NEBESNI VETER Danijel  Dragojević
Nebesni veter, tako si neizmeren; veješ prah
drobnih hroščev iz zelene pokrajine v nov kraj. Porajaš
vrtince v njihovih domovanjih, slepiš jih s svojo
mogočno nemarnostjo. Močan si in zagotovo nisi mislil
nanje niti tedaj, ko si na videz zamiral, nisi občutil
njihove žive zaposlenosti, temveč si jih odnašal brez usmiljenja.
Tolikokrat sem se spomnil cvetnega prahu vseh teh kril,
njihovih množitev, njihovih zelenih hrbtov, nog in drobnih
popolnosti, ki jih iztrgaš zemlji in vodi in zavihtiš
v obsedeni ples smrti in padca. Ne zavidam tvoji skrajni čistosti,
s katero obdarjaš svet. Njihove zrahljane tipalke, noge in vretenca,
ki jih odpihuješ v nebesa so bliže blagemu trenutku
tišine in razumevanja kot tvoja moč.
Prostorom, v katerih se vijejo, podarjajo dušo, da bi se
naselila spodaj med dvema lahkima listoma, v razpoki zemlje
in stebla. In medtem ko jih, veter, raznašaš v nočeh in dnevih,
razširjajo vonj svojih zemeljskih legel, dih pričetega vrvenja.
759