350
Javna izpita na dveh slovenskih kmetijskih
šolah.
Slovenskega naroda ogromna večina peča se s kmetijstvom, a vendar stori se med nami za to vele-važno obrt borno malo. Edino dve kmetijski šoli, v Gorici in na Slapu, imate nalogo, našemu kmetu s strokovnim podukom k napredku in boljšem materi-jalnem stanji pripomoči, a še ena teh sol (na Slapu) ima biti prav za prav le specijalna šola za vinarstvo in sadjarstvo. *) Naše občinstvo, zlasti razumneje, briga se pa za te zavode še veliko premalo, in po listih brati je le malokaterikrat kako notico o kmetijskih šolah. Velika večina našega razumništva niti ne pozna upravo kake kmetijske šole, ter ima največ o njej po vsem napačne nazore. Naše prepričanje je, da nam je iskati boljšo prihodnost slovenskega naroda v zboljša-nem  materijalnem stanji  našega  kmeta.    S  kmetom
^) Deželna sadjaraka in vinarska šola na Slapu je po prvotnem načrtu specijalna šola za vinarstvo in sadjarstvo. Ker je pa to edina kmetijska šola na Kranjskem, delalo je vodstvo šole na to, da je šola, vsaj kar se tiče teorije, splošno kmetijska. Vodstvu se je s pomočjo dobrih pristavov to tudi posrečilo.
351
stojimo, s kmetom pademo! Iz teh vzrokov naj bi se tudi na vso moč delalo za ustanovitev novih kmetijskih šol — uže obstoječim naj bi se pa naklonilo v t L i ali drugi zadevi več pozornosti in požrtovalnosti. Iz teh vzrokov hočemo z današnjim člankom obrniti pO'^ornost občinstva, kakor tudi krogov, kojim so prirejene naše kmetijske šole, na naša edina slovenska kmetijska zavoda. Spodbudila sta nas k temu izpita, kojih prvi se je vršil v torek 27. oktobra na deželni kmetijski šoli v Gorici, drugi pa v četrtek 29. oktobra na deželni vinarski in sadjarski šoli na Slapu. Poročilo o izpitu na Slapu prijavimo danes med dopisi, notico o izpitu ua kmetijski šoli v Gorici, posneto po „Soči'', pa med članki „Iz Ljubljane*'. Čast. bralce na goriško notico posebno opozarjam, zlasti na drugi odstavek.
Kar se  tiče slapenske šole,   strinjamo   se. mi   po vsem z besedami g. dr. Vošnjaka, ki jih je govoril pri izpitu   in  kakor je tudi citati v našem dopisu iz vipavske doline.   Gosp. vodja Dolenc, kakor adjunkt g. Eohrmann  svoji  težki   nalogi   popolnem   zadostujeta, šolsko posestvo pa kaže,   da je  vodja  ne le teoretik, ampak tudi izvrsten prakiik.   Mod vsemi avslrijskiaii kmetijskimi  šolami  stane slapenska šola najmanj denarja,  in kolikor nam je znano, je ta šola tudi edina v Avstriji,  ki izkaže dobiček pri kmetovanji.    Kedor pozna  neugodne gospodarske razmere slapenske šole, nesrečne vipavske   podnebne  razmere zadnjih   15 let, ta vedel   bode  vspehe   slapenske šole  še posebno cehi ti.   Posestvo pa ni le dobičkouosno  vrejeno,   ampak tudi uzorno,   te  lastnosti  imeti pa mora vsako posestvo   kmetijske  šole  in   napačna je trditev nekega primorskega lista, da pri šolskem gospodarstvu ni gledati na dobiček, ampak na uzornost.   Za Boga, dajte kmetu dovolj denarja, mislim, da ga ni, ki bi se branil svoje posestvo uzorno  urediti. —  Kmetijska šola ima   pa   namen,   kmeta   pod učiti,   kako  iz lastne moči napredovati  in do večega blagostanja priti. Ne moremo kaj, da pri tej priliki, ko se   tudi  gre  za   premeščenje  slapenske   šole  na Dolenjsko, slavni deželni odbor opozorimo,   da naj nikar pri lualostnih svotah ne štedi, ampak šolo precej tako uredi, kakor stvar zahteva, ker se bode  vspeh potem toliko   hitreje   pokazal,   kakor  pa  na   slapenski  šoli, kojo se je deset  let delalo,   a še danes   nima  vsega potrebnega.
Obrnimo se na goriško kmetijsko šolo! Častito uredništvo ;,Soče'' naj bode uverjeno, da ^ nas pri pisanji teh vrstic ne vodi osebna strast in ne osebni oziri, ker nimamo k temu nobenih vzrokov, ampak le odkritosrčna želja, da pripomorcno do zmage resnici, kateio vsak ljubi in katera slednjič vendar enkrat tudi ua Goriškem mora na dan.
Ne ostaja nam ne prostor ne čas, da bi stvarno popisavali posestvo in izpit goriške kmetijske šole, toliko se pa vendar upamo reči, da bi se čudili, ko bi našli v XIX. stoletji take razmere v Trenti, ne pa v Gorici, pred očmi tolike slovenske inteligence.
O žalostnem utisu, kojega napravil je na nas izpit, niti nečemo pisati, proti temu pa vendar moramo odločno protestovati, da bi se javno pri izpitu zabavljalo na čislane nauke slapenske šole od ljudi, koji niti abecednika kmetijske vede ne znajo. Ako slapenske šole vodja Dolenc vinarske nauke nemških vinar.^kih učiteljev in praktikov za vipavske razmere na podlagi naravoslovskih ved spremeni, kaže to, da on svojo stroko pozna, kar dokazujejo tudi vina slapenske kleti, v kojo hraniti taka vina, kot smo poskusili na šoli v Gorici, bi vodja gotovo protestoval. Res ]e,  da so učenci pridno odgovarjali,   a pomilovati jih
moramo,  da so nevede toliko neumnosti govorili, kojo izrekati se jim je še deloma pomagalo.
Kar se tiče posestva, ni vredno, da bi besedo zgub li, čeravno bi bilo dokaj interesantno videti knjigovodstvo šolskega posestva, kojega morda celo ni; kajti tudi ono, kar so se učili učence za knjigovodstvo, o groza, niti knjigovodstvo ni. Pa pustfmo te nevesele razmere; naša časnikarska dolžnost je bila, slovenske rodoljub (i na Goriškem opozoriti na pretečo nevarnost, zgubiti šolo, ki je u;:e sto tisučev stala in ki je za goriško deželo tako velike važnosti; temveč je pa to naša dolžnost, ker imamo zastopati tudi kmetijske interese. Lahoni zadovoljno gledajo na^ zdajšnjo vodstvo, ker vejo, da je ono grobokop šoli. še je čas popraviti! Nemudno naj se sedanji provizorijum odpravi, ter nastavi vodjem mož, ki je popolnem v kmetijski strnki izvežban in ki ima voljo in dovolj ener-zije spraviti zapeljani voz zopet v pravi tir.' Vsaj imamo sedaj Slovenci dobro izvežbanih kmetijskih učiteljev, zato si pa usojamo prašati: Ali naj se slovenski dijaki za to prigovarja, iti se učiti umnega kmetijstva (kar vse stane toliko truda in denarnih žrtev), češ, ISi^A^u^ svoj narod v kmetijstvu podučevali, da potem, ko se izšolani vrnejo, ne dobijo kruha, ampak da se da prednost nezmožnim nestrokovnjakom? To vprašanje stavimo v imenu vseh izšolanih kmetovalcev.