Šolske razmere. (Govoril poslanec Fr. Robič v drž. zboru.) (Dalje.) Sedaj prehajam do šolskih uredeb, kar se tiče poučnega jezika. Opozorim Njega ekscelenco učnega ministra, da prosijo Slovenci na GoriSkem že več let za slovenske Ijudske šole, ali zastonj. Ravno poslednjega januvarija je odklonil Goriški raestni zastop dotično prošnjo. Ali § 6 z;ikona o ustanavljanju in vzdržavanju Ijudskih šol z dne 6. maja 1870 leta ukazuje: »Šolska oblastva naj gledajo, da se osnujejo potrebne ljudske šole brez vsacega nepotrebnega odlašanja in zagotovijo naj se pogoji za trden in vspešen obstanek«. Nadejam se, da najde Njega ekscelenca gospod učni minister brez težav sredstev in potov, da se ustreže pravičnim zahotevam slovenskih starišev v Gorici. Gospoda moja! Spregovoriti hočem o tem, kake raznaere so sedaj gledč na učni jezik v šolah na Koroškem. 0 teb razmerah lahko rečem, da se dolgo ne bodo dale obraniti. To velevažno vprašanje pa hočem razpravljati mirno in stvarno. Gospoda moja! Kdor ima zdrav človeški razum, prizna, da je ljudska šola brez ljudskega jezika nestvor; to še ljudska šola ni ne, temveč le jezikovna šola. Osnova Ijudske šole brez ozira na materinščino nasprotuje vsem pravilom preskušenega vzgojeslovja, zatorej ludi ni nobenega znamenitejšega pedagoga, ki bi tako uredbo zagovarjal in odobraval. Ljudska šola je le nadaljevanje in daljši razvoj rodbinskega življenja in rodbinske delavnosti, in če šola ni tako osnovana, da bi se učilo v jeziku rodbine, ki je tudi jezik otrok, no more izpolnjevati naloge svoje. Ge se lioče skrbeti. za t izobraženje kacega naroda, se inu tudi v Ijudski, šoli mora pustiti jezik njegov. Poduk v materinšeini iina velik pomen v vzgojevalnein oziru. Vzgojevalne svoje svrhe šola ne doseže, če se v njej ne uči v materinščini. Že zaradi tega, go- spoda moja, ostanemo vedno pri naših terjatvah, ki se ozirajo gotovo na pravo in pametno podlago in ne bodemo mirovali, dokler se nam izpolnijo. Po poslednjem ljudskem popisovanju je na Koroškem kacih 360.000 prebivalcev, med temi 254.000 Nemcev in 106.000 Slovdncev. Po statističnem izkazu za leto 1890 je na Koroškem 356 ljudskih Sol. Če zmatramo podatke o ljudskem številjenju za zanesljive — dobro vemo, kako se je pritiskalo pri ljudskem popisovanju, ali tukaj ni umestno govoriti o tem — mislili bi, da je na Koroškem vsaj 100 ljudskih šol s slovenskim učnim jezikom. In glejte, statistični izkaz pozna samo jedno slovensko ljudsko šolo. Pristaviti moram, da se je po več let trajajoči borbi posrečilo Slovencem, priboriti si še jedno slovensko ljudsko šolo. V statističnem izkazu je navedenih še 90 dvojezičnih Ali, gospoda moja, tako imenovanih dvojezičnih šol že 'dolgo več ni. Posebno poslednji čas v Gelovški okolici prav sistematično dvojezične šole preminjajo v nemške. Pri tem delu pa igra glavno ulogo neki c. kr. deželnega sodišča svetnik. Naš narod ima poseben respekt pred okr. glavarji, deželnega sodišča svetniki in grajščaki, od tod prihaja, da ta prememba v ^okolici Celovški ni ostala popolnoraa brez uspeha. Na vseh dvojezičnih šolah se uči vsaj veronauk v slovenščini. Na ukaz Njega ekscelence gospoda učnega niinistra se je v pregledane učne načrte za ljudske šole na Koroškem vsprejel tudi posebni načrt za pouk slovenIčine na dvojezičnih šolah. Ta učni načrt je le v toliko prtdobitev koroških Slovencev, da se je slovenščina sploh vspt-ejela v učne načrte in nam kaže, da ima minister za bogočastje in uk dobro voljo pomagati. Dobrih uspehov od, omenjenega načrta naj pa nikdo ne pričakuje, ker se delajo na jedni strani njegovcmu uvedenju, kakor so že povedali poslanci Šuklje, Klun in Ferjančič, največje in vse mogoče ovire, na drugi slrani je pa ondi, kjer se je uvel, pouk v slovenščini tak, da je vsak vspeh nemogoč. Ta posebni načrt za pouk slovenščine se ni vpeljal v vseh, temveč le v tridesetih dvojezienih šolah. Po drugih se pa na slovenščino ozira le pri veronauku. V slovenskih krajih so pa tudi čisto nemške šole, in sicer jih je 28. V teh se otroci seveda nič ne uče slovenščine. Vpraša se sedaj: zakaj se tega pouka udeležuje tako malo otrok ondi, kjer se je vpeljal, kajti vkupe se tega pouka udeležujn le 1800 učencev? Odgovor ni težak. Z uvedenjem posebnega učneg.i načrta sn je pomnožilo število ur, podaljšal se je popoludanski pouk. Slovenščina se uči ob času, ko so otroci že utrujeni in žel6 počitka, katerega se že veselijo njili srečnejši sošolci ki se ne udeležujejo slovenskega pouka. Pri tem bi otroci morali v treh tedenskih urah vse zmagati, za kar na Kranjskem in Štajarskem potrebujejo dvanajst ur. Razven tega se pa v višjih letnikih ravno toliko nemščine zabteva, kakor na nemških šolah. Pri takih zahtevah bi slovenski otroci morali biti posebno od Boga obdarovani, da bi jim mogli zadostiti.