Jožetovih 901et
»Dokler je človek kaj ncumen, je zagotovo še vedno mlad,« je govoril tistega februarskega sobot-ncga dopoldneva v šali Jože Brglez, 90-letni jubilant z Dolenjske 188, ko je sprejemal v kuhinji svoje starc ¦ hiše darila za rojstni dan (od predslavnic KS Peruzzi) in bil vcsel kot otrok in mladostno šegav. kol v svojih najboljših lelih.
Jože Brglez je eden tistih ljudi, ki jih smisel za humor noče zapustili niti na stara leta. To navzlic temu, da jc v svojem dolgem življenju skusil marsikaj bridkcga in da ga tudi zdaj v pozni jeseni življenja še vedno dajejo najrazličncjše nadloge.
»Ej. dajali smo se tam na fronti med prvo svetovno vojno. da je bilo kaj, a me ni pobralo,« je vrgel med drugim med nas na mizo. »Že z osemnajstimi leti so me poslali v strclske jarke na doberdobsko planolo, tepli smo se na Soški fronti. in včasih smo se približa-li sovražniku na vsega sedem korakov. To je bilo petnajstcga leta. Marca naslednjc leto pa so nas poslali v ofenzivo na Tirole; tam je bil še večji hudič, iz jarkov smo morali v snežene lunele, tudi štiri ali pet metrov snega je bilo. in bili smo vsi prezebli. umazani, ušivi. Ej, kar dvaindvajset mesecev sem bii kot mitraljezec v prvi bojni črti in moj 'švarcloze' je ves čas pel, da je bilo veseljc. Potem sem bil ranjen. To je bilo gori na Monte Kuku. Dobil sem strel v rame. Snežcnih tunelov je bilo zatne tedaj konec«
Jože je kot vrelec, ki bruha svojo vsebino, ne da bi se kdaj izčrpal. Pokončen in gorostas je še vcdno živa podoba pravcatcga huzarja. in najbrž je ludi teža let ne bo mogla kar tako zlomiti. Potem pa se na lepem zavrtinči v nov spominski preblisk: »Ja. kasneje sem bil tudi Maistrov borec. Za to so m"i dali tudi prizna-nje (tega nam je tudi pokazal). Potem pa še tista druga svetovna vojna. Le kaj je je bilo treba. V gradbenem podjetju, kjer sem tcdaj delal kot gradbe-ni inšpektor. sem ilcgalno vpregel s tamkajšnjimi aklivisti. Vedel sem. kje mi je mesto. Ko pa smo lakoj po vojni obnavljali progo Laze-Zagorje in sem potreboval izdatnejšo delovno silo. so mc postavili pred izbiro: Kaj imaš raje - italijanske ali nemške ujetnike? Odločil sem se za Nemce. Njihov jezik sem namreč poznal odlično.«
Jože tudi po vojni ni dosli počival. Brez dela mu ni bilo življenja. Niti ko je odšel v pokoj. ni odnchal. Skoraj do svojega 80. leta. vse do ženine smrti leta 1975, je opravljal svoje rednodelo. Nazadnje seveda le še honorarno. »No, tega pa le nikar ne pišite. saj vendar veste, kako malo imajo danes honorarce v čislih,« se je šalil.
Zdaj pa že nekaj časa ne dela več. Moči mu ne dajo. Lani marca ga je povrh še zadela kap. To je bil najhujši telesni udarec zanj. odkar se je pred 60 leti preselil z rodnih Orcl semkaj na Dolenjsko cesto. Tudi druge bolezni so ga začele zalezovati. »Kar dvakrat sem bil operiran na prostati. Daje me tudi ozeba. Pa sluh. Prvo mora biti še tam iz prve svctov-ne vojne. A bo že kako. Mora biti. Kadar ponoči ne morem spati. preprosto premlevam. kaj vse sem velikega napravil v življenju. To me ohranja pri moči, mi vliva potrebno samozavest.«
Jože Brglez tudi boleznim ne pusti, da bi mu docela segle do živega. In ne letom. In kaj priporoča vsem, ki bi radi dočakali visoko starost?
»Moj recept je sila preprost: pridno delati in kar se da skromnotiveti! Od lakote jih pri nas še ni dosti umrlo, od prenažrtosti pa že zelo zelo veliko...« BRANKO VRHOVEC