letnik 13, št. 1/02 lika ČERPES Teze za deregulacijo urbanizma v luči prenove zakonov s področja urejanja prostora Uveljavljeni urbanizem ni prilagojen sodobnim oblikam razvoja, zato je neučinkovit. Podobno kot sodobni razvoj naj tudi sodobni urbanizem teži k oblikam dinamično organiziranih sistemov stanja blizu roba kaosa, kjer razvoj usmerja nenetino In nepredvidljivo gibanje. Cilji sodobnega urbanizma so ekonomska učinkovitost, socialna pravičnost in do virov zadržan ter za zdravje ljudi varen razvoj v prostoru. Sodobna (deregulirana) normativna ureditev urejanja prostora določa razvojne cilje In pogoje za njihovo uresničevanje, preostalo prepušča samourejanju. Present urbanism is not adapted to contemporary forms of development, therefore it is Ineffective. Similar to contemporary development even contemporary urbanism should strive to meet forms of dynamically organised systems on the verge of chaos In which development is directed by constant and unpredictable flows. The goals of contemporary urbanism are economic efficiency, social equity and development which respects resources and human health. Contemporary (deregulated) normative arrangements of spatial management determines development goals and conditions for their implementation, the rest is left over to self-organisation. Urbanizem Zakonodaja Deregulacija Participacija Vloga arhitekta Gibke oblike in tehnike načrtovanja Javni interes Deregulation Flexible design forms and techniques Legislature Participation Public interest Role of the architect Urbanism 1. Uvod Normativna ureditev (zakonodaja) legalizira urbanizem. Je družbeni dogovor, ki določa naravo urbanizma in pogoje njegovega uresničevanja. Je najučinkovitejše orodje za razumevanje in usmerjanje sprememb prostorskega vzorca, saj določa zgradbo (organizacijo) urbanizma v celoti (upravljanje, načrtovanje, izvajanje).^ Veljavni pravni red na področju urejanja prostora v Sloveniji je tog in hierarhično organiziran, kar pogojuje togo, hierarhično organiziranost urbanizma.2 togo hierarhično organizirani sistemi so konservativni, njihova dinamika teži k ravnotežju in ohranjanju strukture (urejenosti) sistema, zato se niso sposobni odzivati na hitre in raznolike dražljaje iz okolja, ki so značilni za sodoben družbeni razvoj. Uveljavljeni urbanizem to- rej ni prilagojen sodobnim oblikam razvoja in je zato neučinkovit. Značilnosti sodobnih oblik družbenega razvoja so nasprotne uravnoteženim, nedinamičnim sistemom, kot je uveljavljeni urbanizem. So dinamični sistem, ki je neuravnotežen, nesimetričen, nehierarhičen. Dinamičen sistem se razvija in ohranja red s stalno porabo energije ali materije ali obojega (teži k entropiji)-^ Pretok materije in energije skozi sistem (spremenljivost) je vodilna sila za generiranje reda (je pogoj za njihov obstoj).^ Razumevanje prostora med redom in kaosom za razvojno priložnost privede k drugačnemu razumevanju logike urejanja vseh vi-st medčloveških odnosov, med njimi tudi urbanizma.5 Ljudje smo organizirani v skupnosti (država, lokalna skupnost, dru- žina ...). Vsaka izmed njih deluje za svoje dobro tako, da poskuša dosegati kompromise z nasprotujočimi si interesi drugih skupnosti. Ta tvegan proces lahko vodi v urejeno stanje (k hitro dosegljivim skromnim kompromisom), v kaotično stanje (kompromisi niso možni) in prehodno stanje (kompromisi so možni, a jih je težko doseči). Najboljši kompromisi nastajajo v stanju med redom in kaosom. Pluralistična (odprta) družbena organizacija je torej naravi podoben sistem prilagodljivih kompromisov. Deregulacija urbanizma je oblikovanje orodij, ki podpirajo doseganje prilagodljivih kompromisov; »Država sicer ohrani kontrolo, ki pa je bolj posredna, bolj remote control (oddaljeni, posredni nadzor, op. p.). Tesno vsakodnevno kontrolo nadomestita v tem primeru samoregulacija in samokontrola.« Izdelati moramo orodja za »preoblikovanje klasične, masivne, letnik 13, št. 1/02 hierarhične države v moderno, ne-masivno, »vitko«, kontraktualno (pogodbeno, op. p.) državo«.*^ Organizacija sodobnega urbanizma naj teži k oblikam, podobnim dinamič- no organiziranim sistemoni (nehie-rarhičnim omrežjem) v stanju blizu roba kaosa, kjer razvoj usmerja neprestano in nepredvidljivo gibanje.^ Novi urbanizem je demokratičen, naslonjen na lokalno tradicijo, je pluralističen in legalističen. fCljučna načela tega urbanizma so razmre-ženje, samoorganizacija in zdržni odnos do naravnih virov.^ ---povezave med načrti in predstavniki interesov povezave z državo povezave med načrti in .posameznikom Model 1 : Normativni sistem urejanja prostora po predlogu novega zakona (Vir: MOP) letnik 13, št. 1/02 števec 5 imenovalec 20 števec _ imenovalec " 20 števec 15 imenovalec 20 števec 20 imenovalec 20 števec 25 imenovalec 20 Dereguliraiii (gibek) urbanizem ponuja možnosti za komunikacijo med vpletenimi na vseh ravneh načrtovanja, torej uresničevanje stvarnih, visokorazvitili oblik participacije (sodelovanja) javnosti. Uveljavljeni urbanizem po teoriji organizacije ni sposoben zadovoljivo reševati i^roblemov tudi zato, ker ne podpira komunikacije med vpletenimi v proces načrtovanja in izvajanja (stvarna participacija). Njegova zmogljivost razširjanja informacij je zelo omejena, kar je merilo kakovosti sistema, (Fein, 1996). 2. Sodelovanje javnosti in demokracija Participacija javnosti terja tudi uvajanje prožnejših oblik in tehnik načrtovanja^: npr.: nenačrt (non-plan), akcijski urbanizem, inkre-mentalno načrtovanje (načrtovanje po delih), svetovalno načrtovanje, strukturni načrt ipd. Uveljavljeni urbanizem, ki sloni na generalnem dolgoročnem načrtu prostorskega razvoja, postavlja prostorski vzorec za planski cilj, kar po opredelitvi izključuje različne javnosti iz načr-tovalskega procesa. Pomemben pogoj za uveljavitev stvarne participacije kot bistvene sestavine odločanja in metode za zaščito posamičnih interesov je prerazporeditev družbene moči (moči odločanja). Postopoma naj preide iz kroga politikov in strokovnjakov (arhitektov, načrtovalcev) tudi v roke visokopolitično ozaveščene in dejavne populacije v okvirih lokalnih skupnosti. Raven razvitosti celostne družbene organizacije torej omejuje in pogojuje možnosti za deregulacijo urbanizma. Participacija javnosti in sa-mourejanje na ravni lokalnih skup- nosti terja visoko stopnjo tolerantnosti državnih oblasti do oblik lo-kahie demokracije (samoorganizacije), kar je tesno povezano z razvojno stopnjo družbene demokracije. Po Patermanovi^i je družbeno demokracijo mogoče opredeliti v treh razvojnih stopnjah, Pi-va je predstavniška ali moderna demokracija, ki je tekmovanje za volilne glasove. Državljani izbirajo tistega, ki bo odločal namesto njih. Javnost ne sodeluje pri odločanju, kar povzroča apatijo in nezanimanje za javne zadeve. Klasična demokracija, ki je povezana s filozofijo osemnajstega stoletja. Druga je partici-patorna demokracija, pa temelji na reinterpretaciji J. J. Rousseauja z ozirom na sodobne družbene razmere. Pri tej obliki demokracije je participacija bistvena sestavina odločanja, ki po Arnsteinovi (19^9)^^ vključuje sodelovanje državljanov z državo, delegirano moč in stvarni nadzor nad vladanjem. 3. Prostorsko planiranje in razvoj demokracije v Sloveniji v Sloveniji je razvojna raven demokracije primerljiva s pogoji predstavniške ali moderne demokracije, ki omogoča udejanjanje iluzornih oblik participacije, informiranja, posvetovanja in plakatiranj Xe od-slikavajo za stvarno participacijo neugodno razporeditev družbene moči odločanja, ki je trdno v rokali politikov in strokovnjakov Priznavanje takšnega družbenega konteksta pojasnjuje zaplete pri prenovi zakonodaje o urejanju prostora, Id je bila zastavljena v začetku devetdesetih let hkrati z uvedbo parlamentarne demokracije v Sloveniji in vse do danes ni končana. Ker ni mogoče doseči družbenega konsenza o preraz- Slika 1: Diagram razvoja samoreferenčnega sistema, Kauffman, 1995. Kadar količnil< med številom povezav in številom prvin sistema preseže vrednost 1, preide sistem v kaotično stanje. letnik 13, št. 1/02 poreditvi družbene moči, ohranjamo staro zakonodajo, ki uveljavlja tog državni nadzor nad interesi posameznikov in tudi nad interesi lokalnih skupnosti pri gradnji in urejanju prostora. Težnja k enostavno urejenemu, nedinamičnemu sistemu, kjer so kompromisi hitro doseženi, je uveljavljena na vseh področjih, ki jih ti zakoni urejajo. Različni predlogi za prenovo zakonodaje pri urejanju prostora so pri določanju ciljev sodobni in skladni z našimi ugotovitvami o potrebnosti deregulacije urbanizma, vendar se od tega cilja oddaljujejo hkrati s širjenjem razprave na strokovno in politično javnost, kar bomo predstavili s kratko analizo ene izmed različic predlogov novega zakona o urejanju prostora. (Model 1). Predlog nove zakonodaje se razlikuje od zdaj veljavne po nekaterih novih tipih urbanističnih dokumentov, ki med drugim krepijo vlogo lokalnih skupnosti, po večjem številu udeležencev v postopkih priprave, izdelave in sprejemanja urbanističnih načrtov, in po spremenjeni naravi dovoljenja za poseg v prostor, ki nadomešča zdaj predpisano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Našteto je nedvomno korak k deregulaciji sistema načrtovanja in izvajanja posegov v prostor, vendar predlogi prenove zakonov v nekaterih podrobnejših določilih zanikajo načelno jasno izraženo željo po deregulaciji in demokratizaciji sedanje normativne ureditve. Model povezav med predvidenimi tipi načrtov in med udeleženci v postopkih priprave, izdelave in sprejemanja (model 1) kaže na gosto in nepregledno mrežo povezav, ki spominja (po Kauffmanu, 1995, slika 1) na model kaotičnega stanja sistema. Težnjo vračanja k hierarhičnemu urejanju opazimo pri ohranjanju državnega nadzora nad lokalnimi upravnimi instancami. Državni upravni nadzor nad odločitvami lokalne skupnosti dokazuje še trajajoče nezaupanje države v sposobnost lokalnih oblasti za od- govorno načrtovanje in izvajanje lastnega razvoja. Delovno gradivo zakonskega predloga ohranja zamisel o planu (načrtu) kot dokončnem cilju načrtovanja. Trditev dokazujejo številne in podrobne določbe o merilih in pogojih za načrtovanje posegov v prostor in nezapisana (preloženi v izvedbene predpise) merila za kakovost načrtovanih posegov, predvsem pa za spremljanje njihovega izvajanja. Kljub formalno obširno zasnovanem sistemu sodelovanja javnosti v postopkih priprave in sprejemanja načrtov so možnosti posameznika za dajanje pobud še vedno močno omejene. Pogrešamo formalizirane oblike neposrednega komuniciranja med posameznimi nosilci interesov in predstavniško sodelovanje laične javnosti (državljanskih skupin) na višjih načrtovalskih ravneh (regionalna zasnova, prostorski plan države, prostorski red).^^ Ne glede na posamezne predlagane rešitve, ki se bodo med pripravo zakonov gotovo še spreminjale, lahko s primerjavo veljavne zakonodaje s predlogi prenove in njihove primerjave s teoretičnimi spoznanji o sodobnem družbenem razvoju opazimo težnje k deregulaciji normativne ureditve urejanja prostora v Sloveniji. V nadaljnjem procesu spreminjanja zakonodaje bi bilo priporočljivo eksplicitno doseči družbeni konsenz o nespremenljivih pmnah javnega interesa (vrednote, cilje).^^ Tako postavljena meja spremenljivosti posameznih določil zakonov in predpisov bi izvedla razpravo na spremembe možnega v duhu ohranjanja celote in s tem omogočila uskladitev legitimno različnih interesov v obliki zakonov. 4. Vloga arhitekta v luči sprememb Pomembna ovira v procesu deregulacije urbanizma je tudi tradicionalno uveljavljeno samorazumeva-nje arhitektove vloge kot avtonom- nega ustvarjalca v procesu načrtovanja in gradnje prostora. Načrtovalec (arhitekt, urbanist) mora zamenjati vlogo izvedenca za vlogo svetovalca; razlagalca in prevajalca zamisli nosilcev različnih družbenih skupin. Po Friedmanu (1974) je razhka med obema vlogama v položaju, ki ga arhitekt zaseda v navezi načrto-valec-načrt-uporabnik-izvedba. Pri uveljavljenem načinu načrtovanja je arhitekt pooblaščeni strokovnjak (ekspert), ki prevaja želje uporabnika z nietajezikom^^ (prek načrta) v stvarnost. V sistemu dereguli-ranega urbanizma je načrtovalec (arhitekt) analitik razvojnih teženj, simulator prihodnjih stanj in razlagalec podrobnejših pomenov načrta. Je predlagatelj posebnih (specifičnih) posamičnih rešitev v imenu različnih družbenih skupin. Deregulirano načrtovanje omogoča uporabniku neposrednejši vpliv na načrtovanje in izvajanje posegov v prostor Posrednika (arhitekta) nadomestijo priročniki in druge oblike strokovnega svetovanja. Izboljšanje komunikacije z javnostjo, upoštevanje kulturnih in socialnih posebnosti lokalnega okolja ter razvijanje in uporabljanje načrtovalskih tehnik, ki podpirajo vključevanje javnosti v načrto-valski proces, so nujni pogoj za zmanjševanje zdajšnjega širokega razkoraka med arhitekti in uporabniki. So pot k uresničevanju strokovnih odgovorov na probleme razvoja v prostoru, ki bodo uspešni le, če jih bodo za učinkovite prepoznali tudi uporabniki. Kadar primerj amo Kauffmanov diagram z modelom predloga prenovljenega normativnega sistema, si moramo zastaviti vprašanje: Koliko nereda si lahko privoščimo za ustvarjanje reda? Dr. lika Cerpes, univ. dipl. inž. arh,, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana E-pošta: ilka.cerpes@arh.uni-lj.sl letnik 13, št. 1/02 Opombe 1 Caruso, A., 2001, The Emotional City, Quadems, Barcelona, str. 13. 2 Veljavni zal