Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martin della Libcrta (Ul. Commcrcialc) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
NOVI UST
Posamezna štev. 50 lir
N A R O C N IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis
ŠT. 652
TRST, ČETRTEK 29. JUNIJA 1967, GORICA
LET. XVI.
RAZGOVORI V GLASSR0RU
Ob robu izrednega zbora Združenih narodov, o katerem se je prvotno zdelo, da bo ostal samo jalova epizoda v na novo razgreti propagandni vojni med Vzhodom in Zahodom, katero je sprožil kratek, pa trd spopad med Izraelci in Arabci, je prišlo pretekle dni do dogodka, ki bo imel lahko za ves svet zelo blagodejne posledice — do osebnih razgovorov med Johnsonom in Kosiginom. Potem, ko je zavel že skozi ves svetovni tisk in radio hladen val pesimizma, ker se je zdelo, da Kosigin odklanja osebni sestanek z ameriškim predsednikom, je vendarle prišlo pretekli petek do sestanka med vodilnima državnikoma obeh največjih sil sveta v mestecu Glassbo-ro v ameriški državi New Jersey. Tako je to doslej popolnoma neznano mestece nenadno zaslovelo po vsem svetu.
DVA RAZGOVORA
Razgovor med ameriškim predsednikom in predsednikom sovjetske vlade je trajal kar pet ur in že samo to dejstvo je dovolj jasno razodelo, da ni bil samo formalen. Še bolj pa je to poudarilo dejstvo, da je Kosigin predlagal ob koncu razgovora celo še drug razgovor, do katerega je prišlo potem v nedeljo zvečer spet v Glassboru, v hiši predsednika tamkajšnje univerze Thomasa Robinsona, katero so ameriški tehniki v noči pred prvim sestankom opremili z napravami za umetno klimo, da sta se državnika med razgovori bolje počutila
Na vprašanje, zakaj sta si izbrala ravno Glassboro, je možno odgovoriti, da zaradi tega, ker leži to mestece nekako na sredi poti med New Yorkom, kjer je bival Kosigin, in Washingtonom, kjer ima Johnson svojo uradno bivališče, da je bilo tako poskrbljeno za njun prestiž. Že eno minuto potem, ko so javili, da bo sestanek v Glassboru, je bilo na poti tja že na stotine časnikarjev in radovednežev, ki so bili ob tisti priči planili v svoje avtomobile ali helikopterje, da bi ne zamudili ničesar od te svetovne senzacije V nedeljo pa je bilo v Glassboru nad 50.000 obiskovavcev (mestece ima samo 10 000 prcbivavcev).
V	resnici je pomenil ta razgovor med Kosiginom in Johnsonom svetovno senzacijo prve vrste — bil je prvi osebni sestanek med na j višjima predstavnikoma obeh velesil po sestanku med Kennedyem in Hruščevom 1. 1961. Senzacija je bil ta sestanek tudi zato, ker je prišlo do njega prav med novo krizo v ameriško-sovjetskih odnosih, ki se je pojavila zaradi vojne na \ Bližnjem vzhodu, in ravno med Podgomi-| jevim obiskom pri Nasserju
O	ČEM STA RAZPRAVLJALA
Johnson in Kossigin sta razpravljala na prvem sestanku v petek popoldne o Bliž-1 njem vzhodu, o Vietnamu, o zaustavitvi šir-1
jenja atomskega orožja in o tem, da naj bi se obe državi odrekli gradnji dragega omrežja za izstreljevanje protiraketnih izstrelkov. Ni sicer čisto točno znano, o čem sta govorila, ker sta se razgovarjala med, štirimi očmi, samo v spremstvu tolmačev, j Vendar pa je po vsem, kar se je zvedelo ! iz njima najbližjih krogov, gotovo, da so bila pri tem razgovoru z »odprtim dnevnim redom« obravnavana zgoraj omenjena vprašanja, ki so trenutno najvažnejša v ameriško-sovjetskih odnosih.
Seveda bi bilo naivno pričakovati, da je možno ta vprašanja rešiti v nekajurnem razgovoru med dvema, četudi naj višjima državnikoma. Rešena niso bila seveda niti na drugem razgovoru in tega tudi ni nihče pričakoval. Mnogo pa je že to, da sta državnika o tem razpravljala v »prijaznem vzdušju«, na katero so opozorila vsa poročila iz Glassbora Kako neprijetno je to tistim, ki ščuvajo na tretjo svetovno vojno, posebno Kitajcem, je razvidno iz besnih komentarjev v Pekingu, ki so takoj obdolžili sovjetskega ministrskega predsednika kle-! čeplazenja pred Johnsonom.
MRZLA PRHA ZA VROČEGA NASSERJA
Gotovo je tudi, da sta pomenila ta razgovora v Glassboruju mrzlo prho za Nasserja in njegove, ki si ne želijo drugega, kakor da bi si Združene države in Sovjetska zveza skočile v lase zaradi njih. Namesto tega pa razgovor med štirimi očmi in stiski rok ter prijazni nasmehi med Kossi-ginom in Johnsonom v ameriškem mestecu. Za Podgornija na obisku v Kairu so bile to gotovo težke ure, ko je moral pomirjevali Nasserja in mu prikazovati ves dogodek iz takega zornega kota, da se ni zdel preveč neugoden za Arabec. Vsekakor pa je stalo to Sovjete najbrž nekaj sto milijonov rubljev nove pomoči Egiptu.
Sestanka v Glassboru sta popolnoma u-pravičila našo ugotovitev v zadnjem uvodniku v našem listu, da želijo velike sile mir na Bližnjem vzhodu in da ni niti Sovjetski zvezi niti Združenim državam do tega, da bi prišlo tam do zapletljajev, ki bi lahko sprožili kako širšo vojno. Pomen razgovorov v Glassboruju je dejansko prav
v	tem, da so nedvomno potrdili to miro-(Nadaljevanje na 2. strani)
SIRSA OBZORJA ZA TRST
Osrednji politični dogodek v krajevnem merilu je te dni prav gotovo bilo poročilo političnega tajnika tržaške Kršč. demokracije Guida Botterija na 24. strankinem kongresu. Njegova izvajanja niso važna samo zato, ker nakazujejo bodočo smer politične stranke z največjimi odgovornostmi v Trstu, temveč tudi zato, ker potrjujejo, da je stranka tržaških italijanskih katoličanov, kot upamo v svoji veliki večini, obračunala s konservativnimi in z nacionalističnimi usedlinami iz preteklosti, ki so tako hudo pogojevale in omejevale pravilno razumevanje tukajšnje stvarnosti in s tem perspektivno nujno hromile moč njene politične akcije, čeprav to ni bilo dozdaj vedno razvidno iz vsakokratnih volilnih izidov.
Popolnoma umestno se je Guido Botteri po našem prepričanju spomnil v svojem poročilu daljnovidnih razmišljanj Francesca Fer-rarija, voditelja leve struje nekdanje italijanske Ljudske stranke, predhodnice sedanje KD, ki je med vojno v izgnanstvu v New Yorku med drugim napisal: »Po vojni bo nastal težak in nevaren položaj. Ljudske množice bodo hotele imeti svoj delež v gospodarstvu in politiki (do česar imajo pravico). Plutokracije in buržoazije bodo reagirale. Vse bodo postale krščanske in katoliške zar-to, da dobijo cerkveno podporo in začno z reakcijo. Jaz sem star in mi morda ne bo dano, da bi videl krize. Toda katoličani naj
o	tem razmišljajo in naj pazijo, da se še en-
j krat ne postavijo na stran reakcije in protidemokratičnih sil, ki so vedno izkoriščale j vero in hkrati grešile proti morali.«
Kdor pozna povojni politični razvoj v Italiji, bo gotovo priznal, da so to bile narav-| nost preroške besede, čeprav je treba pri-j znati, da je bil takšen razvoj predvsem posledica povojnega objektivnega stanja, ki ga je označevalo ozračje »hladne vojne«, in ni bil toliko ter saimo odvisen od volje italijanskih, politično angažiranih katoličanov. Toda za Trst Ferrarijeve besede popolnoma drže, saj je bilo tu bolj kot drugod po Italiji razvidno, da so bili kvantitativni uspehi Kršč. demokracije posledica neomejene, a preračunane podpore buržoazije in finančnih krogov, ki so videli v Kršč. demokraciji ščit in jamstvo za svoje posebne koristi ter upanje za zadoščevanje, oziroma zopetno konsolidacijo zrahljanih (tudi ozemeljskih) političnih in ekonomskih apetitov.
Da se tržaška Kršč. demokracija vrne k svojim izvorom in postavi v luč vrednote, na katerih naj bi temeljili njen politični program in njena politična akcija — je dejal Botteri — smo pred nekaj leti opozorili stranko na potrebo, da se osvobodi liberalnacionalne in lokalistične hipoteke ter sklenili, da se mora »tržaška katoliška skupnost« spopasti s temi zgodovinsko-ideološkimi pozicijami in se od njih ločiti. Potrebe po takšni ločitvi so se ljudje v Trstu vsaj v njenih temeljnih obri-(Nadaljevanje na 4. strani)
RADIO TRST A
Obnovitev pogajanj med Italijo in Jugoslavijo
• NEDELJA, 2. julija, ob: 8.30 Kmetijska oddaja; '/.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše — Pripovedke iz davnine: »Ribič Palunko in njegova žena«. Napisala Ivana Brlič-Mažuranič, prevod in dramatizacija od Dese Kraševec; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 13.30 Glasba po željah; 16.00 »Naselje v pampi«. Napisal Tine Debeljak. Igra RO., dramatizacija in režija Jožeta Peterlina; 17.30 Operne arije v interpretaciji mezzosopranistke Ruže Pospiš; 18.00 Izbor popevk iz oddaje »Un disco per 1'estate«; 18.30 Simfonične pesnitve; 20.30 Iz slovenske folklore — Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico julija«; 21.00 Kromatična fantazija; 22.10 Sodobna glasba. |
o	PONEDELJEK, 3. julija, ob: 11.50 Zvočne razglednice; 12.10 liki iz naše preteklosti: »Karel La-j vrič«, pripravil prof. Rado Bednarik; 13.30 Pri-! Itubljene melodije; 17.20 Glasba za' vaš transistor; i 17.50 Starokrščanske bazilike v Italiji, pripravil dr. j Rafko Vodeb; 18.30 Ludvvig van Beethoven: Kon-1 ceri v d duru, op. 61; 19.15 Jas Gawronski — Anketa o Poljski: »Pisatelji, glas v imenu nezadovoljnih« (drugi del); 21.00 Narava v slovcnskom pripovedništvu: »France Bevk«, pripravil Franc Jeza; 21.20 Znani pevci; 22.40 Samospevi za glas in klavir Franza Schuberta.
» TOREK, 4. julija, ob: 11.50 Napevi preteklih dni;
12.00 Iz slovenske folklore — Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico julija«; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Glasba za vaiš transistor; 17.50 Ne vse, toda o vsern; 18.00 Zborovske skladbe Ivana Grbca; 18.30 Koncertisti naše dežele: Pianist Nino Gardi; 19.00 »Otok zakladov«. Napisal Robert Louis Stevenson. Prevod Pavla Holečka, dramatizacija ložka Lukeša;20.35 Modest Musorgskij: »Soročin-ski sejem«, opera v treh dejanjih. Orkester in zbor ljubljanske Opere, vodi Samo Hubad; 22.25 Motivi, ki vam ugajajo; 22.45 črni cvet, jazzovska revija.
• SREDA, 5. julija, ob: 11.50 Glasbila iin barve; 12.10 žena in dom; 13.30 Glasba iz filmov in revij; 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 Po stopinjah sodobne medicine: »Ehrlich in kemoterapija«, pripravlja dr. Rafko Dolhar; 18.30 Koncerti v sodelovanju z deželnimi glasbenimi ustanovami; 19.00 Zborovske ljudske pesmi; 20.35 Simfonični koncert.
\ odmoru (približno ob 21.20) Knjižne novosti — Luigi Santucci: »Orfej v nebesih«, ocena prof. Josipa Tavčarja ;22.25 Plesna glasba.
c ČETRTEK, 6. julija, ob: 11.50 Današnji napevi;
12.00 Antonio Fogazzaro: »Mali stari svet«. Prevod in radijska priredba Martina Jevrriikarja. Peta oddaja. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu, oddajo vodi Jože Peterlin; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica; 18.00 Zbori naše dežele: Zbor »Giuseppe Tairtini« iz Trsta; 18.30 Simfonične skladbe našega stoletja; 19.00 Zlata skrinjica, otroške pesmi in skladbe. Napisala Desa Kraševec; 19.15 Razkuštrane pesmi; 20.35 »Sama na tem morju«. Drama v dveh delih, napisal Alborto Perrini, prevedel Vinko Boličič. Igra RO., režira Jože Peterlin; 22.30 Skladbe davnih dob; 22.45 Romantične melodije.
« PETEK, 7. julija, ob: 11.50 Vokalni ansambli lahke glasbe; 12.10 Med tržnimi stojnicami, pripravil prof. Tone Penko; 13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta, 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 Kam v nedeljo?, pripravlja Segij Vesel; 18.30 Slovenski solisti. Violinist Vladimir Škerlak, pri klavirju Marijan Lipovšek; 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik. Egidij Vrša j; 21.00 Koncert oporne glasbe; 23.00 Nežno in tiho.
«> SOBOTA. 8. julija, ob: 11.50 Orkestri lahke glasbe; 12.10 Alpska jezera: »Lago Maggiore«; 13.30 Semenj nlošč; 14.45 Pojeta Elda Viler in Giorgio Gaber; 15.00 Glasbena oddaja za mladino; 16.00 Avtoradio — zanimivosti in glasba za avtomobiliste; 16.30 Pravljice slovenskih avtorjev: »Desetnica«. Napisal Fran Milčinski; 17.50 Ne vse, toda
o	vsem; 18.00 Ljudske pesmi s Krasa; 18.30 V svetu iazza; 15.00 Počitniška srečanja, pripravlja Saša Martelanc; 19.30 Orkester, ki ga vodi Aleksander Bevilacoua; 21.00 Antonio Fogazzaro: »Mali stari svet«. Šesta oddaja; 21.35 Vaški ansambli; 22.15 Bela Bartok: Madžarske skice - Romunski ljudski plesi; 22.35 Za prijoten konec tedna.
V ponedeljek so se obnovila trgovinska pogajanja med Italijo in Jugoslavijo Po uradnih poročilih potekajo v zelo konstruktivnem vzdušju
To pomeni odločno zanikanje govoric o dozdevni napetosti med obema državama, ki so se širile zadnje čase iz bogvekakšnih
vi	rov
Tud' dosedanja trgovinska izmenjava ni trpela zaradi pred meseci pretrganih pogajanj
V teku so tudi trgovinski razgovori med SR Slovenijo in deželo Furlanijo-Julijsko krajino
Razgovori v Glassboru
(Nadaljevanje s I. strani) ljubno hotenje obeh velikih sil in pomirili vse tiste, ki si žele stabilnega miru, razočarali pa tiste, ki špekulirajo na tretjo svetovno vojna na trajno napetost na robu vojne in med katerimi so iz sebičnih razlogov ravno tisti, ki so zdaj na oblasti v Pekingu in v Kairu.
VSE SE DA REŠITI S POGAJANJI
Razočaran pa je bil seveda tudi De Gaul-le, ki vidi glavni smisel svoje politike »francoske veličine« prav v izkoriščanju te napetosti med Vzhodom in Zahodom. Vsakdo, ki gradi svoje politične upe samo v zanašanju na »večno« napetost med Vzhodom in Zahodom a i celo na »neizogibnosti« tretje svetovne vojne, ne pa na konstruktiv-
nih programih in pojmovanjih, ki upoštevajo realnost današnjega sveta in sodobnega tehničnega in miselnega razvoja, bo ostal nujno razočaran,, Sadovi razgovorov se bodo pokazali v tem smislu sicer šele s časom, ne bodo pa izostali. Pomenili so nov in važen korak v procesu normalizacije odnosov med Vzhodom in Zahodom, kar pa ne pomeni, da je eden politično kapituliral pred drugim Pomeni le, da sc da vse rešiti mirno, s pogajanji.
Novice po svetu
Vietkongovci so ustrelili kol talca nekega funkcionarja, svetovavca južnovietnam-ske vlade, katerega so ujeli že leta 1955
Irak je predlagal sankcije proti Italiji, ker na izrednem zboru Združenih narodov ni podprla resolucije sovjetskega bloka.
Italija se bo upirala pridružitvi Avstrije k Skupemu evropskemu trgu, dokler avstrijska vlada ne bo onemogočila južnoti-tolske teroristične aktivnosti na svojem ozemlju
Nacističnega zločinca Franza Paula Stan-gla, ki je bil med vojno poveljnik uničevalnih taborišč Treblinka in Sobidor ter ima b^je na vesti okrog 350 000 Judov in drugih, so prepeljali te dni iz Brazilije, kjer so ga aretTali, v Zahodno Nemčijo Zdaj je zaprt v Duisburgu. Postavili ga bodo pred sodišče
Jlepotvebne žrtre
Izdajatelj: Engelhert Besednjak • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni urednik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphii« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
V torek dopoldne so pokopali v Bellunu 4 nedolžne žrtve nesmiselnega terorističnega atentata na italijansko-avstrijski meji Padli so pri izvrševanju svoje dolžnosti orožniški stotnik Francesco Gentile, podporočnik Mario Di Lecce, narednik Olivo Dor-di in alpinec Armando Piva Šli so v smrt kot žrtve prenapetega nacionalizma ob juž-notirolski meji. Tistega nacionalizma, ki presaja v duše m'adega rodu preklela načela fašizma in nacizma
Prebivalstvo na Južnem Tirolskem soglasno obsoja teroristične napade, kt naj bi po mnenju nekaterih zanešenjakov stare miselnosti reševali pravično ureditev južno-tirolske nemške manjšine. Zadeva se ni rešila in se tudi ne bo z minami in bombam', marveč s spravljivim in poštenim priznanjem manjšinskih pravic ter z odkritimi dogovori med obema sosednjima državama
Pri tem pa se ena stran ne bi smela posluževati pravnih in upravnih iz trte izvitih »konjičkov«, druga pa še manj oboroženih rok kakih nacističnih pohajačev.
V duhu civilizacije in kulturnega sožitja je že zadnji čas, da prenehajo ob vseh mejah nesmiselna trenja, slaba dediščina nekdanjih časov in ozkih ljudi
I Med tem ko se tudi mi kot manjšinska etn čna skupina klanjamo spominu nedolž-1 nih žrtev in obsojamo nesmiselne atentate, izražamo iskreno željo, da bi prišlo tudi na avstrijsko-italijanski tirolski meji do miru in človečanskega sožitja.
PREJELI SMO
IZJAVA UREDNIŠTVA REVIJE »MOST«
TEDENSKI KOLEDARČEK
2. julija, nedelja: Marija, Oton
3. julija, ponedeljek: Nada, Hiacint
4. julija, torek: Uroš, Urh
5. julija, sreda: Ciril in Metod
6. julija, četrtek: Dušica. Jan
7. julija, petek: Manica. Vilibald
8. julija, sobota: Liza, Spela
I »Uredništvo Mosta' je razpravljalo o interpelaciji, ki jo je v zvezi s televizijsko oddajo »Appro-do« vložil pokrajinski svetovalec, liberalec Jona, na tržaško pokrajino in ki je bila objavljena v 1 iPiccolu« 22, junija 1967.
I	Svetovalec Jona v omenjeni interpelaciji v zvezi z našo manjšinsko kulturo trdi neresnične stva-, -i, kakor jt na primer la, da bi bilo Slovansko gledališče v Trstu vedno prazno, če bi ne skrbeli ; za dovoz gledalcev z onkraj meje, spotilkuje pa | se tudi ob Most, zato ima podpisano uredništvo , za svojo dolžnost, da se javno opredeli do te in-
I	terpelacije. Posebno zaskrbljujoče sc mu zdi napačno prikazovanje slovenske manjšine kot nepomembne skupinice brez lastne inteligence in kulture. Ta novi poizkus izkrivljanja resničnosti uredništvo Mostu izpodbija' le z navedbo nekaterih imen, kot so Kosovel, Tuma, Pahor, Rebula, Spacal, Černigoj, Fabiani, ki si jih širši tržaški kulturni prostor ne more odmislili.
Uredništvo pa sc hkrati sprašuje, če je v interesu italijanske večine in sožitja v Trstu še na mestu podobno poudarjanje lokalnega mita o primitivnih Slovencih, ki ga je sama zgodovina že popolnoma ovrgla. Nasprotno od tega pa poudarja, da ie bila iniciativa italijanske radio-televiziije v oddaji »Approdo« docela umestna, saj je prispevala k rušenju omenjene nacionalistične ideologije.
Uredništvo Mostu smatra, da je kultura v svojem najglobljem bistvu svoboda in da kot taka ne prenese nikakršnih nacionalnih omejitev, kakor tudi to, da je slovenska kultura v Trstu sestavni del celotne tržaške kulture.
Vatikan za internacionalizacijo Jeruzalema
V	zvezi z izrednim zborom Združenih narodov glede arabsko-izraelske vojne je objavil stalni opazovavec Vatikana pri ONU, mons Alberto Giovannetti, noto, v kateri predlaga Vatikan internacionalizacijo Jeruzalema, tako da bi imeli verniki vseh ver j prost dostop do svetih krajev v mestu, in da bi bili ti za vedno zavarovani pred ne-! varnostjo razrušenja v kaki novi vojni. Sa- ■ mo mednarodna uprava bi imela zadostno avtoriteto in oblast, da bi preprečila incidente v Svetem mestu in zajamčila prost dostop do svetih krajev, ki predstavljajo kulturni in verski zaklad mnogih ver.
Izraelci sami so že pred tem predlagali, da bi uvedli za svete kraje v Jeruzalemu poseben statut Po tem statutu naj bi u-pravljali svete kraje predstavniki treh velikih ver: krščanske, judovske in mohamedanske, katerih svetišča so v mestu Zavrnili pa so že misel na kako internacionalizacijo vsega jeruzalemskega mesta, katero smatrajo za prestolnico in so ga vedno v svoji dolgi zgodovini smatrali za duhovno središče judovstva. Na Jeruzalem jih vežejo neštete čustvene, zgodovinske in kulturne vezi.
Glede na to verjetno vatikanska nota ne bo sprejeta, kajti jasno je, da bi se moglo to zgoditi samo v primeru, da Izraelci sami pristanejo na predlog, ki ga vsebuje, kar se ne bo zgodilo. Zato pomeni samo zanimivo in simpatično pobudo Vatikana, ki bi rad vrnil Jeruzalemu značaj svetega mesta treh ver in ga zavaroval za bodočnost. Internacionalizacija Jeruzalema je bila zamišljena tudi s prvotnim načrtom Združenih narodov glede razdelitve Palestine, toda ju-dovsko-izraelska vojna I. 1948 je ta načrt onemogočila, ker sta obe strani zasedli vsaka svoj del mesta in sta ob premirju L 1949 tudi lam ostali. Arabci pa so stari del Jeruzalema popolnoma zaprli za vse judovske romarje. Ti so mogli samo od daleč
gledati svoj »Zid joka«, katerega zdaj, ko se je spremenil zanje v »Zid zahvale«, ne bodo več tako lahko odstopili drugim, pa čeprav Združenim narodom.
Kljub vsemu temu je naletel vatikanski predlog na ugoden odmev pri mnogih, zlasti katoliških državah.
ZDRUŽITEV JERUZALEMA
Izraelski parlament je že odobril prve ukrepe za upravno združitev obeh delov Jeruzalema, zlasti mestnih služnosti. Bivši arabski del dobiva zdaj vodo iz bivšega
izraelskega dela in to stalno. Prej, pod A-rabci, je primanjkovalo vode. Dobival jo je le dva dni tedensko.
—0-
PREPOVEDANA KNJIGA
Kakor je objavilo ljubljansko »Delo«, je jugoslovanski zvezni izvršni svet prepovedal uvažati v Jugoslavijo in širiti v njej knjigo »Slovenija včeraj, danes in jutri«, ki jo je napisal Ciril Žebot, profesor na Geor-getown univerzi v Washingtonu. Knjiga je bi!a dotiskana prd kratkim pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu.
Smrt pri avtomobilskih dirkah
V	našem listu smo že večkrat objavili proteste iz javnosti proti vsakoletnim avtomobilskim dirkam na Opčine, ki paralizirajo skoro za dva dni ves promet, poleg tega pa povzročajo ljudem, ki stanujejo na Opčinah, velikanske sitnosti, ker se mo-lajo plaziti skozi gozd brez poti, poln skal, kotanj in gostega trnjevega grmovja, da pridejo do prvega tramvajskega postajališča pod Obeliskom ali od tam proti domu. Pri tem pa imajo plačane mesečne vozovnice. Denarja za tista dva dni jim seveda nihče ne vrne, kar je v nekem smislu goljufija in gotovo ni v skladu z zakoni.
Kot znano, so te dirke pred nekaj leti že zahtevale smrtno žrtev. Ubit je bil majhen deček iz neke tukajšnje slovenske družine.
In kam vodijo take dirke, ki nimajo dandanes, v dobi samih močnih motorjev, ni-kakega pomena več razen da nekdo pri tem zasluži, dokazuje tudi nesreča, ki se je zgodila prejšnjo nedeljo pri avtomobilskih dirkah v Opatiji O njej smo zvedeli nekaj podrobnosti, ki jih objavljamo glede na to, da niso bile nikjer objavljene, niti v osrednjem slovenskem tisku.
Zaradi neprimerne proge in slabe organizacije, kar očita prirediteljem tudi slovenski športni tisk, je prišlo pri tolažilni dirki avtomobilov že takoj po startu do incidenta, ko so trčili trije avtomobili, pri čemer je enega odneslo v gledavce. Pri tem st.a bila dva smrtnonevarno ranjena. Eden od teh, 13-letni Vojko Mikuž iz Rakeka, odlični učenec sedmega razreda osemletke, je dva dni nato umrl v bolnišnici na Reki, ne da bi se bil zavedel Drugi je bil neki mlad Italijan, šele nekaj dni prej se je poročil in sta bila z ženo šele na poročnem potovanju
Časopisje je odpravilo vso nesrečo z dvema vrsticama, da so bili trije »gledavci lahko ranjeni«. Za to frazo pa se skriva grozna tragedija staršev, ki so izgubili sina edinca in morda vse življenjsko veselje, in pretresljiv doživljaj mladega para, ki se bo morda tudi končal s tragedijo.
Oblasti bi morale vsepovsod prepovedati take dirke po javnih, nezavarovanih cestah ali na splošno, kajti škoda je tudi življenj dirkačev. Končno bo le potrebno potegniti krepko črto med športom in Spektaklom, ki samo finančno špekulira s športom in življenji, v resnici pa pravi šport ubija,.
	12		LEV DETELA	
»Pa bomo mogli premagati to usodno nevarnost?« sem nehote vprašal.
»Poglej,« se je nasmehnil Arhimedov in njegove oči so se zasvetile v somraku, »raziskovalec vesolja Lopatkov je žalostno končal. Ta heroj ni bil kos ogromnim nalogam, ki se postavljajo pionirjem v brezzračnem prostoru. Bomo mi bolje izvozili?!«
»Moramo, moramo,« sem zašepetal v vročici.
»No, pomiri se,« se je zahihital Arhimedov in njegova mogočna glava se je kot ogromen balon zamajala v zraku, »zadevo smo pravzaprav že rešili. Izračunal sem, da se verdi od Zemlje odmikajo. Nobene nevarnosti ni več za ljudi., Pot, ki naj bi jo verdi ubrali, ni bila prav izračunana. Nove ugoto vitve to zanesljivo potrjujejo. Tako bo svet obvarovan strašne nesreče in ne bo ponorel.«
»Zakaj pa je tako nesrečno zagrabilo Kva-dratnika?« sem v grozi vprašal.
»To pa je drugačna zadeva,« je zagrmel Arhimedov. »Kvadratnik je izpostavil raziskovalne naprave vesoljskemu sevanju. V povečevalnih steklih doktorja Kvadratnika se je
moč verdov tisočkrat povečala. Predno je Kvadratnik mogel doumeti, kaj se je zgodilo, so ga grozotna nebesna telesa že imela v oblasti Ne da bi se zavedal, je začel s strahotno morilsko igro. Sedaj je kot uročen, kot zaklet, in v začarani krog blaznosti je pritiral tudi svoje sodelavce in prijatelje, predvsem pa doktorja Fragado, osebnega zdravnika, ki je bil živčno vedno neodporen, tudi v Afriki.«
»Kako to veš?« sem se začudil.
»O tem imamo vendar dokumente,« se je zakrohotal fizik Arhimedov.
»Doktorja Fragado so iz Afrike izgnali, saj je tam delal največje neumnosti, ubijal pse, pretepal čmake, zvonil na vratih premožnejših hiš kot nekakšen šolarček in razposa-jenec, brez vzroka, in poleg tega . . . delal , je napake v zdravniškem poklicu,«
»Neverjetno,« sem zastokal. »Dobro, da sem te srečal, drugače ne vem, kako bi se zadeva končala.«
»Izpijva dva krepka konjaka,« je zagrmel ' Arhimedov. »Konjska moč nama bo potreb-, na na neprijetnem potepanju in raziskova-j
nju, ki naju čaka. Najino delo pri Kvadrat-niku bo naporno. Mož je v sedanjem stanju cd vraga.«
»Ne bi bilo bolje, da se kljub vsemu obrneva na policijo?« sem skušal v strahu previdno predlagati.
»Neumnost,« se je razhudil Arhimedov. »To so zabiti ljudje, ki nama ne bodo nikoli pom?gali. Najina moč je edino pri nama, v najini presoji in treznosti.«
»Pa vseeno . . « sem skušal ugovarjati.
»N'č vseeno,« je udaril Arhimedov. »Kvadratnik je sicer nevaren in sedaj, ko si mu pobegnil, te povsod išče, da bi te, nevarnega očividca, ugonobil V lastni hiši, iz katere si pobegnil, pa te sedaj ne bo pričakoval. In prav tja, v levje žrelo, pojdeva.«
»Kaj bova storila?«
»Boš že videl, nadebudni mož,« se je zahihital Arhimedov. »Počasi se daleč pride. Vsekakor bova preprečila, da bi verdi na Kvadratnika še nadalje tako usodno delovali. To je poglavitna naloga, ki jo morava rešiti. Vse drugo se bo razpletlo samo od sebe.«
Nervozno sem si naročil še en kozarec konjaka, da mi je zavrelo v glavi
Na dušek sem izpil žgano pijačo.
»Na delo,« je velel Arhimedov, se cgrnil
v	plašč in me prijateljsko potrepljal po rami.
ŠIRŠA OBZORJA ZA TRST
;Nadaljevanje s 1. strani)
sih zavedli — ugotavlja govornik — »ne da
bi prišlo do tistih bojazen vzbujajočih raz- j ni sami dokončno zapuščena iredentistična krojev, ki so nam jih nakazovali v svojih katastrofalnih predvidevanjih naši notranji
javiti v dobesednem prevodu del poročila, ki zadeva Slovence, ker se nam zdijo Botterije-va izvajanja važna, saj nakazujejo novo in širšo perspektivo tudi za našo manjšino, kar bo treba vsekakor upoštevati in poglobiti. Za danes le pripominjamo, da zahteva uresničitev take perspektive zavestno in obenem vse-stransko angažiranost naše manjšine same, manišine v ltali|i drugačen poudarek, kot ga z,asti pa g|oboko strokovno sposobnost nje-|e imelo dozda|. Potem ko je bila v manjši- nega vodilnega kadra.	D.	L.
nasprotniki.«
Po tem razčiščenju meni Guido Botteri, da si njegova stranka ne sme postaviti za cilj uveljavljanja novega ideološkega nazora, ki naj bi postal sredstvo novih ločitev duhov, temveč mora biti njen cilj uresničitev demokratičnega političnega pojmovanja.
Sklicujoč se na govore in izjave bivšegai
perspektiva in se je zatrdno konsolidira narodno-državni italijanski ustroj, more in mora slovenska manjšina v Italiji, zlasti njen najbolj kvalificirani vodilni kader, biti dragocen element, da takšna evropska deželna politika postane stvarnost.«
»Vodilni kader slovenske manjšine — nadaljuje govornik - bo ob strani demokratičnih sil dragocen instrument ne samo na ravni tolmača, temveč bolj konkretno kot stvar-
ŠOLSKE MAŠE OB KONCU ŠOLSKEGA LETA
V sredo, 28. ", mu, je bilo spet videti — zadnjič v lem šolskem letu — praznične in I živahno čebljajoče sprevode šolskih otrok v naših vaseh na Tržaškem in v mestu, šli so k šolski maši, v katero so končali šolsko i leto
i Zdaj čakajo šolarje trimesečne počitnice,
goriškega nadškofa msgr. Pangrazia, je go- post, ki je sposobna v sebi uresničiti tisto	brezskrbnega	igranja in nabiranja
vornik izvajal, da ideologije same sebe pre- sintezo, ki jo hoče doseči po določenem ča- zdravJa in moči za novo šolsko leto. To ve-živijo in postanejo odveč v trenutku, ko pre- su «	,	lja tudi za tiste, ki imajo popravljalne izidejo v zavest ljudskih množic in postanejo	»2e omenjena anketa tržaške univerze je	P'*e Seveda je najbolje takoj	začeti z
njihova skupna last. V današnji stvarnosti,	na vprašanje, ali je možno mirno sožitje med	rednim učenjem, da ne pozabijo še tistega,
ko si je družba že osvojila kot svojo last	|ra|ijani in Slovenci v Trstu pokazala na-	kar	že	znaj°	Vendar	Pa	se	morajo	tudi	ti
bistvene vrednote liberalnega duha, ki je	slednje izide: pritrdilo 75,7% (med študen-	ot„roci.	čutiti	sproščeni	v	počitnicah	in	jih
temelj demokratičnega sistema, socialnih zah-,	^	86,3, med delavci 81,7); nikalno 17,9;	uz'vati> da ne bodo začeli novega	šolskega
tev, kot jih je nakazal marksizem, in pojma neodločeno 6,5°/o.«	;	'eta utrujeni. Zato naj bo doza učenja si-
človekove osebnosti, kot izhaja iz krščanske-	»Z novim programom za bodočnost Trsta '	cer rt;dna’ dnevna- a ne pretirana.	Zadostu-
ga pričevanja, so se ideološka nasprotstva dokončno preneha tako občutek, da smemo a uia na dan>	ie dobro lzko-
ublažila, kar je koristno za demokratično so-	manjšino smatrati za element motnje, za ele-
žitje tako v notranjem kot mednarodnem	ment, ki je tuj skupnostni stvarnosti, in se
merilu.
Po tem notranjem procesu je tržaška; Kršč demokracija pripravljena in sposobna — po besedah njenega dosedanjega tajnika — odločilno prispevati, da dobi Trst novo funkcir jo, ki gotovo ne more biti ne tista iz avstro-ogrske dobe, ne tista, ki si jo je zamišljati fa^ šizem in ki je v bistvu skupna tudi liberal-nacionalnemu, lokalističnemu pojmovanju.
Kakšna naj bo torej ta nova funkcija Trsta?
Tu je govornik spet navedel besede msgr.
Pangrazia, ki je 27. marca t. I. med drugim dejal: »Bodočnost naših obmejnih krajev je povezana z razvojem srečanj in odnosov; je povezana s sposobnostjo, da ti kraji nudijo našim sosedom svetal zgled, kako je mogoče uresničiti civilizacijo s polno uporabo svobode, v ljubosumnem spoštovanju demo- nosti, namesto da bi obtičala pri omejen kracije in hkrati z drznimi javnimi in zaseb- oz^| vjzjjj svojega etničnega območja.«
riscena.
Skoro vse slovenske šole in vrtci na Tržaškem so pripravili za konec šolskega leta tudi lepe razstave ročnih del in risb učencev.
ŠOLSKA RAZSTAVA NA OPČINAH
V nedeljo in v ponedeljek dopoldne je'
I	hkrati premaga skušnjava, da se manjšina zapre sama vase in se s tem izolira v pogoje etničnega rezervata.«
»V daljši perspektivi se bomo zato lahko J vsi prepričali, kako ni res, da so se tako
imenovane koncesije manjšini — tudi če ne bila prirejena v slovenski osnovni šoli na upoštevamo načelnega problema izkazale Opčinah razstava risb in ročnih del vseh za škodljive državni in narodni solidnosti petih razredov. Obiskovavci — seveda najin trdnosti. Hkrati pa se bomo tudi prepri- več starši in sorodniki malih razstavljavcev čali, da bo preko teh koncesij sama italijan- — so se čudili, kaj vse že zmorejo in zna-ska skupnost imela na razpolago stvarnost, jo ročice njihovih otrok- Vsi si zaslužijo ki je kvalificirana, da začne in poglobi tak- pohvalo, prav tako pa njihove učiteljice, šen evropski razgovor «	(	Ta vzgoja k ročni spretnosti in k razvija-
Po drugi strani se manjšini sami — po nju čuta za lepoto je zelo važna Uspehi se njenem vodilnem kadru odpira pogled na kažejo tako v neverjetno lepih in barvno možnost opravljanja neke aktivne in sploš- živih, nadvse prijetnih risbah kot tudi v ne funkcije v korist italijanske državne skup- vezenih prtičkih, keramikah, zlepljenih in
i	in iz lesa izdelanih delih itd.
| Staršem pa so bili na razpolago ludi
Smatrali smo za potrebno in koristno ob- zvezki otrok, zlasti spisni.
Cb tržaškem velesejmu
nimi pobudami.«	|
Na to novo pot je Trst pripravljen, ker je dokončno konsolidiran njegov narodni in dr-’ žavni položaj, kar mu dovoljuje, da se lahko brez skrbi odpre mednarodnim perspektivam, in ker čut pripadnosti širšim skupno-	V sredo, 21. t. m., so slovesno odprli vsa- Slovenije so na sprejemu med	drugimi bili
stim dobiva vedno večje dimenzije. V tej zve- koletni tržaški velesejem. Slovesnosti se je predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, zi je Botteri navedel izid ankete, ki jo je lani kot predstavnik vlade udeležil minister za člana izvršnega sveta Lubej in Simoneti izvedla tržaška univerza in iz katere izhaja, trgovinsko mornarico Natali. V četrtek, 22. ter mnogi drugi predstavniki. Predsednik da je več kot polovica anketirancev (55,2) t. m, je bil »dan Jugoslavije'*. O sedanji Kavčič se je zadržal — kot smo videli — pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je za stopnji italijansko-jugoslovanskih trgovin- v daljšem razgovoru zlasti s predsednikom Trst zelo važno, da vladajo med Italijo in Ju- skih odnosov je imel zanimiv govor svet- deželne vlade Berzantijem. goslavijo dobri odnosi. Le 2,8% anketirancev	nik jugoslovanskega veleposlaništva v Ri-	Na	tem sprejemu	se	je	generalni	konzul
smatra za malo važne dobre odnose, med-	mu Mandič. Skoraj istočasno je bilo urad- ’	tudi	poslovil od	oblastnikov,	znancev	in
tem ko jih 32,6%. smatra za važne.	j	no javljeno, da so se v Beogradu ponovno prijateljev, ker bo v kratkem prevzel novo
Toda prvi pogoj za opravljanje take funk-	začela pogajanja za obnovitev trgovinske	službeno mesto.
cije je za Trst - pravi govornik — mir. Trst	pogodbe z Italija, ki so se prekinila januar-______________
more postati evropsko kulturno središče le,	ja na zahtevo italijanskega zunanjega mi-
če ima dobre odnose zlasti z Avstrijo in Slo-	nistrstva.
venijo in če se na tej ravni razvije vsestran- Istega dne zvečer je jugoslovanski gene-sko plodno sodelovanje. Druge alternative	ralni konzul v Trstu Rudolf Janhuba pri-
ni, razen nezadržnega, tudi biološkega naza-	redil v zunanjih prostorih konzulata spre-
jem, ki so se ga udeležili najvišji predstavniki deželnih in pokrajinskih oblasti. Spre-j jerna so se tudi letos udeležili številni pred- j stavniki slovenskih političnih, kulturnih in
dovanja in propadanja.
VLOGA SLOVENSKE MANJŠINE
»V tej perspektivi je jasno — nadaljuje Botteri — da dobiva vprašanje slovenske1 gospodarskih organizacij iz zamejstva. Iz
LETOŠNJI SLOVENSKI TABOR NA REPENTABRU
BO V NEDELJO, 23. JULIJA Poleg nastopov pevskih in godalnih skupin pripravljajo tudi osrednji del Simčičeve drame »KRST PRI SAVICI«, ki naj bi dal tori prireditvi ob 1200 letnici pokristjanjenja' Slovence/.
NOVI NADŠKOF
V	ponedeljek ob pol enih so se razmajali zvonovi v zvoniku goriške stolnice; pridružilo se jim je zvonenje po vseh drugih farah goriške nadškofije. Naznanjali so, da je naša nadškofija dobila novega nadpastir-ja, 14. po vrsti, odkar je bila ustanovljena z bulo papeža Benedikta XIV., 6. julija 1. 1751.
Naslednik velikih osebnosti na sedežu go-riško- gradiščanskih nadškofov je po dolgem razdobju od smrti nadškofa Sedeja zopet domačin — msgr. Pietro Cocolin. Z njegovim imenovanjem se je izpolnila tiha želja večine slovenskih in italijanskih vernikov ter duhovnikov nadškofije.
Novi nadškof je bil rojen 2. avgusta leta 1920 v furlanski vasi Saciletto, v občini Ruda. Izhaja iz družine kmečkih kolonov kot peti sin. Osnovno šolo je obiskoval v Perte-olah, gimnazijo in bogoslovje pa v Gorici.
V	duhovnika ga je posvetil nadškof Mar-gotti 3. junija 1944.
Po novi maši je bil poslan za župnega pomočnika v Krmin, kjer je ostal 7 let. Živahni in vsestransko izobraženi duhovnik je razvil globoko dejavnost zlasti v mladinskih krožkih. Ustanovil je katoliške mladinske športne krožke, skavtska združenja, pa tudi izobraževalne strokovne tečaje za zidarje, šivilje itd.
Svojo versko, izobraževalno in strokovno-socialno dejavnost je nadaljeval tudi na novem mestu kot župnik v Terzo d’Aquileia in 4 leta kasneje v Ogleju, kjer je postal dekan s častjo apostolskega protonolarja
Na tem mestu je msgr. Cocolin zajel s svojim socialnim delovanjem vso Spodnjo Furlanijo. Prizadeval si je za ustanovitev moderno zasnovanega Središča za mladinsko socialno usmeritev. Ustanavljal je šole za glasbeno kulturo na vseh svojih službenih mestih pa tudi stavbe in dvorane za župnijske organizacije. Povsod je dajal dober vzgled sodobno usmerjenega dušnega pastirja.
Lani v avgustu je bil premeščen kot nadžupnik in dekan v Tržič. V dobrem pol letu je tudi tam razvil živahno dejavnost v koncilskem duhu. Tu ga je tudi dohitelo visoko imenovanje, po 71 dneh, odkar je zapustil goriški nadškofijski sedež msgr. Pan-grazio. škofovsko posvečenje bo prejel no-
vi	nadškof ob koncu julija v oglejski baziliki. V avgustu bo pa že zasedel nadškofijski stol.
Slovenski verniki smo prepričani, da pozna nadškof Cocolin, domačin iz bližnje Furlanije, tudi naše razmere, težnje in potrebe in da bomo našli v škofijski palači dobrohotnega in umevajočega nadpastirja Zato si dovoljujemo poslati nadškofu Pie-tru Cocolinu spoštlive čestitke z željo, daj bi pod njegovim vodstvom zopet zacvetelo polno versko in cerkveno življenje vseh narodnosti v naši nadškofiji.
Z OBČINSKE SEJE
V	ponedeljek zvečer se je zbral občinski svet k svoji redni seji. Zupan Martina je! najprej v imenu občanov čestital novemu’ nadškofu k imenovanju. Nato je obsodil atentat južnotirolskih nacionalistov, ki je zahteval štiri smrtne žrtve. Na koncu je še izrazil željo, da bi prišlo med narodi do miru v duhu pravice in spoštovanja do življenja in napredka za vse.
Po tem političnem uvodu, kateremu so se pridružili z različnimi prizvoki vsi sveto-vavci, je svet prešel k reševanju tekočih upravnih vprašanj. Občina bo morala na-
jeti posojilo 260 milijonov lir za kritje računskega primanjkljaja 1966. Petnajst milijonov lir posojila bo treba za nakup zemljišča za zgradbo srednje šole v Ločni-ku. Deset milijonov so svetovalci določili za podporo glasbeni ustanovi »Citta di Go-rizia«. Svetovalci so odobrili tudi nekaj drugih manjših stroškov.
Ker niso bile izčrpane vse točke dnevnega reda, bo prihodnja seja sklicana že drugi teden Razpravljali bodo predvsem o proračunu za leto 1967.
MAŠNIŠKI JUBILEJ
Danes obhaja zlatomašni jubilej msgr. Velci, kanonik goriškega stolnega kapitlja. Jubilant je po svojem življenju in delu v tesni zvezi z našimi kraji in ljudmi. Po rodu je z otoka Cresa v Kvarnerskem zalivu, kjer se je rodil 14. decembra 1893. Oče je bil davčni uradnik. Z družino se je preseiil leta 1902 v Bovec, nato v Kobarid in nazadnje po službeni dolžnosti v Gorico. Medtem je današnji jubilant že študiral pri salezijancih v Gorici. Po maturi je šel na teološko univerzo v Innsbruck, kjer je bil posvečen v duhovnika.
Po posvečenju je pastiroval v furlanskih župnijah. Leta 1920 je pa že prišel kot stolni vikar v goriško stolnico, kjer deluje v raznih duhovskih položajih in kot kapiteljski dekan že 47 let. Po odhodu škofa Fo- j garja v Trst, je msgr. Velci razvil kot nje-j gov naslednik živahno dejavnost zlasti v mladinskih krožkih Več časa je služboval] tudi kot semeniški prorektor, profesor cerkvene zgodovine, liturgike in umetnosti.
Po njegovem prizadevanju se je obnovila bazilika Srca Jezusovega in zgodovinska cerkev Svetega Duha na goriškem gradu. Mons. Velci je znan tudi kot globok pridigar.
Do Slovencev je bil vedno zelo pravičen in jih je zagovarjal v najtežjih časih. S pri-kupljivim in gosposkim vedenjem se je prikupil v vseh krogih. V ponedeljek je povabil bivše sošolce, gojence in prijatelje sobrate na skupen obed v semenišče.
Tu so slavljencu izrekli mnoge čestitke in voščila, katerim se pridružujemo tudi mi.
OTROŠKA RAZSTAVA
Od nedelje do torka je bila odprta razstava ročnih del mestnih otroških vrtcev. Otroci so razstavili svoje lične izdelke v1 šolskih prostorih v ulici Codelli. Udeleženi so bili tudi malčki iz slovenskih otroških, vrtcev v Šolskem in Malem domu ter iz štmavra, ki tudi spada pod mestno okrožje.1
Vsak izmed teh treh vrtcev je pokazal, svoje posebno nagnjenje. Otroci iz šolske-! ga doma so se postavili z igračami, lutka-! mi in stenskimi krožniki; oni iz Malega doma so izdelali lične pepelnike; iz štmavra so se pa postavili z živopisanimi ogrli-1 cami in narokvicami. Poleg tega so razvrstili po lično urejenih mizicah še različne okrašene zvezke in knjige pravljic.	)
Razstave se je udeležilo vseh 20 mestnih otroških vrtcev.
ZA TURISTIČNI RAZVOJ
Goriške turistične organizacije niso pri-' pravile za letošnje poletje nobenega sporeda, ki bi privabil v mesto kake turiste. Pač
pa pripravlja krajevno društvo »Pro loco« nekaj podobnega za konec poletne sezone.
V ta namen sklicuje za dan 4. julija poseben sestanek občinskih upravnikov in predstavnikov političnih skupin, da bi podprli in odobrili spored za »goriški september«. Osrednja točka naj bi bil glasbeno varijetejski večer 16. septembra v veliki telovadni dvorani. Za september se pripravljajo tudi folklorni sprevodi po mestu in folklorni nastopi po mestnih četrtih.
Obenem je turistično društvo »Pro loco« sklenilo nabirati člane in prostovoljne prispevke med meščani in je v ta namen razposlalo posebna vabila.
PAZITE NA NASLOVE!
Od sobote 1. julija dalje bo potrebno pri vseh pisemskih naslovih dodati tudi posebno številko poštnega kodeksa.
Te dni je poštna uprava pošiljala vsem družinam, uradom in podjetjem knjižico z abecednim seznamom vseh krajev v Italiji in njih novo poštno številko.
Gorici je dodeljena številka 34170. Krmin ima 34071; Gradiška 34072; Gradež 34073; Tržič 34074; Ronki 34077; Zagraj 34078; San Canzian 34075; Romans 34076; Staranzano 34079. — Vse ostale goriške občine, med temi tudi Doberdob, Sovodnje in števerjan nosijo pa številko 34070.
Iz zgornjih številk je razvidno, da ima Gorica na tretjem mestu številko 1, vse o-stale občine pa 0.
Ta novost je vpeljana zato, da se bo na glavnem poštnem uradu vse razdeljevanje pošiljk mehaniziralo.
Poštne naslove je treba po novem napisati tako, da poleg kraja — nekoliko ločeno od imena — napišeš tudi številko, ki jo poiščeš v seznamu. Na primer:
Gospod N. Kolarič
34070 — Sovodnje št. 5
V	DIM
V lanskem letu so pokadili prebivavci dežele Furlanije-Julijske krajine za 22 milijard tobaka vseh vrst. Poraba je narastla
v	primeri z lanskim letom za približno 5 odstotkov To je pa še vedno manj kot povišek povprečne potrošnje v državi, ki znaša skoraj 8 odstotkov.
Po pokrajinah so pa najhujši kadilci v Trstu. Povprečni potrošek znaša 19.382 lir na leto V goriški pokrajini pokadi vsak tobakar 15.868 lir. v videmski pa 15.353. Tržačani in Goričani kadijo po večini cigarete. Furlani pa potrošijo tudi precej lir za »šnofanje«.
MOTORIZACIJA
Število avtomobilov v goriški pokrajini neprestano narašča. V zadnjih dvajsetih letih se je kar počvetverilo.
Leta 1955 je krožilo po cestah naše pokrajine 10.000 avtomobilskih vozil, leta 1962 ie njih število poskočilo na 20.000, februarja 1965 na 30 000. Ta mesec pa je Avtomobilski klub izdal izkazno tablico že s številko 40.000. V razmerju s številom prebivalstva, krog 143.000, ima že vsaka četrta oseba svoj avto.
Vprašanje pa je, ali kažejo te številke na višjo ekonomsko raven, ker si večina ljudi kupi avto na obroke.
IZ KULTURNEGA ŽIV LJ EN J A Kaj bo s slovenščino?
venščine niti usoda našega naroda nista pri srcu. Več pozornosti do lepe slovenščine bi si želeli tudi od poročil radijske postaje Trst A, kajti radijski jezik se ljudem še posebej vtisne v spomin.
Zadnje čase v osrednjih slovenskih listih sicer ne zasledimo več člankov, ki bi izražali skrb za usodo slovenščine, po čemer bi se dalo sklepati, da se je njen položaj v javnem življenju in v zvezni upravi izboljšal — ali pa tudi, da so se ljudje naveličali pisati, listi pa objavljati take članke, v spoznanju, da vse skupaj ne zaleže veliko. S tem pa ni rečeno, da bi morali tisti, ki jim je pri srcu usoda našega lepega jezika, obupati. Zato bi boj za njegovo čistost in veljavo nikoli ne smel prenehati, neprestano opozarjanje slovenske javnosti — tudi naše zamejske — bo s časom vendarle zaleglo in rodilo zaželeni sad.
Ml SAMI NE SPOŠTUJEMO SLOVENŠČINE
Pri vsem tem ne smemo mimo dejstva, da smo največkrat Slovenci sami tisti, ki ne spoštujemo pravic slovenščine in jo po nepotrebnem kvarimo. Nihče nas ne sili, da moramo govoriti popačeno slovenščino v javnosti ali da pišemo v slabem jeziku. In vendar neprestano srečujemo ljudi, ki se sicer potrudijo, da se vljudno vedejo v družbi, da bi napravili s tem lep vtis, niti na misel pa. jim ne pride, da bi tudi govorili kultivirano in čisto slovenščino, temveč se zadovoljujejo s tem, da govore popačen jezik, premešan r tujkami in celimi tujimi frazami. Vsak hip imajo na jeziku kako italijansko, srbsko — ali tisti »najbolj izobraženi« — tudi nemško ali latinsko frazo, hoteč s tem dokumentirati svojo »izobrazbo«.
Tako pačenje slabi izrazno moč slovenščine in razodeva, da tisti, ki tako govori, tudi ne misli slovensko in da mu niti usoda slo-
TUJKE CELO IZ TURŠČINE
V	ljubljanskem tisku na-s mora razočarati pojav, da vse prerad uporablja brez vsake potrebe srbohrvaške tujke, kar bega ljudi in vzbuja v njih vtis, da slovenščina nima besed; za tiste pojme (navadno zelo preproste), kar seveda ni res. Tako uporablja npr, pisec slikanice »Repek« izraz »džezva«, ki je turški ali arabski, prevzet pa je seveda iz srbščine. Ali bi ne mogel reči kavni lonček, kotliček, piskrček ali karkoli? Slovenščina pač ni revna na takih izrazih, vsekakor pa je bogatejša kakor srbščina, če si je morala ta izposoditi izraz za tako preprosto reč od Turkov. Na osnovi takih »izposojenk« bodo zgodovinarji čez kakih dva tisoč let gotovo ugotavljali, da so bili Slovenci v »dobi velike potrošnje kave« pod oblastjo Turkov.
TEKME Z »BRODOVI«
Po pisanju na športnih straneh slovenskih listov, zlasti »Dela«, so bile v Tacnu na Sa-
vi	v nedeljo mednarodne tekme z brodovi. j To je sicer, kot vemo, precej nerodno plovi-! lo, navadno štirioglate oblike in tako težko, da ga eden ali dva veslača komaj premakneta v vodi, a še pri tem morata uporabljati namesto vesel drogova, s katerima se upirata v rečno dno. Zato si je težko predstavljati, kako da so Slovenci tako navdušeni za tai vodni šport in da uporabljajo pri tekmova-
nju celo čelade, kot da bi bilo mogoče z brodovi doseči na reki res kako posebno hitrost. Toda skrivnost se nam razreši, ko iz podrobnega prebiranja športnih poročil končno le razberemo, da pomeni ljubljansko brodarsko društvo toliko' kot ljubljansko kajakaško društvo (seveda bi lahko rekli tudi veslaško društvo ali društvo za vodne športe). Brod pomeni v slovenščini vedno le brod (plovilo za prevažanje čez reko), ne pa čolna ali ladje, Nekateri uporabljajo namreč tudi besedo brodar namesto ladjar. Vsekakor pa ne more pomeniti ista izposojenka čolna in ladje, kajti razlika med tem dvojim je le prevelika, tudi za tiste, ki sicer niso natančni glede slovenščine.
Slovenci se radi pritožujejo, da na zveznih mestih v Jugoslaviji zanemarjajo pravice slovenščine. Toda kdo jih sili, da v slovenskem tisku uporabljajo dosledno srbohrvaške izraze za vsedržavne športne zveze, ki imajo sedeže v Beogradu? 2e zato, ker so vsedržavne, je jasno, da je njihovo uradno ime za Slovenijo slovensko in naj bi ga torej v Sloveniji uporabljali v slovenski obliki., Če tega; ne store, je to znak, da ni kriv Beograd, ampak nezavednost ali malomarnost Slovencev samih, posebno pa še slovenskih športnih časnikarjev in funkcionarjev.
PREZIRANA PRAVILA
SLOVENSKE SLOVNICE
O tem, da je beseda novinar srbsko-hrva-ška in da imamo Slovenci lepo in staro besedo časnikar, je bilo že ponovno opozorjeno v slovenskem tisku. Za besedo časnikar so se zavzeli že najuglednejši slovenisti, toda kljub temu vztrajajo časnikarji pri osrednjih ljubljanskih listih pri besedi novinar, ki je dediščina iz uredništva nekdanjega »Jutra«, dnevnika centralistične, unitaristično
(Nadaljevanje na 7. strani)
47
Pokristjanjenje Slovencev
X. H.
Glede na prvotni pomen besede Sorav-Slav je tudi lahko razumeti pomen osebnih imen, ki so se končavala na -slav. Pomenila so pač, da je tisti človek Slav, doma »z juga«. Nanašala so se' prvotno gotovo na tiste »južnjake«, ki so se iz tega ali onega razloga naselili med Solvendci ali morda tudi med Goti. Možno je, da so ti besedico Slav le dodali njegovemu osebnemu imenu, še verjetneje pa je, da so pomenila taka imena prvotno besede, ki so označevale samo etnično pripadnost dotičnega, kar lahko sklepamo npr. po imenu Boleslav. Prvotno je pomenilo najbrž samo »Slava« iz dežele Bolov, to je poljedelskega prebivavstva na področju današnje Poljske (bol — poljedelec, človek z zemljo).
Takega izvora so verjetno vsa najstarejša, imena na -slav, npr. tudi Stanislav Po tem imenu bi lahko sklepali, da je pomenilo prvotno etnično pripadnost nekega Slava, ki je prišel iz dežele, ki se je imenovala Sten ali se je njeno ime vsaj končavalo na -stan, kar značilno kaže v smer turanskih ljudstev, katerih dežele nosijo imena, ki se končujejo z besedico stan, npr. Afganistan, Kurdistan, Pakistan, Beludžistan itd.
Zanimivo je tudi, da so se pojavila r.ajsta-rejša imena na -slav, kot kaže, ravno ne severu, na nekdanjem solvendskem ozemlju ali v n|egovi soseščini, redkejša pa so na jugu, kajti »Slavi« sami pač niso nazivali sami sebe »Slav«, (saj te besede tudi niso upo-j
rabljali), pa tudi drugače za to ni bilo potrebe, kajti tam so bili vsi »Slav« in zato ta naziv ni imel smisla. Imena na Slav so se razširila tudi tam gotovo šele potem, ko je bil že pozabljen njihov prvotni pomen. A še danes so zelo redka pri Srbih, Bolgarih in Rusih, to je pri narodih, ki so gotovo tudi prvotno živeli najbolj daleč od Solvendov.
Imena slovanskih narodov
Kot že rečeno, so se naselili Solvendci (Vandali) v porečju Odre in na ozemlju vzhodno, najbrž pa tudi še zahodno od nje, na jugu pa so segali v Slezijo. V poznejših časih se je njihovo ozemlje še razširilo, posebno proti jugu, pa tudi proti vzhodu in zahodu, kot poročajo takratni viri in kot lahko sklepamo tudi po jezikovnih in drugih sledeh, ki so jih pustili tam. Ena takih sledi je tudi njihovo poimenovanje ljudstev, s katerimi so prišli v stik.
Antični avtorji, kot npr. C. Plinius Secun-dus, Tacitus in drugi omenjajo sicer mnogo ljudstev v vzhodni Evropi, vendar se vsa poročila strinjajo v tem, da so zavzemali naj večji del vzhodne Evrope severnovzhodno od Donave in severno od Črnega morja Sar-mati, imenovani tudi Sauromati. Njihovo najbolj zahodno pleme se je imenovalo Jazigi ali Jaxidi. Vzhodno od Sarmatov so živeli Skiti. Oboji so bili turanskega, to je indoevropskega, Perzijcem sorodnega plemena. S Sarmati in Skiti so torej mejili Solvendci na
jugovzhodu. Na vzhodu, bliže obali Baltskega morja pa so živeli BaM, ki jih imenuje Tacitus Aesti (to ime pa so obdržali le Estonci, ki govore danes finskemu soroden jezik), in severnovzhodno od njih Fenni (Finci). Na skrajni zahodni rob vzhodnoevropskega prostora pod Karpate so bili potisnjeni od Sarmatov Geti, katere so imenovali Rimljani Daci (Dakijci), kot trdi C. Plinius Secundus.
Nedvomno so Baltijci prebivali prej tudi na prostoru, ki so ga zavzeli Solvendci. Lahko pa si predstavljamo, da je bil tisti prostor, enako kot vsa vzhodna Evropa, redko naseljen, saj je vzhodno-evropski prostor še danes mnogo redkeje obljuden kot zahodna Evropa. Obljudenost ni mogla biti mnogo večja kot povprečno en človek na en kvadratni kilometer. Del prvotnih haitijskih pre-bivavcev se je verjetno pred Solvendci umaknil, ali pa so bili ubiti v boju, ostali pa so se asimilirali.
Solvendi tudi niso prevzeli za ljudstva, s katerimi so mejili na vzhodu in jugu, imen, katera so ta sama uporabljala zase, ampak so kratkomalo imenovali vse Sorske, kar je pridevnik od besede Sor-av ali samo sor — jug. To je tem verjetneje, ker so se tudi sami imenovali s pridevnikom Solvendske, kot dokazuje oblika Slovenc. Sorske je torej pomenilo Južni. Ta beseda pa je kmalu doživela običajno metatezo, bodisi pri Solvendih samih (saj so tudi v staronordijskem jeziku znani taki primeri, npr; rass (rit) iz ars), bodisi pri tistih ljudstvih in se tako spremenila v Roške. Od tod pa pride beseda ruski in Rusi.	(Dalje)
Predstavniki Slovenske skupnosti izvoljeni v pokrajinske ustanove
Na seji tržaškega pokrajinskega sveta, ki je bil v sredo zvečer, so nadaljevali razpravo o gospodarskem programu in vlogi tržaške pokrajine v njem.
Ob tej priložnosti je predstavnik Slovenske skupnosti, pokrajinski odbornik za kmetijstvo, Saša Rudolf, obširno sprego-1 voril o zadevah, ki se nanašajo na vpraša- ( nja, ki zadevajo naše kmečko prebivavstvo in zemljo ter zaščito kmečke lastnine pred brezobzirnimi nedeljskimi izletniki.
V	svojem govoru je tudi odgovoril na napad liberalnega svetovavca Jona na de-1 javnost slovenske manjšine.
Rudolfova izvajanja bomo objavili prihodnjič.
Na isti seji je pokrajinski svet izvolil pokrajinske predstavnike v nekatere ustanove. Med drugim je postal prvi namestnik članov pokrajinskega odbora za nadzorstvo nad krajevnimi ustanovami advokat Aleš Logar; v davčni oddelek upravno-nadzor-nega odbora je prišel dr. R u do 1 f Marc; pokrajinski predstavnik v konzorciju šolskih patronatov pa je postal ravnatelj srednje šole v Dolini dr. Aldo Stefančič.
Vse tri zastopnike je predlagala Slovenska skupnost.
{flooo od> palmk lohomotlo
Skoro neopazno so izginile — ali izginjajo — iz našega modernega sveta parne' lokomotive;. Nemški dnevnik »Mtinchner Merkur« jim je posvetil pred kratkim sko-1 raj celo stran pod naslovom »Adijo, parna lokomotiva«. Danes jih še lahko vidi-' mo, postavljene na stranske tire na kakih ' velikih železniških postajah, in pogled nanje je turoben. Nadomestile so jih elek-! Irične lokomotive. Z njimi je postavljena' na stranski tir tudi marsikatera otroška' sanjarija. Koliko fantkov je nekdaj sanja- j rilo o tem, da bi postali strojevodje na mogočno puhajoči parni lokomotivi? Današnja električna lokomotiva je vse bolj praktična in bolj higienična, vendar pa še ne razvnema toliko deške fantazije.
Značilno je — pripominja pisec članka
v omenjenem nemškem dnevniku — da niso ljudje nikoli protestirali proti dimu iz lokomotiv. Otroci so se celo nastavljali nad železniške nadvoze v upanju, da jih bo dim za hip popolnoma zagrnil. Toda razvoj od parne lokomotive do električne je bil nujen : pri parni lokomotivi je šlo 92% energije, ki jo je proizvajal premog, v zrak. Tega tudi vsa romantika parne lokomotive ni mogla odtehtati. Nedvomno bodo nove generacije obdale tudi današnje električne lokomotive z romantiko, saj ta se poraja iz lepih doživetij in te nudi lahko tudi nagla, tiha, močna električna lokomotiva, ki ne onesnaži pokrajine in poslopij z dimom, ne zažiga z iskrami gozdov ob progi in nas more hitro in udobno prepeljati v daljne dežele, o katerih sanjamo.
Iz kulturnega življenja
Kaj bo s slovenščino?
(Nadaljevanje s 6. strani)
usmerjene JNS, glavne opore Živkovičeve monarhistične diktature v Sloveniji., Spet nihče ne brani Slovencem, da ne bi smeli uporabljati slovenskega izraza namesto tujega, a vendar vztrajajo pri tujem. Zdi se celo, da gre pri tem za posebno, skoro nerazumljivo trmo, ki pa pomeni slab vzgled preprostim slovenskim bravcem.
Največji slovenski dnevniki se tudi prav malo brigajo za pravila slovenske slovnice. Tako lahko beremo tam npr. »Zelo orijatelj-ski konec obiska Kaunde v Pekingu«, namesto Kaundovega obiska. Ali časnikarji res ne znajo slovnice (zakaj so si izbrali potem tak poklic, ki zahteva dobro znanje slovenščine in tudi raznih drugih jezikov?), ali pa jo nalašč prezirajo.
MIRNO NOSIJO POPAČENE PRIIMKE
Vse to dokazuje, da gre v bistvu bolj za malomaren odnos do slovenščine pri Slovencih samih kakor pa za namerno zapostavljanje slovenščine s strani drugih. To lahko epazimo tudi na Tržaškem, ko vidimo npr. v dobri slovenščini napisane lepake tržaškega županstva, nalepljene po naših vaseh, in v zelo slabi slovenščini pisane lepake ali lir ste tukajšnjih slovenskih organizacij, ali celo pojav, da slovenski ljudje opremljajo svoje gostilne in druge lokale samo z italijanskimi napisi in da mirno nosijo naprej itar lijanizirane priimke, katere so jim sramotno popačili pod fašizmom. Toda to je vprašanje, o katerem bomo še posebej spregovorili.
Glede na vse to je upravičeno zaskrbljeno vprašanje: kaj bo s slovenščino?
tfpomim i2i ptim boeioone vojne
i V RUSKEM UJETNIŠTVU i
Inž. J. R. ■ ■ ■
Takrat me je vprašala starejša feldšerje-va, če se mi dopade Rusija. Odgovoril sem, da je ne poznam, saj sem videl samo kos Kijeva in malo mesta Benderi. Kako se mi dopade Benderi? Rekel sem, da na zunaj ni nič posebnega, a prav presojati ne morem, ker ga premalo poznam. Malakanka je rekla, da je Odesa zelo lepa. Odgovoril sem, da sem bral že v neki avstrijski zemljepisni knjigi, da je Odesa krasen pristan in lepo postavljeno mesto Takrat sem se spomnil na vremensko opazovanje in sem prosil Dunjo, naj pogleda, koliko je ura. Bila je pol devetih. Izpraznil sem kozarec s čajem, se zahvalil in odšel. Prav nič nisem bil zadovoljen: ne sam s seboj, ne z večerom, ne z novimi znanci. A Dunja je srček. Ne smem se igrati z njo! Na kaj resnega tako ne morem misliti.
Dan in pol pozneje je zopet pripeljala kočija iz Kišineva. Izstopila sta praporščak v uniformi in še en gospod, ki je bil tudi zadnjič z gubernatorjem. Ravnatelj je bil zopet boljše oblečen, barinja pa v pompu. Prisedli so k čaju z varenjem in piškoti, potem je civilni gospod izvlekel neko uradno kuverto in začel brati. V glavnem je bilo rečeno, da naj se zaradi izjemnih razmer skrči delo na preizkuševališču na najbolj nujno. V bistvu je bilo potrjeno ono, o čemer me je ravnatelj zadnjič obvestil.
Novo je bilo le to, da ravnatelj lahko sam v nujni potrebi kaj spremeni na dejavnosti preizkuševališča, ker je komisija ugotovila, da je spreten in uvideven strokovnjak. O važnejših spremembah pa mora pozneje obvestiti komisijo.
Civilni gospod je potem dejal, da hoče z Nikolajem Stepanovičem pretresti finančno stran zadeve in zato želi, da se odstraniva s praporščakom. Odšla sva, najbrž oba prav rada. Šla sva v rastlinjak in se tam vsedla na klop.
»Vi ste katolik?« me je vprašal.
»Vsa šestorica smo katoliki,« sem pritrdil.
»Tudi jaz sem katolik, ker jaz Poljak.«
Iz žepa je izvlekel polo tankega papirja in zelo sem se začudil, da je bila na mnogih mestih vtisnjena slika avstrijskega cesarja. Podvil in odtrgal je košček papirja, velikega kot za cigareto, privlekel iz torbe zavoj lepega in zelo prijetno dišečega tobaka in si napravil cigareto.
»Imam tudi cigarete,« je rekel in privlekel iz torbe škatlo cigaret z dolgimi ustniki, »a kakšenkrat si privoščim te, ker so mnogo boljše « Tedaj je začel govoriti poljski, kar sem razumel, odgovarjal pa mu sem s slovansko mešanico, kateri je bila za podlago češčina. Tako dobro me je razumel, da sc mu je zdelo, da govorim neko
poljsko narečje iz šlezije. Zvita cigareta pa je prijetno dišala, še najbolj podobno čokoladni.
»Vi kadite?« je vprašal.
»Ne! A ta tobak bi kadil, ker se zdi res dober.«
Spomnil sem se na svoje 15. leto, ko sem napravil par dimov iz neke cigarete, pa mi je hotelo obrniti želodec. A ta prijetni duh me je zapeljeval, hudobni duh pa zapeljal. Poljak mi je napravil cigareto, oslinil pa sem jo sam. Prižgal mi je. Dišeča, prijetna, dobra, okusna kot najboljši kakao. Šla mi je do dna pljuč in vrha možganov.
To je bilo pred 50 leti in neštetokrat sem se v tem času spomnil na tisti tobak in se še nisem dokopal do jasnega, kaj je bilo z njim Vedno bolj se nagibam k prepričanju, da je bil prepojen s kakšnim posebnim mamilom.
Udobno sva sedela na klopi v rastlinjaku in se menila: Kako daleč je v Kišinev? 15 km! Je v Kišincvu katoliška cerkev? Dve sta! Kdaj je maša? Gotovo vsako nedeljo ob 9. uri. Ali bi mi smeli tja? Po mednarodnih predpisih nas bi morali gotovo spremljati tja, vsaj enkrat na mesec. Kaj če bi on to omenil ravnatelju? Bom! So li trgovine odprte ob nedeljah v Kišine-vu? So! Je pravilna naša plača 6 rubljev na mesec? žal je, a vam osebno bo z Novim letom zvišana na 12 rubljev. Kdo je tako odločil? Komisija, a na priporočilo Nikola Stepanoviča.
Piše TONE FORNEZZI
fieeka I	,	,	v.
....	 l	na	poastiesju
Ai
<U T-. -0 ^ g 5
u a
rt <D
4-» >73
O o 1/3 M *—
S rt
c/J *—<
rt S
O
a
<u
a
o
x> 6 c
w d >N >
1 a>§ £ •c I o. s
n 2 ^
S % p.
S
J3
ln-r
iž'3
d)
<-> m 'v
u 5 c
u P,
Ph ..	.
O ~ > « rt .5,2 .a c *! n,
Ert
_3 o “
sige
>(/)
.g/g c p
N u M 5 ^ d *"• U O •^T3 M ~
’ >73 3 G
5 e
73 o +j'
°«‘5*
'cr> rt
. O
Oh
d
a
e
3 -7;
l_ •<—i <u
00 v?
o 5 ,-a «
75
(U
I
o
o
p.
0 c
o
E*N
>0 ^ S •jr, ca «3
-- >(J T3
P o
g ** 6
S • •£> «*«§ $ S
N O M o ■
1?!
00 •
bi g §8 ° -J
g *
•S O
era
§ v S 5 o
|.S £
^ S—< <1>
- a c
' >*> P •£
7;,	«	o
•O Tl r“ m
?l
r\.
-— a % .g ca
rt d
a c
t:>N
rt
O £
— ja
rt
57.52 ; x; G §
73 C3 v rt
rt »j .«
n g'E'
rt ^ ^ D,73 .-,
<D
(/5
O rl<5
i- rt oj <§■*** o c
rt.« rt
.a a
~ §> rt ■*-
■57.5,.«
2o„
«“1
o 2 l^dS
P >73 ^ o
73 C1
rt
TJ
O
bfl
*c
£ O
!|
M
rt rv
e
s 2
~*8 rt .«2
o
T3 ■
-P
o « >3
7) . ČJ ,2
šil s
lili
e £ P. “ .•=> ^ O* rt u . * +5 0)
> . S ^
> rt ^
fH O
•9 s 0.0
jg —
73
i a
>0
I o .° ,c c *■> P rt rt t-
N
, »H 4)
i -r rt !=o
iJS &
<D
Cm
"is
rt
** rt
« in
2 ^ 71 r“ rt
arz >
C a Tj
ll
8-
«0-0
O JJ
C c/> .«
SP— aj
^TJ-g
aj n
'ČJ D P '
V ty
C N C/) rt rt' nj GO
^ a)
n ^ O
,a B o h
■3 Ie «
<U ^
■8^1 rt nj
M	2	.
« .N