) 3 KROIsTIKA lOOl pregledni znanstveni članek UDK 001:378.663(497.4 Ljubliana)"1947" prejeto: 11. 6. 2001 Tea Anžur dipl. zgodovinarka, arhivistka - kustosinja. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, SI-1000 Ljubljana Naravoslovne znanosti in ustanovitev Biotehniške fakultete IZVLEČEK Prispevek na podlagi arhivskega gradiva Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani in drugih virov obravnava študij biotehniških znanosti. Razprava posega še v čas 18. stol. in se zaključi z začetkom šestdesetih let 20. stoletja, ko je bila ustanovljena celovita Biotehniška fakulteta. Polega študija agronomije je združila še gozdarski, biološki, veterinarski in živilsko tehnološki program izobraževanja. Slednji je bil v tem obdobju še v okviru agronomskega oddelka. KLJUČNE BESEDE razvoj znanosti. Biotehniška fakulteta. Univerza v Ljubljani, naravoslovne vede SUMMARY THE NATURAL SCIENCES AND THE FOUNDATION OF BIOTEHNIŠKA FAKULTETA (FACULTY OF BIOTECHNOLOGY) The contribution deals on the basis of archival material of the Zgodovinski arhiv (Historical Archives) and the museum of the University of Ljubljana and other sources with the studying of biotechnological sciences. The treatise reaches into the time of the IS''' century and concludes with the beginning of the sixties of the 20'' century when the Faculty of Biotechnology was founded. Beside studying agronomy the faculty united the forestry, biological, veterinarian and food-processing technological programmes of education. The latter is in the frame of the agronomy department KEY WORDS Development of science. Faculty of Biotechnology, University in Ljubljana, natural sciences 231 3 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 200I Kratek zgodovinski razvoj Sredi 18. stoletja je dobilo kmetijstvo z industri- alizacijo in začetki razkrajanja fevdalnega sistema nov pomen, naravoslovne vede pa potrebo po znanstvenem proučevanju. V sklopu naravoslov- nih znanosti se je v preteklosti razvijal tudi študij kmetijstva. Poučevali so ga v okviru botanike s poudarkom na kulturnih rastlinah, posebej so pre- davali sadjarstvo, čebelarstvo, vrtnarstvo in kme- tijsko kemijo. Miruster dunajske vlade za gospo- darstvo Fremant je že leta 1764 priporočil avstrij- skim deželam, naj učenjaki in izobraženi kmeto- valci ustanovijo društva, ki bi pripomogla k na- predku poljedelstva in koristnih umetnosti. V Ljubljani je bilo leta 1767 ustanovljeno kranjsko društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti. Po- kroviteljstvo društva je prevzel deželni glavar.^ Med pomembnejšimi člani te družbe velja omeniti mecena in raziskovalca Petra Pavla Glavarja, šol- nika Blaža Kumerdeja, naravoslovca Baltazarja Hacqueta, fužinarja Žigo Zoisa, zgodovinarja in dramatika Antona Tomaža Linharta, botanike G. A. Scopolija, Andreja Fleischmanna, Franca Hlad- nika in živinozdravnika ter politika Janeza Blei- vveisa.^ Pomembna prelomnica je bilo leto 1771, ko je učna stolica za kmetijstvo na predlog Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti na Kranjskem do- bila svoje mesto v okviru filozofskega jezuitskega učilišča v Ljubljani. Njen namen je bil dopolniti izobrazbo teologom in filozofom ter ustvariti šo- lane ljudi, ki bi poučevali napredno kmetijstvo preproste kmečke ljudi. Bila je prva javna šola za kmetijstvo na višješolski ravni. Tu so predavali (ars agraria) patri Gabriel Gruber, Franc Mühlpaher in Janez Giel, ki so jih plačevali deželni stanovi. Žal pa je delo na tem področju zaradi jožefinskih reform in premajhnega zanimanja leta 1780 zamrlo je bila profesura odpravljena.'^ Razvoj znanosti in problem lastnih visoko- šolskih in višješolskih ustanov na Slovenskem je bil vselej povezan s političnimi razmerami. Kranj- ski stanovi so se v okrilju avstrijske države konec 18. stoletja še naprej borili za izgubljene stolice, ki so bile predhodniki na poti do oblikovanja last- nega univerzitetnega študija in jim jih je dunajska vlada odvzela oziroma premestila. Pole^ tega so zahtevali še ustanovitev novih smeri. Že od za- četka 17. stoletja je potekal študij filozofije in teo- logije v Ljubljani. Študij bogoslovja je bil od leta 1783 v Gradcu, filozofski pa je bil leta 1784 iz Ljubljane premeščen v Innsbruck. Od višjih štu- dijev je ostal v Ljubljani le medicinsko kirurški študij. Leta 1788 je Ljubljana zopet imela "filo- zofski študij", leta 1791 pa še "teološki študij."^ Po zgledu organizacije študija v avstrijskih de- želah, ki so ustanavljale stolice za kmetijstvo pri filozofskih učiliščih in licejih, naj bi prišlo do njene ustanovitve tudi v Ljubljani, kar pa je preprečila francoska okupacija. Ecole centrale v Napoleonovi dobi je bila visokošolska ustanova, ki je izobra- ževala za "filozofe, medicince, kirurge, farmacevte, zemljemere, inženerje, arhitekte, juriste in teolo- ge".^ Imela je tudi stolico za naravoslovje, botani- ko, splošno in farmacevtsko kemijo. Dr. Franc Hladnik kot profesor botanike in naravoslovja je po predlogu rektorja ljubljanskega liceja Jožeta Wallanta tu poučeval kmetijstvo, "ker vodi učence v botanični vrt in na travnik ter jih uči spoznavati koristne in škodljive rastline, drevje".^ V letu 1815 je s povrnitvijo starega avstrijskega licejskega šolskega sistema kmetijstvo na liceju v Ljubljani predaval Karel Werner, ki pa je bil že leta 1820 imenovan za profesorja na kmetijski stolid pri Johanneumu v Gradcu. Nasledil ga je suplent Jožef pl. Vest, ki je končal filozofski študij in predmete medicinskega študija kot sta botanika in kemija. Predaval je vse do smrti leta 1832. Od leta 1824 sta bila na liceju združena kmetijstvo in naravoslovje. Oboje je začel leta 1834 predavati Franc Hubek, ko ga je za profesorja imenovala študijska dvorna komisija. Že pred tem je opravljal to delo na Dunaju in v Lvovu. Leta 1841 je po njegovem odhodu v Gradec prevzel njegovo mesto doktorant dunajske univerze Anton Schu- bert. Nasledil ga je Karel Dežman, doktor medi- cine in naravoslovja. Pridružila sta se mu dr. Josip Orel in Benvenut Crobath, člana kranjske kmetij- ske družbe.'' Študij je upošteval interes slušateljev na praktični podlagi. Obiskovali so ga duhovniki na farah z večjimi posestvi, sinovi fevdalcev in oskrbniki posestev. V letih 1848/49 so bili liceji z reformo avstro- ogrskega šolstva ukinjeni. Filozofski študij so razpustili in ustanovili višjo gimnazijo. Kmetijstvo je bilo uvrščeno med neobvezne predmete. Na slo- venskem ozemlju je od visokih šol ostal le študij bogoslovja. To je bil tudi eden od pomembnih vzrokov, da se je v okviru narodnega programa sredi 19. stoletja pojavila zahteva po lastni uni- verzi. ' France Adamič, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: 1947-1967, str. 29-30. ^ Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 526. France Adamič: Prva šola za agronomijo. Zbornik Bio- tehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, str. 17-18. Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in Državo 5//5, Ljubljana 1927, str. 1. ^ Prav tam. ° France Adamič: Stolica za kmetijstvo na ljubljanskem li- ceju. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, str. 18. ' Prav tam. 232 49 ZOOI 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 -, Uredba o ustanovitvi Agronomsice fakultete na Univerzi v Ljubljani (Uradni list LRS, IV, 28. junij 1947, št 47) 233 3 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE. 231-244 lOOI Poslopje matične stavbe fakultete na Krekovem trgu (fototeka ZAMU) Ob ustanovitvi slovenske univerze leta 1919 se je skupina biologov in agronomov zavzemala, da bi se ob študiju biologije razvil še študij agrono- mije. To so bili Fran Jesenko, redni profesor za- grebške Veterinarske fakultete. Rado Lah, tajnik slovenske kmetijske družbe, najstarejše kmetijske organizacije v stari Jugoslaviji, Franc Mikuž, diplo- mant kmetijske visoke šole na Dunaju, kasnejši redni profesor za žlahtenje kmetijskih rastlin na Agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani, ter agronom Alois Tavčar, ki je doštudiral in leta 1921 promoviral v Pragi. Od leta 1922 je bil predstojnik zavoda za rastlinstvo na Kmetijsko gozdarski fa- kulteti v Zagrebu. Za ustanovitev agronomije je poslal spomenico svetu ljubljanske univerze in Narodni vladi. Vendar do realizacije študija ni prišlo. Slušatelji iz Slovenije so zato do ustanovitve lastne fakultete študirali agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo na fakultetah na Dunaju, v Pragi, Krakovu, Varšavi, pozneje pa v Zagrebu in Beo- gradu. Iz teh fakultet so izšli tudi bodoči profesorji po 2. svetovni vojni ustanovljene Agronomske fa- kultete v Ljubljani. Na zagrebško in beograjsko agronomsko fakulteto se je leta 1946 prijavilo 150 kandidatov za študij agronomije iz Slovenije, spre- jemali pa so manjše število študentov. Fakulteti v Beogradu in Zagrebu sta bili zlasti v nižjih letnikih prenapolnjeni s slušatelji. Po drugi strani pa je narasla potieba po agronomih v Sloveniji na 250 diplomantov, v prihodnjem desetletju pa naj bi se po predvidevanjih dvignila na več kot 1200.^ Ustanovitev in razvoj fakultete Med 2. svetovno vojno so o ustanovitvi agro- nomske, gozdarske, veterinarske fakultete razprav- ljali pri predsedstvu SNOS-a v Kočevskem Rogu, kjer so sklenili, da bodo po osvoboditvi ustanovili na ljubljanski univerzi fakultete za študij kme- tijstva, gozdarstva in veterinarstva.^ Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LRS se je po vojrü zavedalo, da je potrebno za vzgojo visoko kvalificiranega kmetijskega kadra ustanoviti agronomsko fakulteto. Leta 1946 je s pristankom zveznega Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo ter v soglasju s Komitejem za šole in znanost pri vladi FLRJ pristopilo k prijavi za njeno ustano- vitev. Na podlagi 36. in 37. člena ustave LRS je izdala vlada LRS na predlog Ministrstva za kme- tijstvo in gozdarstvo uredbo o ustanovitvi agro- nomske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Fakul- teta je pričela delovati takoj po objavi uredbe v Uradnem Ushi LRS 28. junija 1947. Uredbo je 8. maja 1947 podpisal predsednik vlade LRS Miha ^ ZAMU, IV/197, Poroalo o ustanovitvi Agronomske fa- kultete. " V. Sadar: Dvajset let Biotehniške fakultete. Zbornik Bio- tehniške fakultete Univerze v Ljubljani: 1947-1967, str. 9. 234 49 3 KRONIKA 200I TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 j Marinko, sopodpisnika pa sta bila ministrica za prosveto Lidija Sentjurc in minister za kmetijstvo in gozdarstvo Jože Levstik. Za fakulteto so veljale določbe začasne uredbe vlade LRS o univerzitetnih oblastvih in učnem osebju z dne 30. avgusta 1945 AJL LRS št. 254/45/. O nujnosti ustanovitve Agronomske fakultete je poročal tudi njen prvi dekan prof. Alfonz Pire v svojem poročilu: "Vsi, ki so v stari Jugoslaviji ne- posredno ali posredno doživljali propadanje na- šega kmetijskega gospodarstva in s tem tudi eko- nomsko in kulturno propadanje večine naših kme- tov, so prav dobro vedeli, da je vzrok tega pro- padanja predvsem nezadostno uporabljanje mo- derne znanosti in tehnike v tej gospodarski pa- nogi. V stari Jugoslaviji pa ni bilo mogoče uspešno in trajno rešiti tega vprašanja, pa čeprav obstoje pri nas prav odlični prirodni pogoji za razvoj gotovih panog kmetijskega gospodarstva."^'^ Dekan Pire je še poudariL da morajo biti stro- kovni kadri specifični z ozirom na naravne pogoje v Sloveniji in prilagojeni za nekatere panoge, ki so v ostalih delih Jugoslavije slabo razvite. Pri tem je mislil na vinarstvo, sadjarstvo, vrtnarstvo in paš- ništvo. V okviru prizadevanj za razvoj biotehniških strok in znanosti so jeseni leta 1947 vpisali prvo generacijo študentov Agronomske fakultete, pred- hodnice današnje Biotehnične fakultete. Bila je ma- tica in v njenem okrilju so se z leti z razširitvijo študija odpirali novi oddelki fakultete, skladno s tem pa se je spreminjalo tudi njeno ime. Leta 1949, dve leti po ustanovitvi, se ji je pridružil od- delek za gozdarstvo, fakulteta pa se je po zgledu zagrebške gospodarske in dunajske visoke šole za "bodenkulturo" preimenovala v Agronomsko in gozdarsko fakulteto. Jeseni leta 1953 se je s pri- ključitvijo veterinarskega oddeleka preimenovala v Fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinar- stvo. Tej precej raznoliki visokošolski ustanovi je bil leta 1960 dodan še biološki oddelek, ki je dote- daj deloval v okviru Prirodoslovno-matematične fakultete. Leta 1960 so na agronomskem oddelku vpeljali študijsko smer iz živinoreje, današnji od- delek za zootehniko. Tako preoblikovana fakulteta se je leta 1961 dokončno preimenovala v Bioteh- niško fakulteto in to ime nosi še sedaj. Jeseni leta 1961 se je začel redni študij živilske tehnologije na ljubljanski univerzi, sprva je bil smer agronom- skega oddelka, od leta 1965 pa samostojni oddelek Biotehniške fakultete.^ ^ Agronomska fakulteta je bila slovesno odprta dopoldne 11. oktobra 1947 s slavjem v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani z uvodnim govorom rektorja dr. Antona Melika. Slovesni govor je imel tudi dekan ing. Alfonz Pire, ki se je najprej za- hvalil vsem, ki so pripomogli k ustanovitvi fakul- tete. Nato je opredelil tudi bodoče naloge generacij študentov, ki jim bo fakulteta nudila zahtevano znanje. Predavanja so se pričela 6. oktobra 1947, vaje v analitskem laboratoriju in biološkem prak- tikumu pa 15. oktobra 1947.^^ V zimskem semestru 1948/49 so imeli na fa- kulteti ustrezne laboratorije za kemijo, botaniko in zoologijo, geologijo z mineralogijo in petrografijo, mikrobiologijo, agrikulturno kemijo in prehrano rastlin ter pedologijo, ki so bili temelji bodočih in- štitutov.^'^ Agronomska fakulteta je dobila za začetek svojega delovanja prve skromne prostore, ki jih je bilo potrebno preurediti, v lesenem provizoriju na Hacquetovi ulici v Ljubljani in kasneje leta 1951 na Krekovem trgu. Sledila je priprava, preureditev in oprema predavalnic, laboratorijev za vaje študen- tov, praktikumov ter preskrba najpotrebnejših učil. Pri tem so nudile pomoč nekatere druge fakultete univerze, predvsem pa ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LRS, ki je priskrbelo tudi prva de- narna sredstva. Predavalnice si je fakulteta uredila na Poljanski cesti št. 4, dekanat, laboratoriji in praktikumi pa so bili v poslopjih Kmetijskega znanstvenega inštituta (Kmetijski znanstveni za- vod) na Hacquetovi ulici št. 2 in 4. Predavanja iz analitske, anorganske in organske kemije so bila v prostorih bivše realke na Vegovi ulici. Ker so bili prostori fakultete med seboj tako oddaljeni, je bila predvidena gradnja fakultetnega poslopja z dijaškim domom na državnem posestvu Bokalce pri Ljubljani. Z ustanovitvijo fakultete je mini- strstvo za kmetijstvo LRS dalo fakulteti v uporabo nedograjeno poslopje na državnem posestvu Bo- kalce pri Ljubljani, ki naj bi ga uporabljali kot demonstrativno posestvo. Tam stoječo nedogra- jeno stavbo bi lahko po dograditvi in prenovi uporabili za fakultetne namene.Posebni odbor fakultete je izdelal gradbeni program, ki je poleg fakultetnega poslopja predvideval še dijaški dom in menzo, vendar se je izkazalo, da prostor ni pri- meren in da je lokacija pod Rožnikom ustreznejša. Kasneje so bile zamisli usmerjene še na lokacijo v Št. Vidu nad Ljubljano, na Fužine in za Bežigrad, vendar tudi to ni bilo realizirano.^^ ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta, Poroalo o usta- novitvi Agronomske fakultete. France Adamič: Razvoj Biotehniške fakultete kronološki pregled. Biotehniška fakulteta: 50 let, str. 19. 12 ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta. Poročilo o usta- novitvi Agronomske fakultete. 13 ZAMU, IV/599, Seznam predavanj na Univerzi v Ljub- ljani za zimski semester 1948/49, Ljubljana 1948, str. 54. y^ ZAMU, IX/5 Agronomska fakulteta, historiat. 1^ Razvoj fakulete v luči investicij. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: 1947-1967, str. 94. 235 3 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 2001 Dekanat Agronomske in gozdarske fakultete na Hacquetovi ulici (fototeka ZAMU) Ministrstvo za gozdarstvo je načrtovalo še gradnjo Gozdarske fakultete in v ta namen pri- dobilo pod Rožnikom ustrezno parcelo. Ko je bila jeseni leta 1949 Agronomska fakulteta razširjena v Agronomsko in gozdarsko fakulteto, se je pojavil nov prostorski problem. Fakultetni svet nove fa- kultete je soglasno določil, da predlaga za leto 1950 zgraditev skupnega poslopja pod Rožni- kom.^^ Leta 1957 je bilo sezidano novo poslopje inštituta za lesno in gozdno gospodarstvo ob Več- ni poti pod Rožnikom in poznejši paviljon ob tej cesti, šele leta 1960 pa je bil izdelan idejni in investicijski program za graditev objektov pod Rožnikom za agronomski oddelek. Novembra leta 1961 je bila svečana otvoritev nove stavbe goz- darskega oddelka ob Večni poti pod Rožnikom. Poslopje agronomskega in živilsko tehnološkega oddelka si je fakulteta oktobra 1969 pridobila na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom, kjer se je kasneje razvilo moderno biotehniško središče z novimi stavbami za uspešno znanstveno raziskovanje in pedagoško delo. Veterinarski oddelek je imel svoje prostore leta 1953 ločene med seboj. Pouk je potekal v preda- valnicah fakultete na Krekovem trgu, v prostorih Veterinarskega zavoda in srednje veterinarske šole v Ljubljani. V letu 1958 so začeli z gradnjo novih poslopij na Gerbičevi ulici v Ljubljani.Leta 1961 je bila slavnostna otvoritev Veterinarske fakultete. Matičarji fakultete Učni kader za večino splošnih predmetov je fakulteta dobila iz obstoječih fakultet Univerze v Ljubljani, za strokovne predmete pa iz ustanov Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo LRS, zlasti iz Kmetijskega znanstvenega zavoda. Prve profe- sorje, t.i. matičarje fakultete, je 7. junija 1947 iz- brala posebna komisija na predlog Komiteja za šolo in znanost pri vladi FLRJ. Komisijo so sestav- ljali prof. dr. Anton Melik; prof. ing. Vid Nonveje, direktor Zveznega zavoda za zaščito rastlin; prof. dr. Dobrosav Todorovič, redni profesor na Kmetij- ski gozdarski fakulteti Univerze v Beogradu; prof. dr. Alojz Tavčar, redni profesor na Kmetijski - goz- darski fakulteti Univerze v Zagrebu; ing. Alfonz Pire, načelnik oddelka za melioracije v Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo LRS; in prof. dr. Svetozar Ilešič, izredni profesor na Filozofski ZAMU, IX/4 Gradnja in lokacija poslopja agronon\ske in gozdarske fakultete. 236 Razvoj fakultete v lua investicij. Zbornik Biotehniške fa- kultete Univerze v Ljubljani: 1947-1967, str. 100. 49 3 KRONIKA 1001 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 fakulteti Univerze v Ljubljani.^^ Komisija se je se- stala 20. junija 1947 na Univerzi v Ljubljani in imenovala tri profesorje "matičarje". Alfonz Pire je bil imenovan za predavatelja planinskega gospo- darstva. Postal je redni profesor za urejanje kme- tijskega prostora in za planšarstvo. Dr. Bogdan Vovk, direktor Kmetijskega znanstvenega zavoda, se je posvetil pedologiji. Vinko Sadar, direktor glavne uprave državnih posestev v Ljubljani, pa je dobil zadolžitev, da predava poljedelstvo oziroma splošno kmetijstvo. Za dekana je bil imenovan prof. Alfonz Pire, dr. Vovk pa za prodekana nove Agronomske fakultete v Ljubljani. Učni načrt in izpitni redi Za novo fakulteto so morali sestaviti še učni načrt. V uredbi o ustanovitvi je bilo določilo, da začasne določbe o učnem načrtu in ureditvi fa- kultete s pravilnikom predpiše minister za prosve- to LRS v sporazumu z ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo LRS in po posvetu z univerzitetnim senatom. Pravilnik o ureditvi agronomske fakultete na Univerzi v Ljubljani je bil izdan na podlagi 3. člena uredbe o ustanovitvi agronomske fakultete in je določil podrobni učni načrt: "Agronomska fakulta naj vzgoji agronoma, ki bo pionir sodobne znanstvene miselnosti v tanetijski tehniki in Id bo znal na podlagi te tehnike na družbeno pravičen način uvajati nove - od sedanjih - višje oblike kmetijskih gospodarstev. Ta cilj bo agronomska fakulteta dosegla, če bo nudila slušateljem dobro naravoslovsko in temeljno strokovno izobrazbo s povdarkom na živinoreji ter če bodo v študijskem načrtu močno zastopani predmeti iz politično- ekonomske in agrarno-ekonomske skupine in me- hanizacije kmetijske proizvodnje. "^^ Učni načrt je moral upoštevati tipične sloven- ske geografske in ekonomske pogoje ter predmete zajeti kompleksno. Agronomska fakulteta bi se morala posvečati tehničnim predmetom, tehničnim problemom poljedelstva, produkciji mesa in mleka, problemom mehanizacije. Matičarji so bili postav- ljeni pred težavno nalogo izdelave prvega študij- skega načrta za pouk agronomije. Zagrebška fakul- teta je imela učni načrt po starem avstrijskem na- črtu, beograjska pa po francoskem. Na seji uni- verzitetnega sveta 24. septembra 1947 sta bila na predlog dekana agronomske fakultete Alfonza Pir- ca potrjena pravilnik in učni načrt, sestavljena na podlagi izkušenj drugih fakultet in ob upoštevanju mnenj komiteja za visoke šole in znanost pri vladi FLRJ v Beogradu. Začasni učni pravilnik o ureditvi Agronomske fakultete na Univerzi v Ljubljani,^'^ predpisan 28. junija 1947, je predvidel v okviru učnega načrta osem semestrski študij. Obsegal je predavanja 50-ih obveznih predmetov, vaje v la- boratorijih in seminarjih ter prakso v proizvodnji, ki so jo morali slušatelji opraviti v času šolanja na državnih ali zadružnih posestvih. Kot eksami- natorji pri diplomskih izpitih so bili poleg profe- sorjev tudi zastopniki iz kmetijske prakse.^^ Ustroj fakultete je bil povzet po fakulteti v Moskvi. Pouk na fakulteti je bil usmerjen na kme- tijsko področje in se je šele od sedmega semestra dalje delil na specialne skupine: vinarsko, sadjar- sko, vrtnarsko in mlekarsko pašniško skupino. Obvezni predmeti za prvi in drugi semester so bili: osnove družboslovja, politična ekonomija, višja matematika, statistika (splošna in kmetijska), tehnična fizika, kemija (anorganska in organska), analitska kemija, geologija z mineralogijo in petro- grafijo, botanika (splošna in kmetijska), zoologija z osnovami evolucionizma, meteorologija in klimato- logija. Za 2. letnik so bila predvidena predavanja iz politične ekonomije, statistike (splošna in kmetij- ska), agrikulturne kemije, pedologije, mikrobio- logije, genetike, anatomije in fiziologije domačih živali, splošne živinoreje, entomologije in fitopato- logije, melioracije z osnovami nižje geodezije, agrarne politike, osnov prava. Za tretje leto študija so bila predpisana predavanja iz prehrane rastlin, vzgoje kmetijskih rastlin in semenarstva, polje- delstva, travništva, prehrane domačih živali, zoo- higijene, patologije domačih živali, posebne živino- reje, sladkovodnega ribarstva, gozdarstva, osnov vinarstva, sadjarstva, vrtnarstva, mlekarstva, osnov pašništva in planinšarstva, mehanizacije in organi- zacije kmetijske proizvodnje. Zadnje študijsko leto so bili za vse slušatelje obvezni predmeti polje- delstvo, posebna živinoreja, računovodstvo in tak- sacija, uporaba in predelava kmetijskih proiz- vodov, kmetijske gradnje, mehanizacija kmetijske proizvodnje, planiranje kmetijske proizvodnje in organizacija kmetijske proizvodnje. Slušatelji po- sameznih skupin so imeli še dodatne obvezne predmete. Vinarska skupina je imela vino- gradništvo in kletarstvo, sadjarska sadjarstvo, upo- rabo in predelavo zelenjave in sadja in čebelarstva slušatelji vrtnarske skupine so poslušali še preda- vanja iz vrtnarstva, uporabe in predelave zelenjave in sadja ter čebelarstva. Za slušatelje mlekarsko- pašniške skupine sta bila obvezna predmeta mle- 1^ ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta. Poročilo o usta- novitvi agronomske fakultete. 1^ ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta. Poročilo o usta- novitvi fakultete. 20 ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta. Začasni učni pra- vilnik o ureditvi Agronomske fakultete na Univerzi v Ljubljani. 2^ ZAMU, Zapisniki rednih in izrednih sej ter sestankov univerzitetnega senata od maja 1945 do januarja 1950; Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata z dne 24. septembra 1947, str. 227. 237 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 1001 karstvo in planinsko gospodarstvo.^-^ Učni načrt za prva dva letnika je bil dokončno sprejet na seji fakultetnega sveta 23. julija 1948. V prvem letniku so predavali kemijo, botaniko, zoo- logijo z naukom o evoluciji, geologijo z mine- ralogijo in petrografijo ter višjo matematiko. Sluša- telji so pridobivali znanje še iz družboslovja, sta- tistike I, meteorologije s klimatologijo in ruskega jezika. V drugem letniku ni bil predviden predmet "osnove prava in tudi ne noben predmet iz pra- va",23 kot so sklenili na konferenci v Beogradu, kjer so določali okvirni učni načrt za vse kmetijske fakultete. Tako so bila obvezna za drugi letnik pre- davanja iz politične ekonomije, agrikulturne kemi- je s prehrano rastiin, pedologije, mikrobiologije, genetike, fiziologije z osnovami anatomije domačih živali, kmetijske melioracije z geodezijo ter pred- metov kmetijski stroji in orodje I, Statistika 11.^ O predmetnikih 3. in 4. letnika naj bi fakultetni svet razpravljal naknadno v okviru zaključkov beograj- ske konference. Do leta 1950 je prevladovala iru- ciativa iz Beograda, da vse fakultete ohranijo po- vsem ali vsaj čim bolj enotno ureditev visokošol- skega študija. V zimskem semestru 1949/50 so se pričela predavanja za agronome za 3. letnik in leto kas- neje za 4. letnik. Fakulteta skoraj do konca šest- desetih let ni imela svojega statuta, po katerem bi se ravnala, zato je od leta 1954 poslovala po na- čelih splošnega zakona o univerzah. Solidni temelj notranje organizacije fakultete je bil študijski pravilnik Agronomske in gozdarske fakultete v Ljubljani. Sestavljen je bil na osnovi razpravljanj na medfakultetnih konferencah v Beo- gradu in sejah visokošolskega sveta pri Ministrstvu za znanost in kulturo LRS v Ljubljani. Veljal je za vse slušatelje, ki so se vpisali v študijskem letu 1950/51 v prvi semester in je v svojem 66. členu navajal posebna določUa za študij agronomije in gozdarstva. Učni načrt je bil usmerjen v pridobitev splošnega znanja. Predpisan je bil enovit študijski program. Pravilnik, ki je določal izpitni red, je delil predmete na predmetne in diplomske. Prve je opravljal kandidat po vsakem predmetu in so bili posamični ter obvezni za pristop k diplomskemu izpitu. Kandidat jih je opravljal pred predmetnim predavateljem. Po uspešno opravljenih predmet- nih izpitih in praksi v proizvodnji je v skladu s predpisanim učnim načrtom pristopil k diplom- skim izpitom. Za prvi diplomski izpit so morali agronomi polagati izpite iz kemije, splošne biologije in bota- nike. Izpiti iz živinoreje, prehrane domačih živali, prehrane rastlin in poljedelstva so bili predmeti drugega diplomskega izpita. Za tretji diplomski izpit je bilo potrebno osvojiti znanje iz organizacije kmetijskih obratov in urejanja kmetijskega prosto- ra. Seveda je bil potreben še zagovor diplomske naloge.2^ Enako so bili predpisani predmeti di- plomskih izpitov za študij gozdarstva. Leta 1953/54 je prišlo do manjše spremembe v študijskem na- črtu. Teoretični del pouka so podaljšali za en se- mester, tako da je imel z opravljeno prakso skupaj devet semestrov. Študentje so morali obvezno opravljati prak- tična dela ves semester. Odbor za študentsko prak- tično delo na terenu je bil ustanovljen leta 1953 z namenom, da organizira in posreduje študentsko prakso doma in v tujini. Študentje so opravljali dela sirom Slovenije in v tujini (Švica, Danska, Za- hodna Nemčija, Avstrija, Belgija, Nizozemska, Nor- veška, Francija, Švedska). Na počitniški praksi je bilo npr. leta 1954/55 skupno 55 študentov. Vzpo- stavili so stike s kmetijsko šolo Plantahof v Švici, s švicarsko kmečko zvezo v Bruggu, dansko štu- dentsko organizacijo agronomov v Kabenhavnu, nemško študentsko organizacijo agronomov v Bonnu ter Slovensko kmečko zvezo v Celovcu.^^ Spremembe v okviru učnega programa je pri- nesel še zakon o univerzah iz leta 1957, ki je omejil študij na 8 semestrov, zaradi česar je en semester prakse zamenjala zgolj enomesečna de- lovna počitniška praksa, učni program pa se v svojem bistvu ni dosti spremenil. To je bila tretja reforma študijskega programa. Še vedno je bil študij enoten tri leta in se je diferenciral šele v četrtem letniku študijska. Boljšo kvaliteto v stro- kovnosti na področju posameznih panog je pri- neslo leto 1960/61, ko si je študent že ob vpisu natančno opredelil študijsko smer in je bil študij opredeljen glede na proizvodne panoge. Po sta- tutu Biotehniške fakultete, ki ga je sprejel fakul- tetni svet 7. julija 1961, je fakulteta v celoti sprejela stopenjski študij. Pouk na fakulteti je bil orga- niziran po stopnjah in učnih smereh. Na biološ- kem oddelku so bile štiri smeri: botanična, zoo- loška, antropološka in biološka; na agronomskem oddelku je bilo pet smeri: poljedelska, živinorejska, sadjarsko vinogradniško vrtnarska, kmetijsko eko- nomska, živilsko predelovalna. Gozdarski oddelek je imel gozdno proizvodno in gozdno tehniško smer, veterinarski oddelek pa farmsko, splošno in sanitarno živilsko smer.^^ Študentje so morali končati fakultetni pouk na prvi stopnji, če so želeli 22 ZAMU, IV/197, Agronomska fakulteta: Pravilnik o ure- ditvi Agronomske fakultete na Univerzi v Ljubljani, Umi načrt. 23 ZAMU, IX/5, Splošni spisi. Nastavni plan. 24 ZAMU, IX/5, Splošni spisi. Nastavni plan. 2^ ZAMU, IX/39, Študijski pravilnik Agronomske in goz- darske fakultete v Ljubljani. 26 ZAMU, IV/245, Poroalo o delu FAGV 1954/55. 27 ZAMU, IV/1599, Statut BTF za leto 1961. 238 49 3 KRONIKA 200I TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 i Veterinarski oddelek Biotehniške fakultete (fototeka ZAMU) nadaljevati študij na drugi stopnji. Prva oblika študija je omogočala študentu, da je že ob koncu drugega šolskega leta dosegel diplomo prve stop- nje, ki je dokazovala pripravo za strokovni poklic. Prvi diplomski izpit je bil predvsem praktičen in ga je kandidat opravljal po predpisanem številu opravljenih izpitov. Za vpis na drugo stopnjo je bila predpisana diploma prve stopnje in dodatni izpit iz matematike, kar je veljalo za agronomski in gozdarski oddelek. Na veterinarskem oddelku je bil možen pogojni vpis tudi brez diplome prve stopnje ob pogoju, da kandidatu manjkata največ dva izpita, ki ju je moral opraviti do konca četrtega semestra.^ V okviru stopenjskega študija je bilo tako omogočena diplomantom prve stopnje strokovna zaposlitev v gospodarstvu. Številčni vpisi študentov, prvi profesorji ter strokovni predmeti V prvem šolskem letu 1947/48 je bilo vpisanih 108 slušateljev, od tega 92 rednih in 16 izrednih. 28 ZAMU, IV/1599, Statut Biotehnične fakultete za leto 1961, 57. člen. Število slušateljev je izredno hitro naraščalo in ob razvoju novih oddelkov na fakulteti doseglo v štu- dijskem letu 1957/58 že 480 rednih slušateljev. Ob preimenovanju v Biotehniško fakulteto je bilo v letu 1960/1961 vpisanih skupno 760 študentov, od tega 128 izrednih.^^ Poleg profesorjev matičarjev je fakulteta zapo- slila še novo učno in administrativno osebje. V študijskem letu 1949/50 so na fakulteti kot redni profesorji predavali dr. Fran Zavrnik, ki je učil fiziologijo z anatomijo domačih živali, ing. Ivan Jelačin se je posvetil splošni in posebni živinoreji, dr. Simon Zibert pa je predaval splošno mikro- biologijo in zoohigijeno z veterinarstvom. Izredni profesor ing. Saša Konjajev je predaval kmetijsko mikrobiologijo in mlekarstvo, ing. Rudolf Turk pa statistiko in organizacijo kmetijske proizvodnje. Univerzitetni predavatelj prof. Viktor Petkovšek je študente učil botaniko. Ves čas je primanjkovalo ustreznega strokov- nega profesorskega osebja, zato določene stolice niso mogle biti zasedene s stalnimi predavatelji in so si pomagali s honorarrümi. Dr. ing. Ladislav 2^ Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, priloga Sta- tistični podatki. 239 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 49 2O0I Guzelj se je posvetil analitski kemiji, dr. ing. Branko Brčič pa anorganski kemiji. Prof. Ciril Bernot, ki je že poučeval na Višji pedagoški šoli, je tu prevzel pedagoško delo na področju pouče- vanja zoologije z osnovami evolucionizma. Vital Manohin je predaval meteorologijo s klimatologijo, docent Gospodarske fakultete Alojzij Vadnal pa je predaval višjo matematiko. Lektor Filozofske fakul- tete dr. Nikolaj Preobraženskij je kot honorarni predavatelj poučeval ruski jezik, ing. Franc Premeri pa agrikulturno kemijo s prehrano rastlin. Splošni predmet osnove prava je začel poučevati doktor pravnih znanosti Gorazd Kušej, docent Pravne fakultete Božo Kobe pa politično ekono- mijo.^*^ V študijskem letu 1953/54 je imela fakulteta zaposlenih 9 rednih profesorjev, 8 izrednih, 2 pre- davatelja in 12 honorarcev z drugih fakultet.^^ Vse do študijskega leta 1959/60 je fakulteta skladno z razvojem novih oddelkov in s tem povezanim povečanjem števila študentov močno okrepila svoj profesorski kader. V študijskem letu 1959/60, ko so bili odprti trije oddelki (agronomski, gozdarski in veterinarski oddelek) z osmimi semestri, je bilo na fakulteti zaposlenih 11 rednih profesorjev, 13 izrednih, 11 docentov in 2 strokovna delavca.^^ Gozdarski oddelek Študij gozdarstva se je v preteklosti poučeval v okviru kmetijskega šolstva. Imeli smo gozdarske šole, višješolskih in visokošolskih institucij pa ne. V avstrijskem času so dali gozdarstvu obeležje nem- ški strokovnjaki. Slovenski študentje so potrebna znanja pridobivali na gozdarski akademiji v Maria- brunu pri Dunaju. Ustanovljena je bila leta 1813 in iz nje se je leta 1875 razvil gozdarski oddelek visoke šole za kulturo tal na Dunaju, ki je bila vse do zloma Avstrije edino visokošolsko gozdarsko učilišče. Tu so študirali slovenski strokovnjaki, saj diploma gozdarske akademije v Zagrebu, ustanov- ljene 1897. leta, v avstrijskih deželah ni veljala. Položaj se je nekoliko izboljšal z ustanovitvijo prve jugoslovanske države leta 1918, ko se je strokovna moč okrepila na račun absolventov gozdarskih fa- kultet v Zagrebu in Beogradu.^^ Kot prva je bila leta 1919 z združitvijo višje šole Višjega gospo- darskega učilišča v Križevcih in gozdarske aka- demije v Zagrebu ustanovljena Gospodarsko-goz- darska fakulteta v Zagrebu. ZAMU, 1X/1 Spisi 1-200. ZAMU, IV/245 Poroalo o delu fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo v letu 1954/55. 32 ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1959/60, str. 198-226. 33 Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 548. Terenslie vaje študentov gozdarjev (fototeka ZAMU) Slovenci smo do lastnega razvoja gozdarskih znanosti prišli po 2. svetovni vojni, ko so v novi gozdarski oddelek, ki je razširil delovno področje Agronomske fakultete, v študijskem letu 1949/50 vpisali prvo generacijo študentov gozdarstva. Na- loga nove študijske smeri je bila sledeča: "Vzgoji naj se splošni tip gozdarskega inženirja, ki naj sprejeme na fakulteti znanje, v taki širini in globini, da bo imel osnove za nadaljni razvoj v praksi, tako v gospodarstvu kakor v lastni industriji."34 Prva predavnja so se začela na Hacquetovi ulici v Ljubljani, nato pa je bila oddelku dodeljena stavba na Krekovem trgu 1. Leta 1957 je bilo se- zidano poslopje inštituta za lesno in gozdno gos- podarstvo ob Večni poti pod Rožnikom, kamor so se preselili štirje inštituti oddelka. Leta 1961 pa je bila otvoritev nove stavbe gozdarskega oddelka.35 Dipl. ing. Franjo Sevnik, direktor Gozdarskega inštituta, in višji gozdarski inženir dipl. ing. Sta- nislav Sotošek sta bila matičarja oddelka. Prvi je bil leta 1949 imenovan za rednega profesorja gozdar- ske ekonomike, v petdesetih letih je poučeval ekonomniko gozdnega in lesnega gospodarstva. Stanislav Sotošek pa je v tem obdobju predaval uvod v študij gozdarstva in lesne industrije, leta 1950 pa je bil izvoljen za rednega profesorja za predmet gojenje gozdov. Študijski načrt, ki se je začel izvajati v letih 1951/52, je predvidel za prvi diplomski izpit opravljanje izpitov iz višje mate- matike, kemije, botanike, za drugi diplomski izpit iz geodezije, dendrometrije, varstva gozdov in ču- vanja lesa. Tretji diplomski izpit je zahteval znanje Lz gojenja gozdov, mehanične predelave lesa, orga- nizacije gozdnega in lesnega gospodarstva. Opra- viti Je bilo potrebno še zagovor diplomske nalo- ge.36 34 ZAMU, IX/39, Lik gozdarskega inženirja. 35 ZAMU, IX/5, Agronomska fakulteta, historiat. 3° ZAMU, IX/39, Studijski pravilnik Agronomske in goz- darske fakultete. 240 49 200I 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 Predvidena je bila vzgoja gozdarskih strokov- njakov splošnega tipa brez posebne usmeritve. Potrebno je bilo redno obiskovanje predavanj, laboratorijskih in terenskih vaj ter seminarjev pa tudi opravljanje delovne prakse od 15. julija do 15. januarja.3'' S študijskimi reformami v letih 1960/61 so omejili študij na 8 semestrov oziroma na štiri leta. Na gozdarskem oddelku sta bili dve stopnji, od katerih je vsaka trajala štiri semestre.^^ Študij gozdarstva je bil na prvi stopnji enoten, na drugi pa se je delil na gozdno proizvodno in gozdno tehnično smer. V načrtu je bila predvidena tudi tehnološka smer.39 S študijskim letom 1962/63 je bil na gozdarskem oddelku ustanovljen lesni od- sek, ki je postal samostojen leta 1968. Veterinarski oddelek Kot naslednji v okviru obstoječe fakultete je bil z odlokom slovenske vlade 12. junija 1953 usta- novljen veterinarski oddelek. Osnovne naloge so bile vzgojiti "tip veterinarja splošne prakse",40 omogočiti raziskovalno delo in zagotoviti terensko raziskovalno dejavnost. Slovenski izobraženci so v preteklosti prido- bivali ustrezna veterinarska znanja v tujini. V Avstriji je bila veterinarska šola ustanovljena leta 1777 na Dunaju in se je sprva imenovala živino- zdravniški inštitut. Tu se je šolala večina slo- venskih veterinarjev, ki so bili postavljeni za de- želne živinozdravnike ali za profesorje veterinar- stva na mediko-kirurških zavodih licejev vse do razpada Avsto-Ogrske.^l V letih 1896-1900 je bilo na tej šoli med 173 avstrijskimi absolventi le 6 Slovencev.42 Dr. Fran Zavrnik, matičar povojnega slovenskega veterinarskega oddelka, tudi sodi med absolvente te šole. Veterinarsko šolstvo na Slovenskem ima svoje korenine v medikokirurškem zavodu ljubljanskega liceja in v njegovi stolid za veterinarstvo, usta- novljeni leta 1795.43 -^a Medikokirurškem zavodu v Ljubljani je služboval z nazivom profesor živi- nozdravništva v letih 1841-1850 dr. Janez Bleiweis, ki ga lahko prištevamo med prve slovenske stro- ZAMU, Seznam predavanj za zimski semester 1950/51, Določila o upravljanju prakse za slušatelje agronom- skega in gozdarskega oddelka, str. 87. ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1960-61, str 39 ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1960-61, str. XVII. 4" Srdjan Bavdek, Spominski zbomik Biotetinične fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1977, str. 66. Leon Senk: Razvoj veterinarskega šolstva na Sloven- skem. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljub- ljani 1947- 1972, str. 51. 42 Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 554. 4^ Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 554. kovnjake na veterinarskem področju.44 Tu sta pre- davala še živinozdravnika Kogl in Verbic.45 Leta 1918 ob nastanku Kraljevine SHS, ki je imela izrazito kmečki značaj, v njej ni bilo nobene veterinarske šole. Prva je bila ustanovljena leta 1919 v Zagrebu in je začela z rednimi predavanji leta 1920/21. Po petih letih se je kot Veterinarska fakul- teta vključila v zagrebško univerzo. V štiridesetih letih je izšolala 1900 diplomiranih veterinarjev, med njimi 200 Slovencev.4^ Druga veterinarska fakulteta v Jugoslaviji je bila ustanovljena leta 1936 v Beogradu, tretja pa leta 1950 v Sarajevu.47 V Sloveniji se je oddelek veterine razvil v okviru Agronomsko gozdarske fakultete v začetku petde- setih let. Dne 3. novembra 1956 je rektor ljubljanske univerze dr. Božidar Lavrič slovesno proglasil začetek rednega pouka na veterinarskem oddelku Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinar- stvo. Vodstvo je bilo poverjeno štirim profesorjem. Dr. Fran Zavrnik, ki je bil že profesor na zagrebški veterinarski visoki šoli, je bil pobudnik in glavni organizator veterinarskega oddelka in bil leta 1921 imenovan za profesorja histologije in embriologije na zagrebški univerzi. Med prvimi profesorji so bili še dr. Albin Sedej, ki je bil republiški veterinarski inšpektor, dr. Marjan Pavšič, ravnatelj Veterinar- skega zavoda Slovenije, in dr. Stane Valentinčič, polkovnik JLA. V svojih pogledih na ustanovitev veterinarskega oddelka v Sloveniji so matičarji zapi- sali: "Naša nova veterinarska fakulteta bo omogočila in olajšala študij veterinarstva na maternem jeziku mnogim sinovom našega naroda, saj jih danes 154 študira veterinarstvo na ostalih treh jugoslovanskih fakultetah. Obenem pa bo s pritegnitvijo študentov olajšala delo in posredno poboljšala študijske pogo- je na teh fakultetah, ki so s slušatelji preobreme- njene. V tem je tudi njen splošno jugoslovanski pomen."48 Kot glavno nalogo so si zadali vzgojo veterinarskega kadra, znanstveno raziskovalno delo in stalno aktivno delo na terenski veterinarski prob- lematiki, kakor tudi na dvigu domače živinoreje.4^ V šolskem letu 1956/57 se je vpisala prva ge- neracija 35 rednih študentov in oddelek je začel svoje pedagoško raziskovalno delo. Skromne pro- store je dobil v dveh paviljonih ukinjene srednje veterinarske šole in v prostorih Veterinarskega za- 44 Glej Zbomik Veterinarske fakultete Univerze v Ljub- ljani, Profesor dr. Janez Bleiweis, vitez trsteniški, zdrav- nik in živinozdravnik. 45 Leon Senk, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, str. 51-52. 46 Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 555. 47 ZAMU, IV/197, Veterinarske fakultete v Jugoslaviji. 4^ ZAMU, IV/197, Agronomsko-gozdarsko-veterinarska fa- kulteta, Mapa št. 5, Pogledi matičarjev na organizacijo Veterinarskega oddelka Fakultete za agronomijo, goz- darstvo in veterinarstvo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, dne 22. januar 1955. 49 Prav tam. 241 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 49 2O0I voda Slovenije. Študij se je začel kot 10 semestrski, kar je bilo značilno tudi za druge jugoslovanske veterinarske fakultete. Ko je leta 1958 izšel slo- venski zakon o univerzi, ki je omejil študij na 8 semestrov, je morala fakulteta vsebino desetih se- mestrov skrčiti na štiri leta. V prvih štirih semestrih študija veterine v študijskih letih 1958/59 so predavali uvod v veterinarstvo, fiziko, kemijo, biologijo, botaniko (krmne, strupene in zdravilne rastline), anatomijo živali, histologijo z embrio- logijo, fiziologijo, fiziološko kemijo, parazitologijo in politično ekonomijo.^*^ Študijski načrt je pred- pisal še predavanja iz prehrane domačih živali, ži- vinoreje, patološke anatomije, patološke fiziologije, splošne in specialne mikrobiologije z imunologijo, klinične diagnostike, farmakologije s toksikologijo, splošne kirurgije z onihologijo, porodništva in ste- rilitete z umetnim osemenjevanjem, patologije in gojitve divjadi, patologije - terapije in preventive kopitarjev, patologije - terapije in preventive pre- žvekovalcev, patologije - terapije in preventive prašičev, patologije - terapije in preventive meso- jedov, patologije - terapije in preventive perutnine in kuncev, patologije in gojenja rib in čebel. Poleg omenjenih predmetov je bila za sedmi in osmi semester predvidena še ambulantna služba, sodno veterinarstvo, higijena in tehnologija animalnih proizvodov, zoohigijena, upravno veterinarstvo in ekonomika živinorejske proizvodnje.^^ Glavni vir predavateljev je bil Veterinarski znanstveni zavod Slovenije. Del profesorjev je bil že habilitiran na tujih univerzah. Fakulteta si je pomagala tudi s honorarno zaposlitvijo učnega osebja. Študijski načrt je predvidel sprva enotno ureditev brez stopenjskega študija, a se je v štu- dijskih reformah diferenciral. V študijskem letu 1960/61 so v šestem, sedmem in osmem semestru uvedli usmerjanje v splošni in farmski študij. Leta 1961/62 je bila vpeljana nova živilsko sanitarna smer. Z novim statutom Biotehniške fakultete iz leta 1961 je bil uveden stopenjski študij s tremi stopnjami. Na prvi stopnji je študij trajal dve leti, na drugi osem semestrov, tretja stopnja je bila nadaljevanje drugostopenjskega študija v obliki magisterija oziroma specializacije. Leta 1961 se je oddelek veterine preimenoval v veterinarski od- delek Biotehniške fakultete. Leta 1990 se je Vete- rinarska fakulteta osamosvojila in postala samo- stojna članica ljubljanske univerze. Biološki oddelek Ukvarjanje z biologijo kot naravoslovno zna- nostjo sega daleč pred leto 1919, ko je bila z zako- 50 ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1958/59. 51 ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1958/59, Študijski načrt, str. 63. Profesor dr. Fran Zavrnik, rojen 12. novembra 1888 v Voličini Veterinarstvo je študiral na Dunaju, kjer je leta 1913 diplomiral in leto kasneje doktoriral. Od leta 1947 do smrti leta 1963 je služboval na veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete. Je matičar povojnega slovenskega veterinarskega oddelka (fototeka ZAMU) nom kralja /Jeksandra ustanovljena slovenska uni- verza v Ljubljani in se je začela v okviru Filozofske fakultete poučevati biologija. S tem se je ukvarjal že Vajkard Valvasor v znamenitem delu Die Ehre des Herzogthums Krain, kjer je v domačem jeziku navedel imena za razne vrste žit, stročnic, zdravilnih zelišč, praprotnic ter za sadeže raznih dreves in steblik. 18. stoletje, čas razsvetljenstva in tudi čas razcveta naravoslovja, je dalo tri pomembne avtorje: Valentina Popoviča, Antona Apostela in Italijana I. A. Scopolija, ki so doprinesli k razvoju bioloških zna- nosti. S floristiko so se konec stoletja ukvarjali še F. Wulfen, B. Hacquet in K. Zois.^^ Dalje velja omeniti profesorja botanike Franca Hladnika na ljubljanski Ecole centrale, ki je bil v času Ilirskih provinc zaslužen za ustanovitev Vrta domovinske flore ozi- roma današnjega botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Kmalu po ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je bil ustanovljen v okviru Filozofske fakul- tete biološki oddelek, ki je delo zastavil na podlagi koncepta avstroogrskih univerz. Združil je dva in- štituta: botaničnega z botaničnim vrtom in zoo- loškega.53 Predmet botanika je pričel predavati kot 52 53 Viktor Petkovšek: Biologija v našem izobraževanju. Spo- minski zbornik Biotehnične fakultete Univerze v Ljub- ljani 1947-72, str. 43-44. S. Sušec-Michieli: Raziskovalno delo iz biologije. Zbor- nik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: 1947- 1967, str. 61. 242 49 2001 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 : gost redni profesor zagrebške Veterinarske fakul- tete dr. Fran Jesenko, ki je aprila 1920 postal redni član Filozofske fakultete. Ukvarjal se je predvsem z rastlinsko fiziologijo in genetiko. Zal so se nje- gova profesorska leta kmalu iztekla, saj je tragično preminil zaradi posledic nesreče v gorah leta 1932. Njegovo mesto je prevzel zagrebški botanik Štefan Horvatič, vodil inštitut vse do vojne leta 1941. Nasledil ga je dotedanji asistent Gabrijel Tomažič, ki je to delo opravljal do leta 1954. Nato je bil imenovan za predstojnika botaničnega inštituta prof. dr. Ernest Mayer. Do leta 1946/1947 je študij potekal po načelih avstrijskih univerz s tremi diplomskimi izpiti. V skupini A so študentje polagali izpite iz zoologije in botanike, pod B iz fiziologije in geologije, pod C pa iz fizike ali kemije. V študijskih letih 1946/47 je prišlo do prve reforme študija. Uvedeni so bili delni izpiti. Glavni ustni diplomski izpit so opravljali po osmem semestru iz snovi diplomskega dela in iz pregleda celotne snovi glavnih predmetov (splošna biologija, splošna zoologija). Diplomsko nalogo so kandidati izbrali iz poljudne panoge: splošne zoologije, bio- logije, botanike, fiziologije ali antropologije.^^ Profesor dr. Fran Jesenko. V zimskem semestru 1920/21 je kot gost zagrebške veterinarske fakultete predaval botaniko, aprila 1920 pa je postal redni profesor Filozofske fakultete (fototeka ZAMU). Do leta 1960 so sledili še razni poskusi reforme študija biologije. Ko se je biološki oddelek vključil v sklop Biotehniške fakultete, je tudi študij bio- logije zajela splošna reorganizacija visokega šolstva z vpeljavo stopenjskega študija, ki je omogočil štu- 54 ZAMU, Seznam predavanj za zimski semester 1950/51, Biološki oddelek, str. 21. dentom na prvi stopnji celovit dvoletni zaključeni študij z možnostjo zaposlitve. Na drugi stopnji so bile štiri smeri: biološka, antropološka, botanična in zoološka.55 Ob reorganizaciji učnega sistema so ukinili dotedanje inštitute in ustanovili pet kate- der: za antropologijo, aplikativno botaniko, bota- niko, zoo- in fitofiziologijo ter zoologijo. Zoolški inštitut je bil ustanovljen v začetku leta 1920 in se je usmeril v splošno biologijo, zoološko sistematiko s filogenijo in zoogeografijo. Njegov prvi predstojnik je postal dr. Jovan Hadži, ki je bil habilitiran za privatnega docenta zagrebške Filo- zofske fakultete. Od leta 1913 je bil honorarni pre- davatelj za zoologijo na gozdarsko agronomski fa- kulteti zagrebške univerze. Po prvi svetovni vojni se je odzval vabilu novoustanovljene ljubljanske univerze in bil leta 1920 izvoljen za izrednega pro- fesorja zoologije in predstojnika zoološkega in- štituta.56 Postavil je pomembne temelje zoološki katedri in znanstvenemu delu na področju biolo- gije na ljubljanski univerzi. Njegovo delo je nadaljeval dr. Miroslav Zei, ki je bil leta 1948 nastavljen za izrednega profesorja za zoologijo na ljubljanski univerzi. Leta 1956 je postal predstojnik tega inštituta. Leta 1957 je zakon o univerzah omejil trajanje študija na osem semestrov. Prirodoslovno matema- tično filozofska fakulteta je bila znova razdeljena na filozofsko in naravoslovno fakulteto. Naravo- slovna fakulteta se je leta 1960 združila s Fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo v novo Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, le biologija je prešla na agronomijo, gozdarstvo in veterino.57 Z izgradnjo Filozofske fakultete na Aškerčevi cesti je oddelek tam dobil svoje prostore. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Z/üVIU - Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani fondi: Rektorat IV Biotehnika IX Seznami predavanj LITERATURA Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana 1957. Biotehniška fakulteta: 1947-1982, Ljubljana 1982. Biotehniška fakulteta: 50 let: 1947-1997, Ljubljana 1997. 55 ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1962-1963, str.X. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in so- delavcev, Ljubljana 1957, str. 18. 5' Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 613-618. 243 3 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 200I Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919- 1969, Ljubljana 1969. 75 let Univerze v Ljubljani: 75 let neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani: 1919-1994, Ljubljana 1994. Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS, Ljubljana 1927. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: Spominski zbornik 1947-1967, Ljubljana 1967. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, Ljubljana 1972. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1977, Ljubljana 1977. Zbornik ljubljanske univerze, Ljubljana 1989. ZUSAMMENFASSUNG Die Naturwissenschaften und die Gründung der Biotechnischen Fakultät Das Studium der Agronomie entwickelte sich in der Vergangenheit zunächst im Rahmen der natur- wissenschaftlichen Fächer an den naturwissen- schaftlichen Fakultäten. Zu Beginn der siebziger Jahre des 18. Jahrhunderts erhielt das philoso- phische Studium am Jesuitenkollegium einen Lehr- stuhl für Agronomie. Später wurde es an Lyzeen organisiert, die durch die Reform des öster- reichisch-ungarischen Schulwesens in den Jahren 1848/49 aufgehoben wurden. Die Agronomie als Studienfach verlor viel an Bedeutung und wurde als Wahlfach eingestuft. Zur Zeit der Gründung der slowenischen Universität nach dem Ende des Ersten Weltkriegs erlangte die Agronomie keinen Platz im Rahmen des universitären Studiums, waren doch alle diesbezüglichen Bemühungen der slowenischen Agronomen umsonst. Erst im Jahre 1947 nahm die Agronomische Fakultät den Studienbetrieb auf und wechselte im Lauf der Jahre durch Einbeziehung der forstwirtschaftlichen, tier- medizinischen und biologischen Abteilung ihren Namen. Ab 1961 nannte sie sich endgültig Bio- technische Fakultät. Folgende Wissenschaftler wurden als die drei ersten Professoren berufen: Alfonz Pire, Bogdan Vovk und Vinko Sadar. Sie standen vor der schwierigen Aufgabe, ein Studienprogramm für das agronomische Studium zu erarbeiten. Aufgrund von Beratungen in Belgrad, auf Interfakultäts- konferenzen und Sitzungen des Hochschulrates beim Ministerium für Wissenschaft und Kultur der Volksrepublik Slowenien wurde die Studien- ordnung der Fakultät angenommen. Das Studien- programm wurde den slowenischen Verhältnissen angepaßt und wich von den anderen jugosla- wischen Republiken ab, die einen größeren Pro- duktionsraum und eine größere Studentenzahl besaßen. Geringere Veränderungen entstanden im Jahre 1957, als das Studium durch das Universi- tätsgesetz auf 8 Semester beschränkt wurde. Bis dahin bestand zusammen mit der Praxis ein neun- semestriges, an der Tiermedizinischen Fakultät sogar ein zehnsemestriges Studium. Das Studien- programm blieb in seinem Wesen vorwiegend unverändert. Einen größeren Wendepunkt bedeutete die Ein- führung eines neuen Studienprogramms im Studienjahr 1960/61. Das Studium wurde damals nach Produktionszweigen definiert. Das Studium an der agronomischen Abteilung wurde in fünf, an der forstwirtschaftlichen Abteilung in zwei Studienrichtungen aufgegliedert. Nach ausländi- schem Vorbild wurde im Jahre 1953 der Agro- nomisch-forstwirtschaftlichen Fakultät noch die tiermedizinische Abteilung angeschlossen, die drei Studienrichtungen entwickelte. Im Laufe der Ent- wicklung erhielt die Fakultät im Jahre 1960 noch eine biologische Abteilung, die bis dahin im Rah- men der Naturwissenschaftlich-mathematischen Fakultät wirkte. Sie gliederte sich in vier Stu- dienrichtungen. Mitte der sechziger Jahre wurde noch das ordentliche Studium der Lebensmittel- technologie eingeführt, das ursprünglich im Rah- men der agronomischen Abteilung organisiert war. Zunächst engagierte die Fakultät Lehrkräfte von der Forstwirtschaftlichen Fakultät in Zagreb, vom Landwirtschaftsministerium und von anderen Fakultäten der Universität Ljubljana. Die neue Fakultät litt lange Zeit unter Platzmangel. Im Jahre 1957 wurde an der Straße Večna pot unter dem Rožnik ein Gebäude für das Institut für Holz- und Forstwirtschaft errichtet. Im Jahre 1961 wurde das Gebäude der forstwirtschaftlichen Abteilung er- öffnet. Das Gebäude der Abteilungen für Agro- nomie und Lebensmitteltechnologie, das die Fakul- tät im Oktober 1969 in der Jamnikarjeva ulica unter dem Rožnik erworben hatte, entwickelte sich zu einem modernen biotechnischen Zentrum. Die tiermedizinische Abteilung war auf verschiedene Standorte verstreut, seit 1961 befindet sie sich in der Gerbičeva ulica in Ljubljana. Im ersten Studienjahr 1947/48 waren an der Fakultät 108 Hörer immatrikuliert, davon 92 ordent- liche und 16 außerordentliche. Die Zahl der Studenten und Professoren wuchs schnell, so daß im Jahre 1961 760 Studenten immatrikuliert waren, davon 128 ordentliche. Im Studienjahr 1959/60 lehr- ten an der Fakultät 11 ordentliche und 13 außer- ordentliche Professoren, 11 Dozenten und zwei wissenschaftliche Mitarbeiter. 244