Razmišljanja ob koncu leta Nevarni bo že kako« Kje bi se lahko v teh težkih časih še stabi-lizirali, naravnali, priškrnlli, prihranili, pride-lali, odtegnili? To je zdaj resnično naše vpraša-nje biti ali ne biti. • Večina ljudi se je pač najlaže odpove-dala sposojenim milijardam dolarjev. Zakaj bi sicer potrebovali šelesteče zelene bankov-ce, ko pa je pri večini nas bil in bo tudi po-slej najbolj priljubljen naš dinar. Šuštenje klasja in tesel in konjičkov je še vedno naša najljubša glasba, mar ne? Tako si s tem vprašanjem ne bi več belili glave. Tista papirnata zelenjava bo še naprej domena cvetočega govorništva, vodečega prerokoval-stva, visoke besedne umetnosti in tako re-koč znalstva spreminjanja besedovanja v meso. Mi pa se povrnimo k našim param, s katerimi tudi zmoremo pametneje žven-ketati. • Vsakdo, pravijo, naj bi pričel pri sebi. Toda upokojencem je vendarle nekoliko tež-je zategovati pas, možnosti pa so še, da mal-ce stisnejo tisti del telesa, ki ga navadno uporabljajo za sedenje. Učinek manjše po-trošnje golobičjega papirja bi se pokazal ne-dvomno v večjem konvertibilnem izvozu te-ga pripomočka. Lepo menda pri tej zadevi ravna gorenjsko ljudstvo, slišati je, kako te lističe tamkaj operejo in sušijo za ponovno uporabo. Vendar resnici na ljubo tega deja-nja nismo preverjali. Kadar je mraz, se vrab-ci vkup tišijo in jim je toplo. To, vidite; je samo ena izmed stoterih možnosti ogreva-nja. Predlagamo pa še tele možnosti prihran-ka dragocenega goriva: v tovarnah in pisar-nah naj bi navsezgodaj med Ijudstvo navrgli sodobno žgoče teme našega samoupravljanja in vse tja do konca šihtov bo izredno vroče. Zelo uspešna so besedovanja o pravičnem na-grajevanju, stanovanjska vprašanja, različne višine posojil in še je najti možnosti. Pač po specifiki posameznih delovnih organiza-cij. Lepo uspela ogrevanja so bili denimo nekateri ukrepi ZIS, hkrati pa so ljudem prihranili nesmiselna potovanja y bližnje zat- mejstvo in jim tako nehote zvišali prihranke. • Da, resnično vsakdo zmore kaj ^prihra niti. Dober lovec lahko z natančnimi streli položi več kozlov, poslovneži s pisanimi sraj-cami vztrajajo več dni in ženam prihraniio porabo pralnega praška. Tam, kjer ima.jo dvoje dvigal, naj vozi eno samo. Nestrpneži jo bodo ubrali peš, si krepili srčno mišico in drugo mišičevje, vsi zadihani pa tudi ostrih besed ne bodo zmogli. Dokazano do-bra je hrana iz zelja in krompirja, drago meso je vendarle gola razvada zadnjih let in potrata. Tako nam bi ostalo še vcč molz-nic za prepotrebno mlekarstvo, ki bi tako nemara le zlezlo na zeleno vejo, vec bi nam-reč tudi potrošnikom žvenketalo v žepu. Me-du pa je tako dovolj, le prebirajmo naše ča-sopisje. • Bliža se nam Novo leto. Zakaj bi ga pravzaprav sploh praznovali? Obetajo, da bo še težje in resnično je umestno vprašanje, za-kaj bi ga morali, če bo slabo, častiti in praz-novati? čemu se poditi med policami trgovin, postavati v dolgih vrstah in kupovati drago jedačo in še tisoč drugih traparij? In po-novno bi že prvi dan zopet čezmerno trošili, žrli in popivali, polcm pa se 364 dni kesali svoje brezumnosti? Razen, dragi bralci, če iz svoje kože nc moremo: • »Eh, stara, samo enkrat je novo leto. Daj, kupi šunke, izvrtaj cvička, orehov, do-bro zapečenega kruha. Tudi zelcna solata mora biti za tak praznik. Dobra salama ne bo nikomur škodovala ... Potem? Ah, kaj bi. Potem bo že kako, saj je vselej bilo, mar ne, stara?« • Pravijo, da nas je prav tisto bo že ka-ko, že ničkolikokrat neslo in zakaj hudiča naj bi bilo letos drugače? Prihranili, stabili-zirali pa se bomo že potem, ko slavje preri-nemo skozi, kajne... Bogomir Šefic