fr= -=^
Uredništvo in uprav-ništvo Glasila je v Chicagi, 111,2821 So. 40. Ave., kamor je pošiljati vse rokopise, denarne pošil-jatve, sploh vse, kar ima stik z listom.
J*
Celoletna naročnina na Zdr. Države in Cana-do je $1.00, za inozemstvo $1.50.
^	........—4
SLOVENSKE NARODNE PODPORNE JEDNOTE.
Entered as second-class matter January 28, t910, at the post office at Chicago, 111,, under the Act of Congress of March 3, 1879.
V združenju je moč!
rr --------------------^
"Glasilo” izjaha vsaki teden v petek.— Cirkulacija je dosegla nad deset tisoč natisov. List je razširjen po Zdr. Državah, Canadi i stari domovini.
J*
Cene za oglas po pogodbi. EnostopnalO point vrata 8 centov.
Nefrankirana ali premalo frankirana pisma se ne sprejemajo.
IV ~ ^
LETO—YEAR VI.
Chicago, 111., 23. januarja (January) 1913.
ŠTEV.—NUMBER 4.
Novo sredstvo.
Demokratje upajo z znižanjem carine znižati visoke oderuške cene za živila. Tako so obljubili v zadnji volilni bitki. Zdaj so pa naenkrat vstali konkurenti, ki hočejo demokratom prihraniti dolgočasne razprave v zbornici o carini in poceniti živila, ne da bi bilo treba oškoditi anaeriškio industrijo. Učeni gospodje “Carnegijevega Laboratorija” menijo, da je človeški želodec nekakšna peč, hrana pa kar sta premog in les za peč: nekakšno kurivo. Učeni zdravniki si zdaj belijo glavo, katera živila so najbolj prilagodna človeškemu telesu in od katerih ostane najmanj odpadkov. Kedar bodo to dognali, tedaj upajo skrčiti število raznovrstnega živeža le na nekaj pridelkov, ki bodo po ceni, ker se bodo pridelavali v veliki množini. Prebava bo popolna, treba bo manj kuriva in znižal se bo tudi konsum. Pridelek v množini in znižan konsum bodeta učinkovala torej skupno, da bomo lahko znižali izdatke za življenje.
Glavni del socialnega, vprašanja bo razvozljan, ker bo rešeno vprašanje prehranitve.
Da hočejo gospodje zdravniki v “Laboratoriju Carnegija” res rešiti svojo “vzvišenlo” idejo tem potom, dokazuje dejstvo, da poskušajo svojo učenost na petih dijakih. Dijake imajo zaprte' v posebnih sobah, kjer jim polnijo želodec z raznimi živili. S toplomerom merijo toploto “človeške peči”, s silomerom pa človeško meč, dihanje, prebavo itd. Gospodje zdravniki so zelo previdni pri svojem delu in trdijo, da so že sedaj napravili “imenitne” iznajdbe. Danes še ne vemo. ali bodo človeški rod obsodili na travo, deteljo ali plevel, da se prihranijo troski za živinorejo, marveč smo le uver-jeni, da bodo svojo iznajdbo priporočali le delavcem. Ko se je v Nemčiji podražilo meso in so> odprli pasje mesnice, so nemški profesorji takoj izjavili, da je* pasje meso ravno tako redilno in okusno, kakor goveje, dasiravno niso nikdar jedli pasjega golaža in družili jedil iz pasjega mesa. Na mizo nemškega cesarja, nemških kraljev in kraljičkov, katerih je v Nemčiji toliko kot gnoja, do danes še tudi ni prišla pasja pečenka. Nemškim kapitalistom, vele a gr ar-cem in drugim ljudskim pijavkam in 'oderuhom tudi ne gre v slast pasje meso, dasi so ga učeni profesorji proglasili za tečno in okusno jed. Pasje meso so profesorji priporočili le delavcem, ker se je konjsko meso podražilo tako visoko, da ga niso mogli kupovati siromašnejši sloji.
Prejšna leta ^o očitali socialistom, da so nepraktični sanjači, ki čakajo za megleno socialistično državo, v kateri bodo ljudem letele pečene ptice v usta. Vendar pa noben socialistični utopist, do danes še ni živel v taki ideji kot gospodje učenjaki “Carnegijevega Laboratorija”. Gotovo bo vsak pameten človek odobraval, ako se znanstveno dožene hranilna vrednost živil. To se je že večkrat zgodilo. Reševati na ta način vprašanja prehranitve v današnji družbi je pa neumnost ali pa sleparija. Za prehranit.ev potrebuje človek ,dokler se prebavni organi ne spremene, -poleg “kuriva” še živež, ki napolni želodec in nasiti človeka. Da ostane človek 'zdrav, mora tudi menjati hrano. To se pa ne doseže s cenenim “kurivom”.
Z fiziškega vidika je dandanes ta “znanstvena prehranitev” nemogoča.
* No, pa zavzemimo nasprotno stališče' in recimo, da je taka pre-branitev mogoča. Ali bi koristila delavcem? Saj je vendar znano in jasno, da jo bodo priporočali le delavcem, da bi jim toliko laglje znižali plače. Življenski položaj delavcev bi se gotovo poslabšal. Življenje' bi postalo še bolj pusto, prazno in enolično. Gospodarske
krize bi prihajale še hitrejše in brezposelna delavska armada bi bila številnejša. Brezposelnim delavcem pa ne pomagajo cenena “kurivna’’ živila, ker nimajo denarja, da hi jih kupili.
Socialno vprašanje se ne more rešiti s takimi sredstvi. Vsepovsod se oglašajo socialni mazači v službi kapitalizma in ponujajo svojo mazaško modrost na prodaj. Vsi nasveti prihajajo iz čiste ljubezni do kapitalizma. Temu spaku bi radi podaljšali življenje, zato pa priporočajo delavstvu cenena živila, kakeršnih bi še pes ne povohal.
Koliko so vredni zakoni za varstvo otrok?
Vsaki dan prelomijo v raznih mestih ameriške republike zakon za varstvo otrok. V poročilih tovarniških nadziornikov čitamo, kako kruto izkoriščajo kapitalisti de lovno moč šolskoobveznih otrok. Ako sodimo po poročilih tovarniških nadzornikov, tedaj živijo najbolj brezobzirni izkoriščevalci v New Torku. Pred kratkem smo poročali, da so delali v tovarnah otroci pod šestim letom. Neka tovarniška nadzornica pripoveduje' o neki tovarni za sladkor v državi New York naslednje:
“Dve deklici, ena stara 14 let, druga pa 13 let, ki delata vsaki teden po 68 ur, skoro 11 ur dnevno, dobivata $3 plače na teden.Na dalje sem našla, da morajo otroci plačati vselej 10 centov globe, akio se jih zasači pri govorjenji; in 2 centa globe pa za vsakih pet minut, katere zakasne pri prihodu v tovarno. To se jim odtrga od njih pičle plače.”
Tri dolarje plače za 68umo delo. Take so razmere v'moderni kulturni državi! Postavodajalci trobijo ponosno v svet, da imajo zakone, ki branijo tudi siromake in reveže pred izkoriščanjem.
Ali podjetniki se rogajo tem zakonom:	oni izkoriščajo moške,
ženske, otroke in starčke do krvi. Državna gosposka pošilja nadzornike v tovarne, da preiskujejo žalostne in nečloveške razmere. Nadzorniki, kar jih je poštenih, sestavljajo resnična poročila in jih objavljajo. Čitatelji se zgražajo nad temi krutimi razmerami, posebno nad brezvestnim izkoriščanjem otrok. V resnici pa ostane vse pri starem, ker je denar kapitalistov močnejši, kakor protesti čita-teljev, ker mnogo ljudi smatra delavca le za dihajoči stroj.
Ali že se svita! Delavci so spoznali ,da jim nihče ne bode podelil svobode. In v to svrho se organizirajo v svojih delavskih društvih in izdajajo svoje lastne delavske časnike. Le tem potom je mogoče zrušiti današnjo gnilo družbo in ustanoviti drugo, v kateri ne bode bratoljubje le lepa prazno doneča fraza, ampak 'bo resnica.
Kapitalistični sistem sili podjetnika, da izkorišča človeško delavno silo do skrajne meje. Podjetnik ne miore in ne sme imeti mehkega srca. Iztisniti mora iz delavcev, kolikor največ more, da lahko kon kurira z drugim podjetnikom. Zato pa boj delavcev ne velja posameznim osebam, marveč se bojujejo proti peklenskemu sistemu, ki jih je spremenil v sužnje.
Sistem je kriv, da morajo (otroci delavcev v nežni mladosti v tovarno mesto v šolo. Zato pa proč s takim sistemom!
Vse dopise, važna naznanila je treba poslati uredništvu najka-snejše do torka zjutraj. List je dosegel sedaj naklado 10.000. Zato mora že v sredo v tiskarski stroj. Na dopise in naznanila, ki bodo došla kasneje, pojdejo v list še le naslednji teden.
Koliko stane vohunstvo v Evropi?
Angleško zunanje ministerstvo je priobčilo interesanten seznam o izdatkih, katere potrošijo vsako lejo evropske velesile za detektive. Za ta namen so izdali v Avstriji
1.250.000	mark, na Francoskem
800.000	mark, v Angliji 1,164.000 mark, v Italiji 3,336.000 mark; za policajske nagrade pa še 696.000 mark, torej skupaj v Italiji 4,032,-000 mark. Rusija je potrošila leta 1900 malenkost 7,600.000 mark. Na posebno prošnjo carja za namen, ki ni označen natančno so dodali še 6,700.000 mark.
Ako pomislimo, da so bile te o-gromne vsote proč vržene z’a politično vohunstvo, potem smo na jasnem, da smo pred zakonom “vsi ljudje enaki”. Koliko kulturnega dela bi se izvršilo s temi ogromnimi vsotami, ako bi strah pred državnim obratom ne bil tako velik? To so posledice, ker so delavci ponižali za državljane druge vrste in vlada se. za svoje varstvo poslužuje najbolj umazanega sredstva: vohunstva. Na eni strani hočejo vsem državljanom dokazati potrebo vseh direktnih in neposrednih davkov, na drugi pa mečejo denar na cesto.
Blažena Avstrija je na tretjem mestu med državami, ki “imajo preveč denarja”. Letos pa je gotovo prišla na drugo, ako že ne na prvo. — Koliko vohunov je zaposlenih letos, ko smatrajo' vsakega za veleizdajalca, ki zabavlja nepotrebni mobilizaciji, je težko povedati. Najbrž še enhat toliko, kot v navadnih razmerah.
Ameriški slovenski delavec, ki trdo delaš v Ameriki, da mogoče plačuješ davke od svoje borne koče in njivic v domovini, zapomni si te nepotrebne troške za vohunstvo.	__
Ameriške vesti.
— Osemnajst milj od Corteza. Colo., je zbrana dobro oborožena četa Utah Indijancev, ki brani milici stopiti na njih ozemlje. Gosposka zahteva, da se ji izroči “Big Rabbita” (velikega zajca), ki je v prepiru vbil nekega ovčarja. Indijanci so sklicali posvetovanje in sklenili, da rajši padejo do zadnjega moža, predno bodo e-nega svojcev izročili gosposki.
— Governer McGovern set je odločil, da bo pazno preštudiral sod-nijsko obravnavo proti John Diet-, zu. Povod temu je dala prošnja za pomiloščenje s 30 tisoč podpisi. Dietz je branil jez Cameron proti grabežljivosti lesnega trusta. V tem boju je padel podberic Harp, za kar je bil Dietz obsojen v dosmrtno ječo . . . Seveda, ako bi bil Dietz v interesu lesnega trusta postrelil kakih deset štrajku-jočih delavcev, bi bil gotovo dobil kakšno odlikovanje in kapitalistično časopisje bi ga proglasilo za junaka. Siromak je branil svojo lastnino, o kateri pravijo, da je v današnji družbi sveta, proti vse-gamogočnemu trustu. Tn zato je dobil dosmrtno ječo.
— V Nižji zbornici države Wyoming sta se stepla Pratt in Wood, predsedatelja pro tempore. Oba sta trdila, da imata pravico do tega mesta. Ker argumenti z besedo niso vodili do. cilja, sta planila drug proti dnizemu in se. obdela-vala drug druzega po pravilih ro-koborbcev s pestmi.
Ko sta oba petelina imela do-velj, sta po deset minutnem odmoru zopet planila drug proti dru-zemu. Pri drugem naskoku so se tudi nekateri drugi poslanci obeh strank udeležili boja.
Do sedaj je bila po celem svetu najbolj razupita avstrijska zborni ca kot parlament pretepačev. Sčasoma se je ta bolezen “ljudskih” zastopnikov preselila v Ameriko,
kjer so se vedno bahali s svojim parlamentarizmom in so vsakega pijanega delavca proglasili za ničvrednega “burna”, ako se je v pijanosti stepel. Kako naj pa rečemo gospodom “ljudskim” zastopnikom, ki so bili gotovo trezni in so s pretepom “oskrunili” zbornico?” J . . Ali so bili mar pijani?
— V kamnolomu, ki je oddaljen tri milje od Nacomba, 111., je eksplodiralo 4600 funtov dinamita. Eksplozija je bila tako silna, da je prevrnila lahke bajte. Ljudje so hiteli prestrašeni na ulico, misleč, da je močan in silen potres.
— Po izjavi zveznega statističa-rja dr. E. L. Wilbura umrje vsako leto 300,000 otrok, ki še niso dosegli starost enega leta, ali na vsako osmo dete. Na Francoskem u-mrje vsako dvanajsto, na Angleš kem vsako trinajsto, v Italiji vsako štirinajsto in v Nemčiji pa vsako šestnajsto dete. Amerika je najbrž set premalo kulturna dežela, da je umrljivost detet najnižja. Ako se delavci ne bodo organizirali v vseh strokah, bo življenski položaj ameriškega delavca kmalu enak položaju evropskega delavca, pa. tudi umrljivost detet bo tako velika kot v Evropi.
— New York je sedaj ppzorišče ogromnega delavskega boja. V krojaški obrti štrajka 150,000 do 180,000 delavcev. Delavci zahtevajo višjo mezdo in boljše delavske razmere. Natakarji in vsluž-benci v hotelih, tudi niso zadovoljni s svojim položajem.
Komitej Unije mednarodno organiziranih delavcev v hotelih je obdržaval te. dni sejo in se posvetoval glede splošnega, štrajka. Tekom dneva je srlasovalo 5000 natakarjev med seboj glede splošne stavke. Devet desetink je glasovalo za štrajk. Tri tisoč natakarjev, ki so zaposleni po noči, je glasovalo zjutraj po končanem delu za splošno stavko. Ako pride do Stavke, bo štrajkalo do 15 tisoč vslužbencev .
Reporterji židovskega dnevnika so tudi zaštrajkali. Časnikarji zahtevajo $25 dolarjev plače na teden in le za tri stopce dela na dan.
— Cikaške unije so se odločile, da organizirajo delavce, ki delajo v jeklarnah v Chicagi in okolici. Okoli 45 tisoč delavcev dela v ci-kaških jeklarnah in železa'rnah. Siromaki delajo 365 dni v letu za beraško plačo $1.50 dnevno. Le malo jih je med njimi, ki zaslužijo po dva dolarja in več na dan. Sa-moposebi se razume, da vspričo takih plač žanje trust za jeklo o-gromne profite. Štiri sto pet in tri deset miljonov dolarjev je izsesal iz teh ubogih trpinov.
Ko je prišel prvi poziv za shod so se delavci z veseljem odzvali pozivu. Strah pred “bosi” je izginil. Izmučeni in izsesani delavci so napolnili dvorano in pazno poslušali govornike, ki so jim tolmačili pomen strokovne organizacije. Včasi se je dvorana tresla aplavza, ko so jim govorniki v živih barvah predočili, kako nesramno trust za jeklo izsesava njih delovno moc.
Prvemu shodu so sledili nadalj-ni. John Williams,- predsednik linije jeklarskih delavcev je izjavil, da ne odnehajo z organizatori-čnipi delom, dokler ne bodo organizirani delavci v vseh jeklarnah in železarnah. Govorpike bo preskrbel v )vseh jezikih, v katerih jih zahtevajo delavci.
Slovenski trpini, ki delate v peklih v So. Chicagi, organizrajte se v strokovni organizaciji!
— Druga obravnava proti Dar-rovu v Los Angeles je pričela. — Darrow je zagovarjal brata Mc Namara v senzacionelnem dinami-tarskem procesu, ki sta se- končno priznala krivim. Državni pravd-nik podtika Darrowu, da je hotel
podkupiti porotnike. Darrow je bil že enkrat oproščen pred porotnim sodiščem. Navadno v Ameriki ne obtoži državni pravdnik drugače obtoženca, katerega je o-prostila porota. Ta slučaj pa dokazuje, kako silno mrzijo ameriški kapitalisti moža, ki je zagovarjal delavce pred sodiščem v mnogih slučajih in iztrgal večkrat delavske žrtve iz kapitalističnih krempljev.
— Nekakšna bela vrana je najvišje sodišče v državi Mississippi. To sodišče je proglasilo zakon, ki določa deseturno dnevno delo, u-stavnim. Na ugovor kapitalistov je sodišče utemeljilo svojo razsodbo, da je deseturni delavnik sanitarna naprava, ki ne omeju jejo nič manj osebno svobodo posameznika kakor zakon o nedeljskem počitku, prohibiciji itd. Kapitalisti, ki so ugovarjali po svojih pravnih zastopnikih da zakon omejuje osebno svobodo in svobodo delavske pogodbe, so vsled te razsodbe seveda silno orgočeni, ker bi najrajše videli, da bi bil delavec kar priklenjen k stroju. Nekateri vroče krvni oderuhi so se izjavili, da bodo napravili priziv na zvezno sodišče.
— Soc. kongresnik Victor L. Berger je prosil uredništvo lista “St. Louis Labor”, da mu izroči originalna pisma, iz katerih je razvideti, da je bil že 40 dni predno je bila razzlašena razsodba nad uradniki in delavci železo-stavbinske unije v Indianapolisu, naročen poseben vlak, da jih odvede v ječo v Leavemvortl», Kans. Berger hoče zahtevati preiskavo v kongresu.
— V zbornici države Utah pretresajo sedaj vprašanje, ali ne bi bilo umestnejše, da se na smrt obsojenim osebam, katerih prošnje niso imele vspeha, dovoli samomor, mesto da se jih postavnim potom z zanjko ali katerim drugim sredstvom spravi na drugi svet.
—Nov naselniški zakon je baje sprejet. Davek od glave so zvišali od $4 na $5. Zahteva se tudi znanje čitanja. Olajšave veljajo le za nekatere sorodnike.
— Tri smodke, katere izpuši jeklarski trustjan, stanejo toliko, kolikor zasluži en delavec na dan v tovarni ali plavžu jeklarskega trusta.
— V St. Paulu, Minn., so organizirani čevljarji izvojevali lepo zmago z enodnevnim štrajkom. Do sedaj je bila minimalna plača 18 dolarjev na teden. V prihodnje bo pa $19.50.
Inozemstvo.
Turčija zavlačuje z. vsakovrstnimi diplomatičnimi potezami mirovno pogodbo. Rešad paša se enkrat izgovarja, da čaka na navodila svoje vlade, drugič pa na velesile. Seveda ne bodo te diploma-tiene poteze dolgo ulekle. Turčija se bo morala v kratkem izreči po svojem zastopniku za mir ali vojno.
Iz Londona poročajo, da bodo nesporazumi j enia med bulgarsko in rumunsko vlado rešena do prvega februarja.
Bulgarska vlada je izvedela, da je Šukari paša, poveljnik Dri-nopolja nalašč raztrosil vesti, da v trdnjavi ni živeža. Trnjava je baje dobro preskrbljena z živežem. Zategadelj so BuigarJ sklenili, da se mora mirovna pogodba hitro rešiti, ker nočejo, da bi njih najboljše čete brez dela taborile do spomladi pred trdnjavo.
V Mehiki je pričel bruhati vulkan Colima. Prebivalci iz mest in vasi v obližju vulkana bežijo na vse strani, da bi si rešili življenje.
Pred izbruhom se je culo močno podzemeljsko bobnenje in grmenje. Nakrat je po strašnem poku pričela prihajati iz žrela lava, pomešana s peskom in pepelom. Nad žrelom se razprostira teman oblak dima.
Pepel je oričel padati na zemljo tudi v Guadalajari, ki je odstranjena sto milj od vulkana.
Mehi kanska zbornica je zaključila, da se najame 50 miljonov dolarjev posojila. Senat bo najbrž potrdil sklep zbornice.
Hernaudes, minister za notranje zadeve je na interpelacijo o strani poslancev Odgovoril, da se bodo državne volitve vršilo kmalu.
Turška križarka “Medjidich” je po poročilu iz Aten izvršila vajo, ki zasluži, da se jo omeni. V temni noči je zapustila Dardanele, ne da bi jo bile opazile grške torpedolovke, ki so stražile uhod v morsko ožino. Opoldne je priplula pred grški otok Syra in je bombardirala ondotno smodišnico in zalogo premoga. Elekrarno je baje popolnoma razstrelila. Streljala je tuldi na pomožno grško križarko “Macedonia”, ki je bila zasidrana v luki. Poveljnik je odšel z moštvom ria suho, križarko je pa potopil, da jo ni turška križarka popolnoma zrušila. Po končanem streljanju je “Medjitich” odplula proti Smirni.
Španski kralj Alfonz je povabil voditelje republikanske stranke v svojo palačo, da se ž njimi posvetuje o političnih in gospodarskih vprašanjih. Vsled kraljevega čina so bili vsi nazadnjaki iznenadeni in poparjeni. Kaj takega se do danes še ni dogodilo na Španskem, da bi se kralj posvetoval o važnih vprašanjih s puntarji.
Posvetovanje kralja z voditelji republikanske stranke pomeni, da bo notranji politični sistem dobil popolnoma drugo lice.
Na Francoskem je izvoljen predsednikom republike Rajmond Nikolaj Landry Poincaire, ki je bil zadnjih 12 mesecev ministrski predsednik. Poincaire je naslednik Armanda Fallieresa, katerega doba poteče dne 17. februarja. Pri volitvi je dobil 187 glasov večine nad svojim nasprotnikom Julijem Pamsem, dosedanjim poljedelskim ministrom.
Novo ministerstvo bo sestavil na poziv sedanjega predsednika Aristidie Briand.
Na Ogrskem je vohunstvo v polnem cvetju. Zadnji teden so zaprli mnogo oseb, ker so bile o-sumljene, da agitirajo za Srbijo. Kdor spregovori le besedico v prilog mali Srbiji, je v očeh gospod-ske veleizdajalec in puntar. Seveda so ječe polne nedolžnih ljudi, ki so vspričo kakega vladnega vohuna spregovorili par nepremišljenih besed.
Iz Oporta poročajo, da je položaj britskega parnika “Veronese”, ki zavozil v zunanjem prista-nu.na kleči, zelp opasen. Med prvimi potniki, ki so jih rešili s parnika^ je bilo 15 letno dekle, ki je pripovedovalo, da je parnik skoraj do polovice napolnen z vodo in da so ogromni valovi potegnili mnogo potnikov s krova v morsko globočino.
V Indiji imajo v zalogi za 60 miljonov dolarjev opija in čakajo ugodne prilike, da bi s tem strupom poplavili Kitaj.
Obenem se pa angleška vlada obnaša, kakor da bi hotela iztrebiti konsum opija.
		
h R	DOPISI.	Sl Sl Sf 1
Waukegan, 111.
Dne 6. januarja smo izgubile dobro sestro Marijo Sešekovo. Nemila smrt nam je iztrgala iz naše sredei vrlo sestro, ki je vobče priljubljena med tukajšnim slovenskim občinstvom. Dasiravno še ni bila dolgo članica naše podporne organizacije, vendar . je pokazala v tej kratki dobi, da se lioče tudi ona boriti za napredek človeštva.
Naše društvo “Moška. Jednako-pravnost”, štev. 119, katerega članica je bila rajna sestra, jo je spremilo na kolodvor, odkoder so jo prepeljali v Cleveland, O. Tam zapušča mater, tukaj pa soproga.
Bratskemu društvu “Sloga” štev. 14. izrekamo najtoplejšo zahvalo, ker se .je udeležilo sprevoda na kolodvor in položilo v zadnji pozdrav krasen venec na krsto umrli sestri.
Tebi, draga sestra bodi zemlja lahka, v domovini, njenim sorodnikom in njenemu soprogu pa izrekamo naše globoko sožalje!
Ana Mahnič, tajnica.
Franklin, Kans.
Dne 9. januarja smo izročili materi zemlji no jaka Antona Lebe-ra, ki je prišel pred štirimi meseci v Ameriko iskat sreče, ali našel pa je prerani grdb, kakor tisoči delavcev pred njim in tisoči za njim, dokler bo uveljavljen današnji gospodarski sistem. Rajni je postal žrtev kapitalistične samopaš-nosti. Dne 17. decembra m. 1. je šel čil in zdrav na delo v rudnik štev. 16 “West Coal Co.” Ob devetih dopoldne se utrga nad njim precej debela skala in ga pritisne k tlom. V tej pasti je ležal z zlomljenim hrbtiščem eno uro. Y državi Kansas dela vsak rudar zase. Y današnjem sistemu je drugače nemogoče. Ako bi delala dva skupaj, bi ne zaslužila za življenje. Posamezni rudar pa vendar toliko zasluži, da preživi sebe in družino. To zahteva tudi kapitalizem, ker mu posamezni delavec pri delu da večji profit, kakor če bi delala dva delavca skupaj. Po pogodbi med delodajalci in strokovno organizacijo U. M. of A. plača delodajalec malo več mrtvega dela, ako delata dva rudarja na enem prostoru. Zato pa posamezni delavec več koristi kapitalistu, kakor dva.
Ako bi bila pomoč takoj na mestu, bi Leber ne bil danes med mrtvimi. Tako si je pa sam hotel pomagati izpod težke skale in si je pri tem še bolj nalomil kosti. 'Tri tedne je potem ležal v bolnici. Končno ga je dne 7. januarja rešila smrt neznosnega trpljenja.
Bajni je bil elan društva “Rožna Dolina”, štev. 92 in društva sv. Barbare, spadajoče v Forest City, Pa. Prvi mesec svojega bivanja v Ameriki se je vpisal v oba društva, katerih člani sp se v polnem številu — vsako s svojo zazas ta v o — udeležili pogreba. Strokovna organizacija U. M. W. of A.-mu je kupila krasen venec za $13.
Rajni zapušča v stari domovini žalujočo ženo in dva nepreskrbljena otroka, dve sestri in enega brata. V Ameriki živita en brat in ena sestra.
Nekoliko solz bo osušila njegovi soprogi naša mati —- Slovenska narodna podporna jednota. Zopet dokaz, kako potrebna so podporna društva. Marsikdo se je že kesal, ko je rekel,plokler je bil zdrav in čil: “Ah, kaj mi če podporno društvo!
Slovenski delavci v Ameriki! Vzemite si za zgled rajnega Ant. Lebera, ki je prvi mesec svojega bivanja v Ameriki postal član dveh podpornih društev.
Članom obeh društev, ki so spremili rajnega brata k zadnjemu počitku izrekam najprisrčnej-šo zahvalo. Vselil članom in članicam S. N. P. J. pa priporočam: Agitirajte, da se naša napredna, jednota razvije tako mogočno, da bo v članstvu prekašala vse druge slovenske po_dporne organizacije. Nastopite složno proti listu, ki je odprl svoja predala ljudem, ki so s satanskim veseljem planili na našo podporno organizacijo, da bi jo razdrli. Newyorski list je sejal veter, zdaj naj pa žanje vihar!
Frank Wegel.
Clinton, Ind.
Dne 28. decembra m. 1. je huda nezgoda zadela našega brata Joe Prista. V hiši je bil prehiter porod za mesec 'in pol. Novorojenček je
živel dva dni^ vboga mati pa ni več zapustila postelje.
Dne 15. t. m. je zatisnila oči za vedno. Sirota je pretrpela pred svojo zadnjo minuto hude bolečine. Smrt je bila za njo nekakšna olajšava. Našemu bratu je zapustila pet nedoraslih otrok. Najstarejši sin je star 12 let, najmlajši pa leto in pol.
Rajna je bila članica katoliške jednote. Društvo ji je priredilo dne 17. t. m. lep pogreb ob številni udeležbi slovenskega občinstva, dasiravno je bilo neme deževno. Lahka ji topdi tuja gruda!
Člani in članice! Zavarujte svoje otroke, pripeljite svoje znance in prijatelje v podporno organizacijo. Člani pripeljite svoje žene pod okrilje S. N. P. J. V naši podporni organizaciji imajo ženske iste pravice kot moški. Ne odlašajte 'z vpisom svojih žen predolgo, da ne bo prepozno. Saj imate nesreče in smrtne slučaje vedno pred očmi.
Kako hudo je zadet delavec, ako mu umrje soproga in zapusti nedorasle otroke. Zadnji centi so pošli za zdravnika, zdravila in pogrebne troške, v hiši se pa naseli neprijeten gost — beda. Ako je pa soproga bila članica podporne organizacije, je dobila bolniško podporo, po njeni smrti se pa izplača posmrtnina. Jednota res ne more nadomestiti možu zveste tovarši-ee, ki ga je spremljevala po trnjevem potu skozi življenje. Ali podporna organizacija lahko omili bedo, ki se je naselila vsled smrti soproge v hiši delavca. Zato pa člani vpišite svoje soproge v Slovensko narodno podporno jedno-to! ,
Yiktor Zupančič.
Skidmore, Kans.
Nemila smrt je ugrabila našega lira‘a Bernarda Robarja, zaeno predsednika tukajšnega krajevnega društva S. N. P. J.
Dne 13. januarja je šel na delo v rudnik. Nakrat se pri delu nad njim utrga plast kamenja in pade s tako silo nanj, da je bil takoj mrtev. Tukaj zapušča žalujočo soprogo, s katero se je poročil pred dobrimi petimi meseci.
Pred enim mesecem je pa umrla v tukajšni okolici dobro znana Slovenka; Jožefa Mišmaševa.
Oba rajna sta bila v podporni organizaciji. Društva so jim oskrbela dostojen pogreb.
Iz obeh smrtnih slučajev razvidi lahko vsakdo, da so podporna društva potrebna in koristna za vsakega. Rojaki, ako še niste pri podponi organizaciji, tedaj se ji pridružite takoj. Nobena pratika ne pove ure in dneva nesreče. Smrt tudi ne izbira, marveč pokosi staro in mlado.
Predno končam hočem še spregovoriti o “Slovenskem zavetišču”. Prvo zborovanje se je vršilo na Zahvalni dan m. 1. v Chicagu, ki je gotovo velikega pomena za ameriške Slovence. Zbrali so se večina slovenskih časnikarjev in zastopniki raznih podpornih organizacij. O njih dobrem namenu pripoveduje zapisnik. Seveda ne manjka nasprotnikov. To je pri nas v krvi, kedar se rodi kakšna nova organizacija. Tudi to na-sprotstvo bo kmalu izginilo, ker končno mora le vsakdo uvideti, da je v samopomoči močno sredstvo za omiljenie našega tužnega živ-l.ienskega položaja.
J. Zakrajšek.
Springfield, Ul.
Tukaj je umrla dne 14. januarja Marija Brčinč v starosti 25 let. Doma je bila iz Obrežja pri Krškem. Bolehala je več mesecev za neko notranjo boleznijo. Tukaj zapušča žalujočega soproga in dva nedorasla otročiča. Bodi ji lahka tuja zemlja, soprogu pa iskreno sožalje.
F. B.
Huntington, Ark.
Delavske razmer so še precej ugodne kar se tiče dela. Zaslužek je bolj srednji, ako ga primerjamo z visokimi cenami za živila .
Y rudniku je ponesrečil Konrad Jeglič. Eksplozija ga je tako poškodovala, da je dne 10. januarja umrl za poškodbami v bolnici. Rajni je bil član društva sv. Barbare in S. D. P. Z. Bil je splošno priljubljen in zelo delaven na polju podporne organizacije. Bodi mu lahka zemljica !
Jakob Klančnik iz Fort Smith, Ark. naj se zglasi pri zdolaj podpisanemu.
John Pucel. tajnik. 83 Bx.
Huntington, Ark.
Johnstown, Pa.
Ker so druga društva S. N. P. J. primerno ožigosala newyorski dnevnik v toliki meri, da se ne bo več spuščal v upravo. S. N. P. J., je društvo “Adrija”, štev. 3. sklenilo na seji dne 12. januarja 1913, da izreče simpatije ostalim krajevnim društvom S. N. P. J., katera so tako temeljito posvetila uredništvu “G. N.”, da bodo pomnili, kaj pomeni razdirati večletno delo slovenskih ameriških trpinov, ki so s svojim delom in požrtoval-nostjo postavili ogromen pomnik v zgodovini ameriških Slovencev. Potisniti so hoteli slovenske ameriške trpine nazaj v temo, v kateri se valja uprava “G. N.”
Večina članov S. N. P. J. lahko misli in ve odkod prihaja ta huj-skarija. Kedor misli, da je bilo vse skovano v New Torku, se moti. Vsi napadi so bili izdelani v Chi-eagi po neki osebi, ki je prišla na
5.	konvencijo v Milwaukee, da nasuje delegatom peska v oči.
Društvo “Adrija” klice vsem bratom in sestram, ne vstrašimo se nasprotnika in korakajmo po začrtani poti naprej docilja, da bo naša jednota. ob času prihodnje konvencije štela 18.000 članov in članic. Vsi na delo in agitacijo!
Mnogo se je pisalo v “G. N.” ali po našem mnenju ne morejo ti napadi škoditi ali uničiti “Slovensko narodno podporno jednoto”, ker je članstvo toliko zavedno, da lahko samo iztrebi iz svoje srede, kar je gnilega in slabega.
Ako bi bili uredniki pri “G. N.” razsodni ljudje, bi se ne bojevali proti napredku in sejali prepir in mržnjo med ameriškimi Slovenci. Mnogo članov društva “Adrije” se je izrazilo, da nočejo citati v bodoče “G. N.” Ali niso to zakri vili gospodje, ki imajo odločilno besedo pri newyorskem dnevniku, ker so priobčevali neumestne napade na jednoto*?
Priporočanju vsem članom in članicam S. N. P. J., da naj naročajo liste, ki pišejo za koristi delavstva, nikar naj pa ne podpirajo listov, ki bi radi pahnili delavce nazaj, da bi bili večni sužnji moloha — kapitalizma .
Doli s protidelavskim časopisjem!
Protest predlagan in sprejet z
20.	glasovi, nasproti nikdo.
J. H.
Chicago, 111.
Dne 12. januarja je bil na seji društva “Slavija”, štev. 1. zastopnik slovenskega delavskega pevskega zbora “Orel”. Nabral je $8.45, katere so darovali prisotni člani, ki so se vpisali kot aktivni in podporni člani edinega pevskega zbora v Chicagi.
Vsak pevski zbor ima precej troskov. Plačevati mora učitelja, dvorano za vaje, nabavljati mora nove pesni itd. itd. Pred vsem na potrebuje dobrih aktivnih moči — pevcev. Vsak Slovenec v Chicagi, ki ima glas in posluh bi moral postati aktiven elan pevskega zbora. Ako bodo pevci prihajali v društvo, se bo pomnožilo tudi število podpornih elanov in zboru je zagotovljen trajen obstanek.
Slovenski delavski pevski zbor “Orel” je sodeloval aktivno še na vsaki veselici društev S. N. P. J. v Chicagi, ako ga je društvo povabilo k sodelovanju.
Zastopnik slovenskega delavskega pevskega zbora “Orla” bo obiskal tudi druga krajevna društva S. N. P. J. v Chicagi. Bratje, ki ste pevci, se pridružite- zboru kot aktivni člani, ostali bratje pa kot podporni. Ako bomo vsi delali složno v Chicagi, bomo kmalu imeli močan in dober zbor, ki bo v vsakem oziru kos svoji nalogi.
Danes znašajo troški za pevski zbor, ako računimo po eno vajo na teden in izvanredne vaje pred nastopim preko $250 na leto. To je že precej visoka vsota za majhno društvo. Zato pa kličem vsem naprednim Slovencem v Chicagi. da. obdržimo in snopolnimo. kar imamo kulturnega, pridružite se slovenskemu delavskemu podpornemu zboru 1 ‘ Orlu ’ ’!
J. Andlovič.
Ely, Minn.
Slovenska naselbina El'.- ni med zadnjimi v zgodovini S. N. P. J. To dokazujeta društva “Sokol”, štev. 20. in “Jutranja Zora”, štev. 108. Oba društva dobro napredujeta navzlic mnogim nasprotnikom in kljub temu. da .je na Ely mnogo druzih podpornih društev. Zakaj bi ne napredovali? Našo jednoto je rodila potreba časa. zategadelj tudi organizacija hitro napreduje. To je vzrok, da so se
vsi napadi na jednoto od začetka do danes izjalovili. Vendar pa to dejstvo ne bode spametovalo naših nasprotnikov v toliko, da ¡bi prenehali s svojimi napadi na jednoto in posamezne elane v nji. Za-toraj ostanimo še nadalje dobri delavci in agitatorji za našo jednoto. Pridobivajmo ji novih članov, priporočajmo jim naj temeljito prečitajo “Glasilo”, obiskujmo vestno bolnike in pazimo strogo, da ne bo eden ali drugi skušal okoristiti se na račun jednote. Ako storimo vsi vse dolžnosti, ki jih imamo do jednote; ako bomo složni kot do sedaj, potem naj le napadajo nasprotniki našo jednoto, ker nam nevedoma pomagajo agitirati za njo.
Mi, člani (ice) jim bomo klicali, da gremo z duhom časa naprej.
Naše društvo- “Sokol” je na zadnji seji debatiralo glede zgradbe “Slovenskega doma”, ki je zelo potreben za tukajšne Slovence. Izvolil se je poseben odbor, ki je takoj obvestil ostala slovenska društva o našem sklepu in jih pozval k sodelovanju. Ako bodo društva nastopila složno, nam je vspeh zagotovljen. Izvolili smo tudi popolnoma nov odbor za letos, ker so se stari odborniki odpovedali ponovni izvolitvi.
Bratje odborniki! Od starega odbora smo prevzeli društvo v dobrem stanju. Bodimo njih vredni nasledniki in delajmo z vsemi svo jimi močmi, da bo društvo napredovalo kot do sedaj,
Frank Zajc, predsednik.
Barberton, O.
“Pet redna konvencija S. N. P. J.,” je bil naslov članku, katerega je priobčil “Glas Naroda” na prvi stani v 17. številki mino-lega leta. List mi je prišel v roke ob zaključku tretjega zasedanja pete redne konvencije. Ko sem čital članek, kipeč ljubezni do S. N. P. J. nisem verjel svojim očem. da je izšel v listu, ki je vedno blatil našo podporno organizacijo. List sem končno •zravnal in shranil, misleč na svetu se res vse spreminja in stremi za napredkom. Da bratje in sestre ne bodo mislili, da pretiravam, naj jim služi članek v dokaz, ki se glasi dobesedno
Y ponedeljek dne 16. t. m. se sestanejo v Milaukee, Wis., delegati za peto redno zborovanje Slovenske Narodne Podporne Jednote.
Okoli 8000 članov S. N. P. J. je poslalo svoje zastopnike iz vseh krajev Združenih držav, da se skupno posvetujejo kako še bolj učverstiti temelj S .N. P. J. Delegatom pete redne konvencije S. N. P. J. kličemo v pozdrav prisrčni živili! Teška ali častna je vaša naloga. Prepričani smo, da jo častno rešite v prospeh in še lepši procvit slavne Slovenske Narodne Podporne Jednote! Bratje zbrani pod okriljem Slov. Nar. Podporne Jednote SO' vas poslali v Milwaukee, Wis., da delate s sercem, dušo in umom za napre-dak organizacije, ki je utešila že toliko gorja, otrla solzo v marsikateri naši rodbini.
Zbrali ste se ‘zastopniki svojih društev. Vaši bratje pod okriljem S. N. P. J. upirajo pogled v Milwaukee, nadejajo se, da zastavite vse svoje moči še za lepši napredek Jednote! Prepričani smo, da jih upanje ne bo varalo, da bodete deležni častnega priznanja čim se vrnete po srečno dokončanem delu v sredino svojih bratov.
Na konvenciji se bo razpravljalo o že pred leti izproženi misli, kako pomagati svojim sorojakom. ki so žrtvovali vse svoje življen-ske sile za druge, njim samim pa ni bilo d¡ano, da bi si pridobili toliko da bi mogli v miru in brez skerbi dokončali življenja trnjeve1 pot. Kako krasno in častno delo! Razvoj časa ipač zahteva, daje treba vsako ustanovo, te ali one ver-ste ispremeniti prenoviti pomladiti, ji dati novih življenskih sil. Na trdi podlagi je slavna Slov. Narodna Podporna Jednota vaša lepa in častna dolžnost je. da ta temelj še bolj okrepite.
Pri tem delu vas vodi lepa zavest. da ste si vsi bratje, če ne ravno po krvi pa bratje po rodu in po mislih, ki ste si sami naložili dolžnost pomagati rojaku pod okriljem Slov. Nar. Pod. Jednote. Prepričani na lep vspeh vašega težavnega dela. Vas iskreno pozdravljamo, želeč obenem slavni Slov. Narodni Podporni Jednoti še lepšega napredka. V tem imenu na delo bratje delegatje pete konvencije! Na delo za Jednoto, za naš narod, za naše rodne brate.
Živila Slovenska Narodna Napredna Jednota! Živili delegati!”
Cenjeni bratje in sestre! Ta članek jo obelodanil slovenski dnevnik v New Yorku dne 14. septembra m. 1. Vsak član (ica) naše podporne organizacije naj pazno prečita članek, pa bo lahko sodil hinavščino. Pred konvencijo je bilo vse “slavno in krasno”, po konvenciji pa vse “črno in rdeče”. Kar čez noč so izpremenili pri “Glas Naroda” (ki bi se imel pravzaprav imenovati “Sušeč”, ker je spremeljiv kot vreme v orne njenem mesecu) svoje misli in nazore o Slovenski narodni podporni jednoti. Menim, da je nepotrebno razpravljati p tem nadalje, ker je “Glas Nar.” prejel plačilo za svojo hinavščino, ako ne v popolni meri, pa vendar v gotovi meri. da bo pomnil, kedaj jo napadel organizacijo z zavednim članstvom. Omenim le toliko, da prazna slama, katero so mlatili zadnji čas pri listu, ni škodila prav nič jednoti. Vsak napad je bil reklama za našo podporno organizacijo, sebe je pa tepel list, da je bil joj! In to je prav!
„ “Kdor išče, ta najde,” sei glasi pregovor. “Glas Naroda” je iskal in dobil zelo gorke ne le od članov S. N. B. J., marveč tudi od S. D. P. Z., katere je celo glasilo.
Gospodje pri “Glas Narodu” sedaj lahko uvidijo, da se večine naroda v Ameriki ne more več far-bati. Ljudstvo se čimdalje bolj zaveda. To je tako jasno, da se ne more več prikriti. Časi. ko so ljudstvo strašili s hudičem in je ljudstvo’ v strahu trepetalo pred mogočneži okoli “Am. Slov.” so tudi prešlj in so že skoraj pozabljeni. Slovensko ljudstvo v Ameriki gre na celi črti — pri vseh organizacijah — naprej k luči, k spoznanju svoje lastne moči. Le kdor je slep za pojave v ljudstvu, taji ta občen napredek, katerega mora vsakdo, ki hoče dobro svojemu narodu,pozdraviti od srca.
Obžalovanja vreden je vsak u-rednik slovenskega lista, ki priobčuje napade na celo organizacijo ali delegacijo brez podpisa. Nobenemu dopisniku, ki piše resnico se ni treba bati pokazati svojega imena v javnosti. Saj ne živimo v Turčiji ali Rusiji, kjer za vsakim delavcem in kmetom stoji berič, da ga odžene v ječo, ako piše ali govori resnico.
Dopisi brez podpisa so sumljivi. Za njimi se največkrat skrivajo izmišljotine in hudobni nameni. Slovenski časopisi naj rajše tiste stopee, ki jih imajo odveč, posvetijo izobrazbi naroda.
Uredniki pristranskih listov naj bodo le brez skrbi, ker bomo sami (člani in članice S. N. P. JA uredili vse. kar bo narobe v organizaciji. Nikdar ne bomo vpraševali za nasvete gospodo v New Torku in Jolietu.
Naša jednota ima “Glasilo”, ki izha ja v 10,000 iztisih in se s časnikarskega stališča lahko metri z vsakim slovenskim časnikom v Ameriki. V “Glasilu” lahko vsak član (ica) pove svoje misli, kar se tiče organizacije. Kdor pa želi pisati podučne in znanstvene članke, bo gotovo žel hvaležnost vseh članov in članic, ker vendar vsi stremimo zatem, da si izpopolnimo svoje znanje.
Ysak član je lahko ponosen, da spada pod okrilje te napredne podporne organizacije, ki je trn v očeh vsem nazadnjaškim ele-mentem. Nihče ne more dvomiti o tem. da je peta redna konvencija pokazala pravo pot. Saj govore o tern številke, katere ne lažejo.
Hitra rast in napredek po konvenciji dokazujeta, da je slovenski narod v Ameriki zaveden in se ne da voditi za nos od nazadnjaških elementov.
Nekdo je očital v nekom slov. listu novoizvoljenim uradnikom na peti redni konvenciji mastne plače. Očitki so bili prav nesramni in dopis brez podpisa. Očita jim korita, kakor da bi bili neke posebne vrste živali. Človek, ki izgolj hudobnosti poniža sebe tako nizko, da druge obliva z golido gnojnice, ne da bi imel kakšne dokaze, je v resnici pravi ščetinar. Radoven sem, kaj bi storil omenjeni “gospod”, ako bi ga doletela čast. da ¡bi bil pri “koritu” S. N. P. J.? Plačo uradnikom je določila in priznala peta redna konvencija. še predno je bil kateri uradnikov izvoljen. Delegatje in delegatinje so o tem resno razpravljali. predno so glasovali za tozadevne i redloge. In kdor ‘■o1-' očita plačo uradnikom, se norčuje
iz delegatov in delegatinj, ki so častno rešili svojo teško nalogo.
Res je, da vsi sklepi pete redne konvencije niso bili vsem po volji. Ali povsod odločuje večina in večini se mora ukloniti manjšina. To je v vsaki organizaciji in v vsaki ustavni državi.
Gotovo je, da ne morejo biti vsi delegati uradniki jednote. Pri volitvah so delegatje napravili ma lenkostno napako. Upam, da ne bo nikdo mislil, da napeljavam vodo na svoj mlin. S tem hočem le reči, da pri volitvah ni bilo dosti pre-vdarnosti. Nekateri delegati, ki so res mnogo storili za jednoto, so bili prezrti. — Nikdo naj tega, kar sem omenil, šteje v zlo, ker stvarna, odprta in poštena kritika, ki prihaja od srca. ni prepovedana in žaljiva.
V vsem drugem pa cenjenim bratom delegatom in sestram de-legatinjam najiskrenejše častitam, ker so. izvršili res ogromno delo za korist in prospeh naše cvetoče podporne organizacije.
Bratje delegatje in sestre dele- • gatinje vprašajte se, zakaj so temni nazadnjaški elementi vstali proti sklepom pete redne konven- -cije, katere ste prejeli in odobrili po svojem najboljšem znanju in prepričanju! Kot predsednik pete rodne konvencije prav lahko odgovorim :
L Jednoti ste odprli pot napredka.
2. Ker ste sprejeli napredna načela, tista načela, katerih se danes > oprijemlje delavstvo vsega sveta, ki vodijo delavstvo iz krute sedanje sužnosti k svobodi in v vesoljno bratstvo.
To boli nasprotnike S. N. P. J. Javno in pogumno ste izrekli svoje prepričanje. Kjer so delegatje in delegatinje tako zavedni in ne- ' vstrašeni, tam tudi napadi ne morejo škoditi organizaciji.
Vsem bratom in sestram priporočam : Spoštujmo in upoštevajmo sklepe nete redne konvencije in napredek ne bo izostal. Naprej po začrtani poti . . . bodimo agitatorji vsi!
Martin Železnikar.
Franklin B. O. Conemaugh.
Neki tukajšnji slov. trgovec mi je rodoljubje in narodno zavest gotovih slovenskih krogov v New Torku opisal živo in markantno. Trgovec je zelo verojetna oseba, zato podajam doživljaj javnosti, kot ga je pripovedoval meni:
“Pred par leti sem se mudil v New Torku po opravkih. Kupiti sem imel zastavo za društvo sv. Alojzija in urediti druge trgovske posle.
Ob tej priliki sem obiskal znano tvrdko F. Sakser and Co. Njegovi pisarji so me sprejeli še precej dostojno. Pogovarjali smo se o raznih stvareh v “visoki” slovenščini. Najbolj se je pogovor sukal okoli biznisa. To je pri trgovcih nekaj navadnega.
Drugi dan. v soboto smo čitali v nemških časnikih, da se vrši nemški piknik v nedeljo. Ker me je mikalo posetiti nemško gozdno veselico, smo se dogovorili, da odrinemo skupaj na nemški dirin-daj. Mene je bolj gnala radovednost na piknik kot vse drugo. O-gledati sem hotel gozdno veselico meščanov iz velikega mesta. 7j lastnimi očmi sem se hotel prepričati, v koliko se ločijo od naših priredb na deželi.
Ko smo se drugi dan sešli na dogovorjenem mestu, so me gledali nekam od strani. Bil sem oblečen bolj preprosto, ker na deželi še niso v navadi cilindri in fraki. To je bil menda vzrok, da jim nisem bil všeč. Moji novi znanci — pisarji so bili vsi spremenjeni. I-meli so visoke 'bele ovratnike do ušes, na glavi visok cilinder, na sebi frak.v roki palico, nod pazduho pa nemški časopis. Ko smo stopili v voz električne železnice smo prav malo govorili. Semintje je bilo čuti kako pritajeno besedo. Ko smo pa prišli na mesto, kjer se je vršil piknik, se je pa zgodil nakrat čudež. Vsi srtmodie so nakrat pozabili slovenščino in se pogovarjali v nemščini, kakor da. bi bila njih zibelka tekla ob reki Reni. V začetku sem se trudil spraviti iz njih kakšno slovensko besedo. Ko sem pa videl, da je moj trud zaman sem se usedel osamljen nod košato drevo, kjer sem preklinjal svojo radovednost, ki je zakrivila, da sem šel v družbi Slovencev' na nemški piknik. Zvečer se me je neki gospod vendar usmilil in spoznal za Slovenca. V niesrovi družbi sem se odpeljal domov.
Vpondeljek sem mostu takoj o-
bmil hrbet in se odpeljal v naše provincialno mesto, ko sem uvidel kaj uganjajo gospodje s tujcem, ki pišejo za domovino, vero in narod.”
Ako prevdarimo izpoved trgovca, tedaj smo hitro na jasnem. Slo venski gnajo, dokler gre za biznis. Vsprico tujcev se pa sramujejo svojega maternega jezika.
S tega vidika sodec, lahko cenimo tudi njih visokodoneče fraze o rodoljubju.
Delavci podpirajmo in čitajmo svoje liste, ki nas učijo, da se moramo organizirati v delavski stran ki in videti v vsakem trpinu svojega brata, ako se hočemo osvoboditi suženjskih spon in okov.
Druzega februarja je obiskala štorklja družino Andreja Urbasa in ji za novoletno darilo prinesla zalo hčerko.
Dne 18. t. m. se je poročil br. Anton Semič z vdovo umrlega br. F. Merlaka. Bilo srečno!
Frank Pavlovčič, član dr. 44.
Herminie, Pa.
Še nismo pozabili pbkojnega Heinriga, že je našo društvo “Prostomisleci” zadela druga katastrofa. Nezgoda se je pripetila v rudniku. Dne 8. januarja se je vračal John Demovšek z dela domov.Pri skoku na “karo” je zadel ob električno žico, v kateri je bilo 550 voltov sile. Vbilo ga je na mestu. Zdravnik je bil takoj na licu nezgode z aparatom, da bi ga poklical nazaj v življenje. Ali dihalni aparat se v tem slučaju ni obnesel. Rajni Dernovšek je bil štar še le 25 let. V novi domovini je bival še le 4. mesece. V stari domovini zapušča soprogo in dva otroka. Doma je iz vasi Kotredež. štev. 12. pri Zagorju ob Savi. Rajni je pristopil takoj po prihodu v Ameriko k naši jednoti.- in k tu-kajšnemu pevskemu društvu. Pokopali smo ga v soboto dne enajstega	januarja, člani našega
društva so se udeležili pogreba polnoštevilno, za kar jim izrekam zahvalo.
Rajnemu Dernovsku bodi zemlja lahka v tujini, njegovi družini pa naše sožalje !
Slovenci, ki še niste člani podporne organizacije, ne pozabite, da S. N. P. J. med najbolijnapred-nimi	slovenskimi podpornimi
organizacijami zavzema prvo mesto v Zdr. državah. .Jednota nas ne podpira le gmotno, v slučaju bolezni in smrti, ampak tudi moralno potom svojega “Glasila”, ker nam odpira oči, kako bi se dale preprečiti neštete nezgode z varnostnimi napravami, katerih ni danes nikjer, ker bi krčile profit podjetnikom. Danes odločuje pri proizvodnji umazani dobiček v podobi dolarja. Za varstvo delavca se nihče ne zmeni, ako se delavec sam ne ho brigal zanj. Od socialnega zakonodajstva smo- še danes daleč proč. Pohabljenega delavca čaka, beraška palica. To je kruta resnica !
Rojaki! Ako še nimate državljanskega papirja, pojdite ponj. Še sedemletni otrok se lahko nauči 5 do 6 vprašanj, zakaj bi se odrašeni ne naučil toliko, da bi dobil državljansko1 pravico. Rojaki, vi morate postati volilci. da na dan volilne bitke glasujete za socializem! Naprej za Slovensko narodno podporno jednoto. -i-
Salt Lake City, Utah.
Cenjeni rojaki in rojakinje v Zdr. državah! Iz naslednjega dopisa in zahvale se bodete lahko prepričal koliko je vredna podporna organizacija.
Boleham že nad letom dai. Naša podporna jednota mi je izplačevala prvih šest mesecev po en dolar bolniške podpore dnevno, drugih šest mesecev pa po 50c na dan. Zdaj je potekel čas, ko nisem več opravičen do bolniške podpore. Mislil sem, da sem od vsega sveta pozabljen. Ko sem bil v največji bedi, sem prejel pismo in denarno nakaznico za 55 dola rjev, katere mi je poslalo moje podporne društvo “Sava”, štev. 32 S. N. P. J. v Winterquarter, Utah. Darovali so sledeči bratje in sestre gori omenjenega društva: •Frančiška Urabich $3.50, Frank Urabič $3.00, Anton Mejaš $2.00. Po dolarju: Anton Fasija, Peter Jashputi, Frank Jenko, Josef Bur gartni, John Krapivšek, Jurij Bergant. Jernej Potočnik Frank Kastelic, Frank Markosek, Mihael Kerstnik, Tomaž Majnik, Louis Ribol. — Po 50 centov: John Jakomini. Martin Skrinar, Frank Jesenšek, John Inkrat, John Ber
gant, Frank Zmerzlikar, Anton Rudman, Frank Jazbec, John M. Cakor, Anton Kanmikar, Frank Mlekuš, Peter Pistotnik, John Lakotuš, John Zunich, Roman Sumer, Mike Simšek John Božič, Andrej Pustišek. Anton Urh. Daniel Hvala, Stefan Jesify, Peter Zmerzlikar, Anton Erjavc, Frank Krainc, Martin Moneta. Peter Meden, Valent. Orač, Frank Drganc, John Brezovar, Blaž. Helar, Ant. Vidmar, John Lipič, Frank Bregar, Frank Razbaršeli, Louis Blažič, John Bregar, Anton Kropiv-šek, Anton Dolenc, Frank Lončar, Louis Potočnik, Andrej Fajfar, Anton Pirc Anton Resnik, Valentin Venedik, Josef Podbevšek, Andrej Blažič, Frank Prosin, Ne imenovan. — Po 25 centov: John Dolinšek, Mihael Kločevšek, Jos. Olres, Martin Ostražnik, Anton Tame, Martin Mihelich, Frank Lampe, John Lampe, Anton Eržen, John Bizjak, Frank Dijak, Panel Marcich, Andrej Kisovec, Valentin Podlevsek. — Matija Suhar 40c, Jurij Sluga 35c, John Resnik 30c, Mary Charva 35c, Ignacij Tušek 30c in Karel Knez 15c. — Skupaj $55.00.
Rojaki in rojakinje ne odlašajte z vstopom v podporno organizacijo, dokler ste zdravi in čili. Najtoplejše vam priporočam “Slovensko narodno podporno jednoto”. ker v tej jednoti vlada prava bratska ljubezen in ne pustijo nobenega člana na. cedilu, ako ga je zadela bolezen in nesreča.
Bratom in sestram, ki so mi priskočili na pomoč v skrajni sili, izrekam najtoplejšo zahvalo, S. N. P. J. pa obilo napredka, da bi kmalu združila vse Slovence in Slovenke v Ameriki pod svojim o-kriljem.
Pozdrav vsem rojakom in rojakinjam v novi domovini, posebno pa v Winterquarters in Scofield, Utah.
Anton Lužar, član štev. 32.
polnoštevilno udeležujejo društvenih sej, katere se vršijo vsako prvo nedeljo v mesecu.
Asesmenta se plača od prvega januarja $1.40 vsaki mesec. S prvim januarjem so stopila tudi nova pravila v veljavo.
Vsakdo naj plača mesečen prispevek ob pravem času, da ne bo v nasprotnem slučaju suspendiran. Bratje, zapomnite si to priporočilo, da ne bo kasneje nepotrebnih sitnosti in zabavljanja.
John Pleteršek, tajnik 27. Bx.
Messmore, Pa.
Članom društva “Kanarček”, štev. 146 na znanje. Prihodnja seja je zelo važna, ker so na dnevnem redu zelo važne točke za društvo. Kdor bo izostal od seje, bo plačal 25 c v društveno blagajno.
Miha Polovic, tajnik.
prvo nedeljo v mesecu v prostorih Jakoba Williamsa (Union Hall). Stariši, Iv hočejo vpisati svoje otroke, naj to izvršijo prvi teden po društveni seji, da se lahko pristopnina pošlje z asesmentom vred jednoti, kakor je bilo že o-menjeno v “Glasilu”.
A. Ileršič.
Vesti iz domovine.
Cleveland, O.
Društvo “Napredne Slovenke”, štev. 137. je sklenilo na seji dne 2. januarja, da se udeleži slavnostnega razvitja zastave bratskega društva “Lipa”, štev. 129. Slavnost se bo vršila dne 26. januarja. Zbrale se bomo ob pol dveh (solnčni čas) pri sestri Franji Lovše, 6121 St. Clair Ave.
Pridite v mnogem številu! Društvo šteje 98 članic. Ako pride polovica, bomo častno zastopane.
Na svidenje v nedeljo!
Fanny Hudovernik, tajnica.
Milwaukee, Wis.
Obveščam vse člane društva “Sloga”, štev. 16, da naj plačajo asesment do 25. v mesecu in ne do zadnjega, kot je bilo do sedaj v navadi.
Kdor še nima novih pravil, naj se zglasi pri meni, ipa jih bo dobil.
F. Perkom tajnik.
S. Chicago, 111.
Društvo “Delavec”, št. 8 ¡prav dobro napreduje. Vsaki mesec pristopijo novi člani. V prvem mesecu po novem letu smo dobili 10 novih člnnov. Dobro bi bilo, ako bi bile s starim letom pozabljene tudi vse stare razprtije med nekaterim člani in da začnemo v novem letu složno in v pravem bratstvu delati v korist društvul in jednoti. Ako je kateri članov potreben poduka, naj se ga poduči, ako je potreben svarila, naj se ga pa posvari očitno. Odprta beseda najde vedno pravo mesto. Hvalevredno je tudi, kar se je izvršilo na zadnji seji. Društvo je izvolilo tri lane, ki bodo pobirali prostovolj ne doneske za društveno zastavo. Nekateri so že obljubili po 5. dolarjev. Torej napredek je na celi črti.	,
Tukajšni Slovenci so ustanovili s. p. klub, ki ima namen preskrbe ti Slovencem, ki še niso državi j a ni, državljanske papirje. Geslo kluba je “vse za narod in novi dom.” Klub bo priredil druzega februarja v dvorani Medosha ma-škaradno veselico s štirimi darili. Najlepša maska dobi prvo darilo. Začetek ob sedmih zvečer. Vstopnina 25c.
Frank Špan, tajnik.
Indianapolis, Ind.
Najuljudnejše vabim še enkrat vse člane društva “Studenček”, štev. 105, da se polnoštevilno udeležijo redne mesečne seje dne 23. februarja ob dveh popoldne v navadnem zborovalnem prostoru. Seje se udeležite zanesljivo, ker bode treba izvoliti predsednika in tajnika.
Ivan Šekli.
Oglesby, Ul.
Društvo “Lilija”, štev. 95 je zaključilo na redni januarski seji, da plačajo člani dva meseca zapored v februarju in marcu po 50 c v društveno blagajno.
Pristopnina za nove kandidate je štiri dolarje.
Kdor ne bo plačal do 25. v mesecu svojega asesmenta, bo enostavno. suspendiran. Iz društvene blagajne se ne plača za nobenega člana asesmenta.
Anton Weber, tajnik.
LJUBLJANA IN KRANJSKO.
— Ljubljanski miljonar Samas-
sa je za božič odpustil več delavcev, dasi mu ne manjka dela, zakaj ravno sedaj išče delavcev pri dunajski podjetniški posredovalnici. Gospod Samassa je velik mož med kranjskimi industrijci, izvolili so ga zadnjič zopet za predsednika kranjske sekcije avstrijske zveze. Ves srečen je. bil m ljubeznivo se je smehljal, ko je rekel dunajski Vetter, predsednik industrijske zveze avstrijske, da žive kranjski tovarnarji v dobrih razmerah, ker imajo opraviti z “dobrimi” slovenskimi delavci, ki nimajo nobene odporne sile. Samassa razsiplje z denarjem, ki so mu ga pribavili delavci, povsod, kjer ve, da pride njegovo ime v javnost, nima pa toliko človeškega srca, da bi bil obdržal svoje dejavce-v najhujšem času. Sploh je pri miljonar ju Samassu uveden sistem, da gre vsakršna nekoliko slabejša konjunktura v,selej in popolnoma na račun delavstva, in sicer tako. da skrajšava poljubno delovni čas in slabo plačuje delavce po delovnem času. Tovarna Samassa je rafinirana izkoriščevalnica in vse metode za osebno reklamo tovarnarjevo. Specijalistka je firma Samassa tudi v tem pogledu, da izvablja v Ljubljano tuje kovinske delavce, jim obljublja sijajne plače, a ko vstopijo, jim noče plačevali tega, kar j.e obljubila. Vse to postopanje je vredno miljonarja, ki se je nalezel miljonov s pomočjo delavskih krvavih žuljev m no vsej pravici so člani sekcije industrijske zveze lahko ponosni, da imajo tak krasen vzor “modernega” tovarnarja za svojega predsednika.
kolikor hoče. "Svojčas, ko so bile v interesu domovine sploh vse železniške proge zastražene, smo na to nevarnost opozarjali. Tista odredba je menda preklicana, ampak obstoji pa še paragraf v železniškem obratnem redu, ki je glede dolenjske proge izjemoma skozi 20 let stal le na papirju, k' pa se zdaj pod novim orožniškem poveljnikom v Novem mestu po njegovih orožnikih ravno na škodo revnih dosledno praktično izvaja. Torej pozor! In še nekaj novega je prinesel novi duh pod novim orožniškim poveljnikom v Novem mestu. Doslej se tako kmečki župani kakor tudi tisti, ki imajo v svoji hiši družino ali najemnike, niso brigali za zglaševa-nje pri pristojnemu županstvu. Zdaj je tudi v tem oziru vse novo. Zdaj hodijo orožniki po vaseh in dobre duše jim pridno nosijo na nos, koliko poslov ima sosed in kdo še stanuje pod streho.
— Smrtna nezgoda v Grubarjevem prekopu. Pri mostu k Božjemu grobu je utonil Anton Bokav-šek, oče petih nepreskrbljenih o-trok. Bokavšek je bil delavec v Pollakovi- tovarni in posestnik v Štopanji vasi. Zašel je v temi s pota in se zvrnil v vodo.
delj časa so iskali zaman zagonetne tatove, ki so imeli posebno veselje za perilo. Končno se je posrečilo orožnikom, da so izsledili Ivana Tosina, pri katerem so našli več zabojev, obleke in perila, Vredno več sto kron. Povodom nadaljne preiskave so aretirali še njegovega tovariša Jnrja Kronika in damo, njihovo pomočnico in razprodajalko v Celovcu. Pri vseh so dobili bogate zaloge obleke, posebno veliko pa finega ženskega perila.
ŠTAJERSKO.
— Utonil v pijanosti. Posestnik Fran Drozg od Zgornje Sv. Kungote je bil v Mariboru na sem nju. Zvečer se je vinjen vračal domov ter zašel, v Pesnico ter u-tonil. Drugi dan so ga mrtvega potegnili iz vode.
— Ubilo je pri podiranju drevja pri Sv. Lovrencu nad Mariborom drvarja Gregorja Mesariča. Bil je na mestu mrtev.
Naznanila, in vabila.
St. Mihael, Pa.
Društvo “Sinovi složne domovine”, štev. 190 priredi plesno veselico dne tretjega februarja. Začetek točno ob sedmih zvečer.
,Na veselico vabimo uljudno vsa sosedna društva iz Dunla, Lloy-della in South Forka, Pa. Zaeno pa obljubimo, da se borno tudi mi odzvali vašemu vabilu kedar bodete potrebovali pomoči od nas.
Joe Volčjak, tajnik.
Wilburton, Okla.
Naznanjam vsem članom društva “Litija”, štev. 58, da je društvena blagajna prazna. Zato smo sklenili na seji dne 12. januarja, da plača vsak član skozi pet mescev po 10 c v društveno blagajno, kar znese skupaj 50 c.
Redni mesečni asesment znaša sedaj $1.40 in 10 c naklada. Skupaj $1.50. To velja za mesece februar, marec, april, maj in junij. Bratje naj to vpoštevajo pri pošiljanju mesečnega prispevka.
Frank Laufar, tajnik.
Morgan, Pa
Opozarjam vse člane društva ‘Bratstvo”, štev. 6, da se naj
Waukegan, 111.
Obveščam člane društva “Slo ga”, štev. 14., da je mesečni pri spevek za mesec februar $1.50. Redni asesment je $1.40 in 10 c gre za venec, katerega je društvo kupilo rajni sestri Mariji Seše-kovi. -
Vsem članom priporočam najtoplejše, da v' bodoče plačujejo svoj mesečni prispevek bolj redno. Vsaka nerednost rodi nepotrebno delo.
Asesment mora biti plačan do 25. v mesecu. Zato priporočam vsem, da čitajo osmi člen pravil suspendiranje”, da bo vsakdo vedel, kako naj se ravna.
Jacob Podboj.
— V gostilni “pri kuharici”
pod Trško g (ir o piri Novem mestu je znani zagovednež Miha Trkaj s sekiro udaril po glavi istotako dobro znanega konjskega mešetarja Teksterja. Napadalec je baje čakal na nekega drugega, pa kakor se je sam izrazil ,je tudi dovolj dobil. Razbil mu je črepinjo in ker se je poboj, izvršil s sekiro, se je po Novem mestu raznesla vest. da je Tekster, takoj, ko je bil v bolnico prepeljan, ondi umrl. Ta vest pa še ni potrjena, dasiravno je malo upanja, da bi težko ranjeni še okreval.
TRST.
---Poizkusen samomor vojaka.
Vojak v topničarskem arzenalu na Čampo Marzio, se je ustrelil s službeno puško. Bil je takoj poklican zdravnik iz zdravniške postaje, ki je obvezal nesrečnemu rano in ga dal takoj odpeljati v vojaško bolnišnico. Vojak se imenuje Arnošt Kramerstiiter, star je 21 let in doma iz Portole. Podvreči bi se moral operaciji in se je vsled bojazni skušal umoriti. Njegovo stanje je nevarno in se bo težko rešil smrti.
— Utopljenca je našel. Ribič Lukšič je našel pod bolnico usmiljenih bratov v Kandiji popolnoma slečenega utopljenca. Kdo je ta. se še ni dognalo. Znakov nasilja na telesu ni videti.
— Nesreča pri streljanju. Ko
je Franc Sitar iz Stožic streljal s pištolo, se mu ista ni hotela sprožiti. Poklical je Frane Dovča, iste starosti, da naj gre gledat. Ko ta pride, se pištola sproži m strel zadene Franc Dovča v obraz. Oddali so ga v deželno bolnišnico v Ljubljani.
— Nesrečna smrt .Od doma je odšel na bližnji travnik posestnik iz Črne vasi št. 14 Ivan Čivic, rojen 9. junija 1867 na Brezovici ter pristojen v Ljubljano. Ker ga celo noč in tudi drugo dopoldne ni bilo domov, so ga šli, domači in sosedje iskat in ga našli mrtvega poleg jarka. Mož je imel glavo v vodi, truplo na suhem, pod pazduho po še sekirico, s katero je odšel od doma, da bi posekal nekaj jelš. Ko je prišel k jarku, ga je zadela kap. Ker je na lice mesta došla policijska komisija konstatirala naravno smrt, je dovolila, da so Šivičevo truplo položili doma na mrtvaški oder.
GORIŠKO.
—	Ustrelile se je v gostilni “Pri dobrem Furlanu” v Gorici 351et-ni kotlar Lantjeri iz Trsta. Umrl je čez nekaj ur v bolnišnici.
—	Tatovi. V noči so tatovi udrli v Culotovo trgovino v uliei Leoni ter odnesli v denarju in blagu za 400 K vrednosti.
Newburgh, O.
Članom društva “Slava”, štev. 173, se naznanja, da se društvo udeleži slavnostnega razvitja zastave bratskega društva “Lipa”, štev. 129 v nedeljo dne 26 januarja ob 1. uri popoldne v dvorani br. Primož Kogoja, 6006 St. Clair Ave. Tako je- bilo sklenjeno na zadnji seji. Zaradi tega se1 seja vrši ob pol enajstih dopoldne v navadnem prostoru.
J. Križmanič, tajnik.
Frontenac, Kans.
Društvo “Spomladanska Vijolica”, štev. 164 je zaključilo na zadnji redni seji, da se bodo v bodoče vršile redne seje vsako drugo nedeljo v mesecu ob dveh popoldne v “Avstrijski dvorani”.
Članica, ki bo izostala od treh sej zapored, plača 25 c v društveno blagajno.	,
Ana Bevc, tajnica.
Panama, 111.
Vsem članom društva “Vipa-, va”, štev. 123 se naznanja, da se j j bodo društvene seje vršile vsako
— Nov duh v novomeški žan-darmeriji. Človek že od samih
novosti ne ve, kaj bi še povedal. Pod starim ali prejšnjim poveljnikom orožniške postaje v Novem mestu je hodila noga postave po starem kopitu. Nemcem in klerikalcem to- ni bilo všeč; želeli so si na tem mestu kaj novega. Pognali so starega v avstrijsko Sibirijo, nasprotno pa od tam dobili novo prikazen. Ni prenapačen človek novi poveljnik, ampak naletel je takoj pri vstopu v Novo mesto na staro smolo, da njegovega šefa, okrajnega glavarja zaposlenega športi	nadomestil j e	dolenjski
Čuvaj-Gustav Golia. S starim ali prejšnim poveljnikom, ki je pP-znal Golia in dolenjske razmere, diktator in šef na politični oblasti ni mogel izvesti svojih načrtov; vsaj tako gladko ne. Z novim pa gre, kakor diktator hoče. česar nismo preje nikoli ne videli, ne slišali, to vidimo in slišimo zdaj. Vzcvetelo je bujno vohunstvo ob dolenjski progi — žrtve so navadno le delavci, revni kočarji in berači. Odkar obstoji železnica — temu bo že 20 let — je ljudstvo iz vasi, ležečih ob progi, porabljalo pešpot ob progi. Menda jih ni ob celi progi vseh 20 let ni bilo zaradi tega '10 ovadenih. Zdaj naenkrat dežujejo orožniške ovadbe na politično oblast, kakor dež ob hudorju. Ni potreba, da je oko postave koga videlo na progi. Zadostuje, da se dobe dobre duše, ki mislijo, da store bogve kako uslugo domovini, če svojega bližnjega ovadijo orožniku, tudi če je od-vadba — zlagana. Orožniku ni treba prežati na progi, ovadb dobi
— Samomor. 701etni vpokoj-eni rudar Leopold Ferjančič se je s-pu stil po vodotoku blizu “Zemlje” z “rab” v Tdrijco. Zdrsnil je z vso silo v Idrijco in si razbil glavo, povrhu je še utonil. Pravijo, da ga je v smrt pognalo grdo postopanje žene in sina.
— Ostrelil se je 191etni kovač Marij Kette, stanujoč v uliei Croce št. 4. Prepeljali so ga v bolnico usmiljenih bratov, Kette je pripovedoval, da se je podal s puško v klet, da bi streljal podgane. V kleti je zaspal in ne ve, kako se je sprožila puška. Rana je precej težka, a ne smrtnonevarna..
—	Napad. V bolnišnico usmiljenih bratov so prepeljali 20Ietne-sra Josipa Kocjančiča, katerega sta med potoma napadla Rudolf Dimnik in Josip Gorše, oba iz Ljubljane, ter ga večkrat težko ranila na levi roki. Napadalca je aretiralo podgorsko orožništvo.
—	čemu je šota dobra? Važno iznajdbo je napravil rudniški inženir R. Cremer v Leedsu na Angleškem, ki je zanimiva za rudarje in za Barjane. Šota je sposobna, da vsesa petkrat do šestkrat toliko vode, kolikor je sama
— Nesreča v Idriji. Iz Idrije po ročajo: V jami je ponesrečil 31-
letni Ignacij Miklavčič. Ob 3. zju-^Vče se torei obesi na stropu traj malo pred koncem odmerje-	.	6 !° .ej °7®	* °.PU
J in na straneh jam šota, bodisi v
kockah, kakor se reže za kurjavo, ali pa v velikih množinah v pleteni žici, vsesa pri namakanju veliko množino vode iii jo drži, tako da se veže pri eksploziji toliko toplote, da se eksplozija ne more dalje razširjati. Tudi na Nemškem delajo zdaj poizkuse s to iznajdbo, zlasti v vestfalskih rudnikih. Če se obnesejo, bo treba tudi v Ameriki zahtevati, da se uvede ta naprava in s tem bolje zavaruje živ-rudarjev.
nega dela, so podirali oder, kar se vsuje kamenje in rahla prst navzdol. Tovariši so odskočili, a Mi klavčiča je zadelo, da mu je zlomilo nogo in roko ter ga po prsih precej opraskalo. Mož je star 27 let in ima ženo in dva otroka. Za težko delo bo težko še kdaj sposoben.
„ — Protest proti dolenjskemu čuvaju. Ker je ne baš slavnoznani dolenjski čuvaj, vladni praktikant Golja proti vsemu prebivalstvu razlil izbruhe svoje maščevalnosti in se deželna vlada na vse gorostašne slučaje o zlorabi uradne oblasti prav nič ne ozira, so Dolenjci sklenili uprizoriti splošen protest proti Golan. V to svr-ho se v Novem mestu izda pismeni protest, ki bo zavoljo podpisov krožil po vsem .mestu in od tod po deželi. Protest se vpošlje na mi nistrstvo, da bodo tam videli kakšne ljudi vzdržuje Schavarzova vlada.
KOROŠKO.
— Na lovu. V celovški okolici je zadela na lovu srčna kap 261et-nega učitelja A. Zechnerja. Mož je obležal na mestu mrtev. Lovci, tovariši, so ga prepeljali v mrtvašnico.
— Tatinsko družbo, ki je izvršila v zadnjem času nebroj tatvin v Paternjanu. Beljaku in Celovcu. so izsledili v Paternjanu. Že
Položaj dela.
Vsako delo, bodisi fizično ali duševno je odvisno v prvi vrsti od popolnega zdravja, ker stalno delo postane nemogoče, kedar nam semintam naša moč odpoveduje. Najpoglavitnejša zahteva je, da o-hranimo naš prebavni aparat v do brem stanju. Dokler smo v stanu sprejeti in prebaviti dovolj brane, ne bo slabšala naša proizvajalna moč. Kedar zapazimo kako spremembo, bi morali takoj rabiti Tri-nerjevo ameriško zdravilno grenko vino. To zdravilo deluj® hitro in gotovo. Isto bo iztiralo vso nesnago iz našega telesa in pripravilo prebavne orgape sposobne za sprejem nove hrane. Isto bo ojačilo te organe in napravilo njihovo delovanje točno in regularno. Dobiva se v lekarnah. Jos. Triner 1339—1339 So. Ashland Ave. Chicago, 111. Trinerjev Liniment hitro prežene bolečine iz mišic in členov.	(Advertisement)
GLASILO
Slovtae Narodne Podporne Jednoie
izh«m* ««deasko.
LAiTNvNA SLOVENSKE NARODNE PODPORNE JEDNOTE
Dredniitvo in upravništvo: 2821 SOUTH 40th AVE., Chicago, HL.
Velja za vae leto $1.00.
o R o A N or THI
SLOVENIC NATIONAL BENEFIT SOCIETY
leaned weekly.
OWNED BY THE SLOVENIC NATIONAL BENEFIT SOCIETY
OFFICE:
2821 SOUTH 40th AVE.,
Chicago, Hi.
Snbaeription, $1.00 per year.
ZAPISNIK
jednotine seje, katera se je vršila dne 7. novembra 1912. v navzočnosti glavnega in pomožnega odbora.
Zadevo brata Dolenca, elana društva štev. 183 se prepusti v 'preiskavo in razsodbo društvenemu porotnemu odboru. Brat Dolenc je iztrgal listino iz društvenega zapisnika, ker se je zapisnik dotikal njegove osebe. Tako se glasi poročilo društva.
Prošnja 'brata 131. Bezgovšeka, člana društva štev. 35. se sprejme. Imenovani brat je ponesrečil v rovu in prejel že celoletno podporo za njegovo bolezen. Ker je ponesrečeni res v slabem položaju, se mu dovoli prositi krajevna društva za pomoč.
Radi bolniške podpore brata Ljudevit Pavčeka, elana društva štev. 40. se zaključi, da se ostane pri sklepu odborove seje. Imenovan elan se je premestil in v kraju, kjer se je nahajal ni pristopil k društvu. Ker je s tem,kršil pravila in bil ob času bolezni brez bolniškega nadzorstva, se mu je odklonila bolniška podpora.
Obenem se je zaključilo, da se imenovanega elana suspendira za tri mesece^radi lista, katerega je pisal glavnemu uradu S. N. P. Je-dnote in se glasi dobesedno:
Pueblo, Colo. 7. nov. 1912. Cen j. mi sobrat,!
Pišete, da je moja nakaznica odklonjena. Dobro! Ker sem pa jaz šel v Puieblo, ker nisem vedel, da je kako društvo tam od te jed note sem plačal 'društvo naprej za
7.	mesecev. Zato, ker tudi še sam nisem vedel, kje se bodem ustavil. Potem pa, ko bi bilo teh 7. mesecev preteklo,! bi pa prestopil, kjer bi bilo bližnje društvo, če imam pa jaz plačano pri društvu in da se izkažem z zdravniškim spriče valom, se pa boln. podpora mora plačati, če je sploh to kaka jedno-ta. Ako pa ne, pa hočem zapustiti društvo in jednoto in nekoliko obelodaniti to jednoto v časopisih. Zakaj sem pa pri društvu in jed-noti? Zato, ako sem bolan, da dobim bolniško podporo. Ako ste vi lačni, lahko ponucate mojo bolniško nodporo.
Še pridem po časopisih.”
Ludvig Pavček.”
Prošnja (brata Glažarja se odobri s tem, da, je predložil 'pooblastilo starišev iz stare domovine. Imenovani je prosil, da se mu na kaže del posmrtnine 'za njegovim bratom BI. Glažarjem, članom društva štev. 6. kot .odškodnino ali stroške, katere je imel radi svojega brata tekom njegove bolezni.
Br. Fr. Weberu, članu društva štev. 96 se nakaže bolniške pod pore $10.00, mesto $15.00, ker se ni ravnal po pravilih, kot je razvidno s predložene bolniške nakaznice.
Na ponovna zahtevo brata S. Krausa, člana društva štev. 123., se zaključi, da se ostane pri sklepu odborove seje, ako pa ni zado voljen s sklepom odborove seje, ima pravo obrniti se na glavni porotni odbor.
Imenovanemu članu je društvena seja odklonila bolniško nodporo, ker se ni držal ob času (bolezni po, pravilih. Sklep društvene seje je odobril glavni odbor na podlagi podatkov društva, katero je navedlo, da je ob času bolezni kopal
krompir, raznašal mleko in hodil v. prodajalno.
Ker se brat Kraus sklicuje, da da mu je zdravnik dovolil opravljati lahka dela in da mu je zadnja konvencija priznala bolniško podporo na pojasnila društvenega delegata, kateri pa ni navedel vzrokov, radi katerih mu je društvo odklonilo bolniško podporo, je seja glavnega odbora ponovno odklonila zahtevo z dodatkom, da se lahko obme na glavni porotni odbor, kateri naj na podlagi podatkov od društva reši celo zadevo.
Predloži se zadeva društva štev. 1. radi brata John Šušteršiča, kateri boleha že delj časa na očeh. Zaključi se, da se nlu še v nadalje nakazuje podpora v smislu pravil.
Nadalje se zaključi, da se izplača posmrtnina za bratom Ignacem Hladnikom, članom društva štev. 7. Imenovani brat je utonil dne 25 julija 1912. Po podatkih koro-nerja je imel utopljenec pri selbi društveno knjižico in znak S. N. P. Jednote.
Br. tajnik sporoča, da je naročil 400 društvenih knjig, ker so prejšnje že razprodane.
Predloži se list br. Fr. Korčeta, glavnega blagajnika, v katerem obvešča glavni urad, da naj se na-ažejo vse nakaznice tekom prvih dni v decembru, da lahko sprejme pravočasno vrnjene čeke do časa, ko bo oddal svoj urad. Poročilo se vzame na znanje.
Na poziv odbora za Slovensko sirotišnico se pooblasti zastopnikoma brata M. Potokarja in br. Verderbarja.
Nadalje pojasni brat Zavertnik' radi “Glasila”, da ga v nekaterih krajih ne prejemajo redno. Za to je obvestil nekatera društva, da se pritožijo na dotičnih poštnih postajah.
Feliks Namors, zapisnikar. M. Potokar, predsednik.
Živinoreja v Ameriki!
V	Avstriji so zagovorniki lakote in visokih mesnih cen po-vdarjali, da je ameriško meso sla-bejše, kot avstrijsko. Seveda nimajo ti zagovorniki lakote in visokih mesnih een prav nič proti temu, ako delavci uživajo meso starih kljuset, mačk in psov, ako so bili pobiti in postavljeni na trg v domovini. Mi nočemo hvaliti v naslednjem ameriške živinorejske razmere, marveč hočemo let objasniti kakšne so razmere v Ameriki, ki so enake razmeram v Kanadi in Argentiniji.
V	Ameriki še danes veliki živinorejci redijo živino kot so jo redili pred 50, ali pa 100 leti. Največ živine se redi v srednjih in za-padnib državah. Cena za živino, ako jo primerjamo z .evropejsko ceno, je nizka. Naobratno je pa mezda poljedelskih delavcev višja kot v Evropi. Ako bi veliki živino rejci imeli svojo živino v hle vih, bi se pod sedanjim sistemom ne izplačala živinoreja, ker prak tični “Amerikanec ni sposoben za tako živinorejo in bi tudi ne do bil sposobnih delavcev zato.
Živina se rodi na prostem in od raste pod milim nebom, dokler ne gre v klavnico. Od marca, apri la, maja pa do oktobra, novembra se pase na prostem. Koliko časa ostane živina na pašniku, je odvisno od vrema in krajevne klime Tudi po zimi ostane živina zunaj hleva. Ko zapade sneg ali ni več zadostne paše, jo krmijo na pro sten. En sam človek lahko nakrmi 200 do 300 glav. Živina je torej skozi celo leto na prostem in je izpostavljena vetru, dežju in mrazu — pravi kontinentalni klimi po leti budi vročini, po zimi pa hudemu mrazu in sneženim viharjem, ki včasi divjajo celo v državi Texas. Ako se poleti živina pase na preriji, ne more proti žgočim solnčnim žarkom iskati zav.et ja v senci, ker na preriji ni drevja. Nekateri živinorejec napravi plot iz desk, za katerim lahko najde par tucatov živine varstvo pred mrzlimi sunki severnih vet rov, mejtem ko njegova čreda šte je 300 do 400 glav. Prešiče redijo skoraj na isti način. Pasejo se, na prostem blizo mlake, ob kateri sto ji nizka koliba, ki je odprta proti južni strani in visoka do štiri čevlje.
Vsledtega je živina čista, zdr a va in krepka. Dež in veter očisti ta kožo in parklje. Na ameriških prerijah ni videti živine kot na Kranjskem, kjer prihaja živina polna blata na semenj. ,
vega masla, sira, mleka in produktov, ki se izplačajo v industriel-nib državah. Po leti je živina zunaj. Po zimi jo pa imajo v hlevih. Posledice hlevov niso izostale. Mej tem ko ima v vzhodnih in severe vzhodnih državah le osem odstotkov goveje živine tuberkulozo, odpade na molzne krave 14 odstotkov. Ameriško poljedelstvo pravi, da je to visok odstotek in da) bo treba v interesu lastnikov in človeškega zdravja popolnoma iztrebiti tuberkulozo. V distriktu Kolumbia, ki oskrbuje visoko gospodo v Washigtonu z mlekom, je klada že izvršila nekaj takega: dala je poklati vso tuberkulozno govejo živino. Kjer se gre za zdravje gospode, se gosposki vedno mudi z odredbami za človeško zdravje,
Ako si ogledamo 'živinorejo v Avstriji, posebno pa po slovenskih meštih in pokrajinah, tedaj se prepričamo, da imajo ponekod govedo skozi celo leto v hlevih kot prešiče. Posebno v mestih, kjer so pašniki oddaljeni od hlevov, ostane živina vedno v hlevu. Hlevi so ponekod nizki, zaduhli, v katere prihaja le malo solnčna svitlobe. Živina stoji in leži v lastnem blatu. Parklji, trebuh in strani so za palec debelo pobriti z blatom, ki se strdi v skorjo. Pri molznih kravah je vime polno nesnage. Tla v hlevu se malokdaj, osnažijo. Stene hleva so mokre in mastne. Zrak je zaduhel in nečist. Tako je po leti in po zimi. Saj tudi po leti skrbno zapirajo vrata, da ne pride nič svežega zraka v hlev. Živali dihajo vase druga od druge vzdih. Pljueam živali primanjkuje zraka, udom pa gibanja.
Prasičoreja je še v žalostne jših razmerah. Majhne kolibe, katerim pravijo svinjaki, skrbno zadelane pred svežim Krakom, služijo prešičem za hlev. Prešiei ležijo v gnoju, so polni blata, zategadelj so tudi podvrženi raznim nalezljivim boleznim. Reformatorično v tem oziru je nastopil Preradovič v Ljubljani, ki je na ljubljanskem polju postavil moderne in zračne svinjake. Seveda se okoličanski poljedelci čudijo, da prašičjih čred Preradoviča ne obiščejo nalezljive bolezni. ITganjko nam rešita dve besedi: čistost in zrak.
Hlev je za žival, kar je za človeka- ječa. V nezračni in nesnažni ječi ne morejo vzrasti zdravi ljudje. V nečistem in zaduihlem hlevu pa ne moremo rediti zdravih živali. Res so nekateri premožni poljedelci zgradili čiste in zračne hleve. Ali te izjeme potrdijo, da je vobče še tako, kot smo omenili zgoraj.
Iz; navedenega se učimo, zakaj med prešiei in govedi krožijo v domovini vedno nalezljive bolezni. Saj ne more biti drugače. Živina, ki je skozi celo leto ali del istega priklenjena k jaslim je o-ropana gibanjanja, se valja po blatu v nezračnib hlevih, je izpostavljena raznovrstnim boleznim. Raznovrstni bacili se kaj radi ujedo v telo take živine, kjer potem nadaljujejo svoje delo.
Ameriško poljedelsko ministrstvo pravi, da imamo visok odsto tek tuberkolozne živine na vzhod-du, ker je 14 odstotkov molznih krav tuberkuloznih. Koliko tuberkulozne živine je v Avstriji? Koliko jo zboli za kugo na parkljih in rdečico? Prav lahko rečemo, da i-ma v raznih krajih Avstriji 25 do 50 odstotkov živine tuberkulozo.
V	koliko so na boljšem v domovini bot v Ameriki? Kdor ne pozna razmer, bo rekel, da imajo boljše nadizorstvo v klavnicah kot v Ameriki. To je mogoče res. Ali resnica ostane, da se prav malo mesa tuberkuloznih živali uniči. Navadno gre meso teh živali kot meso prve vrste na trg.
V	Ljubljani je neki mesarski “gospod” obogatel, ker je prodajal crknenino. Bil je parkrait kaznovan, vzeli so mu tudi koncesijo, ali “gospod” s® je poprijel vedno stare dobičkanosne obrti. Ako bi breg Ljubljanice pri prisilni delavnici in št. peterski vojašnici znal govoriti, tedaj bi pripovedo val, kako so karavane nosile cer-knenino v Ljubljano. Kranjske klobase, ki jih izdelujejo v ljubljanski okolici, so izdelane iz mesa zelo dvomljive vrednosti.
V	Zdr. državah res nimamo mestnih klavnic z ostrim nadzorstvom. Živino pobijejo in zakoljejo v velikih klavnicah in razpošljejo meso. Te klavnice so privatna lastnina. Ali v Ameriki se nadzoruje bolj živa živina kot Av-
ga, tedaj vas zapro in desinficira-jo hleve. Ko nobena žival ne pogine več, tedaj pa po gotovem času zopet vas odpro za živinski trg ali promet. V Ameriki se vrši drugače.
V	živinorejnem oddelku pri a-meriškem poljedelskem ministrstvu je zaposlenih kakih 3000 iz-vežbanih uradnikov, živinozdrav-nikov itd., ki potujejo po Uniji in zasledujejo bolne živali.
V	novembru 1908 so pri neki čredi v državi Pennsylvania opazili kugo na parkljih in gobcu. Poljedelsko ministerstvo je bilo o tem obveščeno 10. novembra in je preko dotični okraj proglasilo že dne 13. novembra karanteno. Nekaj dni kasneje se je pojavila kuga v družili okrajih Pennsylvaniji in v državi New York. Dne 19. novembra je bila proglašena karantena preko obe državi. Kmalu so dognali, da se1 je kuga zanesla iz drž. Michigan in da se je zanesla tudi v državo Maryland. V okužene države so poslali 600 uradnikov, ki so strogo nastopili proti kugi. Vso bolno živino, so pobili in zagrebli. Po šestih tednih, dne 19. decembra je bila vsa bolna živina pobita in v aprilu 1909 je bila preklicana karantena. Lastniki so dobili dve tretljini od vlade Zdr. držav, eno tretjino pa od vlade svoje država odškodnine. Stroški so znesli približno 315 tisoč dolarjev.
Naveden dogodek dokazuje, kako se v Zdr. državah nastopi proti živalski kugi. V Zdr. državah je poljedelstvo precej razvito in kuga tvori za velike črede ogromno nevarnost. Zato je treba proti kugi nastopiti/odločno in z vspešni-mi sredstvi.
Klavnice v Ameriki so kapitalistična podjetja. Kapitalizem pa še ni nikdar vprašal, ako so živila cista in nepokvarjena. Prejšna leta so bile. lahko žalostne razmere v klavnicah. Kdor je čital ‘Džun-gl’, katerega je spisal TJpton Sinclair, se je lahko prepričal o tem. Ali zadnja leta; se je marsikaj spremenilo. Pod pritiskom javnega mnenja se je uvedlo strožje nadzorstvo. Nekatera mesta so še posebej nastavila svoje nadzornike.
Ako se v. Avstriji tako bojijo a meriškega mesa, zakaj pa ne uvažajo živo klavno živino, kot se to vrši na Angleškem, kamor izvozijo vsako leto stotisoče živih go vedov in ovac? Zguba pri prevozu je zelo majhna. Pri govedih znaša eno desetinko odstotka, pri ovcah pa dve petinki odstotka.
Ali avstrijska vlada se bolj bri ga za. interese vele.agrarskih oderuhov kot pa za koristi ljudstva. To je vzrok, da se iz Amerike ne uvaža v Avstrijo mesa in žive klavne živine.
Dinamična geologija.
V severno vzhodnih državah pa redijo živino za produkcijo siro- stri ji. Ako v Avstriji nastane ku-
(Konec.j Din. geol.
V naravi vidimo, da so najmanj pogubonosno še in največje sile v medsebojni zvezi in da delajo skupno pri spre minjanju zemeljske površine, ki pa v svpji temeljni obliki, vendar ostane neizpremenjena.
Pomen, ki imajo deževni nalivi za spremembo zemeljske površine, še le razumemo, ako učinke teh nalivov opazujemo v gorovju. V zelo kratkem času tekom deževnega naliva nastanejo v gorovju tnali potoki, ki odvažajo s seboj majhne množine kamenja in skalovja. Potok naraste, stopi iz struge in se spremeni v divjajočo re ko, ki vsled svoje sile opustoši obrežje.
Tako nastajajo na eni strani polna na drugi pa izpodjedena ob režja. Včasi nastanejo tudi umet ni vodopadi, ker se je debelo kamenje zložilo v trden jez.
Voda, ki leze v zemljo, vrši na svojem potu zopet delo s tem, da vstvarja votline, v katerih se na bira voda. Mnogo votlin v apnen cu, posebno na kraškem svetu, je nastalo na ta način. Na Sloven skem imamo jezero, na katerem lovijo v jeseni in spomladi ribe po leti pa kosijo seno, ker se je voda izgubila, v votline, ki so v zve zi s podzemeljskimi potoki in re kami, s katero je nreprežen kras Ako taki podzemeljski potoki in reke ne ležijo prav globoko pod zemljo, tedaj se lahko zruši krov nad- njimi in nastanejo brez na in .soteske.
Del vode, ki izgine pod zemljo vrši navadno mehanično erozijsko delo in vstvarja več ali manj vrele nih kotlov. Včasi lahiko opazimo
poleg delovnega vrelčnega kotla enega ali več osušenih vrelčnih kotlov, katerih oblika izginja, ako so pogreznene zemeljske plasti zamašile starejše vrelce.
Vrelci se združujejo v potoke, potoki pa v reke, pri katerih vedno narašča erozijska sila. Rudninske tvarine, ki so v reki, odvajajo reke v morje. Razne preiskave so dognale, da je med anorganič-nimi deli največ ogljeno kislega apnenca v reki. Drugi mineralični deli so pa v reki v različni množini. Seveda je množica odvisna od letnih časov.
Poleg erozijskega dela vstvarja voda tudi zemeljske piramide in zemeljske kotline.
Kotline nastajajo pri znožju vo-dopadov ali pa pri vodnih hitricah, kjer vrtinec suče vodo, gramoz, pesek, zemljino, itd., da nastanejo /v najbolj trdem kamnu kotline, ki so globpke do 12 metrov. Take kotline so v okolici Christianie na Norveškem in ledeniku pri Lucernu.
Zemeljske piramide pa nastanejo le v rahli, ilovičasti, zemlji. Na.j-Znamenitejše so pri Boleanu na južnem Tirolskem, ki so 30 do 35 metrov visoke.
Erozijsko delo ne vrši le voda,-marveč tudi led, posebno pa ledeniki.
Ledeniki sestoje iz trdega, kamnu podobnega, zrnastega modrega ledu, ki pokrivajo navadno v obliki reke doline, po katerih se gibljejo in drčijo nizdol. Gibanje ledenikov je podobno gibanju rek ali lave, ki je odvisno od podobe površine, katere pokrivajo. Z velikansko silo pritiska ledenik na skale pod seboj. Večkrat so opazili, da je ledenik .zdrobil skale pod seboj. Direktno učinkuje ledenik na skalovje s kamenjem, peskom, blatom, ki je med njim in skalovjem.
Na površini ledenikov je velika množina kamenja, ki pada nanj s skalnatih sten. Vse, kar nosi ledenik na svoji površini, odloži v dolini ob vznožju gorovja. Solnč-ni žarki ogrejejo ledenik, da se prične tajati na površini. Vsledtega se odlaga vse, kar je na njem ob vznožju gorovja.
Kakor so ledeniki v visokem gorovju polni gramoza, peska, rav-notako so ledeniki iz severnih krajev včasi polni kamenja, gramoza in skal, ki se pogreizne v morje, ako jih morski toki odvedejo v južne kraje, kjer se stajajo. V severnem delu Atlantika so opazili ledenike, ki so merili v obsegu’ 1500 m in so štrleli iz. vode od 40 do 7.0 metrov in so bili pokriti z ilovico, kamnom in ogromnimi skalami, ki so vagale do miljon stotov. Takšni ledeniki so se zarili na svojem potu v pe'sek, kjer so zapustili znamenja svojega potovanja — ogromne skale, kaker-šne najdemo v nižinah Nemčije.
e) Delovanje zraka.
Zrak ni le absolutno potreben za življenje rastlin in človeka, marveč omogočuje tudi krožni tok vseh rudninskih snovi. To se vrši, da se nekateri njegovih delov zvežejo z mineralijami, vsled česar se razkrojijo in ločijo, zaeno pa služi zopet kot sredstvo, da izhlape-no vodo z zemeljske površine dovede nazaj..s
Gibajoč zrak lahko postane pod gotovimi pogoji že važen geologi-čen faktor. Vetrovi so najboljše transportno sredstvo za vu-lkani-čni pepel in pesek. V letu 1812 je pepel s St. Vincenta padal na 16 nemških milj oddaljenemu Barbadosu. Pesek, ki ga nosi veter, vstvarja peščene zamete in puščave. Ob mejah puščav so večkrat opazili, da so viharji s peskom pokrili obdelana zemljišča. V dolini Nila traja večen boj medrodovitnim zemljiščem in puščavo. Marsikatero zemljišče, ki je bilo ob času starih Egipčanov rodovitno in obdelano, je danes spremenjeno v puščavo.
Množina peska, katero včasi nosi zrak, lahko popolnoma zakrije strugo reke in da reki drugo smer. Donava je v ogrskih nižinah vsled peščenih zametov spremenila svojo strugo.
Kamenje, ki je; izpostavljeno zraku, je podvržena razkrojen-ju. Razkrojene dele pa zopet odneseta veter in voda. Ako pade prah na ravnine, ki so obraščene s travo, tedaj vzdiguje tla. Na ta način izravnava se ponekud površina zemlje na valoviti ravnini
d) Delovanje organizmov.
Poleg neštetih faktorjev, je pri pretvorbah zemeljske skorje tudi delovanje organizmov.
Rastline mnogo pripomorejo, do razkrojitve kamenja, ker njih korenine prodirajo v zemljo in sčašoma popolnoma raizbijeja najtrši kamen. Poleg višjih rastlin pripomorejo, mnogo tudi nižje rastline, mah, lišaji, pri rahljanju tal. Rastline ne učinkujejo le mehanično, marveč tudi kemično. Zelo važno vlogo pri razkrojenju kamenja igra ogljenčeva kislina, ki nastaja iz gnilobe umirajočih rastlin. Zgornje zemeljske plasti so skoraj popolnoma prepojene z gnijočimi rastlinskimi snovmi in raznimi organienimi kislinami, ki nastajajo iz njih.
Tudi živali učinkujejo pogostokrat spreminjajoče na zemeljsko površino. N. pr. školjki, ki se zajejo in zavrtajo v obrežne skale, miši, podgane, zajci, krti, ki pre-luknjavajo zemljo in delajo pota za zrak, da lahko razkrojuje zemeljske plasti.
Premog in šota sta nastala iz rastlin, kjer je narava opravljala kemično delo. Tudi apnenec nastaja iz delovanja nekaterih rastlin, ki so v morju in vstvarja j o klečem podobne tvorbe kot v Ne-apoljskem zalivu.
Na zemlji se nič ne izgubi, vedno vstvarjajoča sila spreminja le oblike: na eni strani podira, na drugi pa gradi.
Razno za dom.
Dobra pitna voda mora biti čista in sme imeti malo ali prav nobenega okusa. Boljša je mehka kot trda voda. Taka voda, ki pri kubi napravi mnogo snovi na dnu, ni' dobra in ako je mogoče, naj se jo ne pije.
Vodo preiščemo na ta-le način: V majhno steklenico damo dve do tri unče vode, kateri primešamo pol žličice za kavo sladkorja. Steklenico dobro zamašimo in jo postavimo za dva dni na svetel prostor. Ako v vodi ni organičnega blata, tedaj ostane voda čista, v nasprotnem slučaju se pa napravi mleku podoben oblaček. Skalitev vode provzroeijo fosforjove soli, ki so vedno v živalskih odpadkih ( v hlevih, straniščih, odvodnih kanalih itd.)
Vodo lahko preiščemo še na drug način. V to svrho si pripravimo tekočino, v kateri je le pet. odstotkov tanina, (tanine). Vodo, katero hočemo preiskati, moramo 'zvagati, potem ji pa za pet odstotkov njene teže primešamo tekočine,. v kateri smo razpustili tanin. Ako so v vodi organiene snovi, potem se kmalu, ko smo dali v ujo tanin napravi na površini kožica ali pa pena, na kateri vidimo mavrične barve, kakor jih večkrat opazimo na stoječi vodi.
Mravlie preženemo iz hiš, ako v njih skrivišča natresemo perzijskega praška (persian insekt powder.)
Nekateri namažejo krožnik s prašičjo mastjo, katero zelo ljubijo, in ga postavijo blizo njih skri-višč. Na krožniku se zberejo v velikih množinah, kjer obtičijo v masti. Krožnik z mravljami se malo ogreje in mravlje se strese z njega, potem se pa krožnik z nova namaže z mastjo. Ob krožnik se položi par majhnih deščic, da služijo mravljam za mostove.
Ako se v hodnike, ki vodijo v skrivišča, položi malo kafre, tedaj mravlje rade izginejo.
Na vrtu se jih najpreje znebimo, alp razderemo mravljišča in jih polijemo z žajfnieo. Močno slana voda provzroči isti učinek. Včasi moramo taka sredstva rabiti po večkrat, da jih popolnoma iztrebimo. Zeleni pelinovi listi napravijo tudi povoljen učinek na razkopanem mraVljišeu.
Pri drevju se obnese obroč iz črne smole, katerega napravimo kroginkrog debla.
Pri eebeljnakih operemo tla z vodo, kateri smo primešali karbo-lično kislino. Ena žlica karbolične kisline zadostuje za eno galono mlačne vode.
Proti krvavenju iz nosa so dobro sredstvo mrzli obkladki na tilniku. Včasi je treba dati take obkladke tudi na čelo.
Po zatrdilu nekega angleškega zdravnika se ustavi krvavenje iz nosa, ako se 'rabi lahko sredstvo za bruhanje.
Nekemu kolegu je zdaj počila "pamet “drugej”, ker mu je drugje in drugod že pošla.
Slovenska Narodna
Ustanovljena 9. aprila 1904
Podporna Jednota
lnkorp. 17. junija 1907 v drž. Illinois.
GLAVNI STAN: CHICAGO, ILL.
UPRAVNI ODSEK:
Predsednik: Jakob Miklaučič, Lock Box 3, Willock, Pa.
I.	Podpredsednik: Martin Štefančič, R. R. 2, Pittsburg, Kans.
II.	Podpredsednik: Louis Skubic, 2727 S. 42nd Crt, Chicago, 111. Tajnik: John Verderbar, 2708 S. Lawndale, ave., Chicago, Ul. Tel. Lawndale 4635.
Blagajnik: Martin Potokar, 1625 S. Centre ave., Chicago, 111. Zapisnikar: Jožef Kuhelj, 9553 Ewing ave., So. Chicago, Ul.
NADZORNI ODSEK:
Anton J. Terbovec, Box 25, Denver, Colo.
Dragotin Pogorelec, 508 Moffat St., Pueblo, Colo.
Thomas Golob, Cor. 8th & Wright St., La Salle, Ul.
POROTNI ODSEK:
Anton Hrast, Box 52, Ely, Minn.
Martin Železnikar, Box 276, Barberton, O.
John Šare, Box 131, Evergreen, Alta., Canada.
UREDNIK “GLASILA”:
Jože Zavertnik, 2821 So. 4'0th ave., Chicago, Ul.
VRHOVNI ZDRAVNIK:
M. A. Weisskopf, M. D. 2842 So. Ashland ave., Chieago, Ul.
Vse denarne zadeve in stvari, ki se tičejo glavnega urada, se ¿majo pošiljati na gl. tajnika.
Pritožbe glede nerednega poslovanja,, na predsednika nadzornega odseka A. J. Terbovcu.
Zadeve prepirljive vsebine predsedniku porotnega odseka, A. Hrastu.
Vse druge stvari, ki imajo stik z “Glasilom”, izvzemši spremembe naslovov uradnikov krajevnih društev pa- Glasilu 2821 40tb Ave., Chicago, Ul.
Marco Visconti.
Zgodovinski roman. Italijanski napisal Tommaso Grossi.
Šesto poglavje.
Tisto noč jih je spravil pod -streho, kakor je mogel, selski župnik, katere se je dozdevalo, da -sanja, ko se je domislil, da ima v svoji uborni hiši take goste, in se je potem dolgo časa s ponosom spominjal tega dogodika.
Tam, namreč v Varenni, je bil še vedno tisti Pelagrua, pa ne ravno v prijetnem položaju. Bil je, kakor se pravi, na cesti, brez blaga, brez denarjev in brez vsake pomoči. Mimo vsega tega je imel še silo, da bi se čim preje izgubil iz kraja, kjer so ga vsi poznali ter ga imeli radi kakor bol v glavi, — pa ni vedel sam, kam naj bi se obrnil. Malopridnež je prišel v jutro ves skesan — vsaj na ividez — k limontskemu župniku in ga je prosil, naj mu za božjo voljo odpusti, kar mu je bil prizadel zlega, ter naj mu pomaga v obupnem položaju.
Blagemu duhovniku se ni toliko smilil on, kateremu bi bilo nekoliko pokore v največjo korist, ampak smilila sta se mu njegova žena in nedolžni otrok; zato mu je obečal, da ga hoče priporočiti grofu Del Balzo, čeravno je vedel, da pri njem teško kaj doseže. Ali sreča onega lisjaka je hotela, da, ko je župnik stopil pred grofa, ga je našel skupaj s hčerjo in z Ottorinom. Deklica, kateri sta bili dobrotljivost in usmiljenost prirojeni, in ki je videla Pelagruovo ženo, kadar se je bila ta zatekla v grad, ter je že ta čas imela živo sočutje do nje, je bila globoko ganjena, ko je slišala župnikove besede. Jela je torej tudi ona prositi očeta, naj bi preskrbel kako zavetje izgnancu in njegovi družini.
Mislite si, kako prijetne so mogle biti grofu te prošnje, ker bi bil prišel v očitno nasprotje z opatom sv. Ambroža, če bi se bil ravnal po njih, in bi si bil povrh nakopal še sovraštvo Limontinov.
Ubogi mož, kateri vendar ni hotel naravnost odreči svoji hčeri, je iskal izgovore in razloge, jecljal in se zvijal, kakor bi bil na trnju. A Ottorino, ves srečen, da more ustreči deklici in njenemu očetu, se je ponudil, da spravi že on kam Pelagruo, in je dejal, naj le puste to skrb iz glave. Biče ga je v zahvalo tako iskreno in lju-beznjivo pogledala, da je mladenič kar vstrepetal radtosti.
Župnik je spravil v stran mladeniča ter mu povedal, kakšen je človek, kateremu je imel ska-zati svojo dobroto; ni dvomil, da bo vitez vsled tega opomina oprezno postopal. Toda Ottorinu ni hotelo iti v glavo, da bi mogel biti še nadalje hudoben člolvek, katerega je osrečila Bicina milost, in si ni delal dosti skrbi. Ker ni vedel boljšega storiti, je sklenil, la pošlje svojega varovanca k Jarku Viscontiju, o katerem se e nadejal, da ga zaradi njega
gotovo dene v jedno ali drugo premnogih svojih graščin. Velel je torej poiskati pripravo, da spiše Marku pismo. Ali — neverjetno in vendar resnično — v celi vasi se ni moglo najti črnila, peresa in koščeka pergamenta ali pavolnatega papirja, tudi če bi bil hotel kdo te reči z zlatom odkupiti. Župnik se ni bavil s piša njem, lekar pa in druga selska posipoda niso (vedeli, pri katerem koncu pero piše. In ne mislite, da je bilo tako samo v Varenni, am pak skoro povsod. In ne le ob Comskem jezeru, temveč po vsej deželi, v celi Italiji, po vsej Evropi. Saj tudi ni moglo biti drugače. Kako bi bile mogle uspevati znanosti, te nežne rastline, tki ljubijo samoto in mir, v tistih 'burnih časih, ko je vse rožljalo z orožjem, in so se učili le bojevanja in oblegovanja ter napada n ja mest in gradov? — No nazadnje se je grofov sokolar Vendarle spomnil na nekega starega biljež nika, ki je navadno bival v Per-l'edu, vasici v gorah ondi nad Varenno. Šel je gori in se vrnil z vsem, česar je bilo treba; a tudi potem so si morali mnogo prizadevati, predno se je omečilo v črnilniku predivo, ki je bilo suho čez leto in dan.
Ko je Ottorino pisal Marku, da bi mu priporočil Pelagruo, mu je moral pač razložiti, kako je prišlo, da se je poprijel te reči. Spo ročil mu je torej vse, kar se je bilo dogodilo, počenši od dvoboja svojega oprode do tistega tre notka. Omenil je grofa Del Bal zo,- in da gre on (Ottorino) za ne kaj dnij ž njim na njegov grad Potem je sprožil govor o Biči; in kakor se pravi, da jezik rad uda rja na tisto stran, kjer zob boli se je pri tem nekoliko več pomu dil. nego je primerno za takega ki se neče ovaditi. Nazadnje, da bi svojemu gospodu deklico prav živo naslikal, je pisal, da ona, ka kor trdijo vsi, je v stasu popol noma podobna svoji materi in jo posnema v vedenju. Te besede so bile prva iskra . . . Toda paziti nam je, da ne prehitimo dogod j kov.
| Nam znane osebe so se vkrcale na neki izposojeni brod in dospe le pod Limonto proti večeru. Tam so vaščani že dolgo časa željno pričakovali zmagonosnega mla deniča. A med tem jih je bila močno poparila vest, ki se je bila razširila med njimi, da je opat sv Ambroža sklenil maščevati se za radi njihove vstaje, naj je bil izid božje sodbe že kakoršen si bodi Jako jih je bilo tudi užalilo, ko so videli utopljenčevo truplo, kate ro je bil pripeljal Miha tisto Vju tro, in to žalost je še povečal pre sunljivi prizor obupanih starišev In ker so še morali prav dolgo ča kati, predno je dospel grofov brod, kateri se je bil neskončno zakasnil, so vse te neprilike vkup jako ohladile prvi čut iskrene hvaležnosti do zmagovalca. In ta ko, kadar je prišel Lupo h kraju ni našel ondi toliko ljudij, koli kor jih je pričakoval, in ni bil
vsprejet s takim veseljem in častjo, kakor se je nadejal. Spomniv-ši se lepih sanj, kadar, odhajaje iz Bellana, je sedel na sprednjem koncu broda, se je čutil nemalo prevarj enega.
Župnik je ostal v Limonti, vsi drugi so zajezdili pripravljene konje in se napotili proti gradu.
Ermelinda je s prirojeno svojo uljudnostjo vsprejela mladega gosta, kateri” ji je bil tim dražji zaradi nekdanjega iskrenega prijateljstva med 'njim in med njenim ubogim sinom. A kmalu je občutila neki nemir, ko je opazila, da on skazuje pri vsaki priliki svojo udanost Biči, in da ona vsprejema te dokaze z nekakim sramežljivim ugajanjem.
Počasi je spoznala, da se je iskreno in glasno dekličino vesele umaknilo neki tihi in skrivni adosti. Videla je, da jo je rude-čica oblila, če jo je kaj uprašala o Otorinu, in da je povesila oči, ker se ni upala prenašati njenega pogleda, in to je skrbno mater jako vznemirjalo.
Ne da bi smatrala. Ottorina nevrednega svoje hčere, ker v resnici bi ne bila vedela kako čast-neje omožiti jo, a bila je v skrbeh, ker je slišala, da je mladenič imel poročiti hčer Franckina Ruscona, grajščaka Comskega, in da je to ženitev pripravljal Marko Visconti.
Grof, pa kateri se je čutil presrečnega, da ima pri sebi tako imenitnega viteza, namestnikovega bratranca in Markovega ljubljenca, si je prizadeval, kar je le mogel, da bi mu storil tamkajšno bivanje tem prijetneje. Zato je jedenkrat povabil bližnje prijatelje na obed, drugikrat priredil lov, pa drugikrat zopet izlet v kako bližnjo vas. Biče je bila vedno v družbi, kajti oče bi se ne bil nikamor zganil brez nje. In pri vsaki priliki ji je proslavljal mladega gosta ter je kazal .posebno veselje, razgovarjati se ž njo o vsem tem, kar je bil on storil v njihov piid tačas, ko so se bili ponesrečili. Omenjal je vsaki še najmanjši dogodek tistega dne in tistih ur, katere so bili skupaj preživeli tam na pečinah. Teh ur se je deklica tudi sama še preveč živo spominjala, in vsakikrat, ko jih je zopet slišala omenjati, je zmraščalo po nji — a to ne samo iz groze po prestanem strahu.
Sčasom je odkril grof v mladeniču še neko posebno krepost, ki je po njegovem mnenju podajala vsem drugim večjo vrednost, in to je bila popolna udanost njegovim nazorom in neutrujena vstrajnost, s katero je poslušal vse dogodke njegovega življenja in mu odobraval vsako njegovo samohvalo.
“Kako pameten mladenič je,” je dejal, “ves drugačen nego ti današnji golobradci, kateri so komaj preživeli otročja leta in že hočejo znati več nego učenjaki. — Ali si videla”, je prašal nekdaj Biče, “kako je sinoči, ne da bi trenil, skoro dve uri pazil, kadar sem mu pojasnoval razloge, po katerih se ima Lupov dvoboj z Ramengom smatrati ničen?” — Tako je mislil grof, a mladenič, ki je sedel pri deklici in bil ves čas zamaknjen v njo, ni razumel niti jedne njegove bese de.
Ermelinda je včasi prav krot ko, kakor je bila vajena, posvarila soproga, naj bi bolje čuval deklico. A on je njene pomisleke nazival sanje in neumnosti ter jo je silil s šumečim govorjenjem k molčanju. Blaga gospa bi bila hotela najrajše pojasniti zadevo tem, da bi odkrito govorila z Ottorinom. Toda grof ji je to odloč no prepovedal, in tako ji ni preostala druga pot nego ta. da bi pisala v Como in poizvedela od tam, koliko je resnice na tem, kar se je govorilo o mladeniču, in kako daleč bi se bil on že spustil v tej ženitbi. Med tem, ko bi čakala zaželjena pojasnila, je pa hotela prav skrbno čuvati nad hčerjo odtegovati jo kolikor mogoče mladeničevi prisotnosti, 'ter njene misli napeljevati na druge reči.
Deklica, nekoliko svojeglavna, kakor so navadno otroci, katerim se predobro godi, je imela vendar preblago srce. Kakor se že sploh rado dogaja, je bila bolj udana materi nego očetu, dasi je oče ž njo jako rahlo ravnal, a mati je bila včasi, kadar je potreba nane
sla tudi nekoliko ostra. Materin nasmeh ali jedna sama ljubezniva beseda ji je bila več vredna nego če ji je skazoval oče svojo ljubezen na vse mogoče načine.
A odkar je bil Ottorino v gradu^ se je tudi v tem pogledu spreminjala. Ermelinda s svojim resnim vedenjem, s svojim svarjenjem in opominjanjem jo je motila, jo je, rekel bi, nadlegovala v tem novem življenju, polnem nekega do tedaj še nepoznanega čuta, kateremu se je bila u-dala z vso svojo dušo in brez vsake skrbi. Ottorinovo ime, ki jo je razveseljevalo vso, kadar ga je bil izrekel oče, jo je pretreslo, ko je prišlo iz materinih ust. Zato je pazila, da bi je mati nikdar ne dobila same, in ni čudno, če je čutila, da se j4j dan na dan bolj izgublja prejšnja velika ljubezen do nje. A ko ji včasi srce ni dalo miril in jo je sililo k nekdanji otroški udanosti nazaj, se je sama sebe prestrašila, kesala se in delala najboljše sklepe, katerih pa potem ni mogla spolno-vati.
Že več dnij je, trajal ta boj v dekličinem duhu, ko je dospel v grad neki sel Marka Viscontija, in Ottorino, zaslišavši ga, je naznanil, da v dveh dneh mu bo treba odpotovati v Milan.
Biči se je dozdevalo, da sanja, in se ni mogla uveriti, da on res odide. Kako prijetno ji je bilo pri njem! Kadar je bil odsoten, je mislila, da čez dve, tri, štiri ure ga bode zopet videla. S to mislijo se je bavila, ta misčl jo je tolažila ves tisti čas. Ure so minile, in Ottorino je bil zopet pri njej. A kako bo, kadar on odide?
Kaj naj potem ona počne cele dneve in dolge večere?
Tedaj je jela premišljevati, kako veselo in brezskrbno je živela, dokler ni prišel v grad ta usode-polni gost. Obračala je zopet svoje misli na mater, na deklo, na svojo tamburico, na knjige, na konja; a te osebe in stvari, ki so imele nekdaj tako moč na njo, niso mogle zdaj več zadovoljiti njenega srca. Bilo je, kakor če bi kdo udarjal po tipkah glasovirja, ki ima potrgane strune.
Drugi dan, namreč zadnji pred Ottorinovim odhodom, je bil določen lovu s sokoli. Razume se, da se ga je imela udeležiti tudi Biče. “Da vidite, kako znajo letati moji ptiči”, je dejal grof svojemu gostu, “in potem mi boste znali povedati, ali ima Marko Visconti takih, da bi se mogli meriti ž njimi. Boste videli jastrebe, sokole irlandske. norveške in danske. In pa kake ponosne pasme psov, bodisi teh, ki samo izpodijo, kakor tudi takih, ki ulovijo divjačino. Pa morate videti tudi sokola, mojega ljubljenca, katerega sem sam izvežbal, kajti mene veseli, izučiti kakega na poseben način, z lastno umetnostjo; nu, boste že videli ...”
Isti dap je prijela Ermelinda pismo iz Coma, in na to se je dolgo pogovarjala z grofom. Iz svojih sob, kjer je bila z deklo, jo slišala Biče, da sta imela roditelja med seboj še precej živahno razpravo, in ona je pač lehko u-ganila njen predmet.
Posrečilo se ji je, da je ostala celi tisti dan daleč od matere, in sešla se je ž njo samo pri večerji. Tedaj jo je videla tiho in otožno, in je opazila, da jo včasi pogleduje, kakor če bi ji imela povedati kako skrivnost. Ker ni hote la ostati sama ž njo, se je poslovila, brž ko se ji je zdelo primerno, z razlogom, da bo treba drugi dan zgodaj vstati zaradi lova, in je odšla v svoje sobe. Ko se je tam zaprla, se je putila prostejšo Vsedla se je pred ogledalo in velela Lauretti, nai ji poravna lase, da ,se potem takoj vleže. Dekla, ki je bila razkrila srčno tajnost svoje, gospodinje, je lokavo po o-vinkih prihajala z govorom, na Ottorina ter jo dražila z na pol prikritimi reki. Biče se je hotela kazati razžaljeno, in to bi se ji tudi bilo posrečilo še bolje nego se je sama nadejala, če bi se bilo moglo soditi, da je rudečica, ki ji je oblila lice, nasledek nevolje a ne sramežljivosti. Ko so bili v re du lasje, ji'je hotela Lauretta še pomagati, da bi se slekla, kar se je nenadoma zaslišalo lehko trkanje na vrata in idas Ermelinde, ki je rekla: “Odpri! sem jaz”. — “Pusti naju sami.” je dejala na to dekli, ki je bila stekla odpi-
rat, in ta se je poklonila ter odšla v bližnjo sobo.
Biče bi bila hotela biti rajše pod zemljo, tako je bila zbegana, ko se je videla ondi pred materjo sama. Sklonivši glavo je čakala, kaj ji poreče.
“Vidim, da ti ni zelo všeč, da sem tu pred teboj,” je začela Ermelinda, “in to me jako žali, moja hči.”
Deklica se je silila, da bi odgovorila, pa sama ni vedela, kaj; jeclala. je nekaj nerazumljivega, a potem utihnila.
‘■‘Nikdar bi ne bila mislila, da se prestrašiš svoje matere,” je nadaljevala Ermelinda. “Žal, da sem mogla že nekaj časa opaziti, da nisi več taka z menoj, kakor si bila poprej, da me ne ljubiš več kakor nekdaj, a — da se boš tresla pred menoj — to je prehuda bol za me,\ki te toliko ljubim.”
“Jaz se ne tresem, čemu bi se tresla?” jei odgovorila živahno deklica, katero je peklo, da jo je mati zasačila tako splašeno in ji je ta. nevolja vrnila, nekoliko njenega navadnega poguma.
“Biče! tako nevoljno odgovarjaš?” je rekla mati bolestno. A na to, kakor da bi ne mogla nasprotovati močnemu nagnjenju srca, je prijela dekličino roko med svoje in nadaljevala: “O dragi moj otrok, ne govori tako s svojo materjo! Ali misliš, da morem jaz imeti drugo skrb na svetu nego to, da bi tebe videla zadovoljno in srečno?.Saj nimam druge dobrote nego tebe, saj si ti jedino moje veselje! Oh, če bi ti vedela, kako težko mi je vsakikrat, ko ti moram nasprotovati ! A jaz ne morem in ne smem drugače ravnati, če zahteva tako moja dolžnost in tvoj blagor. Se li še spominjaš, srček moj, na tisti čas, ko si bila majhna in si ležala za hudo boleznijo? Neki dan si dolgo jokala in vprašala mleka. Moreš vedeti, kako si se mi smilila, vendar ti ga nisem dala, ker tačas je bilo strupovito za te. Kdo ve, kaj je tedaj rojilo po tvoji glavici, a zdaj lahko u meš tudi ti . . .”
“Nazadnje kam hočete dospeti?” je vprašala Biče nekoliko ginjena, a zajedno tudi nevoljna zato, ker je bila ginjena.
“Hočem dospeti do tega .
Pa zakaj me gledaš tako prestrašeno? Ne, moja hči, ti ne boš slišala grenke besede iz materinih ust. Pojdi sem-le, poslušaj me mirno in prijazno, kakor ti ho čem jaz govoriti. Ottorino jutri odide ...”
Deklica je prezebla vsa, ko je slišala to ime; vendar se je sku šala premagati, in kazaje se, kakor da bi je to nič ne zadevalo, je odgovorila: “Vem, ali kaj hoče to meni?”
“To je za te večje važnosti ne go bi si želela jaz, ki moram biti v skrbeh radi tvojega in svojega miru,” je dejala Ermelinda z o-strim povdarkom. “Nikar ne taji ne misli, da bi se mogla prikriti meni. ki ti vidim v srce.”
“Konečno, kaj sem storila hudega? saj sem le ubogala očeta.
“Res si se te dni prizadevala u bogati očeta bolj kot nikdar prej Nekdaj si uvaževala tudi moje nasvete ter si se ravnala tako, da si brez njegove zamere ubogala tudi mene . . . li, ubožica, ni moj namen grajati te, ti nisi vedela da mi delaš tako težavo . . . misli la si ... in deloma sem menda tu di sama kriva, ker ti dosedaj ni sem še dovolj odločno govori la . . . Tudi jaz sem se nadejala . a sedaj, ko dobro vem ...”
“Kaj veste?” je vprašala de klica ter vprla svoje oči v mate rine, kakor bi 'hotela le hitro v njih brati to, za kar so jej bila usta prepočasna.
“Vem, da Ottorino ... s kratka ti ne smeš več misliti nanj, ker je že zadal svojo besedo ... in kmalu se poroči s hčerjo Franckina Ruscona, grajščaka Comskega.”
Biče je zarudela kakor žrjavi-ca, hitro na to pa pobledela, da je bila videti, kakor bi bila vzdignjena iz rakve. Vendar je še skušala pomiriti se in je pokazala na tresočih ustnicah neki nasmeh, kateri je pa takoj izginil, in na to jo je strast zmučila in premagala tako, da se je morala zjokati.
(Dalje prihodnjič.)
Zadruga na Angleškem.
V konsumnih zadrugah na Angleškem je bilo v letu 1911 vposle-nih 46.187 vslužbencev, katerim se je izplačalo 13 miljonov dolarjev mezde. Denarni promet je1 znašal 120 miljonov dolarjev. Največ delavcev je vposlenih v industriji za obleko, namreč 22,255. Potem sledita tobačna obrt in industrija za živila s 13,546 delavci. Zidarjev, kamnolomcev in lesnih delavcev je vposlenih 3597, v tiskarski obrti pa dela 1940 delavcev. V tekstilni industriji je zaposlenih 1763, pri izdelovanju mila in sveč 1185, v kovinski in ladjodelniški obrti pa 588 delavcev. V raznih drugih obrtih dela 1313 delavcev. Največji promet se je dosegel v tobačni obrti in industriji za živila, obleko, izdelavanja mila in sveč.
Delavske produktivne zadruge niso tako razvite,-V njih je vposlenih le 7222 delavcev.
Navedene številke govorijo določno, kolike vrednosti so kon-sumne zadruge za delavstvo. Kjer je vodstvo zadruge v dobrih rokah in so delavci složni, ker znajo ceniti koliko je zanje vredna samopomoč, tam se konsumne zadruge tudi razvijejo v mogočne gospodarske organizacije.
— Jaurès o ljudski armadi. Jaurès je utemeljeval svoj načrt o ljudski armadi pred francosko zbornico. Temelji,, na katerih naj bi bila zgrajena ljudska armada, so po Jauresovih izvajanjih sledeči: Pripravljalna izgoja za vojaško službo, ki naj se ozira le na telesno .čilost, zdravje in okretnost, se pričenja z desetim letom. Neposredno pred aktivno službo naj obiskujejo mladeniči šest mesecev rekrutno šolo. Vsak vojak naj ima spravljeno orožje v svojem. stanovanju. Armada ima edini namen, da brani svobodo domovine proti napadom. Parlament naj zapodi vsako: vlado, ki bi pričela vojno, ne da bi prej predložila konflikt razsodišču v mirno poravnavo. Francoska naj takoj prične z vsemi velesilami, ki so zastopane v Haagu, obravnave glede splošnih razsodiščnih pogodb. Jaurès zahteva, da se mora vzgojiti telesno krepko mladino in naj se ji podaja tudi poduk v državnem pravu. Demokracija mora dobiti brezpogojno vse posle zunanje urada.
— Velika železniška katastrofa v Siciliji. Iz Rima poročajo o strašnih podrobnostih velike železniške katastrofe v Siciliji. Ekspresni vlak je z dvema strojema in restavracijskim vozom ob petih popoldne poln nedeljskega občinstva zapustil postajo Katanija in vozil z brzino 50 kilometrov na uro mimo postaje Mangone. Ker so bili izogibi napačno postavljeni, je zavozil ekspresni vlak na napačen tir, na katerem so ravno sestavljali tovoren vlak. Karam-bol je bil strašen, razdejanje tem večje, ker so se natlačeno polni vagoni prvega in drugega razreda popolnoma razbili ob težkem restavracijskem vozu. Tudi oba stroja sta popolnoma pokončana. Po katastrofi sta bila oba vlaka drug vrh druzega in izpod razvalin se je razlegal jok in stok. Vsled velikega obsega nezgode o-sobje mangonske postaje ni zadoščalo za reševalna dela in je bila takoj poklicana pomoč s sosednjih postaj. Nekaj voz so morali s sekiro in žago razbiti, da so izpod razvalin rešili grozno pohabljena telesa ranjencev in mrličev. Mnogim ponesrečencem je potrgalo ude in zdravniki so amputirali kar na licu nesreče; iz Katanije in Mesine sta bila takoj odposlana na pomoč posebna vlaka z zdravniki in zdravniškimi nriDravami. Uradna preiskava dolži manganskega ogibnega čo-vaja, da je vsled nepazljivosti spustil ekspresni vlak na napačni tir. Ko je mož zapazil nesrečo, je bilo že prepozno. Ko se je z velikim hruščem zgodil usodepolni karambol, je ogibni čuvaj v svesti si svoje težke krivde kakor blazen zbežal čez travnike, ušel je tudi postajni načelnik, a so karabini-erji oba ujeli in zaprli. — Vsega vkup je bilo ubitih pri nezgodi 15 •oseb, 15 je težko in nad 90 lahko ranjenih. Agnosciranje mrličev je izredno težko, ker je njih izraz strašno popačen: kakor kaže, so vsi ponesrečenci domačini, večinoma iz Sicilije in južne Italije.
Kenilworth.
Roman. Spisal Walter Scot.
Poslovenil J. Z.
Varnej je pričel poizvedovati pri poslih in se je kmalu prepričal, da je Lamburn govoril resnico. Vsi so soglašali v tem, da je Tresiljan med polnočjo in solnč-nim vzhodom izginil, ne da bi kdo vedel, kam je odšel.
—	Nikomur pa nočem storiti krivice, — je rekel Giles Gosling, gostilničar s pavdarkom. — Na mizi v svoji sobi je pustil vsoto, ki ni za zadostovala le za račun, marveč je ostal tudi lep znesek kot napojnina za služinčad. Seve da je bila napojnina odveč, ker je sam osedlal konja.
Ko se je Varnej na ta način pomiril, je namignil Lamburnu, da mu je Poster povedal, da želi Lamburn vstopiti v službo pri kakem plemenitniku.
—	Ali si bil kedaj na dvoru?— je vprašal Varnej.
—	Nikdar, — je odgovoril Miha. — Ali že od desetega leta sem sanjal, da sem tam in da sem napravil svojo srečo.
—	Mogoče si sam kriv, atoo sc niso izpolnile sanje, — je pripomnil Varnej. — Ali ti gre slabo?
—	Hm, rad sem vesel.
—	To je dober in odkritosrčen odgovor! —- je pristavil Varnej.
—	Ali kaj veš o rečeh, ki se zahtevajo od dvorjana?
—	Gospod, laihko si jih predo-čim! — je odgovoril Miha, — N.
, pr. . . . Hitro oko . . . Zaprta usta. . . . Predrzno, pripravljeno roko . . . Bister um in topo vest.
—	Tvoja bistrost je šla že zdav nej rakom žvižgat, mar ne? — je pripomnil Varnej.
—	Gospod, se ne morem spominjati, da bi bil kedaj zelo bistroumen, — se je odrezal Lamburn.
—	Dokler sem bil mlad, sem imel nekaj na sebi, kar se je kasneje odbrusilo na sirovem brusniku vojne. Kar je ostalo, se je pa pogreznilo v valovih Atlantika,.
—	Služil si v Indiji?
—	V vzhodni in zapadni Indiji,
—	je odgovoril službolovec. — Na morju in na suhem . . . Služil sem Portugalcem in Špancem, pa tudi Nemcem, kakor Francozom... Pa bojeval sem se s četo vrlih fantov na svojo pest!
—	Ti lahko lordu, mojemu gospodu storiš mnogo uslug, — je menil Varnej po kratkem molku.
—	Ali jaz poznam svet . . . Odgovori resnico: ali znaš biti zvest ?
—	Ako bi ne poznali sveta, — je odgovoril Lamburn,—tedaj bi bila moja dolžnost izreči, da in pri seči pri moji časti in življenju. Ker se mi pa doizdeva, da radi slišite resnico . . . tedaj pravim, da sem zvest do vešal, do zanjke, ki visi doli, ako se me plača dobro... Drugače pa ne.
—	Ali imaš poleg drugih vrlin tudi to, da se znaš potuhniti kot pobožnjak, kedar je treba.
—	Lahko bi rekel da, — je. odgovoril Miha. — Ker sem odkrito srčen, pa moram reči ne. Ako potrebujete hinavca, potem vslužbi-te Antona Fostera, ki že od mladih nog divja za fantomom, kateremu pravi vera, dasiravno špekulira le za svoj dobrobit. Jaz pa nisem sposoben za tak posel.
—	Ako nisi hinavec, — je rekel Varnej, — ali nimaš nobenega kljuseta v hlevu?
—	Seveda, gospod! — je povda ril Miha, — najboljšega konja iz hleva vojvoda, ki skoči preko jarka in plota, ako je treba.
—	Pojdi ponj in spremi me, — je ukazal Varnej. — Svojo prtla-go hrani pri gostilničarju. Spravil te bom v službo, v kateri boš sam vsega kriv, ako ne boš napredoval.
—	Naprej ! — je vzkliknil Lamburn. —• V trenotku bom v sedlu. Fant! . . . Konjski hlapec osedlaj mojega konja, ne da bi izgubil sekundo, ako ljubiš svojo butico . .. Lepa Cecilija! . . . Vzemi ta denar kot tolažilo za moj odhod!
—	Vraga, Cilka ne potrebuje od tebe nobenega darila, — je odgovoril Giles. — Hodi svojo pot in vživaj svojo srečo, dasiravno sem uverjen, da greš v deželo, v kateri prebiva satan.
—	Dovoli mi, da vidim tvojo hčer, — je rekel Varnej. Mnogo sem čul o njeni lepoti.
—	To je od solnca opal jena krasotica, — je menil Giles, — ki kljubuje viharju in dežju, pa noče iskati dopadenja pri takih raz vajenih kavalirjih kot ste vi.
—	Dobro, — je dejal Varnej.— Naj živi v miru . . . Najina konja sta osedlana . . . Srečno !
—	Ali pojde moj netjak z vami? — e vprašal Giles.
—Da! — je odgovoril Giles.
—	Netjak pogodil si j>o, pogodil, — je hitel Giles. — Imaš urnega konja . . . Zato pazi, da te ne nese direktno pod vešala . . . Ako hočeš postati nesmrten s pomočjo vislic, kar se bo tudi zgodilo, ako pojdeš s tem gospodom, tedaj te prosim, da si izbereš vešala, ki so daleč proč od Kumnorja .... saj je mnogo takih trinožnik fantov na izb ero.
Konjar in njegov sluga sta zasedla konja in oddirjala z dvorišča v taki naglici, da jima ni bilo mogoče govoriti, dokler nista pričela jezditi počasneje v strm Ha nec.
—	Torej si zadovoljen stopiti v službo na dvoru? — je pričel Varnej.
—Seveda, častiti gospod, ako so vam moje ponudbe všeč.
—	Kako se glasijo pogoji? —je vprašal Varnej.
—	Ako moram imeti hiter pogled, tedaj moram gledati polčasi na svoje napake, —- je odgovoril Lamburn.
—Seveda, ako ne ležijo tako na potu, da se človek ne spodtakne nad njiipi.
—	Soglašam! — je vzkliknil Miha. — Ako moram ujeti divjačine, tedaj mi mora biti dovoljeno oglodati kosti.
—To je pravilno, — je odgovoril Varnej, — ako si pred zadostil svojim višjim.
—	Tedaj imam še za pripomniti, — je nadaljeval Miha, da me bo branil moj gospod, ako pridem v protislovje z zakonom.
—	To je naravno, ako je spor nastal, ko si služil gospodu, — je pripomnil Varnej.
—	Kar se tiče plače, mora biti seveda taka, da bom lahko živel,
—	je menil Lamburn.
—	Ne brigaj se za to, —- je rekel Varnej. — Dobil boš obleko in denar. Vsega: bo dosti, da se boš meril lahko z. vsakim tvojega stanu. Prišel boš v hišo., v kateri je zlata kot smeti.
—	To se strinja z mojimi nazori! — je odgovoril Miha. — Povejte mi še ime mojega gospodarja.
—	Moje ime je Rihard Varnej !
—	se je glasil odgovor.
—	Jaz menim plemenitega lorda, kateremu bom služil, — se je drzno oglasil Lamburn.
—	Kaj si rekel malopridnež? Ali meniš, da si že tako visokega stanu, da ne moreš služiti meni... Želim, da si proti drugim predrzen, nikar se pa ne obnašaj na-pram meni nesramno.
—	Oprostite . . . vaša milost, — je rekel Miha. — Vi ste prijatelj Fostera in Foster je vaš prijatelj.
—	Ti si prebrisan in malopriden dečko,—je odgovoril Varnej.
—	Poslušaj. Uposlil te botm pri plemenitniku. Ali služil boš meni .. . Od mojega varstva je odvisna tvoja služba. . . Jaz sem njegov konjar in kmalu boš izvedel za njegovo ime.. . . On je merodajen v državnem svetu in vlada državo.
—	Pri moji veri! prava čarovniška palica, s katero se lahko odkrijejo zakladi, — je veselo vzkliknil najemnik.
—	Seveda, kdor jo rabi pametno, — je odgovoril Varnej. — Pa vendar poslušaj! . . . Ako boš hotel čarati na svojo pest, boš lahko ž njo poklical satana, ki ti bo zlomil tilnik.
—	Razumem, razumem, — je hitel Miha. — Ne bom prekoračil meje.
—	Ko. sta pognala zopet konja v dir, sta. kmalu dospela v kraljevski park v Vudstaku.
Stara kronska lastnina Anglije je imela takrat povsem drugo.- lice, kot ga je imela ob času tajne ljubezni Henrika II., ali kot ga i-ma danes.
Ob času Elizabete je bila slabo ohranjen plemenitaški dvorec, katerega že, dolgo niso obiskali kraljevi gosti, kar je osiromašilo prebivalce v vasi. Vendar pa niso prebivalci odnehali nadlegovati Elizabeto s prošnjami, v kateri so jo prosili, da naj jih počasti z milostjo njenega obiska. V tej zadevi je prišel plemeniti lord tudi v Vudstak.
Varnej in Lamburn sta jezdila na dvorišče starega, razpadajočega dvorca, na katerem že dolgo ni bilo takega življenja, kot je bilo danes.
(Dalje prihodnjič.)
Odlomki iz zgodovine Zdr. držav.
Leta 1686, ko je Andros postal kraljevi governer Nove Anglije, je zopet skušal raztegniti. svojo oblast preko vseh naselbin. Prvo leto je porabil čas, da se je ugnezdil v Massachussettsu, Rhode Islandu in New Hampshiru. V prh hodnjem oktobru je obiskal Hartford. Prvi dan svojega prihoda je udrl v zbornico,zgrabil zapisnik in je na kraju strani zapisal: Konec. Zahteval je, da se mu takoj izroči pravomoč. Governer Treat je v resnem in dolgem govoru zagovarjal pravomoč in pravice kolonije. Andros je bil neomahljiv. Napočila je noč. Ta trenotek je izrabil Jože Wadsworth, da je skril velevažno listino. Dva leta kasneje je padel Andros in v Connecticutu so takoj 'oživele stare svobodščine.
V	jeseni 1693 soi zopet skušali kolonijo oropati za svobodščino. Fletcher, governer .v New Torku je prišel v Hardford, da prevzame višje zapovedništvo nad milico provincije. S seboj je imel nalog kralja Viljema. Splošna zbornica je odklonila, da bi Fletcherja pri-poznala za avtoriteto, ,ki je poklical milico pod orožje- in pričel citati svoj nalog. — “Zabobnajte !” je ukazal kapitan Wadsworth, ki je zapovedoval stotniji. “Tiho!” je izarežal Fletscher in bobni so u-tihnili, na kar je Fletscher nadaljeval s čitanjem. “Bobnajte! bobnajte!” je ponovil kapitan in glas Fletscherja se je v drugič ilzgubil v ropotu bobnov. Tiho! tiho!” se je zadrl znova governer. Zdaj je "Stopil kapitan naprej in rekel: “Polkovnik Fletscher, ako me še enkrat motite, potem pojdejo solnčni žarki skozi vas.” To je pomagalo. Fletscher je pač mislil: “Boljše je biti živ governer New Yorka, kakor mrtev polkovnik ko-nektikuške milice.
“Jaz podarim te knjige za ustanovitev učilišča te kolonije,” so bile besede desetih pridigarjev, ki so S£ v letu 1700 zbrali v vasi Brandford, nekaj milj vzhodno od New Havena. Tako se je ustanovila univerza Yale. Leta 1702 so formalno odprli učilišče v Sav-brooku, kjer je bilo sko-zi petnajst let. Od tam so premestili učilišče v New Haven. Za učilišče je- največ daroval Elihu Yale, katerega ime nosi še danes. Navadne šole so bile skoraj v vsaki vasi ko lonije. Otroci nekdanjih romarjev so znali ceniti rek: veda je moč.
Kolonija se je razvijala v miru. Kmetje so orali, sejali in želi. Iz rokodelskih delavnic je odmevalo petje in veselje. Trgovcu ni bilo treba plačevati carine in prebivalcu ne davkov. Besede “moraš” niso p/fznali naselniki. kakor je bilo med njimi tuje tudi uboštvo. Nikdo ni osredotočeval bogatstva v svojih rokah in zločini so bili zelo redki. Bila je prava zlata doba kolonije.
XIII. Rhode Island.
V	letu 1636 v juniju je izgnani Roger Williams zapustil bivališča Vampanoag Indijancev in se podal na pot proti reki Narragan-sett. Iskal je varno zavetišče za mejo plimutske kolonije. Ž njim je bilo tudi pet tovarišev. Izkrcal se je na zapadnem produ, ki so ga imenovali Mošasuk. Tam je kupil zemljišče od Narraganset-tov in ustanovil kolonijo Providence. Kmalu so se mu pridružili drugi izgnani in plug je pričel o-rati ledino. Pusta pokrajina se je spremenila v cvetoče poljane, na njih so rastle koče naselnikov kakor iz tal. Kmalu je bila naselbina Providence znana krogin-krog kot zavetišče izgnancev.
Vodja nove kolonije je bil neki Valonec, rojen leta 1606, ki je študiral v Cambridgu in sovražil ceremonije in laž. Ljubil je svobodo, zagovarjal in iskal resnico. Naj-prvo je bil izgnan v Massachusetts. Odtod so ga izgnali zopet naselniki, ker je zagovarjal resnico in pobijal laž. S seboj je prinesel na prod reke- Narragansett naj -svobodnejše naziranje o veri in človeških pravicah. Ako bi kolonija Rhode Island bil a -tako številna po prebivalstvu in velika po zemljišču, kot je bila velika v svobodnih idejah, kdo ve, kako mogočno bi bila vplivala na raiz-voj drugih naselbin.
Roger Williams je pripadal ta-korekoč k najbolj radikalni verski razkolniški struji. Bil je anabaptist. Pri njih je bil krst otro-ika brez vsake veljave. Williams
je bil krščen, še predno je postai polnoleten. Zdaj, ko je bil oproščen verske in državne avtoritete, je prišel do zaključka, da se ga še enkrat krsti. Ali kdo naj bi izvršil ceremonijo ? Izbrali so nekega ] Ezekiela Ilollimana, ki je krstil ] njega, njegove prijatelje in druge! izgnance po novem obredu. Tako se je organizirala prva baptistov-ska cerkev.
V začetku je bila v koloniji tudi civilna vlada zelo preprosta in ljudska. Williams je bil naraven, vladar male provincije. Ali nikdar ni zase zahteval privilegijev in iskal bogatstva. Svet, ki so ga kupili od Indijancev so razdelili med naselnike. Le dve mali njivici, kateri je obdelava] s svojimi lastnimi rokami, je ustanovitelj naselbine pridržal zase. Naselniki so podpisali navadno pogodbo, v kateri so se izrekli, da v vseh zadevah splošnega značaja, odloči večina. V verskih vprašanjih je pa vsakdo zase sodnik. Ko je kolonija Massachusetts izjavila, da taka ljudska vlada nima nobenega dela za svetovalce, so v Rhode Islandu odgovorili, da so svetovalci sploh nepotrebni.
Nasprotniki ljudske volje so v drugih kolonijah pripovedovali, da se bodeta v Rode Islandu kmalu naselila sovraštvo in spor in se nestrpno čakali, kedaj se uresničijo njih prerokbe. Seveda čakali soi zaman. V pravi bratski slogi so živeli pripadniki raznih veroiz-povedanj. Vsakdo je po svoje molil k’ Bogu, nikdo ni drugemu vsiljeval svoje vere in se obnašal kot božji namestnik na zemlji, hi ima skrbeti za duše drmzih ljudi Naselniki bi bili sprejeli budista iz Kitaja, mohamedanca iz Turčije ali pa pagana iz osrednje Afrike v svojo sredo, ne da bi ga silili, naj menja svoje versko naziranje. Miantonomo, mladi indijanski glavar Narragansettov je ljubil Williamsa kot svojega brata. Vprav to prijateljstvo je omogočilo, da se Narragansetti niso pridružili Pekvodom. Ako bi se bila izvršila indijanska zveza, tedaj bi bili naselniki skoraj gotovo poraženi.
Na podlagi teh zaslug, katere si je Williams pridobil za vse naselnike, so nekateri izjavili, da človek, ki ima tako ljubeče srce, ne more biti nevaren državi in zahtevali so, da se ga pokliče iz pregnanstva .Ali verski mračnjaki in zofisti so rekli, da Williams ni nevaren državi, pač pa so nevarni njegovi nauki, zategadelj naj o-stane v pregnanstvu. Nazadnjaki so zmagali.
(Dalje prihodnjič.)
Denar pošiljamo v 7 domovino.
Po sledečih cenah:
$10.35			K. 50
$20.50 			K. 100
$41.00			K. 200
$102.50 			K. 500
$204.50 			K. 1000
1020.00	K. 5000
S temi cenami	so vracumjev;
vsi stroški	
PRODAJAMO	ŠIFKARTE
MENJAMO	DENAR
V^Važno uprašanje!
mi opravTJ
Rsjbtjje in najceneje £
BO
Konzularne
starokrajske
s «linijske vojaške,.
jrjkhii-
zadeve
/i drove sl
iwaukee,Wis,
Govorimo slovenski.
Kaspar
Državna Banka
1900 Blue Islam! A v., Chicago III.
J. S. JABL0NSKI
Slovenski fotograf
izdeluje vsa v fOtografičuo stroko spadajoča dela dob o in poceni
6122 St. Clair Avenue.
CLEVELAND OHIO.
Pravo češko pivo iz žateckega hmelja.
Naročite si en zaboj pri nas.
Gotovi smo, da Vam bode ugajal.
Tel. Canal 991.
J. F. ROUŠAR, ravnatelj
aVEDNO SE ZAHTEVA!!
Le malo zdravil je na svetu, katera se vedno zahteva v vsaki letni sezoni in vsakem kraju na svetu in za katera povprašujejo vsi ljudski siQjj Najboljše zdravilo med temi zdravili je
Trinerjevo Ameriško zdravilno grenko vino
Vzrok, da vedno povprašujejo po njemu, je iskati v tem, ker je to zdravilo pripomoček proti raznim boleznim človeškega telesa. Izdeluje se iz pristnega rdečega v na in izbranih zdravilnih zelišč. To izborno sredstvo ozdravi in ojači bolne organane za prebavo. Pomaga proti
Bolečinam v želodcu,
Slabim občutkom po obedu, Pehanju iz želodca, Vetrovom,
Neprebavnosti,
Zaprtju,
Nervoznosti,
Izgubi slasti do jela.
Slabosti,	7
in uravnava prebavni proces. Je zelo priporočljivo zdravilo proti vsem boleznim, pri katerih se opazuje naraščajočo oslabelost telesa in pomanjkanje krvi. Moralo bi se rabiti proti vsem boleznim želodca, jeter, črev in krvi.
Dobiva se v vseh lekarnah. Zavrnile slaba in ponarejena zdravila.
' ELIXIR. 'W
BITTER-V/IHE
. TRINER,
UVAŽALEC IN IZVAŽALEC.
1333.39 So. Ashland Ave., Chicago, lil. S
s
I
i
i
ai
aj
$
%
%
a
%
%
%
aí
%
%
%
%
%
%
%
%
%
%
%
Sabska kraljica francoske revolucije.
Vera V.
Bastiljo so zavzeli 14. julija 1789, 1. proti 5. uri in %.
Dussaulx, De 1’insurrec tien parisienne p. 446.
V ulici St. Antoine se je gnetla tisočglava množica pred razdejanim vhodom v sovraženo ječo, Bastiljo, katere v plamenih izginjajoča streha je dušila sto in sto let sem obupne vzdihe onih, ki so, bodisi po pravici, bodisi nedolžni, s seboj in s svetom razdvojeni, prebivali med temi trdnjavi podobnimi zidovi. Boj za Bastiljo je 'bil končan. Po uradnih podatkh je o-blažalo na mestu triinosemdeset mrtvih, ranjenih pa je bilo šest deset. Boj je bil končan in pred vrata se je postavila vrsta zmagovalcev, njim na čelu Aubin Bo-nemer, ki je edini ohranil v tem strašnem boju hladno kri in sočutno srce ter rešil gotove smrti Thuriota de la Rosičreja in gospodično de Monsignv, hčerko stotnika invalidov, ki jo je hotela besna množica zažgati. Njemu oh strani je stala gospodična Théro igné de Méricourt, o kateri pravi suhoparno protokolarieno poročilo iz onih časov:
“Med neranjenimi zmagovalci je bila tudi neka gospa, Théroig ne de Méricout, Jeanna d’ Are grozovlade. Kot prijateljica mož kakor so bili Danton, Desmoulin Fabre d’Eglantine i. dr. je imela precejšen vpliv ...”
Konec poročila hočem zamolča ti ker v presuhoparnih besedah konstatira samo suho dejstvo veli ke tragedije človeškega življenja Družabno življenje je bilo do leta 1789 na Francoskem skoro popolnoma propadlo, prijatelj se je bal prijatelja, najpodlejše de nuncij ači je so bile na dnevnem redu, brata ni bilo sram dolžiti svojega brata veleizdaje, duhovni ki so se vmešavali v posvetne za deve, grabili, kjer je bilo kaj dobiti, obrekovali, kjer se je svetilo neomadeževano ime in zapravljali, kar jim je verno, še prever-no ljudstvo dajalo z dobrim srcem, v lahkomiselnih družbah Splošen srd je vladal med ljud stvom ne le v Parizu, marveč no celi Francoski in ta srd je preki pel. ko je prišla država vsled nesmiselnega gospodarstva v največje stiske. Vse je vpilo po osveti in vzdihovalo po boljših časih, ki pa se niso hoteli pokazati na obzorju. Tedaj je izbruhnila ljudska nevolja in eno dejani je bilo, da je razjarjen j a množica razde jala Bastiljo, oni dokument tiran stva. katerega samo ime je navdajalo ljudi z grozo.
Med zmagovalci je bila tudi mlada ženska, polne in visoke po stave, cvetočih lic in vendar kruto potetzo v obrazu. Izmed mno žine je ni poznal nobeden, samo Aubinu Bonnemeru ni bila nežna na. Srečal jo je že pri Dantonu in jo je čislal kot vneto zagovornico republike. Zmagovalci pred Bastiljo so jo imenovali samo “la belle étrangère” — lepo tujko. I-stotako se je udeležila Théroigne de Méricourt kot voditeljica tudi velikanskih izgredov na trgu Grève, kjer je množica med ropotom bobnov zahtevala kruha in hotela prisiliti tedanjega župana, da da zažgati mestno hišo. Končno se je udeležila tudi demonstracij v Ver saillesu. kamor je odšlo nad šest tisoč Parižanov in Parižank h kralju. Takrat je bila oblečena popolnoma kot amaconka, dve pištoli za pasom, bič v roki in opa sana s sablo. ki jo je bila dobila kot častno darilo od voditeljev revolucije za svojo hrabro udeležbo pri zavzetju Bastilje. Kjer se je pokazala, povsod so jo z navdušenjem sprejeli in ne malo je pripomogla k temu navdušenju tudi njena postava in njen od črnih kodrov obrobljeni lepi obraz. Kljub svojim osemindvajsetim letom je bila še vedno krasotica.
Rodila se je v Méricourtu pri Liégu 13. avgusta 1762 leta kot hčerka kmečkih staršev. Njena izredna lepota je slovela po vsi okolici in privabila tudi bogatega mladega graščaka v njeno bližino. Njena lepota ga je omamila tako, da je mislil, da brez nje ne more živeti. Vedno iznova je našel pri liiko, da se ji je približal in ji ra zodeval svoja čuvstva. Omamil jo je in deklica se mn je vdala z vso
strastjo svoje prve ljubezni. Bili so to za njo dnevi največje sreče, ki je niso mogle kaliti niti osorne besede staršev. Pri njem pa se je strast kaj hitro ohladila, ko je dosegel vse, kar more dati polno ljubeče žensko srce. Zapustil jo je in se poročil z drugo.
To je zadelo mlado deklico ta ko globoko, da je v svojem obupu pobegnila najprej na Angleško, odkoder je prišla kmalu v Pariz kot za tedanje čase zelo izobražena žena. Njena izobrazba in njena lepota sta ji odprle najvtipnejše hiše republikancev in mnogo je pomoglo k temu tudi njeno prijateljstvo iz Dantonom. Zanimala se je za literaturo in za politiko in splošna nevolja družbe, v kateri se je gibala tudi ona, jo je prepojila s sovraštvom proti visokim krogom. Z vso svojo strastjo se je oklenila revolucije, ko je ta izbruhnila ter se ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji udeleževala akcije za rešitev domovine. V najburnejših časih je prihajala ob ranem jutru na javne trge, kjer se je zbiralo ljudstvo, ali pa se je udeleževala posvetovanj voditeljev v kavarnah. Nikogar ni prašala, če ji dovoli, da se vtika r moške pogovore in s časom se nikomur ni več čudno zdelo, da je navzoča pri najvažnejših posvetovanjih. Priborila si je priz nanje pri moških, ki so videli v njej enakovredno soborilko. Zvečer je prihajala med jakobince, med katerimi je vladala skoro neomejeno. S svojim govorom je vedela navdušiti ljudstvo do besnosti, vedela pa je tudi govoriti tako pomirjevalno, da so se hipoma polegli valovi razburjenja.
Eden najvplivnejših klubov v Parizu je bil tedaj klub “Cordelière”, to je klub bratov od vrvi, ki se je tako imenoval po samostanu “Cordelière”, kjer so prebivali svoje dni frančiškani. Y tem samostanu so se zbirali republikanci, ki so si nadeli to ime. Ze lo čudne stvari so se dogajale pri teh sestankih in včasih najbolj fantastični predlogi so našli v tem klubu svoje zagovornike. Seveda je bila tudi v tem klubu Théroigne de Méricourt stalen gost in splošno navdušenje je zavladalo, če se je oglasila k besedi.
Nekega dne je prišla vsa raz-neta med zborovalce in zahtevala z največjo odločnostjo od predsednika Marata besedo. Vsi zborovalci so se zavzeli nad njenim nastopom in culi so se vzkliki : “Sabska kraljica je prišla, da o-bišče Salomona distriktov ! ’ ’ Tem entuzijastom je spretno odgovorila mlada žena: “Gotovo, sloves vaše modrosti me je pripeljal v vašo sredo. Dokažite, da ste res Salomoni. Dokažite, da imate voljo in moč zgraditi tempelj svobode in požurite se, da zgradite narodni skupščini tako svetišče. To edino je jedro mojega današ njega predloga. Zemlja,, kjer je stala Bastilja. je prosta, ni več zidovja, ne slišijo so več vzdihi nesrečnih, ki ječe po ječah, toda nad 100,000 delavcev je brez kruha. Kaj se še obotavljate? Začnite takoj zbirati denar, da zgradite palačo narodne skupščine na kraju, kjer je stala Bastilja. Da okrasimo in obogatimo palačo, mo ramo položiti vse zlato in vse dragocenosti na altar domovine. In jaz sama. hočem vam pokazati pot!”
Velikansko navdušenje je sledilo njenim besedam in zbor je sklenil izdati okrožnico na vse druge distrikte in departemente za zbiranje prispevkov za poslopje narodne skupščine.
Toda to ni bilo slavohlepni že ni dovolj. Hrepenela je po časteh in po priznanju. Še v isti seji je zahtevala za svojo osebo sedež in glas v narodni skupščini. To je navzoče dimilo zelo neprijetno. Bili so sicer pripravljeni poslušati njene besede, upirali se tudi
pravico tudi vnaprej nastopati s predlogi, ki se ji zde za domovino koristni. Za sedaj pa ni mogoče u-goditi predlogu prosilke, da bi eto bila glas in sedež v narodni skupščini ne glede na to, da klub sam tudi za tako dovolitev ni kompetenten.”
Kaj je odgovorila ona na ta izvajanja predsednika Marata, ni znano. Brez dvoma pa se ni vdala brez odpora v svojo usodo. Toda prav kmalu se je pomirila in že je imela nove ideje in nove cilje. Vihravost in nestalnost, ki se je kazala v nekaterih njenih predlogih, pa so izrabljali pariški humoristični listi, tako, da se je zdelo končno republikanskemu komiteju potrebno, da jo spravi vsaj za nekaj časa s pozorišča.
Republikanski komite jo je poslal s tajnikom jakobinskega kluba v Belgijo, da pripravi tam ljudstvo za vstajo. Toda ta misija se je ponesrečila. V Liegu so jo prijeli avstrijski vojaki in jo vtaknili v ječo. Več mesecev je bila v ječi v Belgiji, potem so jo prepeljali v Kufstein na Tirolskem. To se je zgodilo začetkom leta 1791. ' in še le meseca novembra istega Leta, ko je večkrat zahtevala preiskavo so jo prepeljali na Dunaj, i kjer je bil cesar Leopold že izvedel o njeni usodi in o njeni lepoti. Dolgo je trajal razgovor med cesarjem in med revolucijonarko. In konec tega razgovora je bil, da je bila Theroigne de Mericourt sicer pomiloščena, vendar pa izgnana za vedno iz avstrijskih dežel. To za njo seveda ni bila nikakršna nesreča. Vročekrvno Francozinjo je vleklo z vsemi silami nazaj v Pariz.
nižanja in skrajno zasramovanje, toda ti dogodki so vplivali tako na amaconko republike, da se ji je omračil duh. Sočutni ljudje so jo pripeljali domov, kjer je v globoki omotici obležala. Ko se je zdramila, se je začelo za njo novo, a strašno življenje. Čutila je v svojem srcu plamen, ki ga ni mogla udušiti. Zlivala je nase vodo in klicala na pomoč ljudi, da naj uduše plamen, ki grozi sežgati njo in ves Pariz. Odpeljali so jo v predmestje Saint Marceau in tam je izginila. Pozneje se jo odpeljali, kakor poroča Dusaulx v norišnico Salpetriere, kjer je umrla po štir-riindvajsetih letih med groznimi mukami devetega maja 1817, stara 55 let.
Le v svetlih trenotkih je živela zopet staro življenje in se navduševala za protest in enakost, za bratsvo in edinost, toda od leta do leta bolj redki so postajali ti tr<yiotki in izginila je nepoznana in ne več lepa tujka.
Vsekakor pa ostane Theroigne de Mericourt ena najinteresant-nejših oseb francoske revolucije.
Zadruga na kmetiji.
Kjer so zadruge s kmečkimi proizvajalci tolikrasno razvite, se mora razviti tudi konsumna zadruga. Med kmeti je naravni razvoj ta, da se najprvo produktivna, in potem še le konsumna zadruga snuje. Pri nas na Slovenskem so duhovniki začeli narobe. Danes je v mali Danski 970 kon-sumnih zadrug na kmetiji. 700 teh konsumnih zadrug je zjedinjenih ! v zadrugo za nakup blaga v veli
Komaj je dospela v francosko metropolo, že je imela pripravljeno celo vrsto novih idej. Obdajal jo je poleg tega tudi nimbus mu-čeništva, in nastopala je bolj predrzno kakor kdaj poprej. Iz neznanega vzroka sta se ji zamerila Robespierre in Collot d’Herbois. se je norčeval iz žene v klubu jakobincev. Toda slabo je naletel. Na galeriji za ženske je bila navzoča tudi Theroigne de Mericourt. Skočila je čez ograjo in vdrla med zborovalce ter neprestano vihteč svoj bič prodrla do predsednika, od katerega je zahtevala, da ji da besedo. Toda nevolja med jakobinci je narasla tako, da se niso ozirali več na njene besede, ki so jim bile svoj čas svete kakor evangelij, marveč so postavili užaljeno ženo pred prag.
Dvajsetega junija 1792 io vidimo 'zopet na čelu ljudskih mas, ki vdirajo v Tuilerije. in njeno spremstvo ji položi v priznanje njene hrabrosti in odločnosti venec na glavo. Toda že se je nagibala njena slava svojemu koncu. Prišel je deseti avgust, ko je prodiralo ljudstvo, skrivoma nahujskano od girondističnega pariškega župana Petiona, proti Tuileri-jam. Takrat so narodne garde odrekle svojo pomoč pri obrambi pa lače in kraljestvo je padlo. Kr a 1 ja samega so ujeli.
Revolucionarni občinski svet se je polastil občinske hiše in strahovlada se je začela organizirati.
Theroigne de Mericourt pa je stala ob strani. S cordellieri in jakobinci se je bila sprla, ker niso ravnali z njo tako, kakor je ona zahtevala. Theroigne de Meri court se je bila priklopila tako-zvani zmerni stranki, ki jo je vo dil bivši časnikar Brissot. To je bilo za njo usodepolno. Strankarska strast je prikipela takrat do vrhunca in v politične zadeve so se vmešavale žene in otroci, ki niti pojma niso imeli o političnih ci 1 jih. Meseca maja 1973 leta se je valila gruča od nasprotne stranke nahujskanih žena skozi vrt pred Tuilerijami z grozečim vpitjem: “Doli z Brissotisti! ” Obkolile so narodno skupščino in kamenje je začelo leteti v okna pristašev zmerne stranke. Naključje je ho-
niso njenim pametnim predlogom, telo, da je prišel Brissot pred na-
da bi pa oficijalno priznali žensko kot sebi enakovredno, tega
rodno skupščino, in je srečal tam svojo pristašinjo Théroigne de
niti takg prosvitljeni možje, ka-1 Méricour.t. Razjarjene ženske so
kor so bili zbrani v klubu eorde-lierov niso hoteli storiti. Značilna v tem oziru je izjava predsednika, ki se glasi: “Klub cordelierov izreka tej izredni državljanki za
navalile na poslanca, za njega pa se je zavzela junaška žena ter brezprimerno smelostjo pripeljala na desno in levo se braneč z bičem Brissota v narodno skupščino.
njen predlog zasluženo zahvalo I Ljudska nevolja pa se je obrnila
ter priznava tudi. ker je canon koncila v Maconu izrecno nriznal, da. imajo tudi ženske duše in pamet kakor možje, da se ženskam ne sme braniti vporabljati svojo pamet, kakor se jim zdi to dobro ■in potrebno. V tem oziru daje ravno govornica lep zgled. Zato pa i-ma tudi ona. kakor vsaka druga.
proti njej. “Tudi ti si med izdajalci!” so kričale ženske in od vseh ¿trani je letelo kamenje na nesrečnino. Pobile so jo na tla strgale so ji obleko s telesa in jo gnale razcapano in iz mnogih ran krvavečo po ulicah v zasmeh drhali.
Pero se ustavlja opisati vsa po
kih količinah. Ta centrala je leta 1901 imela 14 milijonov kron prometa.
Državno ¡vodstvo je odvisno od kmetov in tisto gleda na koristi kmetije. Visoka šola v Kodanju za kmetijstvo je najvažnejši državni učni zavod. Ta zavod je v ozki zvezi s praktičnim kmetom in z njegovimi zadrugami. Najboljše glave se posvečajo študijami kmetijstva. Kar pa nobena doba, ne tlakarska, ne kapitalistična, ne država, ne cerkev niso povzročile, so povzročile zadruge glede omike ljudstva, kmeta. Strokovno omiko v kmetijstvu podaja na Danskem otroku že ljudska šola, ki poleg navadnih predmetov uči tudi kmetijstvo. Dalje imajo izborne kmetijske šole in najboljše moči potujejo po vaseh, ter učijo kmete strokovnih ved. Časopisje je dobro urejeno. Dobro brati in pisati znajo vsi. Razstave so vsako leto. Zadruge pošiljajo kmete v razne kraje k razstavam in tudi v šole. Maslo se vedno preizkušava. Najbolje maslo se omenja v časopisih. Tako tudi najboljše krave in njih lasniki. Kmet s kmetom, zadruga z zadrugo tekmuje, kdo bo izredil najbolje živinče ali pripravil najboljše mleko. Ljudstvo se tedaj vedno tudi duševno zabavlja. In k temu še pridejo ljudske visoke šole. Danska je domovina teh šol. Prej imenovani škof Grundtvig je oče tistih. On si je mislil šolo, ki jo je hotel videti v kraju, ki je po naravi lep in zgodovinsko znamenit, kjer bi vse spominjalo na staro dansko velikost in kjer bi se našlo pravo svojstvo danskega naroda. Grundtvig ni dosegel tega uzora, ali drugi so po njem snovali na več krajih take visoke šole. Učenci teh šol so bili v njih le po zimi, po letu pa so bili na deželi v delu. Enako tudi dekleta. Vsakdo je imel pristop, ženske in možki. Kr^sten Kold je ime, ki bo slovelo, kadar bodo take visoke šole povsod. Ta jih je na Danskem organiziral. Te visoke šole so namenjene kmetom, ali v nje prihajajo tudi rokodelci in drugi meščani. Na Danskem je vsakomur treba, da je v kmetijstvu doma, orijentiran. K omiki sodi tudi proučevanje kmetijskih -ved. Danci ne dvomijo o tem. da so jih te visoke ljudske šole, na katerih poučujejo najboljši teoretiki in praktiki v kmetijstvu, ter drugi učitelji znanstveniki o drugih disciplinah človeških naukov, spravile do tega. kar so danes. Jeden teh piše:	“Ves pomen ljudskih
visokih šol ne leži toliko v pridobitvi vednosti, ki si jih prisvojijo mlajši in starješi ljudje; te vednosti zamorejo zopet pozabiti; ali učili so se misliti, oči odpirati, učili so se rabiti svoje moči in dejansko zapuščajo te šole kot povsem drugačni ljudje.”
S temi ljudskimi visokimi šolami so v zvezi ceneni penzijonati,
konvikti. Zadruge tudi skrbijo za to, da se nahajajo v teh konviktih potrebna učna sredstva, ter se za mali denar učenec preskrbi s potrebnim. Tudi zadruge za omogo-čenje obiska ljudskih visokih šol so na Danskem. To šolanje je zvezano z veselicami, na katerih za-vzimlje petje in godba pervo mesto. Te šole izdržavajo deloma tudi obiskovalci tistih ;država malo prispeva. Mladim častnikom je dana prilika, da se udeležujejo poduka na teh šolah. Danci so zdaj tudi za svoje mornarje ustanovili ljudsko visoko šolo na jed-ni ladiji. To je prva plavajoča univerza. Torej na vsej črti boj proti neomiki. Izobrazba mase je temelj vsega dobrega.
Te zadruge kmetijstva se zdaj razširjajo po Norveškem in Švedskem. Ali tudi na Finsko v Rusiji so že prestopile. Iz Danske dobivajo Rusi učitelje, organizatorje tega važnega gospodarenja. Tako i za Sibirijo, ki je tudi že začela zadružno mlekarstvo. Na Irskem hočejo si Angleži dobiti zalogo za surovo maslo, svinjino, jajca in snujejo tam mej kmeti mlekarske in druge zadruge. Irska se je s tem rešila. Imela je še pred 50 leti zdvojene, alkoholu udane, neznačajne, lene kmete; danes je tam narobe vse v boljšem.
Na Nemškem so začeli kmeti ustanovljati skladišča za žito. Tendenca zadrug, ki to delajo, je, da kmet svoje žito izroči zadrugi, ki da žito zmleti na svojih mlinih in da kruh peči v svojih pekarijah. Vse, ki so prej žito od kmeta kupavali, ga prodajali naprej mlinarjem, ali ga dali mleti v svojih mlinih ter tiste, ki so moko pro dajali pekom, izločijo s tem iz gospodarstva; zadruga kmetov stori vsa ta dela po svojih uradnikih in delavcih; kmet hoče, kolikor mogoče, v svoj žep vtakniti vse profite od proizvajanja zrna do štadiia, ko se zavžije. “Silo” se imenuje zadružen magacin, v katerega kmeti zvozijo svoje žito. Kmetje profitirajo s to zadrugo 5—6 mark in tudi 1—12 mark pri toni (10 stotov). Tako je tudi mo goče preskrbeti združenim malim kmetom veliko žita za velike mline. Te zadruge so posebno na Bavarskem razvite. Pruski deželni zbor je dal leta 1897 kakih 5 milijonov mark za ustanovitev teh zadružnih žitnic, Posebno so francoski kmetje razvili zadruge za izrabo vseh profitov, ki se dajo iz žita dobiti, ker tisti imajo tudi zadružne mline in pekarije. Tam velja geslo: “Kmet, ki proizvaja žito, sme tisto prodajati tudi
obliki kruha.” Francoski zadružni Betlehem, kakor na Angležkem Rochdale, je v tem oziru mesto Roubaix. In te zadruge prodajo konsumentom dober, najboljši kruh. Nič ne goljufajo, ker za drugarji ta kruh tudi sami jedo, ki se je pekel iz njihovega žita v njihovih pekarijah. In dober kruh je pol življenja. Na Francoskem so tudi zadruge imenovane “sin dikati”, ki se bavijo sploh z varstvom kmetskih koristi, kakor zadružen nakup semen, mašin, u-metnih gnojil, zavarovanje, za družna prodaja, zadružna produkcija in zadružen konsum. Zadruge kmetov nakupujejo tudi veleposestva in kmetska manjša posestva'. Dobro organizovane so na Francoskem vrtnarske zadru ge. O Belgiji ve zgodovina kme tijskih zadrug dosti povedati, Avstriji malo. Nekaj se gbilje tu kaj mej vinogradniki boljših vin škili krajev. V Ameriki ima kme lija svoje zadruge pod imenom “The Grange’. To se pravi sicer mlekarna, pomenja pa tudi dru go zadružništvo.
Te zadruge pričakujejo največ od izgoje. O danskih zadrugah piše Hansen, da je čudežen napre dek na danski kmetiji na račun staviti v prvi vrsti ljudski izgoji ljudskim kmetijskim šolam, ljud skim visokim šolam in poskuševa 1 iščem. Večjega pomena je, kašen je gospodar kmetije, kakor pa, kakšna je kmetija. Pride na to, kdo orje, ne na plug. Ame riški kmetje zadrugarji imajo te težnje : omogočiti vzajemno raz muljenje in upeljavati združenje kooperacije ; zmanjšati stroške da se zamorejo izdržavati kmetje skrbeti za izvoz že predelanih pro duktov, kmetijsko delo urediti — sistematizirati, pametno preraču nati mogočnosti in zaničevati vsak red, — sistem, ki kmetijo vodi na kant. Dalje povzdigniti u-'lobnost kmetskega domovanja in
razviti mej kmeti plemenitejšo človeštvo. “Zbirati se hočemo,” pravijo ameriški kmeti, “se pogovarjati, skupno delati, skupno kupovati, skupno prodajati in sploh skupno nastopati v vzajemno varstvo in vzajemni napredek.”
Drugo Nemštvo je precej v zadrugah. Lep izgled dajejo tri vasi bedenski Ilardi. 4—10 oarlov zemlje lasti posamezen kmet v teh vaseh, ali on trikrat na teden uživa pri mesarju kupljeno meso in drugače večkrat domačo svinjino in čedno stanuje. Po 10 strokovnih časopisov imajo te vasi in v ljudski šoli se uči tudi kmetijstvo. Velikansko so razpredene Raiffeisenove posojilnice na Nemškem.
Vlade dotičnih držav zdaj delajo, kakor bi že bile od začetka podpirale organizacijo kmetije. Zdaj tudi ponujajo vlade podpore. Danski kmet to podporo odklanja. Sam si je pomagal na noge, zdaj je ponosen kmet. Danski kmet tudi misli, cla državna podpora kmeta polenari, mu jemlje samo-pomoč in silo, zaupanje v svoje moči. Vlade se menjajo. Pomoči tudi. Zgodi se lahko, da državni birokratizem ravno škodljivce kmetije podpira, ali pa enkrat podporo da, drugikrat ne. Rajše tedaj nič! In kmet mora državi vrniti in nemara dvakrat toliko. Koliko se izgubi v administraciji države! Koliko manj je treba davkarskih, sploh državnih uradnikov, ako zadruge nastopajo in svoje delo dobro opravljajo.
Norveška država daje precej v kmetijske namene. Izdala je pred kratkem za zidanje poslopja za višjo kmetijsko šolo 400.000 kron.
Ona snuje delavske banke ter posoja denar poljedelskim delavcem proti malim obrestim za nakup zemljišč. Najnižja svota dohodkov jedne družine se na Norveškem jemlje, 1680 mark na deželi, 2240 mark v mestu. Tam so gotovo bogati ljudje in dobro žive.
Rusija hoče na Finskem in v Sibirji ustvariti drugo Dansko ter z zadrugo pridobiti angleški trg za surovo maslo. V ta namen zida železnice ter kupuje ladje, ki imajo vse priprave za prevoz surovega masla. Na Francozkem in Nemškem snujejo viničarske zadruge, ki tam uspevajo. Avstrijska vlada je že dala veliko knjigo tiskati, v kateri popisujeta dva njena uradnika inozemske zadruge na kmetiji. Nekaj zanimanja je tedaj že za nje tudi pri nas v Avstriji.
Pogled po teli zadrugah na kmetiji kaže velikanske razvoje. Vsa mejtrgovina mej kmetom in konsumentom produktov kmetije se izloča. In to vodi dalje: kmet kot lastnik host postane zadrugar v prodaji lesa, zadrugar v žagah, tesarskem in mizarskem delu; kmet kot živinorejec postane zadrugar v reji ovac, zadrugar v tkanju volnenih sukenj, zadrugar krojaških del; kmet kot sadjar postane zadrugar razpečavanja sadja in fabrik za sadne konzerve. Zadrugar mesnic je že tudi in konzerve iz vrtnarskih produktov delajo tudi že njegove vrtnarske zadruge, kakor že tudi njegove mlekarne mleko sterilizirajo, to je, mleko, kakor sadjarji sadje v plehnatih zabojih strto razproda-jajo. To bo velikanska pridobitev, ako se sterilizacija mleka dobro posreči. Dalje postanejo zadruge hmelarjev in kmetov, ki rž pri-deljvriejo, tudi zadrugarji v pivovarnah ; kmeti pridelovalci lanu postanejo zadrugarji fabrikacije perila; pesa vodi do sladkorne zadruge. In ,ti kmetje zadrugarji dobijo potem zastonj vse odpadke zadružnih tovarnic nazaj za krmo živine ali za gnoj. Zadruga vodi do pridelovanja in predelovanja kmetijskih pridelkov s porabo vse vede in vse mogoče tehnike. Kmetje v tej šoli spoznajo svojo kmetijsko vedo in tehniko, pa tudi tehniko trgovine.
Kmet potem vodi svoje knjige kakor zdajšni trgovec, industri-jelec. Prodaja in nakup se izvršuje po teži in kvaliteti. Tn te zadruge kmetije se zvežejo s kon-sumnimi za dragami mest in fa-bričnih krajev. Ti zadružni kmetje morajo dosti stvari kupovati.
Tudi za te nakupe so posebne zadruge. ki stopijo v trgovsko zvezo s prodajalnimi in zadrugami. (Dalje prihodnjič.)
Razno.
— Na.jvečja in najmanjša avstrijska mesta. Po zadnjem ljudskem štetju je na Avstrijskem 793 mest in sicer jih je na Nižje Avstrijskem 43, na Gorenje Avstrijskem 16, na Solnograškem 3, na Štajerskem 22, na Koroškem 12, na Kranjskem 15, na Goriškem 7, v Istriji s Trstom 23, na Tirolskem 22, na Predarlberškem 4, na Češkem 370, na Moravskem 100, v Šleziji 26, v Galiciji 101, v Bukovini 10 in v Dalmaciji 19. Največ j a mesta, urejena po številu prebivalstva so: Dunaj 2,031,498, Praga 223,741, Levov 206,113,Trst 161,653, Krakov 154.141, Gradec 151,781, Brno 125.737, Čemovice 87.128, Plzen 80.343, Kraljevi Vi-nihradi 77.120, Žižkov 72.173, Line 67.817, Pulj 58.562, P?zemysl 54,-562. Inomost 53.194, Smihov 51.-791. Manj kakor 1000 prebivalcev je v 55 avstrijskih mestih. Na Kranjskem je šet mest, ki nimajo 1000 prebivalcev in sicer: Višnja gora 375, Kostanjevica 484, Lož 521, Radovljica 758, Krško 901 in Černomelj 978. Najmanjše mesto na Avstrijskem je Herdegg na Niže Avstrijskem, ki šteje 344 prebivalcev.
— Pred tridesetimi leti. V božičnem tednu pred tridesetimi leti je bil pripraškem deželnem sodišču proces, v katerega je bilo zapletenih nad petdeset socialistov iiz severne Češke. V poletju leta 1882 so mnogo sodrugov aretirali in jih uklenjene v verige odvedli v Prago. Predvsem so hotele oblasti uničiti socialno demokratično glasilo “Arbeiter-freund” (Delavski prijatelj), ki je bil prvi delavski 1st v Libercah in je izhajal tamkaj osem let. Vsakogar, kdor se je osmeliil, da se je podpisal na list kot odgovor ni urednik, so odvedli v praške zapore, dokler so res list zatrli. Nato so zaprli vse one, ki so bili na sumu, da so socialni demokratje. Praško deželno sodišče je postalo domovanje severnočeških socialistov. Med drugimi so bili v preiskovalnem 'zaporu: Schiller-Seff, Kiesewetter, Hamich, Anton Behr, Ferdinand Schwarz, TJlb-rich, Nezdara, Franc Roscher, Walter, Krejči in Koenig. Več mesecev, nekateri celo pol leta, so prebili ti mučeniki za socialistično idejo v preiskovalnem za gora. Le Weichenhain in Schombock sta bila svobodna. Tik pred boži čem se je pričel proces. Sodrug Roscher j e-pravkar odsedel trimesečno kazen ker se je udeležil strankinega zborovanja v Gradcu. Niso ga po prestani kazni izpustili, temveč so ga kar odvedli v Prago v zapor. Soealisti so bili obtoženi, da imajo tajno zvezo. Proces iz leta 1882 je bili najhušji tendenčni proces, ki si ga zamore človek misliti. Dokazi so bili tako smešni, da so vodili vso obravnavo strogo tajno in vsako poročevanje v časopisju je bilo prepovedano. Sum je veljal za dokaz; pravica in zakon sta bila ob vso veljavo. Sodišče je sklepalo tako-le: socialna demokracija je tajna zveza in kdor je socialen demokrat je kratbomalo zaveznik ki kuje črne naklepe proti obstoju države in družbe. Pri Behru so na šli pismo so druga z vprašanjem po navodilih z ustanovitev društva za podpore v slučaju bolezni. To pismo je smatralo sodišče zn državi nevarno, 23. decembra 1882 je bila razglašena obsodba po o-semdnevnem obravnavanju. Kazni so bile stroge: od štirih tednov do pet mesecev. Da bi vračunali dobo preiskovalnega zapora v kazen, na to človekoljubni sodniki seveda niso mislili. Obsojenci so morali nastopiti kazen takoj. Božičen večer, ko slavi človeštvo roj stvo onega, ki, je oznanjal “Ljubite se med seboj”, so morali socialisti preživeti v zatohlih temnicah, daleč proč od svojih družin.
— V uniformi je uboi dovoljen.
Iz Turina poročajo: 13. novembra 1911 sta prišla vojaka Michelotti in Verna v kavarno in sta pričela poveličevati vojno, kar jima je bi lo tem lažje, ker sta se prihodnji dan morala odpeljati na bojišče v Tripoli tanijo. Sindikalist Capello jima je ugovarjal, dejal je, da je vojna barbarstvo in zločin in da je nepostavno, napadati mirno ljudstvo. Diskusija med vojakoma in sindikalistom je postajala vedno živahnejša in kavarnar je vse tri pozval, naj zapuste njegov lokal. Na cesti je eden od vo-
jakov dal Capelliju zaušnico. Ca-pelli ni imel orožja in je vrgel v vojaka kozarec, ki ga je imel pri sebi. Nato sta se navalila siroveža v uniformi na sindikalista, ga osu-vala z bajoneti. Capello je ležal že na tleh, a vojaka sta ga še vedno 'obdelavala z bajoneti. Ko je dobil Capello pomoč, sta seveda junaška vojna navdušen jaka zbežala. Težko ranjenega Capellija so prenesli na stražnico, a Capello ni pustil, da bi ga preiskali, temveč se je vlekel z naporom zadnjih svojih moči domov. Nikomur ni zinil besede o napadu, temveč le gel je doma in mirno čakal smrti. Po hudih mukah je čez dva dni u-mrl. Ni denunciral svojih napadalcev. 15. novembra so ga našli mrtvega. Podla napadalca sta med tem že odšla v Tripolitanijo, kjer sta se “junaško” berila za čast domovine. Po izpovedbi očividcev je prišla vsa zadeva na dan. Prišla sta pred sodišče. Eden je vse tajil, drug je priznal svoj lopoArski čin. Državni pravdnik je predlagal z ozirom na “patriotič-ne namene” uboja olajševalne razloge. Porotniki so to upoštevali in oprostili ubijalca.
— Abesinci pri jedi. Abesinci, ki prebivajo v vzhodni Afriki, i-majoi natančno določene šege pri jedi, po katerih se mora vsakdo ravnati, če hoče, da ga prištevajo k boljši dražbi. Jedo ob približno 40 centimetrov visokih pletenih mizicah in sicer' le z rokami. Levice se ne sme uporabljati. Preden sedejo gostje za mize, prineso sužnji umivalno posodo, ki jo uporabijo gostje v istem redu, kakor potem posedejo okolo mizic. Ljudje, ki so na enaki družabni stopnji, jedo iz ene košare. Kdor nima vrstnika, cesar torej vedno, je sam. Žene se ne udeležujejo skupnih obedov, temveč jedo to, kar ostane gostom. Abesinske žene jedo kaj okusno. S prsti segajo po majhnih grižljajih, skoraj vse jedi servirajo v omakah, in jih graciozno neso v usta, ki jih odpirajo prav malo. Ne umažejo se prav nič. Ako bi jih hotel Evropejec posnemati, bi bil umazan do komolca. Zelo priljubljena jed so pražena žitna zrna, ki jih prinašajo na mizo v majhnih lončenih a-li pa lesenih posodah. Kdor zagrabi naenkrat večjo množino zrn, je “kmet”. Kdor pa zažene iz ne prevelike daljave z lično kretnjo le nekaj zrne v usta, je — vojak, ki je tudi tukaj najodličnejši družabni razred. Abesinec ne obeduje rad sam, rad ima družbo. Gostu porine hišni gospodar dobro pripravljene jedi sam v usta. Vsi pri-čno hkrati jesti, a nihče ne sme nehati pred hišnim gospodarjem. Od vsake jedi mora gost jesti. Navadno prineso za obed okolo dvajset različnih omak, ki jih pa mora prej pokusiti dekla, ki je jedi pripravila in jih prinaša na mizo. Pred strupom so v vednem strahu. Pri jedi je dovoljeno cmokati. Jedi pridno zalivajo iz majhnih steklenic, ki jih drže v levici.
NAZNANILO.
S tužnim in potrtim srcem naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem žalostno vest, da je v nedeljo dne 12. januarja 1.1. po dolgi in mučni bolezni umrla v Chicagi Terezija Mihelič v 50 letu svoje starosti.
Dne 15. januarja smo rajno ob precejšni udeležbi izročili na “Češkem narodnem pokopališču” materi zemlji.
Vsem, ki so rajni stregli ob času njene dolge in mučne bolezni in jo spremili k zadnjemu počitku izrekamo najtoplejšo zahvalo.
Andrej Mihelič soprog, Josip in Vincenc Mihelič sinova, Marija Mihelič, množena Marn, hči. Ant. Marn zet, Karolina in Ana Mihelič, sinahi.
Vnuki:
a, Karel, Silva, Emil, Er-min in Blanka Mihelič.
(Advertisiment)
DR. ADOLF MACH
ZOBOZDRAVNIK
Uradne ure: 9 do 12 dop. 1 do 6 pop. 7.30 do 9 zvečer. Ob nedeljah po dogo-—	— voru. —	—
260} S. Lawndale Av. vogal 26th St.
CHICAGO, ILLINOIS.
IŠČEMO izučene delavke, ki znajo delati ženske slamnike na strojih, katere goni električna sila. pridite pripravljene za delo. Raike, Friedman Co., 1407-17 W.
Jackson Blvd. Chicago, 111.
Slovensko-Amerikanski KOLEDAR za leto 1913.
je izšel ter je dobiti za 30 ct. s poštnino vred. — Koledar je obsežen in ima več slik ter mnogo zanimivosti. Dobiti je pri SLOVENIC PUBL. CO.
82 Cortlandt St. New York. 6104 St. Clair Ave., Cleveland ,0.
Phone Lawndale 7518 DE. E. D. AEFOED
zdravnik in operator. Specialist za ženske in otročje bolezni.
Ordinira od 8 do 12 dopoldne. Od 7 do 9 zvečer.
2202 S. 40. ave. in vogal 22. ceste.
Sedem in osemdeset
tisoč ljudi ima vloge o tej banki. N* kateri živijo v drugih državah, zopo drugi v stari domovini. Pošiljajo nan s pošto svoje prihranke, ker je ena na; večjih in najvarnejših bank v Amr riki. Z enim dolarjem lahko začnet-vlagati in vloga vam bo nosila štiri O' sto obresti.
The Cleveland Trust Company
SAVINGS BANK
S MIL. DOLARJEV
St. Clair office, St. Clair St. cor. E. 40th, CLEVELAND'
Za pet dolarjev na leto lahko naja mete hranilni predal (box) iz Armorje vega jekla, v katerem so vaši privatn papirji, vrednosti varni pred ognjem tatovi, vlomilci in drhalskimi aapadi Vabimo Vas, da si ogledate hraniln« predalo mod uradnimi urami.
VAŽNO ZA SLOVENCE V LASALLE IN OKOLICI!
Zglasite se pri nas, in oglejte si našo
veliko zalogo oblek
za možke, dečke in otroke.
Naša prodajalna je edina prodajalna oblek v La Salle, v kateri so jednake cena za vse.
S tem, da kupujete pri nas, si lahko prihranite $3.50 pri vsaki možki obleki, $2.00 pri oblekah za dečke, in^$1.00 pri oblekah za otroke.
Da je to resnica se lahko*'sami prepričate.
H0EFFERLE PRODAJALNA OBLEK
642; FIRST STREET, LA SALLE, ILL.
-ČETRTA ¡.VRATA ZAHODNO OD STATE BANK,-

£
£
tfi
s
»
k
s
tfi
s
æ
k
S
æ
m
S
m
s«
FRANK J. PETRU
JAVNI NOTAR
Posojila na zemljišča in zavarovalnica
Varnostne shrambe za denar in dragulje. Najemnina $2.50 na leto ali 5c na teden.
1443 West^18th St, blizo Laflin ulice. Zastopnik sledečih sta vilinskih in posojilnih društev.
A

Krajnsko, Češko Hrvatsko stavbinsko in posojilno društvo.
Prvo Hrvatsko stavbinsko in posojilno društvo.
Benatky-cvo stavbinsko in posojilno druš. Hrad Rabi stavbinsko ”	”	”
Unijsko stavbinsko ”	”
Zemljišča in hiše na prodaj v vseh krajih mesta.
Denarna posojila proti nizkim obrestim.
Zavarovanje proti ognju pri najboljših družbah.
Ustanovljeno leta 1900
m
s
s
æ
£
hfi
ü¡
W
æ
æ
îfi
K
H=i
5f5
Sfi
æ
HFÏ
Najbolši izdelek iz Paciiika.
Naši vinogradi so v Sonorna, Cal. Komor se izdeluje Fran-vozki šempanec, različna dobra vina, likerje in žganje po nizki ceni je dobiti pri trgovini na debelo.
INKORPORARINI V CHICAGI, ILL.
1621-1623 W. 12tir Street, Chicago, 111.
Telefon Canal 110.	Jan J. Fučelc, manager.	Pišite v slovenskem.

Farme Farme Farme
Krasne ceste, šola in cerkev blizo. Najboljša zemlja za poljedelstvo, zdrava pitna voda kot na gorenjskem! V bližini tovarne, kjer se lahko dobi delo. Zelo ugoden trg za farmarske pridelke. Blizo u Chicaga in Milwaukee.
Izrabite ugodno priliko in kupite zemljišče od nas!
Cena akru je od 14 dolarjev naprej. Eno tretjino je treba plačati takoj, za ostalo vas počakamo po pogodbi.
Vprašajte za ceno zemljišč pri nas, predno se obrnete drugam.
Pišite za podrobnosti takoj. Ne odlašajte, ker cena zemljiščem gre vedno kviško.
X
Česko-slovanska zemljiščna družba
3815 West 26th Street,	Chicago, 111.
*
Unijske smodke najfinejše kakovosti z znakom S. N. P. J.
dvoje vrst po 5 in lOc — izdeluje po primemo nizki ceni
John Breskvar, 3528 Sl. Clair Ave., N. E. Cleveland, 0.
1.9% od stržene vsote gre v rezervni fond S. N. P. J.! Pismena naročila se zvršujejo točno po C. O. D. Noroča se ne manj kot 1000 smodk po 5c ali 500 po lOc.
Vprašajte za cene!
Podpirajte domače in bratsko podjetje!
— i »
EMIL BACHMAN, 1719 So. Center Ave., Chicago,
Največja slovanska tvornica za ZASTAVE, REG ALIJE, ZNAKE, KAPE,
PEČATE itd. ▼ Ameriki.
Izdeluje zlate znake za vsa slovenska, hrvatska, češka, slovaška in srbska društva v Ameriki.
Pičite po naš veliki cenik ki je tiskan v vseh slovanskih jezikih in kateremu so priložena zahvalna pisma od poznanih društev.
Lastnik je rodem Čeh, piše slovenski	I.IliTMMhVTiLI
in hrvatski in je član S. N. P. J., odkar	^	rl
se je ustanovila.
»3«


♦
t
T
i
T
i
i
T
f
T
T
NAJVEČJA SLOVANSKA TISKARNA V AMERIKI JE
Narodna Tiskarna
2/46.50 Blua Island Jive., Chicago, lil.
Mi tiskamo v Slovenskem, Hrvaškem, Slovaškem, Češkem, Poljskem, kakor tudi v Angleškem in Nemškem jeziku. Naša posebnost so tiskovine za društva in trgovce. “GLASILO” in “PROLETAREC” se tiskata v naši tiskarni ::	::	::
4
T
t
t
t
t
T
t
t
t
X	T
The Lake Shore Banking and Trust Co.
USTANOVLJENA 1890
Assests: nad $3,600.000.00
ttraueiije in splošni bančni posli.	Posojila na iemljiMa in drnce.
88. osata In St. Clair Ave.	Hnron Road in Prospsct Ata.
Snpsrior Ave. in Addison Road.
Pri nas vlaga država Ohio in mesto Cleveland, Plačemo 4 od sto.
Pošiljamo denar v staro domovino hitre in zanesljivo. Tor p-tlsjeais aars blodne listke. Smo saatopniki od vseh glavnih prekmurskih črt.
Želimo Vašega znanstva.
Jno. M. Gun dry, prods. Harley B. Gibbs, poč prede. H. W. King, podpred» J. Horace Jones, blagajnik. Walter S. Bowler, tajnik in blag.
L. O. Kolli« in George T. Schulze, pomožna «ashier.
POZOR! ROJAKI! POZOR!
Sledeče tri pijače so pristne in importirane in izdelane iz zelišč za okrepčanje človega in njegovega zdravja. Te so:
Kranjski Brinjevec, Slivovic,
Tropinovec,
High Life Bitters, A. Horvatovo Grenko Vino,
katere prodaja A. HORWAT, JOLIET, ILL.
Pozor! Gostilničarji! Pozor!
Shranite moj naslov in pišite po cenik, ker bo v Vašo korist!
Ako k naročilom priložite denar, Vam dam več popusta, kakor jaz zapravim, kedar prodajam in kolektam, ker si prihranim zamudo časa, vožnje in potne troske. Dobiček je torej Vaš!
Moja tvrdka je prva in edina slovenska samostojna tvrdka, ki im-portira žganje direktno iz Kranjske Prodajam tudi ceneje, ker nimam stroškov z dragimi agenti.
A. HORWAT, 600 N. CHICAGO ST., JOLIET, TT.T,.
Ameriška Državna Banka
1825-1827 Blue Island Avenue vogal Loomis ulice
Chicago.
ULOŽENI KAPITAL $350,000.00
JAN KAREL,
PREDSEDNIK.
J. F. ŠTEPINA,
BLAGAJNIK,
Naše podjetje je pod nazorstvom “Clearing Housa” čikaškhi bank, torej je denar popolnoma sigurno naložen. Ta banka prevzema tudi ulo-ge poštne hranilnice Zdr. držav. Zvršuje tudi denarni promet S. N. P. J.
Uradne ure od 8:30 dopoldne do 5:30 popoldne; v soboto je banka odprta do 9 ure zvečer; v nedeljo od 9 ure dopoldne do 12 ure odpoldne.
Denar vložen v našo banko nosi tri procente. Bodite uvjereni, da je pri nas denar naložen varno in dobičkanosno.
EDINA SLOVENSKA TVRDKA.
Zastave, regalije, znake, kape, pečate, in vse potrebščine za društva in jednote.
DELO PRVE VRSTE.
CENE NIZKE.
Slovenske cenike pošiljamo zastonj.
F. Kerže Co. 2616 S. Lawndale An. Chicago, Illinois