Št. II. In 12. V Ljubljani za meseo junij 1872. Leto lil.
— DBlIllilEl
rilAVNln
3 gld. 80 kr.,
slovenski.
List za pravosodje, upravo in državoslovje.
Budnim pravica.	Vigilantibus jura.
Izdavatelj in urednik Dp. J. R. Razlag, odvčtnik.
Oporoka.
(Dalje.)
Naredbe poslednje volje se smejo do zadnje ure življenja spremeniti ali tudi popolnoma razveljaviti. Tudi se smejo stesniti s pristavkom pogoja, dobe, naročila ali izrecnega namena. Pogoj se imenuje p^igodek, od kterega zavisi po naredbi kaka pravica. Za nepristavljene pogoje se imajo pri naredbah poslednje volje a) celo nerazumljivi pogoji (conditions perplexae), b) razvezni nemogoči pogoji, c) nedopuščeni t. j. nenravni pogoji, d) pogoj, da dedič ali volilojemnik tudi po doseženi polnoletnosti (pod ktero se vedno naravna, ne pa pravna polnoletnost razumeva), ne sme v zakon stopiti, kar se le vdovcem ali vdovam z enim ali več otroci sme prepovedovati in kteri pogoj je izpolnjen, ako taka osoba ni več v zakon stopila, dokler ni vseh otrok izgubila. Pogoj pa, da dedič ali volilojemnik odločno povedane osobe ne sme v zakon vzeti, se sme pravoveljavno pristaviti. Tudi veljavno zapustnik svoji ženi naroči užitek cele zapuščine ali enega dela z utesnjavo na dobo njenega vdovstva in vsled dvornega dekreta od 23. maja 1844, št. 807 se sme tudi drugim oso-bam kaj naročiti do vstopa v zakon.
Prtvnik »lov. U III.	11
po pošti pa i gld. za vse ilijak« in narodne učitelje samo 2 gld.
Kar dobo zadeva, na ktero je zapustnik utesnil namenjeno pravico, velja to utesnjenje za pogoj, ako je negotovo, alj bode doba prišla ali ne; ako doba mora priti, prehaja namenjena pravica tudi na dediče in samo izročitev se odloži do postavljenega obroka. Ako bi se bil zmotil zapustnik v računenji časa, se ima doba odločiti po verjetni volji zapustnika. Ako je zapustnik pristavil nalog, velja to za pogoj, da se izpolni, sicer se naročena reč izgubi.
Razveljavlja se oporoka s tem, da se napravi pozneje druga razun primerljeja, ko bi zapustnik v poznejši dal razločno spoznati, da naj prva celo ali deloma velja in ako se v poznejši oporoki postavlja dedič le za del dedine, pripadejo drugi deli postavnim dedičem, ne pa v poprejšni oporoki postavljenim. Drugače pa je pri zapisjih (kodicilih); teh more več eno poleg drugega obstati, ker poznejše jemlje moč po-prejšnim naredbam poslednje volje le na toliko, kolikor si nasprotujejo, torej tudi vtegne dedina in volila v solast več postavljenih dedičev ali volilojemnikov priti, ako se ne more razločiti; ktera oporoka ali ktero zapisje je poznejše. Iz tega je razvidno, da je koristno pismenim naredbam pristaviti dan in leto, kdaj so se napravile, kar sicer ni bistveno. Ako je zapustnik naredbi svoje poslednje volje pridejal pristavek, da bode vsaka poznejša naredba nična in neveljavna (clausula derogatoria), se ima v poznejši naredbi temu pristavku iz-rečno moč vzeti, sicer ne velja poznejša naredba, temuč poprejšna. Brez nove naredbe se razveljavi oporoka ali zapisje z ustnim ali pismenim preklicem in z vničenjem listine. Ustni preklic mora imeti toliko in takih prič, kakor so za veljavo ustne oporoke potrebne; pismeni pa mora imeti oblike pismene naredbe poslednje volje; to isto sme tudi po sodniji izrečeni zapravljivec storiti. Oporoka ali zapisje je tudi preklicano, ako se podpis prereže, prečrta, celi obseg izbriše ali cela naredba vniči; ako pa se le po naključbi pismo pokvari ali izgubi in se naključba dokaže, ostane naredba poslednje volje veljavna, kakor ustna. (Dalje sledi.)
Boj za pravico.
(Govor profesorja K. J lie ring-a pred odhodom iz Dunaja; govorjen 11. marca 1872. — Prestavil sjtud. juris L. Baš.)
(Konec.)
Navedel bodem nekoliko izgledov iz rimske pravde tega časa:
Jaz terjam nazaj svoje posojilo, toženec mi ga odreka; ako pusti priti do pravde, plača mi za kazen tretjino več. Toženec je obljubil, ob določenem času gotovo plačati, jaz sem mu dal odlog, on zopet ne izpolni svoje besede; za kazen mi plača polovico več.
V	nekterih drugih razmerah, kjer toženec vedeti mora, ali je moja tožba utrjena ali ne, n. pr.: actio legis Aquiliae, plača dvojno, ako taji. Tako tudi v razmerah, ktere rimsko pravo posebne razmere zaupanja imenuje: mandatum, societas, depositum, tutela. Ako nasprotnik do pravde priti pusti, in jaz mu dokažem, da je krivico res zakrivil, zadene ga kazen infamije (nepoštenosti).
Tako pozna rimsko pravo celo vrsto takih kazni, ki so za to, da kaznujejo toženca za nameravano krivico. Ravno rimska pravda je posebno bogata takih kazni. Zanimivo prikazen v tem pomeru dajajo pretorični interdikti, posebno interdieta prohibitoria.
V	nekterih razmerah je, kakor znano, pretor izdal in-terdikt, posebno prohibitoričen: vim fieri veto.
Dosedaj je morebiti stvar med obema strankama bolj vprašanje objektivne krivice bila; odkar je pretor svojo prepoved izdal, se stvar premeni; kdor se še sedaj upira, ta se upira pretoru samemu; pretor kot zastopnik prava se poziva pred žaljeno osobo. Nasprotniku je dana volitev, odstopiti ali ne; pretor pravi: ako ne odstopiš, tedaj vedi, da ne gre več za vprašanje pravice ali krivice, temveč za očitno žaljenje prava. Podobna naprava rimskega prava je arbitriam judicis. Pri nekterih pravicah rimski sodnik ni precej s sentencijo
11*
na denar spoznal, temveč on je poprej izrekel arbitrium. Bil je poskus na poravnanje z dobrim, ako tako reči smem, njegova razsodba je hotela naturalno restitucijo, in bilo je na tožencu, ali hoče slediti temu svetu ali ne. Pa sodnik mu je sedaj povedal svojo misel, svojo sodbo o stvari, in sedaj spada upor pod popolnem drugačno opazovališče. Toženec se ne more izgovarjati, da je mislil, da samo svojo pravico brani, in ako sedaj naloge ne izvrši, potem ga zadene kazen, ki obstoji v tem, da sme tožnik priseči iuramentum in litem.
Kako tenko, gospodje, so Rimljanje to opazovališče, interes predmeta in interes žaljenja prava, oni patologični interes razločevali, za to imamo dokaz v znani kategoriji tožeb, ki se imenujejo aetiones vindietam spirantes, iniuriarum aetiones, opoziv podaritve zarad nehvaležnosti, in pred vsemi najbolj zanimiva: querela inofficiosi testamenti. Ta tožba hoče oporoko ovreči, hoče odpraviti brezsrčnost proti dediču; ni denar, kar tožnik dobiti ima, temveč žaljenje, ktero je oče storil, naj se poravna, in tožba ima namen, temu srdu zadovoljiti. To opazovališče je posebno s teui naglašeno in označeno, da te tožbe na dediče navadno ne prehajajo. Dopustljive so samo tedaj, ako žaljeni žaljenje kot žaljenje v resnici občuti; ako injurijo prizna, ako se po injuriji zadetega ne čuti, tedaj je ne more veljavne storiti, querela inofficiosi mu ni dana, ako se žaljenega ne čuti. V tem leži razlog, da stoprv litis contestatio. talce tožbe tudi dedičem daje.
Tako, gospodje, srednje rimsko pravo. V mojih očeh je to ideal. V tem pravu so terjatve žaljenega pravnega čutstva popolno priznanje našle, ravno tako daleč od onega ekstrema, kterega nam je starejše rimsko pravo pokazalo, kakor od onega ravnanja, ktero bodem pozneje označil. V srednjem rimskem pravu je ta pomer svoj vrhunec dosegel. Pa že v poznejši cesarski dobi je to razmerje oslabelo; v listih zgodovine poznejšega prava je za onega, ki čitati zna, zapisano, da je moralična moč naroda slaba postala, da je
ohromela, da je bilo hlapčevsko pravno čutstvo starih Rimljanov proč. Zato se tudi spreminjajo pravna načela. Mnogo prej omenjenih kazni izginja. Upnik, kteremu se sramotno odreka, da je posojilo dal, dobiva samo svoj denar. Dolžniku, ki je plačilo na določen čas trdno zagotovil, ni treba plačevati polovice več. V teh slučajih nastopi popolnem isti vspeh, naj toženec nalašč taji ali ne. Sploh se kaže v mojih očeh karakteristična prikazen poznejšega prava, da z dolžnikom simpatizira, da se upnikova pravica v mnogih slučajih žrtvuje, in to je znamenje spridene dobe, ako postavodavec v napačnih mislih o pravu trdno, dobro pravico upnika žrtvuje, da bi dolžniku prizanašal. To vodi k brezkreditnosti in ne upam si dalje razviti tu svojega mnenja, bojim se, da bi me za krivoverca zmerjali, ako bi s vso ostrostjo temu pomeru na-sproti stopil, morebiti tudi nisem kompetenten, pa moja misel je, da tudi dandanes na tej hibi bolehamo. (Hrupni bravo-klici.)
No, gospodje, ta Vaša pohvala mi daje pogum storiti zadnji skok in preiti od justinijanskega prava na dandanašnje. Moja sodba v tem pomeru ni jako ugodna; šli smo dalje nazaj, ko justinijansko pravo. V justinijanskem pravu se še nahaja nekoliko naredeb, ki imajo gornji namen, mi nismo imeli razumljenja ali morebiti ne poguma, da bi jih porabili. Vidi se, to smem reči, da je naše današnje privatno pravo šlo skoz sito učenosti; učenjak pač ne čuti tako, ko mož življenja, praktik; pozna se našemu privatnemu pravu nove dobe, da so ga učenjaki obdelovali.
One naredbe rimskega prava, ki še žive v justinijanskem pravu, so pač popustili. Važne kazni tajenja, frivolnega ta-jenja, kje so ostale? One figurirajo v naših kompendijih, ravno tako, kakor privatne kazni; v življenji ne pridejo do veljave. Dandanes je tedaj upnik, kteremu se sramotno obstanek dolga odreka, v istem položji, ko oni, ki od dedičev svojega dolžnika dolg terja. Ali se strinja to s pravičnostjo? To se pravi naravnost darilo ponujati onemu, ki taji. V naj-
ugodnišem slučaji ne plača ljubi mož nič, v najneugodnišem slučaji stori to, kar bi bil imel že popred storiti. Pogledati hočem na eno poglavitnih slabosti našega pravosodja, na pravde zarad škode.
Jaz se samo veseliti moram, da nisem v položji začeti kako pravdo zarad škode, niti kot odvetnik, niti kot deležnik po tem, kar vem. Moje odkrito pravno čutstvo jo vse raz-srdeno, ako vidim, da je vsa pravda zarad škodo tako narejena, da upnik ob svojo dobro pravico pride. Gorje onemu, ki je škodo trpel, naj toži ali ne, vedno ima škodo. (Bravo!) Pa še druga stran je, v kteri je naše pravo brezpomočnosti popolnem enako. Jaz sam sem to bridko občutil. Šlo je za nek slučaj z mojo deklo. Na enkrat je hotela proč iti, trdila je, da je odpovedala, pa ni odpovedala. Jaz nisem mogel nič storiti, proti temu ni pomoči. Iskal sem pomoč pri policiji; deklo so inkvirirali in izpovedla je, da ni odpovedala, pa dalje služiti ni hotela; koncem mi reko pri policiji: »tožite zarad interesa!" (Dolga veselost.) In pred sodnijo? Dekla taji, policija je testis singularis, ktere lastnost .... (Pomnožena veselost.) Tedaj sem pač, reči smem, čutil žrelo pretrpljene pravice, ako človek ima dobro pravico in so državne naredbe take, da z najboljšo voljo človek svoje pravice do veljave spraviti, uresničiti ne more. In tega dolžim današnja pravna načela, ona so tako narejena, da je mož s krepkim pravnim čutstvom dandanes naravnost prisiljen, ono maloduš-nost storiti, o kteri sem poprej govoril, popustiti svojo dobro pravico.
Hitim h koncu. Eno sliko Vam pokazati, mi morate še dovoliti, slika je hrambe v sili. V novejšem času je nastopila dobrodejna reakcija proti propalim nazorom o hrambi v sili. Bramba v sili v prejšnej dobi, kaj je bila? Zlo, ktero so hoteli kolikor mogoče obmejiti in vsak pravoslovec je mislil, da stori dobro delo, ako je pridal kako obmejenje. Tu so pred vsem gledali na vrednost predmeta, na mero vrednosti napadenega predmeta, in na mero blaga, ktero jaz, ki
sem v nevarnosti, za svojo brambo primem. Pred vsem, gospodje, bi rad vedel, ako mi mož tudi objekt od 100.000 gl. ponuja, ali mi ni moja ura, ktero mi vzeti hoče, ljubša, ko njegovih 100.000 gld. (Veselost.) Kako bi mi prišlo v glavo v talcem trenotku premišljevati, ali mi naj bode onih 100.000 gl<!., od kterih nič nimam, ktere on ima, ali mi naj ti dražji bodo, ko moja ura? (Dolga veselost in bravo.) Kdo naštcje vsa obmejenja brambe v sili; reči se sme, da so tu pri brambi v sili naravnost dolžnost malodušnosti zna-nostno izrekli. V nekem spisu (holandskem, se mi zdi) Lewits popisuje en slučaj brambe v sili. Holandski vojak je napaden, mož se umakne — jaz bi tudi tega ne bil storil; oni gre za njim, mož gre zopet dalje nazaj; koncem ga na-padnik zgrabi, vojak se brani in ubije pri tem nasprotnika. Kaj se mu je zgodilo? Usmrten je bil! Gospodje, to so pravosodni umori grozne lastnosti, reči se sme, to je spride-nost pravnega čutstva, pri kterem navadno naravo groza obide, da kolne vso učenost! (Bravo.) Da, glede časti-so šli tako daleč, da so samo nektere razrede v druščini upravičene spoznali za brambo svoje časti, častnike, plemenitaše in stanovske osobe, — trgovci pa nimajo časti, njim je ni treba, njih čast je njih kredit, ako se le ta ohrani!
Gospodje! Pustimo to, dolgo sem se zadržaval. Pa vidimo, da je naša doba daleč od tega, da bi uresničila terjatve, ktere sem tu postavil, in da mora biti naloga bodočnosti, da udomači jedrnato, prosto pravno čutstvo v naših današnjih naredbah.
Kot zrno moje razprave morem izreči to-le:
Popuščenje žaljene pravice je malodušnost, ki je osobi v nečast in skupinstvu v največjo škodo; boj zapravicojedelo etičnega samovzdr-žanja, dolžnost proti sebi samemu in proti skupinstv u.
Jaz sem torej daleč od tega, da bi z novejšim modro-slovjem, s Herbartovn rekel, da pravo izhaja iz tega, da nam
prepir ni po godu; daleč od tega, hočem se krivega spoznati, da mi je v tem gornjem smislu prepir prav po godu in želim, da bi moj govor bil pomogel k vzbujenju boja za pravico!
Odškodovanje zavoljo divjačine se ima pri politični oblast-niji zahtevati takrat, kadar se še poškodba videti zamore.
Anton H. se je pri okrajnem glavarstvu v St. V. pritožil, da mu je meseca oktobra velika divjad iz grofovskih Ch-skih lovskih okrogov njegov oves deloma pojela, deloma pa poteptala. On je trikrat divjaško škodo pri grofovem nadlogarju naznanil, ta je po tem tudi enega lovca in enega cenilca za pozvedonje škode na njegovo zemljišče poslal. Ta dva sta dvakrat storjeno škodo pozvedovala, in zatožnik se je na 10 gld. in 16 gld. odškodovanja pogodil. Nadlogar pa ni hotel tega izračunjenega odškodovanja plačati. Žali-bog da se storjena škoda na njivi več pozvedeti ne more, ker je oves že v škedenj spravljen in vsaki sled na njivi zginil. Toda zatožnik je ob času pozvedovanja škode tudi tri sosede k pregledovanju škode poklical in sicer: Jarneja S-a, Janeza R-a in Janeza H. vse tri iz St. O. Okrajno glavarstvo naj skrbi za to, da zatožnik pride do odškodovanja, čeravno je zdaj poznejše pozvedenje škode zarad zginjenega sledu nemogoče.
Okrajno glavarstvo v St. V. je to vlogo takole rešilo:
Okrajno glavarstvo, ktero ima sicer po odločbi minister-skega ukaza dnč 14. julija 1859, št. 128 drž. zak. pravico, škodo po divjadi storjeno pozvedovati in o njej s pravico daljše pritožbe odločevati, v tem slučaji, kjer se sled poškodbe na lici mesta več ne vidi, ne more o zahtevanem odškodovanji odločevati. Pritožniku se pa vendar ne krati pravica, pri okrajni sodniji podati tožbo na povračilo škode zastran tistih zneskov, za ktere se je po njegovi povedhi z grof Ch-ovim oskrbništvom v E. pogodil.
Zoper to razsodbo se je Anton H. pritožil ter med drugim tole omenil: Napotenje pred sodnijo bi se dalo opravičiti, ako bi se bil on zastran divjaške škode z nadgozdnar-jem kot zastopnikom do lovstva upravičenih pogodil, in ako bi bila tedaj po pravilni pogodbi vstanovljena nova pravna razmera, to se pa ni zgodilo, kajti on se je le z lovcem in cenilcem pogodil, ta je se zadovoljeval z odškodovanjem po cenilcu priznanim,
Okrajno glavarstvo je v predložnem poročilu omenilo, da se njegova razsodba opira na še veljavni §.15 lovskega patenta dne 18. februarja 1786. Potem paragrafu se imajo divjaške škode tačas, ko se še vidijo in se ceniti zamorejo, gospodski naznaniti. Gospodska jih ima potem po nepristranskih možeh iste ali najbližnje občine ceniti dati in kresijo prositi, da se pregledajo. Z obzirom na to še vedno mero-dajno določbo in na ministerski ukaz dne 14. julija 1859, št. 128 drž. zak., kteri vtrjuje pristojnost okrajnega glavarstva za ta službena opravila za gospodsko in kresijo vravnana, pa tudi le samo to pristojnost, je nedvomljivo, da se ima škoda pozvedeti le po ogledu na lici mesta s pripomočjo okrajne oblastnije, ali, če bi bilo treba, s pripomočjo njenih pooblastencev in da je po postavi nedopustljivo pozvedovanje škode po poznejši zaslišbi prič.
Namestništvo je pa vendar pritožbo vslišalo, prvo razsodbo ovrglo, ponovitev obravnovanja zaukazalo in svoji odločbi dostavilo sledeče razloge:
Okrajno glavarstvo je sč svojo razsodbo Antona H. z njegovim zahtevanjcm na povračilo škode po grof Ch-ovem lovstvu storjene zavrnilo, ker se sled poškodbe na lici mesta nič več ne vidi, in ker politična oblastnija zarad tega ne more več o zahtevanem povračilu odločevati. H. je pa v svoji v zapisnik , dani prošnji, kakor tudi v pritožbi trdil, da se je škoda, njegovemu ječmenu po divjadi grof Ch-ovega lovstva storjena, dvakrat po gozdnarju od velikega gozdnarja K. poslanega in po enem cenilcu pozvedela in da je bil v
dveh primerljejih znesek odškodovanja med .strankama vsta-novljen, in pritožnik je za gotovost svoje povedbe glede na visokost škode, kakor tudi, kar zadeva v obeli slučajih vsta-novljeno odškodovanje, naznanil zemljiščne posestnike Jarneja S., Janeza II, in Janeza H. kot naočne priče, kakor tudi zgorej omenjena dva gozdnarja. Po ministerskem ukazu dne 14. julija 1859 drž. zak. št. 128 ima politična oblastnija oblast, pozvedovati vsako po divjadi storjeno škodo in o njej s pravico daljne pritožbe razsojevati; ta ministerska odločba pa vendar ne odločuje, da se škoda zamore pozvedeti in vsta-novljati le po ogleda reči. Pozvedovanje škode in razsoja o povračilni dolžnosti se zna zgoditi tudi na podlagi dokaza po svedokih. Okrajno glavarstvo je torej v pričujočem slučaji imelo pravico zaslišati od tožnika zaznamovane osobe, da bi se, ako je mogoče, pozvedel pravi dogodek glede na visokost škode, kakor tudi to, da je bila poravnava sklenjena kakor pritožnik trdi in še le po tem razsojevati na podlagi tega dogodka.
Zoper to se je vnovič grof Ch. pritožil, ter prosil po-trjenja prve razsodbe.
Ministerstvo notranjih zadev je z razsodbo dne 30. marca 1872, št. 2641 potrdilo izrek okrajnega glavarstva ter je vslišalo grof Ch-ovo pritožbo, ker je Anton H. iskal odškodovanje tačas, ko že divjaške škode politična oblastnija ni več pozvedeti mogla, in ker se ta pravica, kolikor jo on izpeljuje iz sklenjene pogodbe, naslanja na naslov zasebnega prava in spada pred civilnega sodnika.
Z novimi vodnimi postavami ni sodništvo premenjeno glede na pravico v svoji posesti motjenega, zahtevati v'' prepoved daljšega motenja in povračilo škode.
Gustav H. oskrbnik državne grajščine V-ske je nadome-stovaje njenega posestnika Dragotina kneza O. zoper Jurja K. predstojnika občine Z-ske pri c. k. okrajni sodniji v Behyn-u
dnd 23. maja 1871, št. 1833 zarad motjenja v posesti pravice dotoka vode iz jarka črez več občinskih zemljišč drže-čcga za nasitovanje ribnika potrebnega in k omenjeni grajščini spadajočega tožbo vložil, na ktero je omenjena okrajna sod-nija po dovršenem postavnem obravnovanji dne 20. julija 1871, št. 2202 po tožnem zahtevanji konečno razsodila.
Vsled pritožbe zoper ta odlok od toženca podane je c. k. nadsodnijo češko najprej pripravilo k temu, da se je s c. k. namestništvom češkim spustila v dogovor zavoljo vprašanja, spada li prepirna reč pred sodnije ali pa pred politične oblastnije.
V pismenem odgovoru dne 7. decembra 1871, št. 58184 je c. k. namestništvo izreklo, da vtegnejo zato, ker se tu govori o odstranjenji brez prejšnega političnega dovoljenja' skopanega jarka, po kterein se tekoča voda do sedaj ribnik nasitovalna obrača, v smislu §§. 11, 17, 72 in 75 vodne postave dne 28. avgusta 1870 politične oblastnije za razsojo tega prepira poklicane biti, da ima pa o tem, ima li posestnik ribnika zasebno pravico na omenjeni dotok vode ali ne, samo civilni sodnik razsojevati.
C. k. nadsodnija je bila pa vendar tega mnenja, da v pričujočem slučaji pristojnost sodnij nastopa, kajti tu gre za motjenje posesti po skopanji jarka, s kterim se ovira nasitovanje k V-ski grajščini spadajočega ribnika, tedaj ne gre nikakor za motjenje vodne naprave ali kake priprave po spremenitvi toka k temu potrebnega vodovja, v kterem slučaji imajo le edino politične oblastnije po ukazu ministerstev notranjih zadev in pravosodja dne 7. julija I860, št. 172 drž. zak. odločevati.
Vsled §. 3 državne postavo dne 30. maja 1869, št. 93 in §. 3 deželne postave češke dne 28. avgusta 1870, št. 71 o rabi, napeljevanji in odpeljevanji vodovja te postave ne premenjajo posest branečih predpisov obč. drž. zakonika, tedaj se §. 339 obč. drž. zak., po kterem ima v posesti mo-tjeni pravico, po sodnij i terjati prepoved seganja v tujo reč
in povračilo izkazane škode, kakor se tudi §§. 345, 346, 347 in 851 obč. drž. zak. niso spremenili po novih vodnih postavah zastran sodne oblastnosti.
Po §. 27 drž. postave bi se znala sicer po deželnem postavodajstvu vrediti pristojnost, področje, obravnovanje in oblastnost kaznovanja v vodnih zadevah službo opravljajočih oblastnij in organov.
. To pa zna po zgorej omenjenem le upravo zadevati, ali jo namreč politične oblastnije, samoupravni organi in tako dalje izvršujejo, toraj spadajo po §. 75 deželne postave le one razmere, ki po tej postavi porabo in odpeljevanje vodovja v upravnem obziru zadevajo v področje političnih oblastnij, zategadelj se tudi v §§. 75 do 103 omenjene deželne postavej kteri obravnovanje vredujejo, ne nahaja nobena besedica o motenji posesti, kar bi se gotovo ne bilo opustilo, ako bi se določbe te postave obračati morale tudi na vsako motenje posesti, ki zadeva kterokoli vodo. Sodnije so toraj za obravnavo in razsodbo o tem prepiru poklicane.
C. k. najvišja sodnija, kteri so se spisi v smislu dvornega sklepa dne 28. junija 1820, št. 1669 zbirke pravosodnih postav za razsojo tega vprašanja zastran pristojnosti predložili, je nadsodniji na njeno poročilo odgovorila, da ona — ne gledč na drugo mnenje c. k. ministerstva za poljedelstvo — odobruje nadsodnijsko mnenje, da so za razsojo zgorej omenjenega prepira sodnije pristojne, iz razlogov od nadsod-nije v sodnem sklepu dn6 19. decembra 1871, št. 42416 navedenih tembolj, ker se vprašanje, je li kdo s samolastnim dejanjem dejansko zasebnopravno posest brezpravno motil — popolnoma neodvisno od vprašanja, je li on s tem ob enem kako politično postavo prestopil, razsoditi zamore, da ima prvo vprašanje po pravilih državljanskega zasebnega prava za takošne razsodbe poklicani civilni sodnik razsojevati in da se s tem nikakor ne vtika v razsodbe o drugem vprašanji politične oblastnije.
(Odločba najvišje sodnije dne 28. marca 1872, št. 3226.)
Alj se imajo dnevi poštnega teka odštevati pri prošnjah za podaljšanje obrokov v zemljeknjižnih zadevah?
Trgovec L. je prosil za predznambo zastavne pravice za svojo poravnano terjatev v zuesku 1500 gld. na St-ova posestva na podlagi poverjenega izpiska iz trgovinske knjige, in ta se mu je tudi dovolila. Po vročbi odloka za predznambo je on prosil za daljši šestmesečni obrok za opravičevalno tožbo in prošnja se je St-u po §. 43 zemljeknjižnega reda dne 8. marca 1872 s tem vročila, da mora v treh dneh tako gotovo svoje nasprotno mnenje naznaniti, kakor bi bil sicer prošnjiku privoljen zaprošeni obrok.
St-ovo odrečenje je došlo dne 12. marca 1872 in zavrnilo se je zarad prepozne vložbe.
St. je zoper to zavrnitev v pravem .času pritožbo vložil, v kteri je bilo rečeno, da zavrnitev izvira iz pomote, ker po §§. 378, 379 obč. sodn. reda in dvornem dekretu dne 15. aprila 1790, št. 14 zbirke pravosodnih postav in po sklepu dne 11. septembra 1784 št. 335 zbirke pravosodnih postav črka ee spada odgovor na prošnjo za obrok k onim vlogam, pri kterih se nedelje in prazniki ne smejo vštevati, ker je bil 10. marca 1872 nedelja, se ta dan ne všteva v tridnevni obrok in tedaj se je še 12. marca o pravem času odgovoriti zamoglo. C. k. okrajna sodnija G-ska je zavrnitev opravičevala s tem, da §. 43 veli, da se mora s takošnimi prošnjami po civilnem sodnem redu ravnati, tedaj se imajo po tačasni praktiki nasprotniku v odločenem obroku po dnevih za njegov odgovor vročevati. Se ve da se po omenjenih §§. obč. sod. reda in po navedenem dvornem dekretu nedelje in prazniki ne smejo vštevati v ta tridnevni obrok, toda IV. odstavek preklicuje vse postave in ukaze, ki so bili po novi postavi vravnani. §. 81 obč. zemljeknjižnega reda pa določuje, kako se imajo obroki šteti, odvrača razločno odštetev nedelj, praznikov in poštnih dni, tedaj se zna sedaj pridrževati le v pravdnem redu navadna oblika zahtevati izrečenja, druge določbe, po kterih se je do sedaj ravnalo glede na poštetev
obrokov so novo vredjene in zarad tega so preklicane določbe omenjenih dvornih dekretov.
C. k. avstr. nadsodnija je pritožbo vslišala z obzirom na to, da se prazniki po navedenem dvornem dekretu niso smeli vštevati v tridnevni obrok. (Razsodba od 26. marca 1872, št. 5683.)
Opomba. S tem je nadsodnija pripoznala, da se §.81 obč. zemljeknjižnega reda ne -prilega prošnjam za obrok po §. 43 civilnega sodn. reda in da sta pri tem vedno veljavna
zgorej omenjena dvorna dekreta.
<
Pravnomočno dovoljena dražba je veljavna tudi proti odstopojemniku.
Vojteh grof č. je z odlokom c. k. deželne sodnije bečke dne 12. septembra 1871, št. 46535 sprosil izvršno dražbo Leopold žl. K-ovih v več zemljeknjižnih vložkih vpisanih posestev v novi vasi z gospodarstvenimi pripadki vred. Po dražbinih pogojih s tem odlokom potrjenih bi se posestva imela deloma posamno, deloma vkup in ravno tako gospodar-stveni pripadki, ako bi bilo treba, na drobno izklicevati in razprodajati. C. k. okrajna sodnija v Modlingu je na podlagi tega dovolilnega odloka dne 26. septembra 1871, št. 8659 dražbine dneve odločila, in dotični odlok je bil vsem tačas v zemljiščni knjigi vpisanim upnikom meseca oktobra 1871 postavam primerno vročen. Jozefina St. je dne 16. novembra 1871, tedaj tačas, ko je razpisana dražba nasproti vsem upnikom zadobila pravno moč, na podlagi izvirnega odstopnega pisma dnč 3. aprila 1871 prosila za zemljeknjižni prepis neke terjatve in ob enem za naznanilo o razpisani dražbi omenjenih posestev. Na to se ji je dn<§ 17. novembra 1871 vročilo izdanje odlokov o razpisani dražbi, in med tem tudi izdanje odloka dnč 26. septembra 1871, št. 8659. Jozefina St. se je na to dne 18. novembra 1871 zop^r dražbini odlok oziroma zoper dražbine pogoje pritožila in na njeno prošnjo
se je ob enem vstavila že na 20. dan novembra odločena dražba.
C. k. nadsodnija bečka je z odločbo dne 6. grudna 1871, št. 24430, ne da bi se bila spuščala v poglavitno reč samo zoper dražbine pogoje merjene pritožbo zavrnila, ker je bila odločena dražba vsem na nepremakljivem posestvu zavarovanim upnikom in izvlasti Jozefina St-inemu predniku dne 25. oktobra 1871 vročena, torej dne 9. novembra 1871 zoper njo pravno moč zadobila, in zato jo pritožnica kot odstopojemnica nič več spodbijati ne more, ker so prejemnikove pravice glede na odstopljeno terjatev enake predajnikovim pravicam. (§. 1394 obč. drž. zak.) Zoper to nadsodnijsko odločbo se je o pravem času vložil pregledni priziv in v njem poudarjalo, da vročitev dražbinega odloka št. 8C59 pritožničinemu predniku za njo ne more biti merodajna, posebno zato ne, ker je bila prošnja za naznanilo o razpisani dražbi po zahte-vanji rešena in ker obrok za pritožbo pred. vročitvijo dražbinega odloka št. 8659, to je dne 17. novembra 1871 še ni pretekel.
C. k. najvišja sodnija jez odločbo od 23. januarja 1872, št. 667 ta pregledni priziv zavrnila, ker se je zato, da je pritožnica vknjižbo lastninske pravice pri omenjenem na po izvršbi prodanih posestvih predznamvanem zastavnem pravu na podlagi odstopnega pisma dnč 3. aprila 1871 še le z odlokom c. k. okrajne sodnije v Modlingu dnč 16. novembra 1871, št. 10236 sprosila, dražbini odlok dne 26. septembra 1871, št. 8659 le zamogel vročiti tačas glede na to terjatev v zemljiščni knjigi še vpisani upnici, in ker je zoper njo takrat, ko je bil dne 16. novembra 1871 dovoljeni zemlje-knjižni prenos dotične terjatve na pritožnico že pravno moč dosegel, torej tudi glede na potrjenje dražbinih pogojev zoper prednika pravno moč zadobljeno dovoljenje dražbe pritožnica kot odstopojemnica nič več spodbijati ne more, torej ni razloga za opravičenje izrednega preglednega vtoka.
Z vloženim preglednim vtokoni vred se je tudi prosilo
za vstavljenje vsled nadsodnijske odločbe dnč 6. decembra
1871,	št. 24430 vnovič razpisane dražbe.
C. k. okrajna sodnija v Modlingu po odloku dne G. januarja 1872, št, 132 ni vslišala tega zahteva, ker se je po dvornem dekretu dnč 15. februarja 1833 zbirke pravosodnih postav št. 2563 nenavadni prošnji za dosojo odločno odrekla vstavna moč, in ker ta določba gotovo tudi velja za izredni pregledni vtok. Zoper ta odlok se je vnovič pritožba vložila in v njej se je poudarjalo posebno to, da dvorni dekret dn6 15. februarja 1833 govori le o izrednem pregledu za dosojo zoper razsodbe in da se tedaj le ondi, ne pa tudi v tokom prilega in sicer tukaj toliko manj, ker izredni pregledni vtok obravnovalni dvorni dekret dne 11. februarja 1840 zbirke pravosodnih postav št. 408 zgorej omenjenega dvornega dekreta nič ne omenja.
C. k. nadsodnija bečka je z odločbo od 17. januarja
1872,	št. 907 v vstavljenje omenjene dražbe privolila, ker bi se po izvršbi dražbe pritožnici vtegnila storiti kaka nepo-vračljiva škoda in se tedaj ne sme segati v odločbo c. k. najvišje sodnije na podani pregledni vtok.
Ta nadsodnijska odločba je tudi zadobila pravno moč.
Alj zamorejo reservni častniki se z menjicami pravno
zavezovati ?
Toženec je v menjični tožbi pri kupčijski sodniji bečki vloženi vgovarjal, da on kot reservni častnik ni zmožen z menjicami se pravno zavezovati, med tem, ko je tožnik trdil, da se ces. ukaz dne 3. julija 1862, št. 138 drž. zak. ne prilega častnikom rescrvne armade.
C. k. kupčijska sodnija bečka je z razsodbo dne 17. oktobra 1871, št. 120287 plačilni nalog spoznala za pravove-ljaven, toženca na platež menjičnega zneska, pripadkov in tožnih stroškov obsodila in v razlogih poudarjala to, da se izvlasti gleda na zapopadek, ki ga postavodajstvo zedini z
izrazom »pravi častniki" v onem cesarskem ukazu rabljenim, in da so o izdaji onega ukaza razun dejavnih in izsluženih častnikov v armadi bili tudi še tako imenovani častniki, ki so imeli naslov in čast častnikov, toda niso bili ne plačevani, in tudi ne pod navadnimi razmerami dolžni, kako službo opravljati, kteri so morali tedaj drugot službe iskati in kterim ni bila odvzeta zmožnost menjice izdavati; v enaki vrsti so sedaj častniki reservne armade, tudi njim tedaj ni odvžeta zmožnost z menjicami se zavezovati. Toženec je v prizivnih spisih kazal na to, da prvosodnijska odločba ni primerna sedaj veljavni postavi.
C. k. avst. nadsodnija je z razsodbo dne 23. novembra 1871, št. 22483 spoznala, da plačilni nalog nima pravne veljave, da toženec ni dolžen plačati menjičnega izneska in da se sodnijski stroški obotajo. častnik reservne armade se mora namreč za pravega častnika imeti, kajti razglasu dn6 1. avgusta 1869, št. 2820 (št. 201 voj. ukaznega lista) pri-djani ukaz, kteri je pojem častnika reservne armade prvi postavil, ustanavlja kot poglavitna znamenja takega častnika obdržanje častnikovega naslova in častnikov obstanek v občni vojaški zavezi, ktero razmerje gre ravno pravim častnikom nasproti nepravim, to je samim nazovnim častnikom v dodatnem ukazu dne 20. maja 1869, št. 78 drž. zak. omenjenim.
C. k. najvišja sodnija je obotaje sodne stroške po to-ženčevih vgovorih napravljeno razsodbo kupčijske sodnije iz sledečih razlogov potrdila: Po ces. ukazu dne 3. julija 1852 niso pač zmožni za menjice pravi dejanski in dosluženi častniki, toda s tem ni rečeno in se tudi reči ne more, da tudi častniki reservne armade niso zmožni za menjice, ker je kategorija častnikov reservne armade še le po brambovski postavi dne 5. decembra 1868 drž. zak. št. 151 nastopila. Akoravno tudi reservna armada k stoječi armadi spada, in akoravno so častniki reservne armade pravi častniki in ne samo nazovni častniki, bi se vendar razločne postavne določbe, da se mora oni kot izjema od splošne zmožnosti z menjicami
Vr.vnik »lov, 1. III.	12
se pravno zavezovati na druge nego na ondi omenjene častnike ne obračevalni ces. ukaz tudi obračati na častnike re-servne armade, le potem ne potrebovale, ako bi bila enakost častnikov reservne armade očividna in samo po sebi umevna častnikom v ces. ukazu dne 3. julija 1852 drž. zak. št. 138 za zmožne menjice izdavati spoznanim, kar pa ni, ker omenjeni ces. ukaz dne 3. julija 1852 le vse prave častnike za menjično nezmožne spozna, temuč le dejanske in doslužene častnike, in ker častniki reservne armade ne spadajo ne k dosluženim, ne k dejanskim častnikom (razun, ako se reservna armada skliče). Branbovska postava dne 5. decembra 1868 drž. zak. št. 151, postava dne 20. maja 1869 drž. zak. št. 78 o oblastnosti vojaških sodnij in ukaz vojaškega ministerstva dn6 1. avgusta 1869, št. 2820 razglašen v 62. delu armad-nega ukaznika dne 20. avgusta 1869 nedvomno povedajo, da je dejavnost častnikov reservne armade le izjemna in ne že nasledek njihovega le v namen razvidnosti služečega zapisovanja v spiskih vojaških krdel, v ktere reservali so razdeljeni. Med njimi in med dosluženimi ali odpuščenimi dejanskimi častniki obstoji še vedno ta bistveni razloček, da ti izključljivo k vojaštvu spadajo, med tem, ko morajo častniki reservne armade, ker zunaj dejanskega službovanja od države nič ne dobe, pri pomanjkanji drugega živeža, se kakega drugega opravila lotiti. Njihovo enačenje častnikom s ces. ukazom dne 3. julija 1852 drž. zak. št. 138 za nezmožne menjice izdavati spoznanim je tedaj toliko manj samo po sebi umevno, kakor bi po nezmožnosti za menjice njihovo opravljanje ovirati vtegnilo in ker bi po drugi strani po njihovi ne tako lehko spoznavajoči nezmožnosti za menjice varnost obhoda na škodo biti vtegnila. Ako bi bilo tedaj, da bi se ces. ukaz dn6 3. julija 1852 drž. zak. št. 138 tudi ha častnike reservne armade obračati mogel, treba postavne določbe to odločno velevajoče, se po tem zamore toliko manj ravnati, ker je v §. 53 branbovske postave dn6 5. decembra 1868 drž. zak. št. 151 zapopadena jo izključujoča določba, ki določuje,
da so dejanski častniki reservne armade v vseh državljanskih zadevah podvrženi le onim stesnjavam, ktere se na branbov-sko postavo opirajo, v tej postavi pa ni nikjer zmožnost za menjice častnikov reservne armade omejena.
(Razsodba najvišje sodnijeod 14. februarja 1872, št. 1041.)
V političnih kazenskopravnih zadevah se ima vselej razsodba izdati. Pravica do stelje v tujem gozdu se ima uredoma pri odkupni komisiji napovedati.
Gozdnarija cirkvenega patrona je župnika pri okrajnem uradu Milevskem ovadila, da je on iz cirkvenega gozda vzel 17 vozov stelje, in da je tudi cirkvenemu služabniku in enemu gostaču vsakemu en voz stelje izgrabljati dovolil. Za to se je terjalo 31 gld. 79 kr. odškodovanja. Okrajni urad je na podlagi natančnega pozvedovanja dne 17. februarja 1865 storil popustni sklep, ker se ne nahaja v tem nobeno kaznjivo dejanje, ker je pravica župnika steljo jemati v prepiru. Na patronovo pritožbo je namestništvo dne 6. avgusta 1867 okrajno-uradni popustni sklep ovrglo, ker se mora za politične prestopke vsled ukaza dnč 5. marca 1858, št. 34 drž. zak. vedno sodba izreči, ob enem je pa vendar župnika prestopka §.60 odstavek 6 gozdne postave oprostilo in za ne-krivega spoznalo, ker je po pričah izvlasti po gozdnih čuvajih in okrajnih gozdnarijah dokazano, da je bila stelja grabljena v gozdu, v katastru župniku odmerjenem in le nekoliko v cirkvenem, in ker so župniki po povedbi pametnikov steljo od nekdaj brez ovire iz cirkvenega gozda jemali, in ker je to za čas od leta 1837 do 1863 tudi okrajni gozdnar priznal. Patronu se je dalje velelo, napovedati pravico župnika, steljo jemati, zastran odkupa pri komisiji za odkupljenje in urav-nanje zemljiščnih bremen. Zopet podano pritožbo patrona je ministerstvo notrajnih zadev z ukazom dne 10. novembra 1867, Št. 51340 zavrglo s tem pristavkom, da se imajo pravice, steljo iz tujega gozda jemati, po c. ukazu dn6 5. julija 1853,
12*
iz službene dolžnosti urediti, da imajo organi za odkupljenje in uravnanje zemljiščnih bremen dolžnost razsojevati tudi o veljavi ali neveljavi zahtevane pravice, steljo jemati, da prepir o tej pravici ne oprostuje dolžnosti do napovedi, in da do-tična napoved pri svojočasni razsodbi prepira nima predsodne veljave.
E §. 65 reda kazenske pravde.
Zakonska družeta Janez in Katarina N. v Beču sta pod št. 3742 zoper Dioniza Sim ... in tovarše zavoljo goljufije podala zatožbo, ktero je okrožna sodnija v Piseku po §. 63 in 65 reda kaz. pravde z odlokom dnč 29. avgusta 1871, št. 3742 zavrgla. Tožnika sta se zoper ta odlok po §. 65 reda kaz. pravde dne 7. avgusta 1871 pritožila, pritožba jima je bila vendar z odločbo dne 12. avgusta 1871, št. 4148 nanašaje se na §. 202 in 203 reda kaz. pr. vrnjena.
C. k. nadsodnija Češka je pritožbo zoper to odločbo podano in s §§. 63 in 65 reda kaz. pr. podpirano zavrgla, in spodbijam odločbi k št. 3742 in 4148 potrdila, kakor sledi:
C. k. nadsodnija je zavrgla napačno kot vtok zaznamovano pritožbo zakonskih Janeza in Katarine N. zoper odlok c. k. okrožne sodnije v Piseku dnč 12. avgusta 1871 , št. 4148, s kteriin je bila zavrnjena njuna tudi nepravilno kot rekurz zaznamovana pritožba de pr. 7. avgusta 1871, št. 4148 zoper sklep dnč 29. julija 1871, št. 3742 vročen dne 4. avgusta 1871, ker sklep, storjeni na zatožbo dnč 29. julija 1871, št. 3742 podani zoper Dioniza S. in tovarše zavoljo goljufije vsled §.63 reda kaz. pr. to pomeni, kakor vstavljalni sklep storjeni vsled §. 197, št. 1 reda kaz. pr., toraj se mora pritožba zoper njega, kakor zoper vstavljalni sklep po določbi §§. 202 in 203 reda kaz. pr. v 24 urah po razglašenji napovedati, in je le v naslednih 8 dneh razpeljati, zato je c. k. okrožna sodnija navedeno pritožbo de pr. 7. avgusta 1871, št. 4148 v smislu §. 203 reda kaz. pr. zarad tega zavrgla, ker je bila prepozno vložena.
C. k. nadsodnija pa tudi izrekuje, da zakonska družeta Janez in Katarina N. sploh nimata pravice do pritožbe zoper sklep okrožne sodnije dne 29. julija 1871, št. 3742, ker to zadeva kaznjivo dejanje, ki se ima iz službene dolžnosti zasledovati, tedaj se je morala tudi njuna pritožba de praes. 27. avgusta 1871, št. 4539 zavrniti.
Hudodelstvo javne posilnosti po §. 81 kaz. zak. se tudi doprinese, ako ravno nihče ni bil v strah pripravljen.
Martin K. v kazensko zatožbo djan je soglasno s po-zvedbarai obstal, da je, ko pride žandarmerijska patrola v njegovo hišo zastran hišne preiskave, sekiro zgrabil, se pred hišni vhod vstopil, sekiro proti patroli vzdignil, in jo še le potem na stran položil, ko ga je eden žandarmov krepko zavrnil.
On je bil zato zavoljo hudodelstva javne posilnosti po §.81 kaz. zak. obtožen, vendar pri končni obravnavi z razsodbo c. k. okrožne sodnije v Celji dne 15. maja 1871, št. 2578 tega hudodelstva nekriv in le prestopka zoper javne naprave po §. 312 kaz. zak. kriv spoznan, ker je žandarm France B. sam rekel, da ni bilo prav nobenega vzroka, se njegovega žuganja bati, ker je bila patrola močnejša od obtoženca, in ker se je hišna preiskava brez zadržka izvršila.
Na pritožbo c. k. državnega pravdništva je pa c. k. nadsodnija v Gradci z razsodbo dnč 7. junija 1871, št. 6998 obtoženca omenjenega hudodelstva krivega spoznala. Razlogi:
Obtoženčevo ravnanje ustanovlja že samo na sebi brez obzira na to, alj so bile svojo službo opravljajoče osobe res v strah pripravljene, po §. 81 kaz. reda hudodelstvo javne posilnosti, ker je omenjeno žugajoče obnašanje že samo na sebi nevarno, in ker po §. 81 kaz. zak. ni tako, kakor pri hudodelstvih v §§. 98 in 99 kaz. zak. navedenih potrebno, da bi žuganje moralo biti tudi takošno, da bi po pravici v strahu bil tisti, kteremu se je žugalo.
Vsled obtoženčevfe pritožbe je c. k. najvišja sodnija dmgosodnijsko razsodbo potrdila in sicer glede na to, da §.81 kaz. zak. ne terja, da bi bile svojo službo opravljajoče osobe res V strah pripravljene, in da je ravno tako neodlo-čilno, alj je bila hišna preiskava brez pismenega ukaza izvršena, ker takošno ravnanje bi vtegnilo pravico dati do pritožbe po postavni poti, ne pa do upornosti ali nevarnega žuganja.
(Razsodba najvišje sodnije dnč 27. julija 1871, št. 9169.)
Obnovljenje mej spada pred realne sodnije, ne pa pred
okrajne.
Jožef Z., posestnik parcele 30, je zoper Antona F., posestnika parcele 31, pri c. k. deželni sodniji v Brnu vložil prošnjo, naj bi se za sodnji ogled s pomočjo zvedencev za obnovljenje mej med parcelama 30 in 31 in za iznajdbo zadnje posesti dan odločil.
Deželna sodnija je to prošnjo Jožefa Z. odbila, in prošnjika ž njo na pristojno okrajno sodnijo zavrnila, ker on s prošnjo ni zahteval niti dokaza v večni spomin za pozvedbo meje med parcelama 30 in 31, niti medčasne naredbe za potrdbo dosedajne meje ali za obnovljenje že nepoznane meje, temuč le zarad preteče nevarnosti, da bi se dozdajna mejna pot med parcelama vsled vedne hoje in pokrivanja z čreslom od nasprotnikovih ljudi sčasoma več poznati ne vtegnila, zahteval, da se za obnovljenje mej med obema parcelama in za iznajdbo dotičnega zadnjega stanu posesti dan razpiše, ker je predmet tega zahtevanja pretres zadnjega dejanskega stanu posesti; ker bi se tu ne ravnalo po §§. 52 in 53 civ. pravilnika sodnje oblasti, kajti po teh §§. so le tožbe na razdelitev nepremakljivih posestev ali na obnovljenje njih mej iz-kljačljivo realnim stopinjam sodnij odkazane, v pričujočem primerljeji bi se pa po §. 55 pravilnika sodnje oblasti ravnalo, po kterem so vsi prepiri o motenji posesti nepremak-
Jjivih reči, ki zadevajo samo pretres zadnje dejanske posesti, okrajnim sodnijam odkazani, h kterim spada omenjena prošnja, ker sodnija mora po §. 850 obč. drž. zak. pri prepirih o ob-novljenji mej pred vsem varovati zadnjo dejansko posest.
C. k. moravsko-silezka nadsodnija je pa pritožbo Jožefa Z. vslišala, ker pritožnik meri na to, popraviti meje med svojo parcelo 30 in med sosedovo parcelo št. 31 po pripu-ščenji §. 850 obč. drž. zak. Za to opravilo mora gledč na §.53 pravilnika sodnje oblasti pristojna biti deželna sodnija kot realna stopinja zvlasti zavoljo tega, ker §. 55 pravilnika sodnje oblasti mestno odredjene okrajne sodnije le za tožbe o motenji posesti na določeni čas stesnjene za pristojne spoznava.
C. k. najvišja sodnija je potrdila nadsodnijsko odločbo, ker ima iz navedenih razlogov določba §.53 pravilnika sodnje oblasti tudi takrat veljavo, kadar gre za prošnjo za obnovitev mej v smislu §. 850 obč. drž. zak.
(Odločba najvišje sodnije dnč 10. avgusta 1871, št. 9415.)
Alj se menihi sploh in posebno na farah postavljeni smejo pravno veljavno zavezovati?
V občnem državnem zakoniku se sicer nahaja nekoliko določb, ktere redovnikom jemljejo pravico, rabiti posamesne zasebne pravice, namreč v §. 192 prevzeti kako varstvo, v §. 573 delati poslednjevoljne naredbe; vendar se ondi ne nahaja nobena določba, ktera bi jih v obče za nezmožne spoznala, pogodbe sklepati posebno pogodbe premoženje zadevajoče. Tudi §. 865 obč. drž. zak. kjer so osobe, ki so pogodbe sklepati nezmožne, naštete, ne omeni redovnikov, kajti oni za svojo osobo niso odvisni od nobenega skrbnika, in §. 182 ces. patenta dnč 9. avgusta 1854 drž. zak. št. 208 ne govori o nobenem postavljanji skrbnika v smislu §. 270 obč. drž. zak., in ne imenuje redovnikov. Naposled ne jemljejo drugi dotični ukazi redovnikom pravice, pogodbe sklepati.
Dvorna dekreta dnd 23. marca 1809, št. 887 in dne 27. aprila 1826, št. 1235 zbirke pravosodnih postav pravita sicer, da redovniki nimajo pravice, premoženje si pridobivati ali o tem določevati, tudi po tem ne, ako bi red imel oblast do pridobitve premoženja, dvorni dekret dne 13. junija 1793 prepoveduje tudi sodnijam, prejemati tožbe od redovnikov podane, toda oni dekreti (dvorni dekret dne 21. aprila 1786 zbirke pravosodnih postav št. 542) izločujejo iz te stesnjave iste redovnike, kteri vsled svoje službe kot župniki, duhovni pomočniki i. t. d. postanejo samosvojni. Redovnik, izvlasti zunaj samostana na kaki fari služeči je primoran, že zarad svojega preživljenja, gospodarstva i. t. d. brezštevilno pogodeb vsake vrste sklepati, ktere so vedno k pravnoveljavnim prištete, on je tedaj zmožen, pravnoveljavna opravila sklepati, in kaka stesnjava te zmožnosti se v postavi nikjer ne nahaja.
(Odločba najvišje sodnije dne 30. novembra 1871, št. 6446.)
Odvzetje gostilničarske pravice vsled pomanjkanja zanesljivosti.
Okrajna uradnija litijska je gostilničarju J. H. z odločbo dne 2. septembra 1867 zarad pomanjkanja zanesljivosti na podlagi §. 138 črka c obrtnijskega reda vzela pravico do krčmarjenja, in deželna vlada ljubljanska je to odločbo 2. dne oktobra 1867 potrdila. Odvzetje pravice do gostilničarstva se je vtrjevalo s tem, da je J. H. vsled večkratnega kaznovanja zavoljo prestopka pravil gostilničarstvo zadevajočih (izvlasti zavoljo prestopka nezapiranja, zarad dopuščenja prepovedanega igranja, zarad prenočevanja malopridnih ljudi kljub večkratnemu posvarjenju, pri čemur se mu je z odvzetjem pravice do gostilničarstva žugalo) zgubil gostilničarju potrebno zanesljivost. Razun tega je bil J. H. pri neki v njegovi gostilnici storjeni tatvini v znesku 15 gld. po izrečenji pravega storilca, ktero izpovedbo je ena priča verjetno potrdila, kot sokrivec na sumu, akoravno je bil zarad pomanjkanja dokazov oproščen.
Tudi občina se je o njem slabo izrekla. Okrajna uradnija je zaznamovala njegovo gostilnico kot nesrečo za kraj in kot vzrok izgube njegovega lastnega premoženja. J. H. je v svoji pritožbi in prošnji za milost navedel, da je bil zarad dokazanega dvakratnega prestopka nezapiranja gostilnice o postavni uri preostro kaznovan, da tudi obrtnijski red v §. 131 po-prejšno ravnanje pred odvzetjem obrtnije predpisuje in da bi odvzetje pravice do gostilničarstva njega z njegovo družino vred, obstoječo iz žene in šesterili otrok na beraško palico pripravila.
Ministerstvo notrajnih zadev glede na to, da je pritožnik prišel ob zanesljivost v §. 18 obrtnijskega reda zahtevano, tedaj je poraba §. 138 c popolnoma opravičena, z odločbo dnč 4. julija 1868, št. 9430 ni vslišalo pritožbe.
Kako se razumeva obljuba zakupodavca, da se za njegovo življenje zakup ne bode odpovedal?
Zakupnik A. je spodbijal odpoved zakupne pogodbe nedoločnega trajanja zarad tega, ker je — po njegovi povedbi — zakupodavka B. na njegovo zahtevanje, da naj mu ona v zakup vzeto stanovanje dalje časa pusti, rekla: „I)okler bom živa, ne bodem vam odpovedala". Po A-ovih besedah in kakor pravi na njegov nasvet zaslišana priča, se je, ko je B. o tem govorila, takole godilo: Leta 1869 je A. z B. govoril, ko je mislil stanovanje odpovedati, zraven je ona omenila, da se zadovoljuje z zakupnino v znesku 180 gold., ktero plačuje; na to je A. prosil, da mu ona stanovanje dalje na več časa prepusti, in ona mu je dala zgorej omenjeni odgovor: „Dokler bom živa i. t. d."
Sodniji prve stopinje se je zdel ta resnični dogodek odločilen, ter je z razsodbo dne 31. decembra 1870, št. 10996 spoznala na dopolnitno prisego tožnika za dopolnitev dokaza po svedokih; nadsodnija je pa z razsodbo dnč 14. februarja 1871, št. 1109 A-ovo spodbijalno tožbo naravnost zavrgla.
C. k. najvišja sodnija je z razsodbo dnč 29. marca 1871,
št. 3563 potrdila razsodbo druge stopinje iz sledečih razlogov: V B-inem govorjenji se ne nahaja njena določna pravnovezalna odreka odpovedne pravice za čas njenega življenja, Reč vendar res tako nanaša, da se zakupodavec svoje odpovedne pravice ne bode enostransko odrekel, da bi se tudi zakupnik svoje odpovedne pravice ne odrekel. Potem bi pa takošna nedoločna obljuba, kakor je B-ina že zarad tega ne imela dejanske veljave, ker bi se ji s tem ne kratila pravica, zakupnino po svoji volji poviševati, in tako zakupnike iz hiše spravljati. Tožnik pa toraj tudi ni dokazal, da se je B. pravice zakupnino poviševati, za zmiraj odpovedala, tedaj se njena obljuba, nikdar odpovedati, tudi ne more spoznati za pravnoveljavno pogodbo.
Za tožni odstop se ima, ako se odreče pričanja zasebni tožnik po §, 113 reda kaz. pravde.
Štefan B. je vložil pismeno tožbo zavoljo razžaljenega poštenja zoper svojega svaka Jožefa K. Pri ustni končni obravnavi je tožnik izrekel, da se hoče poslužiti pravne dobrote po §. 113, po kterem mu ne treba pričati zavoljo svaštva, vendar pa ostane pri svoji tožbi in zahteva kaznovanje zatoženca.
Na podlagi tega tožnikovega zahteva in izpovedeb drugih prič je spoznala okrajna sodnija Jožefa K. krivega omenjenega prestopka, ktero razsodbo je tudi Lvovska višja sodnija potrdila.
Z izredno pritožbo oziroma prošnjo za pomilostenje je prosil obsojeni Jožef Iv. z obzirom na svoje neomadežano življenje in ker ima obširro gospodarstvo, naj se mu kazen prizanese ali pa vsaj kazen za: ora premeni v globo.
Najvišja sodnija je vendar z razsodbo od 6. novembra 1860, št. 14332 spoznala, da se ovržete razsodbi obeh nižjih sodnij in da zatoženec omenjenega prestopka ni kriv, ker je tožbo vložil Štefan B. in ker je obravnava in razsodba le na
podlagi njegove tožbe pripustljiva in ker edino le zapopadek njegove tožbo more biti predmet obravnave in razsodbe, in ker je nadalje tožnik izrekel, da se po §. 113 reda kaz. pravde zdrži pričanja, torej tudi tem več odpade predmet obravnave in razsodbe, ker je na podlagi tega tožnikovega izrečenja nemogoče, rabiti po njem vloženo pismeno tožbo, da se sploh taka izreka ima za odstop od tožbe.
„Pravnik poljskiu.
Izvršba se ima dovoljevati tudi brez zaznamka dosedaj-nih izvršnih stroškov.
C. k. nadsodnija je A-ovo prošnjo za izvršno prodajo B-ove prcmakljine po prvi stopinji dovoljeno gledč na to, da se ima po §§. 403 in 424 obč. sodnega reda in sklepa dn6 14. julija 1784 črka e zbirke pravosodnih postav št. 306 prošnji za izvršbo vselej priložiti zaznamek izvršnih stroškov in sploh cela terjava s pritiklino vred številno dokazati, da izvršenec zve oni znesek, s kterega plačilom zamore od sebe odvrniti škodljive nasledke nadaljevane izvršbe, — odbila ter velela, prošnji pridjati primerni zaznamek izvršnih stroškov, potem se bode prošnja rešila.
C. k. najvišja sodnija je potrdila prvosodnji odlok s pristavkom, da opuščenje ugotovila izvršnih stroškov ni vzrok za zavrnitev prošene izvršne stopinje.
(Odločba najvišje sodnije dnč 12. aprila 1871, št. 4143.)
Razžaljenje časti v pravdnih spisih.
A. je rekel v svoji tožbi: B, mi je za eno kravo 45 gl. ponudil, ktero sem za 96 gl. prodal. Taki ljudje so le „osmodniki," „oprašniki".
Okrajna sodnija je spoznala A., ker razžaljenje ni bilo očito, za, nekrivega in je B. obsodila na povračilo stroškov kazenske pravde in zagovornika.
Nadsodnija je to razsodbo dne 24. maja 1871, št. 10212
spremenila ter spoznala A. po §. 496 kaz. post. za krivega, in B. odvezala povračila stroškov, ker je bila tožba pri javni oblastniji vložena, ker jo po dolžnosti več osob bere na poti od vložnega zapisnika do pismohranišča in na presojni poti tudi osobe višjih stopinj, ker se mora v odseku razlagati in odprte sodilnice preleteti; ker izrazi: „osmodniki" in „opra-šniki" ravno to pomenijo kot vrtoglavec in goljuf, tedaj za-ničljive besede, očitost in večina vedencev, toraj vsa znamenja §. 496 kaz. post., ker to dejanje prestopa meje strahovalnega pregreška, in ker so se takošne razžaljitve na poštenji v pravdnih spisih se nahajoče že po starej postavi in sicer po ukazu za spodnjo Avstrijo dne 8. maja 1806, št. 11799 kaznovale kot težki policijski prestopki.
C. k. najvišja sodnija je nadsodnijsko razsodbo z obzirom na njene razloge potrdila.
(Odločba duč 28. junija 1871» št. 7871.)
Tožna varščina ni potrebna v pravdah zavoljo motjene
posesti.
Sodnija prve stopinje je po dokončani obravnavi v pravdi A. namestovaje svoje maloletne otroke, zoper B. zavoljo motenja posesti, pri kteri je toženec silil na vložbo tožne varščine — tožniku A. velela, vložiti 50 gl. varščine in pristavila, da se do tje odloži izročitev pravdne odločbe. V razlogih je bilo omenjeno, da v tožbah zastran motjene posesti veljajo ukazi skrajšane civilne pravde, in zopet v poslednji dodatno pravila redne civilne pravde, tedaj se imajo predpisi obč. sod. reda o tožni varščini po posebnih postavah odpravljeni obračati tudi na tožbe zastran motjene posesti, da je po teh postavah toženčevo zahtevanje opravičeno, ker je tožnik A. prezadolženec in ker ni znano kako premoženje njegovih otrok.
Nadsodnija je zavrgla prvosodnji odlok in zaukazala, da naj se v poglavitni reči razsodi. Zoper to je A. podal pregledni vtok in nanašaje se na §. 16 ces. ukaza dnč 27. ok-
tobra 1849 drž. zak- št. 12 pritožbo ničnosti (izjema samo-stalne pritožbe zoper sodnijske odločbe v teku pravde zastran motjene posesti).
C. k. najvišja sodnija je vtok in pritožbo ničnosti zavrgla, ker omenjena postava posebno meri na naglo ravnanje v pravdah zastran motenja posesti in hitro razsojo, in izključuje vse vmesne obravnave in odločbe, s kterimi bi se odlašati vtegnilo, zatoraj tudi o tožni varščini ničesar ne omeni, in ker je bilo odvračanje nadsodnijske konečne razsodbe z obzirom na §. 16 navedene postave posebna pritožba vsakakor (lopustljiva.
(Odločba najvišje sodnije dne 15. februarja 1871, št. 1565.)
Pristojnost varstvene oblastnije za dovoljenje služnosti na zemljišči maloletnega.
S sodnijskim dovoljenjem se jo Janezu W. prodalo polje map. št. 450, ki mu je mera 1 oral 1494 □ sežnjev, in ki spada k kmetiji nedoletne Katarine J. Ko se je pa pokazalo, da kupec k temu polju nima prav nobene vozne poti, mu je varstvo nedoletne Katarine J. s pridržkom nadvarstve-nega potrjenja v ta namen dovolilo služnost vozne poti na polje map. št. 456, k tej kmetiji spadajočem.
C. k. okrajna sodnija v Visokem trgu je z odlokom dnč 10. februarja 1871, št. 1006 to potrdila.
Med tem za polnoletno spoznana Katarina J. je zoper to podala pritožbo, v kteri se je zoper obremenitev svojega posestva oglasila.
C. k. nadsodnija pražka je pa z odlokom dne 7. decembra 1871, št. 39884 pritožbo zavrnila; kajti okrajna sodnija v Visokem trgu kot varstvena oblastnija zato, ker se jej je zdelo primerno in ko je varuh v svojem izrečenji potrdil, da kupcem polja map. št. 450 pri kupčiji ni bila na polje od-kazana nobena privozna pot, ni mogla odreči varstvenega potrjenja privoljene služnosti, ker se taka privolitev nikakor
ne more šteti za daritev, temuč za omogočitev užitka prodanega polja, to tembolj, ker se ne more misliti, da bi bil varuh sodnijo z lažnjivimi povedbami zapeljal in ker je povedba v pritožbi, da Janez W. na polje po drugem tje držečem kolovozu priti zamore, ni dokazana.
C. k. najvišja sodnija je Katarine J-in priziv zavrnila, ker se nadvarstveno potrjenje odkaza kake služnosti ne more prištevati k zadevam po §. 83 pravilnika sodnje oblasti posebni odločbi zborne sodnije pridržanim, in ker se v istočasnem varstvenem potrjenji in zeraljeknjižnem dovoljenji ne more spoznati kaka nerednost, in tudi ne po prodaji njive map. št. 450 za potrebno spoznano obremenitev pritožničine njive s služnostjo vozne poti kaka nepostavnost; toraj po §. 16 patenta dnč 9. avgusta 1854, št. 208 drž. zak. ni dopustljiva pritožba zoper enoglasni odločbi nižjih sodnij podana.
(Odločba najvišje sodnije dne 5. marca 1872, št. 2157.)
V dvomu se vzema, da je pridobitev moževa lastnina.
(§. 1237 obč. drž. zak.)
Marija K. je bila tudi v zapor djana vsled ponezvestenja po njenem možu Valerijami K. v državni denarnici storjenega, in pri njeni materi Salomeji R. je bila hiša preiskana, kjer se je 1100 gld. za sumljive izreklo in v sodnijsko blagajnico vložilo.
Ko je bila preiskava zoper Marijo K. vstavljena, in le Valerijan K. sam zavoljo hudodelstva nezvestobe za krivega spoznan, je Marija K. finančno prokuraturo zastopavšo državno blagajnico na priznanje lastnine zneska od 1100 gld. in na privoljenje izročitve tožila.
C. k. deželna sodnija v Krakovem je z razsodbo dn£ 19. maja 1869, št. 8680 tožni zahtev odbila, ker je lastninska tožba Marije K. vezana na potrebščine §. 369 obč. drž. zak. in ker ni dokazano, da ima državni zaklad že v svoji oblasti v sodnijski hranilnici vloženi znesek od 1100 gld.
Nadsodnija v Krakovu je pa z razsodbo dnč 23. marca 1870, št. 13628 tožni žalitev nepogojno uslišala in sicer gledč na to, ker je Salomeja K. rekla, da posoduje znesek od 1100 gld. v imenu Marije K., tedaj ima poslednja za se vsled §. 323 obč. drž. zak. pravno domnevo veljavnega naslova, in ker finančna prokuratura ni dokazala, da je ta znesek Valerijan K-ova lastnina ali da iz ponezvestenja izvira.
Najvišja sodnija je pa prvosodnijsko razsodbo potrdila iz sledečih razlogov:
Marija K. je imela dolžnost dokazati, da je onih 1100 gl., ki jih je kazenska sodnija pri Salomeji R. vsled od Valeri-jana K. zoper državno denarnico storjenega znamenitega ponezvestenja za sumljive spoznala, in pri sodniji hranila, res njena lastnina.
Državni denarnici se pa nikakor ne more naložiti dokazovanje, da je ta znesek od 1100 gl. res en del državi po-nezvestenega denarja; ker se po §. 1237 obč. drž. zak., ako se dvomi, kteri izmed zakonskih da je lastnik, domnevati mora, da je moževa lastnina; toraj je bila Marija K. na vsak način dolžna dokazati, da so pri sodniji shranjene reči njena lastnina.
Tega pa tožnica ni dokazala.
(Odločba najvišje sodnije dne 4. novembra 1870, št. 1254.)
Kašljati se sme, pa ne preveč. Na podlagi §. 185 nemškega kazenskega zakonika je bil K. H. v B. zavoljo razžaljivega kašljanja na globo obsojen. Zoper to razsodbo je zatoženec vložil pritožbo ničnosti na ovržno zborno sodnijo v Darmstadtu in v tej povdarjal, da k pojmu razžaljenja spada na sebi protipravno dejanje, storjeno z namenom, nravno vrednost drugega s tem žaliti, da so nepriznanje to vrednosti javno naznani, sicer bi se tako dejanje, ki jo razun tega doprinešeno z dopuščenimi sredstvi, le kaznovati imelo za poskušeno razžaljenje. — Ovržna zborna sodnija jo z razsodbo od 15. januarja 1871 zavrgla to pritožbo uvaževajo, da mnenje pritožnika ne nahaja podlago ne v postavi, ne v vednosti, no v dejanskem življenji; marveč leži v sami pravici do poštenja, ktero se ima postavno braniti, da se pregrešek razžaljenja doprinese s6 vsakim tudi na sebi nepomenljivim dejanjem, ako so jo to storilo z namenom, komu zaničevanje skazovati in o ter pod takimi olcoljščiuami, da razžaljenemu ta namen storilca ni mogel dvomljiv ostati. To dejanje pretehtati in razsoditi prašanje, alj jo dejanje res razžaljivo, je naloga
sodnika, pred kterega ta reč pride in ta se je v predležečem slučaji uvaževaje vse občne in osobne razmere izrekel za dokaz zgorej navedenega žaljivega namena.
Pri odvetniški zbornici n a K r a n j s k e m so dne 2. junija 1.1. vsled nove postave od 1. aprila 1872, št. 40 drž. zak. bili izvoljeni in sicer za prvosednika g. Dr. Š u p a n č i č, za podpredsednika g. Dr. S t e i-ner; za odbornike gg. Dr. Cos ta, Dr. Saj o vi c, Dr. ž 1. Schrey in Dr. S up an; za namestovalce pa gg. Dr. Munda, Dr. Pfefferer in Dr. Spa z zap an: V disciplinarno svetovalstvo so izvoljeni gg. Dr. S u-paiičic za predsednika, Dr. Kaz lag za zborniškega pravdnika, Dr. žl. Schrey za njegovega namestovalca, po tem za svetovalce gg. Dr. Pfefferer, Dr. Skedl, Dr. Steiner, Dr. Supan in Dr. žl. Wurz-bach; namestovalci pa gg. Dr. Ahačič, Dr. Mencinger, Dr. Može in Dr. Munda. Ker je v deželi naj manjše postavno število (25) odvetnikov, se je sostavilo samostalno disciplinarno svetovalstvo, pri manjšem številu pa bi pravosodni popečitelj pravico imel, združiti je s ktero drugo deželo istega višjesodnijskega okrožja.
Imenovanje: G. Janez Nabernik za c. kr. sodnijskega pristava v Kamniku; g. Janez Rot h, bivši c. kr. okrajni sodnik za notarja na Vrhniki.
Razpisane službe so pri c. kr. višji sodnij i Gradci za dva svetovalca in pri c. kr. deželni sodniji v Ljubljani za enega.
Gg. naročnikom do 1. polovice leta se naznanja, da je s tema številkama končano prvo polletje, torej se prosijo, naročevanje nadaljevati in še kaj novili naročnikov pridobiti, da bode listek tudi zanaprej izhajati mogel. — Dobijo se še vse letošnje številke in tudi lanski tečaj za znižano ceno dveh gold.
Obseg: Oporoka (dalje). — Boj za pravico (Jlieringov govor. Konec). — Odškodovanje po divjačini se ima takrat zahtevati, kadar se še poškodba videti more. — Z novimi vodnimi postavami ni premei\jeno sodništvo glede na motjenje posesti. — Odštevanje dnevov poštnega teka v zemljeknjižnih zadevah. — Pravomočno dovoljena dražba je veljavna tudi proti odstopojemniku. — Zavezovanje reservnih častnikov z menjicami. — V političnih kazenskopravnih zadevah so ima vselej razsodba izdati. — K g. 65 reda kazensko pravde. — Hudodelstvo javno posilnosti po §. 81 kaz. zak. — Obnovljenje mej spada pred realne sodnije. — Pravnoveljavno zavezovanje menihov. — Odvzetje gostilničarske pravice vsled pomanjkanja zanesljivosti. — Obljuba zakupodavca, zakupa no odpovedati. — Tožni odstop je, ako se odreče pričanja zasebni tožnik. — Izvršba se ima dovoljevati brez zaznamka dosedajnih izvršnih stroškov. — Razžaljenje časti v pravdnih spisih. — Tožna varščina ni potrebna pri tožbah zavoljo motjene posesti. — Pristojnost varstvene oblastnije za dovoljenje služnosti na zemljišči malolotnega. — Pridobitev je moževa lastnina. — Črtice.
Uredništvo »Pravnika" in urednikova odvetniška pisarna je na trgu sv. Jakoba št. 139 (v Virantovi hiši), 2. nadstropje.
Natisnil J. Rud, Milic v Ljubljani.