1165
O jeziku v romanu Erazem Predjamski
Iz pisateljeve delavnice
Avtor je prvotni, krajši članek, napisan za kulturno redakcijo Radia Ljubljana, na prošnjo našega uredništva razširil in dopolnil.
Nerodno je govoriti o svojem delu. V tem primeru o jeziku v romanu o Erazmu Predjamskem — mimo nekakšne, ji recimo, zadrežnosti ali sramežljivosti je zraven še prepričanje, da bi v to morali strokovnjaki, ali kakor jim dandanes grdo pravimo, profesionalci.
Vsaj nekoč je bilo tako. Skoraj je ni ocene kakega novega literarnega besedila, paprelistajmo Ivana
Prijatelja, Izidorja Cankarja, Franceta Koblarja, ali Frana Govekarja — je skoraj ni bilo, pravim, ki v njej presojevalec ne bi z večjim ali manjšim znanjem, s posluhom, včasih celo z virtuoznostjo razčlenil in predstavil jezika, ga pohvalno ali grajalno ocenil, ravnal z njim, skratka, kot s prvino, brez katere tako imenovanega umotvora, kot se je nekoč reklo, ni.
Danes — ko da mize gremo mimo.
Tu, tam, na redko, ponajveč pisci stare šole, porabijo besedo, dve ali odstavek, pa še to takrat, ko je potrebno nad nekom, in po pravioi, nalo-miti palico. Imamo, pač, tožbe o slovenščini v nevarnosti. O vdorih vsakršnih nesnag. Trobentanja o tem, kako je treba na okope, hitro v plat zvona — hitro se razburjenja poležejo, in hitro drami molk alarmnega donenja le še cingelj navčka.
Zadnje čase pa še tega ni.
Sodim med ljudi, ki (modrijansko) menijo, da pišejo zanič slovenščino le tisti, ki je ne poznajo. Ti pa so različnega kalibra. Izkušnje z delovnega mesta so me poučile, da se govorec, ki je vešč jezika in ki mu jezik kaj pomeni — karkoli, zakaj najhujši so navadno tisti, ki jim ne pomeni nič — brez skromnosti, prav strastno, manifestativno rad posluži tega žlahtnega orodja. In tudi zmeraj prav zato uspe.
Kaj je počenjal zad za tole mizo veliki čarovnik mikrofona, Stane Sever! Kako pogrešamo eksaktnega in ljubeznivo strogega slavista Mirka Rupla. S kolikanj vodviljske hudobije je Filip Kalan razgrinjal izpred kamer kritiška obzorja gledališkega snovanja na Slovenskem — danes, ko bi jih tako potrebovali, jih pa ni.
Naj bo potoženo, da ni več tudi tistega direktorja ali kaj že, ki je obetal napovedovalcem disciplinske kazni, če bi popravili ohlapnost ali slovnično napako v tehtnejši politični oddaji, ker da preprosto niso kompe-tentni (to bi bilo normalno skoraj res) in ker da za politiko Slovenski pravopis pač ne velja. Na pripomnjo, da je bil na primer Lenin preudaren stilist in da je le korektna propaganda danes pravšnja propaganda, se je pametno nasmihal, spikerjem je pa škripalo med zobmi spričo prešernega občutka, da kolnejo, molitve bravši.
Saša Vuga
1166
Saša Vuga
Kakšni jezični dinozavri so se kobaljali mimo!
Ta dan leži tu, na stolu, TV 15. Časopis, ki ga imam resnično rad. Datum številke je 21. september 1978, naslov članka pa Pripeljali so nas kot živino, odšli smo kot zmagovalci. Pod sliko je tole mogočno pojasnilo: Tudi največji zločinci so dobivali več hrane kot taboriščniki na Rabu, in to samo zato, ker so ljubili domačo grudo. Torej — ker so ljubili domačo grudo, so največji zločinci dobivali več hrane! Ta časnikar bo še prav daleč pri-veslal.
Celo Maupassantov Lepi striček je včasih vedel, pa čeravno je bil lump, kam je treba vsekati poudarek in kako osvetliti stavek, da ne bo smešen in da bo tistim, ki jim je namenjen, razumljiv. In celo tako imenovana straniščna poezija je v lepem jeziku kdaj po svoje lepa. Kot je na primer lepa eskimska ali pigmejska, če naj molčim o poeziji, ki so jo pisali mumijam v zagrobno tolažbo pod pokrov v starem Egiptu, ko so jih odlagali tja nekam onkraj. In če je stil človek — ta človek je pa lahko sodnik, kovač, pomorščak, politik, berač, pisatelj — je jezik stil. To sta ko dva bregova ob reki našega vsakdana — enega samega ni, ne smelo bi ga biti, sicer bi se vode razlile v brezbrežje.
Ampak odgovoriti moram na vprašanja.
Kot sem pred letom dni prijatelju: Ta jezik (ali slog) — nič posebnega. O, poiskan pa: vse besede, ki jih uporabljam, so v čudovitem antibarbarusu, ki mu pravimo Slovenski pravopis. Moj knjigovezec ve, da uničujem oba Pravopisa kot kozak svoje najdražje konje. Sodim, da mora pisatelj, danes, ko več ne afirmiraš svojega plemena s tem, da polniš strani, preprosto dobro pisati. Stil — to je marsikaj. Je skoraj vse — ali ga bog da ali ga hudič prestreže. Premalo sloga je kot macola v zobarjevih rokah — uboga čeljust, če ranocelnik ne bi uporabljal boljših orodij. Primeri se. Nekateri so že škrbasta.
Kot naravnamo občutljivost filma v fotografskem aparatu, z enako skrbnostjo naj bi se odločili, s kakšno temperaturo katerega sloga bomo šli, kaj vem, v novelo, v polemiko ali v roman. Zame, ponavljam, velja: če vidim, da ima pisec jezik rad in da se v njem zanesljivo giblje, mu kot bralec odpustim vsa morebitna čudaštva, kaprice, protislovničarske nenavadnosti, napake in ga z zanimanjem, pa s spoštovanjem prebiram ali celo študiram.
Ko tole pišem, se kot včeraj spominjam pokojnega očeta (Maistrovega prostovoljca iz Vorančeve Pozganice) v pasjih dneh pred vojno: z glavo v rokah (Kaj bo, kaj vendar bo!) je tožil materi, kako se mu mladič odmika in da bo kmalu — če bo šlo tako naprej — ugasnil.
Šola, vzgoja, društva, vse okoli nas v zraku, skratka, nas je delalo slovenske nemce. Jezik, ki smo ga najmlajši še poznali (pa je Tolminska veljala za trmasto, za trdo, žilavo), je že postajal spaček in sesekljanina, ki je v njem razsajala ostudna kalceta za nogavico, luket za žabico, ključavnico, valita za kovček, kukijajin za blestivko, padela za ponev, lapis za svinčnik, zornalin za otroški časopis, iitorina za potniški vlak, karoca za kočijo (še so vozile po Gorici) in tako naprej.
Ampak — to je veljalo za domače okolje.
Slamoreznica se je porazno zavrtela, ko smo prešli v docela drugače organiziran ambient, v gimnazijo. In ko sem bil na primer v italijanščini odličnjak (celo več, ocene so se gibale med ottimo con lode, odlično s po-
1167
O jeziku v romanu Erazem Predjamski
hvalo, in brillante), sem domov pisaril zmazke, da jim bog pomagaj. Naj enega teh svojih takratnih barokov zvesto prepišem, ni me sram:
Ginnasio interno Gorizia, 13. 5. 1941
Draga Mama!
Hmalu se bomo videli, iaz mislem da bom šel naprei, kakor sem te opisal tisti fant me, podučuje vsak dan, zato mu je ukazu g. Direktor Kadar drugi delalo telovadbo on me ud. Kakor sem te opisal hrana je zelo dobra danes so nam dali tono tako je bil fin da sem potle sline cedil. Pišimi ali si dobila tiste karte Hi sem ih pisal uceri. Piši, Tvoi Saša
Sem se pa že podpisoval tudi Sandrino, Sascia in podobno.
Bolj sem zorel, bolj se je klalo: čutil, slutil, videl sem, da tonem. Da skoro ko da več ne bo poti nazaj. Hotel sem naprej v šoli (in se tako še huje trgal od bore naše učenosti), k tlom pa me je s prav telesno bolečino vlekla tožba o mladiču, ki ugaša. Bridka leta. V ta obup se je na lepem, kot obliž, vzelo hrepenenje — po vsem nedosegljivem, dalečnem, tako presneto lepem, pa pravičnem in poštenem, normalnem, svobodnem. Na večer včasih sem od tamarisk kar roke stegoval v hrib, ki je za njim bila (že okupirana) Slovenija, ta kelih vseh mogočih paradižnih žarkov.
In sem, v to hrepenenje, se je nenapovedano, kot z ostrim sikanjem zarezala novica o puntarjih, upornikih s trobojnico na kapici, oboroženih kakor se spodobi (ne vem zakaj sem v domišljiji vsakemu obesil še en nož). Ko danes se spominjam jutra, suhega in sončnega, ko sem na razmajanem vhodu v sosedovo garažo uzrl dve čudoviti tiralici. Z ene je gledal Giovanni Premoli (Janko Premrl), z druge pa Carlo Maslo. Ne vem, če je kdaj kakšen bigotnez glodal v masne bukvice s tolikšno strastjo, kot jaz takrat v tista dva pogumna, svetla fantovska obraza.
Začelo se je podirati. Kot keglji.
Novica je grizla novico v rep.
Na Slapu so ob Idrijci zjutraj našli zabodenega izdajalca Gosia. Čez čas je pod Modrejem bolščal v postrvi drugi — Michelizza. Ljudi je obšla molčečnost. Le oči so se iskrile. In so ponoči lezli na dvorišča poslušat pokanja, čeprav so jim prek glave tolkle krogle (Poslušaš lahko, samo za kostanj se skrij!).
Počasi so se četniki ali četaši, kot smo jim pravili, zdrugačili v partizane (spočetka nam beseda ni bila všeč). Skupini v bunkerju vrh Grudnice pri Čepovanu — Bebler, Bračič, Kajtimir, Ahac in Avšič — so se načrti hitro, daleč razgoreli v kres. In ko je pridivjal sam Duce ali Dux ali Benito Mussolini v Gorico delat red in sem ga gledal sredi razhrumele, znojne, uvožene množice, takole gor, na dvajset metrov, na goriškem Travniku, med generali, hierarhi, višjimi kurati na balkonu iz kovanega železa, tudi tolst škof je bil zraven, goriški umazanec Margotti (Bevku je rabil za škofa v Če-dermacu, mene je pa birmal), ko sem gledal hudega strica s čelado na betici in s kopitasto čeljustjo, ki mu je skakala pod jermenom in izbevskala znameniti stavek Bisogna sterminare tutti i maschi di questa maledetta razza, treba
1168
Saša Vuga
je pokončati vse moške (ali samce) te preklete pasme (ali zalege), sem bil strašno miren, nasmehi j an, čeprav je bil moj oče, čeprav sem tudi sam bil moški (ali samec) te preklete pasme.
Začelo se je torej.
Konča pa naj se, kot vrag hoče.
Slabše nam tako ali tako ne bo.
In dolgo, dolgo potlej je prišlo tolikanj čakano.
In je med drugimi prišel Ciril Kosmač (bela poletna srajca, kratke saharske hlače, na boso obute frančiškanske sandale, kjantarica) in mi pod lipo nad Sočo potrpežljivo pojasnil razloček med in in ter (sam sem šel še dlje in ter črtal iz svojega slovarja) in mi ostro, kot le on zna (z vzdignjenim kazalcem, pob!), zabičal, naj čimprej preštudiram prevod Balzacovega Strič-ka Ponsa. In po tej prvi kvalificirani slovenski učni uri sva molčala. On je kadil, jaz sem pa držal dih. In živo pomnim njegovo lepo glavo, kako se je obračala od leve proti desni in nazaj tja gor, v hribe, zelene od poletnega neba.
In je prišel čudežno dobrotni rogovilež Stane Sever in nam v male nočne ure sipal pod kostanje blagozvočno (termin bo že čitalniški, je pa natančen) domačo besedo, kakršne še nisem slišal. In je iz Francije prihrkal in prigodrnjal očetov kompanjon z realke, Veno Pilon, prikazal se je uglajeni, fini Gojmir Anton Kos, in spet, prazničnega jutra, Bevk (kako se mi je zašibilo), pa v žarnem, veličastnem dopoldnevu sam Oton Župančič (ko da so hkrati vstopili z njim še Cankar, Kette, Mum) na poti h Gradniku v Me-dano —
In je prišlo vse, kar lahko pride le s svobodo.
In sem capljal v vse to vse, omamljen in s sholarsko palico na rami. In v culo na tej palici sem ljubosumno spravljal, kar sem spotoma nabiral. Tako počasi se je horizont odmikal, se razmikal. Tako težavno sem prek-ljiival staro, tujo, zoprno lupino. In ko sem se pricijazil v Ljubljano — pusto, lačno, prašno, tramvajersko in zamegljeno, pa domišljavo, grobo, podeželsko, kjer je bil Figovec takrat še Panteon in Stari tišler Notre-Dame (in kjer sem do današnjih dni le tujec) — se mi je videlo, ko da ležim pod rajsko jablano in srkam med. Da ni nikjer, ker je ne sme, ker je ne more biti, bolj zlate Prage, Krakova, Firenc. In da sem končno tam, kamor te kvečjemu le sreča pahne.
Naj bo tako, drugače, srečo sem pa le imel: ne vem kako, znašel sem se v razposajeni, žlahtni družbi umetnjakarjev. In tudi tem prijateljem dol-gujem marsikaj. Znašel tako temperamentno — strašno — nebogljen. Kako si je, ga vidim, Jakob Savinšek s potrpinskim vzdihom začesal v nekako vodoravno vzrasle lase. Kako si je Andrej Hieng rezko — prijazno snel naočnike in jih začel počasi, elegantno brisati. Kako si je Dino Radojevič pobožal — popraskal svoje dolge, kot skiparjene roke. Kako je Ana Mlakarjeva (z licem bistre odaliske) zvila usta v srček — ko si je Dušan Pirje-vec, polkovnik in Ahac, z dvema prstoma pogladil anglosaške brke in oznanil: Tiho, nekaj bo povedal.
In sem z, muko, ko da lomim zlepljene, primrznjene kocke ali prepe-čenec, sestavljal stavke in odstavke v sporočilo in poanto (še zmeraj sem samo prevajal iz drugega, iz prejšnjega sveta), vsi tisti mladi stari mački pa
1169
O jeziku v romanu Erazem Predjamski
so me študirali, postrani, izpod vek, benevolentno, pač, in po pravici pokroviteljsko, čeprav vsekdar prisrčno, tako da jih še danes nosim, vsakega posebej, v prav posebni dušni škatlici.
In potlej so prišli moji trije najdražji profesorji — Anton Bajec, Anton Ocvirk, Anton Slodnjak — in vmes debela knjižica, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov Antona Breznika — pa naj se z eskapade vrnem, kot se reče, k stvari.
Pri Erazmu Predjamskem, sem si torej rekel, takšnem, kakršen nemara bo, se nimam pri nas na kaj nasloniti. Na Preglja še najmanj, povsem drugam obrnjenega. Kvečjemu, mogoče, na Dobidove prevode. To pa je premalo. Obiskal sem dva merodajna literarna poznavalca, se pomenil, in se potlej — po rahlo dolgem, pa temeljitem premisleku — odločil za naslednjo mrežo: Predjamski ne bo tako imenovani zgodovinski roman, čeprav pišemo v njem letnico 1483. Spominjal, samo spominjal naj bi (če že mora) na trikotnik Simplicissimus, De Costerjev Thyl Uylenspiegel in Colas Breugnon — vmes tu in tam morda na Hvalnico norosti in na Cyranoja, v pretiravanjih, recimo, na Gargantua in na Pantagruela, v napihovalskih pajacadah pa na prozo in na držo Mussolinija in DAnnunzia. To zadnje bo veljalo zlasti pri protagonistih, ki mi bodo v zgodbi zoprni.
V knjigi naj vladarita (vrh skorje) smeh, podsmeh.
Ves čas bo kajpak zraven še facecija, drastika, besedna igra, kontra-punkt (lakonično ob dolgoveznem), pikaresknost. In če bo srž romana ta, da je naš ljubi svet vse prej kot enovit, da enovit nikdar ne bo, da se vsekdar v njem vse podira, tja do poslednjega eksplozijona, da v ljudeh zmaguje negativno, da je vse dobro sojeno le na propad (ali na dolgočasni, sizifovski boj s trakuljasto odpornim, zmeraj mladim, rodovitnim zlom), bo poudarek tudi na obešenjaštvu in groteski.
SERAFIN JE PLANJL VEN kot volk na psa. Čez grapo dol proti Ločici je zbobnel od pridig, psalmov, pijač utrjeni menihov bas:
—  Ti polž, nadevan s kuščaričjim drekom! Ti mokra dlaka med nogami kurbe za mrlakarje v Trstu! Ti škrbast nunski roženkranc, ki se je z njim devetkrat dnevno flageliral po koščeni riti sv. Filemon, ko je zblaznel in je verjel, da je priprežni žrebec v Elijevi kočiji! Ti cinast relikviarij lastnih črev!
Kadar pošten menih zavoha župnika, zdivja.
Ti in podobni elementi so se mi lepo vezali z dobo: razlom. Prehod iz 15. v 16. stoletje. Takrat je skoraj bolj kot po navadi vrelo krog te naše revne in preskušene dežele: bila je pred (vse bolj vojaško uporabljanim) smodnikom, pred verskimi in puntarskimi vojnami, pred Turkom in pred Gutenbergom, pred Ameriko. In navsezadnje je bila pred prvo tiskano slovensko knjigo. Kaj torej še vzeti v roke? .. . Dalmatina?
—  POZOR, GOSPOD, na to! Vodilna bo. Pod geslom hoje nekam hodi na kontakte z zlodejem. Pobirat navodila. Majčkeno se vsakič tudi poonega z zlomkom. Vrnila se bo mirna, potolažena v diaboličnih strasteh. Vsi teologi, akoprav različnih
1170
Saša Vuga
in celo nasprotnih šol, so si edini, da nosijo peklenski kozli bronaste ali železne ordonančne bingeljce, medtem ko je natura podarila Luciferju zlatega, reliefno scizeliranega z mukami pu-ščavnika Antona v skušnjavah.
Mimogrede sem prav v tistih dneh prebral korespondenco patricijke iz Trsta z materjo nekje na Kranjskem ali na Dolenjskem — v okrogli, sočni, za one čase presunljivo uglajeni, gibki slovenščini. Se pravi, odveč je bila naslednja ovira: doslejšnja pohlevna domneva, da je jezik Slovencev bil le golč uboge gmajne, do živalskosti ponižane, in kakšnega po poli zmešanega viteza, ki se je, v Venero našemljen, po slovensko spakoval. S preprostih, realističnih in manj artikuliranih dialogov bi, brez večjih grehov, že lahko prehajal v nekakšno, ji recimo, salonsko konverzacijo.
Je pa že jamska onomastika bila živahna: Foramen (1452), Jama (1499), Lueg ali Luegg ali Leg ali Luenz (iz nemškega Loch ali Luecke, luknja, rov, votlina), Liacho (zemljevid, 1593), Luego, Jamma (zemljevid, 1694), Giama, Rocca di Forame ali vulgo Fiamma (1817), Antro (1910), Caverna Lugea, Fuorigrotta (1915).
Kaže, da je Jama najstarejša, kolikor le ni Foramen ne samo srednjeveški prevod, ampak neolatinski relikt. Današnji italijanski avtorji pa so se odločili za najmlajšo, nemško inačico Lueg, torej Lueghi. Čeprav ne vsi — počasi vse bolj prodira // castello di Predjama. V prejšnjih, romantičnih stoletjih so nekateri pisci, na primer grof Girolamo Agapito (Grotte di Adlers-berg, Trst, 1893), z navdušeno nedolžnostjo celo zatrjevali, da so nič manj kot v predrimskih dneh Cerkniškemu jezeru pravili Palude Lugea (Predjam-sko močvirje).
Sredi tega nekajletnega in stanovitno mrzličnega orientiranja mi je povsem na lepem padla, jabolko v klobuk, publikacija potopisca iz Benetk, Marina Sanuda Mlajšega (sina znamenitega Sanuda Starejšega, ki je na primer prvi izrisal obliko Afrike, še preden je Vasco da Gama odkril Rt dobre nade). Ta Sanudov spis, ta reportaža, bi ji danes rekli, Benečan v Ogleju, opisuje avtorjevo pot v Akvilejo, ruševine in vtise, ki so se mu, še mladeniču, porajali ob klavrnih razmerah v mestu:
AQUILEIA, STARODAVNO MESTO, pa mogočno, danes opuščeno, habitata da Canonici numero XXIII et da alcuni pes-catori, tu živi le 24 kanonikov in nekaj ribičev. Si trova molti epi-taphij antichissimi, tod je veliko na moč starih nagrobnikov. Qui viti una + antica, et havea li piedi ficadi con do chiodi, tu sem videl starinski križ, stopala je imel pribita z dvema žebljema. Questo dico perche tute ut plurimum le + antične anno quatro chiodi, et queste moderne solum tre, to omenjam, ker imajo vsi ali večina starih križev štiri žeblje, ti, moderni, pa le tri.
Zame je bila ta reč grdo pomembna predvsem zavoljo datuma 1483 — to pa je letnica, s katero je solkanski jezuit in zgodovinar Martin Baučer menda prvi zabeležil Erazmov prihod na Postojnsko.
Zdaj sem že lahko v miru preštudiral in primerjal takratno beneščino, torej jezik pisca, ki je živel tako rekoč ob Trstu: iz Trsta pa je prisopihala na Notranjsko tista mogočnost, ki jo v romanu pooseblja poniglavi, žabasti
1171
O Jeziku v romanu Erazem Predjamski
in smešno renesansno izobraženi baron Gašper Ravbar, (ki ga, se mi zdi, še Valvasor ne jemlje resno).
— SECUNDUM PA, da ne pozabim: ostanite, prosim, če le morete, oblečene. Poznano je, da se čarovnice na Flamskem rade slačijo, posebno mlade, ki še ne vedo natanko, kaj je rev-matizem, in si pod zadnjo veko vtaknejo puranje perce za bolj zanesljivo navigacijo. Nič nimam proti nagim ženskam v višavah! Razvada, ki jo pripisujejo župljankam Cerknice, da se kot golo-nage Eve mečejo o sv. Jakobu vrešče za ribami in v kalnih jezerskih vodah zagrabijo zdaj ščuko, zdaj soseda za menkd, razburja priorja v samostanu Bistra, mene ne. Ampak če bo soldat med jahanjem pritiskal dlan na vaše gole boke, mu bodo vstajale pre-čudne misli. Lahko vam bo kateri podivjal, telebnil v prepad. Kateri drugi pak zapel podoknico Ricevi, donna, nel tuo grembo bello, sprejmi, gospa, v naročje svoje lepo. Zategadelj vam bo orožjenosec Beatrik vsaki dal beneško buciko, da bi si krilo spele med nogami, zbrisale pohujšljivost kot meznar bogca na veliko noč.
Stilski račun, ki sem pod njim, skratka, že lahko potegnil črto, je bil videti zelo približno takle: izpiljena, moderna, okretna slovenščina, približana tudi govorjenju in pisanju naših neposrednih sosedov, ki so živeli ne samo ob nas, ampak na gosto tudi z nami, z barvitimi vrinki iz njihove frazeologije. Torej vendar normalni, čeprav (zaradi mimikrije) zdaj nič, zdaj pač privzdignjeni jezik, pocukran z arhadzmi, ki pa so še navzoči, razumljivi (ali pa vsaj zapisani v Slovenski pravopis), kot raš, čelešnik, tirolec, mezlan, štekljačar, sprid, čilem, cima, dristlja, trijančenje.
Mimogrede: so pa besede, ki so se spraznile, ki še starinsko ne zvenijo več. Na primer voza. Kaže, da bo ta stala sebi v spomin le še v otožnem, grenkem samospevu.
Pa dobri, stari povraz (držaj, ročaj pri kotlu, jerbasu), ki ga poznajo Pravopis, Pleteršnik in Tolminska? Lempa (trebušasta posoda, človek, vamp). Berač (košara za nabiranje plodov). Krivač (zakrivljen nož). In ren-čelica, hribovska mačeta — Pravopis je ne pozna, Pleteršnik pa in raba naših kmetov skozi leto, dan. Še Italijanom smo jo posodili za njih roncolo (in tam krepko živi). Kot smo jim dali še koleselj za calesse in tako naprej, kolikor jim tega niso uvozili prevajalci ruske beletrije.
Spreminja se življenje, drugači se slovar. Beseda kurba, danes tolikanj pejorativna, je šolarjem iz Trubarjevih dni rabila v abecedniku za črko K (zato v Erazmu nisem varčeval s to lepotico). Oživljanje fosilov pa je brez pomena. Književnost je, čeprav včasih trdimo drugače, najbrž predvsem komunikacija. Če pa vendar in po vsi sili rabiš ta in ta izraz (za poudarjanje, za barvanje), ga moraš pač vcepiti, opisati, z razlago demokratizirati.
Kdo bi današnji dan v knjigi še umel obsoški flum, enako živ, navzoč v ljudskem besednjaku kot vse že prej citirane besede? Gre za retoromansko usedlino iz prvotne flumen, reka in flumineus? Flum je različno debel glen, ki krije jezerska in rečna dna. Kot je na primer Soča derivat iz Sontia, današnji italijanski Isonzo, isontino (in po analogiji sveča — sventia).
1172
Saša Vuga
Obsočje je arheološko radodarno — izkoplješ žaro, če zasadiš marelico. Na malem Mostu je Carlo Marchesetti odgrebel nekropolo z nekaj tisoč grobi. Tam je za radovedneža še zdaj (vse manj) obilnega gradiva. Preprosto, plast se je polagala na plast. Nov jezik je asimiliral staroselskega. Posebno trdoživi unikati, rojeni v mraku bog ve kod in kdaj, žive. In če so trikrat žilavi, imajo mlade. Iskati deda vnukom pa — včasih se bojda posreči.
—  ČRVE JE, in že ime pove, Gospod ustvaril iz vodenih elementov. Zlomi evnik od deževnika, kaj ti ostane? Dež! V strategiji, smo enkrat povedali, premalo upoštevamo etimološko znanost. Pa je včasih, kakor je! Bi človek rekel: Tam je metla, nepomembna stvar. Kaj? Nepomembna? Približajmo se ji s skalpelom: če jo preberemo nazaj, dobimo altem. Grem naprej, da ne bi kradel časa: alte je visoko, m pomeni mane, zjutraj. Torej? Pameten poveljnik bo pri priči nucno uporabil sporočilo, ki škrofi iz le navidezno pohlevnega predmeta: če pometaš zjutraj, se visoko vzdiguje prah. Talent nadarjenih polkovnikov pa je, kako bodo odkritje izrabili na bojišču. Žal vsi nismo Julij Cezar!
Oj, se spominjam starega, mozoljastega učitelja za verouk, tirolskega Avstrijca v prhljajasti sutani. Ime mu je bilo don Leder. Pokazal sem mu redkost, Poezije Simona Gregorčiča (1882). Pokazal s kapljo upanja, da jih bo — vsaj zavoljo črnega sobratstva — naklonjeno na znanje vzel. Vzdignil je naočnike v mrdo: Kaj? Celo besedo za to reč ste si utrgali pri Italijanih? Pa ste res sužnji (sciavi), res ste siromaki! Spustil si je špegle s čela, knjigo prezirljivo vrnil, se obrnil, šel. Ostal sem sklofotan, kraj šolskega dvorišča, s pesmimi v rokah. Lahko bi mu povedal, kajpak, da so si besedo sposodili Italijani pri Rimljanih, tem pa so jo pripeljali prosvetljeni grški kramarji. Pa kaj — bi že potisnil svoje suhe gležnje hitro v drug koturn. Prav ta gospod, ta ščukonosi Leder, me je za dolgo dobo pahnil med, recimo jim, puriste. Strastno sem povsod iskal za vse domač ekvivalent. In če ga ni bilo, sem ga naredil. S časom se mi je ta preti ravan j ska bolezen ohladila. V napoto pa mi hodi še dandanašnji dan.
—  V EISLEBNU na Saksonskem so že trikrat premlatili fra Pignatto iz Čedada, našega trgovskega posrednika. Menih pa, bor v viharju, vztraja. Razbijejo mu stekla, mu z drekom kljuke ma-žejo — pa le pokupijo nazadnje vse! Prodali smo jim že devetnajst rašev Jude iz Karijota, tristo pet mumificiranih škrjančkov, ki jim je 1207. sv. Frančišek po latinsko rekel brat, sto dvanajst šolnov sv. Monike, ki v Trstu niso šli v denar zaradi slabe drete, tri pivske vrčke Dizma, desnega razbojnika, čebrič kobilic, osolje-nih, in sodček z medom, ki sta ostala za puščavnikom Antonom. Vse to podžiga v Nemcih vero.
Eja, eja — alala je bil, na primer, kot vemo (in kot bi tisti, ki o tem razmišlja, moral vedeti), klic rimskih legij. Šele veliko potlej so ga fašistični amanuensisi vrežirali (enako kot pozdrav z iztegnjeno roko, razne insignije, embleme in simbole) v svojo cirkusantsko mizansceno. Zato sem ga — v primerni zvezi — mize sprejel v roman.
1173
O jeziku v romanu Erazem Predjamski
Spominjam se podrobnosti, obrazov, anekdot — na primer srečanj veteranov. Arditi so se zbirali enkrat na leto. Pa sem, otrok, postajal zad za mizami in vlekel na uho kričanja, modrovanja, jezo in prepir opitih levov s soške fronte. Opazoval sem njih zaripla lica, majcene roke, njih zajčje brke, mastne od omak in tort — opazoval zato, in le zato, ker so jih oče, ker so jih naši hribovci in lazarji in graparji takole štiri leta, kot so si potlej pravili v toploti zimskih ur, imeli po bojiščih bednega avstrijskega cesarstva na trideset, na petnajst metrov in ne enkrat na bajonetih svojih pušk (vampasti major von Haradauer, strašen pijanec, no, otroci, no, otroci, le pogum, je s samokresom počil, plenk, signal za juriš, pa smo šli). No, ti preživeli poštenjaki na proslavah so v Predjamskem nekako statirali za kompozicijo večerje tržaških policajev.
Naj bo povedano, da sem pogone z mostarskimi lovci izrabljal za izme-rek njihove zgovornosti — ko nas je lovovodja razpostavil in se je na stojiščih bratovščina oklenila bridkih pušk in prež, sem hitro sedel zad za skalo, poiskal beležnico in si zapisal stavke, vzklike, reke, skratka, ritem in pogostnost besednjaka v različnih položajih, od jutranjega svidenja do malice upe-hancev v gostilni. Prav po teh skicah se odvija govorna gradacija vidnejših vojščakov Čančule ves čas dogodb okrog Erazmove votline.
Naj rabi za primer naslov, kakršne je Gašper Ravbar pleteničil vrhu pisem ženi: Blagorodni, čez vsako mero izobraženi in v herbatiki ali zdravilnih zeliščih na moč razgledani gospe, GOSPE KATARINI LUEGER, srečno poročeni Ravbar, moji ženi! Tako približno, ali pa še bolj neumno, so kracljali dohtarji teologije in magistri v Pismih mračnjakov, zatorej smemo sklepati, da so se tudi zdravili podobno, po receptih, kakršen je tale NA UK ZA VEN JEMANJE BOLEČIN, preskusen (kakor vsi tu notri) na lastni koži, pomeni, na koži dr. Gemistiusa Pechfackla, se pravi, avtorja, to pa je pisca tega dela, kar bi se skladalo z označbo duhovnega očeta, se reče, NJEGA, KI NAS JE SPOČEL (gledano iz medikamentov ven v dr. Pechfackla). Vzamemo tri tolste črve ali gliste, katerim v Eisenerzu pravijo deževniki, in tako dalje.
Posebna skrb je namreč v romanu o Predjamskem veljala posameznim, naj jim tako rečem, strokam: svetniški srenji, modi, medicini,
DRISKA! Použivaj zajčje, pasje ali svinjske ekskremente. Prah iz kravjih parkljev. Kozjo kri. Kozličkove kosti, sežgane, zmlete. Med večernimi zvonjenji si pomaži popek s česnom, vsakič dvakrat. Žolčnica! Pogoltni živo uš in si oplakni usta z vodo. Lezi vznak. Štirikrat naj te preskoči ženska, ki ji ni Telesfora ime in je povila dvojčka. Zbodi se v prst in pusti iglo kraj studenca. Kdor jo bo našel, si bo oprtal breme. Poglavitno: ne zaupaj mu teh navodil. Plešavost! Zeleni kuščar naj se ti v podobi križa sprehodi po lobanji. S sajami posuj lasišče (plesišče). Drgni z ježevim pepelom, zmešanim v ježev loj. Po sedmih dneh izmij s plesnivo scalnico. Ne hodi v cerkev ne na božjo pot! (Kdor bi pa hotel bolj podrobno, naj obišče Institut za zgodovino medicine v Rimu. Ali dr. Adalberta Pazzinija, profesorja na rimski univerzi).
gastronomiji, pravništvu, ladjarstvu. Zlasti pa vojaškim rečem. Paziti je bilo treba — na primer na meč: takrat še ni imel locndte košare ali rokavice ali
1174
Saša Vuga
gnezda, skratka, šoitka za roko. Kovali so ga kot stari Rimljani, v obliki križa. Pa na batalje, okobal (a cavallo), štibal (stivale), retiriranje, partizano, dago, mizerikordijo, trn, kozjo nogo, spingardo, falkonel. Tako so pač takrat pri nas in daleč gor v sever okrog nas pravili orožju in opremi.
NA PRILOŽENEM LISTKU je pisalo, da gre za arcobugio a fociile, ognjeno arkebuzo, izdelano po flamskem vzorcu in prodajano po šestindvajset skudov kos. Sicer pa so jo arzenalci v Pistoji krstili za mirabile schioppetto a pištola, samokresno puško — strelec vtakne lunto ali gobico v petelina in pritisne na sprož-nik. Se pravi: ni več treba drezati v ponvico s smodnikom, to opravi vzmet. Gospod se torej kar se da udobno poglobi v merjenje prek muhe in kobilice v cilj (nabija se s svinčeno češpljo).
Morda bo bralec menil, da sem pretiraval z orožarno, ki jo je zvesto imel pri roki moj rojak, Žafran, vampež kavalirskega srca: na sebi je tovoril ščit, alarmno piščal, sekirico, jurišno trobento, kavelj, bojni čekan, bodalo, konjeniško kopje, prsno ploščo na florenški trn in pločevinasto posodico za mazanje zaraslih ran, ozuljenin in škripanja v oklepu. Kdor bi vendar tako pomislil, naj si ogleda samo (risbo iz 15. stoletja) prestrahovitega Gotfrida Bujonskega, znanega junaka s križarskih pohodov: ta jeruzalemec si je prek železja in draitenih srajc poveznil šlem, štrlinast od kompletne zbirke inštrumentov za martranje boga, med jahanjem pa mu je z glave plapolal sudarij, Veronikin prt, medtem ko je Žafran imel vrh šlema le prijazne prsi morske deklice z bradavicama iz brušenih koral.
PA ČE BI iz preskušenih soldaških črevc, ga je pretreslo, bruhnila manifestacija griže?
Morda bi kdo še rekel: Prevelika skrb. Erazem je vendar razpet, kot pravimo, na krila fantazije. Mogoče res, seveda, vendar pa sem se spomnil na podobo o električnih drogovih in o žicah: kolikor je zakoličenih in znanih dejstev, naj rabijo v oporo žicam domišljije.
Saj res, zakaj, kako sem se spotaknil v to pisanje? Če bi bil le za lot pobožen, tako ali drugače metafizično, recimo, prizadet, bi rekel: Kar ukazalo mi je, kdaj že in z jasnega. Ker nisem, bi odgovor zaokrožil: Bilo mi je do smeha. In do vsega smehu kolikaj podobnega. Naj mi resnobnež ne prišteje tega v prevelik sprid. Naj navsezadnje ne spregleda, da sem besedico vsega krepko podčrtal. Saj sem prav pridno, prav asketsko delal noč na noč nič manj kot sedem let. To je še za natakarja v Kolodvorski restavraciji v Ljubljani (in tega vendar jemljemo še zmeraj v mar) natanko sedem let noči. Dimitrij Rupel je zadel, ko meni, da mi je šlo za razširitev mej v času in prostoru. Premik olajša jasnejši razgled. Posebno še, če je preteklost zvrhana z zagatama, z razgibanostmi in z novostmi — ko tvoj čas. V teh sedmih letih sem preživel tudi nekaj kislih koledarjev z bogci, s spoznavalci in s čestitimi opati — prav zato mi je prav tu tako bilo do smeha.
ZDAJ UMEM, zakaj se sv. Felicijan, ko noče onečediti nebeških tal, spusti v Cerknico na veliko potrebo.
1175                                                                             O jeziku v romanu Erazem Predjamski
In sem, študent, spomini pač, skočil na kolo. In šel na Slap, h Kosmaču. (Rad sem ga imel. Tako prijazen mi je bil, in zmeraj tako naš). Ležala sva na belem produ Idrijce. S Pregljem sem govoril, sem potlej rekel. In ko sem vprašal, Preglja, kako piše — s tem pa sem mislil na idejo, stil, načrte, na vzdušje, na počutje, celo na vreme, ki sije, pada, zunaj, pred zastrtim oknom, in na letni čas — mi je t» žlahtni, ta nesrečni, ta navihani Tolminec odgovoril: S peresom pišem! In se mi zasmejal na vsa očesca izza kar se da profesorskih očal.
Kosmač je kimal, potegnil dim iz cigarete (zlomljene pod prstom, med palcem in sredincem), puhnil: Da! Če boš verjel, če ne, včasih zmorem en sam stavek, en sam smrkav, na vso noč. Pa se primeri, da tega enega, edinega, tudi do jutra ni. Prav čudna reč! Dokler ne cepne — pokazal je čez ramo, proti tepki pred domačo hišo — dokler ne cepne kakor hruška, je ra-hitiikum, je nedonošenček.
Zaprlo mi je dih.
V hladni kuhinji sva potlej jedla črni kruh in kislo mleko. Spet sem mu, med očetovim harmonijem An stensko uro, zastavil pot: Si rekel, en sam stavek, včasih, na vso noč? En sam, na noč. Na okenski polici so ležale knjige, tri, vse mlade, še vonjive od tiskarskega črnila. Sklonil se je, jih pobožal, kaj vem, kakor zajca v kletki, se ozrl: Vidiš, tole je pa Čehov!
Kako prestrašen sem se vračal: En sam stavek! Koliko peklenske muke! Danes jih, te muke, sam poznam. Pravim jim: Meniška celica. Ampak izraz je slab.
JE RES, da nam preblaženi Bazilij na božični dan s klobasami, nikar z vrvjo, zaprega mulo k vozu?
Za danes bo najbrž dovolj.
Jezik torej ali stil — zmeraj ju težko razločim, kvečjemu tako, da je jezik orodje stila, slog pa ogrodje lepega jezika — je kajpak več. Temperament je. Je okolje, ožje, širše, ki si vanj poganjal in se ga navzemal. Je študijska usedlina. Je branje, s takšnimi ali drugačnimi posledicami skozi čas. So živci. Jeza. Blaženost. In vreme v deželi, ki v njej živiš.
NA RAZNIH KONCIH nas Gospod poseje, kakor zajce. Potlej nas poišče z drugimi. Na koncu nas oklesti. O, dobri bog, kako so brez namena, brez pomena tvoje dolgočasne igre! Da-ješ, jemlješ v tri dni, enako vrabcu kot človeku, zlim največ. Za Ion naj bi mahali s palmami in peli gregorijanske vite po nebesih! Klavrno. Podobno veselico s petjem si lahko privošči sleherni bavarski kmečki knez!
Jezik je nazadnje predvsem osebna izkaznica. Primorci je dolgo nismo smeli imeti. Kar vzeli so nam jo. Šele od 1941. leta smo si jo iztrgali nazaj. Pa smo nanjo ljubosumni. Človek brez izkaznice je nič. Je le berač, številka, potepuh. Narod, ki počne nemarnosti z jezikom, se igra z usodo. Ko jezika ne bo več, tudi njega ne bo na vse večne čase več. Zgodovina ponuja dovolj primerov. Tudi našega. Kdo smo bili pred Trubarjem? In tisti, vsi, ki bi nas zničili, od Hrena sem, se niso spravili z grmadami najprej na jezik? Zakaj se severni sosedje tako vztrajno sistematično ihtajo tam onkraj naših mej? Vedo, zakaj. Naj bi še mi tako natanko in z enako stanovitnostjo ta hip in
1176                                                                                                               Saša Vuga
zmeraj vedeli, da moramo ta jezik (in tako lepih ni veliko!) obraniti, negovati. Vsaj ne bo treba potlej vsako drugo leto javno lesti v zvonik na plat zvona.
Pobožna želja? Resigniranost? Mar smem zdaj jaz v iskreno vprašanje radijskim kolegom: Se z menoj niste zmotili? Koga pravzaprav utegne še zanimati ta moja dandanašnja spoved? Ta en pogled v delavnico? Ta strast iskanj, samotna prizadevanja slovenskega pisatelja? To rokodelsko smešno piljenje ob šklepetanju plastične konfekcije? Sem pa bi postavil piko.