovih strank ni vaših mer,
ne kar zadeva Chopina,
ne za vzvišen prezir.
Sicer pa vaša (še vaša?) in naša dežela še ni dosegla Aten ali cvetoče Florence.
789
PRAZNIČNA  EPISTOLA  JOSIPU  VIDMARJU
Nasprotno: hudo stran nas odnaša. A to ni, kot sami veste, problem, ki bi mučil Slovence.
Med nama: vas še kdo od Zemljanov pokliče? Iz teatrov? Od polic knjižnih? Dobri duh kavarniških sfer? Mogoče kdo bližnjih, nežno, tako kot Kovic z »Mon pere«..?
Saj, saj, sem že tiho. Adijo, predsednik, državnik v državi tišine, kjer nič in nič ni več nič. In pozdravite mrtve služabnike rime, vse, ki so z vami, a tu še živijo kljub vašemu: »Vse to je nič!«