Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po pošti zs celo leto 4 gld. 20 kr., za polleta 2 gld. 20 kr.. za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Tečaj XXII.	V Ljubljani 16. malega serpana 1869.	List 29.
Ali je mar vera samo za prosto ljudstvo in zensiii spoli
(Konec tega oddelka.)
2. Vera je dobra za ženski spol; tako se govori. Tu sem prav dobro pristuje že povedani sklep: ako je vera resnična, je za vse na svetu; ako je vera dolžnost, nihče ne more izjeme delati. Ce pa ni res in če vera ni dolžnost, je za ženske tako malo dobra, kakor za moške, kajti zraotnjava in goljufija ni za nobenega dobra. Hočem pa tistim, ki pravijo, da je vera le za ženske, še to vprašanje staviti: Zakaj je pa vera samo za ženske dobra? Zato, ker potrebujejo verskega ganjenja serca, pravite, in dostavljate, da ženske drugač živeti ne morejo, ker imajo mehko serce, ako ga ne izlijejo pred kom. Imaš tedaj ti, ki tako besedu-ješ, in si mož, tisti čudni dar, da nimaš serca za Gospoda? Prav slabo srečo ti morem zarad tega voščiti!
Resnica pa je oziroma omenjenega stavka ta-le. Ako imajo ženske potrebo vere, nimajo tega samo iz splošnjih vzrokov, da vsi, ki so v življenji in imajo pamet, se morajo k Bogu oberniti, ampak tudi iz vzrokov, ki so njihovemu stanu posebno lastni. Naravna slabost in pomanjkljivost storite, da ženske toliko bolj čutijo potrebo božje podpore, kar jih bolj k Bogu priganja; čutje je močneje v ženskah kakor besede, kar stori, da vere potrebo popolnoma v sercu Čutijo in zahtevajo, ako serce ni popolnoma sprideno, kar tudi drugač biti ne more. Bog je ženski dve prav posebni nalogi dal. Od-kazal ji je težek in dolgoterpeči posel, otroke v pervih letih rediti, v kterih je posebna skerb neogibljivo potrebna, ktera se le misliti, ne pa popisati da. Druga naloga ženski je, da je otročja odgojiteljica, da vseje perva zerna vere in čednosti v nedolžne serca. Da jim je ta težavni posel ložji, je božja previdnost žensko obdarovala z nežnim in ljubeznjivim sercem, da se tej dolžnosti tim rajši podverže, in stanovitniši ostane. Kadar tedaj ženska serce v to obrača, daje pobožna in verska, je naraven nasledek ta, da je vneta za vse, kar je Božjega, in da serčno ljubi vse, kar vera zapoveduje ljubiti. Torej je naravna resnica, da ima ženska veliko potrebo do vere.
Razlaga se zdaj lahko tista posebna ostudnost, ktera nas napolnuje, kadar vidimo žensko, ki trobi v rog pro-stodušnikov, ki zasramuje in zaničuje pobožnost in vse, kar je božjega in svetega. Gotovo je, da ženska, kadar do te stopinje zaverženosti pride, morala je zgubiti ne samo ves strah Božji, vse češčenje do Boga in vso ljubezen, kar jo je gotovo težko stalo, temuč vso sramož-ljivost, kar je vender lepa čednost ženskega spola; morala je od sebe vreči, in rekel bi, da je spremenila značaj, spremenila serce, in ko je vse očitanje vesti zadu-
šila, je z nogami teptala še naj svetejši nagibe serca, ktere narava sama navdaja. Da kače sičijo (žvižgajo) in s strupom pikajo, dela grozo, ne občudovanja, kajti to je narava kače; kdor bi pa golobico kaj tacega storiti vidil, ta bi razun groze tudi neslišanega občudenja skrivati ne mogel, kajti v tem 'ji spoznal, da golobica meje naravne postave prestopa. To je tako resnično, da naj hujši preklinjevavec, kterega je svet kdaj poznal, Proudhon (Prudon), sam ko je neke ženske našel, ki so se topile v brezveri in krivoveri, m se s tem bahale, je rekel: naj se jih ljudje ogibajo, in to je naznanil celo v enem svojih brezbožnih časopisov, ter postavil, da se bodo od njih tudi naj bolj zanikarni ljudje s studom obračali. Je torej resnično, da je vera dobra, šo celo prav dobra za ženske.
Kaj pa sledi iz tega? Imajo mar moški zato pravico izjemo delati? Ravno nasprotno! Kakor ima pri ženski čutje prevago, tako naj ima pri možu beseda prevago. Ako čutje ženo po milejših potih do vere pripelje, naj moža prepričanje do vere privleče, ako je res mož in nima manj serca in slabeje glave kakor ženska. Razun tega je vera možem tudi potrebna in sicer neogibno potrebna. Vera, nabožnost, po latinsko „reli-gio", ima ime od latinskega ligare, kar pomeni zvezati ali navezati ali združiti. Vera je tedaj tisto sredstvo, ki človeka zveličavno veže; kdo pa vezila bolj potrebuje, kakor tisti, ki mu na razuzdano življenje gre? Ako je res, da moškega manj kakor žensko zaderžujejo od hudega naravni vzroki in nagibi, kakor so postavim, naravna slabost, čistost, sramožljivost in strah, kako se more potem še dvomiti, da moški nimajo večji potrebe do vere, kakor ženske? Verh vsega tega je mož tudi glava cele družine, on je njen vodnik, on mora soditi družinske zadeve in razsoditi mogoče prepire, z eno besedo, on je vladar v manjšem. In ravno zarad tega potrebuje veliko večje pomoči od zgorej in večjega raz-svitljenja od Gospoda, kterega je pa tudi treba odpuščen ja za storjene grehe prositi.	Fr. Vidic.
Vjeti papež f»(/ V ME in revni krojač.
Naj bo jabelko od zunaj še tako lepo rumeno-ru-dečkasto, in očesu še tako dopadljivo, brez vse prave vrednosti — za nič je, ako ga razjeda znotraj malopriden červojednež.
Takemu piškavemu jabelku podoben se mi zdi človek zvite buče, pa prevzetnega serca, ki marsikaj na videz dopadljivega s svojo prebrisano glavo doverši, pa ne da bi Boga častil, temuč le samega sebe iše povzdigovati v svojem delu; ter zbujati občudovanje svoje bistroumnosti pri ljudeh. Ali kam pripelje človeka taka ošabnost in zaničevanja vredno napihovanje, tega te prepriča, ljubi bralec! naslednja milo-žalostna pa resnična
»iogodba iz življenja irogočno-ošabnega cesarja Napo-leona I in častito ponižnega sv. Očeta Pija VII.
Po svojih nezapopadijivih sklepih dal je Gospod Bog vojskinih trum Napoleonu posebno zmagovavno srečo v bojevanji z mnogoterimi nasprotniki. Namesto Bogu dati dolžno čast za večkratno srečno zmago, le sam sebi, to je, svoji bistroumnosti in hrabrosti svojih vojakov prilastoval je vse to, in v prenapeti ošabnosti je tirjal, da bi ga celo sv. Oče Pij V II čez mero častili, in se mu vklanjali. To je očitno pokazal, tirjaje od sv. Očeta, da naj se udajo tirjatvam njegovim, ktere so bile cerkvenim postavam naravnost nasproti. Sv. Oče tega pri svoji vesti niso smeli, pa tudi ne hotli storiti, temuč so si raji preganjanje s hudimi težavami sklenjeno izvolili, kakor več papežev pred njimi in za njimi, ker oni so od Boga izvoljeni branitelji cerkvenega prava. — Sv. Oče Pij VII L»i ne bili mogli hujše razdražiti sreče pijanega Napoleona, kakor s tem, da so ga očitno izmed ctevila katoličanov izbrisali ali kakor pravimo, izobčili, zato, ker je svojo krivično ošabno roko stegnil po papežu podložnih deželah, in jiii svoji oblasti podjarmil V svoji ošabni serditosti ukaže sv. Očeta, kakor jetnika skrivaj odpeljati iz mesta Kima in gnati na Sardinsko, ter zapreti v hudo ječo Savonsko. Kaj vse so imeli sv. Oče tukaj preterpeti, je le Bogu znano, ki je Njim za veliko potcrpcžljivost že davnaj podelil zasluženo plačilo v večnosti, kamor se je že tmli 1. 1S21 preselil siloviti, ošabni pa pozneje skesani Napoleon I.
Zgodovina nam pripoveduje tole pusebno mično dogodbo, ki so jo sv. Oče Pij v Savoni doživeli. Leta 1"?1U se približa velika noč. Katoličani v Savoni poprosijo sv. Očeta Pija VII, da bi blagovoljno mestujanom v spodbudo opravljali skrivnostne opravila velikega tedna. Serčno veseli obljubijo. — Ali ko se ozro na svoje v v terdi aužnosti oguljene in sem ter tje že raztergane oblačila, pošljejo po bližnjega krojača, naj bi jim za silo zakerpal obl«ko. Krojač pride, posluša z vsim spoštovanjem sivega starcika sv. Očeta papeža, in obljubi, da bode oblačilo popravil kar nar več mogoče in hitro. Ves zamioljen v to, kar jc vidil in slišal, gre krojač od sv. Očeta proti domu z obleko papeževo. Ko stopi v stanico, razgerne papeževo oblačilo in začne z milo pritožbo pričujočim razkazovati, kako revno, čisto oguljeno in že sem ter tje raztergano oblačilo morajo nositi višji poglavar kat. cerkve, ko se vender celo nekteri posli nižjih stanov v prelepo obleko oblačijo. Do solz so ginjeni pričujoči, hitro se po vsem mestu in okolici ta reč razglasi. In kakor vidimo dandanašnji v časih cele trume pobožnih romarjev romati proti ss. Višarjem in na druge svete kraje, tako so vrele trume vernih katoličanov v Savono k krojaču gledat ondi ponošeno papeževo obleko. — Enoglasno se sklene za sv. Očeta novo obleko omisliti, in v ta namen prinese vsakteri romar dar v srebru ali zlatu, stara obleka papeževa pa se na drobne koščike razstriže in darljiviin katoličanom razdeli v neprecenljiv spominek.
\ kratkem jc naredil krojač novo spodobno oblačilo za sv. Očeta, ter jo nesel ves vesel Piju VIl v ječo, pa Njim tudi izročil mošnjico srebra in zlata, ki so ga darovali pobožni katoličani svojemu višemu pastirju iz spoštovanja.
Vsi začudeni nagovor«'- sv. Oče krojača: „Kaj pa to pomeni, ljubi moj sin! Od kod nova obleka in moš-njiček l denarjem V" Krojač veselo odgovori: Katoličani mesta in okolico Vam svojemu višemu pastirju pošljejo to v znamnje svoje ljubezni in milega sočutja. Krojač po tem dopoveduje sv. Očetu, kaj in kako se je godilo v njegovi hiši s starim oguljenim oblačilom. Sv. Oče Pij, do solza ginjen tolike djanske ljubezni katoličanov, s hvaležnostjo sprejmejo novo oblačilo; mošnjico z de-
narjem pa krojaču izroče, rekoč: „Moj sin! Vsegamo-gočni čuje nad svojimi zvestimi služabniki ter s pobož-nostjo enega tolaži težave druzega. On razliva svoj blagoslov čez vse. To oblačilo, menim, bo me ter-pelo čas mojega težavnega življenja. Ali poglavitno hrepenenje mojega serca je pomagati revnim iz težav. Jest sem ubog jetnik, vi ste prosti.
Božja previdnost, ki mi po vas pošlje ta denar, mi kaže, da je vaša roka vredna te darove med mestne reveže razdeliti. Pojdite torej, razdelite ves ta denar med uboge po Savoni, da jim težave polajšate. — Tako usmiljeno in modro so ravnali nekdaj Pij VII, tako tudi še dandanašnji ravnajo višji poglavar katoliške cerkve sv. Oče Pij IX, ki od obilnih darov, ktere jim nepre-tergano pošiljajo ne le premožni, ampak tudi ubožni pa pobožni katoličani iz vsih katoliških dežel, le toliko zase oberuejo, kolikor je Njim neogibno potrebno, drugo pa v podporo druzih pomoči potrebnih razdajajo. Kako varno in dobro torej vsaki svoj dar naloži, ki ga za sv. Očeta odloči.	Davorin Vaški.
Vertice is sirl)e»{fa se. Očeta lm{fa II.
(Spisuje A. Zakotkarjcv.) V. Kardinal grot Janez Marija Mastaj Fereti je izvoljen za papeža Pija IX.
Da je Bog gospodar človeške osode, da je On voditelj in vladar vsacega posameznega človeka in vsih narodov celega sveta, naj ga že poznajo ali ne, naj ga ljubijo ali žalijo; da se brez Njegove sv. volje in brez Njegovega dopuščenja nič ne more zgoditi ne v nebesih, ne na zemlji, ne pod zemljo: to je — vsaj za vsacega katoliškega kristjana — verska resnica. Pota Božje previdnosti pa so kratkovidnemu človeškemu umu neznana. Zato se večkrat nenadoma zgodijo nepričakovane reči, ki ravno zato napravijo toliko veče veselje, ali, če nam niso ugodne, toliko britkejšo žalost. Ali včasi pa vendar ljubi Bog, kedar namerava kaj posebnega storiti, to naznani pred svojim izvoljenim služabnikom, bodisi že po natorni ali čeznatorni poti. In skušnja nam kaže, da tudi slutnja ni po vse prazna beseda, da se nam samim včasi že naprej zazdeva, da ima kaj posebnega priti. — Enako se bere o velevažni dogodbi, ki jo imamo zdaj povedati, o volitvi Pija IX, ki se jc v raznih krogih že zdavnej prerokovala. Kazun ze sem ter tje omenjenega, naj pristavimo še to le:
Marija Taigi, iz reda presv. Trojice (kteri ima namen odkupljevati uboge, zarad vere vjete jetnike^, je prerokovala že 13 let popred, ko je bil še Mastaj v Ameriki, da bo ta mladi vneti duhoven še papež v hudih časih. Tej ubogi, pobožni, na duši in na telesu neizrečeno lepi ženi, ki jc morala s perilom sebi in otrokom svojim kruhek služiti, ki je zarad bolezni in drugih stisk mnogo mnogo terpela, je dodelil Bog posebne gnade. Dal ji je dar čudežev, da je bolnike ozdravljaia, samo da se jih je dotaknila, da je z molitvijo in opo-minovanjem spreobračala nar terdovratniše grešnike in grešnice, dajala kraljem in kraljicam nar boljše svete, pa vsakoršne hvale in vsakoršnega plačila se branila. Njenim očem je bila jasna preteklost, sedanjost in pri-hodnjost, osoda živih in mertvih, kakor odperta knjiga. Živela je v hudih, zmedenih časih, pa med tem, ko je svet prerokoval konec papeštvu, je ta sveta duša prerokovala veruitev odpeljanega Pija VII, volitev Gregorja XVI in njegovega naslednika Pija IX, sedanjega papeža. Prerokovala je nekemu duhovnu, kaj bodo še vse počeli prevzetniki v Rimu, in koliko bo imel potem naslednik sv. Petra prestati. Papež, kteremu je ta osoda odločena, je zdaj še pri prost mašnikf ki je daleč proč od domovine, v daljnih kra-
jih, je pravila natanko ta pobožna perica, kako Čudežna bo njegova volitev, kako dobrotne spremembe bo vravnal; da bo imel braniti sv. Petra čolnič proti hudim nevihtam, pa da ga bode Božja roka varovala vsih sovražnikov. Na posled mu bode še dodeljen dar čudežev, in nazadnje bo sv. cerkev tako slavno premagala svoje sovražnike, da se bode temu ves svet čudil.*) — Čeravno sama še volitve Pijeve ni učakala, ker umerla je devet let pred tem veselim dnevom (47 let stara), se je njena svetost ravno s tem poterdila, da se je njeno prerokovanje tako čudovito vresničilo. 1. avgusta lanskega leta so odperli njen grob, pa njeno truplo je bilo kakor^svetniško, še prav nič se ga ni bila trohljivost lotila. Se zdaj kažejo v cerkvi presv. Device Marije Ziuagovavke kraj, kjer je ta sv. služabnica svojo lepo dušo nar manjših madežev pri spovedi očiščevala in v čednosti uterjevala. Ko se njena svetost med svetom bolj razve, upamo, da bo še njena priprošnja velika.
Neka zelo pobožna od Boga posebno razsvitljena nuna iz reda sv. Dominika na Laškem je ravno tako prerokovala, da po smerti Gregorja XVI bo dobila sv. cerkev papeža, ki bo Pij (t. j. pobožen) po imenu in značaju (Pio d1 indole e di nome)" — Pač oboje res.
Se važniše je prerokovanje pobožnega škofa sv. Malahija. Ta slavni in po svojem ^prerokovanji o prihodnjih papežih" obče znani škof je sklenil svoje delavno in sveto življenje že 114S v naročji sv. Bernarda, kakor je bil sam naprej povedal, in 1. 118D so ga Klemen II za svetnika razglasili. Njegovo prerokovanje obsega od Celestina (1143) do zadnjega papeža, ki se ima imenovati Peter Rimski, sto in petdeset papežev. Ker je bilo njegovo življenje tako sveto in seje do zdaj tudi vse spolnilo, kar je prerokoval o dosedanjih papežih, si moramo misliti, da je govoril po višjem navdih-njenji in razodenji. O nasledniku Gregorja XVI je prerokoval, da bo „Križ od križa" („Crux de cruce"). Pač so ugibali po smerti slavnega papeža Gregorja, kdo da bo zadel na ramo ta križ, in ko so zvedili, da ga bo Pij IX, so se radovedno popraševali, kakov „križ" ima biti to? Bo li križ, na kterem je naš Zveličar visel, terpel in umeri? Ta ne more biti, sej zarad tega so imeli še vsi zvesti učenci Kristusovi in zlasti Njegovi nasledniki, rimski papeži, več ali menj terpeti. Piju mora biti toraj ves drugačen križ namenjen, bolj težak nego prednikom njegovim. Ta križ ni druzega kakor „beli križ na rudečem polji," ki ga ima na svojem gerbu kraljeva rodovina Savojska in Pijemonška, iz ktere sta Karol Albert in Viktor Emanvel. Ta rodovina je že neizrečeno veliko žalega storila sv. Očetu od začetka njihovega vladanja pa do zdaj. Vsako sredstvo ji je prav, da spodkopuje sv. prestol, da krajša papežu svetne pravice, in kerči papeževo deželo ter skrivaj in očitno podpira skrivne družbe in hudobne zaveze doma in drugod. — Pa tudi čez druge dežele je raztegnjen ta križ: povsod je dosti sovražnikov, očitnih in skritih, visokih in nizkih, za ktere točijo sv. Oče Pij britke solze.
(Dalje nasl.)
J5C«|/ ie toi svobodni zidar (frajmav-rar), in svobodno zidarstvo (ftqj-mavrarslvo) ?
(Dalje.)
„Rose-Croix." — Pa če tudi viši verstovniki svobodnega zidarstva znajo več ko hruške peč', vendar jim je vedno še vse megleno pred očmi, pravi „mali tiger."
— „Jedro je povito in skrito v temni globeli te sekte," djal je nekega dne izveden duhoven kratkovidnemu zidarju, ki je po dolgoletnem trudu bil vvcrsten v „cve-tokriško" versto. Rcvše pa je nienilo, da obredi snid-nični niso drugo, kakor zgodovinske maškarade. „Na vso moč se je trudil," piše nadalje omenjeni duhoven, „da bi mi bil boljšo misel vcepil zastran društva, v kterem je imel delj časa odlično službo. Na vsak način me je ta zidar hotel ometati (ofrajhati). In jaz sem kmali zanesljivo sprevidil, da eno zagrinjalo samo še se mu bo odgernilo, pa bode možu jasno vse, jasno, kaj je poslednji cilj in konec skritim zidarjem. Da pa bi mož mene preveril in pridobil, sklenil je vse žile napeti, in tudi tjekaj pogledati."
,,Nekoliko dni pozneje je zopet prišel k meni, pa taki, da sem se ga ustrašil.'' „„Oh, ljubi moj prijatelj, ljubi moj prijatelj!"" zdilioval je in tarnal, „„prav ste imeli vi, prav prav! ... Oh, prav ste imeli! Moj Bog, kje sem bil!"" — Sedel je na klop, ter veno mer ponavljal: „,,Kje sem bil? Kje sem bil? — Oh, kako prav ste vi imeli!44" — Rad bi bil zvedil nektere posamezne, dosedaj mi še neznane okolnosti, toda nič druzega ni odgovoril, kakor to-le: ,,„Prav ste imeli, prav, to je pa tudi skoraj vse, kar vam morem in smem raz-odeti."" ')
Revež je prilezel v više verste svobodnega zidarstva, kjer so mu zagrinjalo odgernili, da je pogledal, kaj imajo zadej skrito, in zagledal je satanske zanjke, pa nesrečne vjete žertve. — Pogledimo še mi za to zagrinjalo.
XI.
O skritem in skrivnem svobodnem zidarstvu.
Skrito in skrivno svobodno zidarstvo jc osnovano vse drugač, nego uno, ki po snidnicah slepari, pa tudi od viših verst se razločuje, kajti ono je pravo skrivno društvo.
V skrivni snidnici snaraejo zidarji svoje krinke, in se smejajo smešni pa brezbožni podobarii (simboliki), ki se verši pri posvečevanju vidnih svobodnih zidarjev. Ti zidarji zdaj kar odkrito in naravnost govore: „Mi se vojskujemo z Bogom, s Kristusom in njegovo cerkvijo, s kralji in vsemi vladarji, ki niso z nami." Ali to poslednje je očitna laž, kajti zidarji podkopavajo tudi one vladarje, ki so vpisani v število njihovih udov, kar bomo pozneje vidili. S tim le slepe zato, da bi si vse vladarje naklonili.
Udje v skrivnem društvu nimajo velikih mojstrov, tu so si vsi enaki, celo društvo pa vodi skrivna vlada.
Patrijarha ali očaka tej skrivni zvezi poznajo k večemu štirje adepti ali sovetniki, ki posreaujejo med njim pa med odseki ali „ventami." Udje raznih odsekov pa vendar ne vejo, kako nalogo ali oameno med njimi ima vpravnik verhovnega predstojnika. Vsak odsekov zidar vpelje predstojnikovega vpravnika v kako nižo snidnico, in tako se ta reč vije in plete skozi in skozi, ter seza v naj niže snidnice zunanjega svobodnega zidarstva. Na ta način imajo skriti zidarji vse mavtarstvo v svoji oblasti, in kar oni vele, to se zgodi. Niže snidnice še ne poznajo ne svojih vodnikov, ter izveršujejo povelja, ki ne vejo, od kod so prišle, in kaj nastane, kedar se doverše. Pač ste vredni milovanja, ker še sami vestč, čemu da ste sužnji. To ni nobena pokoričina, ki jo vedno očitate nam, to je naj hujše, naj sramotnejše, naj zaničljivise hlapčevstvo in sužnost. Sram vas bodi! — (Dalje nasl.)
*) Kaj porečejo k temu sovražniki V Ko se je pervo spolnilo, se--
mar ne bo naslednje doveršilo V Kdor je tukaj slep , nima izgovora. *) Lc Jacobinisme dčvoile par T abbe Barrucl, tome II., p. 3l2ff.
Tri mesce na Jutrovem.
XXXIX.
(Zadnje jutro v Nazaretu. — Napoleonova celica. — Znamenita do-godba in Čuden davek oo. frančiškanov. — Konjski tatovi. — Odhod. Karmel se prikaže; prijetni kraji; zajic; po ezdrelski planjavi in med Beduini; po dolini Kisonovi mem pogorja Karmela proti Kajfi; Turško novo leto. Kajfa. Na Karmelu.)
Poslednjikrat v Nazaretu sem maše val 26. aprila v svetišu Marije Device, in pa s prav posebnim duhovnim tolažilom po opravljeni spovedi. Šli smo bili potem v samostan, kteri je čisto na drugem kraji, kakor romar-nica, naše sprejmiše, namreč precej zraven cerkve oznanjenja. Vidili smo ondi stanico, v kteri je nekdaj stanoval Napoleon I. Bilo je namreč ob tistem čusu, ko je bil turke na Esdrelski planjavi tako zmagovito ote-pel, kar sem že o drugi priliki omenil. Spomin je ohranjen z napisom znotraj sobe ob vratih: „Cellule memo-ree dela demeure du general Napoleon Bonaparte en 1799." Celica ima št. 29. Ob levici je napis: „In hoc signo vinces (V tem znamnji boš premagal);" — ob desnici je ime Marije D. obkrajšano.
Preden s popotvanjem nadaljevam, naj povem mikavno dogodbo od nazareškega samostana. Spomina vreden je davek nazareških očetov frančiškanov — 70 pi-
1'astrov, kijih vsako leto plačujejo nekemu turškemu tmetu v Safedu nad Tiberijo. (Ta kraj imajo nekteri za pravo nekdanjo Betulijo, ker od Damaska je bil pri-lomastil Holofern, ki je bil tukaj končan.) Pred več leti, ko so goropadni turki morili patre in druge kristjane v Nazaretu, kakor večkrat, so častiti očetje bežali v Tiberijo in od tam v Betulijo (Safed), kjer jih omenjeni turški fellah (kmet) sprejme. Da bi bili pa res varni pred nezdušnimi klavci in morivci, jih dene v naj varniše stanovanje, kamor nobenemu tujcu dopušeno ni. Grozo vinski turki se tedaj pridervč in hočejo častite očete frančiškane, da bi jih poklali. Fellah jim serčno reče: „Jaz vam jih ne izdam in v neoskrunišče ne smete!" — Tako so morali odstopiti, kmet moslem pa potem patre v Jafo odpelje, in bili so oteti. Iz hvaležnosti mu da prednik frančiškanov ves denar, kar so ga imeli, namreč 70 pijastrov, malo čez 6 gl. Obljubili so mu pa: dokler so patri tukaj in bodo kaj imeli in premogli, da zares in gotovo vsako leto dobi svojih 70 pijastrov davka. — In res — še dan današnji vsako leto moha-medanski kmet in gospodar tiste hiše v Safedu pošlje ob svojem času dobrim patrom plačani list za 70 pijastrov, s kterim davek pobere, zraven pa tudi pritira tirjavec enega ali dva ovna za „bakšiš"; tako je sploh njegovo darilo več vredno kakor pa davek, ki ga jemlje. Hotii so se patri že odkupiti od tega davka, pa fellah ni bil zadovoljen. —
Tisto noč pred našim odhodom iz Nazareta, kakor so tožili, so bili tatje ukradli dva tistih konj, ki so bili našemu dragomanu posojeni za naše popotvanje. Menili so, da so ju tatovi med Beduine gnali in tam prodali. Enaka tatvina se menda večkrat zgodi.
Po sedmih zjutraj smo zapustili prijazni Nazaret in odrinili čez hribe proti Karmelu. Precej čez grič v dolini ob levi kažejo Jafo, nekdanjo Jafijo, rojstni kraj sv. Janeza apost in sv. Jakopa Cebedejevega. Šli smo memo Maalut-a, Samunije, Zabde. Prestopivši neki ho-mec zagledamo od deleč hrib Karmel, arab. Džebel mari Elia, to je, hrib sv. Elija, kamor smo imeli zvečer priti. Vas Zejda, skoz ktero smo šli, ima silo revne niše, kakor kertine.
Hribi po teh krajih so vsi obrašeni, polja vse zelene, človek se skorej čuti kakor bi bil v domačih krajih. Ker smo jo Drecej hitro dalje tirali, je marsikteri s konja cepnil. Vidili smo tukaj pervega zajca na po-potvanji, kterega je g. Horman pokadil, pa le — da je
hitreje bežal. Kmali smo bili zopet na ezdrelski planjavi, to je, na njenem severno• zahodnjem koncu, in jezdili smo po nji morebiti kako poldrugo uro. Zopet so se nam nastavljali beduinski šotorji in tolste dr6bnice. S plani smo sli čez gosto obrašen hribec v dol k Karmelu, ki nam je bil ob levici, hitedim po obdolji Hartije proti Kajfi, mesticu ob srednjem morji. Po tej dolini teče reka Kišon, ktere struga je pa navadno suha. Po grabnu pod Karmelom rastejo oleandri v divjačini; kaj prijazno jih ie bilo viditi v rudečem cvetji.
O poli dvanajstih smo imeli predjužino pod drevesom čirom v dolini reke Kišon (Nahar el Mukatta), in ob */4l smo odrinili po ravnini Vadi-Jazur proti Kajfi. Po polji se je paslo veliko konj. Malo pred mestom smo prestopili velik potok Es-Sa'adeh, ki se razširja močimo do Kajfe.
O poli štirih smo dospeli v Kajfo, mestice primorsko, polno ljudi (kacih 2000 prebivavcev), velik del praznično oblečenih, ker mabomedani so menda ravno obhajali svoje novo leto. Turške žene z otroci so čičale po pokopališih zunaj mesta. Drugi so pa tudi delali po proaajalnicah; naj veči del ljudi tukaj je namreč kristjanov, torej se tudi ne čudim več, aa niso otroci nas nadlegah za „bakšiš", kakor drugod. To mesto je nekdanje feniško „Sycaminum." Tankred ga je bil v srednjem veku (1100) z napadom vzel kristjanom. Razširja se ob znožji hriba Karmela; prijazno se iz mesta vidi slavni samostan oo. karmelitov, sozidan na berdu ob srednjem morji. Znotranje mesta je bolj mračno-žalostno. vender so ulice nekoliko čedniše mem druzih jutrovih mest in krajev; okrožje mesta pa je prijazno, vse lepo obdelano in zeleno, sapa silo prijetna in zdrava.
Zvečer ob petih smo prišli na zadnji odmen svojega romarskega popotvanja, namreč na hrib in svetišo Karmel, ki je pol ure od mesta.
Cerkvene pesmi.
Prestavlja J. Bile.
Žalostna mati.*)
(Stabat Mater.)
Mati žalostna je stala	O Divica, vir ljubezni,
Zraven križa — se jokala,	Daj, da čutim moč bolezni,
Ko na njem je visel Sin.	Da se s Tabo posolzim.
Dušo njeno, ki zdihuje,
V	britki žalosti tuguje, Meč prebada bolečin.
O kak žalostna je bila Tista blažena in mila Mati Edinega Sinu!
Kak žalVala, kak zdih'vala, Kak je tresla se, jokala, Kadar strašno je terpel!
Kje je človek, da solzica Britka mu ne zmoči lica, Ko bi vidil Mater to ?
O kog4 ne bi ganilo, Ko bi vidil Mater milo
S Sinom, ki terpi grozn6?
Za pregrehe svoj'ga roda Vidi Jezusa Gospoda V bolečinah bičan'ga.
V	Sina ljub'ga gled upira, Ki v britkosti grozni umira
In življenja tek konČ4.
Daj da serce bo goreče, Kristusa Boga ljubeče, — Da dopasti mu želim.
Sveta Mati! to dodeli. Rane Kristusa preseli, Vtisni živo v serce mi!
Muke Sina, ki v rešenje Moje — je dar'val življenje, Mati deli z mano Ti.
Daj, da s Tabo jaz žalujem, Da nad križanim tugujem Vedno, doklerkolj živim.
Zraven križa s Tabo stati, Združen s Tabo žalovati, S Tabo jokati želim.
Blažena Devic Devica, Meni sladka pomočnica,
Daj, da s Tabo jokam se!
Daj, da Kristusa terpijenje, Nosim celo to življenje, Rane vtisni mi v serež.
*) Ta in dve naslednji himni se berejo v dotičnih sv. mašah po berilu ali listu in se imenujejo „naaledvanja" ali „s kvencije."
Rane mi v telo utisni, Križ na rame mi pritisni Za ljabezen Sinovo.
Ogenj ta naj me ogreva, Brani Ti me, Čista Deva, Kadar strašna sodba bo.
Naj me sveti krii tolaži, Smert naj Kristusa me blaži, Milost me obdaja naj.
Ko pa truplo smert uzame, Daj, da dušo mi objame Slave večne—srečni kraj. Amen.
fenuh daš dan.
(Dies irae.)#)
Strašen dan bo dan plačila, Zemlja se bo ▼ prah zdrobila,
Priča David in Sibila.
Kakšen strah bo svet obdajal, Kadar bo sodnik, prihajal, K ojstri sodbi človek vstajal.
Čudno bo trobenta pela. Mertvim po grobeh donela, Pred sodnika jim velela.
Smert, natura trepetala Bode, ko bo stvar vstajala, In Sodniku odgovarjala.
Bukve bodo prinesene, V kterih dela so storjene Dobre vse in nepoštene.
Vse, karkolj je sdaj zakrito, Pred Sodnikom bo očito, Kaznoval bo vse serdito.
Revež, kam se čem podati, Kje prijatelja iskati? Komaj dobrim bo obstati.
Kralj nezmerne visokosti, Ki odrešiš vse, oprosti Meni milostno slabosti!
Spomni se, o Jezus mili, Da so zame te umorili; Prosim, takrat se me usmili!
Hotel truden si hoditi.
Dal si se na krii pribiti,
Daj mi v blagor trud svoj biti.
Kralj pravični maščevanja! Prosim grehov odpuščanja, Preden sodiš naše djanja.
Da sem kriv, to sam spričujem, Grehov svojih se sramujem, „Prizanesi Bog!" zdihujem.
Nisem vreden odpuščanja, Vendar ognja maščevanja Vari me, Bog milovanja!
Den1 me, prosim, med ovčice, Kozlov se bojim levice, Naj deležen bom desnice!
Ko zaveržene preklete
V	ogenj pahnil boš ujete, Vzemi takrat me med svete.
V	prahu k Tebi, Bog zdihujem, Serce sterto Ti darujem, Konec Ti priporočujem.
Dan solz4, o ura straha, Ko bo človek vstal iz praha, K ojstri sodbi vstal krivični!
Prizanesi, Bog pravični! Mili Jezus Ti jim daj Večnega počitka kraj! Amen.
Svetohlinec.
Spisal Jos. Furlani.
Le čuj, le čuj , od kterega kardela Hinavec je, ki svetega se dela: Labud je, kteri v belkasto si krilo Zakriva kožo, gerdo ko černilo.
Ponarejen je kakor karta bela, Ki zdi se, da veljavnost vso bi imela; Ne manj ko bliščno je snega belilo, Ki kup gnoji smerdljivi je pokrilo.
Še štrucu je ta Skiatelj zlo podoben, Ima peruti, ž njima pa ne 16ta; Mar človek tak res zre v nebesa sveta?
Na videz scer ti vso svetost obeta, V znotranjem pa lisjak je zvit, gnjusoben, Ves poln zvijač, neusmiljen in hudoben.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Dunajsko „akademiško bralno društvo," ki šteje kacih poldrugi tisuč udov, je na svitlo dalo svoje sedmo letno naznanilo od 1.1867—68. Družba ima v svoji dvorani čez dve sto časnikov in listov, se ve, da naj različnišega obsega v vsakem oziru. V naznanilu se odbor posebno s tem ponaša, da družba je nenavezana (neodvisna) na vse strani; pri odbornih sejah in velikih zborih ni nobenega vladnega nadzorstva, govorov jim ni treba več rektorju v cenzuro dajati. Govori o večerih so bili raznega obsega, n. pr.: Darvi-
*) Ta „sequentia" je že dobro prestavljena v slovensko; podajam bravcem tu star o prestavo, sem ter tje nekoliko premenjeno.
nizem; Svet ko stvarjenje; Preteklost in prihodnost ljudi; Bistvo človekovo; O emancipacii ženskih; Filosofija vere; Kaj je vera? Svoboda ali edinost? Nrava materijalizma: Drahomira itd. V kakošnem oziru, pomenu itd. so se take tehtne vprašanja obravnavale, na tem, kaj pa da? je veliko ležeče. Ako je odborov duh tudi v večini mladih gospodov, se zamore leta po nekaj povzeti iz naslednjih besed v naznanilu: „Kjer je bilo treba študen-tovstvo dostojno zastopati, je bila naša družba v pervi versti. Dosti je, ako omenimo le impozantnega sprevoda velikega (?) Mahlfelda, k čigar demonstrativnemu veli-častvu naši udje pač niso kar naj manj pripomogli." — Skoda, da izmed toliko študentov na Dunaju ne pri-cvete tudi kaka katoliška družba, kakoršna bi v svojo in v korist občinstva in deržave silno veliko pripomogla. Taka družba na Dunaju bi si v pervem trenutku pridobila naj veči simpatijo na daljo in širjavo. —
Protest kranjske duhovšine zoper obrekovanje ljubljanskega srenjskega odbora je „Tagblattu" do kosti segel in otresa se kakor jare, kadar iz vode pride; toda „gemeinderath" s „Tagblattom" vred vender moker ostane pri vsim otresanji in zvijanji. Pričakoval, kakor pravi, je „majsterštuk v bi bliško-pohlevnem duhu in pobožni vdanosti" zoper vse gerdo dol-ženje in krivičenje! Ali pozabil je revež, da tudi pohlevni Zveličar je z bičem segal nad skrunivce sve-tiša, in veliki Janez Kerstnik je gadovskim farizejem kar brez ovinka povedal, kakošnega gnjezda možje da so, in pa da brez spreobernjenja jim vsa zvijača ne pomaga nič, ker „sekira je na drevo že nastavljena" in le ogenj ga čaka, „ako dobrega sadu ne obrodi.-' — Zdi se mu ta spominica sicer mečji od adrese deželnega odbora, ne meni pa „Tagblatt," da bi bili to pismo ».pisali aposteljni ali njih nasledniki, ampak školastikarji." Ko bi se pa „tagblatoviču" poljubilo brati aposteljske pisma, n. pr. liste ss. Petra, Pavla, Janeza, Juda, morebiti bi se mu kake druge misli uternile, in ne manj pri branji pervih pisateljev po aposteljnih. Naj le iše po vsem sv. pismu, in vidil bode, kaj se žuga zmoti, po-tuhi in nasprotovanju resnice.
V koliki zadregi je „T.," se vidi iz njegovih mar-novanj in dokazovanj, ker godi se mu kakor topljencu, ki za vsako truhljeno vejico grabi, če tudi sama po vodi plava, da bi se otčl. Kaj mu če n. pr. to pomagati, ako pričenja presojo adrese s cepljenjem dlake, o stavi besed? Ali če pravi, da zoper duhovstvo samo nikoli ni rogovilil, ko pa kmali nato zopet bobna o „bedauer-liche Haltung aes Klerus" in komaj zraven vklene „mit ehrenvollen Ausnahmen" (kolika milost!!) itd.? Malo ravnosledno za njegove nečela je, da primerjaje stan naše dežele z druzimi sega ravno na Gornje-avstrijan-sko in Tirolsko, in nam to v zgled stavi, ki je oboje dosti znano ko „ultramontansko ?" Kako da nam ni raji pokazal na „lichttreundovaki" Dunaj in tisuče njegovih samomorov, velikanskih tatvin in goljufij, in pa ravno pri „okulturanih" osebah ? Kaj ima nam „ultramontanske" kraje vstrič staviti, ki so imele od začetka zmiraj šolsko oliko v svojem lastnem jeziku, v nasprotji z našimi kranjskimi? Zastran branja vojaških novakov naj bi pogledal kacih 30 —40 let nazaj. Znano je, da marsi-kteri, ki so v šole hodili, niso znali brati, marsikteri drugi pa so znali, ki so se učili med seboj ali od duhovstva. Kaj je bil vzrok, tudi „Tagbl." vč.
Hermagorovega društva bukve po „Tagblattu" niso za „volksaufklarungo." Basta. —
Pridige in keršanski nauki ne služijo zmiraj v napredek, — ker so nekteri pridigarji iezatoženi, in to je „Tagblattu" čisto dosti močen dokaz, da sme ger-diti duhovstvo.
Smešno je tudi, da se nadvestni deržavski „omni-
potencler" tako po otročje skriva za vlado, kadar meče kamuje v duhovstvo, ko je vender o drugi priliki ne Jlata ravno z žametovimi rokavicami. Terdi namreč, da je vlada poterdila, kar je srenjski odbor pisal. Ali bi bilo mar tako černjenje potlej dogma? — Enako lju-beznjivo je, da duhoven sme politizirati, pa „ne v cerkvi," zato ker nimajo tudi tagblattovci ondi svoje leče.
Kaj pa pravite k takemu-le modrovanju: Mi ,,tagbla-tarji" b<>mo v iuestu zabavljali zoper to, kar je narodu sveto: vi duhovni pa, ki pravite, da imate vpliv do ljudstva, pokažite, da je to res in storite, da ne bomo te-peni, kadar iz mesta pridemo? — Mi sicer zmiraj enako in z vso resnobo učimo nauk Gospodov, da nikomur ni pripušeno zalega storiti, tudi nasprotniku ne; ali kdor zažiga, naj pa tudi nikar prederzno v ogenj ne leti! — Da pa sleherni celo puhloto „tagblattovih" modrovanj zoper duhovsko adreso skupaj vidi, je svoje ovaje še nekoliko rekapituliral, namreč:
Pervi greh: Nedolžni „Tagblatt" je sam vidil duhovna, ki je na čelu pijanih (??) kmetov šel na tabor in s taborja.
Drugi greh : Kako so se duhovni o volitvah obnašali! Tretji greh: Stolno korarstvo je bilo podpisalo klic za volitve, v kterem se je svarilo zoper nasprotnike cerkvenih in narodnih pravic.
Ceterti greh je — kdo?... „Zg. Danica" sama! Ti šmenc! Kaj bo pa zdaj? —
K sreči občinstvo samo okolišine vsih teh ovaj ve in jih lahko presodi, koliko je v njih resnice.
Zadnje besede kardinala in nadškofa J u r j a II a v-lika do usmiljenih sester, ktere so se bile okoli njegove smertne postelje zbrale. „Moja moč me je zapustila, sera prav slab in od dne do dne sem slabeji — ve jokate? — vsaj sera dolgo živel. — Veliko sem grešil, mnogokrat in hudo sem Boga razžalil, pa s ponižnim in skesanim sercem ga prosim odpušenja in zaupam v njegovo veliko usmiljenje. Tudi vas, ljube sestre, prosim odpušenja: odpustite mi, ako sem vas razžalil, kakor tudi jest vsem ljudem iz serca odpustim.
Napredujte marljivo v svojem poklicu za zveličanje duš, razširjajte dobroto usmiljenja, bodite zveste sveti katoliški veri. Kako lahko umerje, kdor je vero ohranil ; — dajajte lep zgled, spolnujte vse, kar sem vas vedno učil, posebno ljubite se med saboj, kakor prave sestre. Kako ste srečne, da ste se svetu odpovedale! O, svet je hudoben, svet je popačen! — Spolnujte, kar vas učijo, in ne boste zabredle. Sera slab, ne morem več, odpustite mi, — vas hočem še enkrat blagosloviti." R — č.
Ii Kočevja. J. A. (Misijonski sad.) Da misijon pri Stari cerkvi m bil zastonj in da bo z Božjo pomočjo veliko sadu rodil za nebesa, se bolj in bolj kaže. — V praznik Marij nega obiskovanja (2. t. m.) so vse poštene dekleta te fare skupaj stopile v tako imenovano deviško družbo (Jungfrauenbund), ktera ima namen, da se dekleta z druženimi močmi ložej zapeljivcem ustavljajo kakor pa posamezne, da se med seboj k dobremu spodbujajo in pred nevarnostjo opominjajo, posebno pa, da saj vsak mesec enkrat sv. zakramente prejemajo, ker skušnja uči, da le pogosto prejemanje ss. sakramentov nedolžnost ohrani in zapeljivosti obvaruje. — Vpisalo se jih je že nad sto. Omenjeni praznik so vse skupaj k sv. obhajilu pristopile. Domač g. kaplan pa so imeli pri iuterni slovesni maši prav primeren govor, v kterem so dekleta posebno opominjevali, da naj se nikar ne zmenijo, če jih tudi kdo zavoljo tega graja ali zasmehuje. Pošten kristjan tako kaj tacega ne stori, kdor pa dobro in koristno reč graja, sam kaže, kakšnega duha da je. Nikar naj kdo ne poreče: Čemu take družbe, sej se je zdaj dekletom manj bati, ko popred, ker zdaj je misijon vso iaro prerodil? Volja je res bila, ali hu-
dega popolnoma in za vselej zatreti tudi misijon ne more. Godi se tukaj kakor je naš Izveličar pravil in kakor so tudi misijonarji napovedali, da bo izgnani satan prišel iz pušave nazaj v poprejšnje stanovanje, in če ga bo pripravljenega našel, bo še sedem hudobnih duhov, hujših od sebe, saboj pripeljal, ki bodo ondi stanovali, in tako bodo poslednje reči takega človeka hujši od prejšnih. — Taki kristjani, posebno lahkoraišljeni fantje, ki niso imeli resni? ie volje zmiraj pošteni ostati, se zdaj hudujejo zoper to, ker jim je za grešno pohlepnost, in ker se bo tako stavil močnejši jez usmertivni naslad-nosti. Zavoljo tega je pa deviške družbe toliko bolj treba, ker hudič tudi zdaj ne miruje, ampak toliko huje rujove in iše, kje da bi ktero požerl. Treba je čuti in moliti, da ne padejo v skušnjavo. — In če bi tudi ktera iz te družbe po nesreči ali iz lahkomišljenosti bila nestanovitna, je vender gotovo, da jih bo veliko več obvarovala in zveličala kakor sicer; kolik dobiček za nebesa!
Drugi sad misijona in lepo znamnje vnete gorečnosti je tudi to, da se po misijonu dekleta in tudi žene prav pridno in obilno vpisujejo v bratovšino sv. Rešnjega Telesa.
Prelep dokaz pa, kako se je misijon ljudem priljubil in kako so se njegovi nauki v serca vtisnili je tudi to, da ni ure po dnevi, o kteri bi kdo pred misijonskim križem ne klečal, ob nedeljah in praznikih pred Božjo službo in po Božji službi pa je vse polno ljudi pred križem, ki molijo in se spominjajo storjenih sklepov. Sicer pa še posebno vsaki dan o večernem hladu iarmani pred križ prihajajo, in dasiravno so dela trudni, vender celo iz daljnih vasi cele trume sem romajo, tako da se res spolnujejo besede misijonskega voditelja o. Doljaka, ki so rekli: da bo pogled na misijonski križ naj veči tolažba mnogo skušanemu gospodu fajmoštru ! Mi pa rečemo z Davidom: „0 Gospod, ohrani dobro voljo tega ljudstva!"
Iz Celja pišejo „Narodu," da namerjajo Stajarci vstanoviti novo slovensko politiško društvo in raenda nov časnik. Namen bi bil, posebno poganjati se na političnem polji za pravice sv. cerkve in naroda slovenskega. Duhovske oblastnije so s tem zadovoljne, kakor je čutiti. Na čelu te vstanove so prav veljavni možje.
Teržaški škofijski list za mesec rožnik obravnava med drugim vprašanje, če naj se podeli ob smertni uri papežev blagoslov (Benedictio apostolica) tudi otrokom, ki še niso sv. Obhajila opravili ? Odgovor po cerkvenih določbah je: da naj se podeli.
Pelinaree* „Wir durfen sogar auf Haltung und Inhalt der ,,Danica" verweisen." Tudi Danica je „Tagbl." spotikljiva, kar prav radi verjamemo; — pa ne le to, temveč ona mu je tudi priča, da je „obnašanje duhovstva obžalovan ja vredno." Zakaj ? Zato, če je v pasivnem nasprotji s kakim deržavnim ukazom, kadar vest drugač ne dopusti. „Tagblatt" pa tega nikakor ne more terpeti; on je ,,vladin" čez vse vlade in trinoško absolutiških načel, kadar veljd zoper duhovstvo, on je v takem pri merljeju naj tesnovestniši „staatsoranipotencler." Tacega fanatizma, kakor je v „Tagblattu," ne nahajamo nikjer, kakor le v frajmavrarskih Časnikih, in pa v ukazih zoper katoličane po tacih deželah, kjer mavtarstvo do njih vpliv ima.
„0d tistega trenutka, ko se duhovstvo na svoje čas-ništvo sklicuje, je nam (ste slišali?!) odgovorno za vse, kar je v njegovih listih." Tako je zamoževal „Laibacher Tagblatt." Kdo je tisti „nam ?" — Bog ne daj, ko bi od-
sihdob kdo še izrekel besede: ,,Bogu moramo bolj pokorni biti, kakor „Tagblattu !" —
Naj nam pove tenkovestni „staatsomnipotencler," po cigar načelih je vsaki pasivni nasprotek greh, kaj on meni o naslednjih vprašanjih : Ali je bila hudobija to, da Mozesova mati svojega sinčka ni utopila, ampak otela; zakaj po postavi bi ga bila morala v vodo za-degati? — Ali je bil Danici smerti vreden, ker je pravega Boga molil, zakaj postava mu je to prepovedovala? — Ali so bili Anauija, Azarija, Mizael in Abdenago po pravici v razbeljeno peč verženi? Kajti oni niso molili podobe, kakor je deržavna postava zapovedovala. — Ali je bil Kristus po pravici križan? Zakaj veliki svet se je grozil: „mi imamo postavo in po tej postavi mora umreti!" — Po „omnipotenclerskem" principu, po kterem je — duhovnom po „Tagblattu" — celo pasivno nasprotovanje pregreha, je bilo na milijone kristjanov po pravici poklanili, mesarjcuiji, obglavljenih. Tudi „co-pernice" in krivoverci s „presvetim Ilusorn" vred so bili po pravici sožigani; zakaj po deržavnih postavah se je taka sodba izrekovala?
Kaj meniš „Tagblatt," ali niso tvoji „fortšritti" ru-dečkasti „rokavci?" Ali ni tvoj »humanizem" maličko „neronizem?" —
K sklepu naj še pristavimo: Ako je „Danica" v mislih in pisanji edina s katoliškim duhovstvom, je to sad edinosti katoliške cerkve; v rad ni organ pa ona nikoli ni bila in tudi zdaj ni.
Kaj »e je bogoskrunivcu dogodilo. Protestan-ški list „Vossische Zeitung" pripoveduje to le dogodbo: „V neko mesto v zahodnjem Pruskem je prišel lovec obiskat zdravnika in ga je vabil, da naj gresta skupaj na lov. Ko se približujeta križu ob cesti, je bleknil zdravnik bogokletno, da bo v križ vstrelil. Vstrelil je zares , in glej! iz telesa Kristusovega švigne kri. Zdravnik še v drugo vstreli, ali komaj da je telo Zveličar-jevo zavoljo prejete rane padlo s križa, je padel tudi zdravnik na obraz in je bil mertev; roke pa je imel razpete tako, kakor bi bil sam razpet na križu: pri vsem prizadevanji se niso dale roke s telesom vravnati, tako tedaj so ga morali z razpetima rokama pokopati. Ali je mogoče, da bi se človek prederznil tako ostudno bogoskruuiti." — To po besedi piše protestanški list. (Blahovčst.)
Zijaloiii pred cerkvijo. Sem ter tje je silo gerda in vse graje vredna navada, da se zijalasti ljudje vstopijo ravno na taki kraj pred cerkvijo, kjer zlasti ženstvo mem v cerkev hodi. Gospe v Peštu so se zoper take de belo bu ti ča r j e grenko pritožile v časniku ,,Ge-meindezeitungi." Pravijo, da človek še v cerkev ne more, da bi spodobno svojo pobožnost opravil, ker vedno mladi ljudje oblegajo cerkev, kakor da bi bilo kako terdnjavo napadati. Oboroženi s „cvikarji" in očjali prezijajo vsako memogredočo od pete do verh glave in potem jih še z mermljanjem prerešetavajo! „Me pa ne hodimo v cerkev, da bi nas kdo občudoval, temuč edino zato, da bi molile," pravijo gospe. Konečno vošijo, da naj bi tisti, ki jih to zadeva, brali in se spreobernili. - Ker se pa tudi pri nas pogosto taka godi, mi svetujemo, naj se napravi novi red „debelogledov" in naj se kinčajo z njim zijalasti korenjaki in cerkveni „štorkljostavci," ki jih ni ne pred ljudmi sram in ne pred Bogom strah, ter o naj svetejših dnevih, na naj svetejšem kraju, pred najsvetejšim opravilom — dostikrat celo v cerkvi — svoje nečiste oči pasejo.
Hazf/ieti po svetu.
Porotne sodbe v tiskarskih zadevah imajo zdaj po časnikih veliko opraviti, in eni jih dokaj hvalijo, drugi pa o njih mislijo kakor o vsih človeških naredbah
sploh, ki imajo svojo svitlo in pa tudi svojo senčno plat. Pervi je bil na porotni sodbi na Predarlskein znani profesor in vrednik čast. gosp. Vonbank za nezadolženga spoznan. V Ljubljani ima v kratkem „Breneelj" poskusiti dobroto te naprave.
Pravda zoper prečast. katoliškega škofa v IJncu zavoljo pastirskega lista se je pričela 12. t. m. Skof so na poklic odgovorili, da po cerkvenih postavali se ne morejo skazati pred sodnijo, pa tudi da jim je od papeža prepovedano. Deržavni pravdnik je torej svetoval, da naj se škof tudi nepričujoč od por.»t<* sodi. Pravda je merila na bega nje očitnega miru po »35. — Porotniki so tedaj sodili svojega lastnega škofa in ga zadolženega spoznali, v tem namreč, da je iskal očitni mir kaliti v pastirskem listu, v kterem je nauke katoliške vere in katoliške nravc (čednosti) razlagal, v kakošni zadevi so do tako imenovanih verskih postav. Deržavni pravdnik je nato svetoval, da naj bi škofa na »3 mescev zapcrli; sodnija ga je obsodila na 14 dni v zapor in k povernitvi stroškov. Berž opoldan ko so ijudje to zvedili, so se zbirali po cerkvah in so posebne pobožnosti opravljali.
V Hiniu po lvvirinalu in po druzih vladnih poslopjih, kakor tudi po samostanih napravi jajo staniša za gospode, kterih veliko število se oglaša k vesoljnemu zboru, tako da mora zadevni odbor tudi še pri posameznih posestnikili prostorov iskati. Temu, da bi s«-francoska vojna domu poklicala, nihče več ne verjame. 31 nogo se zanašajo tudi na glasovanje postavodajn<-ga zbirališa na Francoskem, kterega volitve so katoliški strani na Laškem veči del po volji, ne pa laški vladi. Avstrijanski poročnik je odšel in se še le kimovca nazaj pričakuje, če že pride. („ Volksfrd.")
Itazne novice. Šen-hipolitanski škof mlgsp. Fess-ler, tajnik pri vesoljnem zboru, se je podal 1. t. m. v Rim. — V Carigradu je menda Mustafa Fazil-paša poklican v ministcrstvo. To bi bilo znamnje, da si Turčija z Egiptom ni v komolce, ker Fazil je sicer brat egipt. namestnega kralja, pa tudi neki njegov oseben nasprotnik. Ako se vname pa vojska med Turčijo in Egiptom, je vprašanje, kaj bo iz tega? Povemo naj še, da ta Fazil je zastopnik „inlade Turčije" in je zc v knjižurah in časnikih svoje osnovne misli naznanil o tej reči, ki so v kratkem te le: Vstava, sprava vsih verstev, velike prenaredbe. — „Unita cattolica," ki je neutrudljiva v pomoči za katoliški R.m in sv. Očeta, zdaj zbira darove v pomoč vesoljnega cerkvenega zbora. — V Parizu je zdaj škof iz. Sijam-a, ki gre iz naj krajne Azije na vesoljni zbor v Rim. Oznanuje se tudi, da vsi škotje iz Azije, Afrike, Amerike in Oceanije so napravljeni k tej velikanski slovesnosti v Riin. To naj bo v potolažilo frajmavrarskim listom, ki rogovilijo zoper vesoljni zbor. — ,.France" pravi, da ni res, da bi francosko vojno iz Rima domu poklicali. — Rus je imel tudi mlgsp. Maierczak a, kielskega škofa, že tako rekoč na verigi, da bi ga kam tje gori v Sibirijo gnal, od česar pa je odjenjal. .Meni se, da smert Lubicnskega ga je ostrašila. ,,Laibaherica" za zanikarnim „\Vande-rerjera" zagovarja rusko djanje do poljskih škofov. Sc bo mar kdo čudil ? — Na Ogerskem je prepovedan odpad od keršanstva k judovstvu. S koliko halabuko pa judeževski listi na Dunaju naznanujejo, kadar kdo k judovstvu odpade! Dandanašnji je šega veseliti se nad pogubo duš, ktere je Kristus s svojo kervjo odkupil. — Serbska skupščina je sklenila, da vradniki in advokati se ne bodo volili v deželni zbor. Nekdo je nasvetoval, da tudi kneginja serbska mora biti le nezedinjene gorske vere, ta svet pa je bil zaveržen. — V sekovski škofii je pod vodstvom kneza škofa vstanovljena katoliška družba zastran tiskarstva , ki ima odvračati zape-
ljivc in kužljive časnike in bukve, dobre pa razsiijati. — Preteklo nedeljo so se zopet pričele delegacije. Kaj pa da, ravno v nedeljo mora začetek biti, sicer bi ne dišalo po novi eri! — Govori^ se velikrat o zvezi med Italijo, Avstrijo in Francijo. Ce se te »katoliške" vlade zedinijo za brambo pravice, da med drugim papežu po-ropane okraiine povernejo, potlej ima zveza pomen. Pa kdo bo to verjel? In pa Avstrija z Italijo, ko Italijanis-simi ob vsem bregu jadranskega morja preže, da bi prej ko moč Avstrii še dalje grabili okrajine?! Ali je to mogoče? — „Vaterland" je že velikrat dnevniku „N. Fr. Presse" dokazoval, da vstavin cil Pressi ni ohranjenje in vterjevanje avstrijanske monarhije, ampak vedno le gospodovavstvo njene stranke. Vse, kar se nemškemu liberalizmu noče uklanjati, s silo zatreti, ali pa saj ločiti, če je premočno in se zatreti ne da, da se z ostankom obdela, to je glavna reč — Sej ravnopravnost vsih je na papirji, s tem naj bodo druge ljudstva zadovoljne. To je vstavno pravo „N. Fr. Presse," pravi »Vtrld." Tacih »Neue Fr. Pr." pa utegne pač še več biti. — »Peštanski Lloyd" je razglasil osnovo za »versko postavo na Ogerskem," po kteri bi moral cesar prisego prelomiti, ki jo je o kronanji storil, ako se to sprejme. — Mlgsp. Štefan Mojzes, škof v banjski Bistrici, je od mertvuda zadet umeri. K.I.P.!
Iz Ljubljane. Nove volitve za kupčijsko in obertnijsko zbornico kranjsko bodo po vsi deželi 21». in 30. tega mesca. Volitev bo po novi postavi, namreč: Kupci ali tergovci, ki plačujejo po 8 gld. 40 kr., volijo letos G odbornikov; obertniki (rokodelci) pa, ki plačujejo po 2 gl. davka, volijo 8 odbornikov; in rudarji enega. Vsak volilec sme voliti le za svoj stan. Ni treba praviti, koliko je dandanašnji na tem ležeče, da se volijo pravi možje, dobri kristjani in resnični rodoljubi, ki deželo poznajo in ji res dobro hočejo. Odbor družbe »Slovenije" je zaznamnjal može za volitev, ki jih tudi »Danica" vsim volilcem živo priporočuje, da naj bi se volili v edinosti in brez cepljenja glasov, in pa prav vsi naj se volitve vdeležijo. Ti-le so možje, ki jih »Slovenija" priporoča:
Za tergovce (kupce, kramarje), ali tergovski oddelek
so gospodje tergovci v Ljubljani: Jož. Debevec, J. Jamšek, Vazilij Petričič, Jan. Fabian, Janez Hartman, France Fortuna.
Za obertnike (rokodelce), ali obertpiški oddelek so
naslednji gospodje v Ljubljani: Jož. Šventner, čevljarski mojster; Gustav Ton i e s, stavbini mojster; Siatevž Sreiner, pasarski mojster; Pavel Skale, kovaški mojster; Blaž Verhovec, zlatar; Henrik Nič man, bukvovez; A nt. Čepon, krojaški mojster; An t. Perme, pek.
Za rudarje, ali rudarski oddelek: Gosp. baron Mih. Zois, fužinar v Ljubljani.
Vsak volilec naj na glasovnico, ki je ob enem izkaznica, zapiše imena tistih mož, ktere voli, naj jo z lastno roko podpiše, ali pa pod križa, če ne zna pisati, in tista priča, ki ime volilca podpiše, mora pristaviti k svojemu imenu: »pisavec imena." Vsaka glasovnica se posebej odda zapečatena še o pravem času. —
Iz fateža nam je ravno kar prišlo to-le žalostno pisanje: Koka se mi trese, ko to pišem. Glej! vsa naša cerkev je oropana po noči od 12. do 13. t. m. Vrata v sakristijo so strahovito razdelane, perilo je vse vzeto — samo eno albo in en roket so nam tatovi popustili iz usmiljenja; — vse je razmetano, — veliki altar je kakor na veliki petek; — tabernakelj razbit, cibori sre-berni vzet s 50 ss. Hostijami, kterih ni nikjer; nimamo
zdaj sv. Reš. Telesa kam djati. Do_ monštranice niso mogli. Celo čop od lustra je odrezan. Se kerstnega kamna niso pri miru pustili... Vse je bilo odperto — in vzeta lepa sreberna posoda s sv. oljem. Pred cerkvijo stojijo 3 hlodi, s kterimi so tatovi vdrihali. — Vsa tara joka in Žaluje: da bi le sv. R. Telo dobili! — Tisto jutro je bilo obhajilo, pa ni bilo sv. R. Telesa v tabernakeljnu; za silo se je od velike Hostije nekoliko odlomilo. Ljudstvo je revno, — še za sol nima, — cerkev nima nič premoženja. Kaj hočem početi. Taki sem, da sem malo živ.
Ali bi smel ljubo »Danico" prositi, da bi malo poprosila dobre ljudi? — Ne morem več, — le prosim še enkrat.	Ferd. Rebič.
Pristavek. Velika sila je iz teh verstic očitna, ljudstvo v unem kraju prav ubožno : revežem in svetišu velja — kdor kaj da!	Vr.
Pervi ud iz »katoliške družbe", kolikor se vč, je bil pokopan v ponedeljek, 12. t. m., namreč g. Ferdinand Kozak, posestnik in mesarski mojster v šen-peterskem predmestji. Kaj lep je bil sprevod; gosp. predsednik gr. \Vurtnbrand, podpredsednik dr. Kosta, več korarjev, duhovnov in druzih udov ga je med obilno množico spremljalo. Bog mu daj večni mir!
Prošnja do naših gg. misijonarjev v Ameriki. Svojci, zlasti oče, čast. g. Jan. V e likanj e-ta, ki je bil šel ko bogoslovec s preč. g. Pircem v Ameriko, močno žele zvediti, če je še živ in kje da je? Morebiti so se pisma zgubile. Prosijo tedaj, naj bi kteri čč. gg. naznanil, kako in kaj je z gosp. Jan. Velikanjem ? —
Ljubljanski mestni odbor je odrekel dosedaj pridavek (113 gl.) k katoliški predmestni šoli v Ter-novem, — pa miloval, da ne more pridavka privoliti za šolo Lutrovega verstva, ktere razširjenje bo zagovarjal, gledal pa tudi odpraviti Ternovsko šolo. V poslednji je naštel kacih 20 šolarjev, če tudi jih je saj še čez 30. —
„Tagblattu tarna, da trop ženskih, gredč z Rožnika, je pel »Hali halo," in prašaje je obupal, če bo »Danica" to napako posvarila ? — Kaj pa, ko bi »Tag-blattu" tudi mi postavili eno vprašanje, n. pr.: Kaj je veči bedarija: Hali halo peti, ali takim o svarilu govoriti. ki so menda sami »vsega hudega na Kranjskem krivi?" Ali pa: Kaj je veči greh: Hali halo peti, ali pa zoper pravice Kristusove cerkve rogoviliti?
V	Kranji na spodnjo gimnazijo sta imenovana za prava učitelja gg. Mat. Vodušek, doslej v Mariboru, in Fr. Krašan, doslej v Gorici.
Dtthovske spremembe.
V	ljubljanski škofii. Čast. g. Matija Štrucel, dekan v Kočevji, je dobil faro Dolenjo vas; in Kočevje je razpisano l6. julija.
V	teržaški škofii. Prečast.g. Juri Jemic, fajm. v Ivanacu, se je podal v pokoj. C.^g. Jan. Lupina je prestavljen iz Pirane v retrovijo. Č. o. Vid Angel a Jovia Collis, iz kapuc, reda, gre začasno za duh. pom. v Buje. — Umerla sta čč. gg.: A nt. Zappador, v pokoju v Černem verhu, 12. rož.; Mih. Cimador, v pokoju v Bujah, 20. rožn.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Gabrii v blagoviški fari. A. P. 1 gl.
Za afrik. misijon. A. P. 4 gl.
Pogovori z gg. dopisovavei.
G. P—n: Za eno hvala, za drugo protest. — G. J. F—1—: Opravli. Gratias intim. pro utroque. G. Št.: Tudi s tem ste jo dobro zadeli; serčna hvala! — G. J. G. Iride kmali.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.