Poštnina plafana ? gotovini, 2IVUENIET •IN* SVET- 4. 3, Roiusseaa, Tedenska revija štev- *« Ljubljana, dne 6. julija J 928. Leto II. Knliga 4. # K. Przerva-Tetmajer Iz poljščine Bil je kmet iz Poronina, po imenu Kuba Kopinjski. Pravili so o njem, da imu nikdar ni treba dežja, razen pozimi. In res se ne ve, česa je imel več: ali polja, čez katero je lila voda, ali vode, ki je lila čez polje. »Ob povodnji Kubi huda prede,« so govorili kmetje, »voda mu vodo zaliva.« Kadar je dež lil, pa so rekli: »Kubi gospodarstvo rase.« Kadar je šel na njivo s plugom, so se šalili: »Pazi, da s črta-lom ne zadeneš ob zemljo, sicer plug pokvariš.« — »Kuba gre vodo orat, postrvi bo dosti.« Kadar je šel z grablja-mi, so zopet rekali: »Takega pa še ni bilo, da bi lososa z grabljami ujel.« Kuba gre z motiko: »Hej! Kuba gre jamo kopat, da se bodo lipani lahko kje skrivali.« Ako je šel z lojterskim vozom, so klicali za njim: »Hej! Pazi, da ne bo skozi teklo! Rajši vzemi brento!« In še drugače. Imenovali so ga Kubo Vodaka. Kubo so jezile in bolele te ljudske poroge. A ljudje so že taki. Takšni so kot psi. Ako se med debele mestne pse izgubi ovčarski pes, ali pa kak kmečki hrt, vsi planejo nanj. Nihče ga ne brani; kvečjemu, da ga kateri ne napada z drugimi vred. Pa še to ne iz milosrčnosti, ampak iz lenobe, ker je star. Tako je in tako je bilo vedno. To je Kubo bolelo in jezilo, povrhu ga je pa še beda stiskala. Posebno ko so mu bile hčere dorastle, tri hčere kakor topoli. Roža, Ulka in Vikta, ko ni bilo kaj dejati v usta in se ni dalo pošteno obleči. Mati te sramote in skrbi ni imela, ker je umrla ob zadnji, Vikti. Bog ve, ob čem so vzrastle. Ulka je bila dve leti stara, Roža tri..Ob kozjem mleku so dorašča-le, ali prav za prav ob vodi. A rod je rod. Kopinjski so bili kmetje kakor bukve, taki so bili tudi Cap-kulovi, izmed katerih si je Kuba izbral ženo. Ženske široke kot vrata. Kadar je kaka Capkova hči stala na vratih, Bog ne daj, da bi kdo hotel skozi. Glavo bi bil moral stisniti pod ramo, okrog bokov se nisi mogel stlačiti. Krila so med hojo na njih kar poskakovala. Mladci so govorili, da od veselja, starci, da od postavnosti. Capkulove so bile močne. Pa tudi delavne, spretne in lepe. Kakor nalašč za zakon. A kdo bi jemal preložil Al. B. revno dekle? Kvečjemu kak bedak, ali pa tisti, ki je sam berač, ki mu je drugje ne dajo, »Kjer se vzameta berača, tam se delo ne izplača,« pravijo. Kopinjskega hčere so bile prave Cap-kulovne: močne, delavne, lepe. Sama da so imele za doto košček kamenite zemlje, gozda niti košček, polja poldrugi oral, pa kakšnega, žalibog, dosti vode, dve srajci, dve krili, po en predpasnik in po eno ruto za na glavo, vse tri pa edini kožuh po materi. Pozimi je samo ena mogla od doma. Kdo pa bi vzel tako? Zato nikamor niso hodile, niti na svatbo, niti na veselico — ni«o imele v čem. »Pri Kubi Vodaku je vedno veselo,« so se ljudje šalili. »Dekletom ni treba nikamor iti. Raztresejo se dovolj kar doma, kadar je mraz, zraven jim pa godbo delajo želodci, ker je vedno prazno v njih.« Sicer pa jih ni nihče vabil. Kdo rad vidi berača? Berač je berač. Dekleta so se poleti hranila z goba» mi in jagodami, ki so jih brala v str» minah. A pozimi in spomladi je huda predla. Po dva, tri dni ni bilo dejati kaj v usta, razen malo moke s kropom. Ko je nekoč Ulka pri Pavličevih ukradla kos ovsenega kruha, je bil zanje praznik. Dekleta so rastla ob zraku in vodi kakor jelke v gozdu. Včasih po več mesecev niso videla človeka od blizu. Čeprav je bila Roža že stara dvaj« set, Ulka devetnajst in Vikta sedem« najst let, vendar se ni pokazal fant pri njih. Dekleta so bila mršava, slabotna, slabo oblečena, slabe volje, čeprav le« a. Roža je imela črne lase in črne oči akor iskre. Ulka in Vikta svetle lase in sive oči, a take kot ogenj. Kosti so imele vitke, a ni bilo mesa na njih. Od česa naj bi rastlo? Nihče jih ni po» želel. Zdelo se je, da tudi volje božje ne čutijo v sebi. O čem govore taka de» kleta? O fantih. One pa,so govorile o gladu in mrazu, da bi ne umrle od la« kote in ne zmrznile pozimi. V takih razmerah se ta volja božja ne oglaša tako. Nazadnje je bil Kuba sit te bede in zasmehovanja ljudi — Kuba Vodak! Naj vrag vzame vse to trpljenje! Nekega dne v jeseni, ko je'bil že vsak s planine domov zgnal, kar je imel, pravi Kuba hčeram: «Ali ste danes kij jedle?« «Borovnice,» odgovore hčere. «Ali bi rade jedle?« «Rade.» Kuba je za hip umolknil. «Ali bi vam bilo žal te koče?« pravi. «Zakaj?» «Ce bi se iz nje kam preselile?« «Kam?» «Kam po svetu.« «Kam?» «Za kruhom.« «A kam?« Kuba zopet malo pomolči. «Dekleta!» pravi nato. «Kaj?» «Poberite iz skrinj, kjer je kaj. Tiste cunje in platno. Cule napravite.« «Ali kam pojdemo?« «Pojdemo.»> Pobrale so, kjer je kaj bilo. «Očel» pravi Vikta. «Ali vzamete tudi to sliko rajnke matere?« In sname sliko sv. Genovefe s stene nad posteljo. «Vzemi!» veli Kuba. «Jaz pa vzamem sekiro,« pravi Roža. «Jaz pa kozo!« de Ulka. «Kam pojdemo?« «Kar pojdite!« In so šli. Kuba je zaklenil kočo. Ozrl se je nanjo, vzdihnil, pljunil in zamah* nil z roko. «Pojdimo!» Hčere so šle za njim. Naravnost za breg, čez vodo na po* lje. Na Pardolovko, s Pardolovke v gozd, čez griče in z gričev v Tatre. Šli Bo čez Belo Vodo, skozi gozd k Zele« nemu Stawu*, k Železnim Vratom. Bilo je zgodaj, lakota je bila huda, z doma niso imeli kaj vzeti, zato so spotoma samo borovnice brali. «Oče, ne morem več dalje brez je« di,» pravi Vitka. «Kaj pa naj ti dam?« «Kam pa pojdemo, oče? Tja gor k skalam?« pravi Ulka. «Hej!» i «Tam še borovnic ni,« pravi Roža. «Ni jih ne!» Umolknejo. »i > Koza se pase po travi. Roža vstane s tal, pobere sekiro, gre fc nji in buh! jo useka po glavi. *) Staw: gorsko jezerce v Tatrak. — Op. prel. ~ —' Koza pade, še zinila ni. Roža ji je z ostrino prerezala vrat. «Očel Naredite ogenj!« pravi. «Kozo si mi ubila!« vzklikne Ulka. «Saj bi ne prišla gor,» odgovori Ro« ža in pokaže na turnje (strmo ska« lovje). «Tožilo se mi bo po kozi!« pravi Vikta. j «Koza je bila moja,« veli Ulka. «Tvpja kakor moja!« odvrne Roža. «Toda jaz sem jo vzela z doma.» «Vseh nas je bila.« «A jaz sem jo peljala.« «Jaz sem jo pa ubila.« Obmolknile so. «Ali jo boš jedla, ko oče napravijo ogenj?« pravi čez nekaj časa Roža in prične kozo iz kože devati. Ulka je stisnila usta, Vikta pa je ti« ho jokala. «Prav je storila Roža,« Vikta pa je tiho jokala. «Prav je storila Roža,« pravi Kuba, ki je bil med tem zbiral suhljad za ogenj, «sicer bi jo bil sam ubil. Saj bi ne bila prišla gor in tudi jesti bi ne imela kaj.« «Tja gor na tiste turnje pojdemo?« «Da, tja gor.« «Kaj pa je tam?« «Ogrsko, Luptov.« «In tam?« «Bomo videli.« «Ali pojdemo delat? Služit?« «Ne, za to sem vas vzgajal, da poj« dete med ljudi.« Kozo so odrli, kar je bilo pečenega, pojedli, drugo pa so vzeli s sabo. Ta« krat so dekleta prvikrat jedla meso. «Ali ti je dišalo meso?« vpraša Ro* ža Ulko. Ulka je stisnila ustnice, Vikta pa je rekla: «Ej, nič več nam ne bo nveketala! Snedla sem košček, res sem ga in bom Se, ali žal mi je zanjo.« «Hej dekle!« se oglasi Kuba Vodak. «Ko bi človeku bilo žal za vse, kar bi hotel imeti, bi plakal solza celo morje.® Vzdihnil je, pljunil in korakal dalje. Iz kamenitih plazov v rušje, iz ru» šja med skale, treba je bilo iti čez gor« ske stene nad prepadi pod Litvorovo Turnjo, kjer se je človeku zdelo, da se mu skala drobi pod nogami. «Oče!» vzklikne Vikta. «Meni se zdi, da bom dol padla.« «Ne*glej podse!« J «Aj, kakšen prepad je pod nami!» «Kako lepo je vse videti!« se čudi jUlka. «Držite se! Držite se!» opominja Ku« ba Vodak. «Če se katera prevrne, se zdrobi v prah!« «Tako se mi zdi, kot bi ne imela več nog,» veli Vikta. «Kakor bi letela z burjo.« «Pod tabo je smrt! Ne glej podse!« «Hej, hej! Kako leti!« krikne Roža, ki je bila z nogo sprožila kamen. «Kako žvižga!« «Razbil se je!» «Kako se vali za njim!« «fCako buči!« «Kako vrši!« % «Hrr!» «Vidiš, vidiš?. yoda!« «Jezerce!» •Kako lesketa!« «Koliko je solnca na njem!« «Oče! Oče! Vidite? Jezero!« «Vidim.» «Kako daleč je tja dol?« «2iv bi človek ne prišel dol.» «Kako se sveti in črni!« «Veter vleče odtod.« «Od jezera ne, ampak od turnje.« «Oče! Oče! Vidite? Koze! Kožice!« «Kje?!» «Tam! Tamlel Kvišku poglejte! Tja« le na tisti plaz. Tam na tistem žele« nem travniku.« «Vidim! Vidim!« «A kje? Kje so?« «Jii! Tam4et Hej!« «Vidim! Tudi jaz vidim! Za Boga, kako dreve!« „ ^ ,, «Glejte, glejte!« «Kar prah se dela za njimi!« «Ena, dve tri, štiri!« «Pet, osem, šest, enajst!« «Najmanj petnajst!« «Ali pa še več!« «Trinajst gotovo!« «Saj Smo jih več našteli.« «Ena in dvajset!« je uganil Kuba. «Vidiš? Ena in dvajset!« «V turnjak so izginile.« «Toliko bi jih nikjer ne bilo!« «Pa vendar, še več jih je!« pravi Kuj ba Vodak. S skalnih reber na plazove, v žleb, po sipinah, po kamenju so šli proti gorskemu sedlu. «2e glave ne morem več sukati,« pravi Vikta. «Tam«le sem že mislila, da padem 'dol,« veli Ulka. «Perutnice bi moral človek imeti!« pravi Roža, «Na smreko zlesti ni nič proti temu!« «Ali pa na jelko!« «Sto smrek bi bilo treba postaviti drugo na drugo!« «Tisoč!» «AIi pa sto tisoč!« Prišli so na sedlo. «Oče! Za božjo voljo! Kaj pa je tam?« «Luptov!» «Kaj pa je tisto belo?« «Mesta, vasi.« «Kakšna polja!« «Kako je tam jasno!« «Pri nas nikdar solnce ne sveti tako jasno.« _ «Kakšna ravnina!« «Na levi Spiž, na desni Orava.« «Kakšni gozdi!« «Pa tam«le! Gore!« «Dolnje Tatre.« «Višje nego naše?« «Nižje.» «Kakšen svet je to!« «Clovek bi skoro ne verjel, da more biti tak.« «Hej! Pa je vendar velik!« «Ta širina in ta daljava!« «Hej, za Boga, in kako je lep!» «In vesel!« «Veselje ga je gledati!« «Tja pojdemo? Tja dol?« «Bomo videli.« «Haho! Heu!« «Glas se kar izgublja.« «Strašno pusto je naokrog!« «Kakšne turnje so nad nami!« «Kakor cerkve!« «Ali je mogoče tu čez?« «Ne! Takih sedel je več na Polj« skem Grebenu.« Zopet so pojedli nekaj kozjega mesa. Kuba Vodak je vedel' o Batižovjec« ki Dolini in o koči v njej, kajti v mla« dih letih je tam čez eno leto ovce pa« sel liptovskemu gospodarju. Dolgo je že od takrat. Zavili so okrog Železnih Vrat za Batižovjecki Ščit, ko so prišli nad Končisto do malega jezerca, ki tam feži, so prekobalili hrbet; po pobočju so se spustili dol. Solnce je bilo že nad zahodom. Cela liptovska dolina je bila zalita s svetlobo, kakor bi solnce tro» silo pozlačene vijolice. Pa koliko! Kuba je našel kočo. «Tam bomo prenočili, oče?« «Tam.» «Jutri pojdemo pa naprej?« «Bomo videli.« Eno noč in en dan je Kuba s svoji« mi hčerami počival. Kozje meso je šlo že h koncu. Po drugi noči na vse zgo« daj je nastal hrup v vasi Batižovcih. Iz črede, ki se je pasla pod Tatrami, je izginil vol. Hrup se je širil po oko« lici. Tu je nekdo potujočega kupca na« adel v gozdu, ga ubil in bropal, tu je ilo v mestecu ali v vasi pokradeno, kar se je dalo, tam so iz črede izgini« le krave, izgubil se je vol ali ovca. «Kdo je to? Kaj je to?» «Razbojniki iz Poljske so vdrli v Vas, oropali krčmo ali hišo, ali ukradli junca in izginili, odkoder so prišli. A to zlo sedi tu nekje, a kje?» Zima je bila že nastopila, a groze še ni bilo konec. Rop, umor — kakor bi jih turnje bruhale iz sebe in jih zopet goltale. Vsa okolica je trepetala — Batižovci, Gerlahovci, Mjengušovci,, Poprad, Slavkov, Čorbal Medtem so se bile hčere Kube Vo« daka zredile; oblekle so se v nove ko« šulje in krila, v koči pa je bilo skriva« lišče, v katerem je bila medenina, sre« bro, zlato in korale. «Zdaj bi si že lahko kupili kako go« spodarstvo,« je rekel Kuba, kosmat, črn, smolnat ležeč pri ognju med svo« jimi tremi hčerami. Imeli so sekire, no« že in tudi ukradene samokrese. «Pa sem ga lopnila!« je pripovedo« ;vala Roža. «Kar po tleh se je zvalil!« «Tudi jaz sem ga.» «Jaz tudi!» se je postavila Vikta. «Tistega tam pa nisi hotela udariti, ko smo ti vendar naročili, saj veš, ti« stega, ki je bil še živ.» «Vsega se je treba naučiti,« je ome« nil Kuba Vodak. Ljtfdje so včasih videli na cestah sta« rega, sivega kmeta in razcapana, bosa dekleta. «Odkod ste?« j ' «S Poljskega.« «Kam pa greste?« «Beda nas žene.« «Dela iščete?« «Dela, da.»> Marsikdo se jiK je usmilil, jim kaj' Hal in si ničesar ni mislil pri tem. Se« kire so bile kratke, pod plašči skrite, pištole so nosili za srajco. Tako so po« izvedovali, kje bi se dalo kaj ukrasti, kje je kak kupec, krčmar ali živina. Ako se ni dalo ukrasti brez ropa — so ropali. Vlamljali so nenadoma ponoči, nihče ni vedel odkod. Napadali so v gozdu kakor strahovi. Samo groza je ostajala za njimi. t Kuba je ponoči polegal pri ognju, fcavit y plahte in kožuh, ter premišlje« val. Hčere so trdo spale, on, ze star, pa je spal le malo. Zato je mislil na prihodnost. A to je trajalo samo nekaj časa. Zima bo kmalu tu, včasih je že sneg naletaval, v koči v gorah bi nihče ne vzdržal. Potem bi ljudje vendarle iztaknili, kdo ropa. Star siv dedec, tri ženske — dobro — nazadnje tudi to vzbudi sumnjo. Ropi se ponavljajo, uboji so bili že trije. Naropanega bla« ga je tudi že malo. Treba se bo vrniti za Tatre v kočo. Tam prebijejo zimo, spomladi pojdejo kakor za delom, ku« pijo si kje košček sveta in se ne vrnejo več. Preselijo se za Novi Trg, za Obi« dovo. Dekleta se pomože; debela so, rdeča, popravila so se, da jih je bilo .veselje videti. Kuba Vodak bo Kuba Poljski. Se bo že izpremenilo tako ali tako. In dekleta so imela trdne živce. Na« učile so se plezati po turnjah kakor koze, po gozdih kakor volkulje. Veter jim je bil razbičal lica, kri jim je kipela ' pod ogorelo kožo, vse je gorelo iz njih. Prva tatvina se jim je dobro obnesla. Oče je v rušju ujel vola in ukazal, naj mu gobec zavežejo s cunjo; odvedli so ga v goščavo in buh! med rogove en« krat, dvakrat, trikrat. Roža ga je ubila. Zopet je bilo za nekaj dni kaj jesti, dokler se meso ni pričelo priditi. Po« tem se je posrečil napad na cesti. Pri« šel je star kmet s tremi hčerami. Ku« pec se ni bal, čeprav je bilo v gozdu. Sicer pa je bilo podnevu. «Hvaljen bodi Jezus Kristus!« veli starec, se odkrije in gre mimo. Kupec je bil bržkone Nemec, odgo« voril ni nič, samo z glavo je pokimak la hip pa se je starec obrnil in ga z gorjačo udaril po glavi. Kupec je pa« del. Starec ga je z enim ali dvema udarcema pobil in mu zasadil nož. Zdaj ga je tudi Roža udarila s krepel« cem. Drugega, krčmarja, pa je že Sama .zaklala v spanju. Rekla je Vikti, naj ga ubije, a ga ni hotela. Tretji pot, ko so zopet napadli potujočega kupca, pa ga je tudi ona s kolom udarila po glavi. Rožo je prevzela roparska, zraven pa še morilska strast. Ako nekaj dni niso šli nikamor, kar strpeti ni več mogla. «Hišo moram kje zažgati,« je govo« rila, ko se. je s turnje ozirala po me« stih in vaseh okrog Spiža in Liptova. Ne več stari oče, ampak ona je vo« dila pohode. Korakala je na čelu s se« k:ro pod plaščem in samokresi v ne* driju. Orožje je bila izvohala. Pokrad« la je y trgovini y Popradu, kjer so pro* dajali tudi orožje. Sama je ponoči vlo« mila, potem ko je bila s toporiščem odmaknila mrežo, da je mogla zlesti noter. Ko bi jo bil kdo slišal ali opazil, bi bilo po njej. Oče in sestra sta stala za oglom nasprotne hiše, pripravljena za obrambo ali pa za be^. Ko bi bila brambe nemogoča, bilo bi boljše po« grešati eno glavo, naj že bo hčerina ali sestrina, nego izgubiti svojo. Takrat jim je srce trepetalo v prsih. To je bila najdrznejša, najsmelejša tatvina. «Ali se nisi bala, da te zasačijo?« jo je vprašala iVikta. «Še na misel mi ni prišlo. Ko bi se bila bala, bi ne bila lezla noter.« Ulka je po večini kradla. Ona je ved« no prinesla največ blaga, posebno de« narja. Nič ni ušlo njenemu pogledu, ničesar ni izpustila. «Ulka ima v prstih oči,» sta se ji smejali sestri, kajti ona je vselej našla vse, česar je bilo treba, pa naj je bila še taka tema v trgovini ali v sobi. iV koči je bila gospodinja, kuhala je, oskrbovala plen v skrivališču, da bi ne • postal vlažen, sama je prala, kurila. Ko je svoje opravila, je legla in spala. iVikta, najmlajša, je hodila z drugi« mi, ker se je bala sama ostati v gorah, za kaj prida pa ni bila. V gore je samo nosila to, kar so ji veleli nesti oče ali sestri, sama pa ni znala bogve kaj ukrasti. Kadar je stari Kopinjski ležal pri ognju ter iz pipe kadeč snoval na« črte za prihodnost, kadar je Roža na gladkem kamenu brusila nože ali sušila smodnik in je Ulka prala srajce ali denar štela — tega se nikdar ni nave« ličala — skladajoč ga zaradi lažjega štetja na kupčke, takrat je Vikta opa« zovala koze, svizce, gledala tresorepke, ki so skakale po kamenju okrog jezer« ca, cvrčeč in piskajoč, ali pa ptiča, ki se je včasi pokazal na turnji. Rada bi bila pela, a oče ji je prepovedal peti preveč na glas, da bi kdo ne slišal pet« ja, čeprav je bila naokrog grozna sa» mota. Zato je le potihem krožila, kar ji je prišlo na misel in je potihem vri« skala: «HolaI heu!« Silno rada bi bila imela ovce in jih pasla po bregovih. Iz« med sester je bila najlepša, toda šib« kejša in slabejša. (Konec prihodnjič) Davorin Trstenjak *) Lastavica Lastavica je naša prijateljica. Vsi jo imajo radi, vsak jo varuje in ščiti. Ona je glasnik pomladi, nje vrnitve smo vsi veseli in vsi jo radostno pozdrav Ijamo. Naša hiša in naše srce sta ji vsikdar odprta. Tudi ljudska legenda govori lepo o nji. Ko napoči prekrasna vi gred, ko se črešnja razcvete in mu> šice zaplešejo v toplem zraku, vzklika deca veselo: Glej, lastavica! Glej, la= stavica! Draga in ljubka je ta ptičica, da bi jo človek kar v nedrih nosil. Lastavica je nežna in dražestna, zet lo urna in brza. Leta tako krasno in lahko, da ne more skoraj nobena ptica tekmovati z njo, in nobena, kar jih zu vi na kopnem, ne leta toliko kot ona. Lefa skoro nenehoma in let ji je kras> na igra. Zdi se, kakor da so je same peruti, tako je prilagojena in razvita za letanje. Taka je postala, ker je ta> *) Prinašamo iz «Prirode» članek pokoj« nega hrvatskega prirodopisca in pedagoga Davorina Trstenjaka, Slovenca po rodu (iz Huma pri Ormožu), da oživimo med nami njegov svetel spomin. ko moralo biti. Hrani se z mušicami in z drobnimi letečimi žuželkami. Če se je hotela nasititi, je morala veliko le« tati. žuželke dobro letajo, in da bi utekle zalezovalcem, ume jo spretno iz= preminjati srr\er. Lastavica se je cela prilagodila temu delu. Vedno leta in dela s perutmi, zato so ji tako gibčne, močne in lahke. Lete se hrani in napa» ja, lete se koplje, pa tudi svoje mladi' če, ko so že godni, krmi lete. Brez vsa« kega truda, skrbi in zadrege leta in se vije po zraku kakor blisk; tudi ozke prehode preleti vešče in naglo, ne da /bi se jih dotaknila. Zdaj igraje poleta* va in šviga kakor odpeta pušica; ko pa opazi z bistrim očesom mušico, s^ vrže na drugo stran kakor blisk in sam ne veš kdaj in kako je izginila muši* ca. Zdaj se spusti k tlom in leta tako nizko, da bi se skoro dotikala zemlje, a glej — na mah se dvigne in že je vi* soko v zraku. Potem se po bliskovo vrže na desno, pa na levo, pa tja in sem in zaokroži tako, da jo je veselje pogledati; zdaj ti izgine izpred oči, zdaj se vrne z nasprotne strani, veno* mer veselo cvrčeč. V vsem tem se je izurila v zraku, ko je lovila leteče žu* telke. Rep ima vilast in ni ga bolj* sega krmila za naglo obračanje smeri. Tudi pri roparskih ribah, ki morajo hi* tro izpreminjati smer, je repna plavu* ta tako prilagojena. Rep je krmilo, naj bo potem že ptica ali sesavec. Tudi vi* dra, ki lovi urne ribe in naglo izpre* min j a pravec, mora imeti dolg in mo* Can rep. Nožice ima majhne, ker redkokdaj sedi in še to le malo časa; to pa ji je samo v korist, ker je ne motijo pri le* tanju. Ko jih privije k telescu, se vidi, kakor da bi bila breznoga. Silno naglo preseka zrak, zato se ji perje tesno prilega k telesu; tudi zbog tega lažje in hitreje leta. Kljun ima majčken, tet nak, koničast. Glavica je ploščata, da lahko naglo preseka zrak; tudi vidra ima tak gobec, ker mora naglo produ tati skozi vodo. Usta ima raztezljiva in široka, da bi šla vanje glava druge lastavice. Če ho* če v naglem poletu ujeti muho, mora široko ziniti; in kdor usta veliko odpU ra, ima široke. Vsak ve, da metulja lažje vloviš^s čepico nego s šako. Ko pritisne huda žeja, lastavica še šviga okoli svojega stana, naposled pa se spusti na kakšno mirno mesto, da malce posedi in si izpočije. Naj* raje sede na suho drevesno vejo. Lastavica je morala tedaj mnogo les tati po zraku in loviti žuželke, preden se je tako prilagodila in zrasla za svo* je življenje, da boljša ne more biti. Ker je mnogo letala, je postala umet* niča na perutih. Letanje ji je prijetna igra, zato poletava po zraku tudi te* daj, ko ji prav za prav ni sile, — ko je sita. Mnogo je delala skozi nešteta pokolen ja, — naposled je vendar le po* stala tako vešča, da si z lahkoto in nagloma pridobi vse, česar ji je treba za življenje; ker pa ima več moči in časa, kot je treba za vsakdanji kruh, leta zaradi igre, zabave in užitka. Vi takih trenutkih je umetnica, kakor je umetnik človek, ki previšek svoje mo» či uporablja na polju umetnosti. Kdor je mnogo delal, hoče imeti pri delu tu* di užitek — in prav v tem je plemeni* ta slast in morala vsakega dela! Petje je lastavici prijateljsko in prh jetno pomenkovanje in ljubko čeblja* nje z njenimi družicami, ni pa ji pra» va pesem. Ko samica gnezdi, cvrči sa» mec okoli gnezda tako nežno, da ga z užitkom poslušaš. Še ni zarumenela zarja in že lastavica oStavlja svoje prenočišče in poje še v temačnem zra» ku. Tako poje in cvrči ves božji dan do pozne noči. Prva naznanja domači perutnini, da se bliža sovražnik: devi* lik! devilik! — Zdaj pravi: vid, vide, vid! in zdaj zopet: vivist, vivist! Oh, kako je vesela in srečna, kadar si dela gnezdo! Srečen par marljivo prinaša gradivo; ob potokih in na ce* sti nabira blato in ga kopiči na svo* jem stavbišču. Lastavica se drži z no* žicami, podpira z repom, s kljunčkom pa polaga trohico kraj trohice ter vsa' ko oslini, da se bolj prime in utrdi. Vmes med blato pa spleta še slamo, dlako in kakšno peresce, da bi bilo gnezdeče čvrstejše. Ko je hišica do* vršena, jo prostre z dlako, perjem in še s kakšnimi mehkimi rečmi — glej, zdaj je pripravljena tudi zibelka za mladi rod. Lastavica gradi gnezdo samo zjutraj, bržčas zato, da se ji bolj posuši, ali pa nemara zbog tega, ker ji zmanjkuje sli* ne. Tudi če je najugodnejše vreme, ne konča preje kot stoprav čez osem dni. In ko je končala svoje drago delo, se vsa srečna dvigne visoko v zrak in pre* leti pevaje vso vas, kakor da bi hotela sporočiti vsej vasi, vsem družicam, ne* bu in zemlji svojo preveliko srečo. Vi takih trenutkih je lastavica pesnik, prav kakor človek, ko svoji rodbini zvi* je toplo gnezdo. Stare lastavice osnažijo svoja gnez* da, jih popravijo in znova posteljejo. Če se je v njih naselil vrabec, ga hudo preganjajo, in ker se vsiljenec po na* vadi ne umakne, kaj naj store drugega kot da se lotijo dela in zgrade novo gnezdo?! Zgodilo se je že, da so la* stavice sezidale vrabca v gnezdo, ki ga je ta nepridiprav zasedel in osvojil. Mati znese prvo jajce in molči. Pla* ho poletava okoli gnezda in ne gre da* leč proč; vso jo preveva sladka skrb za rod. Znese do 6 jajc. Potem sedi po* trpežljivo in soprog ji prinaša hrano. Le redkokdaj zleti tudi ona, da si mah ce razmahne peruti. Čez 12 dni se mladiči izležejo. Iz gnezda gledajo gole glavice. Hranita jth oče in mati in sta vesela svoje de* ce. Čez tri tedne dobe perje in osta> vi jo gnezdo. Zvečer se vrnejo z rodi* teljema v gnezdo. In ko so se vsemu mlademu rodu dobro utrdile peruti, se mlado in staro združi v jato in letajo nemirno, ko da bi se hoteli posloviti od nas, od svoje hiše, od vaške cerkve, od hriba in dola. In nekega večera brž po solnčnem zahodu se dvigne nešte* vilna jata v zrak in leti preko mnogih planin, polj in dežel, čez morje v žar> ko Afriko. Fsi jim želimo srečno pot in vrnitev! Lastavica ne dela škode, marveč po> lovi čudo vsakovrstnih škodljivih muh, mušic, žuželk, metuljev in pajkov.' Gnezdi vedno v isti hiši. Neki priro* dopisec je ovil lastavici, ki je gnezdu la v njegovi hiši, okoli nog svileno nit; osemnajst let se je vračala v isto gnez* do. — V šolski drvarnici in v hlevu v Vrginmostu sta pred osmimi leti gnez» dila dva para lastavic, l. 1917. pa že tri' deset parov. Tudi lastavica je vzor materinske ljubezni, kar vidimo zlasti ob požaru. Gori hiša in lastavica poletava okoli gnezda. Otožno kliče in cvrči. Plamen ji posmodi peruti, dim jo davi, že ob> nemore in pade v ogenj ter izgori s svojim zarodom vred. Krasno resnico je povedal Turgen» jev: «Ljubezen je silnejša od smrti in silnejša od strahu pred smrtjo. Samo ž njo, samo z ljubeznijo se življenje vzdržuje in dviga.» B. B. V Brnu, središču Moravske O Brnu smo brali svoje dni kot šolarji v Lavtižarjevi knjigi »Pri severnih Slovanih«. Od vsega mi je ostal v spominu samo Špilberk, kjer so zapirali hudodelce. Nič več. Prispeli smo tja iz Prage ponoči in smo bili drugo jutro navsezgodaj pokonci. Dan je bil lep, solnčen. Vezalo »i je ogledati mesto. R. Muther je nekje zapisal, da so mesta kakor ženske: vsak jih sodi in išče po svojem okusu. Če bi jaz iskal mesta na Češkem, bi se zaljubil v Prago in Bratislavo. Ali nikar da bi devali Brno v nič. To je močno, dejal bi: moško mesto. Mesto, ki ima bodočnost. Tekmovalo je z lepim, starinskim Olomou-com in ga je daleč prehitelo; zdaj je Brno glavno mesto Moravske in bo to ostalo, zakaj po številu prebivalcev je drugo v vsej republiki. Šteje 221.758 duš, med njimi 155.931 Čehov in 55.816 Nemcev. • Brno ima dokai lepo lego; zelo ga povzdiguje Špilberk, na drugi strani pa Petrov z veliko dvostolpno cerkvijo. Na tem nekoliko vzvišenem in hribovitem prostoru se razprostira jezero hiš — po večini visokih, modernih, vmes Pa tudi starinskih. Mestu ne dajejo poglavitnega ohelezia 7voniki kakor Pra-'gi, marveč tovarniški dimniki, zakaj Brno so že v avstro-ogrški monarhiji imenovali »avstrijski Manchester«. Tu je središče češkoslovaške in prav za prav vse srednjeevropske tekstilne industrije. Po nekaterih ulicah skoraj ne vidiš drugega ko tovarniška vrata in velika skladišča. Vsa obsežna okolica, sestavljena iz majhnih delavskih trgov in občin, živi od tekstilnih tovarn in ko pogledaš mesto s Špilberka, se čudiš, koliko dimnikov' puha v nebo svoi siv-kast in črn dim, ki se počasi izgublja nekje nad moravskim Krasom. Pot na Špilberk je prijetna in zložna? pogled tu in tam malce spomni na Ljubljano in liubljanski grad, če je na pol v megli. Špilberk je stara trdnjava, ki ima pisano zgodovino: prvotno je bil grad, v katerem so se menjavali razni vladarji in knezi, potem je postal tudi trdnjava- ki so io oblegali Madžari, Avstrijci, Švedi, Prusi, Francozi, dokler ni postal po napoleonskih vojnah ječa, pravo strašilo po vsej Avstriji. Sem so zapirali zlasti italijanske karbonarje: znani pesnik Silvio Pellico je napisal spomine na svoje bivanje v Špilberku. Posihmal je to ime svetovno znano: vsak, kdor pride v Brno, poseti tudi nekdanje kaz^mate. dočim so Italijani postavili svojim mučencem krasen spomenik. Kdor je šel kedai po beneškem »Pon-te dej sospiri« v kazemate doždev, ne bo opazil tukaj nič posebnega; vsekajo so imeli beneški gospodje prav tako malo umevanja za človeško trpljenje kakor hlapci habsburške »pravice«. Hodili smo po teh temačnih, vlažnih celicah, ki so skrivale mimo velikih razbojnikov tudi velike idealiste. Mogotci niso preveč razlikovali tolovajskih zločinov in revolucijske požrtvovalnosti; Vsi so uživali isto temo zoprnih špil- jRNO: Mestna hiša berških prostorov, vse je uspavalo rožljanje enakih okov in vsem so 'rezali isti kruh. Bili smo v celici, kjer si je menila dve leti hlladil prevročo kri hrvatski baron Trenk; tu je tičal še za trdnjav-skih časov. V celici Silvi j a Pellica srno se spomnili Italije drugih, idealnejših časov. Samo ob sebi se ume, da so nam pokazali tudi tako prijetne kulturne spomine, kakor je n. pr. natezalnica s kolesom, stroj za lomljenje kosti, priprava za krvavo bičanje in še kaj te bire 'in baže; človek si to ogleda mimo- grede, kakor da se ga zadeva nič ne tiče. In vendar... Nu, oddahnili smo se, ko smo prišli iz teh slavnih prostorov pravice, ki se je delila in krojila v imenu cesarja po volji božji. Varuj nas Bog take božje volje in njene čudne pameti sedaj in na vekomaj. Amen. Zuinaj je sijalo gorko solnce, drevesa okoli trdnjave so se upogibala v vetru in prazna okna že z razpadom zazna-.movanega dela so zrla v lepi dan kakor oči nagačenih zverin v muzeju. Krog in krog pa se je razprostiralo mesto življenja, dela in napredka, mesto tovarn, trgovskih hiš in velikih razpoši-ljalnic. Brno, srednjeevropski »Man-chester«, nas je zvalo na svoje živahne ulice, kjer se še — kakor pri nas v Zagrebu — srečujeta velikomestna eleganca in tiha idila starinskih narodnih' noš — lepih, živopisanih, tam od nekod z moravskih vasi, od slovaške strani, kjer se slovanski živelj — tu tako ŽU lav, premočrten in praktičen — mehča v slovansko čuvstvenost in sanjavost. Brno ni samo moderno industrijsko -trgovsko mesto, ampak ima tudi znamenit muzej, stare cerkve in samostane, lepe palače izza dni, ko je bilo bolj patrijarhalno — mesto drobnih tkalcev in skromnih trgovcev. V avgustinijan-skem samostanu je deloval učeni pater Mendl, ki se mu zahvaljuje kulturno človeštvo za teorijo o iizpremenljivosti in varijacijah dednih znakov, nazvani mendeilizem. V kapucinskem samostanu je sloveča grobnica, v kateri leže mrliči posušeni, kakor pri nas na Slovenskem samo grof Hadik v Dolnji Lendavi. V takem stanju in taki poziciji kliče *udi glavar pandurjev baron Trenk svoj Memento mori! (Spominjaj se smrti). Potem so znamenite stavbe: Češko gledališče, stara Mestna hiša, deželni, muzej, deželna hiša i. t. d. — same palače, ki niso tako vsakdanje kakor stotine drugih v vsakem mestu po vsej (Evropi. Brno raste in napreduje. Vozili smo se z dvema višjima mestnima uradnikoma z avtom po brnskih ulicah. Pokazali so nam nove šole, ki jih je zgradila kolonija. Krasne šole. Take, kot brnska Masarykova šola, še nisem videl. Moderna stavba v plo-skovitem slogu. Načelo: mnogo solnca in zraka. Zato je pri itaki stavbi zelo važno gradivo — steklo. Ena šolska stena je v vsakem razredu.oo steklena. Pa higijena! Pa smotrena izraba prostorov! Kopališča, telovadnice; V neki šoli smo videli na dvorišču iz kamna narejen zemljevid republike. — Tako se otroci igrajo med Prago in Bratislavo. In zapomnijo si lik svoje domovine. Vedo, kje je njihova država. Za ljubezen do nje je treba še veliko drugega — ali okvir, pojem je dan tudi na ta izvirni način. Videli smo cele šolske četrti, zgrajene po osvobojenju. Univerza, tehnika, ži-vinozdravniška šola. Srednje šole, številne meščanske in strokovne šole. Nemške in češke. Mimogrede zanimiva malenkost: Na stopnicah meščanske šole slika žene z razgaljenimi prsi. — Prihajam iz kranjske dežele, gospod — sem rekel šolskemu nadzorniku — kako pa taka - le slika v šoli? — Nu, zakaj pa ne? Zares, zakaj pa ne?! Spomnil sem se Prešernove Muze. Dalje po mestu. Ozračje je zadimlje-no, Manchester je zakajen. Krenili smo v mestno vrtnarijo. Obsežen prostor, kjer goje drevesa za mestne nasade. Vsako leto se zasadi par sto dreves. Mestna občina izpreminja Brno v »vrtno mesto«. Ne samo zaradi oči in estetike, ampak predvsem zaradi zdravja. Saj vemo kaj delajo rastline za ljudi: vdihavajo ogljenčevo kislino in jo izpreminjajo v kisik. Drevje čisti zrak češkega Man-chestra. Pomudili smo se pri pravkar otvorie-nem mestnem kopališču na prostem. Čisto poseben sistem. Bazeni s kristalno čisto vodo za plavalce in neplavalce. Voda se čisti na poseben kemičen način. Kopališče je urejeno svojevrstno, moderno, prijetno. Na strehi solnčne kopeli. Za 1 Kč bo lahko človek ves dan v kopališču. — In taka kopališča bomo zgradili še na treh krajih v mestu, — nam je pravil ravnatelj. Povsod, kamor kreneš, vidiš očitne znake civilizacijskega napredka. To je dežela, kjer se bo dalo živeti po evropsko, ali če hočete: po ameriško. V vsem dejanju in nehanju je rahel odsev amerikanizacije. A prilagojene, zdrave, človekoljubne. — Kaj pa Nemci? Zanimiva dejstva: Napisi so pogosto dvojezični, ponekod samo nemški: »Deutsches Haus« se še blesti v gotici skozi vejevje , »Turnverein« deluje, nemški lepaki vabijo. Drugi županov namestnik ne ume niti za silo češki. — To pa pri nas ne bi bilo mogoče! — je vzkliknil prijatelj s severne meje. — Tretjina v mestu je nemška . In Nemci so bogati. Vse tekstilne tovarne so njihove. Kapital je nemški, delo češko. Na razstavi smo videli družnost češke in nemške kulture. V vladi sedita dva nemška ministra. Problem Češkoslovaške je v tem, da najde možnost mirnega sožitja Čehoslovakov in Nemcev v češkoslovaški republiki. Ta problem se rešuje. Stara teza o nacionalni češki državi mora v ozadje. Prodira nova teza, ki utegne biti zgodovinska: Češka Švica. Oba nacionalizma — češki in nemški — sta v nekaki^krizi. Skrajnosti se lomijo, krhajo. Življenje ubira srednjo pot. Ali vodi ta po>t v sigurno bodočnost? To bomo videli. Za sedaj je cela reč na nrelomu. Nemški napisi še ne pomenijo, da bi bila češko - slovaška državna misel ogrožena. Ogrožena bi bila, če bi milijoni Nemcev trdovratno vztrajali na nacionalistični desnici. Ali sto tisoči se že pomikaio v sredino. Drugi se pripravljajo. To je proces. In statistično — Cehi rastejo. Zakaj v češki državi se že najde io sredstva, da se omeji razvoj renegatstva, ta najdelikatnejši problem narodnostno mešanih krajev. ^ V osnovnih šolah raste vendarle boljši, dovzetnejši nemški rod z malo zmernejšo duševnostjo. Stari so še srboriti. V Brnu sem videl lepak koncerta nemške glasbene akademije. Sami nemški in neslovanski skladatelji — niti eden nI bil češki. V desetem letu republike, v Brnu... Ali to je treba preboleti. In Čehi kažejo, da imajo dovolj potrpežljivosti, politične modrosti in — poguma... S tem utisom sem zapustil »češki Manchester«. Najvišja toplota, ki se da doseči umetno v električni peči, iznaša 3700 stopinj. V nji še topi tudi diamant in kipi kakor voda. Odrasli človek vdihava v 24 urah približno 9 kubičnih metrov zraka, ki tehtajo 11, 6 kg. Povprečna, znanstveno dognana višina človeka brez razlike ras je 160 cm. Br. Rodbinsko življenje poslednjega ruskega carja Pred desetletnico umora carske rodbine Car Nikolaj II. je nesporno ena najbolj tragičnih pojav najnovejše zgodovine. Ironija usode je postavila na čelo druge največje svetovne države človeka, ki bi bil komaj kos mirnemu življenju malomeščana. Doba vlade Nikolaja II. je nepretrgana vrsta narodnih nesreč, izgubljenih vojn, revolucij, političnih pogrešk in nesmiselnega tira-stva nad ruskim narodom. Velika revolucija je odprla vse arhive in osvobodila molčečnosti vse osebe, ki so bile v kakršnihkoli stikih s carjem in z njegovim dvorom. Odkrila je moralno močvirje in umstveno temo, ki sta obdajala slabiča - vladarja, da je moral tako rekoč sam pripravljati svoj grozen konec. % Že kot prestolonaslednika ga je vse zapostavljalo, ker ga lastni oče ni maral. Kogar car ni ljubil, ga je sovražil ves dvor; tako se je že v dečku razvilo nezaupanje do vsakogar, ki se je iz-premenilo v zakrknjeno trmo, ko je občutil mogočno silo carske oblasti. Aleksander III. je mladega prestolonaslednika na smrtni postelji zaprisegel, da se odpove prestolu, brž ko bo dosegel polnoletnost njegov brat Mihail Aleksandrovič. »Sam veš, da ti ne moreš rešiti Rusije, ohrani jo vsaj do polnoletnosti MiSajla.« Še tisto noč, ko je car tako nenadoma umrl, se je začel boj med pristaši Nikolaja in Mihajla. Ko je vsa carska rodbina prisegala Nikolaju, je njegova lastna mati carica Marja Fjodorovna s solzami v očeh rotila zbrane Roma-noviče: »Pojmite vendar, da bo pod njegovo vlado Rusija propadla; moj sin je, najbližji mi je, bolje ga poznam ko vi.« Romanovičem pa je bil slabič na prestolu ljubši in vsi so takoj prisegli vernost novemu carju, le mati se ni dala omehčati, dasi so ji grozili, da jo proglase za veleizdajalko. V tej noči je prvič zmagala stranka nove carice proti carici-materi. V kasnejšem življenju je car Nikolaj zvračal vse nesreče na dejstvo, da ni izpolnil prisege, dane očetu na smrtni postelji. S težko vestjo, ki jo je še bolj obremenjevala smrt brata Georgi-ja, je car boli in bolj klonil k misticizmu. V tem ga je potrjevala carica Aleksandra Fjodorovna, ki se je kot rojena luteranka in pravoslavna »izpre-obrnjenka« oklenila nove vere s fanatizmom, ki je mejil na versko blaznost. Znane so njene zveze s francoskim šarlatanom Philippeom, z menihom Ilio-dorjem in s starcem Rasputinom, ki je postal naposled usoda dinastije Romanovih. Caričina bolestna bojazen za prestolonaslednika izvira iz časov prve revolucije 1. 1905. Carica je tedaj še dojila Alekseja in jo je silno prestrašila: vest, da so se delavci in kmetje uprli in da gredo nad Zimski dvorec, da pobijejo carsko obitelj. V tem strahu je carica popolnoma zblaznela; še par tednov poterfi ni nikogar poznala in si je domišljala, da je na begu pred morilci, ki ji hočejo ubiti sina. Zdravje se je carici sicer zboljšalo, ostale pa so posledice za vse življenje: blazna bojazen za sina in verska razdraženost. Car sam je bil kot človek zelo prijeten in je imel med znanci pridevek »charmeur« (očarovalec), tako velika je bila njegova osebna ljubeznivost in prikupnost. Tudi kot oče je bil zelo pozoren in je velik del svojega dnevnega časa posvečal svojim otrokom. Črna točka njegovega življenja je bila zavest, da je kriv smrti svojega brata Jurija. V Petrogradu sta živeli dve poljski plesalki, krasotici, sestri Kšesinski, od katerih ena je bila pod carjevo zaščito. Pri nekem izletu na jahti je car opazil, da njegova ljubimka posveča preveč pažnje Juriju, ki je bil visok, lep in krepak mladenič, čigar krasoto je še povečavala sijajna uniforma pomorskega oficirja. V navalu ljubosumja je med bratoma došlo do dejanskega spopada. Ob tej priliki je Jurij padel skozi odprta vrata v globino jahte ter si pri padcu poškodoval prsni koš. Na posledicah te poškodbe je kmalu umrl. Dasi je bila carica po rodu Nemka, princesa Hessenska, vendar te trditev- 8a je na dvoru Nikolaja vel nemški duh, popolnoma neresnična. Nasprotje med staro carico - materjo in mlado carico je bilo samo vprašanje prestola, 'čeprav je bilo splošno razširjeno mnenje, da se borita na dvoru za vpliv ruska in nemška stranka. Ruski dvor je bil bolj ruski, nego katerakoli plemiška ali inteligenčna hiša. Bil je preveč ruski, kajti zasebno življenje Nikolaja in njegove rodbine je bilo do najmanjših podrobnosti slično življenju ruskih mužikov. Na vsem dvoru ni bilo niti enega tujca. Celo carjevi otroci niso imeli tujih (vzgojiteljev. Carskla rodbina je bila obdana popolnoma samo od ruskih mužikov in kme- popoln član rodbine. V tem pogledu se je ruska carska rodbina razlikovala od drugih plemiških hiš samo v toliko, da je bila izredno nazadnjaška in pobož-njaška. Njanje in djadjki (strički), kakor so zvali večne spremljevalce prestolonaslednika Alekseja, so bili poleg matere edini učitelji in vzgojitelji otrok. Zelo važna oseba na dvoru je bil carjev komorni sluga, prastari mužik Volkov, ki so se mu mnoge odlične osebe prilizovale, da bi preko njega dosegle od carja kakih ugodnosti. Starec pa je vse podobne naskoke odbil, češ: »Moje delo je streči pri mizi in gledati na red po sobah, za vladne posle pa ni moja pamet.« POSLEDNJI CAR NIKOLAJ 'lic. Hčere Olga, Tatjana, Marija In Anastazija niso znale besedice nemški, francoski so govorile in pisale z napakami, angleški pa so znale izvrstno. Občevaini jezik v rodbini je bil ruski, ki so ga hčere govorile s pristnim ruskim akcentom in celo z dialektičnimi posebnostmi. Vsaka izmed velikih kneginj je ime-3a svojo pestunjo, izbrano iz sila pobožnih kmetic, ki so kasneje postale prijateljice in zaupnice že odraslih deklet. Zaradi tega so bile carjeve hčere vzgojene v okolju znane ruske kmečke pobožnosti. Pestunja (njanja) ima v ruskih plemiških rodbinah mesto služabnice in vzgojiteljice in postane tako II. S CARICO IN OTROCI Središče rodbine je bil seveda prestolonaslednik Alek'sej. Dokler so se rodile carju le deklice, je bila Mihajlu še vedno odprta nada na prestol, rojstvo dečka pa je temeljito spodkopalo te nade in Mitoajlova stranka je zaigrala. O dečku Alekseju kroži nešteto anekdot, ki so se preje skrbno tajile, ker car ni ljubil izpadov živahnega dečka in je mladi prestolonaslednik moral za marši-kakim obedom biti brez močnate jedi. Bivši vojni minister Suhomlinov je v carjevi veži nekdaj pre) t? ' • na češkoslovaškem pa zahteva to, kar imenujejo v znanosti metodo. Tudi zidar mora imeti metodo, da zgradi trdno hišo. Na Češkem se javno delo izvršuje z glavo — s pametjo, z znanstvenimi metodami. In uspeh tega je, da se da s številkami dokazati porast blagostanja in da so ljudje čedalje bolj zadovoljni s svojo svobodo, svojo državno samostojnostjo. Taka je razlika med delom in delom. V Brnu je letos priredila republika veliko razstavo, ki se imenuje »Razstava sodobne kulture«. Zasebna po-budnost, državna in samoupravna sredstva so se združila, da pokažejo ljudem, kakšna je češka kultura v desetem letu državne svobode. Hodili smo šest ur nepretrgoma po razstavi in vse, kar lahko povem, so le najsplošnejši vtiski. Človek bi moral ostati tukaj šest dni in vsak dan prebiti šest ur na razstavi. Potem bi lahko podal ljudem, našim ljudem, mnogo koristnih podatkov, pobud, migljajev. \ Če ne bi vedel, da meče bob ob steno. Razstava je prirejena na 30 ha obsežnem prostoru kakšne pol ure od mestnega središča. Prostor so docela preuredili; tam, kjer je bila pred meseci prazna ledina, rasto zdaj senčna drevesa in drevored obdaja nedavno zgrajeno cesto. Vse to so Cehi pričarali — kako? Presadili so dorasla drevesa. Mi mislimo, da se dado presajati samo mlada drevesa; ljudje, ki neprestano delajo razne poizkuse, mislijo drugače. In drevje krasno raste. Na te«m prostoru so torej zgradili mogočne paviljone, ki so po svoji vnanjo-sti pravi monumenti sodobnega stavbarstva. Osrednji razstavni paviljon je sam tako obsežen, da se mudiš cele ure v njem, saj zavzema, površino 16.000 četv. m. Okoli tega glavnega paviljona se vrste drugi, manjši, a po stavbenem slogu prav tako moderni in monumen-talni. Tako imajo poseben paviljon mesto Praga, moravska dežela, praška Akademija oblikujočih umetnosti i. t. d. ■ V teh mogočnih, svetlih, betonsko železno steklenih paviljonih, kjer se človek počuti kakor v cerkvi, samo da mu diha moderna doba naproti, je razstavljeno v vzornem redu in čudovito pregledno vse. kar daje sliko sodobne kulture v češkoslovaški republiki. Vstopiš pri glavnem vhodu na . razstavišče in oči se ti kar širijo, tako te prevzame celoten pogled na te krasne gradove,. v katerih se ne šopiri bogastvo in rop, marveč sta njih prebivalca dva čudežna otroka človeštva: Misel in Delo. Mimogrede se ustaviš pri ra-dio-paviljonu in poslušaš pesem iz velikega zvočnika, nato pa kreneš naravr nost h glavnemu paviljonu. Glej — že stojiš v veliki rotondi, pod mogočno stekleno kupolo. Sredi kraljuje med zastavami in zelenjem ogromen kip pre-zidenta Masarvka, ki je vodil svoj narod iz avstrijske odvisnosti v svobodno državnost. In polagoma te začenjajo obdajati listine in knjige v vitrinah, pregledne tabele na stenah, diagrami, nazorne slike. Seznanjaš se z nastankom te države, z nje obsegom, ustrojem i. t. d. Zgrabi te vešče, smotreno prirejena mašineriia statistike: ne izmuzneš se ji, z vseh sten te gledajo številke, zdaj zakrinkane z zabavnimi nazornimi slikami, zdaj očitne in jasne, pa vzlic temu zanimive. Gledaš in gledaš; vidiš, kako je država rastla na znotraj, kako so se širile šole, socialni, zdravstveni in upravni zavodi; čutiš tako rekoč, kako republiki bije žila, kako utriplje srce. Kdo bi pač s poyršnim pogledom zadosti pretehtal zanimivost in pomembnost takega gradiva, kakor je n. pr. materijal o Človeško - bioloških razmerah v republiki, potem o tem, kako družba in država skrbita za po-edinca, kako deluje industrija, kako se godi poljedelcem, kako je z invalidi, z brezposelnimi, z delavskimi mezdami, s tuberkuloznimi, s spolno bolnimi itd. Skratka: pred seboj imaš živo češkoslovaško sociologijo, a namestu učenih razmotrivanj ti povedo razpredelnice in številke končen izsledek in pokažejo sedanje stanje. To, kar sem zdaj povedal, je nemara za večino ljudi hud dolgčas. Tudi meni je bilo včasi strašno med številkami'in fned papirnatimi merami, ki zaznamujejo stanje živega, večno vznemirjenega človeškega življenja. Zlodi vedi, kako so Čehi tudi na teh mrtvih tleh pustih številk »zasadili velika drevesa«. Zakaj, poštena beseda: meni je bilo med temi številkami pri-jetneje ko kdaj poprej. Nič nisem bil vesel, da nas je naš prijateljski cice-rone, učeni zgodovinar iz Prage, neprestano priganjal, češ. čas hiti in toliko tega še moramo videti! Vse se da storiti dostopno in zanimivo, toda znati je treba. — Kaj neki sem spoznal v prvem delu paviljona? Da češka demokratična država ni vojaško-davkarsko-politična nadlega in nadloga, ki davi državljana kakor mora, temveč da je organizacija ljudstva za ljudstvo, ki se z vsemi sredstvi, z vsemi domisleki inteligentnih in učenih ljudi trudi, da bi svojim ljudem olajšala življenje, omilila prirodne krivice, po-mogla šibkemu v boju zoper močnejšega. Skratka, da ima ta država svoj smoter, ki se mu zavestno približuje, in temu smntru je ime: omikano človekoljubje. Češko ljudstvo ima vero v idealnega človeka in v boljše življenje na tem svetu, in brez vere v nekaj, kar je nad človeškim trebuhom, lahko žive samo idiotje in zločinci. fn še nekaj bi pristavil: Na Češkem se manj politizira, a je zato politika boljša. Joj, koliko in kakšnih sadov Člove-škeg i dela so nam pokazali naslednji oddelki! Pol ure smo — ne hodili, temveč skorai brzeli mimo izdelkov umetne obrti. Pohištvo, keramika, steklo itd. — vse samo delo domačih rok, produkti domačih strokovnih šol. Šolstvo! Zemljevid z raznobarvnimi električnimi lučkami, ki se zapovrstjo užigajo, kaže, kako se je v teku poslednjih petdesetih let razvijalo strokovno šolstvo. Nenadoma zastrmiš pred celotno sliko, — glej, kako je ta dežela prepojena s šolami vseh vrst. Kmalu bo imel vsak drugi, če ne domala vsak prebivalec kakšno šolo povrh osnovne. In kako bo čez petdeset let?! Naj povem, v eni sapi vse, kar sem videl o šolstvu. Nekoliko dalje od glavnega paviljona je poseben paviljon za osnovno šolstvo. Sram me je bilo, ko sem se spomnil, kako malo prav za prav mi doma mislimo na najvažnejšo narodno »politiko« — na vzgojo narodnega naraščaja. Kako skrbi čsl. republika za svoje šole! Demokracija ve, da so otroci — narod in da je treba temu nastajajočemu narodu razviti še večje sposobnosti in pripraviti še nove razvojne možnosti. Dobra šola je najtrdnejši steber vsake demokracije. Eno uro smo nesolniki prebili v paviljonu, ki je dolg vsaj sto metrov in kaže ureditev čeških osnovnih šol, delavnice, vzornfe zbirke, učne metode itd. Vem, da ie tudi drugod mnogo tega, da niso na Češkem začetki vseh modernih šolskih preosnov, ali na vsem opazi celo površno lajiško oko, da češki učitelji silno proučujejo sedanjo dobo in da skušajo ustvariti novo šolo — šolo, ki ne bo sto let zadaj za svojim časom. Zlasti mislim na vzgojo k delu, na delovno šolo, v kateri je učenec neprestano v stiku z resničnim, praktičnim svetom, na vcepljanje socialne in državljanske zavesti, na pouk v hi-gijeni, na vzgojo čuta za lepo in dobro i. t. d. Ali v 'glavnem paviljonu je toliko tega, da bi lahko z naštevanjem izpolnil celo številko, saj je razstavni katalog precej debela knjiga. Za umetnostno obrtjo se vrsti razstava likovne umetnosti na Češkoslovaškem za dobo 1918 do 1928. Menda je 10 dvoran ali še več izpolnjenih s slikami in nodobami vseh vrst od monumentalne »Žetve« Švabin-skega do drobnih grafičnih listov; češki, slovaški, nemški in madžarski umetniki z ozemilja republike so prispevali svoje umetnine. In tako hodiš iz dvorane v dvorano, upijaš to lepoto in gledaš, kako se izživljajo vse smeri, vsa stremljenja, vsi pogledi na življe- nje in lepoto. Pa o tem bo zapisala kaj več bolj poklicana roka. Kaj bi še pripovedoval? Stopiš v sosedni paviljon »Človek in njegov rod« in vidiš najprej izvrstno restavriranega mamuta, delo znamenitega raziskovalca moravske prazgodovine dr. Absa-lona. Ta velikan, ki je v davni dobi gazil tudi moravska tla — ni še dolgo, kar so odkrili njegove ostanke, ki smo jih videli v njih naravni legi, — je vzbujal nezaslišno zanimanje šolske dece, ki ie vrvela v tem paviljonu. Dogodek za vse življenje; kaj bi dali nekoč mi za takole doživetje! Tu je razstavljenih cela vrsta fosiilij (ostankov živali ali rastlin izza prazgodovinske dobe), lobanj praprebivalcev itd. — skratka, nasprotje temu, kar vidiš drugod. Krasen je paviljon mesta Prage z izredno nazorno in poučno statistiko vsega njenega življenja, zlasti šolstva. Kar si videl poprej v velikem pri državi, vidiš tu v majhnem — a še vedno zadosti velikem — pri mestu, ki je osrčje te države. Življenje dežele nazorno prikazuje paviljon Moravske in Brna. Pa vrtnarska razstava. Ljubke idile med cvetlicami. Pa hiša, ki je vsa posvečena električnemu poljedelstvu. Sami svetilniki nove civilizacije. Vsestranski vzgon kvišku, pogon naprej, samo naprej. Nemci so razstavili v posebnem paviljonu. Namreč »Deutscher Werkbund« najboljša in najmočnejša organizacija med češkimi Nemci. Ne moreš jim odreči velike delavnosti in kulturne višine. Tu vidiš majhen odraz njihovega kulturnega življenja, snovanja stvar-janja. Nemške pisatelje iz Češke, nemško muziko, umetnost, umetno obrt, »Heimatskunde«. Vendar pa vzlic priznani nemški temeljitosti nisem občutil v .nemškem paviljonu tako smotrenega in'okusnega aranžmaja kot je v čeških. Nekaj trdega je na vsem. A če kreneš odtod v nasprotno smer, prideš mimo časniških razstav bolj lokalnega značaja v paviljon, ki kaže delovanje čeških narodno-obrambnih društev. Tu vidiš v nazornih slikah vzorno manjšinsko delo, ojačevanje češkega življa v tujerodnih ali mešanih krajih, boj s tujo premočjo in z renegatstvom. Tudi lu-žiški Srbi imajo poseben oddelek. Vzoren je paviljon češke in nemške Akademije oblikujočih umetnosti. Tu so razstavljena umetniška dela gojencev te akademije, dočim je na splošni razstavi lahko izložil vsak umetnik. A to nI poslednji paviljon, ki smo ga obiskali. Tisti dni je bilo še marsikaj v delu; tako n. pr. ni bil urejen oddelek za vseučilišča in tehnike, sploh za znanstveno delo. Vse se bo izpopolnilo še v teku tega meseca, zakaj razstava bo otvorjena do 30. septembra t. 1. Zadaj za razstaviščem so prostori za vele-sejem in zabavni lokali — pravi dunajski Prater. Češkoslovaška republika je pokazala z brnsko razstavo, da je v resnici — brez laskavih fraz in nepremišljenega pretiravanja — država napredka, dela jn reda. \ Stotine In stotine šolske mladine obiskujejo ^razstavo. Vsak dan jih prina< šajo Viaki z vseh strani republike. In deca vidi, da je to, kar imenujejo svoboda in država, nekaj resničnega, velikega in koristnega. In da ima vse neki smisel in smoter. Za nas. ki gledamo kritično, ni vse tako bleščeče, — ali pa bi bilo človeško, če bi bilo popolno? Občudujemo pa resno voljo češkoslovaške družbe in države, ki jo potrjuje tudi brnska razstava, da se vse razmere, vsi pogoji obrnejo človeku v prid, da bo vsakomur in vsem v svobodi boljše. Kdor pride iz Jugoslavije, čuti razliko in lahko presodi višino. Samo zaradi tega bi že bili lahko nri-jatelii Čehov, BRMOt-NA ŠP1LBERKU, debela razlikuje barve cvetju Ze v naprej se nam vidi verjetno, jda žuželke najbrž prav dobro razloču« jejo barve. Če metulj leta. od cveta do cveta in — sam živo pisan, išče gosto« ljubja pri vseh možnih najlepših bar« vah — ali je mogoče, da ne bi imel smisla zanje! In vendar je bila v res« nih znanstvenih krogih izrečena domne« va, da žuželke barv sploh ne razloču« jejot o.i« trn .............................. .».im«mm, TmonalcovsKega zooIoga^Fri« icfca je, da je za čebele podal strikten dokaz, da ta domneva ne drži. Poiz« kusi, ki jih je napravil, so v svoji eno« stavnosti tako duhoviti, da bodo goto* vo tudi naše čitatelje zanimali. Na prostem je postavil na moder pa* pirček stekleno posodico z raztopino sladkorja. Ko so čebele našle to boga« to skladišče sladke hrane, so začela pridno prihajati na pašo. Neumorno so prihajale srebat, odnašale «med» v panj in se zopet vračale v kratkih presled« kih. Prav lahko je bilo sedaj, priučiti jih na modro barvo. Okolu modrega papirčka je postavil Frisch še mnogo enakih sivih papirjev, svetlih in temnej« ših z vsemi prehodi, toda brez posode s sladkorjem. Drug dan je nanovo pokril mizo 8 sivimi papirčki in postavil na vsakega prazno skodelico. Moder papirček, to» krat tudi s prazno skodelico, je prišel danes na drugo mesto. In vendar so če« bele priletele baš k posodi nad modrim papirčkom in iskale, iskale medu; ni« kakor jim ni šlo v glavo, da jim danes modra barva laže! Na lanskem zoološkem kongresu v Budimpešti je Frisch lahko s kinemato« grafskimi slikami pojasnjeval te poiz« kuse, tako razločno reagirajo čebele v tem primeru. Nadaljnji poizkusi nje« govih sotrudnikov pa so dokazali še več: da vidijo čebele «barve», ki jih člo« veško oko ne vidi. Za nas nevidni ultra« vijoletni žarki so za čebele prav jasno vidni — za to pa onih žarkov, ki jih mi razlikujemo na rdeči strani spektra, čebele ne vidijo! Kako daleč v podrobnosti lahko pro« dremo s takimi poizkusi, posnemamo iz dejstva: Kiihn je dognal, da čebele ne razlikujejo mnogo med oranžno, ru» meno in zeleno barvo, da pa občutijo modro«zeleno kot popolnoma svoje« vrstno barvo, kot tretjo »glavno bar« vo» občutijo modro in vijoličasto, kot četrto pa za nas nevidne, že omenjene ultravijoletne žarke. Ti poizkusi pomenijo novo smer v raziskavanju fizijologije «nižjih» živali. Nemara bodo nekoč tudi praktičnega pomena. Umen čebelar bo našel sred« stva, da umetno napoti čebele na ono pašo, kjer je v danem trenutku največ medu. M. R. Skesani pustolovec - učitelj človeštva Ob 150-letnici smrti J. J Rousseauja, enega izmed »očetov demokracije« (S sliko na naslovni strani) V zgodovini so znameniti ljudje, ki jih lahko po pravici imenujemo praza-četne in izvirne narave. Taka nova, glloboka in izvirna narava je Rousseau, slavni švicarsko-francoski modroslo-vec, kritik kulture, državoslovec in pisatelj, ki je umrl dne 2. julija 1778; letos praznujemo torej 150-letnico njegove smrti. Jean Jacques Rousseau (izgovori Žan Žak Rušo) se je rodil dne 28. junija leta 1712 v Ženevi. Mati je pri porodu umrla. oče ie bil spreten urar, za svoj stan jako izobražen, a nestanoviten, zato prva otrokova leta niso imela stalnosti, ki tako ugodno vpliva na vzgojo in raz-voi. Dečkovo že brez tega živahno domišljijo ie neurejeno, neprimerno in nezmerno štivo še stopnjevalo. Ko je mo- ral oče zaradi spora z nekim plemičem zapustiti domače mesto, se je mlademu Jacques-u že omrzil vsak meščanski poklic; ušel je iz odvetniške pisarne, ušel tudi graverskemu mojstru. S petnajstimi leti ga vidimo že na potu v širni svet. prepuščenega popolnoma samemu sebi. Po letu nestalnega življenja odpade v Turinu brez pravega prepričanja od kalvinske vere in postane katoličan. V neprimernih službah si služi kruh kot lakaj pri različnih turinskih plemičih in se udaja sanjam o krasni bodočnosti. Njegova nravnost je silno ogrožena; tako je ukradel svilen trak in obdolžil tatvine mlado služkinjo. Napraviti hočejo iz njega katoliškega duhovnika, vendar pa uide z nekim rojakom na- zaj čez Alpe in se zateče 1. 1730 zopet v Annecy h gospe de Warens, ki je nekaj let starejša od njega — živela ločena od svojega soproga in dobivala od sardinskega kralja častno pokojnino, ker ie prestopila k rimsko-katoliški veri. Pri nji je dobil Rousseau pouk v glasbi, ki mu je bila najljubša umetnost. Ko se je vrnil iz Lyona, kamor je bil spremil nekega kapelnika, gospe ni našel več, ker je odpotovala v Pariz. Zato nastopa kot učitelj glasbe in petja po različnih švicarskih mestih, medtem pa spremlja v dobri veri kot tolmač celo nekega sleparja, ki se je izdajal za jeruzalemskega arhimandrita in je nabiral »darove za sveti grob«. Nato je poskušal svojo srečo kot vzgojitelj v Parizu, a se je razočaran spet vrnil h gospe de Warens na njeno posestvo pri Chambery-ju. Madame, dotedaj njegova »mama«, postane sedaj njegova ljubica. Tu si je z veliko vnemo izpopolnil svojo izobrazbo, tu se je poglobilo in razvilo njegovo versko čuvstvo, zato je razumljivo, da se je vse svoje življenje spominjal srečnih let, ki jih je prebil na tem posestvu v krasnem alpskem svetu. Zaradi zrahljanega zdravja je šel v Montpellier, ob vrnitvi pa je našel pri gospe novega ljubimca, zato se je podal po ponesrečenem poizkusu kot domači učitelj v Lyonu 1. 1741 v Pariz. Tako je končana prva doba njegovega življenja. V začetku svojega pariškega bivanja se je poskušal kot iznaj-d i tel j novega načina t»ri pisaniu not, kot skladatelj oper itd. V maju 1743 je postal zasebni tajnik grofa Montaiga. ki je biil francoski poslanik v Benetkah, a kmalu vidimo Rousseau.ia zopet v Parizu nri generalnemu zakupniku davkov Franceuilu in njegovi tašči Dupin. Piše veseloigre in živahno občuje s francoskimi pisatelji-prosvetljenci. L. 1745. se je seznanil s Terezo Le-vasseur, ki jo je spoznal v neki pariški gostilni kot služkinjo. Dasi jako omejena in popolnoma neizobražena, je Rousseau vendar srečno živel in se dobro razumel ž njo. ker se je popolnoma ravnala po njem in mu tako nadomestila »mamo«. Zato se je z njo 1. 1768. oženil in je imel pri sebi tudi sitno taščo ter bolehnega tasta. Svojih pet otrok pa je dal iz nepojmljivih razlogov v najdenišnico. Končno je izšel 1. 1749 prvi Rousseau-jev znameniti spis, razprava o škodlji- vosti kulture. Hipoma je postal slaven mož. Na vprašanje dijonske akademije: »Ali je obnova znanosti in umetnosti doprinesla k očiščenju nravnosti?« je odgovoril z ogorčenim in strastnim: »Ne!« Ne v praznem igračkanju z umetnostmi in v mrtvih znanostih, ampak v čednosti in kulturi srca sta človeška sreča in spas. Ko je postavila 1. 1753. Ista akademija vprašanje: »Kaj je izvor neenakosti med ljudmi in ali je ta utemeljena po naravnem zakonu?« — je odgovoril Rousseau, da so vsi ljudje po naravi enaki in da sta samo družba in država povzročili vso neenakost med ljudmi: »Prvi, ki je ogradil zemljišče in se je predrznil reči: To zemljišče je moje! iir je našel ljudi, ki so bili zadosti nespametni, da so mu verjeli, je bil pravi ustanovitelj meščanske družbe. Kake zločine, kake vojne, koliko*bede in koliko strahot bi bil prihranil človeškemu rodu oni. ki bi bil . . . svojim soljudem zaklical: Čuvajte se in ne verujte temu sleparju! Zgubljeni boste, če pozabite, da pripadajo sadovi. vsem, zemlja pa nikomur.« ^ V tem času je potoval Rousseau v Ženevo. Rojstno mesto ga je slovesno sprejelo, zato se ie povrnil h kalvinski veri in tako zopet pridobil meščanske pravice tega mesta. Odslej se je s ponosom imenoval »meščan ženevski«. Po vsem tem se je vrnil v Pariz, toda že 1. 1756. se je umaknil iz mestnega vrvenja v samotno vrtno hišico montmo-rencyjskega gozda blizu Pariza. Hišica je bila last gospe d' Epinay. To bivanje v idilični samoti je za Rousseauja največje važnosti. Upal je. da bo mogel tu zadostiti svoji ljubezni do narave in gozdne samote, vendar ie kmalu doživel bridko razočaranje. Spri se je z gospo d' Houdetot, ki mu ie bila nekak model za Ju/Iiio v njegovem slavnem romanu »Nova Heloiza«. Rousseau, njen zaupnik, je hotel postati njen ljubimec, kar pa mu ni uspelo. Spri se ie s svojim prijateljem, pisateljem Diderotom, cigar naukov ni odobraval. Rousseau je v svoji pretirani občutljivosti slutil nekako zaroto proti sebi, a brez povoda. Spri se je končno še z gospo d' Epi-nay, svojo gostiteljico, zato je zapustil »Eremitažo« in se preselil v neko slič-no hišo v bližini, kjer je ostal od 1. 1756, do 1762. Za naprej je bilo Rousseaujevo življenje polno trpljenja, ki pa si ga je po- vzročil predvsem sam. Njegova občutljivost in nezaupnost sta rastli z vsakim dnevom in se bližali blaznosti. Kljub temu je dovršil v teh letih tri važne spise, ki so: Nova Heloiza, Contrat social (državna pogodba) in Emil. »Nova Heloiza« (1. 1761.) je roman. Zaradi svoje globoke strasti in pristno pesniškega čustva, ki sta v njem mojstrsko izražena, je velike važnosti ne samo za francosko, ampak za vse svetovno slovstvo. »Contrat social« (1. 1762.) je poleg Montesquieujevega spisa »Duh zakonov« iz I. 1748. najvažnejši spis politične vsebine vsega 18. veka. Oba moža sta nasprotnika samovladja, Montes-quieu se zavzema za parlamentarizem po angleškem vzorcu. Rousseauju pa niti ta ni zadosti svoboden, zato zahteva popolno demokracijo na republikanski podlagi. Vsa oblast gre po njegovem nauku ljudstvu, ljudstvo je pravi in edini vladar, svoje oblasti ne more na nikogar prenesti, z nikomur deliti in nikdo ne sme te oblasti omejevati. Država je nastala, uči Rousseau, po pogodbi. Ta spis je bil evangelij francoske revolucije. Iz vsake njegove vrste odmeva klic te revolucije: Svoboda, enakost, bratstvo! Prav tako ogromnega pomena je Rousseaujev spis »Emili ali o vzgoji« iz istega leta, napol roman, napol učna knjiga, sad dolgoletnega premišljeva-nia. Namen tega spisa je, pokazati vse slabe strani tedanje vzgoje in nasloniti vso vzgojo mladine na naravo. Emiil pomeni preobrat v vzgojeslovju, preobrat, ki še danes ni popolnoma izveden. V 4. ^b/ijigi Emila je podal Rousseau tudi svofe nazore o veri, in sicer v slavni »veroizpovedi savojskega vikarja«. Tu se obrača z isto ostrostjo proti pre-pirljivosti modroslovcev in proti nestrpnosti bogoslovcev. Z enako odločnostjo obsoja materializem, kateremu je snov vse, duh pa nič, proti vernikom v osebnega Boga, katerim je vera samo zadeva razuma in nravnosti, pa tudi proti cerkvenemu nauku o božjem razodetju, ki se mu zdi Boga in človeka nevredno, češ, da Bog ne zahteva vere v dogme, ampak vero srca in da eno razodetje pobija drugo. Zaradi teh nazorov o veri so nastopili proti Emilu j svobodomiselni i cerkveni krogi, katoliški. pa tudi kalvinski. Knjigo so prepovedali in zaplenjene izvode javno sežgali, toda v svobodoljubni Holandski so se tiskale vedno nove izdaje. Proti piscu je izšlo zaporno povelje, a njegovi zaščitniki so ga rešili. Od 1. 1762. do smrti Rousseau ni našel več miru. Taval je po Švici in se izogibal svojim nasprotnikom, dokler se nista zanj zavzela pruski kralj Friderik Veliki in angleški lord George Keith. Ta ga je spravil na Angleško. Tam je začel pisati svoje »Confessions« (izpovedi), v katerih opisuje z nezaslišano odkritostjo vse svoje življenje, vsa svoja čuvstva, dobra, pa tudi slaba dejanja. (Spis je izšel šele po njegovi smrti.) Skrajna razdraženost, občutljivost in nezaupljivost mu tudi na Angleškem niso dale miru in so ga vedno bolj pehale v blaznost. L. 1770. se je vrnil v Pariz. Tam se je preživljal s pisanjem not in dokončal svoje »Izpovedi«.- Uboštvo, spori s Terezo in bolezni so rušile njegovo telesno in duševno zdravje vedno bolj. V maju 1. 1778. se je preselil na posestvo markiza de Jirardin. Že se je zdelo, da bo popolnoma okreval, a dne 2. julija 1778. je nenadoma umrl. Rousseau je bil kljub vsem zablodam plemenit mož, učitelj in pridigar idealizma srca. idealizma, ki je še tudi danes vse premalo uveden v življenje. Novi žarki Nemškemu fiziku Pauilsonu se je posrečilo navadne katodne žarke, kakršni žare n. pr. iz Coolidgove katodne cevi. tako modificirati, da je dobil nekakšno povsem novo varianto teh žarkov, ki je izrazito kemičnega učinka. Paulson jih je krstil za kemijske žarke. 7! nastanejo iz navadnih katodnih žarkov tedaj, ako učinkuje' nanje močno, vrtilno magnetno polje, podobno tistemu, ki vrti kotve naših električnih motorjev. Pti tem se katodini žarki zvijejo v spiralen snop in so tembolj učinkoviti, čim bolj naglo se ta žarkovni snop vrti okoli svoje osi. Potom kemijskih žarkov se da iz zraka pridobivati so'litema kislina. Iz kemičnih sestavin nastaja pod njihovim vplivom surovi kavčuk, kar bo velikanskega DOimetma za one države, ki nimajo kavčukovih plantaž v kolonijah. Dalje pospešujejo ti žarki kemične procese pri pretvarjanju premoga v tekoče ogljikovodike: petrolej in bencin in omogočajo nove načine proizvodnje umetnih dišav an zdravil. Pretežne važnosti pa so novi žarki glede na pridobivanje dušikovih spojiš. Vodiik in dušik se pod obžarjanjem spojita v amoniak, iz zraka pa se tvorijo dušikovi oksidi in soliterna kislina. m* Poteg neštetih koristi nam torej novi žarki obetajo tudi inovo vrsto emancipacije industrije razstreliv od čilskega soJitra, ki ob vojnem ča>su ni vsem državam pri roki. /. Hribek EKSOTIČNA INDIJA V bombayskem krematoriju Indijska vera hinduizem, ki jo uče brahmani, je prava zmes različnih verskih nazorov ter najraznovrstnejših nravov in običajev. Po naukih te vere pride človek, ki je na tem svetu grešil, v čistilišče, t. j. njegova duša se za kazen preseli v kakšno žival. Brahman-ska vera ne dovoli, da bi truplo umrlega človeka zakopali v zemljo, marveč določa, da se ima sežgati na grmadi. Vsak vernik je srečen, če ve, da bodo po smrti sežgali njegove ostanke na obrežju svete reke Ganges v Benaresu. ^ Benares je Mekka pravovernih pristašev brahmanizma. Tisoči umirajočih se dajejo prinesti sem z vseh koncev indijskega polotoka, da bi na tem mestu v plamenih svetega ognja končali svojo iivljensko pot. Komur pa ni dano, da bi umrl na svetem mestu, ga sežgo na posebnem sežigališču, kakor jih imajo v vsakem indijskem mestu, da, tudi v večjih vaseh. Imeli smo priliko videti sežigališče v Bombayu. Je v evropski četrti na obrežju v bližini lepih vil in vrtov, nasičenih s tropično lepoto živopisanih barv. Bil je vroč dan. Že navsezgodaj je solnce silno pripekalo in na višnjevem nebu ni bilo niti oblačka. Kamenito obrežje ie bilo uprav poplavljeno z ognjem solnčnih žarkov. Sežigališče nas po vnanjosti ni nič kaj presenetilo. Takoi pri vhodu se nam je bil ponudil starejši Indijec z dolgo, sivo brado, da nas popelie v notranjost kot vodnik. Pristali smo in stopili v pisarno, kjer smo dobili vstopnice, orav za prav vabila k obisku sežigališča. Prišli smo malo prezgodaj; ni še gorela nobena grmada. Sicer je v teh prostorih od zgodnjega jutra do poznega večera zelo živahno, saj se vsak dan sežge štirideset do petdeset mrličev* V času raznih epidemij, ki so zla9ti med indijskimi domačini kaj pogoste, je ta krematorij premajhen in morajo mrliče sežigati za mestom. Prostor, v katerem v Bombayu sežigajo mrtvece, je omejen z zidom. Na njem so pritrjene železne plošče, ki spominjajo na železno ograjo. Po brahmanskih naukih je tu vhod v paradiž; nu, za naš okus je taka »nebeška veža« preveč nesnažna. Povsod vidiš pepel, koščke lesa, polena, oglje, slamo in škatle vžigalic. Sredi sežigališča tečč nekakšen jarek, kamor naj dež odplavlja vso nesnago. Na tem obsežnem prostoru je razstavljenih šestnajst železnih grmad. Vsaka grmada je zložena iz štirih železnih palic in dveh železnih podložkov, na katere nalagajo polena. V kotu sežigališča je skladišče drv. Vsaka indijska kasta ima tukaj svojo grmado. Brahmani, ki so najvišji Taz-red indijske družbe, imajo celo posebno stavbo. Ko smo hodili po tem prostoru mrtvih, so se pekoči solnčni žarki odbijali od razgrete železne igraje in je prihajala od zida taka vročina, da smo se morali zateči v senco pod pokrito verando . Iz daljave se je oglasil trušč. Vodnik nam je pojasnil, da prihaja po ulici pogreb. In zares smo ga čez nekaj časa ugledali. Spredaj so korakali trije godci. Ta je sviral -na instrument, ki spominja na našo flavto, oni je tolkel s konci prstov po bobnu, ki ga je imel privezanega na jermenu okoli vratu, tretji pa je tolkel z dvema zvoncema, ki ju je imel takisto privezana okoli vratu. Godba je^bila tako čudna in tako preprosta, da nas je najprej kar streslo po životu. Igrali so od sile hitro, torej baš narobe kot na pogrebu v naši domovini. Za godci so stopali štirie nosači, ki so no-• sili na nosilki iz bambusa z rogožino po- kritega pokojnika. Mrlič je bil zavit v kos tankega blaga. Ni pa bil lehak, zakaj nosače je curkoma oblival pot. Kaj čuda — v taki vročini . . . Za mrličem so šli žalujoči svojci; nekateri so nosili v roki rdeč dežnik. Vsi so bili bosi. Bržčas je bil to pogreb kakega reveža. Ljudje, ki so šli za pogrebom, so peli: nekateri so po taktu stresali glave, drugi so krilili z rokami, kdaj pa kdaj pa so zagnali uprav huronski krik in vik. Njih glasovi so bili pretresljivi. A ni bilo čuti ne joka, ne stoka. Zdajci je pel samo en mož, tako da se je zdelo, kakor da bi pel naprej in bi ga drugi le spremljali. Nenadoma so se vsi glasovi spet zlili in spet razšli. Skratka: petja, krika in vika je bilo toliko, da bi se bil Jahko mrlič predramil. Sreča za nas, da se je pogreb pred neko grmado ustavil in je množica utihnila. Velika jata črnih ptičev je pohlepno krožila nad mrličem. Pa so posedli na ograjo in so z očividnim zanimanjem in — umevanjem spremljali pogrebne obrede. Videlo se je, da si nič ne obetajo, zakaj držali so se zelo čmerno. Menda vedo iz izkušnje, da po mrličih ne ostaja nič drugega ko kupček pepela. Ali ti Ptiči so navzoči pri slehernem pogrebu in imajo sveto pravico, da sede na ograji in gledajo obred sežiganja. Sluge,'ki so nameščeni v tem krema-toriju, so se brž lotili mrliča. Za sežiganje in slačenje mrličev so določeni ljudje iz najnižje kaste; nje člani se ne smejo stikati z ostalimi vrstami prebivalstva. Sluge so najprej položilli nosilko tik pred grmado, nato pa so prinesli iz skladovnice drva ter jih naložili na železno grmado. Tudi sorodniki so stooili v skladišče in je vsak prinesel eno ali dve poleni. To je nekaka do-slednja čast, ki jo izkazujejo mrliču. Potlej so prijeli sluge mrliča za glavo in noge ter ga položili na polena. Zdaj so spet nanosili nanj polen in šele potem so grmado zažgali. Ponekod rabijo za zažiganje poseben ogenj, ki ga vzdržuje na sežigališču s to nalogo poverjena rodbina. Za sežiganje brahmanov in bogatih ljudi iz najvišjih kast, ki si lahko kaj takega »privoščijo«, rabijo ogenj iz dišečega san-talovega lesa. Ta les se plačuje od sile drago, ker se dovaža po večini iz Avstralije in ker cela plast ljudi živi od trgovine ž' njim. Ko se je grmada zažgala, se je izvil najprej sivomodri dim, nato pa je ogenj veselo zaprasketal in iskre so jele frčat! precej visoko. Ostri, koničasti plameni so lizali mrličevo telo. Megleni dim se je počasi dvigal višje in višje in je izginjal pod ažurnim nebesom. Ko pa je ogenj prodrl k mrličevemu truplu, je je-la grmada hitreje goreti in črni dim je vse zavil s svojim žalnim florom. Po zraku se je jel širiti vonj sežganega mesa .. . Sluge so postavili k grmadi luk-njičaste železne stene, da se ni ogenj širil dalje. Okoli gorišča so se pomikale postave napol nagih Indijcev, samih pokojnikovih svojcev in sorodnikov, ki so metali v ogenj peščice riža in razno drugo sadje. Preveč mučno je bilo dihati zrak okoli grmade, zato smo se vrnili na verando. Tja so prišli kmalu tudi pogreb-ci. Nekateri so se posadili na tu ležeče klade in so se mirno in z očividno slastjo lotili banan in melon, ki so jih bili prinesli s seboj. Drugi so legli na ilovnata tla v verandi in si položili opeko pod glavo. Ostali so s spremljeva-njem godcev popevalli. Pod verando je postalo na mah vse veselo. Kmalu bi bili »žalujoči ostali« zaplesali okoli grmade. Sam pogled na Indijce je bil slikovit, ali tega petja smo imeli takoj dovolj. Saj je nastal tak hrup, da*Še svoje besede nisi slišal. Vse pa je kazalo, da brahmanski verniki zro na posmrtno življenje docela drugače od nas — veselejše. Tedaj je prispel na sežigališče drugi pogreb. Zopet so bili spredaj godci, ali ta pot sta bila dva več. Povedali so nam. da so prinesli šestnajstletnega fanta. Naš vodnik ga je celo imenoval in nam je opisal njegove rodbinske razmere, ko je opazil, da nas to zanima. Nu, kmalu smo uganili, da nas je navi-hanec potegnil in da si je vso storijo kar lepo^ izmislil.1 Ta prebrisani starec ima bržčas za vsak dan pripravljeno tako zgodbo — za tu.ie radovedneže. In najbrž misli, da mu ti verjamejo . . . ^ Še en sprevod. Na nosilki je ležala žena. Med pogrebci so bile po večini žene. Njih pisane obleke so ljubko žarele na solncu. Rajnko so položili na tla. Ugasle oči' s črnimi obrvmi so pričevale, da je bila najbrž mlada, nenavadno zala Indijka. Krog bokov je imela privezano rdečo ruto. Prsi je pokrivala lahna, prozorna tkanina. Na golih rokah in nogah so se lesketale steklene in kovinske zapestnice. V ušesih je imela brončene uhane in v luknjici, ki je bila zvrtana v nos, je bleščal majhen gumb s poldraguljem. In zopet nadaljnji sprevod. Na nosilj-ki so prinesli truplo mladega moža. Takoj za nosači ie šla žena, očividno vdova. Ko so položili pokojnika na grmado ni spustila niti solze. Stala je pred grmado kakor okamenela — niti zganila se ni. Ko na so truplo njenega moža objeli plameni, je omedlela in se zrušila na tla. Sorodniki so prinesli vodo in so jo čez nekaj časa spravili k zavesti. Trenutek je še stala pred grmado kakor kip. s povešeno glavo, nato pa je z opotekajočimi koraki krenila s sorodniki vred pod verando. Nov strahoten pojav. Na sežigališče je prišel oče z mrtvim otrokom. Prinesel^ ie truplo kar na rokah. Z njim so prišli samo trije ljudje. Številnejši so bili pogrebci. kateri so premliali h grmadi večnosti ženo, ki je imela okoli vratu bel venec iz rož. Pokojnico so posadili na stolec, ji napol odprli usta in nalili vanje malo vode. To vodo so prinesli iz svete reke Ganges. Na grmadi, ki Je bila prva zažgana, je medtem že zgorelo vse. kar ima zgo-reti. Sorodniki človeka, ki je izginil za večno v p'amenih. so jeli zbirati pre-ostaji pepel, ki so ga nasipalrv lončeno žaro ter io prepevaje in ob sorem-ljevan.iu godbe odnesli iz sežigališča. Stisnili smo vodniku napitnino in smo krenili za povorko. Ko smo stopili iz prostorov ognjene smrti, nam ie dihni-la naproti čista morska sapa. Ali olajšanje je trajalo le malo časa. zakaj solnce nam je žarelo prav nad glavami in njegovi neusmiljeni žarki so se odbijali od vročih kamenitih tal. Na obrežju so Bernhard Kellermann Kopel v svetih Sto tisoč romarjev se je sešlo v triti-sočletnem Benaresu. Čez dva dneva ali tri dni bo praznik luninega mrka Benares, mesto Hindov, se pripravlja "n ta dan zelo svečano. Trume 1. se vleko skozi ulice; cele občine, ceie vasi so tukaj. Poljedelci vodijo žene in deco za roke. Gneča je strašna in opasna. Romarji se opirajo na dolge palice in so oblečeni v obleke žefranaste barve. Med nie se je pomešalo na tisoče beračev. Benares je namreč tudi mesto be- se upogibale od vročine visoke, tanke palme, ki so posamič ali v skupinah obdajale cesto. Na levi strani ceste vidiš dolgo vrsto prekrasnih vil angleških in domačih trgovcev. Balkoni vil so pokriti s cvetočimi vrtnicami. Na oknih vidiš spuščene veternice; za njimi spe bombayski aristokratje na široki postelji in pod prozornim baldahinom. Na ulici ni videti ne enega Evropca. Čez poldan skorai vsi beli prebivalci Bom-baya počivajo. Le tu in tam šine čez cesto kak napo! nagi Indijec. Bose noge mu težko stopajo po razbeljenem obrežnem pesku. Pogrebni sprevod z žaro je zavil s ceste po zmernem klancu navzdol k moriu. Modrozeleni valovi so togotno in divie butali ob kamenie. ki je štrlelo iz vode. Sedel sem na v'op ob obali in sem motril nogrpbce. 2e «o bredli do pasu no vodi. Tedaici vržejo žaro v morie In mokri živelj volino sprejme človekove telesne ostanke. Tako je hil končan pogreb brahmanskega vernika. Sedel sem še nekai časa na Hopi in zamišljeno zrl vzburkano morsko površino. ooajajoč se z nenavadno lepoto Arabskega morja, ki tvori na tem mestu prekrasen zaliv. Lahak veter mi ie kdaj pa kdaj pripodil valove tik pod noge, da so se razbili in razpršili ob zajetnem obrežnem kameniu in se zopet vrnili v morje. Premišlieval sem, ali ni boljše, ako se človeško telo po smrti sežge. namestu da se izroči zem-lii. k'er g-^ nekai let razkraja vlaga in žro črvi. Čisti živeli — ogenj pretvori telo v pepel. In Indijci vržejo še pepel v čisti živelj — vodo . . . Pred menoj je valoval večno bučečl ocean z milijoni v njem pokopanih žar. vodah Ganga račev. V dolgih vrstah posedajo ob cestah in na križiščih ter prosijo vbogaj-me. Časih dvignejo roko, časih skodelico, zakaj verniki niso vsi enaki; eni jim mečejo novčiče, drugi, posebno preprostejši, jim sipajo riž, ki so ga prinesli z doma za prehrano na božji poti. Pogled na berače je mnogokrat ostuden. Med njimi jih ni malo. ki so okuženi z lepro. Obraz, roke, noge — vse jim je razglodano, ogrizeno.' Rane jim pokrivajo cunjasfa oblačila, iz ust pa se sliši molitev: »Šiva... Šiva...c Ri?. zarožlja iz peščic dobrotnikov v skodelico. Neredkoma vidiš, kako nosi takega bolnika dvojica med bambusovim trst-jem. Berač čepi na deski, ki Je privezana na palice in niha sem in tja kakor tehtnica, ki nima ravnovesja. Sveto mesto Benares je kakor opljus-kovano od mogočnih valov verskih množic. Tu srečaš mendikante in sadu-je, ki so razgaljeni do pasu in namazani s pepelom, dočim so jim obrazi poslikani s kričečimi barvami, lase pa nosijo povezane v štrleč čop na temenu. Kaj pa da so med njimi tudi sleparji; celo mnogo jih je. Ampak še več je tistih, ki so prišli k Gangu iz čistega verskega prepričanja, pošteno in čisto. Prišli so, da bi se okopali v Gangu, da bi pokazali svojim bratom, kako je treba živeti. Posedli so se po stopnicah in zdaj so mirni, nepomični, kakor Buddha. Podplate nog imajo obrnjene navzgor, roke so prekrižali na prsih, pa meditirajo... Iz njihovih ust ne čuješ besede; oči imajo zaprte, da ne vidijo množice, pomikajoče se mimo njih, niti darov, ki so jih prinesle žene in ki leže sedaj ob njihovih nogah. Danes so zamaknjeni in molijo, jutri bodo že izginili nazaj, od koder so prišli. Vedno gostejše so množice, ki se vale skozi mesto. V tesnih ulicah, ki drže k Zlatemu templju, postane gneča kmalu smrtno nevarna. Zvonovi kličejo, bobni ropočejo. Svečeniki Zlatega templja skušajo v veliki zmešnjavi napraviti red. Brez uspeha seveda. Trop za tropom se izliva iz njega. Sveta žival, sivi bik Nandi pa se mirno sprehaja med deset tisoči, ki se mu spoštljivo umikajo s pota. Polagoma začno romarji polniti predale stopnic, ki drže od svetišča k reki. Tu leže gati, kopališča s stopnicami in terasami. Mno>go nadstropij jih je, drugo vrh drugega. Zadaj za njimi pa se dvigajo pfoti nebu palače.maharadž. Vsak hindustanski knez mora namreč imeti svojo palačo v Bennresu. V nji se nastani kadar pride v sveto mesto. In ker segajo tri in štirinadstropne hiše že do nabrežja reke. kipe te palače sedem in osem nadstropij v višino. Tukaj, pri gatih stoje še drugi templji, mali in veliki. v gosti "vrsti drug poleg drugpei. Na terasah se zbirajo pevci. Njih hvalnice veljajo Krišni in Rami. Liud-stvo pobožno in radovedno prisluškuje darovom poiočih zborov. «o unrte kvišku, obrazi se svetijo. »Krišna, Kriš- na!« plava od ust do ust. Ta Krišna je tega ljudstva človek-Bog, ki teši tegobe njegovega vsakdanjega življenja, ga ščiti pred nasilji in čuva njegovo živino in polje. Pevci imajo čela poslikana z rdečimi, rumenimi in sivimi pasovi. Kaj pomeni to? Vsaka barva je znak pripadnosti k tej ali oni verski sekti. Bogovi teh sekt pa so Višnu, Siva, Rama ali celo strašna Durga, ki zahteva od vernikov živih -žrtev v podobi ovac; vsak dan ji morajo darovati vsaj eno žival, da se potolaži. Za pevci stoje godbeniki, večinoma tolkači na bobnih. In iz množice gladko obritih glav se tu in tam dvigne klicar in propovednik, ki poje naprej z močnim glasom. Mogoče je bil predpevec prej trgovec in je hod;! ro tujih deželah ter trgoval z blagom; sedaj ni več. Izpre-menil je poklic. Vdal se je popolnoma religiji in poje na romanjih. Svečeniki pa stoje ob strani 1n molčijo v templjih. To so Bramini, bogati od ljudskih nov-čičev, tako ponosni in visoki, da jih ne doseže nihče iz množice. Zgodi se časih izjemoma,, da se dotakne občan njihovih rok ali njihovega oblačila; takrat bežijo z ulic brž domov v kopel in v preoblačilnico, da se umijejo in preoble-čeio. Ponekod v južni Indiji so posebne ulice, po katerih smejo hoditi samo svečeniki, da ne pridejo nikdar v dotik z grešnim ljudstvom. Poleg vsega tega vidim med množico mnogo stark in starcev. Na jeziku zemlje, ki moli v reko, čepi že tri dni bolna mati s krepkim sinom. Mati umira. Sin jo je prinesel od bogvekod tu sem, da umre v blaženosti. Ves božji dan jo drži na rokah. Starka ni hotela umreti doma — dala se je nesti k Gangu, da se ji življenje sklene ob pogledu na njegove svete vode. Ko sem pozneje prišel tam mimo, sem zvedel, da je sin še dva dneva negoval mater, ki je potem umr'a. Izdihnila je v njegovem naročju in on jo je sežgal na grmadi kakor predpisujejo verski običaji v teh krajih. Neskončno daleč teče in se blešči Ganges. Mrak se gosti in zasipa pokrajino, valovi pa nosijo s seboj rože, male in velike cvetove ter lučke. Vodna novršina se zdi kakor zvezdnato nebo. Na tisoče lučk žari vsenaokoli. Zvezde siip»o zgoraj in spodai . . . Nastala je noč. Mesec se je dvignil na obzorju. Sto tisoč oči se je uprlo v nje- gov sij. Zagorele so tudi električne lu-čice nad terasami Na vseh stopnicah gomazi telo ob telesu, glava ob glavi. Verige so dolge cele kilometre. Verniki so odeti v zelena, rumena in siva prozorna oblačila. Če bi videl toliko ljudi zgnetenih na tako tesnem prostoru v Evropi ali Ameriki, bi mislil, da gledajo rvače. Ampak v Indiji so te stvari drugačne. Tu iščejo ljudje utehe v veri in verovanju. Kakor tukaj sto tisoč mož in žena, tako se koplje sedaj vzdolž celega Ganga na milijone ljudskih bitij. Vsi so se danes postili, vsi hočejo v vodo, da se operejo duševno in očistijo telesno čim nastane lunin mrk. Vedno višje se pomika srebrni potnik na nebu. In hipoma se pojavi na južnem robu višnjevkasta meglica. Množice se zganejo, obstanejo. Zdi se, kakor bi udarjalo morje ob bregove. Gore ljudstev se premikajo, plazovi se trgajo od njih, vse dere k reki — konci so udarili skupaj. Valovi svete reke že božajo telesa vernikov. Naval ljudi je velikanski. Vse se potaplja pod vodo, kriči, vpije in moli. Redarstvo ima težko delo, da vzdržuje red. Verska ekstaza je prikipela do vrhunca in grozi s katastrofo. V Had-wariju ob Gangu je samo eno leto ob tem dogodku utonilo nad 400 oseb. V reki so zabite bambusove palice, ki označujejo nekakšno mejo, katere ne smeš prestopiti. A kdo se pokori temu! Nihče. Na reki križarijo čolni, policija pa dela red na kopnem s pomoč- jo 2000 dijakov. Složno skušajo reditelji zmanjšati nevarnost in potiskajo množice v stran ter jih drže nazaj, da jim ne planejo hkrati v vodo. Med kopalci je staro in mlado. Nekaterim je dovolj, če se potope trikrat v vodo, drugi ponove to deset in celo dvajsetkrat. Mladina pomaga starcem in starkam. Sedemdeset in osemdesetletni ljudle se kopajo z neo-< pisno naslado. Videl pa sem tudi 90 in 100 letne mumije, ki so za vsako ceno silili v valove. Držali so se za roke, se potapljali in lezli mukoma nazaj na suho. Mnoge so morali naravnost iztrgavati valovom, da jih niso požrli. Mesec se je še bolj zasenčil in 'tudi Ganges je postal mrkejši. Število kopalcev neprestano narašča. Nov val romarjev se vali po stopnicah navzdol in čaka, da pride vrsta nanje. Gneča je strahovita. Polna je reka, polno nabrežje, polne so ulice v Benaresu. Vse hoče v valove. In kdor utegne, še počaka, da lunin mrk mine in se svete vode zopet zabliščijo. Takrat plane ponovno v vodo, da bo njegovo zaslu-ženje večje. Daleč doli ob' reki pa se kade seži-gališča. Tam končujejo vsi, ki so umrli na romanju. Jutri bo Ganges vrgel zopet toliko mrličev na suho. Sežgali jih bodo. In njihov pepel bodo odnesli valovi svete reke neznanokam naprej... o O O j* ni* Današnja umetniška priloga Današnji številki smo priložili reprodukcijo fotografije prof. J. Ravnika ^Logarska dolina». Ta idiličen, prekrasni kotiček je dobro znan vsem, ki so imeli priliko prehoditi Savinjske planine ali ki poznajo Savinjsko dolino. «ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Prešernova ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino* zemstvo 1 in pol dolarja na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolt Ribnik ar. — Za »Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarn ar j a Fran Jezeršek, >-» .Vsi y Ljubljani,