Kramp, lopata, žulj, žulj, žulj
Sredi vročega poletja, ta-krat ko so vsi — posebno mla-di — želimo morja in kopanja, takrat smo lahko začutJli pra-vi utrip mladega. srca.
Ni jih bilo malo. Odločili so se, da preživijo del svojega dopusta oziroma počitnic ob delu. Izkazali so vso svojo lju-bezen, spoštovanje in solidar-nost do ljudi, ki so potretoni pomoči.
V majhnem kraju*Lesično na Kozjanskem je OK ZMS Ljoibljana-Center organizdrala specializirano mladinsko delov-no brigado, ki nosi ime X. SNOUB Ijubljanska. Bngada je bila v sklopu zvezne mladinske delo-vne akcije Kozjansko 74. V Lesičnem je delalo okoli 120 brigadirjev, ki delajo ozdroma se šolajo v Ljubljani. Na po-moč pa so jim prišli tudi ko-legi iz Wiesbadna v ZRN. Živ-Ijenje v brigadi je bilo nepo-novljivo lepo, kot zatrjujejo bivši brigadirji. Da, veliko so morali delati, veliko — a ne preveč. Mladi so namreč ra-di delali. V delu, ki ga je ved-no spremljala pesem, so našli del tistih ljudi, ki jih do tedaj niso poznali. Vsak je našel v setoi delček novega človeka, delček nepoznanega obraza. Cutdti je bilo, kot da mladi v delu in pesmi iščejo nekaj no-vega, nekaj, o čemer niso zna-li ali mogli spregovorit:. Bese-de so ostale največkrat sredi grla. Mislim besede žalosti in spoznanj — grenkih in polnih razočaranj. Toda solze niso po-zmale meje in prepr&k. Veliko-krat so izstopile iz različnih vek, iz večih oči. Bile so to solze, ki so hotele timiti v_$e preteiklo gorje in razočaranje, ki so hotele popeljati mlade v novo, svetlo in veselejše živ-Ijenje. V življenje, M naj bi se začelo s tem lepim, tovari-štva, anakosti, solidarnosti in sočutja polnim brigadirskim življenjem. Da, mladi v briga-di so si krepili ne le fizično moč fn kondicijo, ampak budi trdno moč in voljo, da se, ko se vrnejo zopet na svoje doino-ve, poprimejo z vsakdanjiin, presenečenj polnim življeinjem.
Brigadirji so opravljali vr-sto del iin dolžnosti. Glavno de-lo pa je bilo: graditev kultur-nega doma. Z njim prebivalei
Lesičnega pričakujejo ogrom-no. Ne le pravo kulturao in družabno življenje, ki ga pri nas v Ljubljani ne znamo vča-sih več pravilno ceniti, tem-vee tudi bolj organizirano po-globljeno politdčno delovanje. Z novo telovadnico pa bodo na svoj račun prišli tudi šolarji in navdušeni športniki.
Pravi užitek je bilo pogle-dati brigadirje, ki so ob skrom-nlh nasvetdh delovodje pridno pripravljali potrebni material. Polni upanj, veselja in priča-kovanj so zrl-i domačini v po-časi a vztrajno rastočo hišo njihovega novega življenja.
»Kramp, lopata, kramp, lo-pata, žulj, žulj, žulj!« je bil nov brigadirski pozdrav X. SNOUB ljubljanske. Udarniško delo je bilo namreč izkopava-nje jarkov za vodovod Klake— Vindol. Meter za metrom se je počasi daljšal jarek in briga-dirji, še bolj pa domačiru, so ob kancu brigade lahko s pono-soin zrli na prekopano zemljo. Res je! Brigadirji so lahko ob-čutili tisti pravi ponos in sre-čo ob pogledu na prihajajoče pravo življenje — vodo. Koli-ko naporov jim bo sedaj pri-hranjenih in koliko zdravja! Ne bo jim ve<S treba hoditi daleč po vodo do vodnjaka, v katerem je kar mrgolelo ži-valic. Pili bodo lahko čisto in svežo vodo in še štediti jim ne bo treba z njo!
Seveda pa ne smemo poza-biti naših najmlajših prebival-cey Lesičnega, ki so vsak dan prisopihali od blizu in daleč v začasni vrtec. Tudi tega so vodili brigadirji — se pravi brigadirke vzgojiteljice. Kako prijetno je bilo gledati male prldne otročiče, katerih ubo-gljivost, pokorščina in tišina z Ijubljanskimi razposajenci skoraj ne moremo primerjati.
Pa poglejmo še malo v pro-sti čas naših brigadirjev. Pri-znati moramo, da so ga znali pravilno izicoristiti. Radi so imeli kultume večere. Toda kdo naj bi jim jih pripravil, če ne oni sami! Njihova kul-tunno umetniška raven je bila kar vredna pohvale in prizna-nja.
čeprav bi morda mislili, da so bili brigadirji po napornem in težkem delu na trasi utru-
jeni, ne smemo misliti, da so zato popoldneve preležali. Kaj še! Kot bi bili najbolje spočiti in naspani, so se zaganjali za žogo in jo metali v gole in koše.
Morda se je včasih pojavil kakšen droben problemček. Le-
ti se pojavljajo že v ozkem tričlanskem družinskem krogu, kako se ne bi v tolikšni mno-žici! Te problemčke pa je re-ševal v začetku ustanovljeni aktiv ZK, oziroma brigadna konferenca.
Najlepše pa je bilo, ko so
si brigadirji segli v roke m s p&smijo na ustih zaplesali okoli tabornega ognja. Takrat so resnično začutili tisto ena-kost, bratstvo, tovarištvo. Ta-krat so zares začutili, da so si pravzaprav v marsičem ze-lo podobni, včasih celo enakl. Takrat so si znali odpušoati še tiste skromne spodrsljaje, napake in zamere. Takrat so začutili, da si želijo biti še dol-go v takem okolju, in s takim življenjem kot ga imajo v bri-gadi.
Toliko drotanih in lepih tre-nutkov je še ostalo, tei jih ni-sem opisala. Skoraj toliko, kot neizrečenih besed ob slovesu. Da, slovo je bilo najtežje ta kar nemogoče se jim je zdelo, da je sedaj vsega konec. Da ne bodo več oznamenjevali šte-la žuljev, želja, ljubezn:, pri-jateljstva, razuinevanja. Da bo-do morali začefci zopet s sta-riin, včasih prekrutim življe-ijem, ki ga brigada ni poznala.
Darinka Legat