159
Etnolog 30 (2020)
Leta 2014 je Slovenski etnografski muzej organiziral razstavo z naslovom Magija 
amuletov. Na razstavi so bili predstavljeni različni vidiki vloge amuletov in magičnih 
simbolov od prazgodovinskih kultur do danes (Frelih 2014). V bogatem naboru 
egipčanskih amuletov iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja 
Ptuj-Ormož in Koroškega pokrajinskega muzeja je posebno pozornost obiskovalcev 
pritegnilo t. i. magično oko boga Hora. Izjemno priljubljen egipčanski amulet je skozi čas 
doživel različne transformacije v materialu in obliki, pomen pa se je ohranil vse do danes. 
Na razstavi je bila kontinuiteta uporabe magičnega očesa med drugim prikazana 
tudi z okroglimi obeski iz modro-bele steklene paste. Modrikasti stekleni amuleti so zelo 
razširjeni v sredozemskem prostoru, na razstavi Magija amuletov pa je bil predstavljen 
izbor predmetov iz Grčije, Turčije in Izraela. V Slovenskem etnografskem muzeju je 
shranjenih štirideset primerov steklenih amuletov. Za muzejsko zbirko jih je pridobil in jih 
muzeju podaril kustos Marko Frelih, ki že več let raziskuje kulturno-zgodovinsko genezo 
in tipologijo amuletov ter človeški odnos do predmeta s t. i. magičnimi in nadnaravnimi 
lastnostmi. Omenjeni amuleti so na razstavi med obiskovalci pritegnili veliko pozornost, 
saj so jih takoj prepoznali, ker so se z njimi že srečali na različnih potovanjih. Bogata 
ponudba sodobnih steklenih amuletov je prisotna v vseh večjih turističnih destinacijah 
po Sredozemlju, Bližnjem vzhodu in Srednji Aziji (Paine 2004: 66–67). Zaradi slikovite 
modrine so privlačen okras ali spominek, za številne kupce pa je pomemben predvsem 
magičen zaščitni pomen predmeta. Modre amulete najdemo vsepovsod: ljudje jih nosijo 
kot nakit (ogrlica, obesek, zapestnica, prstan, uhan), v avtomobilih jih vidimo viseti ob 
ogledalu, obešeni so nad vhodnimi vrati, po stanovanjskih prostorih, ponekod pa jih celo 
vdelajo v betonski tlak pred vhodom v hišo. 
Prvotno magično moč lesketajočega steklenega amuleta dopolnjujejo še dodatni 
elementi, ki so povezani s tradicionalno versko simboliko sredozemskih kultur. V 
islamskem svetu amulet pogosto nastopa skupaj z motivom dlani, ki naj bi pomenila 
roko Fatime, hčerke preroka Mohameda. Amulet v obliki dlani je bolj znan pod arabskim 
imenom khamsa, kar pomeni število pet in po eni razlagi predstavlja pet članov prerokove 
družine (Tanavoli in Porter 2007: 113). Odprta dlan s petimi prsti je med kristjani v 
MAGIČNO OKO IN MOČ POGLEDA
Urška Furlan in Marko Frelih 

160
vzhodnem Sredozemlju znana kot dlan device Marije. Tako v islamu kot v krščanstvu 
ima amulet veliko zaščitno moč (Hildburgh 1955). V zbirki Slovenskega etnografskega 
muzeja so skupaj s steklenimi amuleti vidni še drugi apotropejski simboli: npr. plašč 
preroka Mohameda, pomembna relikvija, ki jo hranijo v zakladnici palače Topkapi v 
Istanbulu, starodavni simbol polmeseca, ki je povezan z božanstvi svetlobe, podoba 
sv. Jurija, ki pobija zmaja, križ in riba sta simbola krščanstva, slon in konj sta simbola 
božanske moči, tudi delfin je bil blizu starim bogovom morja, podkev odganja zlo in 
prinaša srečo, petelin pa je zvesti varuh pred nesrečo in znanilec prihajajočega sonca, 
ki odganja temačne sile noči.
Stekleni amuleti z različnimi simboli: Mohamedov plašč, dlan, polmesec, križ in sv. Jurij; zbirka SEM  
(foto: Blaž Verbič, 2020)
Urška Furlan in Marko Frelih 
Stekleni amuleti predstavljajo moč pogleda in zaščito v obliki očesa pred zlimi 
silami, kar je tradicija, ki je že tisočletja stalnica v mnogih kulturah, predvsem na 
področju Sredozemlja. Oči božanstva so absolutna moč nadzora, ki varuje in uničuje, 
oči človeka pa so pot do njegove duše. Ko dušo dobi v last hudobni duh, se začnejo v očeh 
odsevati zlobni nameni škodoželjnosti in nevoščljivosti. Pogled, ki ga ustvarja nevidna 
demonska sila, je za posameznika lahko usoden. Zato je človek že davno spoznal, da se zlo 
ubija z zlom, in uničujoči učinek hudobnega očesa premagal z magičnim očesom. Najdbe 
s simboliko očesa so znane že v prazgodovinskih kulturah, kjer so človeške figurice, 
imenovane idoli, upodabljali z neproporcionalno velikimi očmi – včasih so bile te edini 
element obraza (Caubet 2018: 22; Koç in Temür 2014: 16). Oko je pogost motiv tudi v 
mezopotamskih kulturah (Thomsen 1992; Kotansky 2019: 510), mitologija o zdravilnih 
in magičnih močeh očesa pa se je razvila predvsem v starem Egiptu. 
Stari Egipčani so razlikovali med dvema magičnima očesoma: desno oziroma 

161
sončno oko je bilo povezano s sončnim božanstvom Rajem, medtem ko je levo ali lunino 
oko pripadalo bogu v podobi sokola, Horu (Pinch 1994: 109–110). Kar nekaj egipčanskih 
mitov priča o magičnih močeh oči. Med najbolj znanimi je zgodba o dolgoletnem boju 
med bogom Horom in njegovim stricem Setom. Hor je želel maščevati smrt svojega očeta 
Ozirisa, hkrati pa se je proti stricu boril za moč na zemlji in vladavino nad Egiptom. V 
eni izmed njunih bitk je Set ranil Hora in mu poškodoval levo oko. Na pomoč sokoljemu 
božanstvu je prišel bog zdravilstva in magije Tot, ki je oskrbel njegovo oko in mu podaril 
magično moč. Hor je s pomočjo ozdravljenega očesa ponovno obudil in zlil v celoto telo 
svojega pokojnega očeta. Oziris je ponovno oživel in se odpravil v podzemlje, kjer je postal 
vladar onostranstva (Pinch 1994: 27). 
Stekleni amuleti z živalskimi simboli; zbirka SEM (foto: Blaž Verbič, 2020)
Magično oko in moč pogleda
Po drugi strani je v mitologiji sončno oko pogosto predstavljeno kot ena izmed hčera 
boga Raja: nekatere izmed pogosteje omenjenih sončnih boginj so kravja boginja Hathor, 
levja boginja Sekmet in boginja Vadžet, ki ima obliko kobre (Darnell 1997: 35–36). Vsem 
boginjam sta skupni ognjena moč in jeza, saj s svojim srdom napadajo sovražnike, ki 
želijo porušiti kozmično ravnovesje maat ali škodovati njihovemu očetu Raju. Sončno oko 
ima torej dosti bolj divjo naravo od luninega in je v tem kontekstu pogosto upodobljeno 
s sončnim diskom, krili ali kraljevsko kobro uraeus. 
Magično oko, v egipčanskem jeziku imenovano wedjat, je z lahkoto prepoznavno 
zaradi edinstvene kombinacije človeškega očesa in t. i. solze, ki imitira temno liso, ki 
jo ima sokol selec pod očmi (Andrews 1994: 43–44). Izpod očesa se običajno vije tudi 
spirala. Amuleti v obliki očesa wedjat so najpogostejši in najmočnejši tip amuleta v starem 
Egiptu (Kotansky 2019: 523). Kot amulet se pojavljata še variaciji levega in desnega očesa: 
Horovo oko se je uporabljajo predvsem v povezavi z zdravilstvom, Rajevo oko pa naj bi 

162
Egipčanski amulet magičnega očesa je izdelan iz 
fajanse; pozno obdobje, 664–332 pr. Kr.; zbirka 
SEM (foto: Blaž Verbič, 2020)
Podvojen par očes je povečal magični učinek 
egipčanskega amuleta iz fajanse; pozno obdobje, 
664–332 pr. Kr.; zbirka SEM (foto: Blaž Verbič, 2020)
Urška Furlan in Marko Frelih 
Med različnimi simboli je zelo zanimiva kombinacija slona in konjske podkve; zbirka SEM (foto: Blaž Verbič, 
2020)
imelo moč zaščite pred zlimi silami (Pinch 1994: 109). Zaradi njihove magične moči so 
amulete nosili kot obeske za zaščito pred boleznimi in nesrečami, jih uporabljali kot 
daritve v templjih, pogosto pa so jih položili tudi na mumijo umrlega, da bi mu njihova 
energija lajšala prehod na drugi svet (Masson 2018: 68; Kotansky 2019: 523). Amulete 
wedjat so uporabljali tudi kot magični pripomoček ob recitiranju urokov za zaščito proti 
nevoščljivosti oziroma ljudem z »zlobnim očesom« (Borghouts 1987: 2).

163
Zaradi izjemne popularnosti amuleta wedjat se je razvilo kar nekaj njegovih variacij. 
Ti amuleti so po navadi veliki nekaj centimetrov in najpogosteje izdelani iz fajanse 
z modro-zeleno glazuro. Fajansa je v osnovi kremenčev pesek, ki ga povezuje steklo, 
značilno modro-zeleno glazuro pa so dobili z bakrovimi pigmenti. Detajli na očesu, kot 
so obrv, zenica ali sokolski simboli pod očesom, so včasih poudarjeni tudi z glazuro 
temnejše barve. Med bolj kompleksnimi variacijami je motiv dvakrat ponovljenega para 
očes, ki s tem še poveča magično moč predmeta.
Z narisano podobo magičnega očesa so Egipčani okrasili tudi rečne ladje in čolne. 
Ideja, da božje oko varuje plovilo, se je razširila po vsem Sredozemlju. Feničani in Grki 
so na ladje pritrdili celo očesa iz belega marmorja z izrazito črno zenico. Takšno kamnito 
oko poznamo pod imenom ophtalmoi in arheologi so med podvodnimi raziskavami 
odkrili veliko primerov predvsem ob obali Turčije, Izraela in v velikem grškem pristanišču 
Pirej (Bass 2006; Carlson 2009). Oko na ladijskem premcu je pogosto naslikano na 
ladjah, ki jih poznamo iz upodobitev na grških vazah (Carlson 2009: 358–359, sl. 12 in 
13). Tradicija poslikave plovil s parom očes je še danes prisotna v Sredozemlju. Najbolj 
pogosto jo zasledimo na ribiških čolnih luzzu na Malti (Hornell 1938; Frelih 2014: 28, 
sl. 232). Z očesi krasijo ladje tudi ponekod ob afriški obali, na Madagaskarju, v Indoneziji 
in južni Indiji.
Nad magično močjo in zaščito egipčanskih amuletov so se navdušile tudi druge 
kulture, predvsem Feničani, ki so te predmete začeli množično kupovati (ter tudi sami 
izdelovati) in jih izvažati po celotnem Sredozemlju (Fletcher 2004; Elworthy 2004: 127). 
Poleg amuletov wedjat se v starem Egiptu pojavljajo tudi barvne steklene perlice s 
podobo očesa (Shiah 1944; Xia 2014: 7, 154). Te so najdene predvsem v kontekstu pokopa 
in so najverjetneje imele zelo podobno vlogo kot amuleti – pokojnika so varovale pred 
zlimi silami, boleznimi, ljubosumjem itd. (Then-Obłuska 2014: 100).
Tehnika izdelovanja stekla se je najverjetneje razvila v Mezopotamiji okoli 1500 
pr. n. št., kmalu zatem pa se je pojavila tudi v Egiptu (Shortland 2009: 1; Hodgkindson 
2019: 128). Za proizvodnjo stekla sta potrebna kremen in apno, ki se talita na visoki 
temperaturi, okoli 1700 °C. Raztalini se doda rastlinski pepel, ki zniža temperaturo in 
omogoči oblikovanje stekla. Primešajo se lahko tudi druge sestavine, ki poskrbijo za 
obarvanje stekla (npr. kobalt za modro in kalcijev antimoniat za belo barvo). Moderne 
kemijske analize so pokazale, da se je tehnika izdelovanja stekla od prazgodovine do 
danes zelo malo spremenila (Paynter 2009). 
Čeprav se je steklo razvilo na Bližnjem vzhodu, se je kmalu zatem razširilo po 
celotnem Sredozemlju in po Evropi in steklene perlice s podobo očesa so eden izmeh 
pogostih predmetov, najdenih tudi v srednji in severni Evropi (Dzneladze in Symonenko 
2009; Venclová 1983; Mannion 2015). 
V Sloveniji se steklene jagode z očesi pojavijo na številnih arheoloških najdiščih iz 
obdobja starejše in mlajše železne dobe. V zadnjem času na dan prihajajo izjemne najdbe 
v grobovih na Kapiteljski njivi pri Novem mestu iz obdobja okoli 5. st. pr. n. št. (Križ 
2009: 101–103; Križ in Guštin 2015: 49–51). Količina steklenih jagod z očesi iz Novega 
mesta je očitno večja kot drugje po Evropi in domneva se, da je bila v okolici najdišča 
tudi njihova proizvodnja. Najpogosteje so te steklene perlice narejene iz modre, bele, 
Magično oko in moč pogleda

164
zelene in turkizne barve.
Modra ali zelena in bela barva so izjemno pogosta kombinacija na steklenih perlicah 
tudi drugod. Barvni trend se uveljavi že v starem Egiptu, kjer so z modro barvo stekla 
ali fajanse poskušali posnemati drage kamne, kot sta turkiz in lapis lazuli, saj so bili ti 
uvoženi z vzhoda in zelo dragi; steklo je bil cenejši, a zelo raznolik material (Hodgkindson 
2019: 132). Modro-zelena barva ima tudi simbolno vrednost, saj je povezana z Ozirisovim 
vstajenjem (izvedenim s pomočjo magičnega Horovega očesa) in z zaščito pred zlim 
pogledom velike kače Apopis (Pinch 2001: 183).
Oko se je kot simbol zaščite pred zlim ohranilo vse do danes. Pogost motiv ostaja 
v vzhodnem Sredozemlju, predvsem v Turčiji, kjer ima poleg turističnega spominka še 
vedno močno vlogo v lokalni tradiciji (Birkalan-Gedik 2007: 106–107; Koç in Temür 
2014: 26–40; Tuncer Manzakoğlu in Türkmenoğlu Berkan 2016: 193–196). Še dandanes 
namreč ljudje verjamejo, da lahko zlobni pogled povzroči glavobol ali bolezen. Nošenje 
obeska v obliki modrega očesa torej prinaša zaščito pred nevoščljivimi ljudmi in njihovimi 
pogledi (Kotansky 2018: 234–235). Predmet, na katerem je upodobljeno oko, naj bi ulovil 
vso negativno energijo in jo izničil. Zelo pomembno vlogo ima modro oko tudi pri zaščiti 
nosečnic in dojenčkov, vsaj 40 dni po porodu (Koç in Temür 2014: 28). Modra barva 
naj bi predstavljala zaščito pred pogledi ljudi z modrimi očmi, hkrati pa se s tem kaže 
nadaljevanje tradicije od starega Egipta naprej. Čeprav so današnji predmeti z motivom 
modrega očesa lahko narejeni iz različnih modernih materialov, se v Turčiji ohranja 
tradicija steklenih obeskov modrih oči. Znana je predvsem vas Nazarköy vzhodno od 
Izmira, kjer te magične predmete še vedno ročno izdelujejo po starodavnem postopku. 
Izročilo obrtniških delavnic v Nazarköyu je aktualno tudi v kontekstu zaščite z Unescovo 
Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine (Nişanci in Haznedar 2017).
REFERENCE
ANDREWS, Carol
1994 Amulets of Ancient Egypt. London: British Museum.
BASS, George F.
2006 New Techniques of Archaeology and Greek Shipwrecks of the Sixth and Fifth Centuries BC. Proceedings 
of the American Philosophical Society 150 (1): 1–14.
BIRKALAN-GEDIK, Hande 
2007 The Evil Eye in Turkey. V: D. Francis (ur.), Faith and Transformation: Votive Offerings and Amulets from 
the Alexander Girard Collection. Santa Fe: Museum of International Folk Art, 106–107.
BORGHOUTS, Joris F.
1978 Ancient Egyptian Magical Texts. Leiden: Brill. 
CARLSON, Deborah N.
2009 Seeing the Sea: Ships' Eyes in Classical Greece. Hesperia 78: 347–365.
CAUBET, Annie
2018 A World in Transition: 4000–2000 BC. V: A. Caubet (ur.), Idols: The Power of Images. Venice: Fondazione 
Giancarlo Ligabue; Milano: Skira, 21–27.
DARNELL, John Coleman
1997 The Apotropaic Goddess in the Eye. Studien zur Altägyptischen Kultur 24: 35–48.
DZNELADZE, Olena in OLEKSANDR, Symonenko
2009 The Eye Beads - Amulets of Warriors of the 3rd-1st Centuries BC. V: V. Sîrbu in I. Cândea (ur.), The 
Urška Furlan in Marko Frelih 

165
Thracians and Their Neighbours in Antiquity: Studia in Honorem Valerii Sîrbu. Brăila: Muzeul Brăilei, 
Editura Istros, 197–213.
ELWORTHY, Frederick Thomas
2004 The Evil Eye: The Classic Account of an Ancient Superstition. Mineola: Dover Publications. 
FLETCHER, Richard
2004 Sidonians, Tyrians and Greeks in the Mediterranean: The Evidence from Egyptianising Amulets. Ancient 
West and East 3: 51–77.
FRELIH, Marko
2014 Magija amuletov. V: M. Frelih in N. Zdravič Polič (ur.), Magija amuletov. Ljubljana: Slovenski etnografski 
muzej, 11–127.
HILDBURGH, W. L. 
1955 Images of the Human Hand as Amulets in Spain. Journal of the Warburg and Courtauld Institutes 18 
(1/2): 67–89.
HODGKINDSON, Anna K. 
2019 Manufacturing Colourful Glass Objects in New Kingdom Egypt. V: S. Thavapalan in D. A. Warburton 
(ur.), The Value of Colour: Material and Economic Aspects in the Ancient World. Berlin: Topoi, 125–175.
HORNELL, James
1938 Boat Oculi Survivals: Additional Records. The Journal of the Royal Anthropological Institute of Great 
Britain and Ireland 68: 339–348.
KOÇ, Bozkurt in TEMÜR, Akin
2014 The Superstitious Mystery Behind the Eye: The Symbol of Eye and the Way that the Evil Eye Bead is 
Reflected in Turkish Society. Journal of History School 7: 11–50.
KOTANSKY, Roy D.
2018 'Beware the Evil Eye': A Closer Glance at a Recent Title. Le Muséon 131 (1/2): 217–237.
2019 Textual Amulets and Writing Traditions in the Ancient World. V: D. Frankfurter (ur.), Guide to the Study 
of Ancient Magic. Leiden in Boston: Brill, 507–554.
KRIŽ, Borut
2009 Starejša železna doba. V: B. Križ [idr.] (ur.), Arheološka podoba Dolenjske. Novo mesto: Dolenjski muzej; 
Ljubljana: Littera picta, 87–140.
KRIŽ, Borut in GUŠTIN, Mitja
2015 Prehistoric Glass from Novo mesto / Slovenia. V: I. Lazar (ur.), Anaales du 19
e 
congrès de l'association 
internationale pour l'histoire du verre, Piran 2012. Thessaloniki: AIHV, 48–54. 
MANNION, Mags
2015 Glass Beads from Early Medieval Ireland: Classification, Dating, Social Performance. Oxford: 
Archaeopress. 
MASSON, Aurélia
2018 Scarabs, Scaraboids and Amulets. V: A. Villing [idr.] (ur.), Naukratis: Greeks in Egypt. London: British 
Museum, 1–96.
NİŞANCI, Zehra Nuray in HAZNEDAR, Helin Aslihan 
2017 A Research Towards Determining the Ecotourism and Eco-entrepreneurship Potential of Nazarköy. 
International Journal of Contemporary Economics and Administrative Sciences 7 (3/4): 15–41.
PAINE, Sheila
2004 Amulets: A World of Secret Powers, Charms and Magic. London: Thames & Hudson.
PAYNTER, Sarah
2009 Links Between Glazes and Glass in mid-2nd Millennium BC Mesopotamia and Egypt. V: A. J. Shortland 
[idr.] (ur.), From Mine to Microscope: Advances in the Study of Ancient Technology. Oxford: Oxbow, 
93–108.
PINCH, Geraldine
1994 Magic in Ancient Egypt. London: British Museum Press.
2001 Red Things: The Symbolisms of Colour in Magic. V: W. V. Davies (ur.), Colour and Painting in Ancient 
Egypt. London: The British Museum Press, 182–185.
Magično oko in moč pogleda

166
SHIAH, Tsoming N. 
1944 The Date of Certain Egyptian Stratified Eye-Beads of Glass. American Journal of Archaeology 48 (3): 
269–273.
SHORTLAND, Andrew
2009 Glass Production. V: W. Wendrich (ur.), UCLA Encyclopedia of Egyptology. Los Angeles: UCLA, 1–6.
TANAVOLI, Parviz in PORTER, Venetia
2007 Parts of the Body in Shi'a Islam. V: D. Francis (ur.), Faith and Transformation: Votive Offerings and 
Amulets from the Alexander Girard Collection. Santa Fe: Museum of International Folk Art, 110–103.
THEN-OBŁUSKA, Joanna 
2014 The Secret Life of Nubian Eye Beads: An Interdisciplinary Analysis of Beads from the GAME Collection. 
V: H. Paner in S. Jakobielski (ur.), Gdańsk Archaeological Museum African Reports 11. Gdansk: Gdansk 
Archaeological Museum, 107–112.
THOMSEN, Marie-Louise
1992 The Evil Eye in Mesopotamia. Journal of Near Eastern Studies 51 (1): 19–32.
TUNCER MANZAKOĞLU, Bilgen in TÜRKMENOĞLU BERKAN, Saliha
2016 Evil Eye Belief in Turkish Culture: Myth of Evil Eye Bead. The Turkish Online Journal of Design, Art and 
Communication 6 (2): 193–204.
VENCLOVÁ, Natalie
1983 Prehistoric Eye Beads in Central Europe. Journal of Glass Studies 25: 11–17.
XIA, Nai
2014 Ancient Egyptian Beads. Heidelberg: Springer.
Urška Furlan in Marko Frelih