56
Za poduk in kratek čas.
(Smešna in žalostna). Kako kratke pameti bo še tu in tam nekteri ljudje, naj pove sledeča prigodba , ki je skoz in skoz resnična. Pri N. C. blizo Celja je tamošnji učnik otroke popraševal, kako to in uno orodje doma imenujejo in za kaj da je to pa uno, postavimo: vile, matika, grablje, plug, sekira itd., kakor se po pametnem novem učilu otroci v ljudskih šolah sedanji čas izprašnjejo. Učenci, ki tega dosedaj še niso vajeni bili, mislijo, da to se pravi prazno slamo mlatiti. Kakor hitro toraj pridejo domu, povejo svojim starišem, kaj da so se v šoli učili. Starini, ki nikoli šole od znotraj vidili niso in od učenja nobenega zapopadka nimajo, tudi mislijo, da, če se taka v šoli godi, se učnik le samo igra in norčuje z otroci! Nočejo toraj od tistihmal nekteri svojih otrok nič več v šolo pošiljati in učniku, kteri še ni dolgo v ti županii, žugajo, ga kam drugam spraviti in ga tožiti! — Oj pamet, kje si!
(Zarotena    moči rn ost).     Vem,   da    bode   našim bravcem všeč, ako jim pravlico domačih krajev povem, ktero sem iz ust neke   Slovenke   na   Kozjaku *) čul.   —   Svoje dni sta šla dva dijaka, ki sta se na maštvo učila, o šolskih praznikih v Boga ime prosit,   ker   sta bila   revnega ntanu, in sta se le s tem preživiti mogla, česar sta si tako pri dobrih ljudeh izprosila. Prideta tudi na Brezno (tako se imenuje   en   kraj   na   Kozjaku   blizo   Vitanje).     Tukej   pa   je bilo vse močimo in kmetom je poleti vse seno pognjilo. ko so ga hotli na travniku sušiti.    Ko   toraj tudi tu   poprosita za malo milošine, jim kmet tako odgovori:   „Ako   nam pomagata , da ne bo več močarne pri nas,   vama damo  najlepše pšenice dovolj!"    Bila je še namreč tedaj,   kakor je še sedaj v nekterih krajih, prazna in babja vera, da dijaki, ki se na maštvo učijo , čarati (coprati)  znajo.    Dijaka,   ki sta že v več krajih kaj takega mogla storiti, obljubita storiti tudi tu.    Vzameta tudi vsak   svojo   knigo   iz   žepa   ter jameta čire čare delati   čez   močarino.    Prebivavci   te okolice pa so pozabili si izgovoriti studenec, da bi vode doma za hišne potrebe imeli,   in   toraj   je vsa voda pobegnila   iz hribca, zarotena od dijakov.    Dijaka   sedaj   dobita svoj zaslužek, in se dalje podasta.   Cez nekaj dni  še le vaščanom v glavo pade, kako neumni so bili,   da si niso vode  izgovorili.    Morali so sedaj deleč v dolino   po njo hoditi   in še dandanašnji hodijo.   —   Nekaj let potem pa  je privrelo izpod hribca iz   skalnatega   pečovja   72   kervavih   studeneov blizo pri Vitanjskih fužinah.    Sedaj   pa še kaki 3 ali 4 izvirajo in se v berzni Vitanjski   potok   šumljaje izlivajo, pa niso nič več — kervavi!!    To velja abotam  za uzrok,   da ni vode v Breznu.
Da vsa ta prigodba je prazna pravlica, — ni mi treba še posebej omeniti.                                     Janko Vijanski.
*) „Kozjak" je   gora   blizo   Vitanje   in  je   del Poharskih  gošav.
Pis.