102
„To pa to!" je pritrdil gospod Wild. Šli smo v pisarno, kjer leži spominska knjiga za ptujce. Marsikatero ime odličnih oseb se tukaj bere. Tu so imena vladarjev, s kronami in brez kron. In mnogokrat so poslednji mogočnejši od prvih .. .
V lepem zabojčku pod steklom se vidi dragoceni papir, ki predstavlja v naši vred-nesti precejšnjo vsoto 24 milijonov kron. Večji je in lepše risan od svojih ponižnejših tovarišev. Tudi je dobro ohranjen, ker se mu ni treba truditi po svetu, hoditi po semnjih, poslušati prepire med mešetarji in se valjati po potnih žepih. Kakor kralj na prestolu sedi tu v svoji škatljici in se lahko smeje zmečkanim in umazanim proletarcem svojega rodu, ki dobivajo toliko ran v boju za obstanek in se morajo včasih podvreči celo malo okusnim operacijam z limom in različnimi papirčki, da si ohranijo življenje. Da, tako je na svetu! Revež se trudi in trpi, bogatinu pa vsi strežejo, se mu hlinijo in ga občudujejo!
Gospod Wild se je ves zamaknil v ta prijazni simbol najvišje zemske sreče. Vedno
bliže mu je prihajal z nosom, da si vtisne neizbrisno v spomin te tako pomenljive poteze.
„Ali se sme ta bankovec tudi otipati?" je vprašal uradnika. „Bi vsaj smel reči, da sem imel že en milijon funtov v roki !"
„Je prepovedano!" odgovori uradnik smeje se. „In vam tudi nič ne koristi, predragi gospod Wild, če ga tudi ukradete. Kajti poglejte: Bankovec je brez številke in brez podpisa! Niti ene zemlje si ne morete kupiti zanj!"
„Potem naj pa le v škatlji ostane", reče gospod Wild resignirano. Hipoma je izgubil bankovec zanj vsako zanimivost. Koliko je na svetu papirjev, ki so lepši, močnejši in večji!
Poslovila sva se od vljudnega officerja. Kmalu sva stala na ulici.
„ Hvala vam lepa, gospod Wild! Zlato ,Angleške banke' in vaša prijaznost mi ostaneta vekomaj v spominu!"
In že naju je ločila vrveča množica. Sla sva vsak na svojo  stran. (DALJE.)
SILVIN SARDENKO:
POD GRENKIM JARMOM.
Je li mogoče, dražestna blondinka? Na licih se ti še mladost smehlja, že sladka last si grenkega moža in že v naročju svojem nosiš sinka?!
A nič ne veš od zime,, ne viharja.
Pogledi tvoji so zaverovani
v nedolžno dete, ki je tvoja zarja.
Po blaženi prostosti žalostinka privre ti morda včasih iz srca; kot da bi izpod zimskega neba osamljena priplavala snežinka.
In nič ne vidiš? Glej, ob tvoji strani tvoj mož z očmi  se z drugo pogovarja — in misliš, da te ljubi kakor lani...