GLAS LETO XXIII. ŠT. 5 (1067) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. FEBRUARJA 2018 NOVI CENA 1,20 EVRA NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, NE/PD ISSN 1124 – 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY Magda Rodman Mati domovina lovenski reki nas učijo: “Ljubi domček, če ga je le za en lonček” ali “Ljubo doma, kdor ga ima” ali “Če človek pol sveta ob- teče, najboljši kruh doma se peče” ali “Hudo je, če te tuja vrata tolčejo po petah”. Slovenija je naša domovina, naša domačija, naš dom, očetnjava in lahko smo ponosni, da je tudi samostojna država z lastnim ozem- ljem, jezikom, kulturo, vero in ureditvijo. Dr. Janko Kos je v Demokraciji zapisal, da je slo- venski jezik največja osnova naše nacionalne identitete. Zato ga spoštujmo in ohranjajmo! Pot do države je bila dolga celo tisočletje. Vi- pavske interniranke, med njimi je bila tudi moja mama, so ob vračanju iz italijanskih za- porov leta l943 prepevale: “Oh, kako je dol- ga, dolga pot iz tujine pa do doma”. O njej so sanjali in jo želeli veliki možje slovenske be- sede: Prešeren “Kjer hiša mojega stoji očeta”, Gregorčič: “Oj mati moja domovina, ljube- zen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te”!, Cankar: “Domovina, ti si kakor zdravje”, Slomšek: “Živeti in umreti za slovenstvo”. Koliko ljubezni, vere in upanja v to domovi- no Slovenijo so imeli naši primorski čeder- maci: Trinko Zamejski, Lojze Bratuž, Filip Terčelj, Virgilij Šček in drugi. Že davno pred nami so se zavedali, da imamo Slovenci zgo- dovinsko pravico in pogoje za lastno državo. Kako pa je danes z našim odnosom do do- movine in naše kulture? / str. 2 S Foto Michelle Rizzo Pogovor / Walter Bandelj “Zavedati se moramo lastne identitete” redsednika Sveta slovenskih organizacij Walterja Bandlja smo nedavno povabili na pogovor, da bi nam prikazal sliko krovne organizacije v začetku leta. Sicer smo se ob koncu minulega leta udeležili zaključne tiskovne konference, ko sta v Trstu s predsednikom druge krovne organizacije, Slovenske kulturno gospodarske zveze, Rudijem Pavšičem, naredila skupni obračun minulega leta, oba poudarila dobro sodelovanje med krovnima organizacijama, kot sta tudi naglasila, da je bila slovenska narodna skupnost v minulem letu deležna večjega zneska za financiranje delovanja naših organizacij. Bi lahko prikazali sedanji trenutek Sveta slovenskih organizacij, morda ob začetku leta naglasili predvsem uspehe naših čla- nic? Uspehov je veliko, poudaril bi predvsem uspehe na zborovskem in gledališkem po- dročju ter v športu, tu smo res močni, hvala Bogu. Veliko uspehov je. / str. 3 Jurij Paljk P www.noviglas.eu Šempolajci so slavili na pustnem sprevodu v Gorici Majda Kaučič Baša Slovenskemu jeziku dati ugled, ki mu pripada bjavljamo govor prof. Majde Kavčič Baša, ki ga je imela minuli teden na Prešernovi proslavi v Barkovljah. Spoštovani, spoštovane, v čast mi je, da ste me povabili v svojo sredo ob Prešernovem dnevu, ko Slovenci povsod, kjer živimo, razmišljamo o bistvenih stvareh svojega obstoja. In ne glede na mojo osebo me veseli, da bo ta praznični dan posvečen razmišljanju o slovenskem jeziku. / str. 11 O Pogovor / Igor Švab “Pomembno je, da združimo moči!” Kostanjevica nad Novo Gorico 90 izredno bogatih let dr. Karla Bonuttija evetdeseti mejnik na dolgi življenjski poti, na kateri je okusil marsikaj, od črnega do rdečega političnega pritiska pa do težav, na katere je naletel kot mlad izseljenec, ki si je v Združenih državah Amerike poiskal nov dom in s trudom ter prizadevnostjo dosegel zavidljive uspehe na poklicni službeni poti, je dr. Karl Bonutti, ekonomist in univerzitetni profesor, predvsem pa zaslužni slovenski diplomat, želel praznovati na Kapeli. Odkar se je vrnil v domači kraj, redno obiskuje svete maše v cerkvi Marijinega oznanjenja Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, tudi kot velikodušni dobrotnik. Tako se je v družbi svojih petih otrok – žal je najstarejši Aleš že v večnosti, kot tudi ljubljena žena Herminka –, sorodnikov, prijateljev in znancev v soboto, 3. februarja 2018, Bogu zahvalil za vse, kar mu je naklonil v tem dolgem, s talenti obdarjenem življenju. Kako pomembna, ugledna in cenjena osebnost je dr. Bonutti, je bilo razvidno že iz samega pogleda na oltar. / str. 5 Iva Koršič D odpredsedniktržaškegaobčinskega sveta Igor Švab, ki opravlja tudi funkcijo pokrajinskega podpredsednika SSO za tržaško, je za naš tednik predstavil stanje v Trstu, kjer so po njegovih besedah še prisotni nekateri predsodki do Slovencev. / str. 10 Marko Manin P Svet okrog nas8. februarja 20182 Povejmo na glas Lepi so darovi kulture Zagotovila z videmske prefekture Še o elektronskih izkaznicah ot smo že pisali, je deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj na pristojne italijanske in mednarodne oblasti naslovil pismo glede izdajanja dvojezične osebne izkaznice v elektronskem formatu. Ugotovil je namreč, da občinski uradi v Čedadu niso še bili usposobljeni za izdajo omenjenega osebnega dokumenta in ga zato izdajajo K le v italijanskem jeziku.Dvojezična (!) osebnaizkaznica je za Slovence v Furlaniji Julijski krajini predvidena v 8. členu zaščitnega zakona 38 iz leta 2001, občina Čedad pa je vključena v seznam občin, ki je objavljen v dekretu predsednika republike z dne 12. septembra 2007, v katerih se izvaja zaščitni zakon. Bandelj je 2. februarja prejel dopis z videmske prefekture. Viceprefekt dr. Davide Lo Castro ga obvešča, da je ravnateljstvo za demografske storitve oddelka za notranje in teritorialne zadeve na ministrstvu za notranje zadeve sporočil, da so občine v videmski pokrajini s seznama, kjer je predvidena in zaščitena dvojezičnost, usposobljene za izdajo dvojezičnih (italijansko- slovenskih) osebnih izkaznic v elektronskem formatu, kot to predvideva zakon 38. es, lepi in nepogrešljivi so darovi kultu- re, tiste kulture, ki človeka bogati in mu razpira svetla obzorja. To je tista želja in so tista prizadevanja, da bi se vsi skupaj kar naj- večkrat srečevali in zaživeli bolj polno, kot smo živeli doslej. Bolj polno in svetlo, bolj pre- pričani o dobrem drugega človeka in njegovi isti želji po isti svetlobi, njegovi želji po isti bla- godejnosti sporazuma. Kaj pravzaprav res po- trebujemo in nam je v resnično uteho, če ne razumevanje in prijateljstvo, trden občutek, da nismo sami, da so z nami vsi, ki jih poznamo, in tudi tisti, ki jih še nismo spoznali? In ta žlahtna kultura nam ponuja prav to ter nam govori, da živimo vsi znotraj istega življenja, ki nam prinaša toliko lepega, a nas istočasno nav- daja s tegobami in stiskami in te nas odmikajo v nas same. Odmikajo do te mere, da se nam zdi, kako so drugi vseh težav rešeni in se jim godi dobro, le na nas se zgrinjajo preizkušnje, napori, žalost, obup. Kultura s svojimi darovi pa nam daje vedeti, da to sploh ni tako, da smo vsi povezani in so vrtinci življenja za vse enako mučni in kdaj pa kdaj težko premagljivi. Lepa pesem, ki jo skupaj poslušamo, opojne barve slik, ki nas vse očarajo, občutene pripovedi knjig, ki nas vse na enak način nagovarjajo, izrazi sočutja, ki nas sredi naših težkih trenut- kov opogumljajo po teh in onih omrežjih - vse to nas povezuje in dokazuje, da nismo sami in da drugi lahko delijo naše veselje in žalost. Res, prava in resnična kultura je predvsem dober namen, biti človeku v pomoč in obuditi v njem njegove najlepše lastnosti, ki se jim pra- vijo želja po bližini z drugimi, naklonjenost do njih ter hrepenenje po srečnem sobivanju z vsemi - da ne umrejo naše sanje srca. In zato je ta kultura, v sedanjem svetu denarja, v boju za kar največ dobrin, v svetu, v katerem se stop- njuje strah, da bomo izgubili, kar smo si z mu- ko priborili, in se že čutimo od drugih ogroženi, ker nam hočejo odvzeti naše stvari, zato je ta kultura zares dragocena, lahko nam zares pomaga in nam odpre svetlo pot do ljudi. Ker tovrstna kultura ni le spodobno in uglaje- no obnašanje, ni izbrana in vendar hladna vzgojenost, pravzaprav je od obojega čisto na- sprotje. Je iskreno dobrohotna in je prinašalka olajšanja, ker hoče dati človeku veselje nad sočlovekom ter obratno. Resnično žlahtna in vedno razpoložljiva kultura s svojim dobrim namenom strne dobre namene vseh nas in naši dobri nameni so spet tisti, ki jo vedno na novo ustvarjajo in oživljajo. Saj naša srečna pot ni v tekmovanju z drugimi, ne more biti boj z drugimi, naša srečna pot ne more biti želja, da bi bili več od drugih in bi bili zato bolj pomem- bni, naša srečna pot ne more biti v tem, da bi bili prvi in vsi ostali za nami - vse to so zapeljivi darovi tega sveta, ki na koncu prinesejo ne- srečo. Naša resnična sreča je prijateljstvo z bližnjimi in vsemi ljudmi, to je sreča, ki ji ni primere in edina lahko umiri in potolaži naše srce in njegovo neustavljivo dviganje k svetlobi in smislu. Janez Povše RS 1. strani Mati domovina e država Slovenija res naša domačija? Tako čudno se obnašamo, kakor da ne bi vedeli kaj početi s to našo lepo domovino in njeno državnostjo. V šolah še vedno nimamo primerne do- movinske vzgoje, zato je naša stopnja narodne in domovin- ske zavesti vse premalo prisot- na v šolah, vrtcih, na ulici, uradih, gostilnah, predvsem pa manjka v naših glavah. Še vedno smo okuženi z interna- cionalizmom in multi kulti vzgojo. Tako tuje izrazoslovje zastruplja našo samostojnost in ogroža mlado državo Slove- nijo in njeno nacionalno za- vednost. Še hujši greh pa je, da smo iz vseh evidenc brisali po- datek o naši slovenski narod- nosti. In nihče ni zato povzdi- gnil glasu. Sploh se ne more- mo več uradno prešteti. Manj smo zaščiteni kot medvedje, ki jih kar naprej preštevajo. Ne- kateri niti ne ločijo državljan- J stva od narodnosti oz.državljanstvu dajejo prvo me-sto. Državljanstvo se lahko pridobi ali zamenja, narodnost nikoli. Podlaga narodnosti izhaja iz krvnega sorodstva očeta in matere. Če zatajimo narod- nost, zatajimo naše starše, so- rodnike in vse naše prednike. Zato imamo tudi rodovnike. Skrajni čas je, da odvržemo vso to bremenilno navlako in najprej popravimo naš odnos do moralnih vrednot, ki so žal poteptane. Ponosno in z vesel- jem razobesimo ob praznikih naše slovenske zastave in sim- bole državnosti, posebno na javnih mestih, šolah, državnih in občinskih uradih, cerkvah in naših hišah. Če so že urad- ne ustanove hladne do domo- vinske miselnosti, naj se s to mislijo ogrevajo naši domovi. Škodilo nam ne bi tudi malo več vedenja o naših domačih narodnjakih Krelju, Vrtovcu, Kosovelu, Kocijančiču, Grabri- janu, Premrlu, Žgurju, Bajcu, Lavrinu in drugih. To znanje bi nas napolnilo s ponosom in ljubeznijo do vipavskega in slovenskega doma, da bomo lažje nadaljevali njihovo izpo- ved narodne zavesti in sloven- ske kulture, ki nam daje osno- vo, da smo narod. Naš goriški slavček Simon Gre- gorčič je svoji knjigi Poezije, ki so izšle leta1908, naročal: “Ti v srca ljubljenih rojakov, sej se- me plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož”. Končujem to razmišljanje ob našem kulturnem prazniku, 8. februarju, z željo, da bi še dol- go skupaj prepevali Ipavčevo BODI ZDRAVA DOMOVINA, in se ob tem ponosno spomin- jajmo, da smo Slovenci med mnogimi narodi edini, ki praznujemo svoj praznik kul- ture kot državni praznik. Zato je njegovo praznovanje še ka- ko utemeljeno. Vsem Slovencem iskreno česti- tam ob prazniku slovenske kulture, naj bo to tudi naš osebni praznik. Začenjajo se 23. zimske olimpijske igre Vse oči uprte v Južno Korejo slovesnim odprtjem in prvimi boji za medalje se v Pjongčangu v Južni Koreji v petek začenjajo pričakovane 23. zimske olim- pijske igre. Prva predtekmo- vanja se sicer pričnejo že v četrtek. Ime morda še vedno ustvarja pri nekaterih do- ločeno zmedo: ne gre za Pjon- gjang, ki je zdaj v središču po- zornosti zaradi severno-korej- skega trinoga Kim Jong Una, pač pa za mesto v južni sose- di, moderni državi s prestol- nico Seul, znano tudi po po- letni olimpijadi iz leta 1988. Smo pa vseeno na občutlji- vem Korejskem polotoku, ta- ko da zvenijo tokratne igre malce eksotično in nenavad- no za pojme Zahoda. Olimpijada bo trajala do vključno nedelje, 25. februar- ja. Nekaj številk: športnice in športniki, teh bo skupno več kot 3000 iz 95 držav, bodo merili moči v sedmih špor- S tnih panogah in 15 discipli-nah (približno 100 komple-tov kolajn). Na 13 prizoriščih je organizator, Mednarodni olimpijski komite, angažiral približno 50 tisoč prostovol- jcev. Časovni pas je tak, da se bomo pri nas zbudili z nasto- pi, ki bodo trajali približno do kosila ali prvih popoldanskih ur (uvodna in sklepna slove- snost bosta opoldne ob našem času, glavni vrhunci tekem bolj ali manj tudi), na- to bo nad olimpijska naselja legla tišina. Seveda bomo pobliže sprem- ljali nastope slovenskih špor- tnic in športnikov. Med sode- lujočimi je tudi reprezentan- ca v hokeju na ledu (brez NHL zvezdnika Anžeta Kopi- tarja), poleg bogate odprave tekmovalk in tekmovalcev v posamičnih panogah. Težko bi napovedovali morebitne medalje, njih število in barvo, zagotovo pa predstavlja sre- brno odličje skakalcev na smučeh na svetovnem prven- stvu tik pred Pjongčangom vzpodbudno popotnico. Pu- stimo se presenetiti. V taboru italijanskih športni- kov ravno tako ni kakšnih zvenečih imen na najvišji rav- ni, so pa azzurri zgodovinsko (in tudi tokrat) zelo dobro za- stopani tako v nekaterih snežnih športih kot pri san- kanju, drsanju in v drugih di- sciplinah. Standardno bero kolajn obljubljajo tudi tokrat. Svetovna javnost pričakuje predvsem prelesti največjih imen v posameznih športih, alpsko smučanje je seveda eden najbolj uglednih, ned- vomno pa bodo olimpijske igre izstrelile tudi kako novo, mlado ime, in kot se spodobi za dogodke s petimi olimpij- skimi krogi, tudi neverjetne zgodbe (vsi čakajo na ja- majške sankačice 30 let po nastopu otoških fantov v bo- bu). Skratka, pestro bo. Z novinarskega oziroma poli- tičnega zornega kota je zani- miv tudi pojav Rusov, ki bodo zaradi obtožb o podržavlje- nem dopinškem sistemu v Južni Koreji lahko tekmovali le pod mednarodno olimpij- sko zastavo. HC Podprimo evropsko državljansko pobudo! Minority SafePack presegel 600.000 podpisov vropska državljanska pobuda, poimenovana MinoritySafePack, je presegla 600.000 zbranih podpisov. Ta podatek lahko zasledimo na spletni strani www. minority-safepack. eu, ki vsebuje vse novice in navodila v zvezi s tem. Javnosti ga je pred kratkim posredoval predsednik FUEN Loránt Vincze. Cilj, ki si ga postavlja pobuda, da pozovemo Evropsko zvezo, naj izboljša zaščito oseb, ki pripadajo narodnim in jezikovnim manjšinam, in okrepi kulturno in jezikovno raznolikost v EU, je torej zelo blizu. Minimalno število potrebnih podpisov sta že zbrali in tudi krepko presegli Madžarska in Romunija. Podatek je toliko bolj pomenljiv, saj velja le za E podpise, ki so bili oddani pospletu. Temu je potrebnododati še podpise, ki so bili zbrani na papirnatih obrazcih. Na zelo dobri poti je tudi Slovaška. V zbiranje podpisov za Minority SafePack so se vključile tudi narodne in jezikovne skupnosti v Italiji. Slovenci v FJK lahko podpišemo po spletu (https: //ec. europa. eu/citizens- initiative/32/public/#/). Možnost oddaje podpisa na papirnatih obrazcih pa imamo na sedežih slovenskih organizacij, v Tržaškem knjižnem središču in v goriški Katoliški knjigarni. Pomembno bi bilo, da bi se v zbiranje podpisov vključile tudi vse občine, ki spadajo v področje izvajanja zaščitnega zakona 38/2001. Deželni svet FJK je v tem smislu že osvojil Minority SafePack. Aktualno 8. februarja 2018 3 S 1. strani “Zavedati se moramo ...” a vendar bi rad že takoj po- vedal, da nas čaka veliko dela predvsem na po- dročju delovanja in organizira- nosti naših večjih ustanov; če ne bomo tu hitri in dejavni, bomo zaostali, kar pa ni dobro. Da- našnji čas in današnja družba zahtevata spremembe, prilagajati se moramo tudi novim zakono- dajam, novim zahtevam. V mi- slih imam predvsem večje usta- nove in večje organizacije, tudi tiste, ki so skupne. V okviru SSO pa moramo čim prej poskrbeti, da bomo vzpostavili sodelovan- je, da bodo večje organizacije po- magale manjšim, mislim predv- sem glede na upravo, administra- cijo, to moramo urediti in najti rešitev, da bodo posamezne čla- nice lahko svoje sile uperjale v delovanje, da bodo drugi, uspo- sobljeni, poskrbeli za administra- cijo. Velike organizacije in zveze morajo nuditi servis manjšim, to bo v veliko pomoč vsem. Promo- cije je še premalo. Naši mladi vsa- kodnevno uporabljajo tehno- loške pripomočke, ostali pa sploh ne vedo, zakaj jih potrebu- jejo. Vsi se še spominjamo na fax, ki ga je nadomestilo hitro in lažje pošiljanje sporočil po elektronski pošti. Faktur ne dobivamo več po pošti! In vse to se bo še spreme- nilo. S krovno organizacijo SKGZ tesno in dobro sodelujete? Ja, to je znamenje časa, v bistvu moramo iskati skupne rešitve. Ni P pa prvič, da povem, in bom zatoše enkrat: dokler bom sam pred-sednik SSO, ne bo nobene združitve med krovnima, ker ima vsaka svojo identiteto, bom pa istočasno tudi povedal, kako mo- ramo skupaj sodelovati, ko gre za skupne zadeve, skupne organiza- cije, skupno reševanje težav. Dve krovni morata obstati, ker imata dve različni identiteti in imamo tudi različno zgodovino, če hočete, tudi ideološko prepričan- je, vendar pa moramo sodelova- ti, še posebej, ko se obračamo na javne uprave, ko gre za skupno dobro, ko gre za vso slovensko narodno skupnost. Tu moramo imeti skupen jezik, skupen načrt in nastop, saj gre za izjemno po- membne zadeve za našo narod- no skupnost. Na primer: nima- mo skupnih stališč, ko gre za na- rodni dom v ulici Filzi, Svet slo- venskih organizacij je trdno pre- pričan, da je to slovenski dom, ne pa multikulturno bivališče ostalih jezikovnih manjšin. Naj- prej moramo poskrbeti za svoje organizacije, nato šele za ostale. Minulo leto je narodna manjšina prejela več denarja. Skupaj ste se odločili tudi za večje projekte, kot je gradnja Stadiona 1. maj v Trstu. Nekaj besed več o tem. V letih 2012, 2013, 2014 so bile denarne rezerve, tega ne smemo pozabiti. Veseli smo, da smo ta denar prejeli, lahko bi rekli, da je manjšina ta neporabljeni denar spet dobila in tega moramo biti veseli. Denar ni bil torej podar- jen, ampak gre za denar, ki je bil namenjen naši narodni skupno- sti. O projektu Stadion 1. maj se je dogovorjal že moj predhodnik, predsednik Drago Štoka, saj gre za izjemen projekt v dobro vsej naši narodni skupnosti v Trstu in tudi širše. Ne smemo pozabiti, da pri tem pomembnem pro- jektu ne sodelujeta samo krovni organizaciji, am- pak tudi in predvsem Združenje slovenskih športnih združenj v Ita- liji. Ko sva že pri tej orga- nizaciji, bi rad njenemu predsedniku Ivanu Jožiju Peterlinu iz srca zaželel čim prejšnjega okrevanja, saj vsi vemo, kako dragocen je. Ko go- vorimo o novem špor- tnem središču v Trstu, ne smemo pozabiti, da bo povezovalni člen z našimi šolami, gre torej za dobro premišljen načrt. Rad bi povedal, da sta se celoten izvršni od- bor in svet SSO odločila, da vstopimo v ta projekt in ga podpremo. Nihče se ni nad tem pritoževal ali nasprotoval tej odločitvi. Zato sem trdno pre- pričan, da je Stadion 1. maj kraj vseh nas, to pomeni celotne slo- venske manjšine. Pred meseci smo na sestanku v Gorici s pred- sedniki naših imovin v Gorici in Trstu odobrili sklep za obnovo stavbe na Placuti, saj ni bilo dru- gih prošenj. Placuta ima zgodo- vinski pomen za vso Gorico in za našo narodno skupnost. Koliko pisem v Novem glasu je bilo v prid temu popravilu, ki se bo zdaj končno uresničilo! Veliko denarja je bilo tudi za ostala ma- jhna popravila naših stavb. Ne- katerim prošnjam niso ugodili, mogoče pa jih bomo še kdaj predstavili. Veliko pozornost namenjate mladim silam naše skupnosti. Res, mladim namenjam veliko pozornosti predvsem zato, ker so mladi naša prihodnost, prav oni bodo morali namreč prevzeti vo- denje naših organizacij. Danes moramo kadrovati med mladi- mi, zaupati jim moramo in jih angažirati najprej v manjših društvih, da se naučijo vodenja in da bodo tako lahko prevzeli naše delo. Danes se družba iz- jemno hitro spreminja, to je dej- stvo, in mladi bolje razumejo težave in vidijo rešitve. Da ne bom slabo razumljen, naj po- vem, da ne kritiziram starejših, ki vodijo naše organizacije, a mo- rajo zaupati mladim, najti nove sile, jih naučiti, kajti samo na ta način bomo imeli prihodnost. Mladi morajo postati ob nas od- govorni in nam v bistvu poma- gajo. Vesel sem, da je pred krat- kim postala predsednica Zveze cerkvenih pevskih zborov Rossa- na Paliaga, ki je sposobna in bo gotovo prinesla v Zvezo dosti do- brega in nove zamisli. Poglejte, kaj dela števerjanska mladina, s kakšno vnemo in kakšne novosti ponuja naša publiki! Pomislimo na velik uspeh Petre Grassi na zborovskem področju! In še bi lahko našteval. Kaj niso naši uspešni? Škoda, da jih nihče ne predlaga, da bi prejeli priznanje na naši Prešernovi proslavi. Šolstvo. Na tem področju smo premalo naredili, kar ni dobro. Premalo se ukvarjamo z našo šolo. V Ka- nalski dolini smo se zelo an- gažirali, vendar moram povedati, da usklajenega delovanja na tem področju v naši deželi žal nima- mo. To bo govoto velik izziv za leto 2018. Zavedati se moramo novih razmer pri nas. Kjer je bilo še do včeraj vse pretežno sloven- sko, je žal danes drugače. Tudi če pomislim na nekatere primere v Gorici ali v Trstu, ugotavljam, da se moramo zares strateško odločiti, kaj je najbolj primerno. Ali šole še odgovarjajo našim po- trebam ali bi potrebovale spre- membe? Seveda to ni samo skrb krovnih, vsi se moramo zavze- mati za čim boljšo šolo s sloven- skim učnim jezikom. Čim prej se moramo sestati z deželnim šol- skim uradom in narediti skupen načrt. Veliko skupnega dela nas čaka. Volitve so tu. Skrbijo nas. Ne- kaj besed o tem. Že na skupni tiskovni konferenci konec leta v Trstu sem jasno po- vedal, da obstaja stranka Sloven- ska skupnost, ki odloča o poli- tični strategiji za prihodnje volit- ve. Naše organizacije, društva, ljudje, ki delujemo v okviru SSO, se prepoznavamo v samostoj- nem političnem nastopu Sloven- ske skupnosti. / str. 14 Jurij Paljk ivimo v svetu, ki zahte- va od nas nove izkušnje in preizkušnje. Vse močnejši informacijski toko- vi nam omogočajo stike s ce- lim svetom, spoznavanje kra- jev, ki so več tisoč kilometrov oddaljeni od nas. To pa daje možnost novim generacijam, v katere spada naša Diana Berte', letnik 1994, ki je ma- turirala na klasičnem liceju Primož Trubar v Gorici, da se preizkusijo in se podajo v nov svet priložnosti. Njena zgod- ba se mi je zdela omembe vredna, zato sem ji ponudil možnost, da v intervjuju predstavi pot, ki jo je iz Gori- ce privedla do Šanghaja, na Kitajskem. Ker sva z Diano bratranca, sva se med pogovorom seveda ti- kala. Kako to, da si se odločila za študij kitajskega jezika? Pred petimi leti bi se morala vpisati na univerzo, toda juli- ja še nisem vedela, kam bi šla. Začela sem razmišljati o evropskih jezikih, nato pa sem se odločila za vzhodne, ker so se mi zdeli zanimivejši. Razmišljala sem o japonščini, arabščini in kitajščini in na- zadnje izbrala prav kitajščino, ker mi je zvenela najlepše. Vpisala sem se na univerzo v Benetkah, in sicer na fakulte- to za jezike Ca’ Foscari. Kako je potekal študij v Be- netkah? Na začetku je bilo izredno zahtevno. Bila sem skorajda edina, ki se nisem nikoli učila kitajščine, medtem ko so se je Ž drugi učili že na višji šoli.Profesorji so predavali zelohitro, jaz pa sem težko sprem- ljala razlage; bala sem se, da mi ne bo uspelo. Bila pa sem v čudovitem mestu, spoznala nove ljudi, raziskovala Benet- ke in res uživala mesto, tako da študij ni bil vedno na prvem mestu. V drugem let- niku pa se je situacija spreme- nila in uspelo mi je doseči ra- ven znanja vseh ostalih, ob tem pa sem se še vpisala na japonščino, ki je bila, ravno tako kot kitajščina, pre- cej zahtevna. Naj- večji izziv pa je za- me predstavljalo tretje leto, ko sem šla, pred diplomo, pet mesecev na Kitajsko, v mesto Chang Chun, na skrajni sever. Kako je poteka- lo življenje v Chang Chunu? Ko sem prišla na Kitajsko, sem se zavedela, da so bile lekcije v resnici samo pripra- va na to, kar me je res čakalo: v Chang Chunu nihče ne go- vori nobenega drugega jezika razen mandarinske ki- tajščine. Mesto stoji ob meji s Severno Korejo, na isti geo- grafski višini kot mesto Vla- divostok v Rusiji, in je eno iz- med najbolj severnih mest na Kitajskem. Ko sem marca prišla tja, je bila povprečna temperatura -25°C. Ime me- sta pomeni “dolga pomlad”, toda tam pomlad dejansko ne obsta- ja, ker se tempera- tura dvigne od - 30°C do 30°C. Kljub temu da so mi povedali, da je življenje v tistem mestu psihološko zahtevno, sem se zavedela tega le, ko sem prišla tja. Bili smo večji del časa zaprti v univerzitet- nem kampusu, ki je bil ves siv, oddaljen 40 km od sre- dišča. Zelo me je presenetilo, ko sem opazila, da smo za- hodnjaki privilegirani v pri- merjavi z drugimi študenti: mi smo živeli v sobah po dva in dva in smo imeli majhen grelec na elektriko; Kitajci pa, ki so živeli malo dlje od nas, so bili v sobah po osem ali devet in niso imeli pravice do grelca. Ravno tako smo mi lahko imeli ogrevanje v razre- dih, oni pa ne. Med tednom nismo smeli zapuščati po- slopja. K sreči pa smo ob kon- cu tedna lahko šli v mesto, to- da, ker je kampus zapiral vra- ta ob desetih zvečer, smo se začeli posluževali stranskih, kletnih vrat, ki so nam nudile vstop v kampus. Tisti del kampusa, ki je bil namenjen Kitajcem, pa ni imel stran- skih vrat za vstop v poslopje, tako da, kdor se je zakasnil, je ostal zunaj. Profesorji so bili z nami zelo prijazni, s Kitajci pa včasih tako hudobni, da jih niso pustili iti spat, če so kaj zagrešili. Zakaj so bile take razlike med zahodnjaki in kitajski- mi državljani? Kitajci obožujejo nas zahod- njake. Kamorkoli greš, vsi buljijo vate, ker niso nikoli vi- deli nobenega zahodnjaka. Ko smo hodile v mesto, ki je bilo oddaljeno eno uro vožnje, so včasih prihajale k nam dekleta in nam začele poljubljati roke, prav tako tu- di njihovi fantje. Vsi so nam plačevali vse, pile in jedle smo za- stonj, nastajale so celo vrste ljudi, ki so si želeli se sli- kati z nami. Doga- jalo se je celo, da so fantje pošiljali svoja dekleta proč od miz in ponuja- li nam prazne se- deže, one pa so objokane odhaja- le in se sploh niso upirale. Čutila sem se zelo nepri- jetno, ker smo bili prava cir- kuška atrakcija. Ko si se vrnila domov in di- plomirala, si se odločila, da boš nadaljevala študij na Kitajskem, toda ne na seve- ru, ampak v Šanghaju. V čem se razlikuje to mesto s severom? Ko sem bila na severu, sem ves čas čakala na vrnitev do- mov. Tam ni bilo ničesar, kar bi me lahko spominjalo na dom ali dalo kakšno večje za- doščenje. Doma pa sem se za- vedela, da sem se tam naučila res veliko, bodisi glede jezika, ker tam ni nihče govoril niti besede v angleščini, bodisi glede družbe, ki živi tam, ki je zelo nazadnjaška in revna. Šanghaj je popolnoma dru- gačna realnost. Spominja na New York, v katerem najdeš vse, kar zadeva svet, od hrane do ljudi in kultur: v Šanghaju živi ves svet. Zaljubila sem se v to mesto že od prvega dne in, če ne bi imela v Gorici svojega fanta, bi tudi ostala tam, in se ne bi vrnila domov po izpitnem obdobju. V Šan- ghaju sem razumela, kako je naš svet v resnici napreden. Spoznala sem nekaj študentk, ki so se poslužile projekta Era- smus le zato, da so zakasnile svojo dogovorjeno poroko za šest mesecev ali eno leto. Mi- slila sem, da se to dogaja sa- mo v filmih, toda videla sem, da je to resničnost predvsem v južnoazijskih državah. Spoznala sem tudi veliko Ru- sov in njihove navade. Spoz- nala sem ves svet v enem me- stu in ta je ena izmed glavnih razlik med Chang Chunom in kozmopolitskim Šangha- jem. Kakšno je življenje v Šan- ghaju? Ko sem prišla tja, sem spoz- nala vse kitajske navade. Začela sem jesti kitajsko hra- no, se premikati s podzemsko železnico, spoznavati njihovo kulturo itd. Mesto je razdelje- no na več četrti in v vsaki živijo ljudje iz določenih ki- tajskih provinc, tako da, če si želiš hrane iz Tibeta, ti je do- volj iti v tibetansko četrt me- sta in tam boš našel Tibetan- ce, njihovo hrano in kulturo. Tukaj pa sem prvič opazila, da je težko vzpostavljati stike s Kitajci. Spoznala sem veliko (Južnih) Korejcev, Rusov in Japoncev in se z njimi tudi veliko pogovarjala o svetov- nih dogajanjih, sedanjosti in celo o Severni Koreji. Kmalu pa sem razumela, da Korejci raje ne govorijo o problemih s Severno Korejo, na podo- ben način tudi Japonci se ne radi pogovarjajo o odnosih med Japonsko in Kitajsko. Pa- ziti moraš, o čem govoriš, Ko- rejcev ne smeš spraševati, od kod so doma, ker so gotovo iz Južne Koreje, Japonce pa, za- kaj so v slabih stikih s Kitaj- sko. Katere so pa bistvene razli- ke med tukajšnjim življen- jem in tamkajšnjim? Kitajci imajo popolnoma ra- zlične navade od nas. Prvi mesec sem se težko prilagaja- la njihovim urnikom: kosilo je bilo že ob 11.30, večerjali pa smo ob 18. uri. Ni mi pa še uspelo razumeti, kako raz- mišljajo. Spoznala sem ljudi, ki so bili zelo odprti do zaho- da, a tudi veliko takih, ki so zelo zaprti in konservativni. Mislila sem, da so mladi bolj odprti, dokler nisem spozna- la, da so skoraj vsi šanghajski prebivalci tam le zaradi za- služka. Kitajci, točneje Šan- ghajčani, sploh ne skrivajo dejstva, da jih zanima samo tvoj denar: če se hočeš kam vpisati, te z vso silo vabijo tja in ti celo povejo, da želijo imeti tvoj denar. V primeru, da se ti zgodi kaj takega, mo- raš zelo odločno odgovoriti, da nočeš, drugače te lahko začnejo neprestano klicati po telefonu in, v najslabšem pri- meru, zasledovati. Da se ne bo zdelo, da so taki samo Ki- tajci: kdorkoli se preseli v Šanghaj za delo, se preseli tja samo zaradi zaslužka; tam je tudi veliko Italijanov, ki se obnašajo prav kot vsi ostali. / str. 12 Tadej Pahor Goričanka Diana Berte' pri 23 letih že osvaja Šanghaj Od Gorice in Benetk do Chang Chuna in Šanghaja Foto JMP Kristjani in družba8. februarja 20184 Znamo kritično razmišljati? Lotterie, lotto, slot machines V ponedeljek, 29. 1. 2018 (pone- deljek 4. tedna med letom), smo pri mašah brali evangelijski odlomek o tem, kako je Jezus v Geraški deželi izgnal legijo hu- dobnih duhov in jim dovolil, da gredo v čredo svinj in s tem osvo- bodil obsedenca. Nečisti duhovi so obsedli svinje. Okoli dva tisoč svinj je planilo v jezero, kjer so utonile (Prim. Mr 5,1- 20). Zanimiva je bila reakcija prebivalcev. Ni jim bilo mar za osvo- bojenega člo- veka, skrbela jih je ekonom- ska škoda, ki je nastala. Jezusa niso prosili, naj izžene hudobne duhove iz še drugih obsedencev, ampak so ga prosili, naj odide iz njihove dežele. Da ne bo novih proble- mov! Kajti, kjer se pojavi Jezus, so problemi! Jezus prihaja, da uniči vse, kar uničuje človeka! Kot je razvidno iz evangelijev, si hudoni duhovi niso želeli Jezu- sove prisotnosti. Morda tudi mi nočemo, da Jezusov nauk vstopi v naše življenje. Rajši živimo kot pogani, ker je tako lažje, ker nam tako “paše”, ker potrebujemo opij … Koliko ljudi, predvsem otrok in mladih, postane zasvojenih zara- di droge? Koliko ljudi in družin propade zaradi igralništva? Koli- ko vojn je načrtovanih zaradi za- služkov s prodajo orožja? Marsi- kaj za človeka škodljivega in po- gubnega bi lahko odgovorni na raznih družbenih položajih pre- prečili, a tega zaradi osebnih eko- nomskih interesov in interesov privilegiranih družbenih skupin ne naredijo, čeprav imajo morda polna usta prijaznih besed, ki naj bi kazale na sočutje z žrtvami. Celo za zdravljenje in bolnišnice poskrbijo, kajti tudi iz tega se da vleči dobre zaslužke. Mar ni ob- sedenost s pohlepom in hi- navščino še veliko hujša za- sužnjenost, kot je bila obsede- nost človeka, ki ga omenja zgoraj navedeni odlomek evangelija? Pretekli teden sem si v Trevisu ogledal zanimivo razstavo Lotte- rie, lotto, slot machines, ki jo je pripravila Fondazione Benetton Studi Ricerche. S spletne strani (http: //www. fbsr. it/agenda/lot- terie-lotto-slot-machines) je raz- vidno, da je bilo ob razstavi več posvetov, predavanj in okroglih miz o zgodovini igralništva, o etičnih vprašanjih, o “ludopati- ji” in škodljivih vplivih igral- ništva, o igralništvu v literaturi, pa tudi o analizah množičnega igralništva, ki je značilno za naš čas. Demoni, sile zla in sile smrti pa- radirajo tudi po naših krajih. Na- puh, egoizem, nasilje, sovraštvo, užaljenost in maščevalnost, za- grenjenost in žalost človeka uničujejo in razčlovečujejo. Za vse “bolezni” žal tabletke, ki jih proizvaja farmacevtska industri- ja, ne pomagajo. Tudi igralnic imamo v Sloveniji na pretek. Žal, hazard ne poteka le v igralnicah, temveč tudi v bančnih in drugih ekonomskih poslih, v politiki... Na razstavi opazimo, da tudi Cerkev ni imu- na. Le redki so, ki o vsem, kar se danes dogaja, kritično razmišlja- jo. Prav je, da nam ni vseeno za nas same in za našo prihodnost. Kako je z našim zdravjem? Se za- vedamo nevarnosti bioteroriz- ma? Bomo v prihodnosti sploh še plodni? Se bodo ribe v morju in druge živali še razmnoževale? S krščanskega vidika so zgornja vprašanja pomembna tudi zato, ker so v povezanosti z najpo- membnejšim vprašanjem: “Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa za- pravi”? (Mr 8,26). Če nam je res za dobro skupnosti ter za dobro vsakega človeka in ne le koristi družbenih elit, po- tem se nehajmo sprenevedati in skrivati. Postavimo si ključna vprašanja: “Kaj je prav in kaj je narobe; kaj je etično in kaj sprevrženo; kaj je za človeka do- bro in kaj pogubno; kaj je za družbo koristno in kaj škodlji- vo”? Bog je Svoboda. Glede na to, kaj se na svetu dogaja, bi bilo “Bog je Svoboda” kar primerno geslo za naslednje jubilejno sve- to leto. Z Božjo pomočjo se po- stavimo proti vsemu, kar nas za- sužnjuje. Boljše kot razlikovanja med dobrimi in hudobnimi, je razlikovanje med svobodnimi in sužnji. Bodimo svobodni! Reci- mo Zlu, Vragu, Hudemu: “V imenu Jezusa Kristusa umolkni in se poberi proč od nas”! Da ro- jak prost bo vsak … Razstavo Lotterie, lotto, slot ma- chines si lahko v središču Trevisa (via Cornarotta, 31100 Treviso) ogledate še do 18. februarja: četrtek in petek od 15. do 20. ure; sobota in nedelja od 10. do 20. ure. Vstop je prost. Po pred- naročilu je možen tudi voden ogled. Bogdan Vidmar Naša molitev je podobna reki ... Preblisk na parkirišču a parkirišču izstopim iz avta. Približa se mi neznaka in reče: “Go- spod, hvala, ko zame moli- te”! in odide dalje. Neznana oseba, nisem imel niti čas, da bi jo nagovoril, jo vprašal, kdo je? - Skratka, hladen tuš, pa vendar za- goneten … Obrnil sem se, usedel v av- to in odšel domov. Ta stavek me je pretresel. Nikoli do danes se mi še nihče ni zahvalil za molitev. Prav tako kot drugi dobivam v življenju zelo malo zahval - gotovo znatno več takšnih ali drugačnih kritik. Sicer pa se to navadno dogaja nam vsem, ne samo meni. - Vendar, mene je ta stavek: “Gospod, hvala, ko zame mo- lite”! iznenadil in tudi vzne- miril. - Tisti dan sem prvič razmišljal: “Koliko sploh mo- lim za druge, čeprav molim”! Obenem se mi je zastavila ko- pica vprašajev: “Koliko starši molijo za svoje otroke”? “Ko- liko molita zakonca drug za drugega”? “Koliko molimo za družine, za Cerkev, morda tu- di za blagoslov v naših družinah”? Znano je, da so starši, ki red- no dnevno molijo za svoje otroke, pa ne samo zanje, ampak za vse, ki jih pozna- mo, saj smo vsi potrebni mo- litve. Naša molitev je podobna re- N ki, ki neprestano teče in od-naša s seboj vse, kar se v njejin ob njej nabira … Pred očmi imam bujno zgo- dovino ob Genezareškem je- zeru, obenem pa mi stopa v ospredje popolnoma okame- nela, odbijajoča pokrajina, ki obdaja Mrtvo morje. Zna kdo razložiti ti dve nasprotji? Pred nami se razprostirata dve ra- Duhovniški Maziljenec v Izraelu Če je bil prvi Mojzesov blagoslov namenjen Judovemu rodu, je bil drugi blagoslov na- menjen Levijevemu duhovniškemu rodu. Duhovniška služba je imela dve temeljni vlogi, da posreduje Božjo voljo ljudstvu in skrbi za daritveno bogoslužje. Poleg rodov- nega duhovništva je obstajalo še duhov- ništvo voditeljev rodov in karizmatičnih vo- diteljev: Mojzesa, Jozueta, Samuela. Oko- liščine so se spremenile po propadu monar- hije in osvoboditvi iz babilonskega sužen- jstva. Tedaj so du- hovniki dobili večjo vlogo, tempelj je predstavljal Božjo prisotnost med ljud- stvom, kot vrata v želeni čas odrešenja. Tako sta se kraljev- stvo in duhovništvo vedno bolj združeva- la v ideji Mesija. Po- sebne pozornosti je bila deležna vloga velikega duhovnika. Veliki duhovnik je postal edini pred- stavnik skupnosti in je opravljal posred- niško vlogo v odnosu do Boga. Prav tako je opravljal politično vlogo in bil oblečen v kraljevske paramente. Zaharijeva knjiga go- vori o dveh oljkah, dveh posvečenih ose- bah, velikem duhovniku in deželnem upra- vitelju, po katerih Bog uresničuje svoje načrte. (Zah 4,14) Razbiranje in prenašanje Božjih razodetij se je posredovalo na pismouke, duhovniki pa so se osredotočili na bogočastje, ki je klicalo k pokori in zadoščevanju. Toda tako povz- dignjen duhovniški rod je vedno bolj padal v moralni razpad. Nehemija je končal svojo knjigo z odločno kritiko proti visokemu kle- ru v Jeruzalemu, ki se je povezal z voditelji Samarije. Malahija je prerokoval, da bo prišel prihodnji glasnik, ki bo pripravil pot Gospodu in očistil svetišče. Pričakovanje v duhovništvu je bilo zasenčeno in je ra- zočaralo, zato so preroki svoje napovedi Me- sija obrnili v smeri Davidove korenine. Prihod Grkov je še povečal nasprotje, začelo se je preganjanje Judov, ki se niso hoteli po- drediti njihovi kulturi in poganskemu vero- vanju. Duhovnik Malahija je odšel s svojimi sinovi v hribe in začel upor. Ponovno je na- stala povezava kraljevskih in du- hovniških mesi- janskih napovedi z upanjem v Božji poseg v konkretne razmere. Po zmagi je Juda Makabejec očistil tempelj in obnovil češčenje na čast Jahveju. Na osnovi teh dogod- kov je bila sesta- vljena Danijelova knjiga, ki je spre- govorila o skrivno- stni podobi Sina človekovega, ki se pojavi v težkem času zgodovine, ki ga predstavlja morje in ga premetavajo vetrovi. 'Konec', ki sta ga napovedovala preroka Amos in Ha- bakuk, se tu spremeni v 'čas konca', v kate- rem se odvija boleči porod nove Božje pri- sotnosti v svetu. Dvakrat je omenjen Mesija, in sicer bolj v skrivnosti prihodnosti kot v duhovniški podobi. Sin človekov bo prišel na oblakih neba in razkril oblast presežnega Boga nad vsem na svetu. Danijelova knjiga spregovori o raznih nesrečah, vidi tudi pri- hodnje razdejanje Jeruzalema in templja. S tem že nekako nakazuje prihodnje dogajan- je Kristusove velikonočne skrivnosti. ZAKAJ PRAV JEZUS? (14) PRIMOŽ KREČIČ zlični vodi, ki pa sta druga od druge oddaljeni samo nekaj desetin kilometrov. Napaja ju ista reka Jordan s svojim bla- goslovom. Odgovor: “Ker v eno vodo priteka blagoslov in teče iz nje”! Druga pa nima nobenega odtoka. Podobno je pri človeku. Če samo sprejemamo vase – bla- gostanje, priznanje, naklonje- nost, pohvale, uspehe, ljube- zen … ne oddajamo pa nič, nas zasujeta pesek in sol egoizma. Potem nismo več živa voda, am- pak mrtva vo- da. Brez večne člo- vekove dinami- ke, človekove harmonije, je- manja in vračanja v od- nosu do ljudi in tudi v odno- su do Stvarni- ka, prav ta di- namika nam dopušča rast in razcvet, ki nas ne izčrpa, am- pak napaja in dopušča, da se spustimo v svojo resničnost, kjer so svetla in senčna ob- močja naše biti. Ambrož Kodelja Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliškega tiska, časnikarjev, pisateljev in tiskar- jev, je goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli v žup- nijski cerkvi v Podturnu pri večerni maši 26. ja- nuarja poudaril, da katoliški časnikarji delajo za dobro ne le Cerkve, temveč celotne družbe. V pridigi je povzel nekaj misli iz papeževe poslani- ce ob 52. svetovnem dnevu sredstev množičnega obveščanja, posvečenih lažnim novicam (“fake news”) in novinarstvu miru. Resnica s krščan- skega vidika ima opraviti z medčloveškim odno- som, je temelj, na katerega se lahko naslonimo, da ne pademo; je temelj ljubezni, zvestobe in za- nesljivosti tistega, ki ljubi. V tem smislu resnica osvobaja. Resnične in preverjene novice so po- membne za razvoj skupnega dobrega, rojevajo zaupanje in odpirajo poti miru. Časnikarji imajo zato pomembno nalogo pri vzpostavljanju miru, ki sloni na spoštovanju in ovrednotenju vsake osebe, ki gradi slogo in vzbuja upanje. Papež Frančišek je v ponedeljek, 5. t. m., v Vatikanu prvič na avdienci sprejel turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. To je bil prvi uradni obisk turškega predsednika ali premiera od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Turčijo in Svetim sedežem leta 1960. V središču pogovorov je bil status Jeruzalema, potem ko so ZDA konec lanskega leta priznale Jeruzalem za prestolnico Izraela, čemur nasprotujeta tako papež kot Turčija. Papež in Erdogan sta v pogovoru izpostavila potrebo po spodbudi miru in stabilnosti na Bližnjem vzhodu z dialogom in pogajanji ob spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega prava. Govorila sta tudi o odnosih med Turčijo in Vatikanom, razmerah v Siriji, boju proti terorizmu ter po napovedih urada turškega predsednika tudi o ksenofobiji in islamofobiji. Papež je Erdoganu v odprtem delu avdience poklonil “simbol sveta na podlagi miru in pravičnosti” - bronast medaljon z reliefom angela miru, ki tlači demona vojne. Erdogan na avdienci pri papežu foto dd Kristjani in družba 8. februarja 2018 5 Poslanica svetega očeta Frančiška za 52. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja “Resnica vas bo osvobodila” (Jn 8,32) - Lažne novice in novinarstvo miru ragi bratje in sestre, v Božjem načrtu je člo- veško sporočanje bistve- ni način za življenje v občestvu. Človeško bitje, podoba in sličnost Stvarnika, je sposobno izraziti ter podeliti resnično, dobro in lepo. Sposobno je pripovedovati o la- stni izkušnji in o svetu ter tako graditi spomin in razumevanje dogodkov. Toda človek, če hodi za svojo ošabno sebičnostjo, lah- ko popači tudi uporabo sposob- nosti sporočanja, kakor na to že od vsega začetka pokažejo sveto- pisemski dogodki o Kajnu in Abe- lu ter o Babilonskem stolpu (prim. 1Mz 4,1-16; 11,1-9). Pačen- je resnice je značilen simptom takšne izkrivljenosti, bodisi na posameznikovem nivoju bodisi na tistem skupnem. Nasprotno pa po zvestobi Božji logiki postane sporočanje področje izražanja la- stne odgovornosti v iskanju resni- ce ter v izgradnji dobrega. Danes smo v kontekstu vedno hitrejšega sporočanja ter znotraj digitalnega sistema priče pojavu “lažnih no- vic”, tako imenovanih “fake news”. To nas vabi k razmišljanju in me je napeljalo na to, da po- svetim to poslanico tematiki o re- snici, kakor so to že večkrat storili moji predhodniki, začenši s Pa- vlom VI. (prim. Sporočilo 1972, Družbeno obveščanje v službi re- snice). S tem hočem ponuditi pri- spevek k skupnemu prizadevanju preprečevanja širjenja lažnih no- vic ter ponovno odkriti vrednost novinarskega poklica ter osebno odgovornost vsakega pri spo- D ročanju resnice.1. Kaj je lažno v “lažnih novi-cah”? “Fake news” je kontroverzni izraz in je predmet razprav. Navadno se tiče dezinformacije, razširjene na omrežju ali po tradicionalnih me- dijih. Ta izraz se torej nanaša na neutemeljene informacije, ki slo- nijo na neobstoječih ali izkrivlje- nih podatkih in imajo namen za- vajati ali celo manipulirati z bral- cem. Njeno razširjanje se dogaja zaradi hotenega namena vplivati na politične izbire in pospeševati ekonomske koristi. “Fake news” je učinkovita predv- sem zaradi svoje mimetične (po- snemovalne) narave, torej zaradi svoje sposobnosti, da je prepričlji- va. Nadalje, te novice so lažne, a verjetne, so varljive v smislu, da so sposobne pritegniti sposob- nost naslovnikov, saj spodbujajo stereotipe in predsodke, razširjene znotraj družbenega tkiva in tako izkoriščajo preprosta in neposred- no odzivajoča se čustva, kot so te- snoba, zaničevanje, jeza in ra- zočaranje. Njihovo razširjanje lah- ko računa na manipulativno upo- rabo “družbenih omrežij” ter lo- gik, ki zagotavljajo njihovo učin- kovitost. Na ta način vsebine, čeprav neutemeljene, pridobijo takšno vidljivost, da celo verodo- stojnim preklicem težko uspe za- jeziti škodo. Težava razkrivanja in izkorenin- jenja “fake news” je tudi v tem, da osebe medsebojno vplivajo druga na drugo znotraj istovrstnih digi- talnih področij, neprepustnih za drugačne vidike in mnenja. Izid te logike dezinformacij je lahko takšen, da namesto zdravega soočenja z drugimi viri informa- cij, ki bi lahko prebudila dvom v predsodke in bi odprla konstruk- tiven dialog, tvegamo, da nepro- stovoljno postanemo aktivni ude- leženci razširjanja skrajnih in neutemeljenih mnenj. Drama- tičnost dezinformacije je v diskre- ditaciji (vzetju dobrega imena) drugega, prikazati ga kot sovražnika, vse do demoniziranja, ki lahko poveča spore. Lažne novice tako razodevajo prisotnost drž, ki so istočasno ne- strpne in preobčutljive, z edinim namenom, da bi lahko razširjale domišlja- vost in sovraštvo. To pa ko- nec koncev vodi v zlaga- nost. 2. Kako jih lahko prepozna- mo? Nihče od nas ni oproščen odgovornosti, da bi se uprl tej zlaganosti. To početje si- cer ni lahko, ker sloni de- zinformacija na različnih izrazih, namenoma nejasnih in prefinjeno zavajajočih, saj se včasih poslužuje dobro izbranih mehanizmov. Zato so hvale vred- ne vzgojne pobude, ki omo- gočajo učenje branja in vredno- tenja sporočevalnega konteksta ter poučevanja, da ti ne bodo ne- zavedni razširjevalci dezinforma- cij, temveč aktivni udeleženci nji- hovega razkrinkavanja. Prav tako so hvale vredne institucionalne in pravne pobude, s katerimi si prizadevajo določiti norme, na- menjene zajezitvi tega pojava, ka- kor tudi tiste, ki so jih začele teh- nološke in medijske družbe, spo- sobne določiti kriterije za prever- janje osebne identitete, ki se skri- vajo za milijoni digitalnih profi- lov. Takšno preprečevanje in identifi- ciranje mehanizmov dezinforma- cije pa zahteva tudi temeljito in pozorno razločevanje. To, kar je potrebno razkrinkati, je tisto, kar bi lahko definirali kot “logika kače”, ki se je sposobna povsod zakrinkati ter nato ugrizniti. Gre za strategijo, ki jo je uporabila “prekanjena kača”, o kateri govori Prva Mojzesova knjiga in je bila na začetkih človeštva avtorica prve “fake news” (prim. 1Mz 3,1- 15) ter z njo prinesla tragične po- sledice greha, ki so se pokazale v prvem bratomoru (prim. 1Mz 4) in v drugih številnih oblikah zla proti Bogu, bližnjemu, družbi in stvarstvu. Strategija tega spretne- ga “očeta laži” (Jn 8,44) je ravno v posnemanju (mimesis), v po- tuhnjenem in nevarnem zapelje- vanju, ki si utira pot do srca člo- veka z lažnim in mamljivim do- kazovanjem. V pripovedi o izvir- nem grehu se skušnjavec približa ženi s hlinjenjem, da je njen pri- jatelj, da mu je mar za njeno do- bro, in jo nagovori s trditvijo, ki je samo delno resnična: “Ali je res Bog rekel: 'Ne smeta jesti od no- benega drevesa v vrtu'”? (1Mz 3,1). To, kar je Bog rekel Adamu, v resnici ni bilo, da naj ne jesta od nobenega drevesa, temveč sa- mo od enega drevesa: “Od dreve- sa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej” (1Mz 2,17). Žena kači odgovori in ji to razloži, ven- dar se pusti pritegniti provokaciji: “Toda o drevesu, ki je sredi vrta, je rekel Bog: 'Ne jejta od njega, tu- di dotikajta se ga ne, drugače bo- sta umrla'”. Ta odgovor je legali- stičen in pesimističen, saj se je žena s tem, ko je dala prav lažniv- cu ter se pustila pritegniti njegovi razvrstitvi dejstev, pustila zapelja- ti. Pozornost je namreč namenila njegovemu zagotovilu: “Nikakor ne bosta umrla” (v. 4). Zatem skušnjavčeva razlaga dobi navi- dezno verodostojnost: “Bog ve, da se vama bodo tisti dan, ko bosta jedla od njega, odprle oči in bosta kakor Bog, spoznala bosta dobro in hudo” (v. 5). Na koncu se pride do razvrednotenja očetovskega priporočila Boga, ki je bilo zaradi dobrega, in se gre za mamljivim zapeljevanjem sovražnika: “Žena je tedaj videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled” (v. 6). Ta svetopisemski dogodek razkriva bistveno dejstvo za našo razpravo, da nobena dezinforma- cija ni nenevarna, saj zaupanje v to, kar je lažno, prinese nesrečne posledice. Tudi navidezno ma- jhno izkrivljanje resnice ima lah- ko nevarne posledice. Pri tem gre namreč za naše poželenje. “Fake news” pogosto postanejo nalezljive, saj se zelo hi- tro razširijo in jih je težko zajeziti, ne toliko zaradi logike podelitve, značilne za “družabna omrežja”, temveč zaradi njenega oprijema nenasitljivega poželenja, ki se z lahkoto prebudi v človeškem bit- ju. Prav tako imajo tudi ekonom- ski in koristoljubni nameni za de- zinformacijo svoje korenine v žeji po oblasti, imeti in uživati, zaradi katere je za žrtve prevare veliko bolj tragično od vsake njene po- samezne manifestacije, saj preha- ja iz laži v laž, da bi nam ukradla svobodo srca. Zdaj je jasno, zakaj vzgoja za resnico pomeni vzgojo za razločevanje, preverjanje in preudarjanje želja ter nagnjenj, ki se gibljejo znotraj nas, da ne bi brez dobrega v sebi zagrizli v vsa- ko skušnjavo. / dalje Iz Vatikana, 24. januarja 2018, na god sv. Frančiška Saleškega. Frančišek lovesno mašno bogoslužje, ki se ga je udeležil tudi ame- riški veleposlanik Brent R. Hartley, je vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak, poleg njega pa so bili nadškof msgr. Stanislav Zore, nadškof msgr. Alojzij Cvikl, škof dr. Anton Jamnik, škof dr. Franc Šuštar, škof msgr. Metod Pirih, p. Ivan Bresciani, provincial Družbe Jezusove, Marjan Čuk, OFM, in cela vrsta duhovnikov, med kate- rimi sta bila tudi vikar za sloven- ske vernike v goriški nadškofiji Karel Bolčina in msgr. Renato Podbersič, župnik v Sovodnjah ob Soči. Med slovesnim priho- dom škofov in duhovnikov v cer- kev se je s kora zaslišal vstopni preludij, ki ga je na orgle zaigrala Urška Vidic. Tudi preludij ob kon- cu maše je bil zaupan njej. Sveto mašo je s kora s svojimi močni- mi, izrazitimi, kultiviranimi gla- sovi spremljal Slovenski oktet, prestižni sestav, ki s svojimi na- stopi prinaša košček domovine slovenskim izseljencem po vsem svetu. Pevci so pod vodstvom maestra Jožeta Vidica peli dele Sedme maše za moški zbor J. Trošta, in prelepe pesmi, ki pri- pomorejo k poglobljenemu doživljanju mašne daritve, Zgod- nja Danica (F. Kimovec), Kjer re- snična je ljubezen (A. Mav / J. Vi- dic), Koralno Alelujo, Schuberto- vo Ave Maria s solistom Vladimir- jem Čadežem, Svet (A. Jobsta), Panis Angelicus (solist Tim Ri- bič). Ob koncu pa je mogočno iz S vsega srca zazvenela Hvala večne-mu Bogu (M. Hayden), nazadnjeso pevci zapeli še F. Kimovca K te- bi želim. Pred darovanjem je dr. Bonutti doživel še nenadejano presenečenje: škof Bizjak mu je izročil najvišje odličje, ki ga daje Koprska škofija: odličje sv. Jožefa delavca, ki mu ga je škofija Koper dala ob devetdesetletnici življen- ja za izbrano in uspešno prehoje- no pot sožitja. To odličje se je pri- družilo vsem drugim odlikovan- jem in priznanjem, ki jih je do zdaj prejel dr. Karl Bonutti za svo- je zavzeto delo na različnih po- dročjih. Dr. Bonuttija in goste je pred mašno daritvijo najprej nagovoril kostanjeviški gvardijan p. Jernej Kurinčič in mu čestital ter se mu zahvalil, da je za praznovanje vi- sokega jubileja izbral prav kostan- jeviško cerkev, v kateri sta s po- kojno ženo Herminko pred sko- raj osmimi leti obhajala biserno poroko, kot je to omenil v nago- voru nadškof msgr. dr. Anton Stres, ki se sicer ni mogel ude- ležiti slovesnosti. Zato je njegov oris slavljenčevega življenja in de- la prebral prof. dr. Rafko Va- lenčič. Dr. Stres je poudaril predv- sem to, kar izstopa iz Bonuttije- vega življenja, in sicer “njegova rdeča nit oziroma rdeče-modro- beli trak, s katerim je vse njegovo življenje povezano v en sam šopek prizadevne ustvarjalne de- lovne zvestobe Kristusu, katoliški Cerkvi in slovenskemu narodu. Krščansko, slovensko in duhovno formacijo je dobil v domači družini, utrjeval jo je v internatu goriškega semenišča. V tista leta spada tudi njegova včlanitev v Katoliško akcijo, ki je v njem do- končno prebudila in utrdila laično krščansko apostolsko zav- zetost in delavnost, zaradi česar je l. 1945 skoraj postal žrtev ko- munistične represije. V Fribourgu v Švici je na katoliški univerzi končal ekonomijo. Med drugim je bil tudi mentor bodočega španskega kralja Jua- na Carlosa. Po poro- ki l. 1950 v Trstu sta z ženo odpotovala v Ameriko”, a že v prvem trenutku sta doživela bridko preizkušnjo, ker je bilo ukinjeno nje- mu obljubljeno de- lovno mesto. A dr. Bonutti se ni vdal. Kot navadni tovar- niški delavec je delal ponoči, podnevi pa obiskoval šolo in dosegel akademski naslov. Tako je lahko najprej delal kot učitelj, nato kot univerzitetni predavatelj, največ časa na državni univerzi v Clevelandu. V svoji dolgi karieri ni bil ka- rierist, je napisal dr. Stres. “Naš slavljenec je svoje aktivno de- lovanje, preden se je vrnil v domovino, sklenil kot diplo- mat. Že takoj po slovenski osa- mosvojitvi je postal častni konzul Republike Slovenije Združenih držav. Dr. Bonutti je svojo diplomatsko kariero končal prav kot diplomat na Svetem sedežu. Ni bil karieri- stični diplomat, bil pa je diplo- mat pri povezovanju, prizadevan- ju med različno usmerjenimi ljudmi. Tudi kot diplomat se je posvečal odnosom med sloven- sko državo in Cerkvijo, kar ni bilo lahko. Mnogo moči je porabil za urejevanje diplomatskih odno- sov med slovensko državo in Cer- kvijo, za kar vemo, da ni lahko”! V homiliji pa je škof Jurij Bizjak o dr. Bonuttiju dejal, da so ga na življenjski poti vodile načelnost, presežnost in krotkost: “Življenje je boj in devetdesetletnica da- našnjega slavljenca nam kliče v spomin tudi podobo devetdese- tletnega Makabejca Eleazarja, o katerem piše pisec Druge Knjige Makabejcev: 'On pa je napravil časten sklep, vreden njegovih let, ugleda njegove starosti, njegovih častitljivih in v naporih osivelih las, vreden njegovega vzornega življenja od mladosti, še bolj pa v soglasju s svetimi, od Boga dani- mi postavami' (2 Mkb 6,23). Tudi naš slavljenec je na svoji življenjski poti moral napraviti veliko takšnih častnih sklepov, da je ostal zvest sam sebi in svojemu prepričanju, svojemu narodu in svoji ožji ter širši domovini. Tudi on je, kakor pravi Sirah: 'Potoval po deželah tujih narodov in izku- sil dobro in hudo med ljudmi' (Sir 39,4). Na srečno in uspešno prehojeni poti so mu služili zlasti trije prapori: načelnost, pre- sežnost, krotkost”. Njegove pomenljive misli obja- vljamo v celoti na spletnem por- talu Novega glasa. V imenu zaradi bolezni odsotne- ga apostolskega nuncija eksc. nadškofa dr. Juliusza Janusza je njegove čestitke prebral č. g. Da- niele Liessi, ki je posredoval tudi blagoslov papeža Frančiška. Slavje se je po maši na- daljevalo v nekdanjem refektoriju kostanje- viškega sa- mostana. Tu- di tu je zado- nela pesem iz zrelih moških grl Slovenskega okteta. Naj- več skladb je bilo uglašenih na domovinske strune. Svoj prostor pa je dobil tudi črnski gospel. Ob tem zelo pomembnem jubi- leju se dr. Bonuttiju iskreno zah- valjujemo tudi zamejski Slovenci za vse, kar si je prizadeval in storil nam v prid. Tudi za vso pomoč, ki jo je izkazal pri gradnji Kato- liškega doma, brez katerega ne bi bilo niti današnjega Kulturnega centra Lojze Bratuž. Dr. Bonutti- ju, ki ima za sogovornika zmeraj prijazno besedo in nasmeh in se nikdar ne postavlja s svojimi pre- stižnimi naslovi, ki jih je dosegel na službeni poti, ampak je zmeraj prisrčen in domač, želimo, da bi mu Bog dal še veliko življenjske moči, da bi lahko nadaljeval svoje delo uspešnega posrednika in modrega svetovalca. S 1. strani / Slovesna zahvalna sv. maša na Kostanjevici nad Novo Gorico 90 izredno bogatih let dr. Karla Bonuttija Goriška8. februarja 20186 Srečanja pod lipami / Gost dr. Damjan Prelovšek “Arhitekt Plečnik, eden izmed največjih Slovencev” četrtek, 1. februarja 2018, je bil gost na Srečanju pod lipami umetnosti zgodovinar, diplo- mat in največji poznavalec de- la Jožeta Plečnika, dr. Damjan Prelovšek. Na večeru je pred- stavil monografijo Arhitektu- ra večnosti, kronološki potek del Jožeta Plečnika, ki jo lah- ko razdelimo na tri sklope, in sicer začetno obdobje, ko se je arhitekt še izobraževal, praško obdobje in ljubljansko obdob- je. Srečanje, ki sta ga priredila Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, je vodil umetnostni zgodovinar Saša Quinzi, ki je v uvodnih besedah predstavil gosta. Dr. Damjan Prelovšek je diplomi- ral na filozofski fakulteti v Ljubljani prav z nalogo o Plečniku in pozneje o tej temi tudi doktoriral. Zaposlil se je na današnjem umetnostnoz- godovinskem inštitutu Fran- ceta Steleta, bil je veleposla- nik Republike Slovenije in di- rektor generalnega direktora- ta za kulturno dediščino RS. Umetnostni zgodovinar je pravi izvedenec Plečnikovega dela, a pomemben je tudi za poznavanje arhitekture 19. stoletja, odprl je poti v razi- skovanje baročne arhitekture in kiparstva v Sloveniji. Gost je povedal, da je Plečnik eden največjih Slovencev vseh časov. Žalostno je, da se zanj zanimajo predvsem v tu- jini, verjetno, ker je bil Plečnik zelo veren človek in je imel med prijatelji pretežno duhovnike. To je bilo v socia- listični državi očitno zelo mo- teč dejavnik in je še danes. Dr. Prelovšek živi v stanovanju, ki ga je uredil Plečnik; na ogled prihajajo arhitekti s celega sveta, Slovenci pa skoraj niko- V li. Plečnik je za vse generacije,ki bodo sledile, velika šola ar-hitekture. Ne gre zato, da bi posnemali oblike njegove ar- hitekture, ampak duha, to, kar je on z arhitekturo hotel po- vedati. Sodobna arhitektura je precej zmedena. Arhitekti se orientirajo po fotografijah, če pa hočemo arhitekturo dejan- sko razumeti, ne moremo mi- mo Plečnika, je dejal Pre- lovšek. Plečnik je obiskoval gimnazijo, a je bil neuspešen, ker ga tak študij ni zanimal. Nekaj časa je bil tovarniški de- lavec in nato je obiskoval šolo za obrt v Avstriji. Končno pa je prišel do šolanja pri arhitek- tu Ottu Wagnerju in po treh letih že postal eden najpo- membnejših mladih arhitek- tov na Dunaju. To je tudi Wa- gnerjeva zasluga, saj mu je predstavil teorijo o oblačenju. To je teorija nemškega arhi- tekta, ki je potegnil iz zgodo- vine arhitekture nekatere osnovne zakonitosti in te naj bi potem veljale vedno. Plečnik je bil tisti genij, ki je po tej teoriji znal ustvarjati. Umetnostni zgodovinar je na- to prisotnim, s pomočjo pro- jekcij, prikazal pregled po- membnejših Plečnikovih del. Začel je s prvimi uspehi, kot so Vila Langer, velika najem- niška hiša na Dunaju in hiša nasproti palače Schönbrunn. Sledilo je praško obdobje, ko je Plečnik uresničil načrt za cerkev, posvečeno Kristusu Kralju, v Pragi in praški grad, ki je po nastanku Češke repu- blike postal sedež predsedni- kov in ga je po naročilu prve- ga predsednika Masaryka Plečnik obnovil. Pisarne, dvi- galo, beli stolp, zlati salon, knjižnico, levjo dvorano, stopnišče, vrtove, vse to je dr. Prelovšek fo- tografiral in opisal med obiskom gradu. Predstavitev so skleni- la Plečnikova dela v Ljubljani, kot Kongre- sni trg, ureditev oko- lice Ljubljanice in gradnja mostov, po- kopališče Žale, nek- danja zbornica za trgovino, v kateri je zdaj ustavno sodišče, in načrt iz leta 1947 za slovenski parla- ment, ki je žal ostal neuresničen. Verjet- no bi bilo veliko več Plečnikovih del, toda žal ga niso dovolj upoštevali, prav tako kot Prelovška, ki je ve- lik poznavalec arhitekture in ima prav tako kot Plečnik več ugleda na Češkem kot doma. MČ Goriški vrtiljak / Abonma Mali in Veliki polžek Dve očarljivi otroški predstavi Muca Copatarica Po decembrskem premoru, ko je bilo za otroke prazničnih prire- ditev in presenečenj na pretek, se je v torek, 16. januarja 2018, na odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž z dvema po- novitvama spet igrivo zasukal Goriški vrtiljak, abonmajski niz štirih gledaliških predstav za otroke, ki ga prireja Kulturni cen- ter Lojze Bratuž ob pomoči SNG Nova Gorica in v sodelovanju go- riškega in doberdobskega ravna- teljstva Večstopenjskih šol. Prvi so v dvorano KCLB veselo priko- rakali malčki iz vrtca in prvo- ter drugošolčki. Med malim, a zelo pozornim občinstvom so bili tu- di najmlajši gledalci, obiskovalci slovenskih občinskih jasli Tika Taka. Otroci so vendarle dočakali tako pričakovano predstavo Mu- ca Copatarica, ki je v jeseni od- padla zaradi poškodbe igralca. Čudovita predstava je gledališka uprizoritev priljubljene pravljice o nenavadni muci, ki je izšla pred šestdesetimi leti iz domišljije pi- sateljice Ele Peroci (1922-2001). Kot slikanica z ilustracijami Ančke Godec je prvič izšla l. 1957 in je bila večkrat ponatisnjena. Za dramatizacijo pravljice je po- skrbela Desa Muck, ki je napisala tudi songe. V predstavi nastopa za šivalnim strojem tudi kot bela, mehka, zelo redoljubna, na videz stroga, a v resnici prav prijazna in dobra muca s košatim repom. Nemarnim otrokom iz Male vasi je ponoči odnesla v svojo hišico sredi gozda copatke, ker jih na prigovarjanje mamic zvečer niso lepo pospravili. Otrokom jih je vrnila oprane, zakrpane, zlikane in polepšane šele, potem ko so ji obljubili, da bodo odslej pazili nanje in jih vsak večer lepo po- spravili. Ne bi radi namreč več hodili bosi, saj so že poskusili, ka- ko zebe, ko so bosonogi tavali po gozdu in iskali Muco Copatarico. Uprizoritev, ki s svojo milino očara in zabava tudi odraslo pu- bliko, je režijsko izjemno spretno in domiselno s čutom za otroška občutja, stiske in zadrege zrežira- la Katja Pegan. Prav tako so se pri- stno, naravno v otroško obnašan- je, razmišljanje in čutenje glav- nih protagonistov Špelce, Bobka, Janezka, Tineta in Tonke vživeli igralci Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Mat- jaž Višnar in Darja Reichman, ki jih je v otroška oblačila oblekla kostumografinja Ana Matijevič. Prav prisrčno in smeh vzbujajoče je v kožušček boječega zajčka dol- gouhčka zlezel Pavel Rakovec. Predstava je v lanskem maju za- beležila stoto ponovitev. Kljub minevanju časa ostaja zelo pri- vlačna in ljubka. Pa tudi njeno vzgojno sporočilo je zimzeleno. Šolarji in učiteljice so bili zelo navdušeni nad uprizoritvijo, ki tudi z vrtljivimi kulisami – sceno je izoblikoval žal že pokojni Da- mijan Cavazza – in glasbo Mirka Vuksanovića ustvarja dogajanju primerno vzdušje. Veliki pok V sredo, 17. januarja 2018, so se na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž dogajale nenavadne stva- ri. Nič čudnega, saj so se na njem v predstavi Veliki pok ob glav- nem protagonistu Nikoli Tesli (1856-1943), ki si je belil glavo, kako bi izdelal časovni stroj, po- javljali še drugi veliki znanstve- niki, raziskovalci, humanisti in umetniki, fiziki, matematiki..., Albert Einstein (1879-1955), Isa- ac Newton (1642-1727), Charles Darwin (1809-1882), Galileo Ga- lilei (1564-1642) in Marie Curie (1867-1934). To so same izjemno bistre glave, ki so s svojimi trez- nimi, vztrajnimi razmišljanji, ra- ziskovanji in premišljevanji ob matematičnih formulah, kemij- skih reakcijah, fizikalnih zako- nih, z opazovanjem naravnih po- javov razumele, dognale in odkrile marsikaj. Za ta svo- ja odkritja in dognanja so se morali nekateri celo za- govarjati pred sodiščem in zanikati svoja stališča, da ne bi tvegali smrti na grmadi. Pomislimo samo na Galilea, ki je dognal, da se Zemlja vrti okoli sonca, v času, ko so bili vsi trdno prepričani, da je Zemlja ploščata in središče vesolja! Prav utrinek s tega procesa so gledalci, abonenti Veli- kega polžka, učenci od tret- jega do petega razreda osnovne šole, lahko sprem- ljali kot učinkovit prizor v slogu senčnega gledališča. Predstava za mladino Veliki pok, ki privlači s svojo zanimivo zami- slijo in postavitvijo tudi odrasle- ga gledalca, je nastala kot kopro- dukcija Mestnega gledališča Ptuj, Zavoda Margareta Schwarzwald in Cankarjevega doma Ljubljana. Porodila se je v zamisli Mije Špi- ler in Maruše Kink, ki je delo tudi zelo domiselno in sugestivno zrežirala ob dramaturški obdela- vi Nike Leskovšek. Razgiban odrski prikaz so soustvarili igralci Jernej Čampelj, Tina Gunzek v alternaciji z Barbaro Ribnikar in Saša Pavlin Stošić (igralki sta poo- sebili moške like, edinega ženske- ga pa igralec!). S kostumskimi de- tajli Tine Bonča, ki si je zamislila tudi zelo učinkovito sceno (pro- zorni panoji iz pleksistekla, polni formul in obsijani z vrsto žarnic, zamejujejo prizorišče) so igralci s posrečeno mimiko in gestikula- cijo prepričljivo, tudi več kot s kančkom duhovitosti upodobili svetovno znane, seveda malce čudaške, kot je za take glave značilno, znanstvenike, ki so vsi po vrsti omenjali veliki pok, na- stanek vesolja. Hvaležni moramo biti tem ime- nitnim osebnostim, ki so pripo- mogle k skupnemu razvoju, ker so bile radovedne, vedoželjne, pa tudi skeptične, in nam vse po vrsti sporočajo, da ne smemo naše ideje zadrževati zase, ampak jih moramo povedati na glas. Spregovoriti moramo, “četudi gre za 'neumnost'. Vse velike ideje in vse velike teorije so to ne- koč bile”. Znanost je fanta- stična!, zatrjujejo nastopajoči dramski liki ob koncu predstave. Iva Koršič Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli bo v naslednjih tednih manj prisoten na Goriškem. Omenimo, da bo imel v petek, 9. februarja zjutraj, običajne avdience; ob 16.30 bo maševal v zdravstvenem domu Pineta del Carso v Nabrežini; ob 18. uri se bo na ordinariatu udeležil škofijskega gospodarskega sveta. V soboto in nedeljo, 10. in 11. februarja, pa bo v škofiji Acqui. Nedavno ga je namreč papež Frančišek imenoval za apostolskega administratorja omenjene škofije v pokrajini Alessandria. To je ena najstarejših škofij v Piemontu, saj šteje 115 župnij in skoraj 150 tisoč prebivalcev. To nalogo bo msgr. Redaelli imel do 11. marca, ko bo nastopil svojo službo novoimenovani škof msgr. Luigi Testore. Že januarja 2016 je bil naš škof imenovan za apostolskega vizitatorja v škofiji Acqui, da bi uredil njene ekonomske težave. Pred nekaj tedni je papež sprejel odstop tamkajšnjega škofa Piergiorgia Micchiardija, ki je dosegel 75. leto starosti, in imenoval novega škofa. V tem času torej msgr. Redaelli vzporedno vodi kot pastir dve škofiji. Tudi zato vernike prosi, naj ga podprejo z molitvijo. Goriški nadškof tudi apostolski administrator Goriški upokojenci / Predavanje o Antarktiki - ledeni pravljici Letos namerava Društvo goriških upokojencev izvesti nekaj predavanj o oddaljenih deželah sveta. Prvo te vrste je bilo v Tumovi dvorani v Gorici 31. januarja z naslovom Antarktika - Ledena pravljica. Predavateljica Katjuša Rabzelj, po poklicu učiteljica, ki živi v Vrtojbi, je za uvod na kratko opisala področje okrog južnega tečaja. To je kontinent, ki meri okrog 14 milijonov kv. km, ki ga pokrivajo velikanski ledeniki, ledena skorja z gorovji in vulkani. 99 % površine je pokrite z ledom. Pozimi se ta poveča. Najnižja temperatura je okrog 80 stopinj. Pol leta je tema, pol leta  svetlo. Ga. Rabzelj se je namreč pred nekaj leti udeležila 17-dnevnega potovanja z letalom iz Ronk in Rima v Buenos Aires. Nato je nadaljevala pot iz mesta Ushuaia na skrajnem južnem delu Argentine z ladjo proti Antarktiki. O tem rada pripoveduje. Po dolgi plovbi s turistično ladjo, ki je ena redkih, ki lahko potujejo po teh morjih, so končno dospeli do 800 km dolgega Palmerjevega polotoka. Imeli so satelitsko vodenje. Rabzeljeva je bila v skupini 6 izletnikov iz Slovenije. O potovanju je obrazložila veliko zanimivosti o morju in kontinentu. Imeli so ugodno plovbo 12 dni. Na ladji so bili deležni predavanj. Ustavljali so se na postajah, kjer je bilo več hiš za počitek in prenočišče. Hrana je bila obilna. Imeli so tudi pohode, a se niso smeli preveč bližati pingvinom. Izletniki so dobili 'certifikat', potrdilo, da so se udeležili potovanja. Letna temperatura znaša okrog 20 stopinj. Tu pa tam rastejo le mahovi in lišaji. Antarktika je edina dežela, kjer živijo pingvini. V morju pa živijo predvsem kiti, orke (roparski delfini), tjulnji, morski leopardi, povodnji konji (sorodniki kitov). Tudi ptičev je veliko. Predavateljica je govorila tudi o prvih raziskovalcih, kot  so Cook, Ross, Amundsen, Scott itd. Zanimivo in poučno predavanje je zaključila z mislijo, da je Antarktika last vseh in ni last nikogar. Tam ni stalnih človekovih naselbin, ampak samo znanstvenoraziskovalna oporišča. (ed) Zlata grla 2018 Prosvetno društvo Vrh sv. Mihaela in Združenje cerkvenih pevskih zborov – Gorica sta pred kratkem objavila razpis 18. revije otroških in mladinskih pevskih zborov ZLATA GRLA (najdete ga lahko na našem portalu www. noviglas. eu), ki bo letos potekala v nedeljo, 15. aprila 2018, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Tekmovanje se bo pričelo okvirno ob 14.30, revijski del pa ob 16.30, razglasitev rezultatov pa bo kot običajno ob koncu revije. Zbori, ki bi se radi vpisali na revijo, tako za revijski kot za tekmovalni del, naj zaprosijo razpis in prijavnico na pdvrhsvmihaela@yahoo. it. Rok prijave je 2. marec 2018. Kratke Prizor iz predstave Muca copatarica Foto DP Goriška 8. februarja 2018 7 ačetek letošnjega niza lju- biteljskih gledaliških pred- stav Iskrivi smeh na ustih vseh, ki ga že dvajset let prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosve- te, je imel trpek priokus. Na odru velike dvorane KCLB so namreč v nedeljo, 21. januarja 2018, popol- dne člani Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana uprizorili sodobno dramo nizozemskega avtorja Rika van den Bosa Leto šlagerja (Het jaar van de schlager) . V prevodu Mateje Seliškar Kenda in režiji ter dramaturški obdelavi mladega režiserja Tomaža Kraj- nca so delo premierno uprizorili v domači dvorani v lanskem sep- tembru. Tokratna je bila tretja po- novitev te ganljive drame, ki od igralcev zahteva veliko truda, ker je pač vsa osredinjena na raz- mišljanja in odnose, ki se tkejo med nastopajočimi prijatelji, in na njihove razblinjene sanje ter bridek spopad z resničnostjo. Z močnim čustvenim nabojem v viharju menjajočih se občutij protagonistov, štirih mladih pri- jateljev, ki v prometni nesreči iz- gubijo enega izmed njih, so dramsko vsebino odigrali Marin- ka Černic, Jakob Leopoli, Nikolaj Pintar in Tadej Lukman. Komor- no uprizoritev - v živo je nekatere prizore na kitaro spremljala Mia Marinič; glasbo je napisal Patrick Quaggiato – je spremljalo, morda zaradi sončne nedelje, manj gle- dalcev, kot bi pričakovali, ki pa so nastopajočim namenili prisrčno ploskanje. To pa je bilo najlepši dokaz, da jih je predstava pretre- sla in da so igralci in vsi zakulisni delavci (na odru stoji pravi avto Fiat punto!), ki jih je kar nekaj, dobro opravili svoje delo. Bolj razigran in veder mladostni piš je na odru KCLB zavel v torek, 31. januarja 2018, ko je kar števil- ne gledalce, med katerimi je bilo veliko mladih, zabaval Mladinski odsek PD Štandrež. V priredbi in režiji Daniele Puja, ki jo v naših ljubiteljskih krogih poznamo kot dolgoletno članico dramskega odseka PD Štandrež, so prikazali svojo inačico pravljice o Sne- guljčici Ogledalo, povej... , ki jo je s hudomušno ironičnim pere- som napisal Stefano Job. Danieli Puja, ki se že kar nekaj let zelo ra- da posveča gledališkemu delu z mladimi, je v tej režijski dogo- divščini kot strokovna sodelavka stala ob strani Maja Nemec, čla- nica igralskega ansambla SNG Nova Gorica. Mladi igralci Ester Z Sclauzero, Camilla Komic, LaraProderutti, Erik Lutman, LorenzoMarusssi, Pietro Grauner, Alberto Medeot, Janoš Coglot, Nicola Grauner, Cristjan Zei, Alex Deve- tak, oblečeni v pisane, bogate ko- stume (zanje je poskrbela Neven- ka Tomašević), so sproščeno odi- grali vsebino, ki se v parodi- stičnem ključu, z igro v igri, poi- grava z vsem poznano pravljico, v katero vstopajo tudi protagoni- sti drugih pravljičnih vsebin, kar še bolj razgiba in humorno zaple- te dogajanje. Dodatno duhovito iskrico predstavljajo imena protagonistov, npr. palčkov: Juri Keko- lo, Carducciolo, princ Brad Špric, detektiv Jože Blond... Z iro- ničnimi poudarki so prikazane človeške hi- be in slabosti, ki so jih nastopajoči znali učin- kovito osvetliti. Predstavi, ki ji je občin- stvo namenilo toplo ploskanje in s tem žele- lo spodbuditi mlade štandreške izvajalce, naj vztrajajo na začeti gledališki poti, je sledi- lo nagrajevanje na- tečaja Mladi oder, ki ga že veliko let razpisujeta Zveza slovenske katoliške prosve- te iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta, da bi s tem podkrepila gledališko ustvarjanje predvsem pri otrocih in mladini in da bi na- gradila njihovo požrtvovalnost in veselje do gledališkega nastopan- ja. Ob napovedovanju Eme Ter- pin, ki je na kratko vsakič pred- stavila nagrajeno skupino oz. odrsko delo, s katerim si je skupi- na prislužila priznanje, sta pred- sednici KCLB in ZSKP, Franka Žgavec in Franka Padovan, izročili priznanja predstavnikom nagrajenih skupin. Medtem pa so se na platnu prikazovali izseki iz nagrajenih predstav. Letos se je na natečaj prijavilo presenetljivo in razveseljivo lepo število otroških dramskih skupin. Iz tega lahko razberemo, da je pri najm- lajših gledališka umetnost zelo priljubljena in da z gledališkimi vsebinami otroci radi povejo to, kar jim leži na duši. Priznanja so bili letos deležni: odrasle dramske skupine: dram- ski odsek PD Štandrež za predsta- vo Dohodnina (Jean Jacques Bri- caire, režija Jože Hrovat); Dram- ska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana za predstavo Leto šla- gerja (Rik van den Bos). Mladin- ske skupine: Mladinska dramska skupina M+ iz Števerjana za pred- stavo Drakula (po motivih roma- na Brama Stokerja jo je napisala in zrežirala Patrizia Jurinčič Finžgar); Mladinski dramski od- sek PD Štandrež za predstavo Ogledalo, povej... (Stefano Job, režija Daniela Puja). Otroške sku- pine: Skupnost družin Sončnica, Otroška gledališka skupina O’- Klapica – Gorica za predstavo An- gelček v težavah (Lučka Susič, režija Sanja Vogrič); Otroška gle- dališka skupina Pastoralnega po- dročja Soča - Vipava za igro Zgod- bica o Svetogorski kraljici Grozd (režija skupinska); Otroška skupi- na KD Sabotin – Štmaver za igro Digitalna televizija (Eva in Peter Devinar, režija Barbara Devinar in Majda Ceresatto); Otroška dramska skupina SKPD F. B. Sedej – Števerjan za igro Kako postati junak (Franc Juvan, režija Ilaria Bergnach); Otroška skupina PD Rupa – Peč za igro Kdor najde pri- jatelja, najde zaklad, Božična mi- lost (besedilo Nika Cotič, režija Karen Ulian), Otroška gledališka skupina SKD Hrast – Doberdob za igro Sneži, sneži... Miklavžu na pot (Franka Ferletič, režija Chiara Bruzzechesse in Giulia Černic). Letošnji niz gledaliških ljubitel- jskih predstav Iskrivi smeh na ustih vseh se je končal v nedeljo, 4. februarja 2018, z zadnjo pro- dukcijo dramskega odseka PD Štandrež Čaj za dve, ki so jo v režiji Jožeta Hrovata premierno uprizorili 27. januarja 2018 v žup- nijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu. Izseki iz življenja ljudi, ki preživljajo svoje tretje življen- jsko obdobje v domu za ostarele, so zaživeli v realistični, a zelo to- pli, prisrčni podobi, kot jih je dožive- to, brez olepševanj orisal slo- venski dra- matik Tone Partljič. Tudi “pozno je- senski” dnevi našega življenja lahko postanejo polni lepih vse- bin, če znamo vzpostaviti prijaz- ne, prijateljske odnose z bližnjim, če znamo razumeti njegove stiske in če ga sprejmejo takšnega, kot je. Včasih se med starostniki vna- me tudi iskrica ljubezni, ki pretrže kopreno samote in za- grenjenosti in ogreje malodušno, v svojo osamljenost zazrto srce. Mojca Dolinšek, Polonca Cijan, Dominika Prijatelj, Nataša Pau- lin, Gabrijela Vidmar, Božidar Ta- baj, ki je konec januarja prejel sre- brno plaketo Javnega Sklada Re- publike Slovenije za življenjsko delo na področju gledališke de- javnosti, kar je v čast tudi dram- skemu odseku, Jakob Šfiligoj, Egon Cijan, Marjan Breščak, Lu- cijan Kerpan in Viktor Selva so ob zavzetem, solidnem režijskem vodstvu Jožeta Hrovata, z občutljivostjo do njim zaupanih likov poustvarili vzdušje, ki vlada v domovih za ostarele. Njihova vživetost v usode protagonistov in opis njihovih značajev ter po- dajanje njihovih razmišljanj so bili res posrečeni in prisrčni, me- stoma prav ganljivi. Številno občinstvo – svojo mamo Polonco Cijan je prišel pogledat tudi mla- di poklicni igralec Nejc Cijan Gar- latti – se je med predstavo večkrat oglašalo s smehom, pa tudi s plo- skanjem, ki se je ob koncu pred- stave okrepilo in priklicalo igralce večkrat na poklon. Sodeč po od- zivu gledalcev pri teh prvih po- novitvah, se bo predstava Čaj za dve pridružila dolgi vrsti uspešnic, ki jih je v teh več kot petdesetih letih na oder zelo pri- zadevno postavil dramski odsek PD Štandrež. Iva Koršič Obvestila Občina Sovodnje ob Soči obvešča prebivalce, da je možno koristiti sredstva za delno kritje stroškov del na stavbah za preprečevanje potresne nevarnosti . Prošnje lahko predložite v občinsko vložišče ob uradnih urah. Rok za vlogo prošenj poteče 12. februarja 2018. Več informacij je na razpolago na spletni strani www. comune. savogna. go. it. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 17. februarja, ob prazniku kulture, enodnevni izlet v Brda na ogled zgodovinske vasi Šmartno in obisk Gradnikove domačije v Medani. Sledilo bo valentinovo praznovanje v kraju Neblo blizu Dobrovega. Avtobus bo peljal potnike ob 9.30 iz Doberdoba s postanki na Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi in lekarni, v Štandrežu na Pi lošču, pr i vagi bl izu Pevmskega mosta in na trgu Medaglie d'oro / na Goriščku in nato proti Šmar tnemu. Vračanje domov bo od 18. ure dalje. Vpisujejo po tel. št.: 0481 884156 (Andrej F.) , 0481 20801 (Sonja K.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 78138 (Sonja Š.). PD Rupa - Peč vabi na vsakoletni izlet v Maroko od 23. do 30. avgusta 2018. Informacije po tel. št. 0481 882285 (Ivo Kovic). Svet slovenskih organizacij , Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete, Združenje cerkvenih pevskih zborov in SCGV Emil Komel sporočajo, da lahko v njihovih pisarnah v Gorici, na drevoredu 20. septembra, brezplačno dobite dvojezično publikacijo Con Mirko nel cuore - Z Mirkom v srcu, v kateri so življenjepisni zapisi ter zbirka poezij in skladb, ki jih je uredila dr. Manuela Quaranta Špacapan v spomin na pokojnega moža, dr. Mirka Špacapana. Kdor želi, lahko odda prostovoljni prispevek v podporo neprofitni ustanovi Onlus Cure palliative Mirko Špacapan - Amore per sempre, ki nudi paliativno oskrbo za onkološke bolnike. Prosvetno društvo Štandrež organizira petdnevni izlet v Normandijo od 21. do 25. aprila 2018. Izletniki si bodo ogledal i Giver y, Rouen, Arromanches in Omaha Beach, Bayeux, Mt. Saint Michel, St. Malo, Chartres, Dijon, Annency, Aosta in Pont Saint Martin. Cena potovanja bo odvisna od števi la udeležencev (nihala bo od 595 evrov do 632 evrov + cena letalske vozovnice – od 75 do 160 evrov) . Potrebna je veljavna osebna izkaznica ali potni list. Podrobne informacije dobite ob vpisu, lahko pa pokl ičete tudi na tel . št . 3479748704 (Vanja), 0481 20678 (Božo), 0481 21608 (Mario, po 18. uri). “Male oglase” najdete na našem portalu www. noviglas. eu. Sožalje Ob težki izgubi mame Marjete izreka Jus Vrh iskreno sožalje odborniku Zdenku in družini. Ob izgubi očeta Germana Grahonje izrekajo hčerki Martini, vnukom in ostalim sorodnikom iskreno in občuteno sožalje mešani pevski zbor, mladinski krožek in odbor društva Sedej , števerjanska občinska uprava, sekcija Slovenske skupnosti in župnijsko občestvo. Ob smr ti Mirkota Terpina izrekajo Gianniju Maniaju in celotni družini iskreno sožalje člani društva Sedej , števerjanska občinska uprava, sekcija Slovenske skupnosti, ekipa Civi lne zaščite in števerjansko župnijsko občestvo. Darovi Družina Mazora daruje 200 evrov za misijonarja Danila Lisjaka. Ob nabirki za katoliški tisk za Novi glas župnija Mavhinje 132,50 evrov. Za misijonarja Danila Lisjaka: v spomin na dragega Luigija Quaggiata daruje Antonija Devetak 100 evrov. RADIO SPAZIO Vrata proti vzhodu (od 9. 2. 2018 do 15. 2. 2018) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dol ino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospazio103. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 9. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 10. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezi janskem in ziljskem narečju. Nedelja, 11. februarja: ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 12. februarja (v studiu Sanja Vogrič). Torek, 13. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 14. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Upor na beneški galeji leta 1605 2. del - Izbor melodij. Četrtek, 15. februarja (v studiu Andrej Bavcon): Četrtkov večer z glasbo - Zanimivost i , obvestila in humor. Iskreno sožalje odbornicama Nevii in Jasmine ob izgubi drage mame in none MARJETE. Iskreno sožalje tudi vsem sorodnikom. PD VRH SV. MIHAELA KCLB - ZSKP / Iskrivi smeh na ustih vseh Lep vpogled v goriško ljubiteljsko gledališko ustvarjalnost Naš cenjeni sodelavec DR. BRANKO MARUŠIČ je 4. februarja praznoval visok življenjski jubilej, ob katerem mu iskreno voščimo še na mnoga zdrava in ustvarjalna leta! GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA NOVI GLAS Prizor iz predstave Ogledalo, povej... (foto DP) Predstavniki nagrajenih gledaliških ljubiteljskih skupin natečaja Mladi oder (foto DP) Kultura8. februarja 20188 DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (4) Dimitri Tabaj Mesto Karlovec (oziroma Karlovac, na Hrvaškem) in naša Primorska - predvsem Posočje - imata trdne gospodarske, družin- ske, vojaške in prijateljske vezi, ki segajo v obdobja pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Eno teh predstavlja goriški podjetnik in rodoljub Andrej Jakil iz Ru- pe. Andrej Jakil je bil rojen v Rupi leta 1858. Izhajal je iz kmečke družine, izučil se je za ključavničarja in leta 1883 je v Rupi odprl svojo strojno delavnico, v kateri je proiz- vajal tudi usnje. Z ženo Franjo sta imela sedem otrok: Julija, Nikolaja, Venčeslava, Jožefa, Mihaela, Natalijo in Kazimirja. Leta 1912 so nekateri že posumili, da se bliža velika vojna na Soči; morda tudi zaradi te- ga se je Andrej Jakil odločil za odprtje nove usnjarne v Karlovcu. Leta 1917 je na Do- lenjskem kupil tudi rudnik premoga, v ka- terem je delalo več kot 700 ljudi, leta 1920 pa je začel proizvodnjo čevljev in vsa pod- jetja združil v delniško družbo. Poleg tega je kupil tudi nekatera veleposestva. Leta 1924 je prejel red sv. Save 4. stopnje. Usnjarno v Rupi, ki je bila leta 1915 po- rušena, je obnovil osem let kasneje, a za- radi italijanskega povojnega terorja - leta 1919 so ga celo aretirali - je tovarna propa- dla že leta 1926. Umrl je oktobra istega leta v Trstu. Pokopan je v veliki družinski grob- nici v Rupi. Posel v Karlovcu so nadaljevali njegovi sinovi Julio, Josip in Nikolaj ter žena Franja. Julio je bil ustanovitelj Go- spodarske zbornice v Karlovcu. Njegova tovarna čevljev je delovala do leta 1938, ko je zaprla zaradi konkurence firme Bata iz Borova pri Vukovarju. Julio je leta 1942 umrl kot antifašist v taborišču Jasenovac. Tudi sin Nikolaj je bil politično angažiran in zelo dejaven rodoljub in protifašist. Ko je pred prvo svetovno vojno Andrej Ja- kil ustanovil tovarno za čevlje in strojarno v Karlovcu, se je tja preselilo veliko Slo- vencev, predvsem Primorcev - Rupencev in Mirencev - med temi družine Povod- nik, Butkovič, Jančič, Pahor, Tomažinič, Majoli, Curman, Pavlič, Kosovel, Vuk, Fer- letič, Tomšič, Verbič, Govednik, Ravbar. Konec aprila 2017 je izšla v samo 200 iz- vodih krasna dvojezična knjiga nekdanje- ga rektorja karlovške univerze in poslanca v hrvaškem saboru prof. Mirka Butkovića - potomca sovodenjsko-rupenskih emi- grantov - z naslovom Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu - Veliki rat na Soči i slovenski Primorci u Karlovcu (založnik: Kulturno društvo Slovenski dom - Karlovec). Ravno iz te knjige smo črpali veliko zanimivih podatkov, med te- mi tudi to, da izvirajo “naši” Butkoviči iz Like, od koder so se preselili daljnega leta 1493 po znameniti bitki proti Turkom na Krbavskem polju. 9. septembra 1493 je bo- sanski sandžak-beg Hadim Jakub-paša porazil hrvaško in sla- vonsko plemiško ter kmečko vojsko bana Emerika Derenčina; bitka je poznana tudi kot “hrvaško Koso- vo”, saj je bila uničena večina hrvaškega plemstva - rodbine Frankopa- nov, Zrinskih in Bla- gajskih so bile zdeset- kane - hrvaška stran pa je imela nad 5.000 ubitih. Usoda se je ta- ko poigrala, da neka- teri potomci takrat- nih uskoških pre- bežnikov so se po več kot 400 letih spet vrnili na Hrvaško, to- krat v Jakilovo tovar- no v Karlovcu. V prvi svetovni vojni je ravno karlovaški 96. pešpolk sodeloval skoraj v vseh soških bitkah, predvsem na Krasu; za ceno velikih izgub je branil Markov hrib nad Šempetrom pri Gorici in one- mogočal prodor Italijanov v Vipavsko dolino. Položaje so obdržali do preboja v Kobari- du in ravno pripadniki tega polka so 28. oktobra 1917 ob 1 uri in 45 minut vkorakali v osvobojeno Gorico in na Go- riškem gradu spet dvignili ce- sarsko zastavo, ki so jo iz svile in pravega zlata izdelale črniške žene. Črniče so bile zaledje karlovšega pešpolka; tam se danes nahaja zelo zna- no vojaško pokopališče, ki na vhodnem portalu nosi izklesano ime 96. cesarsko-kraljevega pešpolka. V sredini poko- pališča stoji velik spome- nik iz obdobja prve sve- tovne vojne, na katerem kraljuje kip umirajočega leva in napis “Uspomeni junaka c. i. kr. 96 pješ. puk. koji su poginuli za domovinu na brdu Sv. Marka”. Leta 2013 je občina Karlovec počasti- la padle pripadnike svo- jega polka z veliko kovin- sko ploščo z grbom občine. Nagrobni spo- menik Karlovčanom sto- ji tudi pri zaselku Vižin- tini v doberdobski občini. Krvni davek, ki ga je karlovški pešpolk plačal za obrambo do- movine, je bil na koncu vojne zelo visok: več kot 1.000 mrtvih. Po prvi svetovni vojni - kot rečeno - se je veliko primorskih pre- ganjancev zaradi italijanskega pritiska spet naselilo v Karlovcu, kjer je Jakilovo pod- jetje delovalo kot neka “narodna po- stojanka”. Potomci naših rojakov še živijo in so zelo de- javni. Andrej Jakil je bil velik rodoljub in dobrotnik, pomagal je pri obnovi po- rušenih šol na soški fronti. V Karlovcu je pomagal emigran- tskima društvoma Triglav in Istra. Lani so na njegovi kar- lovški palači - še da- nes jo imenujejo 'Ja- kilova palača' - od- krili spominsko ploščo; postavili so jo mesto Karlovec, KD Slovenski dom Karlovec, Gospodar- ska zbornica kar- lovške županije in Rotary club Karlo- vec. Spomenik na vojaškem pokopališču v Črničah z napisom v nemščini in hrvaščini. Avtor tega članka in originalna cesarska zastava iz svile in pravega zlata (delo črniških žena), ki so jo pripadniki 96. karlovaškega pešpolka ponovno izobesili na Goriškem gradu 28. oktobra 1917, po veliki zmagi pri Kobaridu. Zastava je bila leta 2015 razstavljena na gradu Kromberk; njen lastnik je Hrvatski povijesni muzej iz Zagreba. Podjetnik, dobrotnik in domoljub Andrej Jakil iz Rupe Grobnica družine Jakil v Rupi Učenec Klel je neki mlad učenec pust na pepelnično jutro, te besede je govoril v jezi svoji tisto uro: »O, predpust, ti čas presneti, da bi več ne prišel v drugo! Ti med mater’ne petice si poslal požrešno kugo, si mošnjico mi rejeno d’jal popolnoma na suho; stari oča se bo praskal, gledala bo mati čudno, malo penezov poslala, dokaj bosta mi naúkov: vendar to bi še prenesel, to še ni največje hudo. O, predpust, ti čas presneti, da bi več ne prišel v drugo! Sem obesil zavolj tebe dókaj časa uk na kljuko; treba prečuváti bode več noči s prižgano lučjo, dolgo si glavo beliti, da popravim spet zamudo; vendar to bi še prenesel, to še ni največje hudo. O, predpust, ti čas presneti, da bi več ne prišel v drugo! Si omožil dokaj deklic, in med njimi mojo ljub’co, mlado deklico nezvesto, lepo Reziko nemškuto, za katero rad bi dal bil kri, življenje, svojo dušo. – Da si njo mi ti omožil, oh, to je največje hudo! « – France Prešeren (1800 - 1849) Zgornji verzi bodo v marsikateri bralki in bralcu obudili spomin na leta šolanja, ob tem pa morda tudi na osnovne informacije, prido- bljene v šolskih klopeh. Da gre za romanco v ritmu štiristopičnega troheja, nastalo v Prešernovem mladostnem obdobju, da je z njo Prešeren uvedel v slovensko pesništvo romansko oziroma špansko pesniško vrsto, morda tudi, da se pojavlja asonanca v vsakem drugem verzu (jutro/ uro, suho/ čudno itd.). Nič novega torej, déją vu. A zakaj osvežiti prav spomin na to pesem in ne na katero drugo? Letos se je v koledarsko prgišče nagnetlo kar troje praznikov: 8. februar, dan slovenske kulture, si podaja roko s pustnim četrtkom, nekaj dni kasneje pa pust že predaja praznično štafeto zaljubljenemu valentinovemu, ki sovpada s pepelnično sredo 14. februarja. Odgovor, zakaj in kako idealno povezati šaljivost pusta, ljubezenski motiv in poklon kulturi, je torej preprost. S Prešernovo poezijo, nav- dahnjeno tako z ljudsko igrivostjo kot prepleteno z virtuoznostjo ustvarjalca, ki si je za zgled vzel lepoto španske romance, za izziv pa prestavitev oziroma presaditev tega in drugih romanskih žlahtnih cvetov (de- nimo soneta, glose) v naše pesniške vrto- ve. Brez uvodne kitice bi pesem izpadla kot preprosta vložnica. Prozaični pesniški ok- virček je dovolj, da se sprosti učenčeva tožba. Vendar ta nima v sebi nič tragične- ga in usodnega, temveč izzveni bolj kot hudomušna samokritika, da bo študent moral prenašati posledice svojega nespa- metnega početja, potratnosti, veseljaštva in zanemarjanja študija. V tem duhu zveni refren z ogovorom na začetku na treh zaporednih kitic O, pred- pust, ti čas presneti, / da bi več ne prišel v drugo! Mladenič je zapravil materin denar, toda ponavljanje vendar to bi še prenesel, / to še ni največje hudo, stop- njuje napetost, saj je zaradi pohajkovanja opustil (o pustu! prava besedna igra!) tudi učenje. Ne samo – najhuje je, da je izgubil dekle, ki se je kot mnoge druge v predpustnem času poročilo. Ostal je sam, a četudi preklinja in se jezi (predvsem nase), gre bolj za šaljiv obračun z lastno lahkomiselnostjo kot za pesniško izostreni monolog. V ro- manci ni še zaslediti romantične usodnosti in pesmizma, vse je lah- kotno, prešerno razigrano. Prešeren se nahaja korak pred romantiko: ob pomanjševalnicah mošnjica, ljub’ca, deklica sta opazna slikovito poosebljanje (predpustnega časa, požrešne kuge) in aforistično izražanje (obesiti uk na kljuko). Je poroka nezveste nemškute Rezike morda manj boleča zaradi njene narodne pripadnosti – in to kljub temu da bi dal bil/ kri, življenje, svojo dušo? Zaključno stopnjevanje tega ne daje vedeti, samo slutiti. Za mlad (ostn) ega Prešerna ostajajo ljubezenske rane površinske in ne neoz- dravljivo usodne kot v liriki njegovega zrelega obdobja. PIKA NA (PESM)I Majda Artač SturmanSrečanja za dušo so izšla pri GMD Martelančeve črtice lek za dušo in srce ivljenje lahko razu- memo, le če se ozre- mo nazaj, živeti pa ga moramo zazrti v naprej”. Na to misel, ki jo je v nekem svojem ese- ju zapisal Soren Kierkegaard, se človek spomni ob branju zbirke črtic Saše Martelanca Srečanja za spomin, ki je izšla tik pred sv. Mi- klavžem in jih je Goriška Mohor- jeva družba uvrstila v knjižni dar za letošnje leto. Pisatelj Saša Mar- telanc, rojen leta 1934 v Ljubljani, dolgoletni časnikar na Radiu Trst A, ostaja tudi v tem delu zvest kratki prozi in GMD, saj je tudi svoje prejšnje zbirke črtic Melodi- ja, Veter iz ljubih daljav in Kam potujejo večeri objavil pri tej naj- starejši slovenski založbi v Italiji. Črtice, kdaj širše vpete v dogajalni prostor in čas, kdaj kratki, bežni utrinki avtorjevega spomina, so zgodbe srečanj, ki vsako po svoje opozarjajo na neizmerno boga- stvo prijaznega nasmeha, naklon- jenosti, pristnih in spoštljivih “Ž medsebojnih vezi. Zgodbe SašeMartelanca sicer res izvirajo iz nje-gove individualne zgodbe, a zara- di človečanstva in drobnih resnic, ki jih izpričujejo, ali pa zaradi zgo- dovinskih trenutkov, ki jim je bil avtor priča, kmalu pridobijo uni- verzalno noto. Bralec se tako zlah- ka razneži ob iskrenem joku otro- ka, ki žaluje za padlim drevesom, ali se poistoveti z mislimi in občutki krivde, ki človeka preve- vajo ob vsakodnevnih srečanjih z berači. Dragocena zgodovinska pričevanja pa predstavljajo na pri- mer opisi skrivnega poslušanja ra- dia v času fašizma, prejemanje UNRRA paketov, pridobivanje vi- zumov za obiskovanje sorodnikov v Trstu po drugi svetovni vojni, nastajanja božičnih oddaj na Ra- diu Trst A in še bi lahko naštevali. Martelančev jezik je sočen in za ušesa današnjega slovenskega bralca zelo čist. / str. 16 Lucija Tavčar Kultura 8. februarja 2018 9 SE ZNA, ČIGOVO JE KAJ “Kaj je privatna lastnina? Jaz vedno povem svojim na stranki iz Slovenije, kaj je pri- vatna lastnina”. In pove zgodbo o tem, kako je peljal ribe na licitacijo; in gre in mu posrednik reče: “V redu, pri- pelji ribe”. Tam je bila velika hala, njegove ribe pa v pre- voznem sredstvu, kako naj pripelje ribe noter? Tam so stali neki vozički, nobenega človeka naokoli in on gre in vzame prvi voziček, da bi šel po svoje ribe. In nenadoma se od nekod pojavi neki človek, ga pocuka za ro- kav in pravi: “Ej, ti, kam greš, čigav je ta vo- ziček”? In potem se seve- da zmenita, a Silvo mi pove, da je to primer, kaj pomeni zasebna lastnina v Istri. Vsak ve, čigavo je kaj in kaj se lahko vzame”. Tega spoštovanja so nas naučili doma, od malega”, poudari on pri ponovnem srečanju. Jaz pa v mislih dodam, da to za nas velja še danes. “To vedno povem svojim iz stranke 'gor' iz Slovenije, ko jim hočem razložiti naše po- sebnosti tule v Istri, da je tu drugače”. In odpre se plaz vzrokov za angažiranje v jav- nem življenju. Da je ribič, mi pove, da vodi aktivnosti stranke v Kopru in na regijski ravni, da je malo preveč vse- ga skupaj. A lepo po vrsti, za- nima me še lov na morju. Pričakujem slike nočnega lo- va, metanja mrež, ždenja ob luninem siju ali pak – v noči brez odseva svetlobe. Ta del me zanima, saj je morje za nas domačine s hribov - na- vezane na zemljo, vleko plu- gov belih istrjanskih volov pozimi in na žetev, košnjo, klepanje kos poleti – ne- kaj domačega, nekaj, kar vidimo vsak dan, vendar daleč, nekaj, kar nam ne pripada. Odkar smo bili kot staroselci odrinjeni od morja, smo korenine prepletli z zemljo in včasih se zdi, da zemlja predsta- vlja našo krvno esenco. Tale Radin pa ribič. Vprašam ga, zakaj, ka- ko. In odgovori mi: “Med ribiče, na svoje, sem šel po Iplasu, po letu 1986, potem ko sem se že ne- kaj let ukvarjal z mor- jem”. Doda, da so temu koraku sicer pripomogli slabi odnosi, da pa je bil glavni nagib gospodar- jenje na svojem. Pravzaprav se je ob drugi kavi izrazil ta- kole: “A, zakaj? Zakaj? Ja, od- Kulturni domovi, gledališča, operi in profesionalni orkestri ter zbori so lani v svojih ustanovah pripravili 24.002 odrski uprizoritvi, ki si jih je ogledalo skoraj 4,1 milijona obiskovalcev oz. vsako povprečno 169 oseb. Na skupno 556 festivalih pa so pripravili 4.586 festivalskih prireditev oz. dogodkov, ugotavlja Statistični urad RS (Surs). Več kot polovica (52 odstotkov) odrskih prireditev kulturnih domov, gledališč, oper in profesionalnih orkestrov ter zborov je bila plod lastne produkcije in koprodukcije, preostalih 48 odstotkov pa je bilo gostujočih prireditev. Z veliko večino tistih prireditev, s katerimi so gostovale, so nastopale po Sloveniji (s 94 odstotki gostovanj), v drugih državah pa precej manj (v članicah EU s petimi odstotki, v preostalih državah pa z enim odstotkom gostovanj). Med 556 festivali, v okviru katerih se je zvrstilo 4.586 festivalskih prireditev oz. dogodkov, jih je bilo 121 glasbenih in plesnih, 321 filmskih, 43 gledaliških in 71 drugih. Glede ureditve dostopa za gibalno in senzorno ovirane osebe so ustanove sporočile, da jih ima urejen dostop za gibalno ovirane 47 odstotkov, za senzorno ovirane pa 10 odstotkov. Delno urejen dostop za gibalno ovirane jih ima 30 odstotkov, za senzorno ovirane pa 26 odstotkov. Preostale institucije tovrstne ureditve nimajo. Za izvajanje kulturne dejavnosti je bilo v teh ustanovah redno zaposlenih 2.239 oseb, 95 odstotkov s polnim delovnim časom in preostali s skrajšanim delovnim časom. Surs je prvič ugotavljal, koliko oseb med redno zaposlenimi je starih manj kot 35 let, in ugotovil, da je takih le 16,6 odstotka. Poleg redno zaposlenih oseb so te kulturne ustanove imele nekaj več kot 11.500 zunanjih sodelavcev, kamor štejejo samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene preko agencij in v družbah z omejeno odgovornostjo, študente, prostovoljce in sodelavce po podjemni in avtorski pogodbi. Ker številni med njimi verjetno niso delali le v eni ustanovi, statistični urad sklepa, da povprečno razmerje ni pet zunanjih sodelavcev na eno redno zaposleno osebo, ampak manj. Surs je opozoril, da so sicer ti podatki začasni. Statistično raziskovanje, v katerem spremljajo to kulturno dejavnost, je bilo namreč med letoma 2015 in 2016 prenovljeno. Podatke so zbrali z novim vprašalnikom KU-ODER, ki je poenotil prejšnje tri vprašalnike in se izpolnjuje po spletu. O svoji kulturni dejavnosti v letu 2016 so tako poročali kulturni domovi in centri za kulturo, gledališča, operi, profesionalni orkestri in zbori ter nekateri producenti oz. izvajalci kulturnih prireditev, ki delujejo v javnem interesu. Končne in podrobnejše podatke bodo objavili 14. februarja. Kulturniki so lani pripravili 24.000 odrskih premier in ponovitev JEZIKOVNICA Vladka Tucovič Vejica in besede zaradi, kljub, namesto V nizu Jezikovnic, v katerem pišem o vejici, se bom tokrat zausta- vila pri tistih besedah, ki se z vejico ne družijo rade, čeprav jih uporabniki jezika z največjim veseljem postavljajo v njihovo bližino, in to v dobri veri, da so vejice postavili prav. Take vejice lektorjem povzročajo sive lase, saj pogosto v napisanem besedilu ni narobe, da vejic ni, pač pa, da niso na pravih mestih oz. da jih je preveč! Tri take besede, ki sem jih izbrala danes, so: zaradi, kljub in name- sto. Prva se zelo pogosto pojavlja v obvestilih: Zaradi profesorjeve odsotnosti predavanja ne bo. Zaradi bolezni v ansamblu gledališka predstava odpade. Zaradi megle je na cesti slaba vidljivost. Prav je, da v teh povedih vejice ni, saj gre za eno- stavčne povedi, ki imajo zgolj en po- vedek oz. glagol. V teh povedih po- stavljena vejica je zato napačna: Za- radi profesorjeve odsotnosti, preda- vanja ne bo. Zaradi bolezni v ansam- blu, gledališka predstava odpade. Za- radi megle, je na cesti slaba vidljivost. Tudi če kakšno besedo dodamo in se nam poved zazdi strašansko zaplete- na, imamo še zmeraj samo en povedek, zato vejice ni in je pravil- no: Zaradi vsebinske zavezanosti tujih jezikov stroke ciljnim stro- kovnim potrebam študentov morajo vsi nefilološki študijski pro- grami 1. stopnje vključevati vsaj en obvezni tuji jezik stroke. Na- pačno pa: Zaradi vsebinske zavezanosti tujih jezikov stroke ciljnim strokovnim potrebam študentov, morajo vsi nefilološki študijski programi 1. stopnje vključevati vsaj en obvezni tuji jezik stroke. V čisto enakem položaju sta besedi kljub in namesto. Prav je, če ve- jice ni: Kljub slabemu vremenu izlet ne bo odpadel. Namesto ce- karja je s sabo vzela torbo. Narobe pa, če vejica je: Kljub slabemu vremenu, izlet ne bo odpadel. Namesto cekarja, je s sabo vzela tor- bo. Enako velja, tudi če so povedi malo daljše, a imajo še zmeraj samo eno osebno glagolsko obliko: Kljub slabi vremenski napove- di za jutri in vse dneve konec tedna in še v prihodnjem tednu izlet ne bo odpadel. Namesto babičinega razpadajočega slamnatega ce- karja z neštetimi barvnimi okraski na obeh straneh je s sabo vzela torbo. Zakaj pa se vejici pojavita v naslednji povedi, ki se tudi začne z besedo namesto? Namesto babičinega razpadajočega slamnatega cekarja z neštetimi barvnimi okraski na obeh straneh, ki so videli že boljše čase, je s sabo vzela torbo. Odgovor je v vrinjenem stavku, ki mora biti ločen z vejicama in s katerim beseda namesto nima čisto nič. Vedeti je treba, da so besede zaradi, kljub in na- mesto predlogi (enako kot: na, v, s/z, k/g itd.), ne pa vezniki, kot so: ko, ali, če, da, kot itd. Vezniki uvajajo nov stavek, ki ga moramo od ostalih ločiti z vejico (Ko boš prišel, vedno prinesi mi rože. Po- vej mi, ali boš prišel, da vem, ali naj se pripravim. Osvojil bo zlato medaljo, če bo pridno treniral, ali pa bo šel celo na olimpijske igre, kot se je zgodilo njegovemu očetu. ) Predlogi pa novega stavka ne uvajajo, zato nam v njihovi bližini vejice ni treba pisati. Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pra- vopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu. 33 Ob prazniku slovenske kulture Veliki Prešernovi nagradi za pesnika Borisa A. Novaka in baletnika Janeza Mejača rešernovi nagradi za življenjsko delo sta letos prejela pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak in ba- letni solist, koreograf in režiser Janez Mejač. Prejemniki nagrad Prešernovega sklada 2018 pa so snemalec Marko Brdar, igralec Matej Puc, dramatičarka Simona Semenič, koreografinja Valenti- na Turcu, fotograf Boris Ga- berščik in umetnica Maja Smre- kar. Boris A. Novak je Prešernovo na- grado za življenjsko delo prejel za izjemen in prepoznaven ustvar- jalni opus. Kot piše v utemeljitvi nagrade Novaku, pesnik, drama- tik in prevajalec, ki je prav tako publicist, angažiran javni inte- lektualec, literarni znanstvenik in univerzitetni predavatelj, “slo- vensko literarno in, širše, kultur- no krajino pomembno oblikuje že 40 let”. P “Čeprav je na oder slovenskepoezije stopil še v času, ko se jepesmi pri nas pisalo in bralo predvsem v skladu z idejno-estet- skimi postulati radikalnega, poz- nega moder- nizma, je prav z Novakom slovenska poe- zija našla sla- dostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imagi- nativno ne- brzdan, pa po potrebi obli- kovno tudi di- scipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri poma- gal usmeriti na novo pot”, je v utemeljitvi med drugim zapisal Goran Dekleva. Posebej je Dekle- va izpostavil Novakov ep Vrata nepovrata, v katerem je pesnik porabil vse svoje veščine in zapo- slil ves register pesniških postop- kov. Za življenjsko delo pa je letos s Prešernovo nagrado ovenčan tudi baletni solist, koreograf, režiser in dolgo- letni vodja ljubljanskega ba- leta Janez Mejač, “ki je s svojim neizmerljivim plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globi- nami zaznamoval slovensko ba- letno umetnost 20. stoletja”. Na- stopil je v 84 solističnih vlogah, ki jih je oblikoval s 26 domačimi in tujimi koreografi. Kot je v utemeljitvi nagrade zapi- sala Daliborka Podboj, je imel Mejač pravšnjo moč, talent in tu- di dovolj strasti, da je lahko vzdržal v zahtevni baletni umet- nosti, vse dokler je obvladal svoje telo: “Mejač se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus imel v izo- bilju, ko ga nikakor ni mogla zau- staviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane”. Dne 16. januarja letos so v Lju- bljani po poročanju Slovenske ti- skovne agencije naznanili tudi t. i. male Prešernove nagrajence, ki nagrado sklada prejmejo za po- membne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v minulih dveh letih in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Za filmski opus zadnjih dveh let je nagrado Prešernovega sklada prejel akademski snemalec Mar- ko Brdar, za vloge, ustvarjene v zadnjih dveh letih v Mestnem gledališču ljubljanskem, igralec Matej Puc, za ustvarjalni opus zadnjih dveh let dramatičarka in performerka Simona Semenič, za vrhunske dosežke, še posebej pa za dramsko zasnovo baletne moj- strovine Evgenij Onjegin, pa ko- reografinja in baletna solistka Va- lentina Turcu. Za seriji Solve et Coagula in Von Dieser Welt je malo Prešernovo nagrado prejel fotograf Boris Ga- berščik, za delo K-9_topologija pa intermedijska umetnica Maja Smrekar. Prešernovim nagrajencem so na- grade podelili na slovesnosti, ki je potekala 7. februarja, na pred- večer slovenskega kulturnega praznika, Prešernovega dne. Režiserja letošnje Prešernove pro- slave sta bila plesalca in koreo- grafa Gregor Luštek in Rosana Hribar. Proslavo sta pripravila kot preplet plesa in glasbe, nastopa- joči na odru pa so na svojstven in sodoben način interpretirali Prešerna in njegovo poezijo. Ple- salcema je bilo v čast, da sta lah- ko svoje kolege počastila v fun- kciji režiserjev Prešernove prosla- ve. nosi anka. Ma ti znaš, da smo mi gor ble vajene zmeron, … da smo ble zmeron svobodne ku tić. Smo šle taen nu las, kur ki smo znale same …” Ja, prosti ku tiće. Zdaj je ribič že 30 let in se pripravlja na upo- kojitev. Pove mi še, da je z ri- bištvom danes težje kot včasih, da rib ni in da se je prostor ribolova skrčil. Jaz pričakujem odgovor o začet- ku, o preskoku v mestno življenje in delu na morju, kdo ga je uve- del v ribištvo, kako je začel, kaj pomeni ob- vladovati morske glo- bine. “Ampak, kako je biti ri- bič za nekoga s kme- tov, kako sploh si začel ribolov? ” ga vprašam. Ne spomnim se odgo- vora na to, to praznino nenadoma prekrije sli- ka ribiškega čolna, na katerem Šilvo, kot ga kličejo sovaščani, pelje proti Savudriji televi- zijsko ekipo, po prosto- ru, kjer so ribiči sledili ribjim jatam leta 2010. Govoriva namreč o življenjskem prostoru, mejah, zaščiti intere- sov, o politiki torej. / dalje L. Dobrinja Borisa A. Novak Janez Mejač Zanimiv “Istrjan”, domačin Silvo Radin, ribič in istrski vodja opozicije (3) Tržaška8. februarja 201810 šoli so ga zanimale naravoslov- ne znanosti, kot ministrant pa je tudi pomislil na to, da bi po- stal župnik. Po osnovni šoli v Goriških Brdih sta z očetom odšla v ZDA, kjer je dokončal gimnazijo. Na univerzi v New Yorku je diplomiral iz kemije, nato pa se vpisal na podi- plomski študij bio- kemije in fizike na Yalu, kjer je dokto- riral. Profesorji so si bili enotni v tem, da ima talent za raziskovanje. Všeč mu je bilo la- boratorijsko delo, čeprav so tudi seci- rali živali. Biološke molekule v celicah so mu bile najbolj zanimive, prevzele pa so ga tudi ribo- nukleinske kisline in proteini, zato je zbral delo v labo- ratoriju. Dr. Janez Jurij Arnež je nato izbral podoktorski študij v Strasbourgu, kateremu je sledil profesorski poklic v New Yorku in Louisvillu v Kentuckyju. Tam je sodeloval v župniji. Obiskoval je svoje nekdanje župnike in se vključil v aktivno ameriško župnijo. Marsikdo mu je dejal, da bi lahko postal duhov- nik, in ga spodbujal pri tem. Ob prošnjah za duhovne poklice se je veli- kokrat spraševal, ali imajo ljudje prav. Nato je nastopila kriza, ker delo v labo- ratoriju ni bilo po pričakovanjih, poka- zale so se težave s pridobivanjem fi- nanc. Tako je začel postavljati svoj po- klic pod vprašaj. V Münchnu je naletel na molitev o samskosti in prosil Boga, naj mu jo po- maga živeti. Odpravil se je na romanje peš iz Logatca na Brezje. Tam je Marija posegla v to, da se je dokončno odločil. Ko je njegova odločitev dozorela, je počakal, da so študenti dokončali razi- skave, in zaprl laboratorij. Dr. Janez Jurij Arnež, Slovenec iz New Yorka in škofijski kancler v Kopru, je bil gost ponedeljkovega večera Društva slovenskih izobražencev. Opisal je, ka- ko ga je življenjska pot pripeljala do du- hovniškega poklica. Kot je dejal, sta ve- ra in znanost komplementarni vedi. Prva je usmerjena proti presežnemu, druga pa v materialni svet. Dr. Arnež je dejal, da ima dve domovini – rodno Slovenijo, kjer ima starše, brata in se- stre, ter Ameriko, kjer je odprl svoj la- boratorij in imel raziskovalni program, katerega bi težko uresničil pri nas. Pri frančiškanih je bil v postulatu, medtem je opravil prvi letnik teo- loške fakultete, na- to šel v noviciat, po premišljevanju pa prosil škofa Me- toda Piriha, da ga sprejme v škofijsko bogoslovje. Tako je v semenišču končal študij teo- logije. Njegovo magistrsko delo nosi naslov Scien- tistični ateizem ter kritika njegovih predpostavk in ar- gumentov. V drugem delu večera je dr. Arnež od- govarjal na vprašanja poslušalcev. Spre- govoril je o biologiji kot o zelo zanimivi znanosti, medtem ko so raziskave bolj sporne, ker posegajo v živa bitja. Klo- niranje je na primer sporno, ker posega v genetski material. Po njegovem mnenju bi se morala znanost zavedati določenih mej. Metka Šinigoj V S 1. strani “Pomembno je ... Spoštovani g. Švab, kakšen je odnos, ki ga ima sedanja tržaška občinska uprava do slovenske narodne skupno- sti? Drži dejstvo, da so se stvari spremenile, hvala Bogu, na boljše in tudi odnos sedanje uprave do problematike naše narodne skupnosti je dru- gačen. Župan Dipiazza se ved- no rad pohvali, da je do te spremembe prišlo po njegovi zaslugi s koncertom na Veli- kem trgu v Trstu leta 2010, ko so bili prisotni trije državni poglavarji - Italije, Slovenije in Hrvaške. Lahko rečemo, da je bil to mejnik, a opažam še vedno prisotnost nekega od- klonilnega odnosa do Sloven- cev in do tega, kar se dogaja tudi do naših sosedov v Slove- niji. S to upravo se večrat kažejo nekaka zaostrovanja do naše skupnosti. Sporna je bila afera o Almiranteju, ob dnevu spomina na fojbe vlečejo na dan določene tragedije, ki so del zgodovine in bi morale kot take biti tudi obravnavane. Kakšno je sedanje stanje obljubljenega parka miru na strelišču na Opčinah? To je ena izmed tem, ki so bile z upravnimi akti že sprožene, odobrene in financirane med prejšnjo upravo župana Coso- linija. Odobrili smo 100.000 evrov, s prejšnjo upravo so se uredile zadeve glede lastništva z vojaško domeno. Vsi postop- ki so bili opravljeni in z nasto- pom nove uprave bi se morala dela začeti. Župan Dipiazza obljublja, da se bodo dela začela, in osebno upam, da bodo do decembra letos tudi dokončana. Kakšno je bilo stanje glede javnih del v prejšnji upravi Roberta Cosolinija? Prejšnja uprava se je znašla v izredno težkem trenutku splošne gospo- darske, fi- nančne in so- cialne krize, ta- ko da je bilo vsakršno načrtovanje pri javnih delih zamrznjeno. Ni bilo možno načrtovati no- benega dolgo- ročnega načrta. Čeprav je občina imela denar na razpo- lago, ga zaradi pakta stabilno- sti ni smela upo- rabiti. Kljub vse- mu smo obno- vili slovensko šolo v Škednju, obnovljen je bil trg sv. Martina na Proseku, pri- dobili smo sred- stva za Park mi- ru in za ponovno postavitev spomenika grofa Zinzendorfa na krožišču na Opčinah. Kaj pa sedanja občinska uprava? Sedanja uprava se je znašla v na splošno ugodnejši situaciji, v kateri se lahko načrtujejo dolgoročni projekti. Že omen- jene posege, ki so delo prejšnje uprave, pa sedanja uprava jemlje kot svoje. Že večkrat sem podčrtal skupaj s kolegico Valentino Repini, s katero zelo dobro sodelujem, da v teh pri- merih gre za pomanjkanje po- litične korektnosti. Pred vrati so državnozbor- ske volitve, na katerih bo Slovence predstavljala kul- turnica in publicistka Tatja- na Rojc; kaj menite o tej iz- biri? Izhajam iz prepričanja, da tre- nutno vlada veliko nezaupan- je s strani državljanov v politi- ko. Kar zadeva državnozborske volitve, so te izredno pomem- bne. Trenutni volilni zakon je bil pač odobren s širšo večino v parlamentu. Je zelo zapleten in bil je pripravljen zelo na hi- tro. Predstavljeni kandidati, ki so bili izbrani, so gotovo stro- kovno zelo podkovani. Oseb- no poznam Edija Krausa kot nekdanjega občinskega odbor- nika, spoznal sem tudi gospo Malalan iz upravnega odbora Prae. Izbira je padla na Tatjano Rojc in jaz jo bom podpiral. Prav bi bilo, da bi se naša na- rodna skupnost tudi poenotila in podprla Tatjano Rojc. Po- membno je, da združimo moči, zato da dosežemo cilj. Kaj mislite o volil- nem zakonu? Že dolga desetletja se govori, da bi mo- rali imeti Slovenci olajšano izvolitev v parlament, a do te- ga še ni prišlo. Vi ste že tretji man- dat v občinskem svetu tržaške občine? Drži, opravljam že tretji mandat in mi- slim, da sem doka- zal neko odgovor- nost in resnost. Še v posebno zadoščenje si štejem, da me je večina soglasno iz- volila za podpred- sednika občinskega sveta. Kako gleda občin- ska uprava na dela, ki bodo stekla na Stadionu 1. maja? Tu gre za privaten postopek, ki ga je občina na urbani- stični komisiji že odobrila. Občina v tem primeru nima kakšnih določenih pristojnosti. Pred- stavniki urbanistične komisije niso imeli nobenih zadržkov glede načrtov. Glede dela toponomastične komisije v Trstu kako bi oce- nili njihovo delovanje? V toponomastični komisiji je bil že sprejet sklep in upamo, da se bo tudi uresničil, o poi- menovanju začetka ceste za Lonjer pri bošketu na mestu, kjer so igrala, v spomin na go- spo Marico Nadlišek Bartol. Zdaj bi morali park z igrali še urediti in zatem bo sledilo poi- menovanje. Projekt sem takrat začel skupaj s kolegom Furla- ničem. Prejšnja uprava je poimenova- la po Bernetičevi vrt na ulici Montecchi pri Sv. Jakobu. Pred kratkim pa je župan Di- piazza obljubil predsedniko- ma krovnih organizacij, Ban- dlju in Pavšiču, da bo ulica pred Slovenskim stalnim gle- dališčem postala prehodna sa- mo za pešce; tisti predel pa bi preuredili in olepšali ter poi- menovali po fotografu Mariu Magajni. Obstaja predlog, da bi trg pred katedralo sv. Justa v Trstu poi- menovali po papežu Janezu Pavlu II. Tudi del ulice Filzi pred Narodnim domom bi lahko poimenovali po Narod- nem domu ali po arhitektu Maximilianu Fabianiju. Glede železarne je vprašanje še vedno odprto. Vemo, da je Dipiazza zmagal tudi drugi mandat in tudi zad- nje volitve zaradi napovedi o zaprtju železarne v stotih dneh; minili pa sta že dve leti in železarna še vedno deluje. Prejšnja občinska uprava se je znašla pred pomembno odločitvijo: ali se objekt zapre, ker ne odgovarja zakonskim predpisom, ali pa se zaupa ne- kemu podjetniku - Arvediju, ki je obljubil, da lahko objekt železarne obnovi na tak način, da bo železarna lahko delovala v mestu. Ob zaprtju obrata pa bi delo izgubilo 400 oseb. Določeni rezultati Arvedija so vidni. Vedno se sprašujem, kdo je do- volil v 70. letih prejšnjega sto- letja gradnjo stanovanjskih hiš v okolici železarne; dejansko že tedanji urbanistični načrt predstavlja neko špekulacijo. Kaj pa staro tržaško prista- nišče in Trst kot evropska prestolnica znanosti? S prejšnjo upravo je mesto do- bilo nekatera finančna sred- stva za preureditev starega pri- stanišča, približno 50 milijo- nov. To predstavlja velik iziv za mesto in za sedanjo upravo. Čez dve leti bo mesto Trst po- stalo prestolnica znanosti in mislim, da je to pravi čas, da se mesto otrese tiste polprete- kle zgodovine, ki ga samo obremenjuje. Dogodek, ko bo mesto Trst po- stalo evropska prestolnica zna- nosti, predstavlja velik izziv tudi za slovensko narodno skupnost. Upam, da bodo do takrat v Trstu že drugače raz- mišljali, čeprav s sedanjo občinsko upravo nimam prav dobrih občutkov. Župan Dipiazza pravi, da je “I'uomo del fare”, čeprav ima ob sebi sodelavce, ki njegovo delovanje zavirajo. Kaj pa slovenske višje šole? Upam, da bodo zdaj slovenske višje šole v Trstu, ko so prešle iz pokrajinske uprave pod upravo občine Trst, deležne enakovredne pozornosti, kot so deležne italijanske šole. Vsa finančna sredstva, ki so prišla v unijo medobčinske zveze za šole, je denar, ki je bil v blagaj- nah pokrajine Trst. Gre za pri- bližno 13 milijonov, ki so bili že nakazani za popravila višjih šol. Zdaj čakamo na obnovo šolskega pola Stefan-Zois in upamo, da bo do tega prišlo. Pogrešate obstoj Pokrajin? Da, zdaj ni več pravega sogo- vornika, ki je teritorij gotovo boljše poznal kot drugi organi, ki so v medobčinskih zvezah ali na deželi. Zahvaljujemo se Vam za po- govor in Vam želimo veliko uspeha v vašem nadaljnjem delovanju. Izjava učnega osebja Večstopenjske šole Josipa Pangerca v Dolini Učiteljice in učitelji, profesorice in profesorji Večstopenjske šole Josipa Pangerca v Dolini, zbrani na seji učnega zbora dne 25. januarja 2018, smo pri 6. točki dnevnega reda razpravljali o elektronskem šolskem dnevniku. Elektronski šolski dnevnik je po zakonu obvezen, žal pa bomo morali na naši šoli uporabljati italijansko obliko, ker ni ne šolska oblast ne nobena druga tehnično usposobljena ustanova poskrbela za slovensko verzijo. Naj spomnimo tudi, da smo v lanskem šolskem letu že razpolagali z elektronskim dnevnikom v slovenščini. Člani učnega osebja zgoraj omenjene šole smo mnenja, da pomeni uvajanje italijanskega elektronskega dnevnika v slovensko šolo nedopustno dejanje; to je trojanski konj, skozi katerega se bo kasneje najbrž začelo uvajati samo italijansko poslovanje, kar je nevaren precedens. Mnenja smo, da italijanska oblika elektronskega dnevnika na slovenski šoli ni tehnično, temveč politično vprašanje. Zato učno osebje Večstopenjske šole Josipa Pangerca v Dolini poziva slovenske politične predstavnike: senatorko Tamaro Blažina, deželna svetnika Igorja Gabrovca in Štefana Ukmarja, Deželni šolski urad in slovenske ustanove, ki zastopajo Slovence v Italiji (paritetni odbor, SKGZ, SSO, Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm), da se postavijo v bran neodtujljivi osnovni pravici poslovanja v slovenskem jeziku, še posebno, ker gre za slovensko šolo, njen razvoj in obstoj. / Člani učnega zbora večstopenjske šole Josipa Pangerca - Dolina Rojan: predstava o Šavrinkah V nedeljo, 28. januarja, je društvo Rojanski Marijin dom imelo v gosteh skupino “Šavrini in anka Šavrinke”iz Gračišča v Istri, ki je na rojanskem odru prikazala del svoje skrbno hranjene kulturne dediščine. V ospredju je bi l l ik Šavrink, legendarnih delavnih in podjetnih žensk iz notranje Istre, ki so na začetku prejšnjega stoletja na glavah v plenirjih nosile v Trst jajca in domače pridelke in s tem preživljale družino. Bile so to večne popotnice, ki jih takratna družba ni preveč cenila, zato je predsednica šavrinskega društva Nadja Jakomin, ki je lepo povezovala prireditev, z veseljem prebrala pesem istrskega duhovnika Kocjančiča “Kubejskim Šavrinkam”, v kateri je ovrednotil njihovo neutrudno delo. V ozadju odra so Šavrini igrali na glasbila, med katerimi so izstopale grablje in buča, v kotu je moški pletel košaro iz bek, ženske pa so med glasbenimi utrinki sproščeno podale vrsto prizorov, ki so gledalcu približali življenje in delo Šavrink. V svojih tipičnih preprostih nošah z dolgimi črnimi predpasniki so tudi zapele in zaplesale, beseda pa je vseskozi tekla v istrskem narečju. “Kulturna dediščina je bogastvo in mi jo želimo ohranjati”, je poudarila predsednica Jakomin. Za dragoceno delo jim čestitamo in želimo še veliko takega navdušenja pri delu in nastopanju. / Gledalka Kratke Ponedeljkov večer DSI / Gost dr. Janez Jurij Arnež Od znanstvenika in profesorja v Ameriki do duhovnika v Sloveniji Foto damj@n Tržaška 8. februarja 2018 11 Obvestila Mesečna maša v slovenskem jezi- ku v domu ITIS, ul. Pascoli 31, bo v torek, 13. februarja, (kot vsak drugi torek v mesecu) ob 16.30 v cerkvi v I. nad. (z dvi- galom na oddelek Margherita, nato levo), tudi ob 26. svetov- nem dnevu bolnikov (11. 2. 2018); vabita Področni svet Pa- storalnega središča in Vincencijeva konferenca. Vabljeni na dvojezično srečanje o temi Plemenitost ženskih likov v poeziji Franceta Prešerna. Srečanje bo v nedeljo, 25. februarja, ob 11. uri v Trstu, v kavarni San Marco, ulica Cesare Battisti 18. Darovi V spomin na dragega prijatelja Germana Grahonjo darujeta Lojze in Zorka Debelis 20 evrov za Vincencijevo konferenco. Misijonski krožek Rojan je prejel: Za slovenske misijonarje: Marjanca Prosen 20 evrov, Marija Čurin 20 evrov, P. Z. 100 evrov, N. N. 40 evrov, Valentina Rupnik 20 evrov, Tatjana Hudomalj 50 evrov. Darove lahko nakažete tudi na: ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan ul. Cordaroli 29, 34135 Trst S 1. strani Slovenskemu jeziku dati ugled, ki mu pripada si namreč vemo - tisti, ki se z jezikom poklicno uk- varjamo, in tisti, ki se ne - , da je vprašanje jezika za nas vprašanje obstoja in da bomo ostali Slovenci, če bomo ohranili svojo slovenščino: dokaze za to nam vsak dan ponuja življenje. Zato bom danes razmišljala o ne- katerih odprtih vprašanjih po- ložaja slovenskega jezika pri nas in želim si, da bi Prešernov duh navdihoval tudi tiste, ki bodo o teh vprašanjih odločali. Kot ste slišali, nisem bila rojena v Trstu; ko sem se mlada sem priselila, sem imela - tudi zaradi svojega študija - še posebej odprte oči za vse, kar je bilo povezano s sloven- skim jezikom in kar zagotovo ne bi tako zaposlovalo mojih misli, če bi živela tu od majhnega. Slo- vensko govoreči Trst se mi je ka- zal kot mesto neverjetnih naspro- tij. Na eni strani se je tu razvila bo- gata slovenska književnost, s ka- tero sem se srečala že prej; tu so bili ljudje, ki so brezhibno govo- rili knjižno slovenščino, in bila sem priča pogovorom v čudovito ohranjenih slovenskih narečjih (to, da imamo danes v Barko- vljah, se pravi skoraj sredi mesta, pesnika, ki ustvarja v narečju, je za nas, ki v Trstu živimo, nekaj običajnega, pač izraz slovenske kulture in dokaz za njeno zako- reninjenost v tem kraju; a z jezi- koslovnega zornega kota je vrhunska narečna poezija v me- stu redkost in izjemen pojav). Po drugi strani pa sem se pogovar- jala z ljudmi, ki so svoj slovenski govor prepletli s toliko italijan- skimi besedami, da sem jih ta- krat, ko še nisem znala itali- janščine, komaj razumela; in bra- la sem slovenščino, v kateri so bi- le sicer slovenske besede dobe- sedni prevod italijanskega načina izražanja. Bila sem priča števil- nim pogovorom, ki so se začeli v slovenščini, se kmalu prevesili v italijanščino in se v italijanščini končali. Pogosto sem naletela na ljudi, ki so se pogovarjali v do- mačem slovenskem jeziku, ko pa sem se jim približala, so začeli med seboj govoriti italijansko; ali pa sem se znašla v situacijah, ko so ljudje z menoj govorili sloven- sko, ko se je v dosegu sluha poja- vil kdo tretji, pa so umolknili ali pa preklopili v italijanščino. Občutek sem dobila, da ima večina slovenskih družin v so- rodstvu koga, ki ne zna več govo- riti slovensko; pozneje, ko mi je postala italijanščina bolj domača, pa sem se seznanila tudi z marsi- katerim Italijanom, ki ni razumel slovenščine, čeprav so bili njego- vi starši rojeni Slovenci. Vsi ti prizori iz življenja so se mi sestavili v skupno podobo, ko sem pozneje raziskovala, kaj se V dogaja s slovenščino med Sloven-ci v Italiji in kako je z jeziki dru-gih manjšin. Slovenska manjšina ni nikakršna izjema: opuščanje rabe manjšinskih jezikov in po- sledično krčenje narodnih manjšin je samodejen proces, ki pa se mu mora manjšinska skup- nost zoperstaviti, da lahko dolgo- ročno preživi. Brez posebnih ukrepov so ohranile svoj jezik sa- mo manjšine v zelo izoliranih vaških skupnostih, ki so imele malo stikov z zunanjim svetom. Manjšine v mestnem okolju pa ohranjajo jezik le, če njegovo pri- hodnost načrtujejo: če poskrbijo za ustrezne priložnosti za rabo je- zika, če razvijajo jezik sam na sebi in če ga učijo. Za rabo slovenskega jezika na Tržaškem je na marsikaterem po- dročju dobro poskrbljeno. Ima- mo mrežo državnih šol, katerih učni jezik je slovenščina, zato te šole ne skrbijo samo za učenje je- zika, ampak privzgajajo tudi rabo slovenščine zunaj šole. Skrbimo za obšolske dejavnosti učencev. Imamo slovenske medije - časo- pise, radio, televizijo. Imamo slo- vensko gledališče in zelo razgiba- no društveno življenje. Slo- venščina se uporablja v cerkve- nem obredju. V nekaterih oko- liških občinah se v različni meri uporablja v izvoljenih telesih, v teh občinah jo lahko v ra- zlični meri govorijo tudi obiskovalci javnih ura- dov. A kljub vsemu naštetemu se skupnost ljudi, ki na Tržaškem redno upora- bljamo slovenščino, še vedno krči. Če se vprašamo, ali je mo- goče kaj narediti, da bi ta proces omejili, moramo prej razumeti, zakaj se ra- ba slovenščine opušča. Jaz ugotavljam, da v prvi vrsti zato, ker imamo za slo- vensko sporazumevanje premalo priložnosti. Kje lahko redno, vsak dan govorimo slovensko? V družini - če imamo sogovorni- ka, ki govori slovensko; mnogi ta- kih sogovornikov nimajo. V šoli - kdor ima šoloobvezne otroke. Na delovnem mestu - če smo za- posleni v slovenski šoli ali v kaki drugi organizaciji, kjer se govori slovensko; a večina Slovencev de- la v italijanskem govornem okol- ju. S slovenskimi sosedi, kdor živi na vasi; a večina Slovencev živi v mestu, razen tega pa je tudi na vaseh slovenskih sosedov vedno manj. Veliko Slovencev živi v povsem italijanskem govornem okolju in ti ohranjajo stik s slovenščino sa- mo s posebno motivacijo – tako, da priložnosti za rabo slovenske- ga jezika iščejo. V takih razmerah se govorne navade slovenskih ljudi spreminjajo, njihovo znanje slovenščine upada in tudi v po- govorih s Slovenci se vse pogo- steje rabi italijanščina. Pomanjkanju priložnosti za rabo slovenščine se pridružujejo občutki o manjvrednosti sloven- skega jezika. Kaj daje jeziku velik ugled? To, da ga vidimo na javnem napisu, na krajevnih tablah in da ga lahko uporabljamo v javnih ustanovah. Tega ugleda slovenščina – vsaj v mestu - nima, zato se doživlja kot jezik, ki pač ni za javno rabo: kot nižjerazredni jezik. Tako jo doživljajo mnogi Italijani, pa tudi mnogi Slovenci, ki zato razvijejo občutek jezikovne manjvredno- sti. Prav zaradi tega občutka so nekateri Slovenci, predvsem v okolju, kjer slovenščina tudi sicer ni bila spoštovana in ni bila zaželena, zavestno pretrgali vezi z maternim jezikom. Zakaj na praznični dan obna- vljam to znano žalostno zgodbo? Zato, ker je danes mogoče ure- sničiti to, kar je bilo še pred de- setletjem nemogoče: slovenske- mu jeziku je tudi v mestih mo- goče dati večji ugled in hkrati s tem pridobiti nove priložnosti za njegovo rabo. Mogoče je doseči več dvojezičnih napisov na jav- nih ustanovah, več slovenščine pri javnih storitvah, možnost za rabo slovenščine ponekod v jav- nih uradih. In jaz bi danes želela poudariti, da je ta možnost za nas zelo pomembna in vredna vse naše pozornosti. Zahteve po vidni dvojezičnosti in po rabi slovenščine v javnih usta- novah je slovenska skupnost v Italiji brez uspeha postavljala 30 let, pojavljale so se v vseh predlo- gih zaščitnega zakona, pri katerih je sodelovala manjšina. Zakonski predlogi niso bili odobreni, sprožili pa so nastanek političnih gibanj in strank, katerih geslo je bilo BILINGUISMO MAI. Z Zako- nom za zaščito slovenske jezikov- ne manjšine (2001) pa se je stvar vendarle nekoliko spremenila. Čeprav zakon ne daje avtoma- tične pravice do rabe slovenščine v javnih ustanovah, slovenski skupnosti omogoča, da po Pari- tetnem odboru zahteva in izpo- gaja dvojezične javne napise ter možnost uporabe slovenščine v javnih uradih in pri javnih storit- vah. Paritetni odbor je marsikaj že izboril, še več bo lahko v pri- hodnosti. Pomembno je, da se kot skupnost zavedamo, da bi ugled, ki bi ga slovenščina pridobila z vstopom v javne ustanove, ugodno vplival na njeno rabo. Govorne navade ljudi se ne morejo spremeniti čez noč, dolgoročno pa bi do spre- memb gotovo prišlo. Vidna dvo- jezičnost bi bila znak spoštovanja do Slovencev: nam bi dvigala sa- mozavest; našim someščanom pa bi omogočala, da zvejo za nas in nas tudi oni spoštujejo. Vsem bi vidna dvojezičnost omogočila stik s slovenščino, ki ga ne bi bilo treba iskati, in priložnost za učenje slovenščine iz okolja. Tudi z možnostjo rabe slovenščine v javnih uradih bi dobili nove, vsem dostopne priložnosti za ra- bo jezika. Razen tega pa bi raba slovenščine v javni upravi spod- budila prepotrebno poenotenje slovenske terminologije, ki se uporablja v javni upravi v Italiji. Nekateri predstavniki Slovencev v Italiji pravijo, da se naši ljudje pravice do rabe slovenščine tako ali tako ne bi posluževali. Njim bi odgovorila, da tega ne verja- mem. Bomo se je posluževali, vi pa jo v našem imenu zahtevajte. Poskrbite, da bodo slovenska okenca opremljena z dvojezični- mi napisi, obrazci in pisnimi na- vodili in da nas bo prijazno spre- jel uradnik, ki govori tudi sloven- sko. In sestavite nam seznam ti- stih uradov in služb, kjer je mo- goče slovenščino zares uporablja- ti. Opčine / Dogodek, namenjen zamejskim dijakom Uspela predstavitev slovenskih univerz ako izbrati univerzo, ki ti bo všeč, ki ti bo dala veli- ko zadoščenja in po možnosti še delovno mesto? Na kaj je treba biti predvsem pozor- ni pri vpisnem postopku za slo- venske fakultete? To in še mar- sikaj so lahko izvedeli dijaki tržaških in goriških višjih šol, ki so se udeležili Dneva odprtih vrat na Opčinah, ki ga je prav zanje organiziral Klub zamej- skih študentov (KZŠ). Da goriškim dijakom ne bi bilo težko priti do Opčin, so po- skrbeli tudi za avtobusni prevoz s finančno podporo ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu in zveze ŠKIS, ki združuje vse študentske klube v Sloveni- ji. Dogodek je vodil podpredsed- nik kluba Ivo Ušaj. Najprej je v dvorani Prosvetnega doma na Opčinah pozdravil predsednik KZŠ Andraž De Luisa, ki je izpo- stavil, zakaj je klub sploh nastal, in sicer zaradi tega, da bi združeval študente iz zamejstva, ki bi se preko kluba lahko lažje povezali in tudi nudili pomoč s prve roke dijakom, ki se odločajo za študij v Sloveniji. Navzoče je pozdravila tudi An- dreja Duhovnik, višja svetovalka za slovenske šole v Italiji, ki je pohvalila klub, da se posveča takšnim dejavnostim. Sledila je predstavitev vpisnega postopka, ki jo je naredil Dejan Senekovič iz službe za vpisovan- je na mariborski univerzi. Po- drobna predstavitev vpisnega postopka je gotovo rešila marsi- kateri dvom, ki so ga imeli dijaki v zvezi z vpisovanjem. Nato je predstavnica Univerze na Pri- morskem predstavila novosti, ki jih na njihovi univerzi uvajajo z novim študijskim letom. Sledil je pogovor s študenti, ki se jih je, kljub izpitnemu obdob- K ju, zbralo lepo število. Prišli soštudentje, ki študirajo v Maribo-ru, Ljubljani in Kopru, študirajo pa na najrazličnejših fakultetah: npr. na Medicinski fakulteti, Pe- dagoški fakulteti, Fakulteti za matematiko in fiziko, Fakulteti za strojništvo, Športni fakulteti, Fakulteti za družbene vede... Predstavili so se in povedali, kaj študirajo, nato so imeli dijaki možnost, da jih še kaj vprašajo. Sledil je sejemski del Dneva odrtih vrat, kajti KZŠ je na do- godek povabil vse slovenske fa- kultete. Povabilu so se odzvali predstavniki vseh štirih univerz: Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Univerze na Primor- skem in Univerze v Novi Gorici. Dijaki so imeli možnost, da vprašajo predstavnike fakultet, kar koli jih zanima, in so dobili reklamni material, kjer so si lah- ko ogledali npr. predmetnike za fakulteto, ki jo bodo mogoče iz- brali. Poleg tega so nekateri še povlekli za rokav študente iz Kluba in jih vprašali kaj bolj osebnega glede njihovega študi- ja. Dogodek je Klub zamejskih štu- dentov organiziral v sodelovan- ju z Openskim mladinskim krožkom. Zahvala gre društvu Tabor in Zadružni kraški banki, ki sta nudila svoje prostore za iz- vedbo dogodka. Finančno pa sta ga podprla Urad RS za Slo- vence v zamejstvu in po svetu in Zveza ŠKIS. Dogodek je bil vsestransko uspešen, saj so dijaki tako prido- bili nekaj koristnih nasvetov in napotkov, kako in kam na uni- verzo. V petek, 9., in v soboto, 10. 2., bo na slovenskih univer- zah potekal dan odprtih vrat, za- to si bodo lahko dijaki res v živo pogledali fakulteto, na kateri bi radi študirali. Urška Petaros Foto damj@n Foto damj@n Foto damj@n Ob izgubi GERMANA GRAHONJE se iskreno zahvaljujemo patru Alessandru, g. župniku Marjanu Markežiču za pogrebni obred in tolažilne besede, dirigentu Ediju, organistu Iztoku, gospe Majdi, pevcem zbora ZCPZ, župnije Sv. Ane in župnije Števerjan za občuteno petje in vsem, ki so na katerikoli način počastili njegov spomin. Lučina, Marko, Martina Kolonkovec, 4. feburar 2018 * * * * Aktualno8. februarja 201812 TAKI SMO (26)Katja Ferletič Frida Kahlo, brezčasna ikona, muza sodobnih modnih ustvarjalcev Mehiška slikarka Frida Kahlo ni znana samo zaradi svojega umetniškega dela in razburka- nega življenja, pač pa tudi zaradi svojega stila in izvirnega okusa v oblačenju, ki še danes navdihuje najslavnejša imena v modni indu- striji, svetu sodobne glasbe, fotografije in de- signa. V zadnjih letih večkrat zasledujemo na modnih defilejih izdelke, ki so zelo podobni tradicionalnim mehiškim oblačilom, torej obogateni so z močnimi barvami, pisanim ve- zenjem, cvetjem, cofki in značilnimi grafični- mi odtisi na blagu. Oblačila, pokrivala, a tudi vezenje las in ličenje: vse nas spo- minja na stil Fride Kahlo in na njen svojevrstni odnos do mode. Frida se je rodila leta 1907 v modri hiši “Casa Azul” v Co- yoacánu v Mehiki. Bila je revolucionar- ka, čeprav sta bila fi- zično in duševno trpljenje stalnici v njenem življenju. Pri šestih letih je prebolela poliomie- litis, kar ji je za vedno poškodovalo desno nogo. Bila je izjemno nadarje- na, saj je bila ena od prvih žensk, ki so v Mehiki študirale medicino. Štu- dije je prekinila po prometni nesreči med avtobusom, na katerem se je vo- zila, in tramvajem. Frida je preživela, a utrpela je zelo hude poškodbe hrbtenice, zaradi katerih je več mese- cev ležala na postelji in kasneje mo- rala nositi ortopedski steznik. V ti- stem obdobju se je približala likovni umetnosti: nad njeno posteljo so pri- trdili posebno ogrodje z ogledalom in Frida je podrobno opazovala poteze svojega obraza in ustvarjala številne avtoportrete. Nje- na samota in posebnost sta jo oblikovali kot umetnico, slikarstvo je postalo sredstvo, s ka- terim je “zdravila” svojo dušo. Ko se je njeno zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, se je začela družiti s takratnimi predstavniki me- hiške sodobne umetnosti in spoznala umet- nika Diega Rivera, s katerim se je leta 1929 poročila. Njuno ljubezensko razmerje so oz- načevale pogoste krize. Frida ni mogla imeti otrok, in to je ustvarilo veliko praznino v nje- nem življenju - s številnimi umetniškimi deli je skušala prenesti na platno svoje občutke in neuresničeno željo po materinstvu. Diego je Frido stalno varal z različnimi ženskami, med katerimi je bila tudi njena sestra. Poroka ni bila srečna, njuna ljubezen je Frido globoko spremenila, čustveno jo je označila za vedno, a istočasno jo je ohrabrila. Po razporoki se je Frida skušala oddaljiti od vsega tega, kar je Diego ljubil pri njej. Opustila je svojo ženskost in začela nositi moška oblačila, suknjiče in hlače. V svojem “uporu” ni vztrajala dolgo časa, saj očitno ni mogla živeti brez svojega Diega - spet sta se približala in ponovno po- ročila leta 1940. Veliko sta potovala po Evropi in Združenih državah Amerike, kjer sta obi- skovala najbolj elitne umetnostne kroge. Povsod so Frido, njene likovne sposobnosti in njen svojevrstni stil oboževali. Frida je bila sama sebi svoja muza: poznala je vse podrob- nosti in najmanjše gubice svojega obraza, skrbela je za svoj videz, za svoje košate obrvi, za svoje dolge črne lase in cvetje v svojih ki- tah. Fridina podoba je pred- stavljala moč, neodvisnost in hrepenenje po življenju. No- sila je široka barvana krila, pod katerimi je skrivala pro- tezo, okoli vratu bogat nakit, bleščeče dragulje, šale in venčke iz svežega cvetja. Pod značilnimi srajčkami, iz me- hiške pokrajine Tehuantepec, ki so jasno prikazovale njeno brezpogojno ljubezen do do- movine, je nosila ortopedske steznike, ki so ji omogočali, da se je lahko avonomno pre- mikala. Njena zunanja podo- ba je postala njena moč, način izražanja same sebe, nje- ne osebnosti in njenih kultur- nih in političnih prepričanj. Sve- tu je izkazovala le svoje dobre la- stnosti, fizično trpljenje pa je prikrivala. Žal se je Fridino zdravje hudo poslabšalo, pre- trpela je več operacij na hrbtenici in tudi nogo so ji morali zdravniki amputirati. Zašla je v globoko de- presijo, iz katere se ni več izvlekla. Umrla je 13. julija 1954 zaradi pljučne embolije. Minilo je skoraj štirinšestdeset let od Fridine smrti, a njen vpliv na umetnost, modo in vso sodobno kulturo je še živ in iz leta v leto na- rašča. Veliko je reinterpretacij njenih del in njene podobe: “fashioniste” nosijo krone iz svežega cvetja, slavne pop ikone, kot sta pevki Madonna in Beyonce, večkrat izražajo svoje občudovanje, njena življenjska zgodba je bila prikazana v različnih dokumentarcih in fil- mih. Frida je bila umetnica neizmernega talenta. Spominjamo se je zaradi izvirnega ustvarjal- nega genija in z bolečinami prepredenega življenja. Mehiška umetnica je veliko več kot začasna moda: njen stil navdihuje modne ustvarjalce, Frida je njihova muza, ikona stila. Frida je za ljubitelje lepega preprosto nepo- zabna. Zdi se mi, da si najmanj sti- kov vzpostavila prav s Kitaj- ci. Recimo, da sem se veliko po- govarjala prav s Kitajci, toda oni so me spraševali vedno isto, npr.: kakšno vreme je pri nas, kaj jemo, ali imamo ne- katere pridelke tudi pri nas, kakšne so Benetke ipd. To je to, nič več, nič manj. Prav za- radi tega je zelo težko navezati stike, ker te vsi sprašujejo eno in isto in potem se pogovor prekine. Podobno se je doga- jalo tudi z nekaterimi taksisti, ki so se nam zelo odkrito umi- kali. Misliš, da ima pri tem tudi kaj vlada? Kitajska vlada vedno bolj zati- ra naval zahodne kulture v državo. Komunistična stran- ka, ki tam kraljuje nad vsem, je edina politična stranka v državi. Decembra so časopisi objavljali članek, v katerem je pisalo, da je treba zatreti vse kanale, ki lahko privabijo Ki- tajce na praznovanje Božiča, ker je prepovedano. Kitajci so veliki konservativci, zato se to dogaja. Vem, da si želiš kmalu spet na Kitajsko. Zaljubila sem se v Kitajsko in res hočem spet nazaj, čim prej. Katere načrte imaš za pri- hodnost? Si o tem že raz- mišljala? Veliko sem o tem že razmišlja- la. Rada bi delala ogromno stvari, potovala, videla vse, kar se da na svetu. Prej ali slej bom našla delo, ki mi bo dovolilo prepo- tovati svet. Za zdaj je moj načrt potovanje in raziskovanje sveta; ni mi prav jasno, kaj bi rada delala. Lahko bi delala v naših kra- jih, ker vem, da v Trstu imajo podjetja veliko sti- kov s Kitajsko, podobno tudi v Ajdovščini. Odprta sem za karkoli, delati po Evropi, am- pak tudi izven nje. Na vsak način, dokler lahko, dokler sem mlada, bom čim več potovala. Julija bom končala študij v Šanghaju, na- to se bom vrnila domov, opra- vila še tri izpite v Benetkah, napisala tezo in diplomirala. Šele nato bom začela iskati za- poslitev. Rada bi pisala in sli- kala in govorila čim več v ki- tajščini. Moja specializacija, Language and management to China, mi daje možnost, da se lahko zaposlim v manage- mentu in mislim, da bo ta moja prihodnost. Šanghaj bi bilo perfektno mesto zame. S 3. strani Od Gorice in Benetk do Chang Chuna ... torek, 23. januarja 2018, je v mali dvorani Kultur- nega doma v Gorici doživela goriško predstavitev knjiga Aplavz s podnaslovom Tržaškemu gledališkemu ansam- blu iz let 1945-1965, ki jo je na- pisala slavistka, samostojna razi- skovalka, kritičarka, doktorica li- terarnih ved, Bogomila Kravos. Srečanja, ki sta ga priredila Za- ložništvo tržaškega tiska, pri ka- terem je izšla publikacija, in Slo- vensko stalno gledališče, se je udeležila le peščica tistih, ki lju- bijo gledališko umetnost in se z rahlo otožnostjo spominjajo na ti- ste prve sezone našega “zamej- skega” gledališča, ki se je kot feniks z vojnega pogo- rišča povzpelo v svobodne višave in ponudilo gle- dalcem tudi do devet premier- nih uprizoritev na sezono. Pred- stave so nastajale s srčno željo po- streči gledalcem, tudi v zakotnih, majhnih, neo- grevanih dvora- nah lepo, iz- brušeno slovensko besedo, ki se je bili željni vsi, ker je bila preveč časa s silo zatrta in pregnana iz javnega življenja. V tem novem delu se je Bogomila Kravos zau- stavila pri posameznih igralcih, ki so po vojni sodelovali pri tem ansamblu. Biografskim podat- kom in poklicnim dosežkom je pristavila še oseben spomin, saj je marsikoga izmed njih poznala. Z nekaterimi je kot mlada deklica ali najstnica celo sodelovala. Srečevala jih je tudi na svojem domu, ko so prihajali k njeni družini na obisk. S knjigo se je hotela oddolžiti tem prvim gle- dališkim ustvarjalcem, tudi ti- stim, na katere je spomin z leti že skoraj zbledel. V skrbno napisani knjigi (po besedah Martine Kafol so jo zelo dobro ocenili tudi na ljubljanskem knjižnem sejmu), ki jo bogati dragoceno dokumen- tarno fotografsko gradivo, je tako zbranih sedemnajst portretov igralcev, ki so sooblikovali tržaško gledališče med leti 1945 – 1965. Živo pred očmi se nam prikažejo tisti, ki so v teh prvih letih krojili podobo našega gle- dališča, npr. Ema Starc, Justo Košuta, Danilo Turk, Stane Raz- tresen, Zlata Rodošek, Štefka Drolc, Damijana Bratuž, Anton Petje … pa tudi Miranda Caharija, Livio Bogatec, Stojan Colja, Adri- jan Rustja, Alojz Milič … Avtorica je na kratko povzela njihove življenjske in umetniške dosežke. Poleg igralcev so tu tudi obrazi tehničnega osebja, brez katerega bi gledališče ne moglo živeti. Na koncu pa se Kravosova pomudi pri začetnikih tržaškega gleda- liškega snovanja, in sicer pri Josi- pu Negodetu (1858-1956), Anto- niji Nadlišek Grmek (Germek, 1873-1940), Karli Grmek (Ger- mek) Ponikvar (1864-1924) in Antoniji – Ninki Odinal Modic (1865-1952). Bogomila Kravos je v uvodnih be- sedah pomenljivo zapisala: “Čas je čudno rešeto, vse preseje. Ime- na, ki smo jih svojčas glasno iz- govarjali, so se izvotlila pomena. V Kot bi od teh oseb ostal le medelodsev. So imena pod slikami sa-mo nizi črk ali so del dediščine, ki jo premalo poznamo”? Dodala pa je tudi: “Obelodanjenje doga- janja v prvem povojnem obdobju (1945–1965) je obenem iskanje odgovorov na družbena vprašan- ja tistega časa. Orodje za rekon- strukcijo so bili arhivsko gradivo, zbrana pričevanja in humani- stične vede, s pomočjo katerih je bilo mogoče osmisliti prehode in povezave med različnimi obdob- ji. Gledališki in dramski diskurz sta se dopolnila in nadgradila. Brez pogleda na celoto bi frag- ment izvisel kot posebnost in bi težko sklepali, v kolikšni meri je sedanje gledališko delovanje osnovano na preteklem”. Na go- riškem srečanju so Bogomilo Kra- vos spremljale Martina Kafol, predstavnica Založbe ZTT, Valen- tina Repini, dolgoletna sodelavka v Slovenskem stalnem gledališču, in priljubljena, že nekaj let upo- kojena igralka, Miranda Caharija, ki se je s svojimi vlogami, katerim je zmeraj vdahnila dušo in srce, trajno zapisala v spomin gledal- cev. Iz prisrčnega pogovora so po- slušalci izvedeli marsikaj in začutili, kako veliko ljubezen do našega gledališča goji Bogomila Kravos, pa tudi njeno željo, da bi ne šlo v pozabo, kar je to gleda- lišče ustvarilo v prejšnjem stolet- ju. Hvaležnost čuti do vseh teh ustvarjalcev in do tedanje tako prisrčne publike. Med drugimi je poudarila, kako so prav v Gorici imeli gledališko šolo (bogato gle- dališko delovanje na Goriškem je doseglo višek v letih 1925-1926) in kako so v Ljubljani takoj po drugi svetoni vojni načrtovali ustanovitev Gledališča za sloven- sko Primorje s sedežem v Trstu in s podružnico v Gorici. Leta 1946 je bil prvi gledališki tečaj prav v Gorici. Iz tega sta izšla Silvij Kobal in Ernest Zega, Idrijčan in Kraševec. Takrat je Gabri- jelčičevo, ki je bila tudi Goričan- ka kot Delak, spoznala tudi Bog- dana Bratuž, ki je edina Goričan- ka omenjena v knjigi Milice Kra- vos. Kravosova se spominja, kako je kot dekletce nastopila v dvorani pri Zlatem pajku v predstavi Kral- jestvo palčkov. V njej je vilo igrala mlada Miranda Caharija. Režiral je Joško Lukeš, ki je bil, po bese- dah Kravosove, uglajen, prisrčen igralec (na goriški predstavitvi je bila tudi njegova hčerka Neva). Tudi Caharija ima lepe spomine na goriška gostovanja, kamor so prihajali z vsemi predstavami, ki so jih odigrali v Trstu, – prva po- stojanka v Gorici je bila vselej ka- varna Bratuž! Miranda Caharija je že kot otrok pravila, da bo igral- ka, in se svoje izbire nikdar ni ke- sala. Starši so jo pri tem podpirali. Njen oče je pravil “Ta poklic je nekaj posebnega”! Celo njeno življenje je vezano na oder. Hva- ležna je Kravosovi, da je napisala to knjigo in se spomnila tudi na pozabljena igralska imena. Tudi sama je hodila v gledališko šolo, kjer je spoznala Livia Bogatca. Njej so se odprla vrata gledališča, čeprav je bilo vsa leta v finančni krizi. Tu je našla krasne ljudi. Spominja se, da je o njej igralec Modest Sancin rekel: “Ta bo naša”! Gledališče ji je navrglo ve- liko zadoščenja. Ko je omenila, kako so z majhnih odrov presto- pili na velike v tržaškem avditori- ju, na Stadionu 1. maja, v Kultur- nem domu in goriškem Verdiju, je zaupala, da so bili zanjo “pravi teater” tisti mali, mrzli podeželski odri, do katerih je prihajala vsa toplina občinstva. Stik s publiko je čudovit in potreben. Igralec pa mora igrati. Ne sme počivati pre- več! Če ne igra, trpi, je zatrdila. Zanjo je bilo nastopanje na odru vselej zabava. Delo v gledališču ji je pomagalo premoščati tudi osebne življenjske težave, ker je čutila, da je publika z njo. “Vede- la sem, da, ko stopim na oder, vržem mrežo in vas imam”, je za- dovoljno dejala Caharija. Še mar- sikaj je razkrila s svoje dolge gle- dališke poti, npr. to, da je z lah- koto vskočila v igro. “Teater mora dajati publiki emocijo: igralec mora vzbujati smeh ali solze. Na odru ne sme vladati dolgčas! Do- ber tekst, dobra zasedba, dobra režija in predstava je že nareje- na”! je naglasila Caharija, ki je prisrčne besede namenila nek- danjim kolegom, predvsem Bo- gatcu, s katerim je večkrat nasto- pala. Valentina Repini je že od konca devetdesetih let predana gleda- lišču kot organizatorka. Tudi ona je povedala marsikaj zanimivega. Spomnila se je na 90. leta, ko je imel SSG močan ansambel in ve- like predstave, ki so gostovale po Italiji in se udeleževale festivalov. Žal je današnje stanje precej dru- gačno z raznih vidikov. Idealno bi bilo, da bi bil igralski kader SSG iz naših krajev, kot tudi umetniški vodja, tako bi boljše poznali okuse in želje tukajšnje publike. Zelo pomembna je nam- reč izbira repertoarja, ki pritegne gledalca ali ga odvrne. Poslušalci so se s tem popolnoma strinjali in ob koncu z veseljem segli po knjigi Milice Kravos in avtorico prosili za podpis. Iva Koršič Kulturni dom Gorica / Predstavitev knjige Aplavz Prvih zagnanih povojnih 20 let našega gledališča Frida Kahlo Martina Kafol, Bogomila Kravos, Miranda Caharija in Valentina Repini (Foto IK) Slovenija 8. februarja 2018 13 Narodna pripadnost je za mlade manj pomembna od večjezičnosti Monografija, ki so jo predstavili v prostorih Slovenske matice v Ljubljani, je sad raziskovalnega dela treh zamejskih znanstvenih inštitutov, Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Italije ter Celovškega Slovenskega znanstvenega inštituta in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik prav tako iz Celovca. Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane pa je nosilec projekta. Publikacija, ki je izšla lani novembra, je prva izmed štirih monografij, ki bodo obravnavale tematiko identifikacijskih procesov, jezikovnega profila in participacije mladih v slovenskem zamejstvu, ali bolje slovenskih zamejstvih. Prvi zvezek pa obravnava splošni položaj mladih pripadnikov slovenskega etničnega telesa v domicilnih državah, kjer je prisotna slovenska manjšina: se pravi v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem. Izsledki raziskave kažejo na to, da predstavljajo mladi osrednje vprašanje aktualnega zgodovinskega trenutka vsakega od štirih slovenskih zamejstev. Mladi anketiranci delijo na splošno podobne družbene izkušnje kot vrstniki večinskega naroda in mladi v Sloveniji. Prevladujoči liberalno tržni kapitalizem namreč kroji njihovo usodo. Pojem večjezičnosti postane za anketirane v trenutnih družbenih okoliščinah veliko bolj pomemben od zgolj narodne pripadnosti. Znanje več jezikov veča zaposlitvene možnosti, gojenje slovenstva v tem vidiku ni funkcionalno, kaže raziskava. Prav zato sloni izbira za narodno pripadnost na subjektivnem odločanju. To izbiro lahko sicer pogojujeta smotrna jezikovna politika in načrtno uvajanje gradnikov narodne revitalizacije. Ključno vlogo imajo pri tem zaščitne norme, ki jih posamezne domicilne države izvajajo do manjšin. Položaj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji je glede tega bistveno boljši kot na Madžarskem in na Hrvaškem. Nikakor ne gre zanemariti pomena, ki jo ima posredovalna vloga matične domovine. Ljubljana / Študija o mladih v različnih slovenskih manjšinah časih se tudi v politiki zgodijo novosti, ki so ne- pričakovane, vendar pa lahko vplivajo ali morda celo povzročijo spremembe v družbi in državi. To se je v Sloveniji, sicer v manjšem obsegu, potrdilo v prejšnjih dneh. Najprej je politiko in zainteresirani del t. i. navadne javnosti presenetila odločitev ustavnega sodišča, da sta Zakon o referendumu in ljudski iniciativi in del zakona o volilni in referendumski kam- panji neustavna, torej v nasprotju z najvišjim pravnim aktom države. Sledila sta odstop Ljud- mile Novak, predsedni- ce stranke Nova Slove- nija – krščanski demo- krati, in zamenjava večine njenega vodstva. Nadaljujejo se tudi po- govori, s polemikami, o nameri vlade, da prizna državo Palestino. Stran- ka modernega centra, največja v vladni koali- ciji, pripravlja zakon o zaščiti kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, živečih v Sloveniji. Z omenjenimi in tudi drugimi do- godki, kot sta val stavk javnega oziroma državnega sektorja in poglabljanje napetosti med Slo- venijo in Hrvaško zaradi arbi- tražne razsodbe o meji med državama, je v Sloveniji nastalo napeto ozračje, katerega del sta tudi razočaranje in zgražanje večine javnosti zaradi sedanjih stisk in slabih razmer v državi. Zgodilo pa se je, ali pa se dogaja, naslednje. Do bližnjih parlamen- tarnih volitev skoraj zagotovo ne bo sprejet noben reformni zakon s katerega koli področja, ker za to zmanjkuje časa in ni politične volje. Sicer pa bo državni pogla- var Borut Pahor domnevno v me- secu marcu razpustil Državni zbor sedanjega mandata in do- V ločil nadaljnje postopke v proce-duri za volitve. Popolna negoto-vost, tudi med pravnimi izveden- ci, je nastala ob dilemi, ali neu- stavnost referendumske zakono- daje pomeni, da so neustavni tu- di vsi drugi referendumi z izrazi ljudske volje, ki so bili izvedeni v celotnem obdobju slovenske države. Po nekaterih tolmačenjih bi neustavni lahko postali tudi plebiscit o ustanovitvi samostoj- ne in neodvisne države Slovenije ter referenduma o članstvu Slo- venije v EU in zvezi Nato. Novi vršilec dolžnosti predsednika stranke Nova Slovenija – krščan- ski demokrati je postal mlad in ambiciozen poslanec Matej To- nin. Z zamenjavo Ljudmile No- vak in večine njenih sodelavcev v vodstvu stranke naj bi bila ta uspešna tudi na volitvah. Matej Tonin zatrjuje, da bo prejela vsaj 10 odstotkov glasov volivcev. Od- meva tudi njegova napoved, da bo stranka v prihodnje sodelova- la z vsemi strankami, če se bodo o tem dogovorili. To pomeni tudi možnost sodelovanja s stranko SDS in njenim predsednikom, Ja- nezom Janšo. Navajam, da je nek- danja predsednica stranke Ljud- mila Novak ostro nasprotovala sodelovanju in dogovarjanju s SDS, dokler jo bo vodil Janez Janša. Zdaj je ta voditelj dela po- litične desnice pozdravil kadrov- ske spremembe v Novi Sloveniji – krščanski demokrati in se zavzel za novo zbližanje in sodelovanje obeh desno usmerjenih strank. Ljudmila Novak ostaja poslanka in bo tudi kandidirala za nov mandat, novo vodstvo stranke pa je pozvala, “naj ne pozabi, da je Nova Slovenija edina katoliška stranka v Sloveniji”. Predvsem volilnim na- menom je očitno na- menjen po- seben zakon za zaščito kulturnih pravic pri- padnikov narodov nekdanje Ju- goslavije. Pripravlja ga Stranka mo- dernega centra, naj- večja stranka vladne koalicije, največja tvorca pa sta Violeta To- mić, poslanka Levice, in poslanec vladne Stranke modernega cen- tra, Dragan Matić. Zakon naj bi bil namenjen okoli 240- tisočim pripadnikom jugoslovanskih manjšin, kolikor naj bi jih živelo v Sloveniji. Le-ti so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Ma- kedonci in Srbi. Za zagotavljanje in zaščito njihovih pravic naj bi ustanovili poseben Urad za na- rodne skupnosti pripadnikov nekdanje Jugoslavije, ki bi delo- val v okviru ministrstva za kultu- ro. Pripravljanje omenjenega zakona že zdaj povzroča pomisleke in na- sprotovanje Slovencev, morda tu- di pripadnikov avtonomnih itali- janske in madžarske manjšine, ki sta v Sloveniji priznani in zaščite- ni z ustavo. Obravnavani pri- padniki narodov nekdanje skupne države so že zaščiteni z raznimi predpisi, ki povsem za- gotavljajo njihove pravice in zaščito, zato nov zakon najbrž ni potreben. Dogaja se, da sta oblast in politika včasih do državljanov iz nekdanjih jugo- slovanskih republik bolj pra- vični in razumevajoči kot do Slo- vencev. Glede priznanja države Palestine pa premier Miro Cerar še vedno razmišlja in se posvetuje o posle- dicah, ki bi jih priznanje lahko imelo za Slovenijo. Parlamentar- ni odbor za zunanjo politiko je prekinil sejo o priznanju Palesti- ne in jo bo nadaljeval, ko bo vla- da pojasnila svoja stališča o priz- nanju. Zunanji minister Karl Er- javec, ki je najbolj zavzet za priz- nanje Palestine, je domnevno za- grozil, da bo njegova stranka De- sus zapustila vlado in koalicijo, če vlada s predlogom za priznanje ne bo pohitela. Ernest Petrič, sve- tovalec predsednika republike, zatrjuje, “da predsednik Republi- ke v tem trenutku ne vidi razloga, da bi Slovenija samostojno priz- nala Palestino. Takšna poteza bi namreč lahko oslabila položaj Slovenije znotraj EU in tudi širše, kar bi imelo posledice pri reševanju slovenskih zunanjepo- litičnih problemov”. V SDS pa nasprotujejo priznanju države Pa- lestine zato, ker bi to prispevalo k večjemu konfliktu na Bližnjem vzhodu. Predsednik SDS Janez Janša opozarja, “da je Slovenija članica EU in zveze Nato, obujan- je sentimenta neuvrščenosti pa bi ji močno škodilo”. Zaradi stališč in ukrepanja ustav- nega sodišča glede referenduma o gradnji drugega tira železniške proge Divača – Koper in tudi kri- tik aktivista civilne družbe Vilija Kovačiča se gradnja drugega tira ne more začeti. V vladi so ogorčeni, saj zdaj ni možnosti, da bi predsednik vlade zasadil prvo lopato na trasi bodoče proge, kar je menda načrtoval. Časnikar Nejc Gole pa je v časopisu Delo zapisal, “da je do te točke pripel- jala politika, ki že desetletja ni sposobna zgraditi 27 kilometrov železniških tirov”. Bolj spodbudno pa je sporočilo dr. Zorana Vaupota, dekana Fa- a nedavni novinarski konferenci v Prešerno- vem gledališču Kranj so razkrili, katere predstave je selek- torica izbrala za letošnji 48. Teden slovenske drame. V 12 festival- skih dnevih, od 27. marca do 7. aprila, bo na ogled kar 18 izjem- nih predstav, kar je velik in spod- buden organizacijski zalogaj za Prešernovo gledališče Kranj in lep obet, poln umetniških užitkov, za obiskovalce festivala. Izbor pred- stav za tekmovalni in spremlje- valni program je pripravila selek- torica mag. Tea Rogelj (pred kar nekaj leti je bila dramaturginja v Primorskem dramskem gleda- lišču oz. SNG Nova Gorica). V tek- movalni program je vključila šest uprizoritev: Človek, ki je gledal svet, režiser Žiga Divjak, Sloven- sko mladinsko gledališče; avtor- ski projekt Stenica, režiser Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj; Gregor Strniša: Ljudožerci, režiser Ivica Buljan, Drama SNG Mari- bor; Ivan Cankar: Hlapci, režiser Janez Pipan, SNG Drama Ljublja- na; Dušan Jovanović: Zid, jezero, režiser Miloš Lolić, SNG Drama Ljubljana; Saša Pavček: Pod sne- N gom, režiserka Barbara Zemljič,Mini teater Ljubljana.O izboru je selektorica Tea Rogelj povedala: “Gledališki ustvarjalci so na letošnji 48. Teden slovenske drame prijavili 37 uprizoritev, po lastni presoji pa sem si ogledala še dodatnih 25 produkcij, skupaj kar 62 predstav. Do- bra polovica predstav, ki sem si jih ogledala za festival, te- melji na klasični dramski for- mi, za primerjavo naj povem, da je bila v naboru za lanski Teden slovenske drame takšnih tretjina. Med prija- vljenimi je bilo šest uprizori- tev amaterskih gledaliških skupin in sedem projektov zunajinstitucionalnih sku- pin, od teh štiri namenjene otrokom ali mladini. Večja zastopanost slovenske dra- matike v naših gledališčih v letošnjem letu je pogojena z dejstvom, da so se ustvarjalci SNG Drama iz Ljubljane odločili, da bodo v počastitev 150-letnice Dramatičnega društva zasnovali povsem sloven- sko sezono. V prvi polovici leta so uprizorili Linhartovo Župano- vo Micko, sledili so Cankarjevi Hlapci, Jovanovičeva igra Zid-Je- zero, slovenska dramatizacija ro- mana Aldousa Huxleyja Krasni novi svet, otroška predstava Eve Kraševec in Maje Sever Peter Kle- pec ali Kako postaneš pravi junak in drama Mileta Koruna Sveti mož. Slovensko sezono bodo kmalu nadaljevali s premiero Cankarjevega Pohujšanja”. Poleg SNG Drama v letu 2017 po številu uprizoritev slovenskih del med slovenskimi institucionalni- mi gledališči, po mnenju mag. Tee Rogelj, izstopa tudi Prešerno- vo gledališče Kranj z avtorskim projektom Stenica, ki je nastalo v koprodukciji z Mestnim gleda- liščem Ptuj, pa tudi s predstavo Matjaža Zupančiča Pesmi živih mrtvecev, ki je nastala v kopro- dukciji s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, prav tako pa tudi z uprizoritvijo Treh žensk Vinka Möderndorferja. Selektorica je omenila še Mestno gledališče ljubljansko in njihov muzikal Trač ali Mnogo hrupa za nič, ki sta ga podpisala Gašper Tič in Davor Herceg, prav tako s Sha- kespearom navdihnjen avtorski projekt Sen kresne noči in žan- rsko novost v Sloveniji, 'gleda- liško kriminalno nadaljevanko' v štirih delih Vranja vrata Nejca Gazvode. Precej domačih uprizo- ritev pa je imelo tudi Slovensko mladinsko gledališče, med njimi so bili avtorski projekt Človek, ki je gledal svet, koncertna uprizo- ritev pesmi Svetlane Makarovič Pasja procesija, gledališki koncert po pesmih Gregorja Strniše Slo- venska popevka in Pošasti Simo- ne Hamer. K tednu slovenske drame spada tudi mednarodni program, ki ga je predstavila Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gleda- lišča Kranj, in ga sestavlja šest iz- jemnih produkcij: Neda R. Bric: Zrno soli, režiserka Neda R. Bric, Narodno pozorište Tuzla in Prešernovo gledališče Kranj; Evald Flisar: Enajsti planet, režiser Goutam Halder, gledališče Naye Natua, Kolkata, Indija; Evald Fli- sar: Komedija o koncu sveta, režiser Ei Takatori, gledališče Ge- sshoku Kagekidan, Tokio, Japon- ska; Evald Flisar: Nora Nora, režiser Ivan Pronchev, gledališče Theatre Centre RusArt, Moskva, Rusija; Simona Semenič: 5fan- tkov. si, režiser Helidon Fino, gle- dališče Teatri Kombetar, Tirana, Albanija; Rok Vilčnik - rokgre: Ljudski demokratični cirkus Sa- kešvili, režiser Yonatan Esterkin, gledališka akademija Nissan na- tiv Acting Studio Jeruzalem, Izra- el. Ena od spremljevalnih dejavnosti Tedna slovenske drame so tudi dramske delavnice. Mirjam Drnovšček je izpostavila še bral- ne uprizoritve dramskih besedil, nominiranih za Grumovo nagra- do, ki bodo potekale v Sloven- skem gledališkem inštitutu v Lju- bljani, pa tudi bralne uprizoritve študentov AGRFT pod vodstvom Žanine Mirčevske in okroglo mi- zo, ki jo pripravljajo v sodelovan- ju z Društvom gledaliških kriti- kov in teatrologov Slovenije. “Na- tečaj za letošnje Grumove nagra- de je že končan, prav tako natečaj za mladega dramatika. Kdo so nominiranci, bomo izvedeli v začetku marca, za Grumovega na- grajenca pa ob koncu 48. Tedna slovenske drame”, je na novinar- ski konferenci povedala Mirjam Drnovšček. Iva Koršič Prešernovo gledališče Kranj / 48. Teden slovenske drame Obeta se vrsta izjemnih gledaliških predstav kultete za poslovne vede pri Ka- toliškem inštitutu v Ljubljani, “da so pri njih oblikovali res izjemno profesorsko ekipo, kar je važno tudi zaradi tega, ker je Fakulteta za poslovne vede del nastajajoče katoliške univerze v Ljubljani. Upam si trditi, da nam profesor- sko ekipo lahko zavidajo vsi v Slo- veniji, pa ne le v Sloveniji. Javnost morda najbolje pozna prof. dr. Verico Trstenjak in prof. dr. An- dreja Finka, v zadnjem času je bil v slovenskih medijih zelo prepoz- nan ddr. Klemen Jaklič, v našem profesorskem zboru pa bodo še doc. dr. Simona Drenik, doc. dr. Laris Gaiser in prof. Meta Ahtik iz Banke Slovenije. Marijan Drobež Ustavno sodišče odločilo, da so zakoni o referendumu neustavni! NSi – krščanski demokrati z novim vodstvom na volitve Matej Tonin Aktualno8. februarja 201814 NATUROPATSKI NASVETI (185)Erika Brajnik Holesterol v naturopatiji (2) Naturopat ni naravni zdravnik, ne zdravi z zelišči. Naturopat krepi osebo, ki jo ima pred seboj, krepi bazo, to je telo. Da vam bolje razložim, vam dam primer: zakaj bi dajali na mizo, ki je umazana, čist prt, saj se bo umazal; isto se dogaja z naturopatijo, zakaj bi dovajali zdrava ze- lišča v telo, ki je polno toksi- nov, v katerem absorpcija ne deluje. Telo je potrebno naj- prej prečistiti! Kako? S hra- no! Samo hrana zdravi, in to taka hrana, ki bo krepila je- tra, skratka, hrano uporablja- mo v naturopatiji kot zdravi- lo. Zato odsvetovanih živil ne smemo nikakor uživati, niti v mikro količini, saj se tako “zastrupljamo”. Gospa se je dva meseca držala navodil glede hrane in je v dveh mesecih shujšala 8 kg in njen holesterol je padel z 10 na 6. Ko je prišla k zdrav- nici, le-ta ni mogla verjeti svojim očem in krvni sliki. Čestitala ji je. Gospa je pričela normalno spati, rekla je, da je mirna, da ima veliko energije, da nima več refluksa, nočnega potenja, da je ne boli več križ in da ji roke ponoči ne drevenijo več. Prečistila je svoje telo, tako da je s hra- no nahranila in ponovno aktivirala najpo- membnejši prečiščevalni filter telesa: jetra. Vsako sekundo je v jetrih prisotne kar 10 % vse krvi našega telesa. Vsako minuto jetra filtrirajo 1,4 litra vode. Ko so jetra šibka, se toksini začenjajo nala- gati v telo, v tistih predelih telesa tako zmanjšajo encimatske reakcije organizma. Tako se ustavi komunikacija med zunanjo- stjo in notranjostjo celice. Naša jetra presnavljajo hranila, hormone in učinkovine zdravil. Zato mora ta filter de- lovati brezhibno! / dalje www. saeka. si S 3. strani “Zavedati se moramo ...” o ni nobena skrivnost. Sam predsednik Pavšič mi je priznal, da imam lažje delo, saj pri SKGZ volijo ra- zlične stranke. Vedno sem zah- teval in poudarjal, da bi morali imeti slovenskega parlamentar- ca v Rimu. Zakon 38 v členu 26 točno navaja, da moramo imeti olajšano izvolitev slovenskega kandidata v senatu in poslanski zbornici. Isto sem ponovil zu- nanjemu ministru Republike Slovenije Karlu Erjavcu, a žal je medijsko prevladovala druga opcija. Tu sploh nismo složni. Za- jamčeno politično za- stopstvo torej! Italijani v Sloveniji se tega po- služujejo, tako bi ga mo- rali imeti tudi mi. Ima- mo ustavo, zakone, Osimski in Londonski sporazum, bilateralne dogovore in lep primer iz Slovenije. A žal, se vsi na to požvižgajo. Vsi go- vorimo, kako lepo je na Južnem Tirolskem, a se ne zgledujemo po njih in ne gremo vsi v isto smer. Res je, da so oni v večini, a pozabljamo, da so si sami izborili pred petdesetimi leti to, kar imajo danes. Evropski poslanec Dor- fmann, ki je nastopil na Dnevu emigranta v Čedadu letos, nam je lepo povedal, da so bili naj- bolj revna dežela v Italiji, da so pa prav zaradi lastnega poli- tičnega zastopstva in avtonomi- je danes najbogatejša. Vedno si- limo pod okrilje kakšne stranke. Velik demografski padec, ki smo mu priče v narodni skup- nosti v Italiji, me sili v raz- mišljanje, da nas v prihodnje ve- like italijanske stranke ne bodo niti povohale več, ker nas bo premalo. Zato moramo čim prej to urediti. Moramo urediti za- konodajo, po kateri bomo imeli zajamčeno politično zastop- T stvo. Nekateri mi zatrjujejo, daso to sanje, a sam verjamemvanje. Za seboj imamo državo Slovenijo, združiti moramo vse razpoložljive, nam naklonjene sile, da bi to dosegli. Če se je to uredilo za Nemce, Francoze in Ladince, se mora tudi za nas! Zakaj bi morali biti mi vedno drugorazredni državljani? Zakaj bi morali mi veljati manj kot drugi? Ponavljam: če tega ne bomo dosegli, nas bo demo- grafski padec tako zdesetkal, da nas Italijani ne bodo niti povo- hali več! In smo pri demografskem padcu, na katerega stalno opozarjate pri SSO. Res je, da govorimo predvsem o demografskem padcu v Beneški Sloveniji, kjer je to glavna tema, saj gre tam že za obstoj narodne skupnosti. A o tem moramo go- voriti tudi na Goriškem in v Trstu! Benečija je imela dru- gačno zgodovino, to vemo, zato smo zasrkbljeni za tamkajšnje današnje stanje. Prav tako mo- ramo pa biti zaskrbljeni zaradi upadanja števila slovenskih lju- di na Goriškem in Tržaškem. In tu morata nastopiti skupaj, po- litika in šola, vsi se moramo za- vedati nevarnosti. Če bomo iz- gubili svojo politiko, bomo po- stali nekakšen rezervat, nepo- memben del družbe, ki ga ne bo nihče jemal resno. Izgubili bo- mo vse, kar imamo danes. Še želja našim bralkam in bralcem ob vstopu v novo le- to. Ostati moramo ponosni, v srcu zavedni, a zavedati se moramo, da današnji čas zahteva spre- membe. Če sami v narodni skupnosti ne bomo naredili ne- katerih sprememb na bolje, jih bodo drugi delali za nas, a ne v okviru manjšin, ampak vedno z večinskega stališča, kar je seveda za nas vedno slabo. Zavedati se moramo lastne identitete, a so- delovati z vsemi, vsi skupaj pa bi morali imeti skupno vizijo za skupno dobro naše narodne skupnosti. Na določenih po- dročjih smo dobri, celo odlični, a moramo iskati skupno vizijo. Všeč mi je bilo, ko je goriški nadškof na božičnem koncertu izpostavil dejstvo, da smo Slo- venci skoraj še edini, ki pojemo in ohranjamo pevsko kulturo. A to ni vse! Istočasno poudarjam, da se ne smemo zapirati sami vase, da moramo sodelovati, mogoče bi veljalo poudariti, da moramo svojo odličnost na kul- turnem področju znati tudi marketinško prodajati, da ne bomo odvisni samo od javnih prispevkov. Predvsem pa se mo- ramo zavedati lastne pomem- bnosti, lastne identite in odličnosti naše kulture! “Bog žívi vas Slovenke... ” ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail zadruga.gm@gmail.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks To številko smo poslali v tisk v torek, 6. februarja 2018, ob 13. uri Občni zbor Skupnosti družin Sončnica Na novo začrtajmo smernice za naše delovanje! GORICA a pragu dvajse- tega leta delo- vanja je prav, da se pri Skupnosti družin Sončnica ozrejo na lastno zgodovino, na društvene cilje in namene. To je v nedel- jo, 28. januarja, pouda- rila Mirjam Bratina, predsednica go- riške skupnosti, na občnem zboru v Močnikovem do- mu v Gorici, na ka- terem so med dru- gim izvolil novo vodstvo. Novi od- borniki naj dobro premislijo, je še de- jala, kakšna naj bi bila vloga Sončnica v prihodnje, kakšna so pričako- vanja društva in naše družbe. Potrebe družin na našem ozemlju so namreč vedno večje, nastajajo tudi nove potrebe, morda delo z ostarelimi in bol- nimi, pomoč družinam v stiski. V teh letih so ure- sničili številne pobude, ki so se sicer spreminjale kot tudi potrebe članov in razmere v družbi, toda glavni in prvotni cilj je bil, “da bi se družine na Goriškem povezovale med sabo, sodelovale in si nudile oporo pri vzgoji otrok in rasti zakoncev”. Neke stalnice in prepoznavnost v družbi so ohra- nili z organizacijo kakovostnih predavanj, v zad- njih letih z gledališkimi predstavami in poletnimi izleti, ki združujejo mlade in starejše. Čim bolj kvalitetno skušajo opravljati svoje dejavnosti, pri- dobiti nove člane in vzbujati potrebo po povezo- vanju. “Dela je veliko”. Družina sama doživlja da- nes velike spremembe in je ogrožena, sploh pa je zaznati vedno več težav pri ohranjanju zakonskih skupnosti, saj je vedno več razdrtih družin tudi v naši sredini. “Mogoče je današnji čas za vse nas velik izziv: da na novo začrtamo smernice za naše delovanje”. Zbrane je uvodoma pozdravila Franca Padovan, predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete, v katero se je skupnost nedavno vključila; pohvalila je dragoceno delovanje zlasti na vzgojnem in gle- dališkem področju ter člane spodbudila k nadal- jnjemu sodelovanju. “Vem, da lahko računam na vašo pomoč”. Poročilo upravnega odbora, ki ga je pripravila od- sotna tajnica Fanika Klanjšček (predsednica se ji je iskreno zahvalila za odlično opravljeno delo), je prebrala Mirjam Bratina. Marca 2017 so imeli tradicionalni niz predavanj strokovnjakov iz Slo- venije in naše dežele: goriški publiki so spregovo- rili Aleš Čerin, Iztok Ostan, Alenka Rebula in Gre- gor Čušin. Lani so že tretjič priredili ciklus telo- vadbe na prostem, vadbo je vodil prof. Aldo Rupel. Tečaj je potekal na različnih lokacijah, udeleženci so tako lahko spoznali tudi manj znane goriške kotičke. “Ker je bila pobuda uspešna, bomo z njo tudi nadaljevali”. Med organizacijsko najbolj zah- tevnimi projekti je gotovo poletno središče Srečan- ja 2017, ki ga v Zavodu Svete Družine pripravljata AŠZ Olympia in Mladinski dom iz Gorice. Tudi la- ni se ga je med 12. junijem in 11. avgustom ude- ležilo lepo število otrok iz vrtcev in osnovnih šol. Koordinatorka središča je Damjana Češčut, v delo so vključeni tudi drugi mladi vzgojitelji in anima- torji. V drugi polovici avgusta prireja Sončnica že več let potovanje za člane: lani je 50 potnikov (“med njimi je bilo več mladih kot po navadi”) šlo na petdnevni izlet po Češki. Take pobude so posebno dragocene, saj omogočajo poglabljanje medgeneracijskih odnosov. Predsednica je izrecno omenila in pohvalila delovanje gledališke skupine O'Klapa, ki deluje v okviru Sončnice in ki je na- stopila s številnimi ponovitvami uprizoritve mi- javzikala Obuti maček v naši deželi, Sloveniji in na Koroškem. Člani gledališke skupine so tudi po- vezovali zborovsko revijo Cecilijanka in sodelovali pri drugih prireditvah. Mlajši člani skupnosti družin so s starši sodelovali s slovenskim pastoral- nim središčem v Gorici pri izdelovanju adventnih venčkov. Tudi to je bila lepa priložnost za družen- je. V začetku decembra je prijetno in praznično miklavževanje za otroke pripravila gledališka otroška skupina O'Klapica, nekak podmladek sku- pine O'Klapa, ki jo z veliko prizadevnostjo vodita Sanja Vogrič in Katja Terčič. Poleg tega so se člani in odborniki skupnosti družin v lanskem letu red- no udeleževali sestankov ZSKP, pomagali pri ne- katerih pobudah zveze, se udeležili tečajev napo- vedovanja in vodenja skupin itd. Po branju in odobritvi finančnega poročila in po- ročila nadzornega odbora so prisotni člani volili nov upravni in nadzorni odbor. V upravni odbor so bili izvoljeni Mirjam Bratina, Katerina Ferletič, Niko Klanjšček, Ana Saksida, Marjan Vogrič, Erika Jazbar, Marija Marušič Bandelj, Franko Pahor in Katja Terčič (funkcije so si porazdelili na prvi seji, 6. februarja), v nadzorni pa Adrijan Pahor, Valen- tina Jarc in Andrej Vogrič. Tik pred koncem občnega zbora je Mirjam Bratina še predstavila program delovanja. Omenimo vsaj, da se bo niz predavanj v letu 2018 začel v soboto, 17. februarja, ob 20. uri: prvi gost v dvorani Močni- kovega doma bo p. Karel Gržan; 22. 2. bosta govo- rila zakonca Tina in Janez Kramarič, 1. 3. družinski terapevt Izidor Gašperlin, 8. 3. Alenka Rebula. Konkretno razmišljajo o poletnem izletu in sre- dišču, pa tudi “O'Klapa že pripravlja nekaj zelo za- nimivega”... DD N Foto JMP foto dd Aktualno 8. februarja 2018 15 časih, ko moj odnos z ljudmi postane težaven in skoraj ne- mogoč, se nekako zatečem k svojim živalim. Globina vda- nih temnih oči, mehkoba dlake in toplina telesa, ki se stiska k tvojim nogam... Pa zvestoba, ki je obenem jam- stvo za medsebojno sporazu- mevanje. Brez besed, brez vpitja, brez razočaranj in stavkov tja v en dan. Z žival- mi je največkrat dovolj že sam pogled, včasih še ta ni potreben. Enostavno razu- memo se. In predvsem zau- pam jim. Ker vem, da me ni- koli, res nikoli ne bodo ra- zočarale. Pravzaprav so te ugotovitve dokaj žalostne. Te namreč, da samo živalim stoodstotno zaupam. In žalostno je, da je to prepričanje dozorelo v meni v letih in ob številnih izkušnjah. Negativnih, seve- da. To potem, ko v mladih le- tih nikakor nisem razumela strica, ki je imel na steni v okvirčku tisti znani rek, “bolj ko spoznavam ljudi, bolj lju- bim živali”. Takrat sem še verjela v ljudi. Zdaj imam vse bolj občutek, da postajam sa- mosvoj čudak. Kljub temu da mi prijatelj Jurij stalno pona- vlja, da sem radoživ optimist. Zase pa obenem trdi, da po- staja vse večji ljudomrznež. Da pravzaprav sam sebe ne prepoznava več. Tako se je odtujil od vseh in vsega. In ne ve več, kam spada in kam bi šel. Kam spadam in kdo sem, ne vem niti sama. Tisto Baude- lairjevo poezijo, Tujca, sem imela rada že kot najstnica. Tujec brez doma, brez domo- vine, brez družine in večkrat tudi brez prijateljev. Čeprav jih imam veliko, ogromno, se včasih ne morem izogniti tistemu strašnemu občutku osamljenosti in zagrenjeno- sti. Občutku, da bi se rada razgovorila, pa ne vem s kom. Ker me namreč ne za- nima pogovor o tem, kaj dela sosed in kaj se dogaja na va- si. Iščem drugačnih odgovo- rov, drugačnih resnic. Iščem neki smisel, iščem upanje. Ne vem, kje tiči razlog za ta moj občutek samote. Po vsej verjetnosti v dejstvu, da sem drugačna. Da se tega vse bolj zavedam. Da drugače raz- mišljam. Da drugače živim. Da se celo drugače oblačim. In da sem vedno proti. Drugačna sem bila že kot otrok. Ko sem bila čisto ma- jhna, so o meni vsi govorili, da sem preresna, preveč odrasla. Družbe svojih vrstnikov enostavno nisem marala, raje sem se družila z odraslimi. In še najraje sem bila sama. V naravi. Ravno zato mi ni bilo težko, ko sem veliko let pozneje, kot vzgo- jiteljica, srečala deklico, ki je bila ravno taka kot jaz. Starši so jo sicer poslali v gorsko kolonijo, da bi se spoprijatel- jila z vrstniki. Ona pa je bila največkrat sama, s knjigo v rokah, ali pa je iskala družbo nas vzgojiteljev. Moramo jo prisiliti, da se vključi, so go- vorili moji kolegi. Jaz pa sem zagotovo vedela, da se ne bo, niti siliti je nisem hotela v to. Preveč živ spomin je bil v meni na tiste dni, ki sem jih V prejokala v koloniji, ker sempogrešala mir, samoto, knji-ge. Za igre mi ni bilo mar. Z gozdom bi bila najraje sama in ga uživala v tišini. Nekako prestara sem bila za svoje vrstnike. V otroštvu nisem bila samo samo- svoja. Bila sem tudi trmasta. In uporniška. Ma- ma je trdila, da pritrdilnih odgo- vorov ne poz- nam. Sicer je da- nes istega mnen- ja moj mož, ki me včasih na ko- lenih prosi, naj vsaj enkrat v življenju sprego- vorim tisto dra- goceno besedo... ja, da. Ampak jaz sem taka, raz- mišljam s svojo glavo. Vedno. In vedno drugače. Bodisi, ko gre za majhne, nepo- membne stvari, kot tedaj, ko gre za velike, odločil- ne. Ni mi do te- ga, da bi ideje drugih jemala za svoje. Enostavno se ne dam. Iščem svojo pot. Najtežje so verjetno odrasli shajali z mano, ko sem bila v najstniških letih. Ko sem bila dijak. V šoli sem bila vedno odličnjakinja, brez večjih težav sem se učila, predvsem pa, ne da bi me to stalo po- sebnega truda. Še zdaj vidim osupel obraz mame, ki se vrača z roditeljskega sestan- ka. Vse je v redu, kajne ma- ma, veselo sprašujem, saj vem, da so moje ocene več kot vzorne. Mama žalostno gleda v tla. Ona je bila vedno ubogljiva, mirna, podrejena in ustrežljiva oseba. Veš, kaj mi je očitala razredničarka, pripoveduje in jo je obenem sram: “Vaša hči je v šoli odlična, samo sploh si ne predstavljate, kako bi si vsi mi oddahnili, ko bi je ne imeli več na našem zavodu”. Mama je bila obupana, meni je šlo seveda na smeh. Bila sem namreč upornik, vedno proti vsem in vsemu in imela sem to slabo lastnost, da sem znala za seboj potegniti še ostale dijake. Sošolci so mi namreč zaupali, ker sem jim vedno pomagala pri učenju. Kljub vsemu si nisem nikoli želela, da bi postala vodja, da bi bila glavna ali najpomem- bnejša. Vem, da je marsikdo računal na to, da bom nekoč našla vodilno vlogo, morda v politiki, morda v kulturi ali prosveti. A meni ni bilo ni- koli do tega. Raje sem zaha- jala v naravo, v gore, iskala samoto in tišino. Rojena sem bila za gozdove. Menda že od otroštva, ko sem vse najlepše oblekice, ki mi jih mama s trudom sešila, popacala z zemljo in travami. Zdaj, ko mi prijateljice svetujejo, kaj naj oblečem, ali spregovorijo o modi, se tem pogovorom najraje izognem. Jaz sem gozdni Joža, se smejim in ci- tiram Šifrerjevo popevko. Dovolj mi je trenirka, par te- lovadnih copat in morda še pohodniške palice zraven. Ampak še to samo v primeru, da gre za zares strm teren. Včasih se počutim sama. Nekje na robu. Že kot naj- stnica sem si želela, da bi bila enaka ostalim. Kaj sploh po- meni enaka? Morda to, da si zadovoljen z malim. S šmin- ko, z lepim fantom, s službo prodajalke v trgovini in z večeri v kaki piceriji. Ali celo v kakem disko klubu. Z disko glasbo. Enoličnost varnega življenja. A tega ne maram. In nisem ga nikoli marala. Službo sem menjala nešteto- krat. Nikoli nisem prenesla tega, da bi bila vklenjena v urnike, zakone in kalupe. Delam hitro, pošteno in skušam biti čim boljša. Ne- koč, ko sem delala kot urad- nica na tržaški pokrajini, me je k sebi poklical glavni di- rektor. Pokaral me je, da de- lam prehitro, da opravljam preveč dela hkrati. Da s tem pač škodujem drugim. Ni- sem dolgo vzdržala. Niti kot občinski redar nisem, pa čeprav sem zmagala na na- tečaju. Izmislila sem si, da ne bom dajala glob revnim, am- pak samo bogatim. In da pri meni ne bo privilegirancev. Na lep način so mi razložili, da se svet nekako drugače vrti. So tisti, pri katerih mo- ramo zapreti eno oko ali celo dve. So tisti, ki jim je vse do- voljeno. In na koncu so tisti, ki jih življenje tepe z vseh strani, ki nimajo poznanstev v politiki in morajo plačevati globe. Pa četudi so revni in bolni. Odšla sem, ker sem kot otrok verjela v pra- vičnost. In temu še vedno ni- sem dorasla. Z leti postajamo vsi vse bolj samosvoji. Verjetno, ker po- stajamo vse bolj kritični. Ker nočemo več besed, ki so smi- sel samim sebi, nočemo več pogovorov v prazno. Leta so v nas izoblikovala zakorenin- jene ideje, vrednote, predv- sem navade. In ravno to po- manjkanje prožnosti, ta se- lektivna nepopustljivost časa, ki mineva, nas sili v sa- moto. Pred kratkim mi je nekdo svetoval, naj se zami- slim nad tem, da devetdeset odstotkov ljudi razmišlja drugače, kot razmišljam jaz. Večina bi se menda nad tem podatkom res zamislila. Jaz ne. Menda je bil poleg mene v zgodovini še kdo, ki mu ni bilo veliko mar za to, da se ne strinja z večino. Morda mu je nazadnje celo uspelo. Če ga že niso zažgali na grmadi ali kako drugače pri- silili, da je umolknil. A ven- dar. Obstaja- jo ljudje, ki se znajo odlično pri- lagajati, ved- no so v sa- mem vrhu in znajo se pokazati v taki luči, da jih vsi občudujejo. In imajo jih za inteligen- tne. Obstaja- mo pa taki, ki smo ved- no proti, ki ne verjame- mo medi- jem, ko tro- bijo vedno isto pesem. Ravno ko množice po- navljajo isto resnico, se v meni rojeva dvom. In občutek, da je nekaj za tem. Nekaj skritega in nedorečene- ga. Sem pač čudak, ki se veliko- krat enostavno ne znajde. Ne znajdem se med ljudmi, ki se zabavajo in veselijo z vozički v rokah. Ne znajdem se med tistimi, ki slepo verjamejo zdravnikom, odvetnikom, bankirjem, politikom, na- drejenim. Ravno tem katego- rijam ne verjamem. Prepro- stim ljudem veliko rajši. Ne znajdem se med tistimi, ki jim je cilj prestižen avto. Rav- no pred dnevi je sosed pose- kal vsa drevesa, ki so rasla na meji z mojim zemljiščem ter zagotavljala tako meni kot njemu nekaj sence, miru in zasebnosti. Da ne govorim o kakovosti zraka, ko se po ce- sti itak vsak dan vozi kup traktorjev, vsakovrstnih škro- piv pa pri nas tudi ne man- jka. Ampak drevesa je pose- kal, češ da so neravna. Nevar- na za ljudi, za hišo, za avto- mobile, ki vozijo mimo. Ni edini, ki je o tem prepričan. Dandanes se ljudje dreves enostavno bojijo. Tuja so jim. Seveda sem ugovarjala. Ved- no ugovarjam. Nikoli ne molčim. Povedala sem mu o drevesih. O drevesih, ki jih imam nadvse rada, ki so vir življenja. Pa še to sem doda- la, da res nikogar ne poz- nam, ki bi ga ubilo drevo. No, razen nesrečnega znan- ca, ki pa je bil gozdar in je nanj padlo potem, ko ga je že posekal. Povedala sem mu tudi, koliko prijateljev sem že izgubila zaradi kroničnih bolezni naše dobe. Nikoli za- radi dreves. Gledal me je, kot da nisem prištevna. Kot da sem bitje z drugega planeta. Tudi ostali vaščani so bili navdušeni nad opravljenim delom in pretečo nevarno- stjo, pred katero so bili do- končno rešeni. Drevesa so namreč za sodobnega člove- ka tujek. Nevaren, odvečen tujek. Tiho sem odšla domov, s spominom na široke krošnje, ki so mi dajale poleti senco, pozimi pa zavetje pred vetro- vi, pa na vse tiste ptice, polhe in veverice, ki so v njih imele svoj dom. Tiho sem odšla domov, kot tisti tujec iz Bau- delairjeve poezije, kot samo- tar, ki se ne zna več pogovar- jati. Tako težko je biti drugačen. Ko sem bila otrok, sem bila prestara, preresna za svoje vrstnike. Zdaj, ko sem odra- sla, pa tudi pretirano mlada nisem več, pa se še vedno počutim otroka. Otroka, ker se me to opolzko hlastanje po dobrinah, po bogastvu, po denarju, po ugledu še ni dotaknilo. Ker ne znam laga- ti. Ker mi gre enostavno z je- zika samo resnica. Vedno, tu- di ko bi bonton zahteval, da se sprenevedam. Ker se ne znam pretvarjati. Ker sem to, kar sem. In mi majhno ptičje gnezdo pomeni več kot mar- sikatero bogastvo. Zato vem, da sem še otrok. Ki se odtu- juje in zapira vase. Suzi Pertot Sem to, kar sem Drugačnost Aktualno8. februarja 201816 veščo, spretno roko slika pred našimi očmi prosto- re, pokrajine in ljudi. Pri- poved občasno začini situacijska ali besedna ironija, ki jo lahko kmalu prepoznamo kot značil- nost avtorjevega sloga. Vsebinsko gre torej za srečanja. Skozi leta spretno in marljivo stkane srčne vezi, ki jih Marte- lanc iz zgodbe v zgodbo počasi razpleta pred našimi očmi. Raz- pleta jih z ljubljeno vnukinjo Ve- rico, kot jo doživimo ob branju Ptic pri Mariji v Lipici, a tudi z mnogimi drugimi. Tako na pri- mer spoznamo osamljeno star- ko, gospo Justino, ki jo je Marte- lanc svojčas uporabil za glavno junakinjo božične radijske igre, istočasno pa nas bralce spomni na nepozabni igralki radijskega odra Stano Kopitar in Marjano Prepeluh. Spomni se pekarskega mojstra Boštjana, ki je 'slovel po najboljših žemljicah ljubljanske- ga podeželja', ki je bil za malega Sašo prav gotovo sv. Miklavž, in njegove štiriletne hčerkice Nuške, da smo lahko ob branju tudi mi deležni tega 'zlatega spo- mina'. Zaživi nam Saša Marte- lanc, ki posluša stare posnetke, in v njem oživi spomin na dr. Starca in na ljubezen, s katero so na radiu Trst pripravljali božične sporede, da bi tako s prazničnimi pozdravi in pesmimi ustvarjali 'enotni slovenski božični pro- stor' s pomočjo angelcev, ki so predrzno tihotapili čez mejo božične radosti preko državne meje. Božično uglašena je tudi črtica z naslovom Betlehem iz UNRRA paketov, v katerih je bilo “vse, kar je potrebno za preživet- je v vitaminskem, beljakovin- skem, proteinskem in vsakršnem Z energetskem oziru”. Vse, celoprimerno ozadje za jaslice se jetam našlo, na paketu Camel ci- garet. Avtobus z manjšo zamudo nam naslika človeško naklonje- nost in prijaznost rimskega avto- busnega šoferja in biljeterja, ki sta pomagala časnikarju, ki je v Frascatiju zamudil avtobus v Ri- mu gostujočega zbora. Prijazna Rimljana sta ga srečno in z vso človeško pri- jaznostjo ne le pogostila, am- pak tudi pre- peljala pred rimski hotel, kjer je pre- nočeval. Da je “vsakdo izmed nas neizmeren bogataš”, se človek spomni ob branju črti- ce Ko se vračajo Benet- ke, saj “moje in tvoje in nje- govo je vse, kar smo srečali na naših poteh in si spravili v srce”. Veliko vlogo pa v tej zgod- bi odigra tudi prijateljstvo, zaradi katerega se ljubljena veduta be- neške cerkve Toneta Miheliča, ki jo Martelanc v trenutku stiske proda prijatelju, z drobno šalo vrne v njegovo last. Pred nami zaživijo človeški liki, ki jim zna avtor vliti dušo in značaj, prijazni tržaški berač brez ene noge, ki ima “tako sončne oči”, da se pripovedovalec sprašuje “kako zaboga ga niso še portretirali tisti cestni slikarji, ki svoje Madone in svetnike preri- sujejo s cestnih podobic”. Tak lik pa je tudi Dušan, avtorjev prijatelj iz otroških let, ki je z njim pra- vično delil vsako olupljeno jabol- ko in je znal prav vse, tudi, kako otroku spregovo- riti o Bogu. Ob bok skromnim, “malim” osebam, ki so zaznamo- vala njegova vsakdanja srečanja, Martelanc postavi imena mož, ki so ostala zapisana v zgodovini (npr. papež Janez Pavel II., be- neški čedermaci), a čutimo lah- ko, da so bila zanj enako drago- cena srečanja z enimi kot z dru- gimi. Živost opisov iz črtice Vino z Visa na mali maturi nehote tudi bral- ca samega prenese na izpit male mature, na katerem skupaj s pi- scem čuti napetost, stisko in ne- lagodje, dokler protagonista (in nas zraven) s svojim razumevan- jem ne odreši prof. Pavle Kuna- ver, geograf, astronom, planinec in speleolog. Kar nekaj črtic so Martelancu navdihnile poklicne zadolžitve, ki jih je moral kot časnikar na bolj stvaren način obdelati. Taka je na primer Mir v deželi zvonov, v kateri opisuje obisk papeža Janeza Pavla II. v Gorica / Vabilo DVS Bodeča Neža Pevski tečaj ekliška vokalna skupina Bodeča Neža v sodelo- vanju s Prosvetnim društvom Vrh Sv. Mihaela, Združenjem cerkvenih pevskih zborov - Gorica in italijanskim zborovskim združenjem USCI Furlanije Julijske krajine prireja v letošnji sezoni sklop odprtih vaj z vrhunskimi zborovskimi moj- stri. Potem ko so na prvem srečanju pevke imele v gosteh priznanega slovenskega dirigenta Stojana Kureta, vabijo v začetku marca na tridnevni mojstrski tečaj gregori- janskega korala. V goste tokrat iz Poljske prihaja s. dr. Suzi Ferfo- glia, po rodu iz Doberdoba, do- centka na Papeški Univerzi Jane- za Pavla II. v Krakovu, kjer od leta 2005 poučuje orgle in gregorijan- ski koral. Tečaj, ki bo potekal od petka, 2. marca, do nedelje, 4. marca, v D prostorih dvorane in cerkve sv.Ivana v Gorici (ulica San Giovan-ni), bodo sestavljala predavanja, na katerih bo predavateljica osve- tlila teoretično plat obravnavane teme, ter pevske vaje z DVS Bo- deča Neža. DVS Bodeča Neža po- nuja ženskim slušateljicam tudi možnost aktivnega sodelovanja na vajah gregorijanskega korala. Cena tridnevnega strokovnega tečaja znaša 100 evrov, za študen- te 80 evrov, možna je tudi dnev- na prijava (cena bo v tem prime- ru prilagojena). Natačni urniki vaj in predavanj bodo v kratkem objavljeni na spletni strani www. bodecaneza. si, več informacij pa lahko dobite tudi, če pokličete na +39 3467671257 (Lucija). Iz organizacijskih razlogov je vpis na tečaj obvezen, vpišete se lahko do 23. februarja 2018, po mailu bodeca_neza@yahoo. it. isatelj Boris Pahor nam je v dneh, ko smo priče nena- silnemu in pravičnemu bo- ju Kataloncev za svojo narodno avtonomijo, ponudil v objavo svoj zapis, ki je izšel leta 1978 v številki 3-4 tržaške revije Zaliv. Pi- satelju smo iskreno hvaležni, pričujoči zapis pa je še en dokaz o tem, kako se je Boris Pahor od nekdaj zavzemal za ohranjevanje narodne slovenske identitete, a prav tako tudi drugih narodnih manjšin. Ured. Srednje postave, vitek, plavolas, z ozko brado. Nordijski tip. Redko- beseden. Ko izreče pripombo, je ta zaključek odmaknjenega raz- mišljanja. Da poučuje angleški je- zik, a da je doma tudi v nemščini in švedščini; za bretonščino, za materni jezik, pa da se je odločil komaj kot odrasel. Tako Armand, ko sva na pločniku zaostajala za drugimi. Pri tem si mislim, da se redko kdaj ustavim ob moškem obrazu, ker jih je po navadi kar lahko razbrati. Texier pa v sebi mirno presoja, a tako da se ti sa- mo od časa do časa nekaj razkrije. Njegova plemenitost je zelo zadržana, zato pa toliko bolj pri- vlačna. Zvečer sva z Armandom spet sa- ma na Rambli. Stopava proti Placi de Catalunya. Vročina je popusti- la in tudi midva se nalezeva živah- P nosti gostov, ki sedijo pod košati-mi drevesnimi baldahini ali pa sekot dvoje raztrganih procesij po- mikajo v obeh smereh. Pod plat- nenimi strehami so kioski z raz- stavljenimi časniki, knjigami in revijami podobni velikim nomad- skim šotorom. Plaça de Catalunya. Sredi trga vodomet. Okoli njega okrogla trata s pri tleh požeto travo. Na nji ležijo pari, ki rišejo okoli vodometa vene bolj pogovarjajočih se kot ljubečih se dvojic. Ker so telesa usmerjena vsa proti središču, to je proti vodome- tu, so nenavaden cvet velike, žive in pisane marjetice. Midva v zelo prostorni samopo- strežni restavraciji položiva na pladenj to, kar sva izbrala, potem pa za mizico v bolj mirnem delu lokala nadaljujeva z obravnavo naših vprašanj. Pravzaprav ima besedo Armand, ki večkrat pod- vomi, ali mi je zadosti izčrpno ra- zložili, kako je pariška vlada Bre- tonce prikrajšala za pravice, ki jim jih je obljubil predsednik Giscard d'Estaing, ko je bil na obisku na Bretonskem. Šlo je za odobritev tako imenovane “Kulturne bre- tonske listine”, ki bi zelo pospešila razvoj bretonskega jezika in kul- ture v pričakovanju, da se država odloči za izglasovanje zakonov v prid vsem narodnim skupnostim. No, čeprav je deželni svet v Bre- tanji pripravil kar pomemben načrt za uresničitev omenjene “Kulturne listine”, je potem - na pobudo seveda centralne vlade - obveljal drug načrt, ki Breton- cem tako na šolskem področju kakor pri radijskih in televizij- skih oddajah krči pravice na mi- nimum. Komentar k temu? V italijanski republiki sta deželi Piemont in Molise izglasovali dva poštena zakona o jezikovnih skupnostih, vlada pa je oba (v Piemontu celo dvakrat!) razveljavila, češ da samo Rim lahko odloča o šolstvu itd. Kasno je, ko se vračava in se norčujeva iz demo- kracij na vseh koncih sveta; vendar nas primer sedanje renesanse Kata- lonije potrjuje v pre- pričanju, da kljub vsemu nismo utopisti. Trg je prazen. Živi venec na travi ob vznožju vodometa se je osul. A z Ramble prihaja moten odmev korakov in glasov sprehajalcev. Kdaj to ljudstvo sploh spi? Ko pa sva na osvetljenem drevo- redu, se v telefonski celici po- vežem z Judovcem. Živkin glas je čist in blizek, ko da teče Rambla vzporedno z Miramarskim drevo- redom. Namesto da je z nami na kongresu, se Živka zdaj spoprije- ma z julijsko toploto v mavčnem oklepu, ki ji zavoljo nalomljene rame objema tri četrtine prsnega koša. Zdravnik je ni hotel predčasno osvoboditi mavca, da bi ji omogočil odhod. Zdaj se zah- valjuje za Armandove in Tavove pozdrave, v njenem glasu pa je sa- mo malo zaznati oddaljeno ra- zočaranje, da ni z nami. 22. julija Na postaji metroja je zarana pri- jetno, ker so potniki maloštevilni. Seveda nisi v Parizu, a tu in tam te tudi v teh barcelonskih predo- rih prešine občutek, da boš izsto- pil blizu Louvra. Veliko je na postajah reklame za razne glasbene inštrumente. Ce- ne, kolikor morem presoditi, niso pretirane. Zdi pa se mi sijajno to ponujanje sredstev za ustvarjanje zvokov. Nekje smo si narodi, ka- tere je zgodovina tako ali drugače zapostavila, med sabo sorodni. Nas je na primer skozi stoletja reševala pesem. In v mislih si po- novim Kosovelav stavek, ki sem si ga spomladi prepisal iz Zbranih spisov: “Naš kralj je naša pesem”. Montjuic. Grič na zahodnem delu Barcelo- ne. Parki, palače, muzej. A zdaj ni časa za turistično radovednost. Palau dels Congressos. Odkar obstaja, je to prvič, da naša organizacija zaseda tako slovesno. V stavbi je telefonska centrala, brzojav, menjalnica. Široka stop- nišča. Elegantne dvorane. Seveda se ne počutimo prav nič provin- cialci v teh gosposkih prostorih; samo tiho, zelo imenitno za- doščenje prevzema človeka, ko po tolikih, letih skoraj neopaznih zborovanj nazadnje le doživi neko bolj vidno potrditev. In ob vsem tem je najbolj pretre- sljiva zgodovinska nemeza. Tukaj, na Montjuicu, je 1942. Ieta Franco dal streljati Lluisa Companysa, katalon- skega predsednika, ki je bil begunec v Fran- ciji in ga je Petain vrnil španskemu sa- modržcu. Tukaj, na Montjuicu, zdaj zboru- jemo predstavniki ogroženih narodov pod pokroviteljstvom avtonomne Kataloni- je! Da pa smo danes tu- kaj, je predvsem zaslu- ga našega generalnega tajnika. Prijatelj Jordi Costa je iz Perpinyana, s katalonskega ozem- lja na Francoskem, zato je z Bar- celono povezan, kot na primer človek iz stare Gorice z Ljubljano. Srečava se na stopnišču pred vho- dom. Že pri pozdravu je temperamen- ten, nemiren in zaskrbljen. Da Ka- talonci formalno res imajo avto- nomijo, pravi, a da morajo vsi ok- virni zakoni komaj priti, ko bo začela veljati nova ustava. Tako so nam seveda priskočili na pomoč - Banca catalana na primer - a ne v takšni meri, da bi bili povsem kri- ti. A tudi drugače da se je marsikaj zataknilo. Profesor Jordi Carbone- lI ne bo mogel imeti uvodnega predavanja, ker si je njegov sin vzel življenje. Uskočiti da je moral Iiterarni kritik Joan Triadu - tega da bi bilo treba predIagati za pred- sednilka združenja v zameno za pisatelja Salvadorja Espriu-a, ki že dolgo boleha. Sam pa da je sit na- padov vseh tistih, ki bi radi iz našega združenja naredili udarno falango; zato da bo zapustil taj- niško mesto, saj da mu zadnje čase tudi organizem nagaja. A nič ni videti, da bi bil kaj manj vihrav in neučakan kot po navadi; tako da ga komaj pripravim, da na vrtljivem stolčku v baru skupaj popijeva skodelici črne kave. “Čemu bi dajal ostavko”, mu pra- vim “prav zdaj, ko smo z organi- zacijo kolikor toliko zlezli na ze- leno vejo”! A se trmasto otepa, da ima vsega zadosti. “Dobro”, pripomnim, “nekaj le- vičarskih ekstremistov bi nas rado spremenilo v napadalno tribuno; a čeprav so nam zadnje čase me- tali polena pod noge, jim doslej nakana ni uspela. Zakaj bi jim zdaj ti s svojim odstopom ponujal možnost novega prodora”? “Zdaj je vrsta na vas, da jih užene- te”! je vzkliknil in se zagledal v skodelico, ki jo je držal pred sabo. Tako sem bolj zaskrbljen kot vesel, ko številni predstavniki polnijo prostorno dvorano. Naša organi- zacija, ki je v malo večjem obsegu zborovala samo v Celovcu in v Ao- stski dolini, je zdaj pred čisto novo preizkušnjo. Nakazana spremem- ba vodstva se mi prikazuje kot za- vratno zlo; obenem pa se tolažim z ugotovitvijo, da je Jordi tudi pre- dlanskim trdil, da se bo umakniI, a se potem odločitve ni držal. / dalje (Zapiski s kongresa) Boris Pahor: Montserrat kot domovina (3) Sloveniji. Vrvica iz Senegala pa nas opozarja na problematiko priseljencev in odnos, ki ga ima- mo do teh ljudi, ki iščejo način, kako preživeti. Spretno razvita si- tuacijska komika nas spravi v smeh tudi v Nemško-norveškem slovarju, ko želi protagonist s pri- jateljem izpeljati potegavščino na račun gospoda Bruna, lastni- ka antikvariata, ki svojih knjig, če se je le dalo, raje ni prodal, še raje - ni imel. A mlade navihance je vseeno presenetil z nemško- norveškim slovarjem, ki je nato romal Francu Jezi, ki se je zani- mal za skandinavske jezike. Gan- ljivo lep je tudi poklon gostil- ničarju Jožku Bizja- ku, saj je bila go- stilna, ki jo je z ženo vodil v Trstu, zbirališče vseh mo- gočih ljudi, tako mimoidočih kot okoličanov, ki so prihajali v Trst po opravkih, radijskih urednikov in časni- karjev, profesorjev in študentov, sli- karjev in pisateljev. Pred nami zaživi cela vrsta osebno- sti, ki so ustvarjale tržaško in primor- sko zgodovino in vsakdan naših lju- di. Pri Jožkotu so se tako zbirali dijaki in študentje člani 'klubiča', 'birtu' v čast pa je nastala tudi simpatična himna z naslovom Zapojmo pesem za slovo. Saša Martelanc je bil tudi dolgoletni prijatelj Slavka Avse- nika in njemu je posvečena črti- ca Pod mlajem rodni kraj, ko na koncu izvemo, kako mu je Avse- nik ob prvem gostovanju na Tržaškem na majenci v Dolini posvetil znani valček Moj rodni kraj, v času, ko je bil Martelancu zaradi jeklene zavese rodni kraj zelo daleč. Zbirko Srečanja za spomin Martelanc sklepa s črtico Z 8. strani Martelančeve črtice ... Koncert za Čedermaca, v kateri literarno obdeluje svoj časnikar- ski obisk odkritja spominske plošče duhovnikom – čederma- cem v Plestiščih, vasici v Be- nečiji, ko je tedanji videmski nadškof Battisti odločno in možato izpostavil zgled duhov- nikov, ki so postali simbol boja za narodne pravice, in je pozval vernike, naj ostanejo zvesti svoji slovenski govorici. Še ena drobna nitka spomina, ki pa bralce opo- zarja na še eno trpko zgodbo. Zbirko krasijo abstraktne slike Martelančeve hčerke Kristine, ki s svojim barvnim bogastvom in življenjsko vedrino lepo bogatijo in dopolnjujejo blago in svetlo sporočilo te knjige, ki nam na prijazen način tudi s svojimi ilu- stracijami pomaga, da s pisatel- jem in ilustratorko delimo pozi- tivne misli in občutke, ki nas na- govarjajo ob branju. Majda Cibic je prispevala strnjen, a poveden zapis o pisatelju, medtem ko nas Jasna Merku' opozarja, kako tudi ilustracije prispevajo k dojeman- ju projekcij globokih doživetij. Spominjati se in pisati o svojih spominih je svojevrstna umet- nost. Saša Martelanc je spet do- kazal, da to umetnost mojstrsko obvlada. Martelančeve zgodbe so res “za spomin”. Za spomin na vse, kar je bilo, pa tudi na to, da so življenjske radosti vsepovsod okoli nas, v lepem razgledu, zbir- ki znamk, kratkem sprehodu ali srečanju, morda tudi s senegal- skim prodajalcem na tržaški uli- ci, dovolj je le, da se spomnimo nanje. Foto DD