Štev. 12.
V Ljubljani, 1. grudna 1903.
Leto IV.
Moč.
In odletele ste, vesele pevke, in oveneli ste, cvetovi polj I Nagiblje noč se črna, mrzla, nema sem k srcem živim našim bolj in bolj .
In oglase se v duši tihe strune, trepeče v njih krasota cvetnih dni; vesela pesem, komaj slišna, vstane — in vstane in se vase potopi . . .
Kako so plavali utrinki solnčni iz večne dalje k nam budit in gret, kako je bil božanstvene krasote ob nas čar veličastni razodetl
In tisoč src se dvigne v želj plamenih, njih ogenj šine v noč kot žarni blisk, izgubljajo se v njem kot jutra sence razmaljeni okovi spon in stiski
In dviga se in	vstaja in prihaja
otrok ljubezni,	deklica cvetov:
nabrala rož je	po nebeških gredah,
da jih nasiplje	pod naš tihi krovi
E. Gangl.


6)
-$*> 266 k-
cStara
Pred kočo ubožno mi mati sedi in v solnce žareče upira oči:
»O, solnce nebeško, ki greš za goré, poglej mi, poglej mi na bojno poljé!
Tam sinko se danes je moj bojeval, poglej mi, poglej mi, če živ je ostal!«
Molčalo je solnce in šlo za goré, a materi je krvavelo srce . . .
Prižgalo je zvezde večerno nebo, in majka prosila je zvezdo svetlo:
» Oj, zvezdica mila, ki vse zreš z višav, poglej mi, če sinko ostal je moj zdrav /«
mati.
Pa zvezdica svetla v višavi molči, a majki za sinom srce hrepeni.
Na vzhodu zaznal ni še beli se dan, a ona že stala je sredi poljan.
Krog nje po planjavi mrliči leže, nad njimi pa krokarji plašno kriče.
A majki bojazni srce vztrepeta, ko išče sinü si tam sredi polja.
In kadar uzre njega bledi obraz, po udih vseh strese jo hipoma mraz.
In pade kraj sina na trdo zemljo, nje duša pa splava za sinom v nebo !
Borisov.
J3ožič gre.
Grez sneženo polje Rožic gre v deželo, vseokrog počiva pod odejo belo.
Jaslice po kočah nežna deca dela, očka jo in mati gledata vesela.
Rožic pa po polju in po vasi hodi in s seboj veselje v dar otrokom vodi
Z deco veselita ta večer oba se, zbujata spomine na nekdanje čase
Borisov.
O svetem letu.
Spisal Ivo Trošt.
ep, jasen, solnčen, topel dan je bil, dan kakor sama milost božja. In ta dan zjutraj, ko je solnce prvič dobro pogledalo izza daljnih gora na pisane livade in zelene trate, se je pomikala svetoletna procesija prvega svetega leta, kolikor jih pomni bistra glavica Poljančevega Cirila — iz Podvelba v Podkraj.
Sicer sta se sinoči domenila z dedom, da pojde z njim „za par", toda danes je Cirilu bolj ugajalo med šolskimi tovariši. Saj je Ciril tudi vrl učenec podvelbske šole, kjer se je v dobršnih sedmih mesecih mnogo. naučil. Njegov ded ga hvali celo, da zna brati vsake bukve — tudi nemške in laške, česar pa Ciril sam nič posebno ne verjame.
Podpiše se tudi res, podpiše pošteno in neokretno, a z najboljšo voljo: Crii Pijanec . . . Kaj hočete? Tudi Rima niso sezidali v enem dnevu.
Počasi se je pomikala procesija tisto lepo pomladnje jutro proti Pod-kraju po beli cesti. Solnčna svetloba je migljala med svetlimi križi in se tresla na raznobojnih rutah pevajočih žensk. Zato je Cirilu kakor tudi še marsikomu uhajal pogled nazaj na vijočo se procesijo, kjer so peli litanije, molili rožni venec in prav zadaj ponavljali pesem :
Greha rane nam zaceli,
milost, o, Gospod dodeli!
Milost prosi za dolgé
z grehi ranjeno srce.	■
„O, jej!" javskne Ciril na vse grlo in stopi iz vrste — po eni nogi. Vsi so se ozrli. Kaj? Njegovo boso peto je opraskal podkovani črevelj Guličevega Franceta. Ta je vestno poslušal Lenčkovo Tinco, ki je nedaleč zadaj na vsa usta obirala veseli del rožnega venca, zato ni opazil, da se Ciril ozira, in tudi ni videl, da je njegova peta zaostala preblizu Francetovim črevljem. Silno se je prestrašil, videč kri v cestnem prahu; bal se je pa tudi Cirilovega pogleda, ki ni obetal nič dobrega. Škoda! Pa taka prijatelja sta bila: enih let, enih misli, enih napak ...
„To ti že vrnem!" je sklenil v svojem srcu, jokal na tihem in gledal mimo idoče ljudi. Sedaj je opazil celo s solnčno svetlobo se mešajoči cestni prah, videl gospoda duhovnika s knjigo in škropilnikoni. Sram ga je bilo, in najrajši bi se skril tolikim radovednim očem; a kam? Zato je obetal tem slovesneje: „Čakaj, France! Le počakaj!"
Prišel pa je mimo tudi ded in ga pobral v naročje, mu ustavil kri, obvezal rano in ga potolažil V tem času je pa bila že procesija blizu Podkraja. Ciril je videl tujo vas, tuj zvonik, tujo cerkev, tuje ljudi. A doslej je mislil, da morajo biti vse cerkve podobne podvelbski in vsi ljudje taki kot Podvelbčani. O, kako drugače je bilo vse!
Solnce se je dvignilo višje, toplota je objemala deda, da je postavil Cirila na tla, koder je počasi šantal po poldrugi nogi v vas. Svečanostni mir, nekak sveti praznik je počival nad Podkrajem, na strehe se je pa vsipala solnčna svetloba, in zrak se je polnil z glasovi zvonov, Cirilu dotlej popolnoma neznanih.
V cerkev grede je iskal Guličevega, ki je bil že odrinil pred veliki oltar.
„Le za menoj, da te še ne pohodijo!" veli ded in potegne dečka za seboj v cerkveno klop. Po božjem hramu je še odmevalo spokorno petje in glasna molitev. Solnce je pa usipalo svoje žarke skozi raznobarvno steklo na duhovnika, klečečega pred oltarjem. Petje, molitev potihne, in — „Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta" zadoni mehko in milo iz duhovnikovih ust. Ded se ponižno trka na prsi in pokaže, kako naj učini tudi Ciril. — „Zakaj?" pošepne deček in preklada ranjeno nogo semintja. — „Da nam Bog odpusti grehe in nas vzame v zlata nebesa", odgovori ded.
Med mašo je slišal potem neznano petje tujih pevcev in neznane glasove podkrajskih orgel, ki so se mu zdele kakor domače. S prižnice je slišal tudi obilo resnic in koristnih naukov, ki jih pa ni povsem umeval. Mislil je na besedi: greh in nebesa.
Od dolgega cerkvenega govora si je zapomnil samo duhovnikovo željo : „Tudi vse sovraštvo nehaj med vami in vse hudobne želje, s katerimi bi radi škodovali svojemu nasprotniku; zakaj zdaj je sveto leto, dan sprave — zdaj je dan zveličanja".
Solnčni trak je pogledal skozi najvišje okno na pisane rute, na zlato-krile angelce in pozlatil v nasprotni kapeli celo kip naše ljube Gospe. Zdelo se je, da se seli oni sveti praznik, ki se je prej prostirai zunaj, sedaj-le tudi v svetišče božje.
To je čutil tudi Ciril; a greh — nebesa, to se mu ni skladalo. Njega boli noga, in on sovraži Guličevega Franceta in ga mora sovražiti, dokler mu ne vrne nemilo za nedrago.
To pa je greh, tako pravijo, tako mora biti res.
Zabučale so orgle, zapeli so pevci in za njimi polna cerkev v vseh mogočih glasovih kakor roj bučel, samo burneje, močneje: Greha rane nam zaceli . . . Tudi Poljančev ded, nekdaj sam imeniten trobentač, je mrmraje pomagal: Milost prosi za dolgé z grehi ranjeno srce.
v spomin na dobo cvetja.	-
H* 270
Francetu bi moral odpustiti on, ki ga boli. Ta misel se ga je polotila z vso silo. — O, saj bi odpustil, ko bi ne bolelo!
Zopet je premikal ranjeno nogo kakor da jo hoče vprašati za svet, bo-li zadovoljna, če odpusti. Noga ni rekla ničesar.
Po povzdigovanju je donela po cerkvi zopet druga spokorna pesem, ki je pa Cirilu zopet očitala greh. Vsi glasovi, odmevajoči po cerkvi, so se ujemali, da greha nikar, in solnce je s svojo zbrano svetlobo naznanjalo dan sprave, in lepi, božji dan zunaj je obetal za spravo sveto blaženost — brez greha, brez sovraštva, in dim iz kadilnice se je na koncu maše dvigal izpred oltarja proti nebu, kakor da nosi silne prošnje v prahu klečečega ljudstva pred Najsvetejšega: Reši nas greha, o, Gospod!
Ciril se je zganil, odpustil . . .
* *
*
Lep, jasen, solnčen dan je bil, ko se je pomikala svetoletna procesija iz Podkraja nazaj v Podvelb. Ded je Cirilu nakupil kolačev, in tudi noga ga ni več bolela. Pridružil se mu je Guličev France in rekel proseče: „Ne zameri, Ciril! Nisem videl!"
In še to se je zdelo Cirilu preveč. Saj mu je odpustil.
Toplo je bilo vsem, ko so se približali Podvelbu. A Cirilu se je zdelo, da sije solnce sedaj lepše in milejše, da se utrinjajo žarki samo zaradi njega na svetlem križu domačega zvonika . . .
Božič.
Spisal Stepenko.
e bil Sveti večer... Po vasi je bilo tiho in mirno, noč bila mrzla in zvezdnata . . . Skozi zamrznjena okna so se svetile zaspane luči iz koč; ljudje so obsedli peči, starci so modrovali o nekdanjih dneh, o strahovih, o današnjih časih in tako dalje vse križem, kakor je ravno nanesla govorica. Oči vseh so bile uprte v oni tihi, skrivnosti polni kot, kjer so stale jaslice, pred katerimi je plapolala lučca . . . Tak je bil Sveti večer po hišah, zunaj pa je bil mraz, mraz . . .
Nocoj morajo po vseh hišah goreti vso noč luči na čast Onemu, čigar rojstveni praznik obhajamo danes. In tudi spati ne smejo ljudje pred polnočjo. Kdor bi šel pred polnočjo spat, ta bi bil potem vse leto zaspan. Zato danes vsi čujejo. Vsi komaj čakajo polnoči.
H3h 271 K-
Kako si lep, Sveti večer! . . . Koliko veselja prineseš s seboj za vsakogar !
Ivan in Anica sta sedela poleg babice. Kaj rada sta zahajala v babičino sobo, saj je jima najlepše potekal čas pri babici. Sedela sta in upirala oči tja v jaslice.
Babica je sama vse naredila, in le pod pogojem, da se ničesar ne dotakneta, sta smela gledati, kako se delajo jaslice. Najprej lep lesen hlevček z ograjo, ob njem pa se dviga na obeh straneh hribček, pokrit z mahom. Nad jaslicami plava „Gloria". Po hribčku pa so nasajena drevesa, krog njih se pasejo ovce, med njimi pa hite vse križem zbujeni, začudeni pastirji. Vse je znala babica prav lepo narediti, da se je zdelo, kakor da je vse živo. In ko je zaplapolala lučca pred jaslicami, tedaj sta smela Ivan in Anica šele stopiti prav blizu in si vse ogledati, a dotekniti se nista smela, dasi bi bil Ivan rad marsikaj popravil po svoji volji.
Potem so molili . . . Mirna tišina je napolnila vse stanovanje, saj je gledala skozi okno v sobo — Sveta noč. Prijeten duh po kadilu je vel pod stropom.
„Danes je najsvetejši večer", je rekla babica, „vsakdo si želi mirne strehe, vsakdo si želi, biti doma med svojci in med njimi praznovati ta lepi večer. Jutri je svet dan, najsvetejši v letu. Jutri mirujejo vse stvari."
„Danes ne pojdemo spat, je-li mati?" je rekel Ivan.
„Jaz tudi ne, o, ne, opolnoči pride Božič . . ." je rekla Anica.
Babica se je nasmehnila.
„Jaz ne grem spat, nikakor ne."
„Le počakajva, videla bova, kakšen je Božič."
„Le počakajva!"
Babica se je zopet nasmehnila, a Ivan ni mogel razumeti, zakaj.
„Mrzla zima je bila", je začela ženica, „morda še bolj kot danes. Pot v Betlehem je bil poln tujcev, ki so se šli popisovat. In med njimi je šel Jožef z osličkom, na katerem je sedela Marija. V Betlehemu pa je bilo mnogo, mnogo ljudi. Vse hiše so napolnili bogataši, a Jožef in Marija sta bila uboga. Ustavljala sta se pred hišami, milo prosila prenočišča, a nihče ga jima ni hotel dati. Betlehemčani so bili pač trdosrčni in neusmiljeni ljudje. Zaman sta hodila do pozne noči po mestu od hiše do hiše. Vedno sta dobila isti odgovor: „Ne moremo! Poizkusita, povprašajta drugje!" In šla sta dalje, dalje — do zadnje hiše. Nič! Kaj naj storita? Šla sta ven na polje. Tam je stal pastirski hlev, ki je bil prazen. Streha je bila slaba, raztrgana, stene so bile že na pol podrte, in skozi odprtine je pihal mrzel veter. A boljšega prenočišča ni bilo . . ."
Babica je nekoliko prenehala, kakor da se je zamislila. In po kratkem molku je nadaljevala:
„Bila je ura polnoči . . . Takrat se je zjasnilo nebo, in zdelo se je, kakor da se je hipoma zdanilo. Pastirji so pol speč, pol bedeč čuli pri svojih čredah, a tedaj so se docela zdramili. Iz nebes pa so hiteli na zemljo angeli in peli sladko, neizrečno sladko. In pristopil je angel k prestrašenim
pastirjem in jim rekel: „Ne bojte se! Naznanjam vam veliko veselje. Danes je rojen Kralj sveta . . . Pojdite in našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno! . . ."
In pastirji so tekli, kamor jim je angel ukazal.
In res! V hlevu so našli Jožefa in Marijo in Jezusa, in padli so na kolena in molili . . . Srečni pastirci." Starka je zopet prenehala in se zamislila, Ivan pa je ponovil:
„Srečni pastirci! ..."
„V Betlehemu pa so hrumeli bogataši po hišah in niso ničesar opazili. Nobena betlehemskih hiš ni bila vredna, da bi v nji zagledal luč sveta učlovečeni Bog, le ubožni hlev je bil tega vreden. Kolika ponižnost!"
Babica je utihnila.
„Tisto o Herodu povejte", je šepnila Anica.
„Danes ne".
„Pojdimo spat," je prosil Ivan, ki ga je začel spanec premagovati.
Babica se mu je smejala, pa je odvedla spat njega in Anico.
Sveti oJViiklavž,
skoz večerni zrak zveni; sanke skozi gozd drčijo, in na njih Miklavž sedi.
Gin, ein, ein — po gozdu snežnem
Oj, Miklavž iz daljne, tuje prišel je dežele k nam, a zvečer se bo ponižal, stopil v naš ubožni hram.
Jn darov svetnik prinese vam, ki pridni ste vsak čas, a nikdar ne boste zrli možu dobremu v obraz!
Ü o risov.
Junij baron Vega.
Životopisna črtica. Spisal profesor Makso Pimai.
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, v družbi nekdanjih bogov Vega na nebu blišči, Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih, vnukom prihodnjim izgled, Avstrije slava in moč.
Ivan Vesel-Kaseski.
a ali oni mladih bralcev se je že gotovo peljal po železnici od Ljubljane doli proti Zalogu in naprej proti Zidanemu mostu. Kako lepa je ta vožnja po mičnem Ljubljanskem polju! Pri Zalogu se železniški tir približa belopeni Savi. Na desno se tik ob tiru dvigajo gostoobrasli dolenjski hribje, ono stran Save, na levo pa je savska dolina še nekaj časa dokaj široka. Rodovitno polje in travniki dolske fare se širijo ondi. Ko se pripelje človek do postaje Laze, ga pozdravlja tam izza Save med gostim sadnim drevjem stoječa vas Dovsko, ob nedeljah Ljubljančanom priljubljeno izletišče. Za Dovskim na desno se dviga na majhnem holmu lepa cerkev sv. Helene, tik ob nji začrnelo zidovje Žerjavovega gradu, malo v stran pa kapelica sv. Ajte (Agate) z majhnim pokopališčem. Tu meče, kakor pravijo, Sava iž sebe utopljence, ki so se ponesrečili v nje gornjem teku. Nad sv. Heleno se svet hitro dvigne. Visoko gori v gorovju se ti smehlja s strmega griča skromna cerkvica sv. Križa, ki sodi že pod veliko moravsko župnijo. Malo nižje nego sv. Križ pa sameva gorska vas Z ago ri ca. Nihče bi se danes ne brigal za to gorsko selo, ako ne bi se bil ondi narodil mož, ki je raz-nesel slavo Zagorice po vsem slovenskem, da, tudi po tujem svetu. Odlični ta naš rojak je Jurij baron Vega.
Sredi osemnajstega stoletja sta gospodarila na Vehovčevem domu v Zagorici Jernej Vega in njegova žena Helena. Ubožna in skromna je bila njuna kmetija, a bila sta pridna in pošteno sta se živila z žulji svojih rok.
H* 274 hé-
Dne 23. sušca 1. 1754. se jima narodi sinček, ki ga drugi dan krsti moravški kaplan Jurij Fik za Jurija. Botra sta mu bila Jožef in Jera Gril. Mladi Jurče je vzrastel v krepkega dečaka. Že v zgodnji mladosti pa je kazal tudi izvanredne duševne darove. Njegova roditelja sta sklenila, nadarjenega sina poslati v Ljubljano. Škoda se jima je zdelo, da bi se moral tak bister mladenič ubijati za kruhom po strmih zagoriških njivah in senožetih, ko si lahko po svetu pomaga s svojimi talenti do zložnega življenja.
Jurče je moral dati slovo zagoriškim vrtovom, kjer se je igral in nastavljal brinovkam, drozgom in drugim pticam. Oditi je moral tja v nepoznano, daljno Ljubljano, ki jo je večkrat opazoval tam z brega nad očetovo hišo, in katera je bila tako daleč, tako meglena.
Megleni, neprijazni so bili Jurčetu tudi prvi časi v Ljubljani. Prišel je v mestne šole, koder ni čul ne ene slovenske besede, koder je gospodovala le nemščina. Stalo je mladeniča nekaj truda, preden se je uživel v to tako tuje, tako nedomače šolsko življenje. Bistra njegova glava je premagala vse težkoče. Pozabil je celo ob marljivem učenju, kak siromak je. Res, siromak! Z doma ni mogel pričakovati nikake podpore. Čutil se je navezanega samega nase. Tu so se ga usmilili dobri ljudje in ga preskrbeli s hrano, njega siroto, ki mu je umrl že v šestem letu rodni oče.
Tako je dovršil Jurij početne šole in se vpisal na licej. Licej je tedaj nadomeščal sedanje gimnazije. Na liceju se mu je že bolje godilo. Ker je bil vedno med prvimi, je poučeval manj nadarjene sošolce in si tako služil sam svoj kruh.
Na liceju je tedaj uČiteljeval učeni matematik Jožef pl. M affé i. Temu se je nadarjeni Vega posebno prikupil. In Maffei je bil, ki je znal mladega Vego navdušiti za tisti predmet, za katerega je ta imel toliko sposobnosti — za matematiko. Z ljubeznijo se je Maffei oklenil nadarjenega učenca in mu dobrohotno kazal pot, po kateri mu je možno dospeti do prave mate-matiške podlage. Da, pri Maffeju se je Vega mnogo, mnogo naučil; držal se je njegovih nasvetov in postal pozneje matematik svetovnega slovesa.
L. 1775. je dovršil z izvrstnim uspehom licejske nauke in takoj postal c. kr. navigacijski inžener v Notranji Avstriji.
Pa ni mu prijala inženerska služba. Že dolgo je gojil željo, vstopiti k vojakom. Dal je torej slovo dosedanji službi in bil 7. malega travna 1780. sprejet kot prost topničar v II. topničarski polk. V kratki dobi enega leta je že dosegel čast podporočnika v okrožju dunajske garnizije. A premestili so ga zopet k II. topničarskemu polku in mu poverili mesto učitelja matematike v topničarski šoli. L. 1784. se je pospel do časti nadporočnika. Ko so 1. 1787. osnovali poseben topničarski oddelek, so imenovali Vego za profesorja matematike na tem oddelku in ga povzdignili v stotnika.
Doslej se je Vega premarljivo bavil z znanostjo in se kot profesor vestno trudil, da bi kolikor možno temeljito izobrazil topničarje v računski vedi. Hrepenel je pa obenem, da bi mogel v dejanju pokazati to, česar je učil vojake z besedo. Kmalu se mu je ponudila prilika za to.
275 Kr-
L. 1789. je buknila vojska z neugnanim Turkom. Pod vodstvom junaškega Lavdona so šle cesarske čete nadenj. Tem četam se je prostovoljno pridružit naš Vega ter se pri Belem gradu udeležil boja kot hraber in spreten vojak. Vodil je jako uspešno svoj topničarski oddelek in bistveno pripomogel, da se je vdala belgrajska trdnjava našim. Narodna pesem poje
o Lavdonu :	Cesarski bombe mečejo,
se Turki z grada vlečejo.
Vegov kip na realki v Idriji.
(Izklesal kipar Martin Bizjak v Ljubljani.)
Te besede so kakor nalašč zložene na Vego, ki je neusmiljeno pošiljal bombe nad mesto, da so morali naposled Turčini pobegniti iz njega.
Komaj je bil ugnan Turek, že je pretila nevarnost Avstriji od strani pruskega kralja. Oddelek naše vojske je moral iti na Moravsko branit mejo. S tem oddelkom je šel tudi Vega in ostal na Moravskem do 1. 1792., ko je bil povišan v majorja bombardirske čete.
Doslej se je Vega bojeval v mejah avstrijskih dežel. Že pa se je bližala ura, ko je moral dati slovo svoji očetnjavi in oditi daleč tja črez domače meje. Avstrija se je zaplela v boje s Francozi. Ker je bil tedaj avstrijski cesar obenem tudi nemški cesar, so morale naše čete v zvezi z drugimi nemškimi vojnimi oddelki zasesti dežele ob Renu in jih braniti pred Francozi. Tem četam je bil prideljen tudi major Vega. Čakali so ga tam v tujini hudi, naporni boji. Usojeno mu je bilo, da si v teh bojih pribori častnih lovorik nevenljive vojaške slave.
Vega se je udeležil različnih bojev in obleganj in se povsod izkazal neustrašenega in razumnega junaka.
Meseca vinotoka 1. 1793. so Avstrijci oblegali utrdbe okolo Weissen-burga in Lauterburga.*) Vega je načeloval obsednemu topništvu. Z mirnimi, treznimi besedami je pregovoril prebivalce Lauterburga, da so se prostovoljno vdali.
Začetkom meseca listopada istega leta so se lotili naši močne trdnjave Fort Louis. Tri dni so jo zaman oblegali. Pri obedu je očital 12. listopada nek častnik Vegi, v katerega rokah je bilo vodstvo obsednega topništva, da bo le njegova krivda, ako se cesarski ne polaste trdnjave. Hudo je storilo Vegi to nezasluženo očitanje, vendar ga ni potrlo. Izprosi si dovoljenja, da sme po svoji volji razpolagati z artilerijo. Vzame tri topove, poišče zanje primeren prostor, jim izkoplje sedeže s pomočjo ženijskih delavcev ter se založi s strelivom. Opolnoči 13. listopada začne streljati na trdnjavo in strelja nanjo neprenehoma 12 ur, dokler obleganci ne prosijo premirja.
Meseca grudna istega leta je Vega junaško branil okope ob levem renskem bregu pri Mannheimu. Francozi so tako silno pritiskali, da so se morali naši umakniti. Vega je z veliko spretnostjo in nenavadno drznostjo spravil naše topove črez zamrzli Ren na desno stran, in sicer jih je prepeljal na šajkih, ki jih je z velikansko težavo izkopal iz ledu.
Prihodnje leto je naročil Vegi vojskovodja feldmaršal vojvoda Albreht Saksonsko-Tešenski, naj preskrbi nove topove. Z vso vnemo se je lotil Vega tega dela. Po lastnem načrtu je vlil spomladi 1. 1795. dva topova s koničasto izvrtanim dnom. Ta iznajdba se je Vegi vrlo posrečila. Ko so topova poizkušali, se je pokazalo, da mečeta dvakrat tako daleč kakor dotedanji možnarji. Pri obleganju Mannheima, ki so ga zopet dobili Francozi v roke, je Vega s svojima topovoma tako uspešno metal bombe v mesto, da se je 24. kimavca vdalo cesarskim četam.
*) Mesto Weissenburg (6260 preb.) stoji v dolenji Alzaciji. Pri tem mestu se je vršila za francosko-nemške vojske vroča bitka, v kateri so prvič zmagali Nemci. V isti kronovini je tudi mesto Lauterburg (1573 preb.) — Fort Louis se je imenovala trdnjava sredi Rena, severno od Strasburga. — Mannheim je drugo največje mesto Velike vojvodine badenske (159.591 preb.) in se razprostira ob izlivu reke Nekar v Ren. — Mesto Mo-guncija (Mainz) šteje 72.059 preb. in je glavno mesto hesenske provincije ob Renu. Stoji ob Renu nasproti izlivu Mena. — Lahn in Sieg sta desna pritoka Rena. — Mesto Diez (4602 preb.) se razprostira ob reki Lahn. — Mesto Kehl (3235 preb.) je v badenski kronovini ob Renu in sodi sedaj k štrasburškim utrdbam. — Številke, dodane mestnim imenom, značijo današnje število prebivalcev.	Op. pis.
277 Hs-
L. 1796. je branil Vega Moguncijo pred Francozi. Odlikoval se je pri reki Sieg, črez katero so naši pregnali z njegovo pomočjo Francoze; v bitki pri Dietzu pa je pognal sovražnika črez reko Lahn in ga tako spretno odganjal, da so mogli cesarski brez izgube prekoračiti imenovano reko. Po teh neuspehih so odšli Francozi od Moguncije.
Začetkom 1. 1797. je Vega tako vztrajno podpiral pred Kehlom s svojimi topničarji ostale oddelke, da so si ga naši osvojili. Še isto leto je Vega branil Moguncijo kot poveljnik vsega topništva. V tem pa so sklenili kampoformijski mir, in Vega je vodil cesarsko topništvo iz nemških pokrajin v Avstrijo.
Prišedši domov, so ga namestili za drugega štabnega oficirja pri oblegovalni armadi na Nemškem. Vendar se poslej ni več udeleževal bojev. L. 1802. so ga imenovali za podpolkovnika v četrtem topniškem polku.
Spremljali smo Vego iz Zagorice v Ljubljano, iz Ljubljane v topniško šolo na Dunaj. Občudovali smo njegovo hrabrost pred Belim gradom in ga v duhu spremili na Nemško, kjer je dovršil toliko slavnih činov. Videli smo ga zopet, ko se je vračal zdrav in čil iz bojev na Dunaj, in slišali, da je dognal visoko vojaško dostojanstvo — službo podpolkovnika. Nestrpno pričakuje bralec, da bi čul še nadalje'o Vegovih junaških delih. Brez dvoma bi si bil Vega nabral še novih lovorik na bojnem polju, da ga ni v najboljših moških letih zahitela nepričakovana smrt.
Pretresljiva je bila Vegova smrt. Dne 17. kimavca 1. 1902. so na Dunaju pogrešili podpolkovnika Vego. Nihče ni vedel, kam je izginil. Pričakovati je bilo najhujšega. Res! Dne 26. kimavca so našli mrtvega Vego v Dunavu pri Nussdorfu. Njegovo truplo je bilo s tanko vrvco privezano k stebru. Vega je bil žrtev roke ostudnega morilca, za katerega ime so zvedeli šele črez trideset let. Tedaj so namreč prijeli na Dunaju nekega mlinarja. Imel je na vesti več hudodelstev. Med drugim je tudi priznal, da je on ubil Vego, ga oropal in truplo zagnal v Dunav. Milo se stori človeku, ko čuje o tako nesrečnem koncu Vege. On, ki se ni strašil sovražnih krogel, ki je tolikokrat gledal neustrašeno smrti v obraz, je moral podleči zavratnemu napadalcu.
Mladi bralec !• Dosedaj si izpoznaval Vego kot odličnega slovenskega junaka. Toda on ni umel le spretno sukati bridke sablje in krotiti s svojimi topovi upornih sovražnikov, njegova roka je spretno vodila tudi pero. Napisal je lepo število knjig in si pridobil z njimi ime znamenitega učenjaka.
Vegov grb.*)
278 K-
Posvetil je svoje pero v prvi vrsti v korist učencem topniške šole. Kar je vojakom razlagal z vneto besedo, to je tudi napisal v posebnih knjigah. Te knjige so pisane tako jasno, tako lahko umljivo, da so služile v topniških šolah še petdeset let po njegovi smrti. Poskrbel je pa tudi za tiste, ki se pečajo z višjo matematiko, in napisal zanje troje takoimenovanih logaritmovnikov, to je knjig, ki se rabijo pri višjih računih. Med temi logarit-movniki je doživel mali logaritmovnik, prvič izdan 1. 1793., nešteto število izdaj. Pred sabo imam 78. izdajo iz 1. 1900. To nam priča, kako tehtno je znal pisati Vega, da se njegove knjige rabijo še sedaj, ko je poteklo izza njegove smrti nad sto let. Razen teh knjig je spisal še več manjših. Med njimi je zlasti zanimiva Vegova razprava o prirodnem sestavu mer, uteži i. t. d. Spisal jo je 1. 1802-, a tiskana je bila po njegovi smrti. V tej razpravi si je prizadeval Vega, da bi se tudi v Avstriji uvedla nova francoska mera. Z omenjenimi svojimi knjigami je Vega zaslovel po vsi Avstriji in sploh med vsem učenim svetom. Njegove knjige so celo prevajali v različne tuje jezike.
Da so tako junaškega in tako učenega moža, kakor je bil Vega, doletele razne časti in mnogotera odlikovanja, se razume samo ob sebi. V zadoščenje mu je bilo, da se je od najnižje stopnje prostaka pospel pri vojakih do podpolkovniške časti. Njegovo hrabrost pa so poplačali še drugače. Že 1. 1793., ko je bil Vega prisilil trdnjavo Fort Louis, da se je vdala, je predlagala višja vojaška oblast, naj se Vega odlikuje z viteškim križcem reda Marije Terezije. Ta predlog je bil sicer enoglasno sprejet, vendar tedaj ni dobil Vega tega najvišjega vojaškega odlikovanja, ampak šele 1. 1795., ko je prišlo posebno po Vegovem prizadevanju mesto Mannheim cesarskim v roke. L. 1800. dne 22. velikega srpana pa je cesar Franc I. povzdignil Vego v baronski stan „za plačilo njegovim zaslugam, ki si jih je pridobil v dvajsetletnem vojaškem službovanju po modrosti, izvenredni hrabrosti in sploh po vzornem vedenju."
Vegove zasluge na znanstvenem polju pa so pripoznale učene družbe s tem, da so ga imenovale za svojega člana. L. 1793. je postal dopisujoči član velikobritanske družbe znanosti v Gettingu, koncem leta 1797. pa član matematiško-fiziškega društva v Erfurtu. L. 1799. ga je izbrala za svojega člana akademija koristnih znanosti v Mogunciji, nastopno leto pa sta ga počastili kraljeva češka družba znanosti v Pragi in kraljeva pruska akademija znanosti v Berlinu s tem, da sta ga prišteli svojim članom.
Tako so častila našega Vego tuja društva. Za teini niso mogli zaostati naposled tudi njegovi ožji rojaki. Eno leto pred njegovo smrtjo, dne 26. listopada 1. 1801., so ga namreč sprejeli brezplačno kranjski stanovi za sočlana.
Kot vojaka in kot učenjaka je Vego vodila edina želja, koristiti svoji domovini. Sijajno je dognal svoj namen. Pod njegovim vodstvom so naše čete izvojevale nekatero zmago. Kot pisatelj, učitelj in učenjak pa je popolnoma preosnoval avstrijsko topništvo, in Vegova zasluga je, da še danes slovi naša artilerija kot ena izmed najboljših.
Hw 279 K-
Vego pa so krasile poleg njegove čudovite hrabrosti in sijajne učenosti še druge lepe lastnosti. Povsod ga je vodila nesebičnost. Častilakom-nosti ni poznal: ostal je vedno skromen, dasi ga je slavil ves tedanji učeni svet in sipal predenj časti in odlikovanja. Nikdar se ni sramoval priznati, da je sin ubožnih, preprostih slovenskih staršev. Hiš, kjer so mu kot dijaku dajali hrano, se je spominjal z največjo hvaležnostjo. V posebno častnem spominu je vedno hranil svojega profesorja Maffeija in se sam izjavil, da ima za vse, kar je dosegel, zahvaliti le njega. Da ni pozabil svoje ožje domovine, je izpričal s tem, da je poslal kranjskim stanovom po en iztisk vseh knjig, ki jih je izdal; knjigam je priložil tudi več izpričeval, ki so mu jih izročili njegovi vojaški predstojniki v priznanje velikih zaslug na bojnem
Vegova rojstna hiša.
(Fotografiral Matevž Terpin v Ljubljani.)
polju v Nemčiji. Ta izpričevala so eden glavnih virov za poznavanje Vegovega življenja.
Ni ga kmalu sinu preproste slovenske kmetice, ki bi se bil pospel do večje časti nego Vega. Da, v ubogi kmetiški hiši mu je tekla zibel. Siromašna sta bila njegova roditelja, a pametna kmeta. Zato sta dala nadarjenega sina v šolo. V preprosto leseno skrinjico mu je mati naložila najpotrebnejših stvari, da jih je ponesel s seboj v Ljubljano. To skrinjico je hvaležni sin hranil kot drag spomin na VehovČev dom v Zagorici, kot spomin na ubožno svojo mater. Brez gmotnih sredstev je pričel Jurij trnjevo šolsko
H* 280 K-
pot. A priroda mu je naklonila izvenrednih duševnih darov in pa tudi trdno voljo, vestno porabiti te darove v svoje izobraževanje. Prirojena nadarjenost in jeklena pridnost je privedla Vehovčevega Jurija do redke učenosti in do velike slave. Dognal je visoko vojaško dostojanstvo, cesar ga je pobaronil, a ves učeni svet, domači in tuji, je častil v Vegi enega prvih veljakov na matematiškem polju.
Po pravici prišteva majhni slovenski narod Jurija barona Vego med svoje najimenitnejše veljake. Vendar pa ostane bridka resnica, da Slovenci niso častili Vegovega spomina tako kakor bi bil zaslužil. Pripoznati moramo celo, da se je tuji svet bolj zanimal za zagoriškega rojaka kakor njegovi domačini sami. Pač se je 1. 1864. obhajala narodna slavnost na Vegovem rojstnem domu v Zagorici. Obesili so tedaj na Vehovčevo hišo leseno, na svetokriško cerkev pa železno deščico s kratkima napisoma. Primerneje je počastil Vego mestni odbor v Idriji, ki je letos dal postaviti Vegov doprsni mramornati kip v nadprirodni velikosti nad vhodom v novo realčno poslopje. In letos se je izprožila tudi misel, vzidati na Vegov rojstni dom spominsko ploščo ter mu v Moravčah ali celo v Ljubljani postaviti dostojen spomenik. Naša želja je, da se ta misel skoro uresniči in da se tako oddolži slovenski narod slavnemu Vegi.
Mladi bralec! Ti nimaš sredstev, da bi tudi kaj žrtvoval za Vegov spomenik. Kako hočeš torej počastiti spomin tega velikega slovenskega moža? Zapomni si iz Vegovega življenja posebno eno potezo. Kar je Vega dosegel, vse to je dosegel edino le s svojo jekleno, neutrudljivo pridnostjo. Vegov zgled naj ti sveti pri vsem tvojem početju. In kadar te obide nevolja pri izpolnjevanju tvojih dolžnosti, tedaj se spomni Vege in njegove sijajne marljivosti, ki ji ni bila nobena ovira prevelika, noben trud nepremagljiv. Veliko darov si prejel od prirode. Teh darov ne smeš zakopati. Uporabljaj jih z vso marljivostjo, z jekleno vztrajnostjo! Tako visoko morda ne dospeš, kakor je dospel Vega. Rečem ti pa lahko in te zagotovim, da postaneš veljaven in zastaven mož, ako se ravnaš po Vegovem zgledu. In tudi tega te lahko zagotovim, mladi bralec, da bi našemu siromašnemu narodu prav gotovo in v kratkem času napočili dnevi jasnejše bodočnosti, ako bi imel Vega med učečo se mladino več posnemovalcev kakor jih ima danes.
Pojdi torej, mladi bralec, in stori tudi ti tako!
Idrija, o Vseh svetih 1903.
H* 281
Iz čitanke grofa Iieva [Jikolajeviča Tolstega.
Priobčil Solovej.
16. Stenice.
I ekoč ostanem v gostilnici črez noč. Preden ležem, vzamem svečo in pregledam kote po postelji in stenah. Ko zapazim, da je vse polno stenic, začnem premišljati, kako bi naredil, da bi stenice ne prišle do mene.
Imel sem s seboj postelj, ki se zloži; toda vedel sem, če bi jo postavil sredi sobe, da zlezejo stenice s sten na tla, a s tal pridejo po posteljnih nogah do mene. Zato si vzamem pri gostilničarju štiri lesene skledice, nalijem vanje vode in postavim vsako posteljno nogo v skledico z vodo. Ležem, postavim svečo na tla ter začnem opazovati, kaj napravijo stenice. Bilo jih je mnogo, ki so me že začutile. Videl sem, kako so lezle po podu, prilezle na rob sklede in nekatere padle v vodo, druge se pa zopet vračale.
„To sem vas prekanil", si mislim, „do mene že ne pridete" — in že hočem ugasniti luč, ko hipoma začutim, da me je nekaj ujedlo. Pogledam : stenica! — Kako je prišla do mene? Ali ne preteče niti minuta, ko najdem drugo; in začnem se ogledovati in iskati, kako so prišle do mene.
Dolgo časa nisem mogel priti do tega, ali naposled pogledam na strop in zapazim: stenica je lezla po stropu; čim je prišla ravno nad posteljo, se je spustila in padla name.
„Ne, vas pa ni mogoče prekaniti", pomislim, oblečem kožuh in odidem na dvorišče.
17. Vonj.
Človek vidi z očmi, sliši z ušesi, vonja z nosom, okuša z jezikom in tipa s prsti. Pri nekaterem človeku oči vidijo boljše, pri drugem slabše; nekateri sliši daleč, drugi je gluh; nekateri ima močnejši vonj in pozna stvar že od daleč, komaj zadiši, a drugi duha lahko gnila jajca, pa nič ne čuti. Nekateri po tipu izpozna vsako reč, drugi s tipom ne izpozna ničesar; ne loči gladke lesene površine od papirja. Nekateri dene komaj v usta in takoj ve, če je stvar sladka, a drugi, če použije, ne razloči, če je to grenko ali sladko.
Tako imajo tudi različne živali različne čute ; a pri vseh živalih je vonj močnejši kot pri človeku.
Če hoče človek izpoznati stvar, jo ogleda, posluša, kako šumi, časih tudi poduha in okusi; ali pred vsem je človeku treba, če hoče izpoznati stvar, da jo otiplje.
->< 282 kh
Skoro vse živali pa morajo pred vsem stvar poduhati. Konj, volk, pes, krava, medved toliko časa ne izpoznajo stvari, dokler je ne poduhajo.
Kadar se konj česa boji, kiha, t. j. čisti si nos, da bi boljše duhal in se ne neha bati, dokler stvari ne ovonja.
Pes teče čestokrat za gospodarjem po sledi, a časih, ko ga zagleda, se prestraši, ga ne pozna in začne lajati ter laja tako dolgo, dokler ne izpozna po vonju, da je to, kar je bilo na videz tako strašnega, gospodar sam.
Biki vidijo, kako ubijajo govedino, slišijo, kako tulijo voli, ko se jih pobija, toda ne vedo, kaj se tu godi. Toda če se dogodi, da pride bik ali krava na mesto, kjer je živalska kri, to izpozna, komaj poduha ter začne tuliti, kopati z nogami, riti z rogmi zemljo, da ni mogoče odgnati živali s takega kraja.
Nekemu gospodarju oboli žena, zato gre gospodar sam mlest kravo. Krava je izpoznala, da ni gospodinje, je kihala ter ni dala mleka. Gospodinja reče nato možu, naj obleče njen jopič in ogrne ruto na glavo. — Krava spusti mleko.
Kadar lovski psi gonijo divjačino, ne lete nikoli po sami sledi, temveč kakih dvajset korakov na strani. Kadar hoče lovec, ki tega ne ve, spraviti psa na živalsko sled in mu pritisne smrček nanjo, pes vedno takoj odskoči proč. Njemu diši sled tako močno, da ne izpozna ničesa ter tudi ne ve, če je letela divjačina naprej ali nazaj. Zato odskoči na stran ier šele potem izpozna po duhu, od katere strani bolj diši, ter zleti za zverjadjo.
Pes dela v takem slučaju ravno to, kar delamo mi, če nam kriči kdo prav na uho: odmaknemo se ter zazločimo šele od daleč, kaj govori; ali pa če imamo kakšno stvar preblizu oči, ki jo gledamo — si jo odmaknemo in šele potem pogledamo nanjo.
Psi se poznajo med seboj in dajejo drug drugemu znamenje po vonju.
Še nežnejši vonj imajo žuželke. Čebela leti naravnost na tak cvet, kakršnega ji je treba. Gosenica leze k svojemu perju; stenica, bolha, komar ovohajo človeka na stotisoče steničnih korakov.
Če so majhni oni delci, ki odlete od dišečih stvari v naš nos, kako majhni morajo biti šele oni delci, ki padajo v organ vonja pri žuželkah!
Zapuščena
Ako vedela za grob bi, kjer leži sestrica mila, ah, na njeno bi gomilo rdečih cvetov nasadila.
A če vedela za grob bi, kjer ležita očka, mati, na gomili tej hotela bi na veke vse zaspati.
C. Colar.
283 k-
Pripovedka o nappstniku.
Spisala Minka Pirčeva.
hčerki Nadini sem pripovedovala nekoč to-le :
Naprstnik je silno imeniten mož. Slovit vojščak je, ki nosi svetel oklep in se ne boji nobenega sovražnika. General je in zapovednik vojske desetih bratov. Ti bratje so pet parov dvojčkov. Par sta dva, petkrat dva pa deset, kar že celo naš prijatelj Peterček ve, ki šolo pozna le od zunaj. Prvi par sta palca-skrivalca, drugi par kazalca-vseznalca, tretji par sredinca-petelinca, četrti par prstanca — brez prstanov in zadnji in peti par mezinca-potepinca.
Kakor se že na svetu godi, nima naprstnik vseh svojih podložnikov enako rad. Najljubši mu je desni sredinec. Na njem vedno čepi, z njega kraljuje in ga posebno ščiti, da ga ne vbada hudobna šivanka.
Ker so se čutili drugi prsti od svojega generala-naprstnika zanemarjeni, se je vnela med njimi, med krvnimi brati grda zavist in hudo sovraštvo. Slednjič so se vsi vzdignili proti desnemu sredincu in ker sami niso mogli nič proti njemu, so se zvezali celo s svojo sovražnico šivanko, da bi ga ugonobili.
Šivanka, vitka in gizdava gospodična, je dobro vedela, da se bratje-prstje sovražijo med seboj zaradi generala-naprstnika. Komaj je čakala, da jo na pomoč pokličejo proti desnemu sredincu. Ona sama pa mu seveda ni nikakor zavidala ljubezni generalove, njeno sovraštvo je bilo naperjeno le proti naprstniku. Mislila si je: „Ako pomagam prstom proti njih bratu, desnemu sredincu in ga premagamo, strmoglavim oholi naprstnik." Tega je pa šivanka hudo sovražila. To njeno sovraštvo je pa že staro, staro — od stvarjenja sveta sem.
Eva v raju je šivala še brez naprstnika. Tudi šivanka takrat še ni bila tako gizdava gospodična kakor je danes, a bodeča je bila tudi. Ko sta Adam in Eva, zavedena od ostudne kače, jedla prepovedani sad, sta izpoznala, da nista oblečena, česar prej nista vedela, dokler sta bila brez greha. Pred grehom se je Eva le igrala s šivanjem. Če jo je šivanka pri šivanju vbodla, je zmočila Eva rano, pa je minila bolečina. Naprstnika ni tedaj nič pogrešala. Po grehu pa je imela Eva takoj dosti šivanja. Šivala je in šivala Eva, in šivanka jo je vbadala v prste. Vsi prsti so bili krvavi. Milo se zajoče, ko se spomni, da bo morala vedno trpeti take bolečine.
Ravno pred rajskim izhodom pa je rastel lep grm, na katerem je viselo vse polno svetlih, lepih naprstnikov. Ker jih je bilo vse polno po vejah, so zažvenketali, ko se je Eva mimogrede oplazila ob naprstnikov grm.
„Odtrgaj me!" se oglasi naprstnik. „Varoval te bom šivankinih vbodov".
Eva sluša. Odtrga si z grma naprstnik in ga vzame s seboj.
284 K-
Z naprstnikom na desnem sredincu je potem Eva šivala vse svoje žive dni. Sivanke se ni več bala.
In že od tega davnega časa se sovražita naprstnik in šivanka. —
Nehala sem pripovedovati. Nadina pa, ki je sedela poleg mene in me pazno poslušala, me po kratkem molku opomni, da nisem še vsega povedala. Vpraša me:
„Kako pa je pomagala šivanka prstom, da so se maščevali nad desnim sredincem?"
In povedala sem ji tudi to.
Šivanka je s pomočjo prstov toliko časa vbadala v naprstnik, da mu je prebodla celo jekleni oklep. Luknjičastega naprstnika pa nobeden ne jnara. Zagnali so ga proč. Pa s tem ni bilo ni prstom ni šivanki nič pomagano. Kupili so nov naprstnik, in tudi temu je bil izvoljenec le desni sredinec. — Tako je in tako ostane vse dni, dokler bo treba naprstnikov in šivank.
Nadina sedi še poleg mene in premišlja o ravno povedani pripovedki. Potem me pa vpraša:
„Mamica, zakaj pa naprstniki danes več ne rasto na grmih kakor takrat?"
„Z grehom prvih staršev se je vse poslabšalo na zemlji; zdaj moramo celo za naprstnike šteti denarce."
S tem sem zadovoljila njeno zvedavost in upam, da tudi vašo, ljubi bralci.
1 '^«fè
Kako je bil zajec obsojen na petindvajset
Spisal Fran Črnagoj.
am-le meseca velikega srpana je bilo. Natiški fižol je bil še ves zelen, in zelje je zavijalo listje v trde glave, ko smo imeli na vrtu opravila kar vsi : jaz sem obrezoval drevesa, mamica je pestovala našo Nado, Anica in Bolček sta nabirala fižol in Ivan, z rokami v žepih, jima je pomagal — gledati. Da, on najrajši pomaga gledati!
Pa zakriči Bolček: „Oj, oče, tukaj je pa zajec, zajec! Da, pravi zajec! . . ."
Takrat pa je bilo vse pokonci! Anica je stresla iz peharja ves fižol po tleh, Ivan je zakrilil z rokami pa odskočil navzad, Nada je zavekala — zajec pa je dirjal ob ograji ter iskal izhoda!
In jaz? — No, tudi jaz sem stisnil nožič v žep ter napravil takoj načrt, kako naj pride zajec do zaslužene kazni zaradi tolike predrznosti. Pa tudi res! Pri belem dnevu se mi priklati ta nesnaga na vrt, pa mi objeda najlepše zelje! To jih zasluži petindvajset! — „Ani, brž zapri,vrtna vrata na enem koncu, Bolči — ti na drugem !" zakričim.
-s* 285 Hg-
Takoj je bilo to storjeno — in zajec je bil naš jetnik.
Ej, da bi ga videli, kako je ubiral dolge svoje zadnje pete, kako je preskakoval grede, drevesca in vse, kar mu je prišlo na pot. Nad meter visoko je poskakoval, a z vrta mu ni bilo moči, ker je ograja skoraj dva metra visoka.
In da bi videli nas, kako smo ubirali pete za njim, kako smo mu prestrezali pot, kako se podili in pehali, kako so otroci kričali in vriskali ! Ivan se je kar dvakrat prekopicnil, tako je bil v ognju za zajcem. Slednjič smo ga vendar ujeli. Jaz sem bil tisti, ki sem ga zagrabil za dolga ušesa in ga izvlekel iz grmičja. — Takrat pa je zajec zavekal ! Zavekal je iz vse svoje zajčje duše, zavekal prebridko in pretresljivo! — Vekal je morda prvič v svojem življenju, zakaj zajec ne veka kar tako za vsak prazen nič kot vi. Zajcu se mora prigoditi že res kaj hudega, groznega, da veka!
In to se mu je tudi prigodilo: za življenje in smrt mu je šlo!
„No, otroci, sedaj si pa le oglejte divjega zajca! Po vsem životu je sivkastorjav kakor zarjavela zelišča po polju. Zato ga je tako težko zaznati. Glejte njegove dolge zadnje noge in dolge njegove uhlje! In kako debelo in preplašeno gleda! Teh velikih oči zajec ne more nikdar zapreti, ker ima premajhne trepalnice. Izmed preklane gornje ustnice je vedno videti dolge dletaste zobe, s katerimi gloda trde reči. Repa pa zajec nima dolgega. Prav kratek je, menda zato, da ga pes ne more zanj ugrabiti."
Tako smo si zajca ogledali od nog do glave.
„Oj, oče, zaprimo ga v hlev, da bo vedno naš", pravi Ivan.
„Ne, oče, zakoljimo ga, pa ga nam mamica skuha", pravi navihani Bolče.
„Da, mamica ga nam speče, saj je zajčja pečenka jako okusna", pravi tudi Anica. — „Ne tako", pravim jaz. „V zakonu je zapisano, da se sme zajca jesti le od 1. kimavca do zime dalje. Niti lovci ga ne smejo prej streljati in jesti. Vrhutega pa zajec ni naš, ampak lovčev. Ako si ga mi prisvojimo, je to tatvina. — Toda veste, kaj storimo? Vsak si poišči šibico, pa ga našeškajte tam pod repkom, zato ker je kradel naše zelje".
„Da, da, našeškamo ga, našeškamo", zakriče vsi trije pa odhite, da dobi vsak svojo šibico. Kmalu so jih imeli. — No — nato sem pa jaz zajca držal, otroci so ga pa šeškali. Vsak pet mu jih je naštel — pa prav gorkih, da si bo kujon zapomnil, kdaj nam je hodil v zelje!
Potem sem ga pa še jaz pošteno zuhljal pa mu dal — prostost.
To jo je cedil črez travnike! Tam v daljavi pa je sedel na zadnje noge, se popraskal pod repkom, pomigal z ušesi, pokazal nam — figo, pa jo mahnil dalje svojo pot.
Lahko nam je kazal fige — saj jih ni prejel niti vseh prisojenih petindvajset! Drugič mu pa niti ene ne prizanesemo! Samo pride naj, če ima še kaj poguma!
Zmerno.
Aj, na okna . . .
Besede zložil A. Rape.
Po narodnem napevu uglasbil A. Kosi*)
afe
—u r t—s *
>»f ' u 1 t 4 u
mm
1.	Aj, na	okna, tja na okna dihni - la je zi - ma,	ro - že
2.	Rože,	ro - ži - ce stu - de - ne, le cve - ti-te da - lje,	kmalu
3.	Ivo	pa se smeje rožam, okna vam od - pi - ra,	rože
4.	Ko spet dahne vetrič mlačni, vi se za - sol - zite, pa cve-
5.	Smeje	se skoz okno Ivo, v divjo burjo gleda,	zima
titard.
* 1 i 1 IV ^ r tr i j/ "
k
vr
je na njih pu - stila, ki jih mnogo i - ma,	ki jih mnogo i - ma. z burjo vam napravim trde, bele halje, trde bele halje! mrzle, halje be - le z dihom ust razdira, z dihom ust raz - dira.
ticam lepšim v oknu pro - stor naredite,	prostor na - re - dite! mrzla pa razsaja, od to - gote bleda, od to - go - te bleda.
Kako globoko delajo ljudje — pod zemljo.
Ljudje, ki delajo pod zemljo, so rudarji. Po rovih se spuščajo globoko v zemljo, kjer odbijajo rudo. Ob takem delu pridejo jako globoko pod zemeljsko površje. Pred 1. 1830. so smatrali globočino 100 m za največjo, kmalu pa so prišli 500 m globoko. Danes pa delajo rudarji še globlje v zemlji. Na Češkem sta dva rudniška rova, ki merita 1000 in 1119 m v globočini. Na Francoskem imajo rov, ki je 1010 m globok. V Belgiji so štirje rudniki, katerih eden meri 1200 m, drugi tudi 1200 m, tretji
1143 m in četrti 1006 m globočine. Na Angleškem poznajo rov, ki je 1024 m globok, in rov, ki meri 1059 m. Na Nemškem meri najglobokejši rov 902 m. V Avstraliji so rudniki zlata z globočino nad 1000 m. V Ameriki pa imajo rudniški rov, ki meri 1493 m.
Odkod so anabske številke ?
Človek bi mislil, da so izumili arabske številke Arabci sami. Temu pa ni tako. Arabci jih imenujejo „haruf el End" (in-
-ž* 287 K-
dijske številke), ker so si te številke izposodili okolo 1. 900 pred Kr. od Indov, ki so si jih sestavili iz polkrogov.. Arabci so jih najprej prinesli na Špansko, kjer jih je prvi rabil 1. 1240. princ Alfonz, sin Ferdinanda Kastiljskega. Na Francoskem so jih začeli uporabljati 1.1256., na Grškem 1.1270., na Nemškem pa šele 1. 1371.
Kača, ki je poginila od lakote.
Pariški prirodoslovni muzej je dobil I. 1899. iz Zahodne Indije kačo „Python", ki je merila 6'/, m in tehtala 75 kg. Bila je svetle barve in jako živa. Ta vrsta kač živi v Indiji in na Malajskih otokih. Take kače znajo spretno plezati in plavati. Hranijo se s ptiči in majhnimi čveteronožci. Ko so prinesli imenovano kačo v Evropo, ni hotela zaužiti tudi najmanjše stvari. Po sili so ji vtikali jajca v goltanec, pa jih je zopet izmetala. Končno se je zvila v svitek ter obležala nepremično v kotu svoje kletke brez vsake hrane. Poginila je šele sedaj, lzpremenila se ji je tudi barva, teža pa se je znižala na 27 kg.
Najmanjša Vojska na svetu.
Vojska majhne ljudovlade San Marino v Italiji šteje v mirnem času samo 40 častnikov in vojakov. Če bi se pa morala bojevati, pomnoži lahko število svojih junakov na 950 mož.
Največje mesto na sveta.
Največje mesto na svetu je glavno mesto angleškega kraljevstva, veliki London, ki šteje šest milijonov prebivalcev. Otrok, ki bi morali obiskovati šole, je v Londonu 800.000, izostaja jih pa dnevno okrog 150.000. Za ljudskošolski pouk potroši London na leto okolo 80 milijonov kron. Redarjev, ki skrbe za red in varnost, je v Londonu 16.300. Za siromake, ki prebivajo po ubož-nih hišah, izda London vsako leto približno 30 milijonov kron. Iz vodovodov iztočijo Londončani vsako leto do 3 in pol bilijonov litrov vode. To so pač ogromna števila.
Bolnica za ptiče.
V Londonu je ustanovila neka bogata gospa bolnico in vzgojevališče za ptiče. V tej bolnici je že nad 600 pernatih bolnikov, v vzgojevališču pa je nad 4000 gojencev. Za vsakega ptiča je treba plačati na teden 1 krono za stanovanje, hrano, vzgojo in zdravila. Kakor pri bolnih ljudeh je treba tudi pri teh bolnikih večkrat operacij, ki se vrše natančno po zdravniških predpisih. Največ teh bolnikov ima zlomljene noge ali perutnice. Slovenci seveda
nimamo nobene take ptičje bolnice. Vendar pa lahko pomagamo ubogim ptičem zlasti sedaj pozimi, da jim potresamo živeža ter jih varujemo s tem gladu in smrti.
Osemnajstletno spanje.
Blizu Bremna na Nemškem je v neki vasi (Gramkedorf) spala deklica Meyer celih osemnajst let. Pred kratkim pa se je hipoma zbudila, ko je bilo v zvoniku plat zvona. Deklica je popolnoma jasnega uma in se natančno spominja vsega, kar se ji je pripetilo pred osemnajstimi leti.
Papiga je pregnala tatove.
V stanovanje neke bogate pariške gospe so v njeni odsotnosti ulomili opolnoči tatovi ter že nakradli več dragocenosti. Hipoma začujejo iz sosedne sobe prav vljudne besede: „Dober dan, gospodje! Prosim, sedite!" Tatovi seveda niso slušali prijaznemu vabilu, ampak popustili so nakradeno blago in zbežali. Drugi dan so naznanili sosedje policiji, da so vrata v stanovanje bogate gospe ulomljena. Policija je takoj prišla preiskovat. Med pregledovanjem je začel nekdo policijo iz sosedne sobe prav grdo zmirjati. Eden izmed pregledovalcev je brž skočil v sobo, meneč, da najde tam človeka. Zagledal pa je tam papigo, ki mu je tudi rekla vljudno: „Dober dan, gospodje ! Prosim, sedite !" — Sedaj je bilo policiji takoj znano, kdo je pregnal tatove.
Rešitev demanta v enajsti številki.
Slovenci smol
Ob sklepu četrtega letnika.
Z današnjo številko zaključuje naš list svoj četrti letnik. Z veseljem se oziramo na pretekla štiri leta, zakaj navdaja nas prijetna zavest, da smo v tem času storili za svoj list vse, kolikor nam je bilo mogoče storiti in kolikor so nam dopuščale razmere. Ves čas, odkar urejamo in zalagamo „Zvonček", nas je vodila želja, da bi slovenski mladini napravili list, ki jo naj bi razveseljeval in bodril, učil in vzgajal. V dosego tega namena smo žrtvovali vse, kar nam je bilo mogoče žrtvovati. Svoje koristi nismo iskali nikdar, vendar smo za vse, kar smo storili za svoj list, bogato poplačani, saj vidimo lepe uspehe svojega prizadevanja.
Z vseh strani nas zagotavljajo prijatelji in naročniki, da je „Zvonček" najlepši in najboljši slovenski mladinski list, ki se lahko tako glede vsebine kakor glede opreme meri z mladinskimi listi drugih, tudi bogatejših narodov. Danes vemo, da je „Zvonček" slovenski mladini živa potreba, da bi brez njega več ne mogla biti. On ji je prijatelj in učitelj, tovariš in zabavnik.
In res! Ob „Zvončku" se je zbralo ponosno število slovenskih pisateljev in umetnikov, ki so rodoljubno in požrtvovalno napolnili štiri njegove letnike s premnogimi lepimi svojimi plodovi, ki imajo trajno vrednost.
Ko sedaj završujemo četrto „Zvončkovo" knjigo, iskreno zahvaljamo vse dosedanje svoje prijatelje in podpornike ter jih obenem prosimo, da nam ostanejo zvesti tudi v bodočem letu ter da si prizadevajo, da nam nabero čim več novih prijateljev, bralcev in naročnikov. Kdor podpira naš list, ta s tem najlepše služi slovenski mladini, ki si želi lepe in dobre knjige. Slovenska mladina nima mnogo sebi primernih knjig na razpolago. Zato je pa vseh pravih Slovencev in vseh pravih Slovenk sveta dolžnost, da to, kar imamo dobrega in lepega, z vnemo širijo med mladino, da ji tako večajo duševno obzorje, ji napravljajo plemenito veselje ter ji bogate duha in vzgajajo srce. Posvetnega bogastva nimamo Slovenci, zato pa mora biti naša skrb, da se obogatimo duševno, da nam bo mogoče napredovati in si polagoma tudi zagotoviti blaginjo. Pred vsem nam je treba krepke narodne zavesti in neomajnega rodoljubja, ki nas krepi in navdušuje pri delu za narod in domovino ! — „Zvončku" ostane naročnina tudi za bodoče leto ista. Tudi uredniške in upravniške posle bosta še nadalje opravljala dosedanji urednik in upravnik. Da nam bo mogoče prirediti zadostno število I. štev. prihodnjega letnika^ prosimo vse naročnike, da se vsaj
po dopisnicah zgiase še ta y^frT^ Uredništvo in upravništvo.
Prosinec 1903. Štev. 1.	Leto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Razbojnik. O. Zupančič. Pesem........1
2.	Zimska pesem. Dr. Fr. Zbainik. Pesem.....2
3.	Savi. N. Pretio. Pesem..........2
4.	Z doma. E. Gangl. Povest s podobo.......3
5.	Bajka v tihem večeru. C. Slaviti. Bajka.....7
6.	Za deveto goró. Igor. Pesem s podobo.....8
7.	Sveti trije Kralji. C. Slavin. Pesem.......8
8.	iz knjige prirode. Solovej. Prirodoslovni spis ....	9
9.	Slava Bogu v višavi! Podoba v barvotisku ....	12
10.	Za Novo leto. A. Medved. Pesem.......14
11.	Tonček. A. Rapì. Povest..........14
12.	Božična pesem. Fr. Žgur. Pesem.......16
13.	Pesem o Novem letu. Fr. Žgur. Pesem.....17
14.	Mladi ljudje. P. Pesem..........17
15.	Po praznikih. 7. Barbič. Povest s podobo.....18
16.	Za sinom. Vojanov. Balada..........21
17.	Pouk in zabava. Rebus in novice........22
18.	Vabilo in priporočilo...........24
Listnica.
Današnjo številko smo poslali na ogled mnogim šolskim vodstvom in nekaterim drugim našim prijateljem. Kdor si ne misli naročiti „Zvončka", naj nam vrne ta list. — Z 12. številko lanskega letnika smo ustavili list vsem onim naročnikom, ki so nam dolžni naročnino še za i. 1901. Če poravnajo naročnino, jim pošljemo nemudoma tudi 12. številko, da bodo imeli cel letnik. — Tudi vse one naročnike, ki so naročnino dolžni za 1.1902, prosimo, da jo čim prej poravnajo.
Gospod Ivan Bonač, knjigovezec v Ljubljani, je izgotovil tudi za lanski letnik lepe platnice v različnih barvah, ki jih svojim naročnikom toplo priporočamo. Stanejo samo 60 h, po pošti 70 h.
Svojim naročnikom in bralcem priporočamo tudi tvrdke, katerih oglase prijavlja naš list.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Svečan 1903. Štev. 2.	lieto IV.
ZVONČEK
hist s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Škrateljček Sen. A. Rapì. Pesem.......25
2.	Rojenice. Fr. Žgur. Legenda.........26
3.	V mraku. JV. Pretko. Pesem...... . .	26
4.	Cirilka. Solovej. Povest s podobo.......27
5.	Ludoviček se je bril. L. Čemej. Povest.....32
6.	Dedščina. Solovej. Povest..........33
7.	Kurent. Fr. Žgur. Pesem..........33
8.	Krivčeva izpoved. A. Rapè. Povest.......34
9.	Abecedarji in abecedarice. Podoba.......36
10.	Večer pri Svetnikovih. I. Danic. Povest.....39
11.	Dobro jutro! Igor. Pesem s podobo......42
12.	Tinče — ptičji lovec. Fr. Roječ. Povest.....44
13.	Pouk in zabava. Da mi biti je drevo ... Pesem s kla-
virjem ...............46
14.	Besedna naloga in novice..........47
15.	Mladi risar in slikar. Uganka. Rešitev......48
Kako slovenščino so pisali leta 1836.
Da veste, kako slovenščino so pisali prejšnje čase, priobčujemo povest, ki je bila natisnjena v knjižici „Prijétne pripovedi sa otröke" v Celovcu leta 1836. V tedanjem pravopisu je veljalo to-le: z = c, zh = č, f = s, fh = š, s = z in sh = ž.
Mofhna najdena.
Voglarjov Martinek, vbogi fantizh pod drevam fedi, sdihuje, joka in moli. Imeniten gofpod v' seleni fuknji, s' svesdój na perfih, po lovi pride ino ga poprafha: „Kaj ti je, mali, de jokafh?" „Joj menil sajoka Martinek; bili fo moja mati bolni, ino sdaj fo me ozhe v' mefto poflali apotekarja (sdravlarja) plazhat; jes firn pa dnarje s' mofhno vred po poti sgubil."
Gofpod fe s' lovzam (jagram) ki je bil s' njim na lovi, na tihim pomeni, mu po tem zhedno mófhno, rudezho shidano mófhnizo pokashe, v' kateri je nekoliko fvetlih zekinov bilo, rekozh: „Alj je morde ta tvoja mófhniza?" „O to ni, rezhe Martinek, moja je bila she zlo losna (fiaba) pa ni bilo tako lepih dnarjov v' njej."
„Tak bo pa ta le tvoja?" rezhe lovez, in potegne oshuleno mofhnizo is shepa. „Ta pazh ta, sakrizhi od vefelja Martinek; ta je ta prava!" Lovez mu jo da; imeniten gofpod pa rezhe: „Sa to, kér fi tako bogabojézh ino poften, tebi fhe to mofhnizo s' slatmi sravno dam."
Molituv naj v' fili perjätelza bo;
Pofhtenje pa bolfhi, ko zhifto slató. ♦
.Shtefan, drug fantej v' blishni vefi doma, flifhi to praviti. Kader je imenitni gofpod na lov fpet v' hofto prifhel, fe ,Shtefan pod eno jelo vfede, ino tuli, rekozh: „Oj moja mofhna! moja mofhna! sgubil firn jo, sgubil!"
Gofpod sa vrésham k' njemu pride, eno polno mofhno pokashe, ga poprafhäje: Je H ta tvoja mofhna, ki fi jo sgubil?" ,Shtefan sakrizhi: Ta je, ta!" ino s' obéma rokama sa njo fega.
Gofpodov lovez pa, ki je sravno ftal, ferdito nad njim satrufhi, rekózh: „Neframni hudobez! ali fe podftopifh tolkiga gofpóda olegati! Zhaj, jesti bom drugazhi plazhal."
Vzhéfnil je eno bresovko, ino ga je prav pridno nafmukal, kar je lashniv goljfir saflushil.
Goljfija fama febe fpelä,
In v fa k a lash fvojo fhtrafo imä.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Sušeč 1903.
Štev. 3.	lieto IV.
ZVONČEK
kist s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Pesem o Američanih. Stminski. Pesmi.....49
2.	Jezdec. C. Logar. Pesem..........50
3.	V izbero. Fr. Žgiir. Pesem...... . .	50
4.	Boj dveh palčkov. C. Logar. Pesem......50
5.	Škrat. I. Troit. Povest...........51
6.	Iz mladih dni IV. Fr. Selski. Povest z dvema podobama	53
7.	Kuni Jarnejko. O. Zupančič. Pesem.......56
8.	V morskih globočinah. L. Ogorek. Poučni spis z dvema
podobama.........•.....57
9.	Medveduhar. Solovej. Pravljica........59
10.	Pomladni pozdrav. Bogomila. Pesem......62
11.	Prevara. C. Logar. Pravljica.........64
12.	Zjutraj. Bogomila. Pesem..........65
13.	Bratovska ljubezen. Solovej. Povest......66
14.	Tinče — ptičji lovec. Fr. Roječ. Povest. (Konec) . .	66
15.	Pa recite! ... C. Slaviti. Pesem.......68
16.	Pouk in zabava. Podbreška vojska. M. Pajk. Uglasbena
pesem s podobo...........69
17.	Novice. Uganka. Rešitev.........- .	72
Podoba iz leta 1836.
V zadnji številki smo priobčili na tem mestu povest „Mofhna najdena" iz leta 1836., danes pa prinašamo podobo k ravno isti povesti.

To podobo smo dali napraviti natančno po izvirniku. Naši bralci pač lahko vidijo, kakšen je razloček med podobami tedanjih in sedanjih dni.
Listnica.
V današnji številki smo nameravali priobčiti spis „Spominski in slavnostni dan", ki opisuje zavratni napad na našega cesarja z dne 18. svečna 1853. 1. in petindvajsetletnico papeževanja Leona XIII. Ker pa nismo prejeli pravočasno naročenih slik, smo morali spis odložiti do prihodnjič,
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.

Mali traven 1903. Štev. 4.	üeto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
Vse l> ina:
1.	Pregnanec. Fr. Žgur. Romanca........73
2.	Ob božjem grobu. Ivan Stukelj. Povest.....74
3.	Rak. Fr. Lovšin. Pesem..........76
4.	Junak. E. Gangl. Romanca s podobo......77
5.	Pomladanski večer. Samko Cvetkov. Povest ....	79
6.	Na gostiji. C. Logar. Pesem.........80
7.	Slovanske pravljice. Nik. Vrhov. Pravljica ....	81
8.	Pirhi. Samko Cvetkov. Pesem........83
9.	Vilko ministrant. F. Palndk. Povest......84
10.	Spominski in slavnostni dan. L. Ogorek. Opis s tremi
podobami..............86
11.	Pripovedka o Atilovem grobu. M. P. Pripovedka . .	88
12.	Ko bi bilo res . . . Fr. Žgtir. Pesem......90
13.	Belopeški jezeri. Narjan Pretio. Pesem.....90
14.	Andrej Žumer. Lad. Ogorek. Životopis s podobo . .	91
15.	Jankova ljubljenka. Strninski. Povest......92
16.	Pouk in zabava. Zastavica v podobah. Fr. Roječ . .	95
17.	Novice. Rešitev.............96
Mlinar in povodnji mož.
Narodna pripovedka.
Živel je v neki vasi mlinar, ki je imel vsako noč povodnjega moža v svojem mlinu za gosta. Rad bi se ga bil iznebil, zakaj napravljal mu je mnogo nerodnosti in neprilik. Toda mlinar je započel, kar je mogel in znal, pregnati povodnjega moža pa ni mogel. Vsako noč si je skuhal na peči veliko množico jedi in je s svojim početjem pregnal one, ki so hodili tret laneno olje.
Nekega dne pa pride medvedar z velikim medvedom v vas, stoječo kraj mlina. Nihče iz vasi ga noče prenočiti. Medvedar pride v mlin in vpraša mlinarja, če da strehe njemu in medvedu. Mlinar mu odgovori: „O, lahko, lahko ostaneta, ali medveda bomo pa privezali v mlinu."
Tako so storili.
Na noč pride povodnji mož in si kuha ribe. Medved je ribe zavohal, se mu približa, potakne svojo šapo v kotel in si vzame iz njega ribo. Povodnji mož hudo udari medveda po šapi. Ali medved se ne zmeni za udarec in črez nekaj časa seže po drugi ribi. Povodnji mož ga zopet udari. Zdaj se medved razjezi, skoči nanj in ga do dobra opraska in premikasti. Povodnji mož zbeži in skoči skozi vrata. Drugo jutro odide medvedar z medvedom; povodnji mož pride takoj k mlinarju in pravi: „Kje ste dobili tako veliko mačko?" „O", odgovori mlinar, „kupil sem jo; ponoči je vrgla devet mladičev." „Tako," pravi povodnji mož, „pa ne ostanem več tu !" Od tistega časa ga ni bilo več v mlin.	Zapisal J. S.
Zvon v Blejskem jezeru.
Narodna pripovedka.
Blejsko jezero je na nekaterih mestih jako globoko. V njem, pravijo, leži zvon z otoka, ki je sredi jezera. Zvon ima neizrečeno lep glas. Nekoč bi se bilo skoro posrečilo neki ženi, da bi ga bila spravila na dan. Lovila je namreč ribe v jezeru. Ko hoče dvigniti mrežo, je bila tako težka, da jo je komaj zmagala. Ker je imela veliko opravila z njo, se je zjezila in zaklicala: „Preteta reč". V trenutku je bila mreža lažja. Globoko doli na dnu pa je čudovito zapelo. Zato so vedeli ljudje, katerim je vse to pripovedovala, da je imela žena v svoji mreži utopljeni zvon.	Zapisal J. Š.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Veliki traven 1903.
Štev. 5.	lieto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
"V s e h i n a :
1.	V Rim. E. Gangl. Pesem.........97
2.	Ptičja svatba. C. Logar. Pesem.......98
3.	Ob potočku. Cvetko Slavin. Pesem......98
4.	V svet. F. Palndk. Povest........99
5.	Živa Velika noč. Ivo TroU. Povest s podobo ...	101
6.	Šumi zeleni gaj . . . Bogomila Pesem.....103
7.	Ljubezen. Leon Poljak. Pesem s podobo ....	104
8.	Skrb in Smrt. Juraj Pangrac. Igrokaz.....105
9.	Hi-hi-hi! Cvetko Slavin. Pesem.......112
10.	Sirota. C. Logar. Pesem..........112
11.	Babičine pravljice. Nik. Vrhov. Povest s podobo .	113
12.	Žalostna pesem. Roman Romanov. Pesem s podobo .	115
13.	Mati. C. Logar. Pripovedka........116
14.	Metuljčki. Strninski. Pesem.........117
15.	Bajka o krilatcih. Strninski. Pesem......117
16.	Pouk in zabava. Po tratah. Fr. Papier. Uglasbena pesem	118
17.	Novice. Računska igrača. J. R. Rešitev.....120
Cigan in kmet.
Ruska narodna pripovedka.
Cigan je razpel šotor kraj jezera; leži na bregu cele tri dneve in gleda v vodo, kako plavajo po jezeru ribe. Plavajo in plavajo, a ciganu ne priplavajo v usta. Glej, pride kmet, da z voli orje zemljo; zakuri ogenj in začne kuhati kašico.
Evo cigana, ki se je zamislil, kako bi se najedel iz kmetovega kotla. Gre k njemu: „Zdravo, boter!"
„Da si mi zdrav, cigan!" — „A, moj boter, meni se je že jako prignu-sila postna jed." — „Kako to?" — „Vedno itnam le ribe pred očmi; jedel bi, a ne morem. A ti, boter, kaj ješ?" — „Slanino!" — „Dajva si jo bratski razdeliti ! Ti daj meni slaninice, a jaz ti ponudim ribo."
Kmet mu odreže kos slanine. „Hvala ti, boter! Ali k slanini diši tudi kruh." Kmet mu odreže kruha. — „Daj mi še malo pšena!" — Kmet mu da pšena. — „Hvala ti, dobri mož! Pridi k meni po rib; ti si mi dal, kar sem hotel, a jaz te odvedem, kjer imam ribe, pa jih smeš vzeti, kolikor jih hočeš."
Pride cigan v svoj šotor, si skuha kašice in jo poje s slastjo. Leže kraj jezera in gleda ribe.
Kmet pošlje svoje dete k ciganu po rib. — „Da si zdrav, cigan! Očka me je poslal po rib." — „A zakaj ni, Ijubček moj, tvòj očka prišel sam? Evo, zdaj ne vem, kaj bi storil? Če ti jih dam mnogo, ne boš mogel nesti, a če jih dam malo, se zamerim očki; bolje bo, da pride sam ponje,"
Deček teče h kmetu in mu vse pove. Kmet vpreže konja in se odpelje k ciganu. — „Zdravo, boter, zdravo! Po kaj si prišel?" — „Glej, po ribe sem prišel!" — „No, tu imaš žlico, idiva, najprej bova posrkala ribjo juho." — Privede ga k jezeru in mu reče: „Sedi, boter! Kadar posrkaš to Čorbo, takoj odnesi, ako te je volja, vse ribe."
Kmet je ozmerjal cigana in se praznih rok vrnil domov.
_____ ___Priobčil C. Logar.
Oskrunjena cerkev.
Narodna pravljica.
V soboto zvečer je gnal pastir, ki pase svinje, s paše v Zdensko vas domov. Hipoma se vsuje ploha in nastane strašna nevihta. V tem hipu pa je bil pastir s svojo čredo že pri vasi. V strahu zažene svinje v cerkev, ki je bila slučajno odprta. Ko se zjasni in dež poneha, zapusti čreda svinj cerkev. Od tistega dne ne ostane stolp zdenske cerkve nikdar cel. Kolikorkrat ga popravijo, takoj se oluši omet in izpada kamenje iz njega. Zapisal /. š.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Rženi cvet 1903. štev. 6.	Leto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
"Vsebina:
1.	Pesmi Frana Žgurja...........121
2.	Mladi Slovenci. Fr. Selski. Pesem......122
3.	Vojska. F. Palndk. Povest........123
4.	Niko — ribič. Ivo Trošt. Povest s podobo ....	125
5.	Jasni dnevi. F. Palndk. Povest........127
6.	Kako je ugnai Srebot hudobne vaške otroke v kozji
rog? M. Pinlarjev. Povest........129
7.	Dedkova pesem. Josip Bekš. Pesem......135
8.	Nevihta. Kramarjev. Poučni spis s podobo ....	136
9.	Kam pa danes? Fr. Roječ. Povest s podobo ...	138
10.	Mamici za god. Simon Palček. Pesem s podobo . .	141
11.	Da bi ne bilo rosice! Borisov. Pesem.....141
12.	Pouk in zabava. Zastavica v podobah. Solovej. . .	142
13.	Šumi zeleni gaj . . . Ferd. Juvdntc. Uglasbena pesem	143
14.	Novice. Rešitev............144
Iz 27. knjige ,,Knjižnica za mladino".
Dobrota in hvaležnost.
Povest. Spisal Ivo Trošt.
I.
Milan Dolinar se je učil na Dunaju zdravilstva. Z doma je dobival vedno dovolj podpore, da mu ni bilo treba poznati bede. Tudi se ni ukvarjal s poukom gosposkih otrok po hišah. Imel je izvrstno postlano za vsakdanje potrebe. Ko je videl sestradanega tovariša in rojaka, ki se je z njim trudil, da si čim prej pridobi kolikor mogoče več in izvrstnejših naukov, ki bo pomagal z njimi trpečemu človeštvu, ga je povabil s seboj na stanoyanje ali pa v najbližjo gostilnico, kjer sta med prijateljskim pogovorom potolažila notranjo stisko in praznoto ubožnega rojaka. Ker ga niso trle skrbi za vsakdanji kruh, se je Milan Dolinar učil prav pridno, redno dopisoval domov in z izvrstnimi izpričevali kazal svojo hvaležnost za obile dobrote z doma: Milan Dolinar je bil dijak, je bil mladenič, kakršnih je malo.
Že tretje leto se je na Dunaju srčno veselil velikih počitnic, ko ga železni konj popelje domov med drage znance. Neko jutro ga zgodaj prebudi silen šum z ulice. Vstane, se za silo obleče, odpre okno in zagleda dolgo vrsto delavcev, ki so se jeznih obrazov in s stisnjenimi pestmi pomikali proti bližnji tvornici papirja. Bleda, upadla lica, borna obleka, udrte oči in suhe, žilave roke so glasneje pričale nego vsi grozilni vzkliki, da se tem delavcem ne godi najbolje. Marsikdo jim je pritrdil na tihem v svojem srcu, da zahtevajo po vsi pravici, naj se jim zviša plačilo. Prav srčno — kakor marsikateri delavce srečujoči meščan na ulici — jim je privoščil boljšo srečo tudi Milan, ko }e, na oknu sloneč, gledal dolgo vrsto samih delavskih čepic, delavskih pesti.
„Torej so vendar pustili delo in zahtevajo s silo boljšega plačila. Hm !"
Bilo pa je še nekaj drugega, kar ni ugajalo Milanu v dolgih delavskih vrstah.
Videl je namreč med premikajočo se množico nekaj sumljivih ljudi, ki gotovo niso bili delavci. To je kazala njihova gosposka polt in hoja. Ti so neprenehoma hujskali delavce, da so vpili na ves glas in s krikom izkušali dokazati zahtevano pravico; zaradi njihovega navodila so tudi grozili svojim gospodarjem in pretili, da uveljavijo svoje zahteve za povišano plačo — tudi s silo, da podro tvornico, razbijejo vse po mestu, ustavijo delo še drugod, ker se ne boje ne pušk, ne bodal, ne topov — niti smrti. Tako navdušenje se je širilo v prednjih vrstah. Zadaj so se pa pomikale še njih žene z otroki — vsi sestradani, suhi, uveli — sama kost in koža, ki jim smrt gleda iz oči.
Milanu se je oko nekoliko pomudilo na teh žalostnih človeških stvareh, ki je že njih postava kakor v posmeh samemu Stvarniku tako glasno vpila na pomoč zoper človeško trdosrčnost. Pozimi morajo po kleteh ali visoko gori
pod strehami prezebati, a poleti se pariti in kuhati, kakor se ne nobena žival, a vse svoje življenje morajo stradati, ker njihov zaslužek ni nikdar tolik, da bi mogli živeti človeškemu vsaj podobno življenje. Potem je pa Milan zopet pogledal še živahno med množico se kretajoče hujskače, ki so te trpine tirali z navdušenjem naprej — za boljšo srečo.
Ti mu niso ugajali.
Nad množico se je visoko dvigal cestni prah in zakril celo medle žarke božjega solnca, ki je komaj prvič pokukalo izza mestne megle. Najbrž da tudi solncu niso ugajali ti hujskači.
Milanu ni bilo neznano, kaj nameravajo delavci, ki jih je sleherni dan srečaval na ulici; zato mu ni bilo neznano, da so brezvestne pijavke, ki žive o žuljih samih delavskih rok. Od pičlega zaslužka jim morajo delavci skladati teden za tednom večje vsote, da jih ti ljudje potem družijo in vodijo najčešče — v pogubo.
Ko se je zopet pokazala nad mestom solnčna krogla, se je mladeniču zazdelo, da se zopet obeta vroč dan, in kakor muha ga je podražila čudna misel: Ali je mogoče poboljšati katerega teh voditeljev? — Samemu sebi se je moral nasmehniti, da se sploh rodi pod njegovimi črnimi, gosposkimi kodri tako nespametna misel. Nezadovoljno se ozre na solnce, ki se je pa zaradi megle in prahu danes zmenilo prav bore malo za Milana, za mesto in za ves ostali svet. Mladenič je zamrmral glasno, ko se je obrnil v sobo in mu je zopet kakor sitna muha od nekod šinila misel : Kako hvaležen bi bil tak-le zapeljanec, ko bi se zopet vrnil na pravem poti med človeško družbo, kjer sme vsakdc misliti, kar hoče, in govoriti, kar misli, ne pa kakor v ti drhali, kjer mu misli in besede narekajo drugi, ki spravljajo od tega — gotov dobiček.
„Pa kaj meni to mari?"
Ko se je oblekel in opravil po navadi, se je vrnil k oknu. Poslednje vrste bosopetih otrok in jadikujočih žensk so se tedaj že vlekle za odišlo glavno trumo: „Oh, kaj bo, kaj bo?" — „Mamica, kruha!" — „Sodnji dan bo!" — „Mama, noga me boli." — „Sam pekel je odprl svoje žrelo." —
„Knjižnica za mladino" izhaja vsake tri mesece v jako obsežnih snopičih. Vseletna naročnina samo 3 K 20 h. Naročila prejema „Goriška tiskarna" A. Gabršček v Gorici, Gosposka ulica.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Ivan Soklič
v Ljubljani, Pod trančo štev. 2
priporoča po najnižji ceni irznz svojo veliko in bogato zalogo ^z^z
klobukov, čepic, slamnikov
i. t. d.
Najstarejša in največja trgovina z izgotovljenimi oblekami.
/■--s—»---\
Priporočava svojo bogato zalogo izgotovljenih oblek za gospode in dečke, gospe in deklice po najnižjih cenah. — Predmeti, ki jih nimava v zalogi, se izdelujejo po meri točno in ceno na Dunaju.
Gričar & Mejač
Ljubljana
Prešernove ulice št. 9.
Mat. Gerberjeva
(Josip C. Gerberjeva vdova)
knjigoveznica in c. kr. zaloga šolskih knjig.
Največja zaloga molitvenikov.
Ljubljana, Kongresni trg št. 4.
3v.
Ljubljana, Šelenburgove ulice
nasproti c. kr. glavni pošti
priporoča svojo veliko zalogo izbornega papirja, pisalnih in risalnih šolskih potrebščin, zvezkov in zapisnikov, priznano izbornih svinčnikov „Družbe sv. Cirila in Metoda" Hartmuthovega fabrikata.
Velika knjigoveznica.
Vedno so v zalogi te-le krasne platnice :
Zvonček à —	K 60 h, p.	poš. —	K 70 h
Ljub I j. Zvon „ 1	„ 40 „, „	„ 1	„ 50 w
Dom in Svet „ 1	„ 40 „, „	„ 1	„ 60 „
Jurčičevi sp. „ —	„ 60 „, „	„ —	„ 70 „
Knezova knj. „ — „ 40 ,„ „	„ —	„ 50 „
Wolf-Pleteršnikov slovar à 2	K — h, po pošti 2 K 20 h.
■K***************************
•h «
«
«ò 4t
„Gorišlca tiskarna'
A. Gabnšček v Gorici, Gosposka ulica št. II
priporoča: „Knjižnico za mladino". Doslej je Ä izšlo 28 knjig. Izhajajo 4 knjige « na leto. Naročnina 3 K 20 h. „Slovansko knjižnico". Izšlo je 117 snopičev. Izhaja mesečno. Naročnina 3 K 60 h na leto. „Salonsko knjižnico". Izšle 4 knjige. „Svetovno knjižnico". Izšle 3 knjige. „Venec slov. povestij". Izšlo 7 knjig. Dalje ima v zalogi še razne druge knjige. Zahtevajte cenik! V 1. 1903. razprodaja staro zalogo s popustom 10—33'/,°/0-
©1
o
M
Karel Till
J	r® akcidenčna tiskarnica in trgovina s papirjem ®i
v Ljubljani, Kongresni trg
>|	priporoča v nakupovanje šolske potrebščine, papirnate izdelke
Q	in tiskovine, kakor razglednice, papir za dopisovanje, knjige s
£	slikami, spise za mladino, albume za razglednice, poezije in
C	poštne znamke, molitvenike in zapisnike, kopirne in poslovne knjige,
Ć0	19 koledarje in podložke, dalje vizitnice in pismene glave, kuverte,
Z	račune, etikete itd.
©j
"Vse lo Uqofavlja urno in ccno.
Mali srpan 1903. Štev. 7.	Lieto IV.
ZVONČEK
kist s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Pesmi Borisova............145
2.	Voščilo. Anton Medved. Pesem........146
3.	Peter in Marko. Rajko Levin. Povest......147
4.	Stara mamica pripoveduje. Podoba v barvotisku	149
5.	Pedenj - človek in laket - brada, kako sta se metala.
Fr. Levstik. Pesem s podobo.......152
6.	Kosov Tine. M. Pintarjev. Povest s podobo	153
7.	Dva zaslužna moža. Lad. Ogorek. Spominski spis z
dvema podobama...........161
8.	Iz mladih dni. Samko Cvetkov. Povest.....162
9.	Na polju. Strninski. Pesem.........163
10.	Naše Pavle cvetični vrt. Andrej Rapè. Povest z bar-
vastim okraskom...........164
11.	Romanca o sv. Ambrožu. Samko Cvetkov. Pesem . .	165
12.	Pouk in zabava. Nezgoda Mihca Nerode. Simon Palček.
Pravljica s tremi podobami........166
13.	Novice. Besedna naloga. Rešitev in rešilci ....	168
Iz XI. zvezka ,,Zabavne knjižnice za slovensko mladino".
V čolnu.
Po resnični dogodbi. Spisal Komfoljski.
Ivan in Tonček sta bila prvo leto v Ljubljani. Imela sta oba revne stariše; a ker sta bila pridna in nista imela slabe glave, dali so ju stariši vendar v Ljubljano. Zaupali so v božjo in dobrih ljudi pomoč. In niso se zmotili; zakaj sedaj sta že oba dobro preskrbljena. Dasi sta se sprva gledala nekako po strani, sta se vendar kmalu sprijaznila ter postala dobra prijatelja.
Stanovala sta oba pri eni gospodinji. Hodila sta skupaj v šolo in iz šole. Tudi po mestu in po izprehodih sta hodila vedno drug z drugim. Kjer si videl enega, je bil gotovo zraven tudi drugi.
Gospodinja, pri kateri sta stanovala, je imela stanovanje v Krojaški ulici. To je ozka, a kratka ulica, po kateri se pride iz Mestnega — glavnega — trga k Ljubljanici. To ulico poznajo zelo dobro posebno dekle iz tega dela mesta. Zakaj po njej hodijo k Ljubljanici prat navadnega perila ali pa umivat kake posode. Zato je ob koncu te ulice pripet na dolgi verigi precèj velik čoln. V tem čolnu se ne vozi nihče, ampak je ondi pripet zato, da v njem stojijo ženske, kadar perejo ali umivajo posodo v Ljubljanici. Otrokom je ostro prepovedano, hoditi vanj; zakaj lahko bi se kateri nagnil ter padel v Ljubljanico.
Ivan in Tonček sta večkrat ogledovala ta čoln. Posebno se ga sprva ni mogel nagledati Tonček, ker še nikdar ni videl čolna. Ko sta ga zagledala prvič, vpraša Tonček svojega prijatelja:
„Ali si se že kdaj vozil v čolnu?"
„O, kolikokrat že!"
„Kje?"
„Doma na Savi".
„Sava mora pač biti večja kakor Ljubljanica, ker smo se učili v šoli, da je največja reka na Kranjskem. Pa se nisi bal, da bi ne utonil v tako veliki reki?"
„Kaj bi se bal! Saj smo imeli večji čoln kakor je ta in še oče so bili z nami, kadar smo se vozili."
„Pa če bi se bil čoln prevrnil?"
„Saj se ne prevrne tako rad, posebno če je velik in je voda mirna."
„Ah, to mora biti prijetno, voziti se v čolnu, ki teče tako mirno in tiho, da se nič ne sliši! Pa tudi ne trese se menda, kakor na vozu. Jaz moram iti enkrat v ta-le čoln, da se vsaj malo zazibljem, če drugega ne!"
„Ali ne veš, kaj je rekla gospodinja? V ta čoln je otrokom prepovedano hoditi in če bi te videl stražnik, te odvede in zapre."
„Saj res. Pozabil sem že na to".
A Tonček le ni mogel pozabiti tega čolna. Vedno in vedno je premišljeval, kako bi mogel priti enkrat vanj. Ali kako bi storil, da bi ga nikdo ne videl, posebno pa ne stražnik. Samo takrat je bil jezen na stražnike, češ, čemu jih je treba toliko. Za vsakim voglom stoji eden. — Ta čoln pa se tudi vidi od vseh strani: od Zvezde, od Frančiškanske cerkve in od Jurčičevega trga! Kaj pa, ko bi Ivan pazil na obrežju. On sam bi šel hitro v čoln in če bi se bližal kak stražnik, bi Ivan zažvižgal ali ga poklical, ali pa vsaj malo pokašljal. In potem bi se hitro skril v kako vežo. Da bi se vsaj malo pogugal v njem, pa bi bil srečen. Tako si je mislil Tonček.
Ali kdaj bi to storil? Podnevi hodijo vedno tod ljudje in čoln tudi ni skoro nikdar prazen. Vedno je v njem kaka ženska, ki pere. Zvečer pa tudi ni prav varno. Lahko bi stopil mimo čolna v vodo in utonil. Sicer pa ga tudi gospodinja zvečer ne pusti nikamor. Pred mrakom morata biti že vselej doma, če gresta kam z Ivanom. — Kaj pa zjutraj? Zjutraj ju vselej zbudi gospodinja, da gresta k šesti maši v Šenklavž. Takrat bi bilo mogoče. Zjutraj ni toliko ljudi na ulici, ženske ne perejo tako zgodaj, in kar je glavno : zjutraj ni toliko stražnikov kakor podnevi. Pri Frančiškanskem mostu stoji eden, pa saj ga ta menda ne bo videl takoj. Sicer pa bode Ivan za vsak slučaj na straži.
Tonček je premišljal več dni, predno si je skoval ta načrt. Ivanu ni hotel ničesar povedati o tem. Samo do tega ga je pripravil, da sta hodila zjutraj k maši v Šenklavž za vodo — torej ob Ljubljanici, ne pa črez Mestni trg kakor preje. Sicer je ta pot malo daljša, pa to nič ne dé.
Vsako jutro je Tonček dobro pazil, če je že kdo v čolnu in kje stoji kak stražnik. Kmalu se je prepričal, da je vse tako, kakor si je on mislil. Čoln je bil vsako jutro prazen, ljudi je bilo inalo; le kak delavec je prišel ob Ljubljanici ali pa kaka ženica, ki je hitela v cerkev. Stražnik je res stal, a samo pri Frančiškanskem mostu.
Nekega jutra gresta zopet z Ivanom v cerkev kakor po navadi. Prejšnje dni je deževalo, to jutro je bilo zopet lepo jasno. Ljubljanica je bila vsled deževja narastla.
„Zabavno knjižnico za slovensko mladino" urejuje in izdaja Anton Kosi, učitelj v Središču. Doslej je izšlo že XI. zvezkov. Cena vsakemu zvezku je samo 30 h. Svojim čitateljem jo toplo priporočamo!
• „Zvonček" izhaja I. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Ivan Soklič
v Ljubljani, Pod trančo štev. 2
priporoča po najnižji ceni svojo veliko in bogato zalogo
klobukov, čepic, slamnikov
i. t. d.
Najstarejša in največja trgovina z izgotovljenimi oblekami.
Priporočava svojo bogato zalogo izgotovljenih oblek za gospode in dečke, gospe in deklice po najnižjih cenah. — Predmeti, ki jih nimava v zalogi, se izdelujejo po meri točno in >> ceno na Dunaju.
Gfričar & Mejač
Ljubljana
Prešernove ulice št. 9.
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx^
Mat. Gerberjeva
(Josip C. Gerberjeva vdova)
knjigoveznica in c. kr. zaloga šolskih knjig.
Največje» zaloga molitvenikov, Ljubljana, Kongresni trg št. 4.
3v. gonač
Ljubljana, Šelenburgove ulice
nasproti c. kr. glavni pošti
priporoča svojo veliko zalogo izbornega papirja, pisalnih in risalnih šolskih potrebščin, zvezkov in zapisnikov, priznano izbornih svinčnikov „Družbe sv. Cirila in Metoda" Hartmuthovega fabrikata.
Velika knjigoveznica. Vedno so v zalogi te-le krasne platnice : Zvonček à — K 60 h, p. poš.
K 70 h
Ljublj. Zvon „ 1 „ 40 „, „ „ 1 „ 50 „ DominSvet „ 1 „ 40 „, „ „ 1 „ 60 „ Jurčičevi sp. „ — „ 60 „, „ „ — „ 70 „ Knezova knj. „ — „ 40 „, „ „ — „ 50 „ Wolf-Pleteršnikov slovar à 2 K — h, po pošti 2 K 20 h.

*>
t «j
n *>
« I
«J *>
4t> *>
*>
„Goriška, tiskarna"
A. Gabršček v Gorici, Gosposka ulica št. II
priporoča: „Knjižnico za mladino". Doslej je izšlo 28 knjig. Izhajajo 4 knjige na leto. Naročnina 3 K 20 h. „Slovansko knjižnico". Izšlo je 117 snopičev. Izhaja mesečno. Naročnina 3 K 60 h na leto. „Salonsko knjižnico". Izšle 4 knjige. „Svetovno knjižnico". Izšle 3 knjige. „Venec slov. povestij". Izšlo 7 knjig. Dalje ima v zalogi še razne druge knjige.
Zahtevajte cenik! V 1. 1903. razprodaja staro zalogo s popustom 10—33"2°/o.
« Ž
©1
0
•»—J
d) >
o
C •l—i
<B Z
©j
Karel Till
pakcidenčna tiskarnica in trgovina s papirem
v Ljubljani, Kongresni trg
priporoča v nakupovanje šolske potrebščine, papirnate izdelke in tiskovine, kakor razglednice, papir za dopisovanje, knjige s slikami, spise za mladino, albume za razglednice, poezije in poštne znamke, molitvenike in zapisnike, kopirne in poslovne knjige, koledarje in podložke, dalje vizitnice in pismene glave, kuverte,
račune, etikete itd.
~Vsc lo ijgolavlja urno in ccno.
Veliki srpan 1903. Štev. 8.	Leto IV.
ZVONČEK
Iiist s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Iz slavnih dni. Fran Žgur. Romanca......169
2.	Za počen groš. Cvetko Starna. Pesem.....170
3.	Dežek pada . . . Stminski. Pesem......170
4.	Peter in Marko. Rajko Levin. Povest. (Konec.). . .	171
5.	Mi.no gledajo oči . . . Leon Poljak. Pesem s podobo	175
6.	Na grobu sestrice. Cvetko Slavili. Pesem	.175
7.	Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej.
Povesti..............176
8.	Sv. Ciril in Metod. Lad. Ogorek. Zgodovinski spis .	177
9.	Poštarjev Milko. Kompoljski. Povest s podobo . . .	179
10.	Iz knjige prirode. Solovej. Prirodoslovni spis ...	183
11.	Bolnik. Leon Poljak. Pesem s podobo.....186
12.	Dva iz torbe. C. Logar. Pravljica.......187
13.	Štorklja. Fran Žgur. Pesem........189
14.	V vodi. Simon Palček. Pesem s podobo.....189
15.	Pouk in zabava. Zastavica v podobah. Solovej ...	190
16.	Novice. Rešitev besedne naloge.......192
Listnica uredništva.
Ta mesec je pošiljati vse uredniške stvari na naslov: Engelbert Gangl v Metliki (Dolenjsko.) — Svoje sotrudnike prosimo oproščenja, če ne pridejo njih spisi takoj v list. Radi bi vsem ustregli, a največkrat je kriv tudi prostor, da grešimo na potrpežljivost svojih vrlih sotrudnikov.
Listnica upravništva.
Ker je poteklo prvo polletje in s tem tudi naročnina nekaternikov, jih prosimo, da jo pravočasno obnove. Prav mnogo naročnikov nam je dolžnih naročnino še za prejšnja leta. Prosimo jih, naj store svojo dolžnost čim prej. Novim naročnikom so še vedno na razpolago vse številke letošnjega letnika.
Svojim čitateljem priporočamo „Železniški in poštni vozni red slovenskih pokrajin", ki ga je izdal in založil Jernej Bahovec, trgovec v Ljubljani, Sv. Petra cesta. Lično opremljena knjižica stane samo 20 h (po pošti 25 h).
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tiska „Narodna tiskarna" v Ljubljani.
Štev. 9.
lieto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Slovenska zemlja. E. Gangl. Pesem......193
2.	Zakaj je šel Tonček na božji pot. Radoi. Povest .	194
3.	Jan Lego. Lad. Ogorek. Življenjepis s podobo .	198
4.	Fanči igra klavir. Cvetko Slaviti. Pesem.....200
5.	Črni gospodek. Anca. Pesem........200
6.	Novi papež Pij X. Lad. Ogorek. Življenjepis s podobo	201
7.	Naša mačica. F. Palndk. Pesem.......202
8.	Miška. Samko Cvetkov. Povest z dvema podobama .	203
9.	Strela v. smodniščnici na ljubljanskem Gradu. Nik.
Vrhov. Povest............207
10.	Vaški Janez. Andrej Rapì. Povest.......208
11.	Na sredi vrta . . . E. Gangl. Pesem......211
12.	Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej.
Povesti..............212
13.	Slovo. Anca. Pesem...........213
14.	Pouk in zabava. Zastavica v podobah. G. S. . . .	214
15.	Novice. Rešitev zastavice v podobah in rešilci. . .	216
Gostioničari.*)
Skupila se djeca u dvorištu, da se naigraju. Roditelja nije bilo kod kuće. Kad su se dosta naskakala i umorila, reče Pero, najstariji dječak: „Dosta smo se toga igrali, hajdemo u podrum u lad, da se igramo gostioničara. Svi to prihvate. Odoše u podrum, prihvatiše škafove, pa lijevaj i toči. Pretakali dobro pol sata. Kad su sve napunili, sjete se, da lijevaju u burad. No kako su tomu nevješti bili, dosta su vina prolili. Da ih gazda ne uhvati, pospu pijeskom sve, što god je bilo vlažno. I Bog zna, dokle bi djeca u podrumu piće prolijevala, da ne dode susjeda govoreći: „Idem vidjeti, što ta djeca rade u podrumu." Kad ona tamo ima šta i vidjeti. Uze šibu, te ih protjera, a u veče kaza gazdi. Kad otac začu, što Pero uradi, dobro ga šibom isplati, da si upamti, da se nije dobro svačega ni igrati.	V. Varoški.
Mudri pastir.
Za vrijeme sedamgodišnjega rata ukrao je neki pruski vojnik jednom malom ovčaru lijepoga škopca. Dječak je vruće molio, da mu ga ne uzme, ali je vojnik bio neumoljiv i vukao škopca dalje.
Mališ potrča zapovjedniku pukovnije i prituži se nad nedjelom vojnika. — Ovaj mu obeća, da će vojnika strogo kazniti, pode li mu za rukom, da mu u trag ude. „Da ga samo vidim", primjeti dječak, „prepoznao bih ga odmah."
Pukovnik dade smjesta pukovniju poredati. Čim je bilo sve na svom mjestu, išao je dječko iza dugih vrsta vojnika i pomno tražio krivca.
,,Aj!", živo će pukovnik, „tako ne ćeš nikada krivca naći! — Na leđima izgleda jedan kao drugi." —
„Onaj, kojega ja tražim", odvrati pastir, „mora da drugčije izgleda". — Idući dalje zaustavi se konačno kod šestog vojnika u trećoj vrsti. „Evo ga, gospodine pukovniče", usklikne dječko, „evo lupeža, koji mi je škopca ukrao".
U to izvuče iz džepa komad crvenog kamena, pa će nastaviti: „Ovim crvenašom označujemo mi naše škopce, pa sam ja istim kamenkom označio vojnika na njegovom pripasaču, da ga tako laglje prepoznam. Gospodine pukovniče, evo oznake!"
„Pravo", veselo će pukovnik, „tvoja je domišljatost jednog dukata vrijedna!"
„Jest, al tko će mi ga dati?" — upita živo mališ. Pukovnik se nasmije i reče: „Ja, ti lukavče mali!" — Kod tih riječi izvadi iz tobolca zlatan novac i pruži ga dječaku; vojnika je minula stroga kazna, jer je zanj molio mudri i milosrdni pastir.	Preveo Dubo Raskrižar.
*) Da izpoznajo naši čitatelji blagoglasno hrvaščino, jim podajamo danes nekaj hrvaškega beriva, ki smo ga ponatisnili iz „Bršljana", mladinskega lista, ki izhaja že 18. leto v Zagrebu. Vsak Slovenec lahko razume hrvaščino.	Uredništvo.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4, III. nadstr.
Vinotok 1903.
Štev. 10.
lieto IV.
ZVONČEK
List s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1. Jesenske pesmi. Borisov. Pesem.......217
218 221
225
226
227
228 230 230
2.	Žabe so jih pojedle. Jožef Krvan. Povest
3.	Prvi dimnikar. Kompoljski. Povest s podobo
4.	Ivan Škrjanec. Lad. Ogorek. Življenjepis s podobo
5.	Žalostna pot. Cvetko Slaviti. Pesem......
6.	„Či-či, Stanka! . . ." Cvetko Slaviti. Pesem s podobo
7.	Jezica malih. F. Palnak. Povest.......
8.	Padla je slanica . . . Borisov. Pesem.....
9.	Jutranji izprehod. Cvetko Slaviti. Povest s podobo
10.	Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej.
Povesti..............234
11.	Tri veše. Cvetko Slavin. Pesem ......236
12.	Povodni mož na Mrzlici. Mihael R. Pravljica . . . 237
13.	Vestna straža. Peter Petrovič. Povest......238
14.	Obisk. E. Gangl. Pesem..........238
15.	Pouk in zabava. Kdo sem. A. Pemè. Uglasbena pesem 239
16.	Novice. Računska šala. Rešitev zastavice v podobah
in rešilci..................240
Listnica uredništva.
Naš urednik se je preselil iz Ljubljane v Idrijo. Zato bo treba odslej tudi vse stvari, ki se tičejo uredništva, pošiljati samo na naslov: Engelbert Gangl v Idriji.
Rešilke in rešilce „Zvončkovih" raznih nalog opetovano opozarjamo, da nam je treba pošiljati • - ^rešitve vsaj do 20. dne vsakega meseca, ker jih drugače ne moremo več natisniti v listu. Nekateri nam pošiljajo rešitve tako pozno, da ne moremo njih imen več priobčiti. Potem so pa jezni na nas, četudi smo nedolžni.
Pošiljatev, ki nam dohajajo brez pravega imena, ne upoštevamo ter jih tudi ne priobčujemo.
Listnica upravništva.
Svoje dolžnike prosimo, naj poravnajo zaostalo naročnino. Novi naročniki dobe še vedno lahko vse letošnje številke, bi morala imeti vsaka slovenska hiša in vsaka slovenska šola.
„Zvonček"
Gospod Jan Lego
nas lepo zahvalja za čestitke, ki smo mu jih izrekli v zadnji številki k sedemdesetletnici njegovega rojstva ter pošilja slovenski mladini srčne pozdrave.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl v Idriji.
Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tiska „Narodna tiskarna" v Ljubljani.
Listopad 1903. Štev. 11.	Ueto IV.
ZVONČEK
hist s podobami
za slovensko mladino
Vsebina:
1.	Grobovi. Borisov. Pesem.........241
2.	Roža in trn. E. Gang/. Pesem........242
3.	Noč in dan. E. Gang/. Pesem ...".....242
4.	Polje in gozd. E. Gang/. Pesem.......242
5.	Orgle in piščal. E. Gang/. Pesem.......242
6.	K materi. Kompoljski. Povest........243
7.	Najlepši dnevi. Leon Poljak. Povest s podobo . . .	246
8.	Pastorka. Cvetko Slavin. Pesem.......248
9.	Vrli bratec. Ivo Troit. Povest .......249
10.	Pravljica o starem bedaku. Vojanov. Pravljica . .	251
11.	Spanček. Fran Žgur. Pesem........254
12.	Na poti. Simon Palček. Pesem s podobo ....	255
13.	Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej.
Povesti..............255
14.	Ta krasota! . . . Fr. Golob. Basen s podobo . . .	259
15.	Vrabec in miš. Simon Palček. Povest.....261
16.	Na bojišču. Cvetko Slavin. Pesem.......261
Pouk in zabava. Novice z dvema podobama. Demant. L. O.
Rešitev računska šale in rešilci.......262
Pripovedka o Ribničanu.
Nekoč je peljal Ribničan svojo lončeno robo po svetu. Doma je naložil na voz vsakovrstno posodo. Imel je vse lonce od največjega svinjskega piskra pa tja do majhnega pocinjenega lončka. Bile so velike in majhne sklede na vozu. Latvic je imel vse polno vseh mogočih oblik in velikosti. Z eno besedo : imel je vse, kar more napraviti prebrisan Ribničan iz mehke gline.
V voz je doma zapregel svojega konjička, s katerim sta že prepotovala mnogo sveta. Z doma je šel prav dobre volje. Saj je vedel, če mu da Bog in sv. Štefan, ki je ribniški patron v farni cerkvi, srečo, da prineseta s konjičkom precej denarja domov. Potem bo konjiček lahko pozobal kak mernik ovsa in tudi on si bo lahko ob nedeljah privoščil kaj boljšega.
Nekaj dni sta dobro potovala z božjo pomočjo. Prigodilo se pa je, da sta bila ravno na cesti, ki je držala črez železniško progo. Ondi pa ni bilo železniških zatvornic, ampak samo na nekih tablah je bilo nekaj načečkanega. Ribničan ni vedel, kaj je zapisano na tistih tablah. Sicer bi bil bral, pa sedaj ni imel prav nič časa. Zakaj vlak je prihajal vedno bližje, on bi bil pa rad prišel s svojim konjičkom črez, preden bi prišel vlak.
„E, vlak bo že počakal, ko vidi, da peljem jaz svojo robo."
Tako si misli Ribničan, in konjiček si je menda ravno to mislil, ker je lezel prav po polževo. Komaj pa stopi konjiček k tiru, že pridrdra vlak, ki se ni prav nič brigal za Ribničanovo robo in podere konjička na tla ter mu odtrga glavo in vrat.
Vlak jo je odpihal dalje, Ribničan je pa stal pri svojem vozu in konjičku. Sicer je bil njegov konj izgubil v tej nesreči vrat in glavo, on pa ni izgubil niti glave. Ogleda si najprej prav lepo počasi in mirno voz, ker je bila roba na njem. Prav vse je bilo v redu, samo oje se je bilo zlomilo pri vozu. No, pa to nič ne škoduje njegovim loncem, pa tudi ne skledam in latvicam.
Hujše se je pa zgodilo s konjičkom, h kateremu je ravnokar pristopil. Ležal je na tleh in molil vse štiri od sebe. Vrat in glava pa sta bila popolnoma razmesarjena. Ribničan si vse to ogleda ter se malo popraska za ušesi.
„Ej, glava in vrat sta šla rakom žvižgat. Sladke deteljice in ovsa ne boš mogel več zobati, konjiček. To je še bolje zame. Sicer pa tudi za vožnjo ne boš več, ljubi moj Lisec, ker nimam kam obesiti komata. Za ježo boš pa še dober, za ježo.	Zapisal Kompoljski.
Listnica upravništva.
S prihodnjo 12. štev. se bo list ustavil vsem onim I07 naročnikom, ki so naročnino na dolgu za I. I902 in I903.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl v Idriji.
Gruden 1903.
Štev. 12.
Leto IV.
ZVONČEK
liist s podobami
za slovensko mladino
Vse bina:
1.	Moč. E. Gangl. Pesem..........266
2.	Stara mati. Borisov. Pesem.........266
3.	Božič gre. Borisov. Pesem.........266
4.	O svetem letu. Ivo Trošt. Povest ......267
5.	V spomin na dobo cvetja. Podoba v barvotisku . .	269
6.	Božič. Stepenko. Povest..........270
7.	Sveti Miklavž. Borisov. Pesem........272
8.	Jurij baron Vega. Makso Pimat. Življenjepis s tremi
podobami..............273
9.	Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej.
Povesti..............281
10.	Zapuščena. C. Golar. Pesem........282
11.	Pripovedka o naprstniku. Minka Pirčeva. Povest .	283
12.	Kako je bil zajec obsojen na petindvajset. Fr. Črnagoj.
Povest...............284
13.	Pouk in zabava. Aj, na okna ... A. Kosi. Uglasbena
pesem. Novice in rešitev demanta......286
14.	Ob sklepu četrtega letnika.........288
Dva berača.
Narodna pravljica. Zapisal Vakaj.
Berač gre po poti ter vidi sedeti kruljavega svojega sovrstnika, ki ga prosi za milodar. Berač, ki si je naprosil precej moke, kruha in mesa, mu rad prepusti nekoliko svojih daril. Ko se je obdarovanec okrepčal, se lepo zahvali in ponudi dobrotniku dvoje reči, ki mu bosta dobro služili, ponudi mu namreč vrečo, ki smukne vanjo takoj vsak, od katerega si to želi, in mošnjo, ki bo vedno polna.
Poslovita se. Dozdevni berač je bil sam Bog.
Proti noči pride pravi berač v vas in prosi pri prvi hiši prenočišča. Rekó mu, da ga ne morejo prenočiti. Prosjak reče: „No, ako nimate prostora, pa grem v bližnji grad, morda me tamkaj prenočć."
„Tega ne storite, v oni zapuščeni grad ne pojdite! Tamkaj jih je že mnogo prenočilo, a nihče se ni več vrnil", mu svetujejo.
„Nič ne de, pojdem v božjem imenu", odgovori in odide.
V gradu na mizi je brlela lučca, in zraven je stalo nekaj okusnih jedil in pijače, česar se berač ne dotakne, nego napravi z blagoslovljenim molkom krog („ris") okolo mize, za katero ponosno sede. Prišla je ura enajst. Odpro se vrata, v hišo stopi velikan. Bil je enak hudobcu. Jezno pogleda berača, iz ust mu švigajo iskre ter zagromi nadenj: „Predrznež, kako si upaš sem? Smrt je tvoja, a potlej se že najdeva — doli, kjer ne bo — mraza!"
„Kaj, na toplo bi me rad spravil? Pokazal ti bom predrzneža!" Takoj seže berač po vreči in zagrozi: „Sem noter!" Kakor bi trenil, je bil velikan v vreči, ki jo berač trdno zaveže in nese h kovaču. Tamkaj neusmiljeno udrihajo po vreči, da je hudobec v nji strašno tulil. Ko so se naveličali, so vrečo odvezali in hudobca izpustili.
Za slovo je dejal: „Zvečer pride še večji orjak, zatorej — gorje ti!"
Tudi z drugim in s tretjim hudobcem je enako napravil berač. Naposled ni bilo več nobenega hudobca. Berač se je polastil v zapuščenem gradu brez skrbi nakopičenega bogastva, ki si ga je nagrabil prejšnji graščak.
Obogateli berač je delil dobrote ubožnim ljudem. Nikoli mu ni pošlo bogastvo, saj je imel vedno — polno mošnjo.
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h.
Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7.
Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl "