—
m 1
"V :
; • ■ :
Poštnina platana ▼ gotortni
ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Cena 2 O I n
Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in upruva v LJ Tyrieva (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal Štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
Ljubljana, 26. januarja 1933
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za	S ft V. 4
vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji	^
50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja L8VO V
na snegu in-v sobi
Nekaj navodil za tiste, ki bi se radi naučili drsanja po snegu
Najprej besedico, dve za uvod: staronorveški jezik Islaudcev, mnogoštevilna narečja moderne norveščine in danščina imajo izraz »ski« (tako se je tudi pri nas ta šport prvotno imenoval), Nemci ga izgovarjajo >šk, mi pa mu lepo slovensko rečemo smučanje.
Kadar se boš prvič učil smučanja na suhem, to je v sobi — take učne tečaje 90 že uvedli v severnih in nekaterih srednjeevropskih šolah — boš doživel presenečenje: videl boš, kako strašno težki sta smučki! Potrebna je že precejšnja porcija potrpežljivosti, če hočeš za začetek vzdržati pol ure z obema smučkama na istem ramenu, kakor ju pravi smučar nosi. Mali norveški šolarji, ki so še zmerom najboljši smučarji na svetu, si zataknejo sinuči, ko se vračajo iz šole domov v hrib, med jermenje oprtane šolske torbe in pleča.
Prva vaja obstoji' v teni, da si smuči pravilno pritrdimo na noge. ‘ Obe deščici položi vzporedno na tla, poklekrii levo od njiju z levim kolenom na tla in si pritrdi najprej streme na desni deščici, vstani in si pritrdi še levo. Dober nasvet: na prostem si pritrdi smuči zmerom na varriem in gladkem svetu. Zakaj' smuči imajo to lastnost, da začetniku rade po svoje zaigra jo ...
Tudi pravilno stanje ni tako lahka stvar, narobe, štejejo jo med najtežje. Ravna i>okončna drža v pra-
dobršen korak
Dria je glavno pri dobrem z&voru!
Vzoren skok
seveda samo za take smučarje; ki že nekaj znajo (Foto Aafa)
veni kotu k tlom je za smučanje neprimerna in napačna. Človek mora dolgo in potrpežljivo preizkušati pravi Čut za držo: telo kot celoto nagneš toliko naprej, da stojiš le še na prstih, a tako, da pet& ne privzdigneš z deščic. Da to pravilno napraviš, moraš imeti razvit čut za telesno prožnost; pridobiš si ga, če se rahlo gugaš na prstih in v podkolenicah, nikakor pa ne v gležnjih. Kdor je dobil pravilni čut za to držo, je napravil v smučanju že naprej.
Čemu imamo prav za prav p a -lico? Nikakor ne zato, da se z njo opiramo, tudi ne, da bi se z njo lovili, kadar napravimo neprostovoljno poznanstvo s snegom — ali s tlemi, kadar se učimo v sobi. Naj-zaneslivejše znamenje, da se krivo (ičiš in napačno treniraš, je to, da boš — kakor večina začetnikov —
|K> prvih vajah začudeno tožil o bolečinah ne v mišicah na bedrih, nego v lehteh in ramenih! Palici moraš' zmerom držati s pravokotno k telesu obrnjenimi lehtmi tako ne boš nikoli zagrabil previsoko ne pregloboko.
O hoji na smučih mislijo začetniki, da je igrača, zato se navad 10 ne razlikuje dosti od navadne hoje, in je kajpak napačna. Pravilna hoja: ko si se postavil, preloži težo telesa na eno nogo, potem šele porini drugo, razbremenjeno nogo toliko naprej — na noben način je ne sineš vzdigniti! '— kolikor je še mogoče, ne ^da bi prešla teža na tisto nogo, ki si jo potisnil naprej. Tako pride ta noga komaj toliko naprej, Kolikor je od pete čevlja pa do prstov.
Zdaj se prenese teža na naprej potisnjeno nogo, a ne tako, da bi zad-
njo nogo sunil naprej, temveč da upogneš naprej potisnjeno nogo. Potem se korak ponovi z drugo nogo. Na tak način — in edino tako! — se izogneš nevarnosti, da ne zdrs-' neš nazaj. Seveda se moraš tega temeljito in skrbno učiti, zakaj podlaga za dobro smučanje je dobier korak.
Najhujša napaka pri hoji je ta, da nogo porineš naprej in še isti mah preložiš nanjo vso težo teleea.. Tako zdrsi druga noga nazaj, trebušne mišice 'pri tem hudo trpe in neredko se zgodi, da človek pade.
Pa tudi padanja se mora smučar naučiti, saj tvori pri začetniku dobršen del pouka. Vsak začetnik naj bi se učil pravilnega padanja. Človek se mora tako disciplinirati, da se lahko vsek trenutek sesede nemočno na tla kakor prazna vreča. Vsako lovljenje z rokami ali nogami rodi le nasprotni učinek. In smuči imajo grdo navado: rajši kakor bi še podale, se — zlomijo!
Nizdol v pršiču. Vzorna drža na hudi strmini
O panamskem klobuku
Klobuke, kakršne si lahko privoščijo samo kralji in milijonarji, izdelujejo v republiki Ekvadorju. Evropski bogataši plačujejo te klobuke z desettisoči dinarjev, siromašne Indijanke pa s svojim življenjem
Vstajanje je najlažje s strani. Obe smuči naj ležita vzporedno na robeh druga kraj druge. Napačno je seči zdaj po palicah, da bi po njih »splezal« kvišku. Palici, ali bolje, samo eno, upreš zelo plosko v tla, potem se pa oprezno spraviš na kolena nad smučmi in se nato vzravnaš.
Ko korak že nekoliko obvladaš, se lotiš dolge hoje. Za začetnika je dobro, da izpočetka pravilne kretnje nekoliko pretirava. Kolena morajo biti zmerom elastična in prožna, telo nikoli v stanju mirovanja, nego v stalnem enakomernem gibanju naprej, vsaka obremenitev prednje noge naj bo podobna presekani sklo-nitvi. Precej sklonjeno koleno naprej potisnjene noge pride kakih deset centimetrov pred vrh Čevlja.
Ko ti je hoja prešla v meso in kri, se začni učiti krmljenja (obračanja). Kadar zakrmiš na levo, preneseš težo z leve noge, ki jo potegneš za dolžino čevlja nazaj ter dvigneš peto. Telo mora biti lahno nagnjeno naprej. Zdaj poženeš levo nogo naprej — brez upogiba kolena — leva smučka pride zraven konice desne smučke pravokotno nanjo, leva noga stoji ohlapno in brez moči v stremenu. Zdaj zavrtiš počasi gornji život na levo. Leva smučka se istočasno zavrti na peti in obstoji vštric z desno. Ko si vjel ravnotežje, preneseš težo na levo nogo in poženeš iztegnjeno desno nogo v loku okoli leve smuči, dokler ne pride zraven nje.
Pravilna drža pri drsanju je odvisna od tega, ali se pravilno držiš pri koraku; telo, ki je sicer nagnjeno naprej, nagneš malo nazaj, obenem zadnjo nogo nekoliko upogneš, tako da se obe nogi nekje pri kolenih rahlo dotekneta. Obe smuči morata biti druga tik druge. Nato zadnjo, razbremenjeno nogo z odločno kretnjo suneš naprej — ne privzdigneš! — kakor pri koraku. Ko si za-, vzel na vrhu zložnega pobočja ta položaj, se lahko takoj spustiš v enakomerno drsenje. Za začetnika bo dobro, da ostane v tej drži ves čas, posebno tedaj, če postane- strmina spodaj položnejša.
Pozneje šele se učiš pravilne drže pri drsenju. Kakor hitro se spustiš, preneseš težo telesa na zadnjo nogo in nagneš gornji del telesa. Oči ne smeš nikoli upirati v konice smuči, temveč vsaj nekaj centimetrov nadnje.
Za zavore in obstajanje je potrebno že precejšnje poznanje smuške tehnike. Zadnja, razbremenjena noga mora paziti, da pride s peto kakih 60 centimetrov od prednje smučke. To se zgodi na ta način, da oprezno podrsiš po snegu. Tak z£vor najbolje napraviš na notranjem robu smučke, pri čemer moraš paziti, da ne zadeneš v prednjo smučko.
*
To bi bili prvi in najvažnejši nauki za pravilno smučanje. Ko začetnik vse to obvlada, sme že biti malo ponosen in lahko začne poma-lem koketirati s telemarki, kristja-nijo in nemara celo s skoki.
IdatocMUi, storite st/ojo dolžnost -pOCCU/HOfe MCOCMHO!
Waleški princ je lepega dne v nekem češkem kopališču pričel nositi »panama«-klobuk. To je seveda takoj postalo moda. Takrat še ni bil Edvard VII.; dičila ga ni bogata krona, temveč lahek klobuček iz eksotične slam© je pokrival njegovo ostro oblikovano glavo. To je vsem neverjetno ugajalo. Panamski klobuk je postal tako rekoč stanu primerna potreba. Drag je bil pa neverjetno. Ze takrat so plačevali za dober panamski klobuk 100—400 dolarjev in še več (v sedanji valuti 7—8 tisoč Din), samo da so se lahko ponašali z istim pokrivalom, kakor ga je nosil wale-škii princ. Za pristen panamski klobuk zahtevajo še danes toliko.
Te cene niso kar za šalo; šala je kvečjemu to, da panamski klobuk nima s Panamo nobenega opravka. Njegova domovina je namreč Ekvador. Tam raste posebna slama, iz katere ga izdelujejo, in prav itam žive Indijanke, ki ga pleto. Ekvador je pokrajina v južni Ameriki, na zahodni obali in kraji, kjer klobuke izdelujejo, leže tik ob obali. To je na najbolj vročem in vlažnem predelu ekvatorja. Glavni luki sta Manta in Monte Cristi, majhen kraj, kri leži prav blizu njiju, pa je važno središče izdelovanja.
Manta je prav majhna luka. Prav za prav je kup peska, na katerem so postavili Indijanci nekoliko kolib iz bambusa. Osli se valjajo po pesku, tisoči pelikanov pa krožijo kar tako za zabavo po zraku. Nepričakovano se zaženo v vodo, kakor ljudje, z glavo naprej. Pa so že spet na površini in žlabudrajo zadovoljno s svojimi kljuni, v njihovem vrečastem vratu — jedilni shrambi — pa kar mrgoli ujetih rib.
S težkim avtomobilom sem se peljal 20 km dobri dve uri, da sem prišel v monte Cristi. Nam Evropcem je ta polževa brzina nerazumljiva. Ceste so naravnost strašne. Če že nismo obstali v pesku, smo kar padali iz lijaka v lijak. Tu pa tam so
Obupno enolična je služba telefonistke. Ves dan, vso noč vedno isto: »Številko prosiank — »Mogoče pozneje!« — »Naročnik se ne javi!« — »Številka je zasedena!«
Jones Abraham je na vse zgodaj vrgel niklast novec v svoj telefon. Zavrtel je številko, slišal je, da se je vod spojil, čul je, da je tam daleč nekje zazvonilo. Nihče se ni javil.
»Dovolite, gospodična, da vam nekaj naročim; silno važno je...« Telefonistka je bila prijazno dekle, pa je pristala. Jones je povedal svoje ime in svoj naslov, rekel je, da odpotuje, in navedel vse ljudi, ki naj jih obvesti. »Kar tako jim povejte: Jones je klical in je naročil, da jih pozdravlja in želi, da si naj vse njegove reči med seboj razdele. To je vse, gospodična, pa tisočkrat hvala!«
Telefonistka se je zamislila: »Prečudno sporočilo, kot oporoka zveni.«
Nemudoma je poklicala najbližnjo stražnico. Nadzorniku, ki se je javil, je povedala vso stvar. Do konca je niti poslušal ni. Ze je slišala, da s
zasuli pokvarjena pota z orehi iz Ta-gue, ki so trdi kakor kamen. Seveda se na njihovem uporu zdrobi slednja dobra vzmet avtomobila.
Moj voznik je najel malega Indijančka, ki je stal na ploščadi in naganjal črede oslov rin Indijancev na ta način, da jih je suval kratkomalo v trebuh.
Živi od vozniki smeti
Tako sem prišel v Monte Cristi. To je majhna indijanska naselbina na hribčku. Nekoliko dreves, nekoliko cest, nekoLiko hiš in cerkev. Vse hiše so spletene iz bambusovega trstja, stoje pa na koleh nekoliko nad zemljo. Dostop je mogoč samo po stopnicah, ki sličijo lestvam. Te stavbe so dokaj varne pred potresom, ker so prožne. So pa tudi prilično hladne; prst lahko vtakneš skozi steno, kjer hočeš.
Zagledal sem se torej v središču industrije klobukov. Bil sem sredi podjetnikov, kii so vsako leto izvažali za dva do tri milijone zlatih mark izgotovljenih klobukov. Bil sem ta-korekoč ob izviru najdragocenejših pokrival. Videl pa nisem prav ničesar nobene trgovine, nobene tovarne, nobenih klobukov, samo nekaj Indijancev. Solnce je bilo na zenitu, zemlja je puhtela v vročini, na strehah so pa sedeli okorni jastrebi. Tu ne sme nihče ubijati živali. Vse pojedo, vso nesnago; živi odvozniki smeti so. Na vseh drevesih, na vseh hišah sede. Nepremično, kakor da so sklesani iz granita. Odrevenelo in domišljavo.
Med domačinkami — delavkami
Domačinke so sedele pred hišami prav tako kakor one v Monte-Cristu. Splezal sem v prvo panamsko kolibo, kjer sem našel domačinke pri delu. Enonadstropni prostor je bil razdeljen s spletenimi stenami v tri dele. Tukaj je živela indijanska družina. Bilo je več hčera, rin hčera teh hčera, starši in strici. Kakšni so bili njihovi družinski odnošaji, seveda nisem
slušalko v roki vpije: »Stražnik De-nim, hitro! Abraham Jones 235,103, cesta — če ne gre drugače, kar vrata vlomite — pa hitro, kar vas noge neso...«
Ko je stražnik trkal na Jonesove duri, se ni nikdo odzval. Zagnal se je v vrata, ključavnica je popustila. Abraham Jones je ležal vznak v kuhinji na tleh. Vsi plinski petelini so bili odprti.
ii
V telefonski centrali je zagorela lučka. »Tu poročevalec lista N. Jones se je poskušal zastrupiti. Policija trdi, da je že izven nevarnosti, in da se mora za svojo rešitev žaliva!iti samo neki telefonistki. To bo prav zanimiva zgodbica. Prosim vas, ali mi ne bi povedali, katera telefonistka je bila?«
»Obtoženka« je bila sama pri aparatu. Rekla je strogo po predpisih: »Uradna tajnost. Ne smem. Prav žal mi je!« Potegnila je zatič iz pretikala in se odzvala drugemu naročniku: »Katero številko želite...«	*
mogel razumeti. Bili so pa z menoj in med seboj zelo prijazni. V hiši je vladala čistoča in tudi stanovalci so bili snažni. Zenske so imele črne razpuščene lase. Neko dekle se je pozibavalo v viseči mrežnici. Rdečelas otrok se je igral z vretencem, ki je J>ilo s sukancem privezano na zid. Originalna igračka je bila, vendar se mi je zdela neprimerna za mladega fantka.
»Videl bi rad, kako delate klobuke,« sem prosil eno izmed žen. 0<5i so ji bile zarisane pošev, obraz ploščat, izrazite ličnice, koža pa rdeča kot oker. Zdela se mi je kakor pritlikavka; temni lasje so ji padali čez pleča do kolen. Prikimala je in me povabila v stranski prostor. Vsedla se je jahaje na klado. Eno nogo je postavila na tla, drugo je pa zvila p6dse. Nagnila se je globoko naprej.
V leseni hlod se je oprla s prsmi. Ta hlod je bil nastavek valjčastega lika, čez katerega je žena spletala skoraj do tal pripognjena dolge bilke slame. Na obeh straneh sta bili po dve posodi vode na tleh, in iz njih je vselej zajela toliko vode, da je slamo dodobra omočila. Samo na ta način je mogoče splesti klobuke fino in tesno. Drža njenega telesa je morala biti strašno mučna.
^Koliko časa, za božjo veljo, pa delate vsak klobuk?« sem jo vprašal ves osupel nad takim trpinčenjem.
»Poldrugi mesec,« mi je rekla. »Delam od' ■ ranega jutra -do desetift ’ zvečer. Klobuki so pa fini, gospod!«
»Koliko pa zaslužite?«
»Po sucre na dan,« mi je prijazno odgovorila.
Sucre bo kakih dvanajst Din. Raztogotil sem se. Računal sem in računal. Čim delj sem računal, tem večji je postajal zaslužek podjetnikov. Sedem sto petdeset Din je veljalo delo — za en sam klobuk, prodajali so ga pa za 100 do 200 dolarjev (7000 do 14.000 Din). To je uprav krvosesuo izrabljanje. Ni dolgo tega, ko je ekvadorski predsednik podaril predsedniku Združenih držav Hoovru tak izbrani eksemplar. Mnogo bolj me je razburjalo suženjsko delo teh domačinov kakor zaslužek podjetnikov. Gledal sem ženo, globoko sklonjeno skoraj v nemogoči drži, kako je spretno in neprenehoma vezala bilke. Ob hlodu sri je mečkala prsi, pod njo zvita noga ji je zdrvenela. Od sedmih zjutraj do desetih zvečer.
V sosednji sobi je zavekal otrok. Mene je zmotil, ženo pri delu tudi. Vretence je ušlo, nit se je utrgala. Vsa družina je složno iskala vretence po vseh kotih, jaz sem pa neopaženo izginil.
Premišljal sem o kralju Edvardu VII., o vseh tistih gospodih od takrat, mislil sem na vse gospode od danes, ki se pokrivajo s tako dragocenostjo. Nikdo izmed njih si ni nikdar razbijal glave, odkod tako visoke cene in kako nečloveško izrabljajo podjetniki uboge pare, ki te klobuke delajo, še ne sanja se jim, kakšno suženjsko delo opravljajo uboge Indijanke v Monte-Cristu, ki od napornega dela umirajo v cvetu mladosti. Če bi malo na to pomislili, bii jih menda klobuki — lahki kot pero — vendar nekoliko težili. *
Telefonistka
Gosi indijskih knezov
Moderne pravljice iz 1001 noči
%
Dr. Edmund Maliwa, profesor na univerzi v Innsbrucku, pripoveduje o svojih doživljajih na indskih knežjih dvorih. Profesorju se je z raznimi priporočilnimi pismi posrečilo, da so se mu v pravljični Indiji odprla vsa tista vrata, ki so navadnim potnikom zaprta. Profesor Maliwa pa je prišel v te kraje kot knezov gost.
Dvorni ples pri podkralju Indije
Dvorni ples pri podkralju Indije, v bližini Delhov. Kdor ga je kdaj videl, ga ne bo nikoli več pozabil.
Na tak ples je povabljenih približno poldrugi tisoč ljudi. V teh dneh ne najdeš v Delhih nobene sobe. Že mesece in mesece prej so si gosti zagotovili prenočišča.
Sprejemna dvorana je okrašena s cvetjem in dragocenimi preprogami. Kamorkoli se ozre oko, povsod vidiš pravljično krasoto. Med rdečimi paradnimi uniformami angleških častnikov srečaš slikovite indske narodne noše in bogata oblačila maharadž. Maharadže nosijo pisana oblačila iz svile in težkega brokata. Blaga so pokrita z dragulji in raznim zlatim nakitom. Gumbi so iz biserov, na turbanu se bleščijo smaragdi in sa-firi, okoli vratu jim visijo ogrlice iz suhega zlata, posute z brušenimi demanti pravljične velikosti. Vrednosti, draguljev ni moči preceniti. LaatpiK,s«.,pa .bržkone .dobro zaveda, v kako dragocen je njegov nakit, zakaj po polnoči sem opazil, da so nekateri odložili svoje ogrlice. Bufeti z jedili so napravljeni po evropskem načinu, vendar pa strežejo v dvoranah sluge v narodnih nošah — bosonogi.
V Jaipuru v srednji Indiji sem bil gost kneza neodvisnih držav. Njegova palača je zgrajena iz škrlatno rdečega peščenega kamna. Nikjer nobenega okna. Namestu oken vidiš v zidu kamenite mreže, ki prepuščajo le malo svetlobe v dvorane. Vsaka kamenita mreža je umetnina.
Sestavljena je iz najrazličnejših vzorcev. Namestu stopnic te vodijo vzbo-čeni, nagubani hodniki v višja nadstropja. Zidovi teh hodnikov so pa videti umazani.
Orožje, ki strelja in zbada
Z velikim ponosom so mi razkazali dvorano za dragulje in orožje. Med orožjem, ki je v prejšnjih stoletjih služilo izključno osebni rabi maharadže, sta zbudila dva modela mojo pozornost. Prvi je bil bodalo s precepljenim rezilom. Če je zadelo v živo meso, se je avtomatski v rani razkrečilo. Drugo je bilo orožje, ki je streljalo in zbadalo hkrati. Čudovita sestava bodala in pištole.
Enkrat sem bil gost pri poročnih svečanostih nekega manjšega kneza, radžija, ki je živel v srednji Indiji. Vsakemu gostu so prinesli jed v srebrnih skledčkah. Ribe, pečeno meso, drobno nasekljano kuhano meso, fino narezane prikuhe — vse je bilo polito z gosto svetlo rjavo omako. Omaka je bila sestavljena iz vseh mogočih začimb, ki so vzele mesu in prikuham njih lastni vonj in okus. Ves čas sem pazil, da sem se vedel kakor ostali gosti, vendar se mi je pri neki močnati jedi zgodila nerodnost. Močnato jed so nam prinesli v srebrnem ovoju. Bila je zelo sladka, polna mandljev, orehov in rozin. Odvil sem, srebrni odvoj in začel jesti. Zdajci sem pa opazil, da so vsi moji sosedje pojedli močnato jed s srebrnim ovojem vred. V neprijetnem spominu mi je ostalo žganje, ki so ga ponujali samo Evropcem. Žganju so primešani stoodstotni alkohol, olje, ambre, žefran in muškat. Žganje je bilo boli grenko od najslab-šega zdravila. Nehote sem skremžil obraz. Drugi kozarec so mi zredčili z rožno vodo.
Od 140 žena samo tri ali štiri
Edine ženske na slavnosti so bile plesalke, ki so se neumorno vrtele na odru. Žene maharadže pa se ni-
koli ne udeležijo slavnosti. Plesalke plešejo in pojejo, možje jih molče opazujejo. Oblečene so v krasne halje iz težke svile, posute z dragulji. Indska plesalka govori z rokami. Neprestano premika roke in izraža z njimi razna čuvstva. •
In zdaj bi vam še rad povedal, da so si naši ljudje napravili popolnoma napačno sliko o mnogoženstvu v Indiji. Videl sem samo enega maharadžo, ki je imel sto štirideset žena. Ko se je odpravil k svojemu sosedu na štirinajstdnevni obisk, ga je spremilo šestdeset žena. Večina vladarjev pa se zadovolji s tremi ali največ štirimi ženami. Preden si vladar izbere še kako ženo, se začnejo v družinah, ki bi prišle v poštev, razne spletke. Sovraštvo se konča po večini s strupom ali pa z bodalom.
Življenje maharadževe žene ni vredno zavidanja. Sinaha enega izmed najbogatejših maharadž je ihte prosila, naj jo vzamemo s seboj v Evropo, v deželo svobode; več najm ni mogla povedati, ker jo je odpeljal stražar. V avtomobilih se vozijo maharadževe žene, vendar ne moreš nobeni pogledati v obraz, ker so zakrite s težko brokatno svilo.
Boj med pantrom in merjascem
Življenje na indskih dvorih je prav dolgočasno. Nikjer ne najdeš ničesar, kar 'bi ti poživilo duha. Edina zabava maharadže sta žena in lov. Vsak vladar ima nekaj sto lovcev za svojo osebno rabo. Zelo čudno se mi je zdelo, da nisem videl teh lovcev nikdar oboroženih. Tudi ko so nas — goste — spremili na nevaren lov, so hodili ob naši strani brez vsakega orožja.
Zelo nriliubljeni so boji med živalmi. Tako na primer boj med nantrom in meriaseem. Po večini zmaga meriasec, ker se z občudovanja vrednim pogumom in besom zažene v svojega nnsnrotnika. Meria-ščevi zobje so hujše orožje kakor
£itMiai+sU6
Oni dan mi je bilo jako vroče. Toda nisem pil, nikakor ne, nego je bila ta vročina čisto drugačnega izvora. Pa sem jo mahnil tja pod Tivoli, po tisti saharski cesti in iskal hladu. Ravno sem bil pri vodoskoku, ko je bilo polnoči. Ne sicer hkrati, kajti ljubljanske oerkvene ure so jako emancipirane in gredo, kakor se jim kdaj zljubi. Pozimi bolj počasi, ker se kolesca od mraza stisnejo. Lepo so tolkle druga za drugo, štirikrat in dvanajstkrat. Vsaka po svoje. In res ne kaže zanikati potrebe te emanci-piranosti, kajti kdo bi sicer vedel, katera zvoni in katera ima lepši glas. Pa je tudd jako lepo, če takole zvoni polnoči po četrt ure na vseh koncih m krajih. Zakolobaril sem okrog tistega hentanega vgdoskoka.
Naenkrat je zavel mrzel veter. Kar godil mi je in se mi je zdel neznansko lep. Lepši od kavarne, kjer računajo še ,Dober dan* in ,Lahko noč*. No in je tako bilo, da se mi ni kar nič mudilo domov. Pa ti zapazim ne-
ffUsfno- TtiH Alfa
ko senco, ki se bliža. Ze sem hotel vprašati, ho-ho, kdo da je ta nočna ptičica, pa so se mi oči kar same od sebe raztegnile na široko. Miklošič je bil, da, tisti pravi, ki stoji tam pred sodnijo. Sesedel sem se na najbližnjo klop in trepetal. V slovnici sem vedno imel neke preglavice in ni, da bi se človek na Miklošiča kar tako požvižgaval, zlasti še, ako ima malo kosmato vest, namreč zastran slovnice mislim. Za njim so jo počasi primahali Trubar, Jesenko, Cojz, Cankar, Valvazor, Napoleon in še drugi. Na koncu še eden, prav počasi je prišel in ni bil nihče drugi kakor naš vobče spoštovani in sploh jako priljubljeni Fridolin Žolna s svojim prijaznim smehljajem in vedno dobro voljo.
Posedli so po klopeh, kakor ne bi bili duhovi. In izvolili predsednika, kajti kako bi sejali, preudarno in modro, brez poglavitnega predsednika. Po stari slovenski navadi so se takoj soglasno združili za Napoleona Zapisnikar pa je bil naš hlapec Jernej.
Prvo besedo je spregovoril pač prvi naš pesnik. Valentin Vodnik se je bridko pritožil, da nima zasluge za naše branjevke in da odklanja čast, stati tam na trgu. Potrpel da bo še petdeset let, kajti upa, da bo dotlej občina zgradila tam kaj lepšega. Dosti da je že potrpel iin naj si občina najame kjerkoli hoče kogarkoli, da tam stoji ali pa za zidavo kakršnekoli kredite, le njemu naj že enkrat napravijo malo lepše ozadje. Jelačič da je vsaj vodil nared in še spada na svoj trg v Zagrebu, on pa da ni bil niti general in ne spada na svoj trg v Ljubljani.
Zapisnikar je pisal.
Tudi Miklošiču ni bilo vse prav. Da nikdar ni imel opravka s paragrafi in da rad odstopi svoje mesto drugemu. Njega naj bi vsaj postavili na ono plat, da vidii svojo cesto.
Trubar se je pritožil, ker mu za hrbtom zidajo pravoslavno cerkev. On da sicer nima nič proti pravoslavnim bratom, vendar pa ne spada več v svoj paik. Naj bi ga vsaj postavili tja pred luteransko cerkev, ker menda niti pravoslavni ne bodo imeli nič proti temu, če ne bo stal pred njihovo cerkvijo.
pantrovi kremplji. Taki boji so zelo razburljivL Maharadže so zelo gostoljubni. Neprestano mislijo na to, kako bi zabavali svojega gosta. Mysurski maharadža (v južni Indiji), kjer sem bil teden dni v gosteh, mi je dal dvanajst sob, celo četo slug in šest avtomobilov na razpolago. Maharadža sam je živel samo od mleka in sadja. Vendar pa je bila moja miza vsak dan obložena z evropskimi jedili in pri večerji sem vselej našel steklenko pravega francoskega vina. Kot posebno pozornost mi je prinesel maharadža nekega dne jabolka, ki jih je sam odgojil. Jabolka so v Indiji prav tako redka kakor pri nas nasajene banane. Tam vsadijo jabolčno drevo v cvetlični lonček. Drevo raste samo nekaj let in obrodi komaj dvakrat ali trikrat do svoje smrti.	**
Paracelzov recept
V budimpeštanskem muzeju hranijo recept, ki ga je Paracelzus lastnoročno napisal. Namenjen je bdi kraljici Mariji, ki je obolela za sifi-lido. Po smrti Ludovika II. (v bitki pri Mohaču 1. 1526) je postala vladna namestnica na Nizozemskem. Tam se je sprijaznila z Erazmom Rotterdamskim, ki je stalno dopisoval s Para-celzom. Ta mu je poslal recept za njegovo prijateljico. Recept priporoča »laudanum metallicum«, ki so ga takrat še na dolgotrajen način pridobivali iz živega srebra.	*
čevlji in blago Iz sladkorja
Dvema ameriškima kemikoma se je po dveletnih poskusih posrečilo pridobiti dz sladkorja neko prožno zmes, ki ima prilično ista svojstva kakor gumi. Način pridobivanja je mnogostranski, tako da se lahko ta tvarina izdeluje v trdi zgoščeni obliki, ali po vzorcu stekla in kot popolnoma prozorna nezlomljiva tvarina. Poskušali bodo iz te sirovine izdelovati tudi blago za obleke in obutev. Baje je pridobivanje sila poceni. *
Cankar je prosil, da mu izberejo kako dostojnejšo ulico, kakor je ona nabrežna ob Ljubljanici. Misli, da je več storil za svoj narod, kakor mu ta zdaj kaže hvaležnosti. Celo poletje se mu je vzdigovalo od neznosnega smradu, naveličal se je pa tudi neidilične-ga pogleda na razdrto strugo.
Slišal sem le še Jesenka, ki je prosil S. P. D., da markira pot do njegovega spomenika, kajti nihče ga ne najde, in Milčinskega, kii je pobaral slavne zborovalce zastran svojega spola. Na svojem pogrebu je namreč opazil trikrat več dam kakor gospodov. Mladine, namreč tiste od 18. do 25. leta, sploh ne, kakor da ne bi bil nič zanjo skrbel. Le par mladih književnikov da je videl, ki so poudarjali, dal je pač njihova dolžnost, odpraviti v krtovo deželo svojega starega kolego in konkurenta. Nato pa sem ušel, ker sem se bal, da ne bi še kaj hujšega slišal.
V >Daj-Damu« sem se pokrepčal z ostro pijačo, pa je zabrenkalo eno. Ojunačil sem se in pogledal po Ljubljani. Vsi možje so že resno stali na svojih prostorih in strmeli na prečudni narod ljubljanski.
Parfum iz starih čevljev
Ubož, Ul SO- fnu stati ievtfi pd-H&sti miU^one. #df i/se- HOf\caui (nodecMl U&niia
Piše
Berry 0’Brien
Kaj pravi povprečni človek o starih čevljih? Nič. Kaj se dobi zanje? Prav tako nič. Torej: stari čevlji so za smetišče.
In tako je moral res šele mister Joseph Michelman iz Roxburyja v državi Massachusettsu (USA) priti in pobrati stare čevlje s smetišč — da si je iz njih napravil milijone. Ta pustolovska, moderna štorija se je takole zgodila:
Gospod Michelman starejši ima v Lancastru v Pennsylvaniji rentabilno tovarno za čevlje. Vkljub temu ga grize, da mu ne vrže še več dobička. Povečati prodaje skoraj ni več mogoče, toda — »prav za prav mora znesti velikansko premoženje, kar ljudje vsako leto zmečejo starih škar-pov na smeti!« je nekega dne dejal tako mimogrede.
Joseph, njegov sin, si je te besede zapomnil in pobral nekje par starih čevljev. Vzel jih je v svoj laboratorij in jih jel tam kuhati in peči v vlažni in suhi vročini z vsemi mogočimi kemikalijami. In pokazalo se je — res da šele po večletnih poskusih — da tiči v.takihle starih čevljih cela vrsta vrednot. Tako je iz starega usnja . najprej dobil kromoksidovo zeleno baTvilo, ki ga slikarji jako cenijo, ker je silno trpežna barvg in se tudi pod vplivom svetlobe ne izpremeni. S filtriranjem in pretvarjanjem je nato izločil, živalsko oglje, potem pa še amonijev klorid ali amonijakovo sol.
. Tn nato |e prišel na dan kalcijev karbonat in za njim pirokatehol. Le-ta se rabi pri razvijanju fotografij. Potem je dobil pirol in pirokol, ki spet vsebujeta razne važne in dragocene prvine. Najznamenitejša najdba iz starih čevljev je pa brez dvoma indole, ki se iz njega pridobivajo parfumi, zlasti jasminove dišave...
Razen kromoksidovega zelenila je našel še drugo barvilo, ki se iz njega izdeluje indigova modra barva. Jodol, ki ga je dobil, je osnovna tvarina nekega antiseptičnega sredstva, ki služi v iste namene kakor jodo-form. Nekateri strupi, Ivi jih je pod-, jetni industrijec »pridelal« iz starih čevljev, so podobni nikotinovemu sul-, fatu in se s pridom lahko rabijo v poljedelstvu za pobijanje škodljivcev. Tropokokain je pa uspešno mamilo za omrtvenje, za tako imenovano lokalno anestezijo; pravijo, da je zelo
učinkovito. In potem so dali stari škarpi še celo vrsto raznih olj in tolšč.
Čudovita stvar, kaj ne? Do zdaj smo znali iz starih čevljev napraviti samo troje: klej, gnojiva in umetne, usnju podobne snovi. V praksi pa je prihajala v poštev le tretja možnost, zakaj moderni čevlji so po navadi strojeni s kromovimi snovmi, krom pa jemlje usnju gnojilna svojstva.
Iz teh treh možnosti jih je zdajci, kar čez noč, nastalo domala sto! Saj
se nam pa tudi zares zdi hudo neverjetno in nezdružljivo z dosedanjimi |x>jmi: zdravila, protistrupi, barvila in — pred vsem — parfumi... iz starih čevljev!
Toda po drugi strani ni to nič tako neverjetnega, če se le nekoliko vživimo v sodobno stremljenje po radikalnem pretvarjanju vsega. Moderni kemiki ne iščejo kakor nekdanji alkimisti »kamna modrih«. Zato pa izdelujejo kalij-dušikove spojine, ki se rabijo za gnojiva ali pa za proizvajanje strupenih plinov, iz navadnega zraka. Ne pri rodnih strupov, ne naturnih gnojiv ne da zemlja sama toliko kakor jih producira moderna kemija.
In dalje: iz premoga vam danes dobivajo težka olja in bencin. Iz bombaža, lesa, kleja in drugih primesi vam moderni kemik napravi umetno svilo. Druga tekstilna blaga vlivajo in predejo iz stekla. Trdni, ognjavarni zidovi v Ameriki ne sestoje več iz kamna, betona ali železa, temveč iz — impregnirane slame!
Med pravljicami sedanje tehnično-romantične dobe po tem takem stari raztrgani čevelj, ki dš toliko čudovitih vrednot, niti ne igra preveč nenavadne .vloge...
H U MOR
»Vojno med Kitajsko in Japonsko.« Mati je zaslutila, da je to moralo biti nekaj hudega:,»In ti si kajpada moral spet Ibiti za Kitajsko?«
><Ne, mama,« zaihti malček, »bil sem Zveza narodov in so me določili, da naj napravim mir!«
Po ovinkih
»Očka! Očka!«
»Kaj pa se je spet zgodilo?« »Rokavico sem našel.«
»Bedak — kaj pa boš z e n o rokavico?«
»Na drugi gospod še sedi!« Hladnokrvno
Gost: »Gos je trda, kakor da bi bila že sto let stara!«
Plačilni: »Ne recite tega, gospod — gos te starosti sploh ne doživi!«
Doslovno
Zdravnik pride h gospodu Mac-Phersonu; seveda je bil Škot.
■ •»Bog daj dober dan! Moram vas kar sam obiskati.«
»Čemu, zakaj, zaradi česa?«
»Pred letom vam je umrla žena. Jaz sem jo zdravil, vi ste mi pa dali roko, da boste račun plačali, če jo ozdravim ali pa spravim na oni svet.«	f
»Res je!«
»Zakaj mi pa, za Boga, ne plačate?«
»Dovolite! Ali ste vi ozdravili mojo ženo?«
»Ne.«
»Ali ste jo vi spravili na oni svet?«
»Kaj si ne drznete...«
»Nu, kaj bi pa potem prav za prav radi?«	*
Prijazno
A:	»Pojdi, greva	v kavarno!«
B:	»Ne morem,	sem	popolnoma
suh.«
A:	»Kaj potem!	Kar	pojdi,	boš
popil	kozarec vode,	ki jo	dobim	pri
svoji kavi.«
Aktualna otroška
Otroci se igrajo na vrtu. Zdajci pa prihiti Miran, ves pobit in raztrgan, na ves glas jokajoč k materi.
»Kaj pa se ti je zgodilo, da si tako povaljan in raztrgan?«
»Igrali smo se, mama«, pripoveduje med jokom Miran.
»Igrali ste se? Kaj pa?<
no zobovje, če do jutri opoldne ne plačate dolžnega zneska, boim primoran naročiti v vseh dnevnikih takle oglas:
Celotno zobovje, skoraj novo, poceni naprodaj. Interesenti naj si ga ogledajo v rabi pri gospe Jeri Stiski, Petelinčeva ul. IB.
še tisti dan je imel Kocmur denar.	*
Logika
Junezek je pameten otrok. Prejšnjo nedeljo je dejal materi:
»Mamica, pomisli, stric Pavle je poljubil Minko.«
»To ni nič hudega,« mu je pojasnila mati, »saj se bosta čez štirinajst dni poročila«.
Janezek je dolgo in temeljito razmišljal. Naposled je pa vprašal:
»Kdaj se bo pa papa poročil z našo kuharico?«
Tehten razlog
»A zakaj se prav za prav hočete ločiti?«
»Ker sem poročen!«
Ni ga sram
»Joj, ljubi možiček, s takim raztrganini rokavom si bil v pisarni. Za božjo voljo, kaj si bodo misli tvoji tovarišii?«
»Nič! Reveži so sami oženjeni.« *
l<z škotske* tocte
Škot sreča svojega prijatelja na cesti.
■ »Sijajno, da te spet vidim, prijatelj,« vzklikne ves vesel. »Veš’ kaj, zvečer bi prišel k tebi na večerjo, da se malo v miru pogovoriva.«
1 »Imenitno,« odvrne drugi, »Samo pazi: Greš po glavni cesti, potem zaviješ na levo, nato na desno, dokler ne prideš do številke 41, tam greš po dvojnih stopnicah in odrineš prva vrata na desni z nogo.«
»Zakaj z nogo?« se začudi prijatelj.
»Nu, ker boš imel obe roki polni zavojev za večerjo.«
H-	'
Mladi Mc Plierson iz Aberdeena na Škotskem je čital zjutraj v časniku članek, da ni zdravo jesti, če je človek zelo utrujen.
Mc Pherson je vteknil časopis v žep in šel zvečer na dogovorjeni sestanek z nevesto. Hodila sta’ dolgo, zelo dolgo. Ko mu je začela tožiti, da je trudna, je pa Mc Pherson potegnil časopis iz žepa in dejal:
»Daj, tole preberi. Ravno sem te hotel povabiti na večerjo, a ker si trudna, kajpak ne smem.«
In jo je spremil domov.
»V nedeljo jih bom devet in dvajset!«
Nu, zdaj boš prav tako stara'kakor jaz!«,
»Da, toda jaz jih bom zdaj prvič devet in dvajset!«
Neprijeten opomin
Zobar Kocmur je čaka! že leto dni na plačilo. Gospa Stiska je dobila nove zobe, plačala pa ni. Zdravnik je pisal, opominjal, grozil, telefoniral — gospa Stiska ni plačala.
Sedel je tcrej in zapisal tako:
Veleblagorodna gospa!
Pred letom sem Vam vstavil celot-
’ Tašča
Gospod: »Ivan, danes morate iti na postajo; moja tašča pride. Za to dobite deset dinarjev.«
Sluga: »Če pa nnilQStljive ne bo?«
Gospod:	»Potem	dobite	dvajset
dinarjev!«
Kalvarija ljubezni
Roman iz naših dni. — Napisal P. R.
Povest, ki smo jo v prvi številki začeli prinašati, je napisal P. R. — tisti pisatelj, ki nam je dal že „Nezakonsko mater“. Naši čitatelji, ki so brali 1. in 2. letnik „Romana“ se gotovo še dobro spominjajo pretresljive ljubavne zgodbe, ki je takrat zbudila vseobčo pozornost in priznanje. „Kalvarija ljubezni14 je napisana po
resničnih dogodkih iz polpretekle in nedavno minule dobe in je pretresljiva slika človeškega trpljenja in strasti. Prepričani smo, da nismo mogli svojim zvestim čitateljem za novo leto bolj ustreči, kakor s to našo novo povestjo, ki jo bodo z velikim zanimanjem brali od začetka do konca.
KAJ SE JE DOSLEJ ZGODILO
Mladi odvetnik Ciril Milavec živi v srečnem zakonu s svojo ženo Ljudmilo in otročičkoma Božo in Markom. V Ljudmilo je zaljubljen kirurg Emerik Horvin, ki jo neprestano zalezuje; mož o tem nič ne ve. Nekega dne mora Ciril v Zagreb po opravkih; žena ima temne slutnje. Drugi _ dan se mož vrača nazaj. V vlaku premišljuje o svojem življenju in o svoji sreči. Takrat se spomni svoje prve študentovske ljubezni na Dunaju: Ilona Adelina Matos ji je bilo ime in vročekrvna Madžarka jo bila. Ko je spoznal Ljudmilo, je z njo napravil konec. Ko tako premišlja, zagleda nenadoma na kovčegu, ki je ležal na mreži v kupeju, ime nekega hotela iz Budimpešte in tri začetnice; I. A. M.
Nekaj trenutkov nato vstopi neka dama: bila je res Madžarka. Spoznala sta se tisti mah. Ilona hoče, da bi se Ciril vrnil k njej, on pa noče o tem nič slišati.* J!’ ’e ož?nien 'n da >'na dva otroka. Tofla Madzarke to ne bi motilo, samo da bi bil tudi njen. Ciril okloni. Takrat nenaden strašen tresk: vlak je trčil v drugega! Ciril je smrtno nevarno ranjen, Iloni se n j pa nič zgodilo. Tedaj se sklene užaljena Madžarka maščevati nad tisto, ki ji je ukradla Cirila, napiše nekaj besed na listek in ga stisne nezavestnemu Cirilu v žep.
V Ljubljani čaka Ljudmila koprneče prihoda svojega moža. Crne slutnje jo obhajajo. Naposled se ne more več premagati: na postajo pojde!
Tudi Marijana se ni mogla več premagovati. 'I udi njej so zablestele solze v očeh. In z ihtečim gl.asoj# je odgovorila:
»Razumem, gospa... razumem...«
Na ulici je Ljudmila poklicala izvoščka. In ko jo je pogledal z velikimi očmi, osupel nad njenim strahovito bledim obrazom, je kliknila:
»Na postajo!... Samo brž, rotim vas, brž!«
III
Ranjenec
listi dan okoli pol petih popoldne se je pred glavno postajo ustavil voz in iz njega je stopil mlad mož kakih tridesetih let, srednje postave, široko-pleč, z zagorelim, gladko obritim in mrzlim obrazom, tenkimi ustnicami in jeklenosivimi očmi, ki so se skoraj skrile pod košatimi črnimi obrvmi.
Obrnil se je k izvoščku.
»Počakajte me!«
Nato si je zavihal ovratnik svojega dragocenega kožuha in krenil proti vratom. A še preden je napravil tri korake, ga je ustavil neki glas:
>Glej, glej, dr. Horvin! Kam pa, dragi moj?«
K njemu je stopil drugi mlad mož, visok in eleganten, bledega, že nekam utrujenega, lahkoživega obraza z drobnimi brki in monoklom v desnem očesu.
"e rečete?« Govoril je nemški. »E, saj si ahko mislim. Prišli ste nekoga čakat na zagrebški izi v a ... akor jaz... Prišli ste pol ure prezgodaj... Kakor jaz... To pomeni, da je ta nekdo ženska... drugače bi bila tdlikšna točnost nenavadna in si je ne bi vedel razlagati.«
Droben nasmešek je zletel čez tenke ustnice možu, ki ga je drugi imenoval dr. Horvina.
»Pogodili, dragi moj Lerchenfeld.«
»Tak priznate?«
»Priznam.«
»In ta ženska?«
»Ta ženska...«
»Upajmo, da ni kakšna igralka... Nu, odgovorite vendar!«	b
»Ne, igralka ni... Toda ne razumem...«
»Da vas toliko izprašujem? Nič čudnega. Jaz na primer čakam malo Evo Miillerjevo iz Celja Ce ste tudi vi prišli zaradi nje...«
»Bi bilo močno čudno... Toda potolažite se!«
»Tak ne hodite po mojih sledovih?«
»Nikakor ne...«
»Nu, potem je vse v redu.«
Lerchenfeld je prijel Horvina pod roko.
»Kar vesel sem, da mi vas je dano po dolgem času spet videti... zakaj, ne zamerite, živ krst vas nikjer več ne vidi... na nobeni zabavi vas ni...«
»Pretiravate, prijatelj...«
»Nikakor ne! Glejte, ravno snoči so pri Kor-dinovih govorili o vas. Mala rdečelasa Alma, saj jo poznate, je trdila, da ste morali izgubiti svoje srce pri Bog ve kateri lepi dami, in da zdaj z njo jeste sladke ljubezenske bonbončke. Če je res, kar je pripovedovala, vas je že dvakrat videla na Blei-weisovem trgu, na vogalu Cvetlične ulice, kako ste stali na pločniku in nekoga čakali... koga drugega kakor neko damo!«
Blisk je šinil v Horvinove oči, nagel blisk, ki se je prav tako hitro utrnil. Na njegovih drobnih ustnicah se je prikazal prisiljen usmev. Toda odgovoril ni.
»Dajte no,« je povzel Lerchenfeld, »meni bi pa res lahko zaupali, saj sem vam prijatelj... Kaj ste
se mar res zaljubili?«
Dr. Horvin še zmerom ni odgovoril.
»Če*-že hočete vedeti,« je dejal po kratkem premolku, »da!«
»Tedaj nesrečna ljubezen?«
Naj je bil Horvin še tako gospodar samega sebe, ob tem vprašanju se je stresel, in še bolj prisiljen usmev mu je skrivil ustnice.
»Mislim, da ne bo več dolgo tako,« je odgovoril s trdim, mrzlim glasom, kakor bi odsekal.
»Kaj ne poveste! Človek kakor vi, mlad kirurg, ki je v kratkem času zaslovel po vsem mestu, vi, ki se ženske pulijo za vas, vi, ki vsi vedo, da ste bogati — ali je mogoče, da ste naleteli na okrut-nico, ki vas noče uslišati? Kaj se je torej usoda maščevala in hoče zapeljivca kaznovati za njegove grehe?«
Horvin se ni spustil v šaljivo-zbadljivi ton svojega tovariša. Na dnu njegovih jeklenosivih oči je gorel plamen sovraštva, jeze in besa.
»Na krivi poti ste s svojim ugibanjem, dragi moj. In tisto, kar je govorila vseh časti vredna gospodična Alma, je abotno. Vse, kar domnevate, je netočno. Če ljubim, ljubim to pot zares, in vem, zakaj.«
»Ni mogoče! Tak mislite prav zares pokopati svoje samsko življenje?«
»Da, tak je moj namen.«
»Kdaj?«
»Čim prej.«
In z rezkim, porogljivim glasom je dodal:
»Dva in trideset let mi je, prijatelj. Mislim, da je to tisla starost, ko mora človek misliti na to, da napravi spodoben konec ciganskemu življenju, če ni! drugega. Toda povedal sem vam, da imam za to še drugi razlog.«
»Ljubezen?«
»Natanko ste zadeli.«
Nervozno se je zasmejal.
»To vas čudi?«
Lerchenfeld je prijel svojo palico na sredi in jo začel zamišljeno tehtati.
»Ljubezen ne... pač pa to, da se mislite oženiti... Hudiča!... če naj bom odkrit, moram reči, da vam takih misli nikoli ne bi bil pripisal...«
»Imeli ste me za nepoboljšljivega lahkoživca in ženskarja, kaj ne? Nu, moj dragi, če naj bom iskren, vam moram priznati, da sem tega življenja
že sit. Človek se mora vendar že izpametovati in pogledati stvari takšne, kakršne so... Moj položaj, ki ste se malo prej blagovolili o njem tako laskavo izraziti, bi mi utegnil splavati po vodi, če bi še nekaj časa nadaljeval dosedanje življenje.«
»Splaval po vodi — zakaj?«
»Gotovo si lahko mislite, da sem si moral mnogo denarja izposoditi, če sem si hotel postaviti lasten sanatorij in vsaj malo proslaviti svoje ime. Moral sem se kajpak zateči k oderuhom... saj veste, kako je to.«
Lerchenfeld je z izrazom nehlinjene iskrenosti vzdihnil in pomembno prikimal:
»Na žalost!«
»Ko sem lani ustanovil sanatorij na Posavju, sem si moral izposoditi sto tisoč kron. Dični oderuhi so mi zaupali denar na moj talent. Mislim, da ga nisem slabo izrabljal.«
»Recite rajši, da ste ga odlično izrabljali! Vaš instinkt, ki z njim zadenete diagnozo, je čudovit. In bistrost vaših oči, kadar zarežete v človeško meso — dovolite mi tak izraz — vas bo še daleč spravila. To vsi vedo. Mislim, da oderuhom ni treba biti žal, če so vam zaupali svoj denar.«
»Motite se. Dva meseca je tega, kar je eden od njih hotel imeti denar nazaj. Dejal je, da je slikal, da strašno potratno živim... Izprosil sem-si nov rok, toda moral sem se mu zavezati, da mu v kratkem vse vrnem.«
»A če je tako, se ne boste...«
»Iz lastnega nagiba poročil, ste hoteli reči? Pač! Dekle, ki jo ljubim, je zelo lepa, in tako rekoč moja rojakinja, v Budimpešti je doma. Stvar sega že več let nazaj, toda reči vam smem, da se zaradi tega ni prav nič ohladila.«
Lerchenfeld je za trenutek pomolčal, potem je pa vprašal:
»In to dekle ste danes prišli čakat?«
»Da, prav to.«
»Od kod prihaja?«	•
»Iz Budimpešte.«
»Nalašč zaradi vas?«
»Zadeli ste. Tam se je začela najina ljubezen. O, v začetku je bila zelo plaha ta ljubezen, zakaj bila je edina hči bogatega posestnika in zato je stala visoko nad menoj, siromašnim študentom. Toda ona tega ni hotela videti. Samo da jaz sam nisem maral, da se poroči z menoj, dokler si ne napravim imena. To se mi je tu, v Ljubljani vsaj nekoliko posrečilo. Živel sem ves čas samo v hrepenenju, da se poročim z oboževanko. Dopisovala sva si... Nu, prejšnji mesec ji je umrl oče. Ostala je sama na svetu. Spomnila me je moje obljube in me pozvala, da jo izpolnim. Nemudoma sem ji odgovoril. In te dni sem dobil pismo, da je odpotovala iz Budimpešte in da prihaja k meni, kjer hoče poslej živeti. Nu, in davi sem dobil brzojavko, da se pripelje s popoldanskim brzim vlakom.«
»Saj to je cel roman!«
Crne Lerchenfeldove oči so se zlobno zasvetile in njegov glas je zvenel nekam porogljivo. Horvinu lo ni ušlo, toda napravil se je, kakor da ne bi bil opazil.
Njegovo pravkaršnje pripovedovanje ni bilo na besedo resnično. Toda poroka z bogato Madžar-ko... ta poroka, ki je tako dolgo hrepeneče čakal nanjo... desetkrat več bo vredna, če jo že zdaj napove!
Ne, Horvin ni maral razkriti temu človeku, ki bi že jutri razbobnal po vsem mestu, da je ta poroka zanj samo kupčija. Dobro pretehtana in pripravljena kupčija. Spretno pripravljena. Zakaj Ilona Adelina Matoš — tako je bilo njegovi izvoljenki ime — ni niti trenutek dvomila o njegovi dobri veri ne o njegovi ljubezni.
Srečanje v delikatesni trgovini
Ob šestili je bilo konec službe. To se pravi, čisto natanko in točno šest ni bilo, ko je Sonja stopila na cesto. Zakaj šef je imel nesramno navado: vselej kadar je ura kazala pet minut do šest, je začel narekovati pismo, in potem je zazvonil telefon, šest je že zdavnaj odbilo, pa je še zmerom govoril — o uradnih urah očividno ni imel pojma — a ko je naposled odložil slušalko, je dejal: »Nu, gospodična, zdaj pa napišemo še tole pismo...«
Sonja je sedela za pisalnim strojem; njeni prsti so hitro švigali čez tipke, hitro, hitro, a vendar ne prehitro, zakaj drugače napravi napake in bi morala vse skupaj še enkrat pisati...
Naposled je bilo tudi tega konec. Hitro se je še umila — človek mora vendar imeti snažne roke in ne gre, da bi šel z vso pisarniško umazanijo domov — in zapustila pisarno.
Tako je navadno manjkalo komaj pet minut do sedmih, ko je prišla do delikatesne trgovine na vogalu. Pet dinarjev je smela stati njena večerja. To je bilo v njenem proračunu natanko preračunano. Pet dinarjev ... Potem je z denarjem še kako šlo. Le tedaj, če je kdaj izdala samo štiri dinarje, si je smela drugi večer privoščiti dinar več. In če bi se ji kdaj posrečilo, da bi ves mesec dan za dnem porabila samo po štiri dinarje, bi si prihranila trideset dinarjev. To bi bilo za dvakrat kino ali pa za par svilnatih nogavic, škoda, da je človek tako požrešen ...
Delikatesna trgovina je bila zelo polna. Vse črno je bilo ljudi v njej. Posebno zoprna je bila Sonji neka debela dama, ki očividno ni računala, koliko bo izdala. Dvajset dek gnjati. Deset jajc, celo steklenico olja. »Ali že imate krape s paradižniki? ge ne? Kadar pridejo, mi jih, prosim, rezervirajte nekaj dozk
>0 prosim, milostljiva!«
Simpatičnejši ji je bil vsekako neki lepo oblečen mlad gospod. Kupoval je samo poceni reči. Še cenejše kakor Sonja. Odrezke. Konce klobas. Za dva do tri dinarje...
Kadar je potem Sonja s svojim malim zavitkom hitela domov v svojo skromno sobico, je dostikrat morala misliti na mladega moža. Na špiritovem gorilniku je žuborela voda za čaj. Sonja je varčno namazala na kruh sirovega masla, olupila klobaso in pogrnila mizo. Lepše bi seveda bilo, če ne bi tega delala samo zase... Pa ne. Njeni tovariši iz pisarne ne pridejo v poštev. Smešno! Šef: če kdaj povabi katero s seboj v drago restavracijo, je čez štirinajst dni gotovo ne bo več v službi. Saj poznamo take reči. Knjigovodja? Oženjen je in otroke ima. Z njim ni nič. Praktikant ... Če ne bi imel mozoljev na obrazu in ne bi venomer deklamiral svojih pesmi... Tudi nič. Ali bi se na cesti s kom seznanila? Ali pa odgovorila na kateri oglas? Ne, to ne gre. Kdo ve, kaj bi iz tega še nastalo...
Voda je začela kipeti. Sonja je vsula čaja v kozico, in med tem ko je jedla, reševala križanke. Tako je že od nekdaj delala. In potem je vselej poslala rešitev uredništvu.
Novela
Samo da nagrade še nikoli ni dobila ...
In potem je spet morala misliti na simpatičnega mladega moža, ki je še ceneje kupoval kakor ona.
»Če dobim kakšno nagrado,« si je rekla, »ga ogovorim. Rečem mu: ,Gospod, ali ne bi skupaj večerjala? Vi imate malo denarja, jaz pa tudi. In če je človek sam, je tako bedasto dolgčas.*«
Potem/bi mladi mož sedel tu, zraven nje. Tisti večer bi smela večerja stati za oba dvajset dinarjev. Za dvajset dinarjev se dva človeka trikrat bolje najesta kakor eden za pet dinarjev.
S takimi željami je šla Sonja spat. Z zanesljivostjo je vedela: nobene nagrade ne dobim, mladi mož bo še nadalje otepal odrezke, jaz bom pa večerjala za pet dinarjev.
Dokler se ni zgodil čudež. Dobila je nagrado. Petdeset dinarjev. Dosti ni bilo, a vendar ...
Tisti večer je morala po šestih napisati še tri pisma. Srce ji je razbijalo, ko je stekla čez cesto v delikatesno trgovino.
Pri vratih je trčila v mladega moža, ki je pravkar prihajal ven. Pozdravil jo je.
»Dober večer,« je rekel. »Kam pa tako naglo, mala gospodična?«
Sonja je bila nocoj preveč srečna.
Petdeset dinarjev ... Dosti to ni, toda enega, ne, dva prijetna večera si človek vendarle lahko z njimi napravi.
Zbrala je ves svoj pogum in rekla:
»Kaj ne, tudi vi nimate dosti denarja?«
Nekoliko začudeno, nekoliko dobro-voljno jo .je pogledal.
»Kaj je mar danes še kaj ljudi na svetu, ki bi imeli dosti denarja?« je vprašal.
»Da, jaz ga imam,« je odgovorila. »Dobila sem nagrado za rešeno križanko. Ali vas smem povabiti na večerjo?«
»To bi moral prav za prav jaz storiti,« je menil mladi mož.
»Ne, nocoj vas jaz povabim. Če vam je prav...«
»Navdušen sem!« je vzkliknil.
In Sonja je jela nakupovati. Dozo slanikove paštete. Sira, ogrske salame. In peciva. In sadja. Pet in trideset dinarjev jo je stalo. Prava reč!...
Tako je bila navdušena nad svojo srečo in nad pogumom, da se še zavedla ni, kako čudno in nenavadno je njeno početje. Da je ogovorila mladega moža, da je tujega ji človeka kratkomalo vzela s seboj do mov...
Vseeno! Človek ne zadene vsak dan petdeset dinarjev za križanko.
igadbci’, UaUoc bi si fo
HJcrtlacz izmislil
Pred kratkim se je zgodilo v Pragi: Voz cestne železnice št. 7 se ustavi. Neki majhen precej trebušast gospod stopi v oddelek za nekadilce. Pod pazduho ima knjigo, v ustih mu pa tiči goreča cigareta. Oblački dima mu vro iz ustnih kotov. Pravi dobro-voljček je videti. Mirno se vsede in se takoj zatopi v svoje štivo. Ze se razburjajo nekateri zaradi tolike nesramnosti. Debeluhar pa sedi, čita in kadi v miru.
Nekaj potnikov opozori sprevodnika na kadilca.
»Gospod, blagovolite cigareto ugasniti; kajenje je namreč v tem vozu policijsko prepovedano.« Sprevodnik mu je to povedal sila vljudno. Počasi je dvignil kadilec oči in odmahnil z roko, češ: ne razumem tvojega jezika. Neki gospod, ki ga je dim prav posebno dražil v nosu, je razburjeno vprašal sprevodnika, zakaj ne vzame predrznežu smrdljive cigarete. Sprevodnik pa je bil videti miren človek. Neprijetni potnik je še nekajkrat potegnil, vrgel ogorek na tla in ga pohodil.
Zdaj se je pa zgodilo nekaj neverjetnega. Vsi so zastrmeli v »nad-ležneža«; z največjim mirom je namreč potegnil iz žepa tobačnico, prav tako mirno vzel iz nje cigareto, jo omehčal s svojimi debelimi kratkimi prsti in vtaknil v usta. Iz drugega žepa je potegnil vžigalnik, pritisnil nanj in cigareta je zagorela. Gosti oblaki dima so se mu kadili iz ust in iz nosa.
Sprevodnik je napravil uraden obraz. »Prosim vas, da vržete cigareto stran, sicer .morate takoj zapustiti voz!« Zdolgočasen pogled mu je bil odgovor.
»Sva že opravila«, je rekel sprevodnik, ki je postal od jeze rdeč kot kuhan rak. Potegnil je za signalno zvonilo; voz se je ustavil. Sprevodnik se je divje zagnal iz voza, da pokliče stražnika. Vsi potniki so bili v napetosti in so se grozeče bližali kadilcu. V trenutku je vse utihnilo, stražnik je vstopil v spremstvu sprevodnika. Stražnik se je približal debeluharju in ukazal: »Prosim vas, da takoj zapustite voz, sicer bom moral rabiti silo.« Trdo in neizprosno so zvenele besede postave. Z zadržanim dihom so vsi pričakovali, kaj se bo zgodilo. Tišina...
»Nadležnež« je zaprl knjigo, vstal in zapovedujoče rekel: »Hvala, stražnik, da ste prišli.« Hkratu je zavihal obklad svoje suknje — pokazalo se je veliko okroglasto znamenje — in se obrnil k svojima dvema sosedoma: »V imenu zakona sta aretirana«. Kakor bi trenil jima je s stražnikovo pomočjo nataknil okove in odvedel zločinca iz voza...
Debeluh je bil detektiv. Zasledoval je dva zločinca, ki ju je videl stopiti v tramvaj. Toda sam jima ne bi bil kos. Zato je na rafiniran način s kajenjem prisilil sprevodnika, da je pozval stražnika in mu tako na način, ki ni mogel v onih dveh zbuditi suma, priklical dragoceno pomoč.	•
Bilo je res prijetno tisti večer. Sedela sta skupaj za mizo in Sonja je dajala mlademu možu poguma ter mu prigovarjala, naj si privošči. Vmes mu je pa pripovedovala o službi, o svojem proračunu in o ugibanju križank.
»Zdaj bi mi morali tudi vi kaj povedati. Kaj ste prav za prav?«
»Kaj sem? Nič posebnega, gospodična.«
»Gotovo zelo malo zaslužite?«
»Hm...«
»Nič hudega. Drugače ste zelo simpatični.«
»Res? In vi ste izredno ljubeznjivi, gospodična. Večkrat bi morala takole skupaj večerjati. Ne?«
Prikimala je.
»O, da,« je rekla.
Mladi mož je vstal, šel okoli mize k njej in jo poljubil. Bil je dolg, prisrčen poljub in se je zdel sam po sebi razumljiv.
»Ne maram, da bi zame plačevala,« je rekel, »drugič jaz tebe povabim.«
»Na odrezke?« ga je že hotela vprašati, pa ga ni, zakaj bilo bi strašno nespodobno, če bi na tak način pokazala, da ve, kakšen revež je.
»In v nedeljo,« je rekel, »v nedeljo napraviva lep izlet, če bo deževalo, pa ostaneva v Ljubljani in si ogledava kakšen film, in sploh ... Imenitna misel je bila, da si me povabila.«
»Kdo naj to plača, izlet, kino in...?« je pomislila Sonja. Toda na glas ni rekla.
»Tudi ti moraš kdaj k meni priti,« je zaprosil mladi mož. »Ali imaš rada pse?«
»O, in še kako!«
»Krasnega psa imam. Pravega dobermana. Hud je. Toda takoj zavoha, ali imam koga rad, in tedaj samo z repom mahlja.«
»Ali je tvoj?«
»Da.«
»Kaj si ga lahko privoščiš?«
»Moj Bog, saj ne stane dosti. Zelo skromen je.«
»No da.«
Siromak! Za večerjo si kupuje odrezke, zraven pa še psa redi...
»In do nedelje,« je rekel, »ti priskrbim še plašč za motorno kolo, in... Joj, nanj sem čisto pozabil, ko sem v trgovini kupoval odrezke za psa, in zdaj...«
»Za psa ... Motorno kolo... Potem pa nisi tak revež,« je zajecljala.
Nežno jo je poljubil.
»Ne... Toda zaradi tega se vseeno lahko shajava. Ali misliš, da ne?«
»Ne mislim,« je tiho odgovorila.
Pisalni stroj Woodstock
je v Ameriki na]bol| Iskana znamka. Tudi v Jugoslaviji, zlasrl v L ubljanl, jih ie že precej v rabi. Vsi se pohvalno izražalo o njem.
Generalno zastopstvo:
TIPKA, družba z o. z., LJUBLJANA Gledališka ul. 8. - TeL St. 29-70
MOST VZDIHOV
69. nadaljevanje
ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MICH EL ZtVACO
Tako govoreč se je Bembo skril v sosednji kabinet, od koder je slišal svojega pajdaša, kako je dajal zapovedi; kosilo je bilo servirano s tisto točnostjo, ki so jo pri Aretinu posvečali vsemu, kar je služilo želodcu... Pietro je nato zaprl vrata in poklical Bemba. Kardinal se je prikazal iz svojega skrivališča in sedel za mizo.
Moža sta jedla brez besede, oba zaverovana v svoje misli. Toda med tem, ko se je Bembo zdel miren, je jel postajati Aretino vse bolj in bolj nemiren. Večkrat je skušal začeti s kardinalom razgovor. Toda le-ta mu je zelo kratko odgovarjal.
Po končanem obedu se je Bembo vsedel kraj ognja, kakor bi se mu hotelo dremati..
»Ah!« je sam pri sebi zarenčal Aretino, ki je ves ta čas razburjeno hodil po sobi sem in tja, »pa se vendar ne misli pri meni nastaniti? Glej ga, že spi. Le kako se bo vse to končalo?«
Toda Bembo ni spal: samo premišljeval je in v duhu končaval priprave za odhod. Pri Aretinu je bil za nekaj ur na varnem; če bi komu prišlo na um, da ga zdaj napade, bi ga iskal v njegovi palači. Treba mu je le še noči počakati in nato oditi iz Benetk...
Ves problem je .bil zgolj v tem, kako pripraviti Bianco za beg.
Aretino se je naposled naveličal hoje po sobi; umeknil se je k oknu, kamor je bil potegnil mizico, in začel nekaj pisati.
Zdaj pa zdaj je od strani ošinil Bemba, ki se je zdel, da še zmerom spi. Kljub temu je videl, da je kardinala zdaj pa zdaj stresel silen drget.
»Gotovo sanja!« je pomislil.
Bembo je res sanjal, toda buden — in njegov zlovešči sen si je slikal krvav ljubezenski prizor, v katerem je mrtva Bianca postala njegov plen, ker živa ni mogla!
Počasi je mrak napolnil sobo. Večer je legel na zemljo, in potem je napočila noč.
Aretino je bil že zdavnaj nehal pisati; naslonjen na mizo je gledal Bemba z radovednostjo, v katero se je jel mešati začetek groze.
Zdajci je opazil, da ga nič več ne vidi.
V sobi je vladala črna tema.
Ogenj je bil ugasnil.
Pesnika je zazeblo. Zaklel je. Nato je vstal in stopil h kaminu, hoteč prižgati voščenko. Toda neka roka se mu je spustila na laket, in začul je Bembov hripavi glas:
»Ne prižigaj!«
»Zakaj ne?« je vprašal Aretino in vzdrgetal.
»Ni potrebno. Sedi in poslušaj.«
Zakaj Bembo ni maral luči? Ali se je mar bal, da bi se pri luči videlo, kaj misli in snuje? Ali se je pa bal, da se ne bi njegov mračni sen v luči razsul...
Aretino je bil spet sedel.
Bembo je izpregovoril:
^Oveh stvari sem te bil prosil: prvič, da obdržiš deklico kakih štirinajst dni pri sebi, in ti si mi jamčil, da se bo v družbi tvojih Aretink tisto, kar je pri Bianci preveč... deviškega, razkadilo.«
»Res je,« je gluho dejal Aretino, »obljubil sem ti... toda pri vseh vragovih, rajši bi si skoraj nakopal na glavo zamero samega kralja, in da me nisi plačal...«
»Molči,« ga je presekal Bembo. »Razen tega 81 m^i?kil» .dfl boš spravil Bianco iz Benetk.«
»Tudi to je res.«
»Nu, odvežem te teh dveh obvez, ki sem te zanju plačal vnaprej.«
Aretino je planil kvišku in zarenčal:
»Tak ti moram vrniti...«
»Ne, le pomiri se; nič ti ne bo treba vrniti — toda samo pod enim pogojem.«
»Govori...«
»Stvar je tale: sklenil sem, da že nocoj zapustim Benetke. Nikar ne vzklikaj, odveč je. Moj odhod je potreben in nepreklicen. Bianco vzamem s seboj. Gondola me že čaka nekaj korakov od tvoje palače, da me prepelje čez laguno... Ko bom čeznjo, bom rešen.«
»Rešen!...«
»Hotel sem reči, da je vse drugo igrača.«
»Da slišim zdaj tvoj pogoj.«
»Kako je ime tisti tvoji služabnici, ki si ji zaupal Bianco?«
»Perina.«
»Pokliči jo, tako da ostane Bianca sama. Potem mi boš pokazal njeno sobo. Moram deklico pripraviti do tega, da pojde z menoj.«
»Kaj poreče njena mati?« je vprašal Aretino ves v grozi.
»Saj ravno k njej pojdeva. Tvoja vest je tedaj lahko mirna,« je rekel Bembo z glasom strahotne ironije.
»Denar, ki si mi ga dal, je umazan!« je vzkliknil Aretino.
Bembo je zmignil z rameni in povzel:
»Tako torej, pokliči Perino in pokaži mi sobo, kjer je Bianca zaprta. Moja stvar bo, da deklico pregovorim, tvoja stvar pa, da naju izpustiš iz hiše, tako da naju nihče ne bo videl.«
»Prav. Počakaj me minuto.«
Aretino je šel.
Bembo je vstal.
Čakal je z utripajočim srcem in spačenim obrazom — prav tak, kakršen se je zdel Bianci v onem temnem gozdu.
Nekaj minut nato se je prikazal Aretino in dejal:
»Pojdi z menoj.«
Bembo je vztrepetal po vsem životu.
Za trenutek je nepremično obstal, kakor se ne bi mogel odločiti.
Potem se je pa odtrgal in šel za Aretinom.
Pesnik ga je vedel skozi več sob, ki so bile vse zavite v temo.
Naposled se je ustavil pred nekimi vrati in dejal:
»Tu je!«
XII
Kurtizanina hči
Videli smo v začetku prizora, ki smo ga pravkar popisali, da se je bil Aretino na Bem-bovo prošnjo, ali bolje zapoved, odkrižal svojega lakeja in ga poslal v Treviso.
Bembo je bil zahteval- naj bi Aretino tega lakeja — edinega, ki ga je videl ob njegovem prihodu v palačo — do drugega jutra zaprl. Toda poslanstvo, ki ga je Aretino dal lakeju, je njegovim namenom prav tako ustrezalo.
Ta lakej je pred Aretinovimi očmi stopil v čoln in pesnik se je pomirjen vrnil v palačo.
Čoln je odrinil.
Toda kakih pet sto korakov od palače je lakej zaveslal proti bregu in skočil na suho. Nato je naglo zavil proti Olivolskemu otoku,
naše Mupcade-
je še malo časa. Poravnajte čim prej morebitni zaostanek in obnovite Naročnino za 1. četrtletje 1933, ter pošljite rešeno skrivalnico. — Kakor smo obširneje utemeljili v 50. številki, smo rok za skrivalnice in obnovo naročnine podaljšali do prvih dni po novem letu. Zato takoj pošljite naročnino, če je še niste, da si pridobite pravico do tekmovanja.
dobro pazeč, da ne bi prišel preveč blizu Are-tinove palače.
Kmalu je bil na otoku. Stopil je v Dando-lovo hišo, brez obotavljanja in iskanja, kakor bi bil v njej že doma.
Bil je očividno znan v tej hiši, zakaj stari Filip ga je prijazno pozdravil: »Dober dan, Gianetto!«
Ta lakej ni bil nihče drugi kakor mladi mornar, ki ga je nekega dne Scalabrino srečal v Mestru.
Predlagal mu je bil, naj stopi v službo Rolanda Candiana.
Videti je bilo, da je Gianetto pričakoval koristi od tega, če zapusti Bartola Enookega in Sandriga in stopi v službo k Rolandu Candianu, drugače ne bi bil sprejel.
Roland ga je takrat dodelil k Aretinu, bodisi da bi tako imel pesnika pod nadzorstvom, bodisi da bi bil zmerom poučen o tem, kaj se pri njem dogaja.
»Ali je gospodar doma?« je vprašal Gianetto, ko je stopil v hišo na Olivolskem otoku.
»Ne. Bil je tu, pa je šel.«
»Kdaj se vrne?«
»Mogoče drevi.«
»Počakal ga bom.«
In Gianetto je res čakal in o^tal ves dan v hiši.
Ko smo to povedali, se vrnimo k Bembu, ki smo ga pustili pred vrati sobe, kjer je bila Bianca zaprta.
»Tu je!« je bil dejal Aretino.
Bembo je vstopil in zagledal Bianco sedečo za mizo.
Ko ga je zagledala, jo je vrglo kvišku. Instinktivno se je postavila za mizo, ki je tako prišla mednjo in kardinala.
Le-ta je z enim samim pogledom preletel sobo.
Pohištvo v njej je bilo skromno, zakaj Aretino je imel navado, da je obdajal z razkošjem samo tisto, kar so mogli ljudje videti in občudovati.
Zato je bila njegova palača povsod tam razkošna, kamor so imeli ljudje dostop, vse druge sobe so pa bile malone beraško opremljene.
V sobi tedaj ni bilo drugega kakor ozka postelja, majhna miza in dva stola.
Nasproti vratom je bilo okno z zastorom.
Bembo je zaprl vrata, vteknil ključ v žep, in delaje se, kakor da Biance ne bi videl, stopil k oknu. Odprl ga je in se ozrl ven.
Okno ni gledalo na prednjo stran palače, torej tudi ne na kanal.
Gledalo je v neko stransko ulico.
Bembo je ugotovil, da je uličica zapuščena in mračna.
Okno je bilo v prvem nadstropju, to se pravi kakih dvajset čevljev nad ulico.
Ko je Bembo vse to dognal, se je obrnil k Bianci, in tedaj je zagledal v njenih rokah drobno bodalo.
Zlovešč usmev mu je skrivil ustnice.
To pot je bil trdno odločen, da se ne da ugnati s to drobno igračko.
Na Bembov usmev je Bianca odgovorila s tako ravnim, tako trdnim pogledom, da se je zdel kakor plameneč odsev drznosti. Močna ko staroveška bojevnica je čakala sovražnika, s strahotnim mirom človeka, ki je odločen na vse.
Prvi dan njenega bivanja v Aretinovi hiši je v ostalem mirno potekel.
V trenutku ko jo je Perina odvedla iz sobe, je bila Bianca na koncu svojih moči, da si je bila komaj v svesti tega, kaj se okoli nje dogaja; strta od obupnega boja v gozdu se je dala brez odpora odvesti. Bembu bi bila tisti trenutek njegova nakana uspela, če bi bil izvršil nov napad nanjo.
Ko je prišla v Perinino sobo, je izgubila zavest.
Bodalo, ki ga je imela v roki, prava dragocenost, delo znamenitega milanskega orožarja Ferrere, to bodalce ji je zdrknilo na tla.
Perina je zagledala orožje.
Pobrala ga je in si ga zamišljena ogledovala; potem se je njen pogled dvignil k Bianci. Zmajala je z glavo in zamrmrala:
»Uboga sirota!...«
Razumela jel
Ko se je Bianca po njenem prizadevanju spet osvestila, je vznemirjeno pogledala okoli sebe, kakor da nekaj išče. In v njenih očeh je bila tolikšna tesnoba, da je Perino bolj presunila kakor prejšnja omedlevica.
»Tole iščete, kaj ne?« je dejala in ji ponudila drobno rezilce.
Bianca je željno segla po njem.
Potem je hvaležno pogledala svojo novo tovarišico in z nasmehom dejala:
»Vi ste mi prijateljica ...«
»Da,« je ganjeno pritrdila Perina, »nikar se me ne bojte!«
»Zdaj se ničesar ne bojim.«
Deklici sta se spogledali in si spontano segli v roko.
»Kje sem?« je tedaj vprašala Bianca.
»V Aretinovi palači.«
In videč, da jo Bianca začudeno gleda, je dodala:
»Mar ne poznate Aretina? ... Slaven pesnik je, ki ga ves svet pozna. Vse se ga boji zaradi njegovih satir, in vse ga občuduje zaradi njegovih poezij.«
Govorila je z nekim naivnim ponosom.
»Dosti denarja zasluži,« je nadaljevala. »Človek je, ki mnogo kriči, a v srcu ni slab. Me, ki ga dobro poznamo, ne moremo razumeti, da se ga ljudje tolikanj boje. Jako plemenit je in z nami zelo dober ...«
»Z vami?«
Perina je nenadno zardela.
Po njeni sodbi je bila Bianca nova služkinja, ki jo je pripeljal Aretino. In le predobro je vedela, kaj postane iz služkinj Pietra iz Arezza. In zato si je očitala hvalo, ki jo je pravkar izrekla svojemu gospodarju.
»Z vami?« je bila vprašala Bianca.
»Z nami... svojimi služabnicami...«
»Vi ste ena izmed služabnic gospodarja te palače?«
»Da ... sedem nas je ...«
Perina je bila v tako vidni zadregi, da jo je Bianca opazila in se jela izpraševati, zakaj ta zadrega. Število Aretinovih služabnic je ni začudilo; v palači njene matere jih je bilo še več.
»Tak,« je mirneje povzela, »pravite, da je gospod Aretino spodoben človek?«
»Da... to se pravi... za nas je dober. Toda zaupati mu vendarle ne smete.«
»Ne smem?... Zakaj ne? ...«
»Ne izprašujte me, gospodična ... toliko nedolžnosti vidim v vaših lepih očeh, da ne vem, kako naj se izrazim. Toda če mi hočete odkrito odgovoriti na moja vprašanja, vam bom nemara lahko pomagala ... Zakaj po vaši nepokvarje-nosti vidim, da niste za to ... kar smo m e postale.«
»Kaj ste pa postale?« je začudeno vzkliknila Bianca.
»Dobro me poslušajte. Aretina ne poznate, pravite. Ali vas je on poklical v palačo? In naposled, ali vas je vzel v službo kot novo služabnico?«
Bianca je vztrepetala.
»Ne, ne,« je odvrnila. »Mož, ki me je sem pripeljal, je ... tisti, ki ste ga videli.«
»Bembo?«
»Da, tako se imenuje.«
»O! To je pokvarjen in zloben človek. Gorje vam, če pridete v njegovo oblast! Toda kaj bi rad od vas? Kako to, da ste prišli z njim sem?«
Bianca je naivno in preprosto povedala svojo istorijo.	*»
Tako je Perina izvedela, da je Bianca hči slavne kurtizane, pri kateri je Aretino prebil preteklo noč. In ko ji je Bianca do konca popisala dogodek v gozdu, se ji je zdajci razodela vsa strašna resnica.
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srnice, ovratnike, zapestnice i. t. d. Perc, suši, monga in tika domače perilo
tovarna JOS. REICH
LJUBLJANA
»Smilite se mi,« je rekla in solze so zablestele na njenih-lepih očeh. »Tako lepi in mladi, pa v oblasti takšne pošasti!... Toda jaz vas bom rešila. Me vse, moje tovarišice in jaz vas bomo branile. Še Aretino sam vas bo ščitil pred tem človekom. In če bi bil toliko pokvarjen, da bi se zvezal z Bembom zoper vas, vas bomo me spravile od tod. Le pomirite se in zberite moči; zato se zdaj dobro najejte, potem pa naspite.«
»Da bi me spravile od tod!« je vzkriknila Bianca in zvila roke, »ravno to je nemogoče!«
»Zakaj neki?« je osuplo vzkliknila Perina.
»Ker mi je ta človek grozil z nečim strašnim! Če pobegnem, je moja mati... oh! moja mati...«
»Nu?«
»Izgubljena je! Čutim, da ta človek ne grozi s praznimi besedami. Razumela sem, da je resnico govoril, in da je v njegovih rokah strašna skrivnost, ki bi mogla mojo mater umoriti...«
»Če je tako, pa ostanite tu! Toda zakolnem se vam, da vas bomo vse branile!... Nikarite no,« je dodala, videč, da se je jel Biance spet polaščati obup. »Ker ni Aretino tisti, ki vas je spravil semkaj, ker vam torej samo Bembo grozi, bomo že našle potov in načinov, da vas rešimo. Le pomirite se!«
Na prigovarjanje Perine, ki ji je prisegla, da je ne bo zapustila, ko bo spala, je Bianca kar oblečena legla na posteljo. In skoraj še isti mah jo je objel globok spanec, poln zloveščih sanj; vkljub temu jo je okrepčal.
Pod .vee6r .se je< prebudila in zagledala Perino, ki je sedela zraven njene postelje in se ji prijazno smehljala.
Bianca je pustila, da jo je odvedla k mizi, kjer je bila pripravljena večerja.
Jedla je z dobrim tekom; bila je pač v tisti srečni mladosti, ko človeku nobena skrb ne vzame teka ne spanca.
Po končani večerji je hotela PeTina ravno povzeti prejšnji razgovor, ko je zdajci zaslišala glas Pietra Aretina, ki jo je klical.
»Za trenutek vas moram pustiti samo,« je dejala, »toda vrnem se takoj, ko opravim pri svojem gospodarju; najbrž mi hoče dati navodila zastran vas.«
Aretino je v drugič poklical; Perina je stekla ven.
Nekaj minut nato so se odprla vrata in Bianca je zagledala Bemba. Planila je kvišku, pripravljena na nov boj.
Kakor smo videli, je Bembo najprej pregledal ulico pod oknom, potem je pa okno zaprl in stopil k deklici.
»Vidim,« je rekel s svojim smrtnim usme-vom, »da imate še zmerom v roki to ljubko igračko, katere sledove nosim s seboj.«
To rekši ji je pokazal svojo obvezano roko.
In ker ni Bianca nič odgovorila in le še trdneje stisnila ročaj bodala, je povzel:
»Vidi se, da ste se vrgli po materi. Tudi Imperija je z bodalom usmrtila slavnega Gio-vannija Davilo; Svet desetorice še ni obupal, da bo naposled le odkril pravega morilca.«
Bianco je ledeno izpreletelo, in Bembo je ugotovil, da je vsaj na polju besed močnejši.
Spustil se je v primerni oddaljenosti od deklice na stol.
»Kakor vidite,« je dejal, »se vam ni bati, da bi aabil silo, kakor sem hotel v gozdu. Zatorej me lahko mirno poslušate, kar vam imam povedati.«
Toda mir v njegovem glasu je bil samo navidezen.
Njegov glas je trepetal.
Iz oči so se mu utrinjali zlovešči bliski.
Bianci se je zdel še groznejši kakor v gozdu, ko se je hotel pod zaščito teme vreči nanjo.
»Poslušajte,« je nenadno povzel Bembo, »še nocoj moram zapustiti Benetke. Toda preden pojdem, sem sklenil, da morate biti moji... In moji boste ...«
Deklica je silovito stresla glavo in pokazala ost svojega bodala.
»Ne razumete me,« je gluho nadaljeval kardinal. »Ljubim vas; ljubim kakor najblaz-nejši med blaznimi; vi me pa mrzite. Nu, prav, pa bova združila to mržnjo in ljubezen.«
In ker ga je zadel pogled neskončnega prezira, je nenadno pobesnel. Jezik se mu je zapletal, ko je hotel zakričati, tako da je onemoglo zaječal:
»Moja boš, zavrženo dekle, razumeš?... Jaz sam te bom prisilil, da boš moja!«
Hropenje se mu trgalo iz grla.
Iz oči so mu švigali bliski.
Visoko se je vzravnal, in njegova obvezana roka se je iztegnila proti Bianci, kakor bi jo hotela zgrabiti.
Zahropel je:
»Poslušaj me! Dovolj je licemerstva, dovolj jalove in bedaste nasilnosti. Ljubim te, in tudi ti boš mene ljubila. Na izbero ti dam... ali se mi takoj predaš, ali bo pa tvoja mati čez eno uro v ječi...«
Bianci se je iztrgal presunljiv krik.
Umaknila se je v najtemnejši kot sobe.
Bembo se ni genil.
Zarenčal je:
»Pridi!...«
Bianca se ni zgenila.
»Lepa hči!« je zarežal Bembo, »lepa hči, ki pošilja svojo mater pod krvniško sekiro!«
Drugi krik, slabotnejši, še obupnejši, se je utrgal Bianci iz ust.
Bembo je izprevidel, da je zmaga njegova.
Stopil je dva koraka naprej.
»O, mati moja!« je kriknila Bianca in čudno vedro pogledala Bemba z leskečočimi se očmi, »o, mati moja, umriva tedaj obe, ko je smrt najina edina rešitev...«
To rekši je dvignila roko in si z vso silo zadrla bodalo v prsi. Curek krvi je udaril iz rane.
Omahnila je na kolena in potem padla vznak.
Bembu se je utrgal blazen vzklik.
Zagnal se je k deklici, padel pred njp na kolena in ji s tresočimi se rokami privzdignil glavo. Njen obraz je bil že mrliško bled.
Bianca je za trenutek odprla oči in v Bemba se je uprl pogled čudne vedrosti, nedolžen in plah pogled, toda hkrati pogled neizrekljivega pokoja, kakor bi bila zdaj, ko stopa pred skrivnostna vrata smrti, naposled našla zavetišče* kjer nihče več ne more do nje.
»Ne boš umrla,« je zahropel Bembo, »ne smeš umreti...«
Dekličine ustnice so slabotno vzdrgetale.
S srepimi očmi, pol blazen se je Bembo sklonil k njej, da prestreže poslednje besede umirajoče. In čul jih je:
»Z Bogom, mati... z Bogom, Roland ...«
Z gluhim ječanjem je Bembo odskočil in izpustil Biancino glavo, ki je zamolklo udarila ob tla.
Tako je ždel, zgrbljen sam vase, z roko na očeh, in ko je pogledal, je videl, da je Bianca mrtva.
Žalosten in hkrati pokojen nasmešek je plaval na njenih brezbarvnih ustnicah.
Kurtizanina hči, neomadeževana devica, ki je rajši samo sebe žrtvovala kakor svoje žensko dostojanstvo, se je zdela kakor da spi v pokojnem snu.*
Kardinal jo je gledal z očmi, široko razprtimi od groze.
»Mrtva!« je jecljal. »Saj ni mogoče, da bi bila mrtva in da bi mi ušla! Ne, saj ni res! Ni mogoče ... samo spi...«
* Nekateri zgodovinarji pravijo, da je Bianco lastna mati odvedla v zloglasno hišo, da jo izroči Bembu, in da se je tam deklica zabodla, da ubeži sramoti. Kolikor poznamo Imperijin značaj, moramo to možnost odkloniti. Dejstvo s6mo pa drži, v vsej svoji tragični neizpodbitnosti; s tem da smo ga postavili v Aretinovo palačo, mislimo, da smo se približali zgodovinski verjetnosti, ne da bi pri tem zanemarili dramatičnosti dogajanja. Naj bo že tako ali tako, naši bralci so se že večkrat mogli prepričati, da smo se pri pisanju te povesti naslan:nli na zgodovinska dejstva.	Op. pisatelja.
filmom
Pripoveduje Gabrijela Miiller
V novem Ulinem filmu »Če ljubezen ustvarja modo«, v katerem igra moja ljuba sestrica Renata, najdem dobrodošlo pniliko, da poklepetam po otroško. Povedala boni vse. Nediskretna bom in hudomušna. Pa veste zakaj? Zato, ker imam Renato tako rada.
Renata naj bo šivilja, modo naj ustvarja!? Nehote se moram spomniti mladosti. Imeli smo punčko in Re-ni nikakor ni bila všeč njena oblek-ca. Zvlekla je vse krpe iz maminega predala. Seveda je poiskala najbolj pestre ostanke, ki jih je z veliko gesto kar na hitro ovila punčki okoli telesca. Kjer je kaj manjkalo, je skvačkala kos čipk. Punčkin kostum je bil kar nedosegljiv. Vse to je napravila z vzneseno naglico, mondeno in fantastično, toda brez temeljitosti. Z veliko vnemo je vse zamislila, za podrobno izdelavo pa Renata s svojo umetniško nravjo ni imela smisla. Komaj so se iglice zrahljale in izpadle je Renata dovolila ostalim družinskim članom, da so ji pomagali. Šivanje? Brrr ... S takimi malenkostmi se Renata ne peča. Menda je že v plenicah imela talent, da je drugim prigovarjala. Morali so torej vsi ženski člani naše družine, mati, sestra ali pa dekla šivati velikopotezne zamisli, da so iz njih nastale trdne oblekce.
Zmeraj pa ne gre tako. V šoli so zahtevali, da je vsaka deklica sama
napravila svoja ročna dela. Tu pa tam se je že našla kakšna tovarišica, ki je za Renato delala nogavice in iople varovalke za ušesa. Renata j/\ je v zameno napisala nalogo »a la Muller<. Ker je pa po večini učiteljica strogo nadzirala učenke, je morala diva že včasih sama kaj sešiti 111 splesti. Časih je znala prav dobro, če je le hotela. Njena domišljija je bila vkljub vsemu močnejša, kakor vnema za ročno delo. Plod te njene domišljije so bili nekoč o božiču kvačkani pokrovčki za lonce. Srčkani so bili in prepreženi z umetniškimi vzorci. Pri uporabi se žal niso obnesli. Spekla se je na prstih. Nismo je megli potolažiti. »Saj je bilo toooiiko lepše...«
Po letih je otroček šel že v gimnazijo. In premislite: že takrat je silila h gledališču. Pa ne k šolskemu! Šolske prireditve so ji bile samo nekako nadomestilo njenim sanjam. Kostum za neko takšno prireditev je bil
že izgotovljen. Tik pred glavno skušnjo pa je »zvezdnica« ugotovila, da se ji obleka ne poda. »Ta obleka je nemogoča; taka ne igram!« Jeza, obup! Kar na lepem je na enem kon-fli strgala obleko. To se ni dalo popraviti. Velik kos je bilo treba odražati in umetniško zoblikovati izrez. Strmite! Tisti mah je postal kostum prav mičen. Drugim se je zdel kakor pariški model.
Spet so minila leta. Šolska igralka je postala igralska šolarica, h koncu pa filmska igralka. In prav ta filmska igralka mora igrati majhno pariško šiviljo. Če le zna dovolj hitro šivati? Da, da! Saj zna, samo če hoče! Njene stare učiteljice bodo strmele, kako hitro in lepo se je navadila šivati. In še to. Iz jeze in ljubosumja ureže ta mala šivilja globok izrez na hrbtu večerne obleke, ki jo mora šivati. Prav tako kakor pred leti, ker je »toooiiko lepše...« Na modni konferenci ocenijo prav njeno obleko kot najlepšo. Novo modo je ustvarila.
Kako že pravi Ben Akiba? (In v tem primeru tUdii sestra, če se spominja nekaj let nazaj):	To	smo že
vse videli.	*
Harold Lloyd na delu
Ta
svoje
mali sloki človek je dokazal velike zmožnosti že v dobriH 350 filmih. Nikdar ne izgine z njegovega prijaznega obraza ljubezniv, nasmeh. Pri vseh njegovih delih — kakršnakoli jim je vsebina — je uspeh zmeraj enak: Občinstvo se smeje, občinstvo se inora smejati. Skrivnosti tega uspeha ni mogoče razodeti z dvema besedama. Če bi si ogledali nekaj njegovih poslednjih filmov, zlasti najnovejšega, »Nor za filmom«, s posebnim zanimanjem v pogledu sestave celote in razdelitve posameznih prizorov, bi potrebovali nekaj ur, da bi analizirali posamezne odtenke sestave.
Nekoč je Harold Lloyd pri intervjuju razlagal o načinu stvojega ustvarjanja. Za delo »Nor za filmom« je baje porabil leto in tri mesece. Ze sa-
morali: do solz so se smejali. Nikoli še ni bilo v kinematograski dvorani toliko grohota, kakor pni tej predstavi.
Kje je torej bistvo uspeha tega skromnega in preprostega moža —? Sam o sebi trdi, da je nor za filmom. Brez filma ne morem živeti, pravi, vendar brez posebnega poudarka. Haroid Lloyd je vse prej nego patetičen. To pravi kar tako samo ob sebi umljivo: dejstvo ugotavlja. Nje-
me priprave rokopisov so trajale dokaj časa. Zmeraj so se porajali novi zamisleki, ki jih je sproti beležil. Medtem ko so delali posnetke, je uvrščal zmeraj nove spremembe, popravljal in pristavljal. Šele potem so z delom nadaljevali. Filmski trak so rezali in spet sestavljali in preizku-ševali vsako sličico, precenjevali vsak prizor z ozirom na «elotni uspeh. Prav zaradi tega ni v Lloydovih filmih dolgočasnih in mrtvih točk in nobenega zapletijaja brez važnosti. V vsem je tempo, vse mora živeti, vsak pedenj filma mora gledalca zanimati. Najmanj kar Harold Lloyd zahteva, je, da se vsak gledalec vsaj nasmehne. Ko so predvajali v Berlinu »Nor za filmom« pred razsojevalnimi strokovnjaki, so se ti grizli v svoje go-bezdaške jezike. Nekaj so pa vseeno
gova norost za filmom je pa taka, da je skoraj s pretirano natančnostjo pri delu. In še nekaj je značilno zanj: Harold Lloyd noče ničesar drugega, kakor da je videti to kar je: skromen in preprost človek brez napuha in domišljavosti. Prav ta skromnost sklene prijateljstvo med njim in vsakim gledalcem že v vsem začetku. Občinstvo kjerkoli na svetu ve: tam na platnu je eden izmed nas. Nemara je bolj moder in prav gotovo bolj bogat*, pa tega mu ne zamerimo. Naš je in to je poglavitno.
Snovi za svoje iilme črpa iz življenja. Seveda mora to ali ono spremeniti z ozirom na filmsko tehniko in uspeh. Vendar pa je vsem ista smer skupna: mlad, neroden dečko, ki ne pozna življenja, se upre z vsemi silami v ovire — najsibodo že zunanje ali notranje narave; a do cilja se vselej kako prerine. Dekle, ki jo ljubi, si osvoji. Navadna popevka'. Čeprav je videti toliko priprosta, je vendar neverjetno zagonetna in zamotana. Saj jo pozna menda vsak človek ...	*
Pismo iz Berlina
Znano je, da ima vsaka filmska družba svojo ljubljenko, ki dobi največje, pajlepše in najhvaležnejše j vloge. Takšna igralka je pri družbi MGM Greta Garbo, pri Paramountu Marlena Ditrich, Ufa pa je dosedaj imela Liliano Harvey. To so film- . ske zvezde, ki jih je občinstvo tekom časa vzljubilo in zato so njih filmi vedno polno obiskani. To so igralke, ki uživajo velike simpatije filmskega občinstva, ki so kos naj-, večjim vlogam in ki jih radi gledajo prav tako moški kakor ženske.
Lilian Harvey, ki je bila Willyju Fritschu neločljiva partnerica dolga leta in uživala splošne simpatije, je zdaj vzela slovo od Evrope in odpotovala v Ameriko, kjer jo je angažiral Fox za nekaj filmov. Preden je stopila na parnik, se je poslovila pred mikrofonom od svojega občinstva in pri tej priliki se je zjokala. < Zjokala-se je, kakor se zjoka vsaka ženska, ko gre v neznano deželo in
zapusti za seboj prijatelje in... slavo. Ali bo pri Foxu napredovala, ali bo ameriškemu občinstvu ugajala, ali bo, ko se vrne v Evropo, dobila tam še vse svoje prijatelje, in ali ji bodo tako naklonjeni kakor zdaj... Kdo ve! Če je torej jokala, je imela za to dovolj razlogov.
Po odhodu Liliane Harvey je nastalo vprašanje, kdo bo stopil na njen9 prazno mesto. Res ima Ufa nekoliko nadarjenih mlajših igralk, ki bi s. svojim igralskim talentom, pa tudi zaradi svoje lepote in pri-
ljubljenosti imele pravico, da se po-težajo za to mesto. Kateri bo to uspelo, je danes še odprto vprašanje. Eno je pa gotovo; nobena ne bo to, kar je bila Lilian HaTvey.
Od mlajših igralk, ki delaio pri Ufi, so posebno priljubljene Renate Mtiller, Sybilla Schmitz, Katica Nagy, Tony van Eyck in Trnde von Molo. Ni pa izključeno, da pride na to prazno mesto katera manj znana igralka. Mosoče Ery Bos, Rosy Barsony ali katera druga. Za to vprašanje se danes ne zanimajo samo mlade berlinske icTalke in režiserji, nego tudi široka filmska javnost. ITpaimo, da nam bodo nanj prav kimlu odgovorili sami filmi nove Ufine produkcije.	*—n
Oerda Maurus, Kati«* N*gy in Renata MUller
Šibila Schmitz (Foto Ufa)
Takagi je bil predilniški delavec na Japonskem. Dvanajst otrok je imel in bolno ženo, stanoval je pa v leseni kolibi pred mestom. Šestnajst ur na dan je delal, pa še ni mogel s svojo borno plačo dostojno preživljati in oblačiti svojih otrok; saj niti časa ni imel, da bi se zanje zanimal.
Časih je sedel po večerih ves pobit pred svojo kolibo in ogledoval sosedne, ki so bile deloma krite s pločevino. Zamižal je s svojimi poševnimi očmi in mislil na svojo mladost v vasici Osagi. Mislil je na sinje nebo, na bele oblačke, na cvetove češenj in breskev... Takagi, doma iz vasice Osagi, je bil vzoren družinski oče; sanjav, tenkočuten ... Preopo-jen je bil menda vonj češnjevih cvetov v njegovi mladosti. Pa tudi trmast je utegnil biti, zagrizen in prenapet. Trdno je veroval v bogove svojih pradedov, v običaje svoje vasice, pa se niti v mestu ni mogel tega znebiti. Tovariši so se mu smejali, za norca so ga imeli. Takagi jih pa še povohal ni. Vedel je kaj hoče.
Dvanajst lačnih otrok
V tovarni so osnovali društvo. Njegovi tovariši in tovarišice niso hoteli več šestnajst ur delati. Hoteli so večje mezde in prost čas za oddih, kadar češnje cveto. Društvo se je razkoračilo in se začelo pogajati s tovarnarjem, čeprav zaenkrat brez uspeha. Takagi je užival. Ni se hotel vpisati v društvo, ničesar ni hotel slišati o tem. Bil je sam svoj, kmet iz vasice Osagi. Vsak naj bi zase skrbel, je rekel, sam, kakor kmet, ki orje njivo ...
Doma mu je dvanajst otrok lačnih. Večjo plačo bi potreboval, to je priznaval. Tovariši so si ga sposodili: »Več plače zahtevaj, tebi jo prav gotovo dado...« Niso mu dvakrat rekli. V pisarno se je odpravil ves ponižen in poln upanja. Gospod Kamei, debeli in napihnjeni lastnik, je bil zmeraj dobre volje.
»Kaj boš povedal, Takagi?«
»Zvišajte mi mezdo, gospod, dvanajst otrok imam ...«
Kamei je zazehal: »Več mezde, ne, prijateljček, to ne gre. Ne morem te bolje plačati, časi so slabi. Pojdi in delaj, Takagi!«
Pa re šel. Beračiti ni maral, ne, ne; bil je preponosen. Ves dan je premišljeval, tovarišem se je posmi-hal. ko so va dražili, poševne oči je krčevito ožil. 0, Takagi je dobro vedel. kaj dela, in se smehljal: »Le čakajte, videli boste...«
Drugi dan je kar zjutraj zavil v pisarno. »Več mezde mi dajte, gospod!«
Debeluhar Kamei se ie zasmejal na ves glas. Joj, kako je Takagi neumen!
»Rekel sem ti že. da ti ne dam večje mezde. Poidi in delaj!«
Takagi sc upira
Nič se ni jezil, smehljaje je odšel. Pa dobro! si je mislil. Pa ni šel v predilnico. Zavil je mimo kotlarne proti velikemu dimniku. Z grozo si je ogledoval tega velikana iz opeke. Njegova lačna deca ga je priganjala. Na prvi železni klin je stopil,, .pa se
2$odba iapOHsUepa delavca
ni nič več bal. Plezal je na visoki dimnik, žvižgal starodavno pesem o češnjevih cvetovih in se smehljal. Takagi je bil hraber. Ko je prilezel na vrh, se je napravil širokega, sedel je na odprtino dimnika in jo zamašil. Zmagoslavno je požvižgaval in gledal tako daleč, da se mu je zdelo, da vidi domače hribe.
Gledal je podse na tovarno, pisarilo in skladišča. Kar napihnil se je, če je videl tovariša, majhno malenkost tam spodaj. Sedel je Takagi in prisegel si je, da se ne premakne, dokler mu Kamei ne zviša mezde.
Prav kmalu je videl kurjača, ki je ves zbegan tekal okoli. Iz kotlarne se je vil gost dim. Tako! je mislil Takagi in se je smejal v pest. Kurjač se je vrnil s strojnikom. Ogledala sta si kotlarno, preklinjala in tekala ' okoli. Gost dim se je valil iz kotlarne. Strojnik je pogledal na dimnik. Vpil je, mahal in grozil možicu, ki je sedel na vrhu. »Dol se spravi, kaj delaš tam gori!«
Obrat zastaja
Takagi se je smehljal, gledal je v daljavo in užival svojo zmago. Na pol je že dosegel svoj namen. Ogenj pod kotli se je dušil. Takagi je bil kriv, da ni peč več vlekla. Ogenj je ugasnil, para se je ohlajala, parni stroj je zastajal in stroji v predilnici so od začudenja škripali. Delavci so se vsuli na dvorišče, mislili so, da gori, ker je bilo vse v dimu. Opazili so, da je Takagi na dimniku.
»Hej, Takagi!« Smejali so se porogljivo. »Neumni Takagi, na dimniku sedi. Hej Takagi! Hahaha!...«
še gospoda Kameia je trušč privabil. Prišel je iz pisarne, debel, okrogel in zasopel. Opazil je dim, preplašil se je, kričal in plesal po dvorišču kakor baloh. Cul je, da ljudje vpijejo: »Ha, ha, Takagi!« in res ga je že zanledal vrh dimnika. Kamei je pobesnel. Delavci so se umaknili. Na sredi dvorišča je stal sam Kamei in kričal:
»Mi greš dol! Takoj zlezi dol!«
Takagi se pa smehlja. Odkima. Dobro ve, da ne sme zdaj od Kame-ja ničesar zahtevati; preveč je jezen. Takagi ima pa čas.
»Policijo pokličem!« se dere Kamei.
Strojnik prične plezati na dimnik, pa se premisli. Boji se. Kamei vpije, zapoveduje naj nekdo spleza gor, pa se nikdo ne zgane. Tovariši se muzajo in se vračajo v delavnice. Ne da se jim plezati na dimnik, da bi jo skupili. Kamei divja. Takagi se smehlja in premišljuje ali je uspeh že blizu. Kamei zahteva ognjegasce, krili z rokami. Naenkrat se pomiri in se vrne v pisarno. Saj se bo naveličal ta nepridiprav; bo že sam rad zlezel z dimnika; večno vendar ne more tam čepeti. Kurjač je pa med tem naložil premoga. Z vročino bi rad pregnal Takagija. Ne posreči se mu: ogenj se duši, noče se razgoreti.
Čez uro pride Kamei spet, > kriči in žuga, ves hripav je že. Trebuh se mu stresa od jeze. Ljudje že govore, da sedi nekdo na dimniku. Vse polno se jih zbira na ulici, v vrata pritiskajo in se ,rogajo Kameiju.
• t •
Takagi se razjoče
Celih šest ur je preždel Takagi na dimniku, motil je delo, kotli so ugašali. Kamei se premisli. Nič več ne vpije. Prosi: »Takagi, spametuj se, pridi dol, no, pridi!«
Zdaj, misli Takagi, je pravi trenutek: »Zvišaj mi mezdo, pa pridem dol.«
»Dobro. Zvišam ti mezdo.«
»Za gotovo?«
»Prav za gotovo!« mu zatrdi Kamei in širi roke.
»Vidite?« se je potem bahal Takagi. »Vsak se more samo nase zanesti.«
Takagi dela kakor čebela, smehlja sft in misli na svojo vasico Osagi, boža svojo deeo. Zviti Kamei pa prelomi besedo. Nič mu ne zviša mezde. Spodnja dva klina na dimniku ukaže odstraniti, da bi Takagi ne mogel spet gor. Takrat mu pa odpove službo. Takagi ne verjame, ne razume, ves potrt je in teče v pisarno. Debeluhar Kamei zeha in ukaže, naj ga vržejo pred vrata.
Zdaj sedi Takagi pred svojo kolibo in joče. Žena in otroci stoje okoli njega in tulijo iz obupa. Takagi joče, ker je bil neumen. Nikoli več ne bo plezal na dimnike...	*
Dvanajst ur z mrtvim sinom na prevrnjenem čolnu
Kapitan parnika »Walter Korte« je zapazil pred nekaj dnevi v swine-miindski ožini prevrnjen čoln. Neki mož se je ves onemogel držal za rob. Ko so potegnili nesrečneža na parnik, so zapazili, da je bilo na čoln privezano truplo mladega moža. Parnik se je odpeljal v Swinemiinde. Tam so spravili ponesrečenca v bolnišnico, kjer so ugotovili, da je to triinpetdesetletni ribič Otto Haack iz Zinnowitza.
Ko se je ribič zavedel, je povedal, da se je s svojim petindvajsetletnim sinom prejšnji dan odpeljal v čolnu na morje. Proti večeru ju je pa zajel vihar in jima prevrnil čoln. Oba sta se držala za rob čolna in se ure in ure obupno borila proti valovom. Tedaj pa so sina zapustile moči in se je jel potapljati. Oče ga je v strahu, da ne bi utonil, privezal na prevrnjeni čoln.
Zjutraj ob treh pa ,je sin vkljub vsem očetovim naporom izdihnil. In oče se je potem še dvanajst ur boril z valovi, da mu ne bi ugrabili mrtvega sina. Šele po dvanajstih urah je prišla rešitev.	**
Premišljevanje
»Mamica, ali sem se res v januarju rodil?«
»Seveda; otrok moj!«
»Kako to? Mamica, motiš se; saj so januarja vse štorklje v Afriki!«
hoši bcald
Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo po 20 Din. — Rokopisov ne
vračamo.
Tudi znamenje časa
Pride delavec in prosi za izplačilo trdo zasluženega denarja. Delodajalec se izgovarja, da zarodi pomanjkanja denarja ne more izplačati. Ker delavec denar nujno potrebuje za vsakdanje potrebščine in bi bil rad izplačan, prosi vsaj dve tretjini zaslužka, eno tretjino pa pusti delodajalcu za njegovo dobroto, da mu vsaj ostali denar takoj nakaže.
Gosp. urednik, ali ni to podcenjevanje lastnega dela in naravnost pomanjkanje samozavesti, na drugi strani pa nov način za izmozgavanje trpečega delavca?
Težke so take preizkušnje delavca, ki jim pa v sedanjih časih mora biti vseeno vsak kos m ne sme pustiti, da bodo njegove potne srage polnile žepe takim, ki jim je naklonjena milejša usoda. Suški.
Duševna hrana Mariborčanov
Mislim, da bo marsikoga zanimalo kakšno duševno hrano zauživajo Mariborčani.
Uradniški* sloji so po večini naročeni na slovensko časopisje, drugi meščani pa se najrajši krmijo z duševno hrano slabe kakovosti. Ta hrana nam prihaja po večini s severa. To so trije glavni tedniki, ki preplavljajo Maribor. Ti tedniki so vzrok slabi kolportaži naših slovenskih tednikov, čeprav imajo naši vsebinsko lepši materijal.
Da bodo bralci videli kako so ti časopisi razširjeni, navajam številke, ki pomenijo dovoz samo za prodajo, nevštev-ši raznih naročnikov.
»Wochenpost«, cena 1-50 Din tedensko 510 izvodov.
»Wochenschau«, cena 3 Din tedensko 318 izvodov.
»Erzahler«, cena 3 Din tedensko 183 izvodov.
Skupaj 1012 izvodov.
Torej dobrih tisoč izvodov na teden se razpeča samo v prodaji, in to so izključno listi jako slabe literarne vsebine.
Kum.
O modernih prerokih
Nikakor ne morem razumeti sila zavozlane zadeve, zakaj ciganke zapirajo, če prerokujejo, moderne preroke v lu-ksusnih hotelih pa trpe. imamo zakon, po katerem je najstrožje prepovedano prerokovanje za bodočnost brez vsake omejitve, pa je vendar med nami mnogo ljudi, ki žive izključno na rovaš ljudske lahkovernosti.
Še manj morem,razumeti, kako je mogoče celo to, da nekateri inozemski preroki javno preko dnevnikov vabijo ljudi, da jim na podlagi rokopisa povedo njih bodočnost, za kar naj jim v pismu vnaprej pošljejo za režijske troške »malenkostno« vsoto 20 ali več dinarjev. Eni iz rokopisa, drugi iz zvezd, dlani in oči, tretji spet kot znameniti telepati, parapsihologi, okultisti, metagrafo-logi in bogsigavedi, kako se še vse občestvo teh prerokov imenuje. Naši devizni zakoni pa prepovedujejo izvoz denarja v inozemstvo. Kdo bi mogel izračunati, kako ogromna vsota je že tako v pismih odpotovala v inozemstvo tem znamenitim prerokom?
Cigani za sladkor, kavo m staro obleko, gg. nadnaravni ljudje s preroškimi zmožnostmi za gotovino. Kdo je zdaj boljši od njih?	Spectator.
Preprosi« zimska kosila
Piše Nuša
Cncatevnc kosilo
Jodmen&korra juha. Prekajena svinjska rebrca. Kislo zelje, pražen krompir
Pol kile prekajenih rebrc operemo v gorki vodi in jih kuhamo v vreli, malo slani vodi. Pridenemo še nekoliko čebule, zelene in peteršilja ter pustimo počasi poldrugo uro vreti. Ko denemo kuhati meso, postavimo vodo za ješprenjček. četrt kile ga zadostuje. Operemo ga in kuhamo v 1 litru vode, pridenemo nekoliko soli, dve peščici lepih suhih opranih gob, nekoliko koščkov cvetače, paradižnikove mezge, košček ohrovta in pust:; mo, da ješprenjček počasi vre, prilivamo malo vode in ne smemo pozabiti zamešati ga od dna. Kadar je dobro kuhan, ga zmešamo z juho od reberc in pustimo, da še Četrt ure vre. Okajena rebrca zrežemo na lepe koščke, serviramo s kislim zeljem in praženim krompirjem.
Za 5 oseb stane 20 Din. Goveja juha z rezanci. Leča, govedina, praženi krompir
Pol kile govejega mesa kuhamo v treh litrih vode poldrugo uro, pridenemo ščepec soli, malo zelene, malo ohrovta, košček cvetače, nekoliko , muškata. Ko je meso mehko, odcedimo juho in zakuhamo vanjo domače rezance.
Leča
Pol kile leče izberemo, operemo in kuhamo, dokler ne postane mehka, na kar jo odcedimo. Na kozico denemo fino zrezano slanino ali mast. Ko je slauing ocvrta, zrežemo k temu eno čebulo. Ko postane čebula svetlo rumena, pridenemo še Ječo in jo pustimo 5 minut na gorkem. Nato denemo lečo v okroglo skledo, garniramo s kislimi jurčki ali malimi kumaricami, z govedino in praženim krompirjem. (Poleti lahko garniramo z odvrtimi jajci.)
Lečo pripravljamo tudi v omaki. Tu je ne odcedimo in vodo, v kateri se je kuhala,' porabimo. Napravimo svetlo prežganje iz masti in žlice moke, pridenemo še malo tenko zrezane čebule, nekoliko popra, 2 žlici kisa, 1 kocko sladkorja, malo soli in pustimo, da vre počasi 15 minut. Serviramo z mesom in polento.
Za 5 oseb sttuie 20 Din.
Juha, koštrunovo meso v omaki.
Jajnine.
Pol kile koštrunovega mesa dobro operemo in kuhamo v treh litrih vode, dokler ne postane mehko. Pridenemo vso zelenjavo za juho. Ko je meso mehko, odcedimo juho in zakuhamo vanjo pšenični zdrob. Sedaj si pripravimo omako za meso. Na kozico denemo žlico masti in napravimo iz žlice moke svetlo prežganje. Prilijemo nekoliko vode. Pridenemo malo soli, popra, peščico suhih opranih gob, žličko majarona., tri česue in nekoliko paradižnikove mezge. Vse dobro zmešamo in pustimo počasi vreti pol ure. Nato omako precedimo na koštrunovo meso, pustimo, da še malo vre ter serviramo na okrogli skledi in garniramo z »Jajninami«, katere smo zabelili z maslom ali mastjo.
Za 5 oseb 20 Din.
3c2/še kosilo
Goveja juha z močnatim ponvičnikom. Nadevane telečje prsi. Maslen krompir. Solata. Kompot iz jabolk
1 kilo telečjih prs operemo, izločimo rebra, nasolimo in napravimo z nožem odprtino za nadev. Nadev napravimo takole: v skledo damo dve v mleko namočeni ter izžeti žemlji, eno jajce, ščepec popra, nekoliko peteršilja, soli, majarona, žlice drobtin. Vse dobro zgnetemo in s tem nadevom napolnimo odprtino ter jo zašijemo z močno nitjo in pečemo v pečici počasi poldrugo uro. Med tem jo pblivamOi jz mastjo ali surovim maslom. Ko so prsa lepo pečena, odstranimo nit, zrežemo meso na lepe kose, oblijemo z omako, ki je ostala na pekaču, in serviramo na podolga-sti skledi ter garniramo z maslenim krompirjem. Solata. Kompot iz jabolk.
Goveja juha z rezanci. Telečja pečenka. Krompirjev puding. Surovo rdeče zelje v solati. Mrežni močnik.
Telečja pečenka.
1 do 2 kili telečje obistne pečenke osolimo lin pustimo približno 3 ure v soli. Nato denemo pečenko na pekač; malo jo polijemo z vodo in jo pustimo počasi poldrugo uro peči. Pri pečenju jo polivamo s svežim maslom, enkrat jo obrnemo v pekaču.
Ko je zlatorumeno pečena, jo zrežemo na lepe kose in polijemo z omako, ki je ostala pri .pečenju. Serviramo jo na podolgasti skledi, garniramo s krompirjevim pudingom in surovim rdečim zeljem v solati.
Krompirjev puding
Na skledico denemo košček svežega masla, pridenemo dva rumenjaka, 15 dkg kuhanega pretlačenega krompirja, dve peščici drobtin, 2 žlici bele moke, žlico nastrganega parma-zana, nekoliko sesekljane šunke, ščepec soli, žemljo namočeno v mleku in izžeto. Vse dobro mešamo 10 minut. Nato napravimo trd sneg iz dveh beljakov, ga polagoma zamesimo k tej zmesi, pomažemo sveže maslo v pudingov model in kuhamo puding 'V* ure v sopari. Ko je kuhan, ga polijemo z razbeljenim maslom in garniramo z njim telečjo pečenko.
Surovo rdeče zelje v solati
Rdeče zelje očistimo, odtrgamo posamezne liste, zvijemo jih po dva
in dva trdo skupaj in jih zrežemo kolikor mogoče na tanke -rezance. Nato operemo zelje v več vodah, pustimo vodo odcediti, stresemo zelje v kozico in ga potresemo -s soljo. Polijemo ga s finim oljem in kisom, pridamo -malo popra ter na drobno zrezano čebulo. Vse dobro pomešamo in serviramo k telečji pečenki.
Mrežni močnik
(Iz knjige receptov dr. Oetkerja).
Potrebščine: 50 dkg moke, 25 dkg skuhanega, pasi ranega krompirja 25 dkg sladkorja, nekoliko cimeta, klinčkov, limonovih lupin, pol zavojčka dr. Crato-jevega Baoktamida, 2 zavojčka dr. Oetkerjevega pecilnega praška, 8 dkg masti.
Priprava: N aprav i iz moke, krompirja (ki mora biti zelo močnat), sladkorja raztopljenega v K 1 vode, cimeta, klinčkov, limonovih lupin, Bactamida in pecilnega praška trdo testo. Razvaljaj ga do debelosti prsta, namaži z -marmelado. Del testa prej odščipni ter iz njega naredi čez -marmelado mrežo.
Nevarnosti prekinjene nosečnosti
Z ene še zmerom ne vedo, kako nevarno je prekiniti nosečnost. Nedavno tega je pisal neki nemški profesor v zdravniškem strokovnem listu o nevarnosti in posledicah prekinjene nosečnosti.
Nekatere žene odpravijo plod z izpiranjem maternice. Kupijo si posebne aparate od kakršnega brezvestnega potnika. Posledica je smrt. Tudi vbrizgavanje raznih kislin in jedkih tekočin v kri je prineslo že marsikateri ženi smrt. Namestu -odprave plodu je dobila embolijo (s krvjo se zavleče košček masti ali pa malo zraka v srce). Vse te metode, kakor tudi vbrizgavanje joda in moderno vbrizganje mazil je nevarno za življenje.
Prav tako je pa treba spet in spet naglašati, > da povzročajo tudi taka sredstva za odpravo plodu, ki so namenjena notranji uporabi, zastruplje-nje in smrtne slučaje, -med tem ko so neškodljiva sredstva te vrste, ali bolje: neškodljive količine takih sred-
stev, tudi neučinkovite in ne dosežejo svojega namena. Tu naj ponovimo besede, s katerimi sklepa nemški zdravnik svoja svarilna premišljevanja:
»Število sredstev za prekinjenje nosečnosti, ki so jih priporočali od starega veka pa do današnjih dni, je neomejeno. Le nekatere metode, ki jih poznajo zdravniki in ki nikakor niso popolnoma idealne, so znanstveno preizkušene in smotrno izvedljive. Njihova uporaba je osnovana na mnogoletnih izkušnjah in njihova strokovnjaška izvedba čin zdravniške umetnosti, ki so zanj poklicani samo tisti, ki dovolj obvladajo specijal-no področje ginekologije (ženskega zdravništva) in porodništva, da morejo s potrebnimi pripomočki učinkovito odvrniti nevarnosti takega pre.-kinjenja nosečnosti.«
To morajo žene vedeti: samo izkušen zdravnik in kirurg, ki je popolnoma vešč teh stvari, in ki je kos tudi morebitnim komplikacijam, se sme lotiti takega posla.	**
Popoldanski
Piše Brigita
Gotovo ima vsaka žena prijateljice ali znanke, ki jih časih povabi na popoldanski čaj. Kaj napraviš, da bo tako popoldne čim bolj prijetno? To ni prav nič težko! Samo nekaj previdnosti in nekaj ljubezni je treba za to. Navidezne malenkosti so časih velike važnosti.
Soba, kjer boš sprejela svoje prijateljice, naj bo dobro prezračena in primerno temperirana. Mizo pogrni kar moči čedno in jo okrasi s cvetjem. Vpitja otrok in drugih motenj se z vso energijo otresi. Ko pridejo gosti, mora biti že vse pripravljeno.
Kaj boš svojim gostom ponudila, za visi od tvojih razmer. Največja zapoved je, da je vse, kar ponudiš, dobro in okusno. S tem ni rečeno, da moraš gostiti prijateljice z najdražjimi stvarmi! Če postrežeš s kavo, naj bo sveže skuhana in dovolj močna. Caj je cenejši in če ga pra-
vilno pripraviš, prav tako dober. Vselej pa moraš paziti, da/ so pijače res tople.
Za obložene kruhke (sendviče) imam nekaj receptov, ki so že preizkušeni in ki so mojim gostom zmerom kar najbolje teknili.
Dve trdo kuhani jajci in eno sardelo prav drobno nasekljam, primešam soli, malo sladkorja, olja, popra in malo grenčice. To vse dobro premešam in premečkam. Z mešanico zdaj pomažem bele kruhke, ki sem jih že poprej tenko namazala s sirovim maslom. Taki kruhki so prav izdatni in okusni.
Drugi recept je tale:
Kruhke pomažem najprej s sirovim maslom. Potem jih potresem z nasekljanim prekajenim mesom. Iz zdrobljenega trdo kuhanega rumenjaka napravim na kruhku razne okraske. Poleg tega napravim še iz
zelene kisle kumarice tenke rezine, ki jih položim kot zaključek na kruhke. Taki kruhki so že na oko vabljivi. Lahko jih tudi ^krasiš z limono ali pa s kuhano rdečo peso.
Časih so napravile žene k popoldanski kavi ali čaju pogačo. Danes to ni več v navadi. Največkrat ponujamo svojim gostom kekse. Dober recept za kekse boš našla v vsaki kuharski knjigi.
Da je pogovor živahen in vesel, si gospodinja lahko že prej pripravi nekaj snovi, ki jo potem spretno spravi na dan. Če pa kdo izmed gostov kaj bolj zanimivega pripoveduje, potem je treba seveda svoje pogovore opustiti. Gospodinja mora biti zmerom vesela in ljubezniva. Nikakor ji ni dovoljeno, da bi govorila o svojih skrbeh in tarnala ali pa celo zabavljala čez moža. Gospodinja naj tudi pazi, da ne zaide pogovor v opravljanje drugih, odsotnih oseb. Če katera izmed prijateljic napade drugo, se mora gospodinja vzdržati
vsake kritike. In kakor hitro preidejo napadi na odsotne osebe, mora gospodinja spraviti pogovor v kak drugi tir. Če te kdo naravnost vpraša za tvoje mnenje o kaki odsotni osebi, govori le dobro o nji, čeprav ti morda ni tako po duši.
Ali ponudiš potem svojim gostom sadja, alkohola in sladkarij, naj odloči tvoja denarnica. Cigaret pa nikar ne pozabi postaviti na mizo. Če ostanejo prijateljice pri tebi do večerje, jih prav dobro in poceni pogostiš s krompirjevo solato in kuhanimi hrenovkami. Krompirjevo solato si že prej pripraviš in hrenovke so hitro skuhane. Tako večerjo sem že sama pripravila v splošno zadovoljstvo. Nekatere žene pridejo iz uradov trudne in morda še od obeda lačne in jim je taka improvizirana večerja ljubša od vseh drugih dobrot.
Kdor ima malo čuta in ljubezni do svojih gostov, jim bo tako postregel, da bodo vsi dobre volje in se radi spominjali prijetnega popoldneva.
črnci so nenavadno odporni
Domačini v Vzhodni Afriki, posebno iz dežele Somali, so za bolečine tako neobčutljiva, kakor ne bi imeli živcev. Ta otopelost in ravno-dušje, s katerim prenašajo bolečine, je nam Evropcem docela nerazumljiva. Znan angleški lovec si je na svojih lovskih pohodih po Afriki dal pripovedovati od svojega rojaka zdravnika Macintosha neverjetne dogodivščine. Zdravnik je bil nastanjen v Bušu in je lovcu tolmačil te bistvene razlike med belci in črnoi.
Macintosh je bil menda najboljši angleški kirurg in je iz neznanega vzroka opustil svojo obširno prakso. Naselil se je v tem skritem kotičku dežele Somabi, kjer se je s svojim zaslužkom komaj preživljal. Pripovedoval je, da nanese tudi v Bušu, da mora časih komu odrezati nogo ali roko. V Evropi, pravi, je to lahko, kjer je v vsakem večjem kraju dvorana za operacije in imajo zdravniki -vsa narkotična sredstva pri roki. Tukaj pa mora odrezati marsikdaj kak ud, ne da bi pacijenta poprej omotil. Pa je videti, da jim to ne stori mnogo.
V mnogih primerih sem to neobčutljivost afriških domačinov sam opazoval, pripoveduje lovec. Nekoč sem videl domačina, ki je ranil bivola in ai je moral poiskati primerno skrivališče. Stisnil se je med dve skali, ki sta stali toliko narazen, da je bilo baš zanj dovolj prostora. Bivol ga je stalno napadal in ga skušal prepoditi iz njegovega skrivališča. Z rogovi ga zaradi tesnih skal ni mo-
gel doseči. Odmikal se je, buljil predse in se vedno znova zaganjal proti skalam. Kar na lepem si je pa premislil in zaril svoj gobec med skali. S svojim hrapavim jezikom je venomer strgal po mečih in stegnih črnca, dokler mu jih ni ogulil do kosti. Molče je prenašal črnec te strašne bolečine. Ko je bilo zverini maščeva-' nja dovolj, se je š počasnim korakom obrnila in šla. Črnec je p.a ves v krvii po vseh štirih prilezel v vas in je bil še toliko pri moči, da je o svoji pustolovščini na dolgo in široko pripovedoval.	*
Med tem ko Je pobegnil, so ga sodniki obsodili
Na novi kriminalni sodniji v Berlinu se je zgodilo nekaj čudnega. Sodniki so se posvetovali zaradi velikega vloma, ki ga je izvršila velika tatinska tolpa. Medtem je pa obtoženec Peter Arnst izginil na sodnijskih
hodnikih. Čeprav so stražniki izginulega takoj nato pogrešili in za stražili vse izhode, ttiso mogli begunca nikjer več najti. Jetnik, ki je bil pri prvi razsodbi obsojen na poldrugo leto zapora, je pobegnil na ulico. Kako in kje je ušel, nihče ni vedel.
Sodniki so se spet sestali in razglasili obsodbo, da Petra Arnsta oproste. Ukazali So, da ga takoj izpuste. Arnst si je pa med tem že sam poiskal pot v svobodo. Morda se še danes potika okoli In se skriva, če ni zvedel, da so ga med njegovim begom oprostili.
Nove knjige
O. K. Chesterton: Orehi princa Sara-dina.' Detektivske zgodbe. I/, angleščine prevedel dr. Fr. Kimovec. Založila Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana. Str. 317. Cena vez, 65 Din, kartonirano 55 Din. — Chesterton, ki ga pri nas že poznamo iz Župančičevega prevoda »Moža, ki je
bil Četrtek«, je v te svoje ^detektivske« zgodbe vpletel svojevrstnega junaka: pre7 prostega moža. čigar skromna logika trga
krinke s še tako skrivnostnih zločinov. Oče Brown je detektiv, hkrati pa duhovnik in modrijan. Zato je neizmerno več kakor samo detektiv. Prikupljiv duhovnik, ki dobrohotno mežika v svet kakor star samostanski vratar skozi linico, kakor dober izpovednik skozi pregrajo, da te potem popelje v svojo preprosto in lepo duhovniško notranjost, ki očisti vsakega grešnika. Vsaka zgodbica ima svojo versko-filozofsko podlago in sleherni domislek očeta Browna blesti ko biser. Obrabljen dežnik ima pod pazduho, oblečen je v ponošeno črno suknjo in njegov obraz je otroško veder — tako hodi po sledovih človeške zablode, z bogatim srcem, ki kakor »božje kladivo« neusmiljeno kuje po ošabnih zakrknjencih, človek, ki se vsakomur smehlja in vsem odpušča.
Priporočamo knjigo kot nevsakdanjo posebnost v kriminalni literaturi.
V Lin
Kaite!. Ma i n. i„ linaraa
v nebotičniku, Ljubljana
S tem nam nudite možnost, da Vas pridobimo za stalnega gosta. Ko zapustit^ naš lokal bodete Kami sebi prunali, da ste pili najboljše vino in jedli sfcrbno pripravljeno zakusko za mali denar.
\	I	I• /«V*A' l//Q\I /
STO	SKS
Ako Vam nailist ugajat
IL
JU
•S
o
J.
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite bot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam
Brzojavni naslov: Rude Telefon interurban 2727 Telefon krajevni 2827
Bg
En gros: svinec, cink, cin, aluminij, baker, cinkova pločevina, svinčena pločevina, pocinkana železna pločevina (izdelek Cinkarne, d. d., Celje), žveplenokisla glina, aluminijev hidrat, bakrena galica, cinkov prah, katran, stare kovine, kovinasti ostanki, rude'vseh vrst
Kupufte domače izdelke
Dr. A. Oetfkerja
lOMv kul
Ootker
tma ia fcAnrftj
Šartfelf!
Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. ‘/« litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaSčenem modlu pri srednji vročini.
Dr. OeAerfeve
špecijalitete se dobijo v vseh Špecerijskih in dOliKatesnih trgovinah.
Dr. Oeilter, Maribor
jliiJ
Spolne bolezni«
»m
nq
I sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive bret atrupenih vbrizgavanj, brez Sivega srebra in salvarzana. Tisoči žen in mož enoduSno hvalilo svoje ozdravljenje (trajno) na priroden način s preparatom ,,VICjI-TABL“ brez moten) v lzvrševan|u poklica. Sijajna priznanja. Tlaoce zahval. „V1GI» I TABL“ učinkuje zajamčeno, sigurno in prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi. Prof. Herrv se Je o njih izrazil, da ..delalo prave čudeže". Uporabljanje Je za zdravje povsem neškodUlv°. <3«na Dini 120'-, posebno za stare slučaje Din 200 -. Poskusna poSUJka Din 90 -. Pošilja diskretno i	le	HAVELKOVA	Pharm. laboratof AIDE, Praga-Vinogradi.
Slezskd 116 -T. R. 801. Po5t. predal 28. C. S. R.
Izdaia v konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; urejuj*
za tiskarno odgovarja
in odgovarja B. Kern, novinar; tlika tlakama Merkur d. d. v Ljubljani; 0. Mibilek. val v Ljubljani.