Nesramnost. »Slovenski Učitelo« piše v svoji zadnji številki preteklega leta glede na volitve zastopnikov ljubljanskega učiteljstva v c. kr. mestni šolski svet doslovno tako-le? »Poznamo junake, ki so s svojimi glasovi zavrgli krščansko zastopstvo v c. kr. mestnem šolskem svctu ter dali prednost privesku svobodo<miselnih četašev, ki jim je cilj — brezverska šola, šola brez Boga. To naj bi premislili predvsem tisti glasovalci, oziroma glasovalke, ki imajo krščanstvo in krščansko vzgoio vedno na jeziku in se v šoli morda tudi po tem ravnajo, pri volitvi pa se družijo s privrženci portugalskih razmer in franooske framasonske šole, potern pa tožijo, da jih S. L. S. ne vpošteva ter ji celo očitajo, da je »krivična«!« Povdarjamo, da priobčuje »Slovenski Učitelj« tako nesramnost pod uredništvom kateheta Čadeža in c. kr. okraj. šolskega nadzornika J. Novaka. In za to nesramnost sta tudi odgovorna imenovana dva gospoda. Prvi je duhovik, in stvar njegove vesti je, kako more tako nesrairmo in lažnivo natolcevanje spraviti v sklad s svojim stanom. Drugi je c. 'kr. šolski nadzornik, ki bi moral kot tak nasproti vsemu učitcljstvu čuvati največjD objektivnost in dostojnost. Kako naj ima učiteljstvo zaupanje do takega nadzornika, do takega strastnega klerikalnega petelina, ki krije s svojim c. kr. dostojans.vom take nesramnos.i in perfidnosti? Takega bezniškega zmerjanja so bili doslej zmožni samo žganja pijani cigani, od katehetov in nadzornikov tega doslei vendarle nismo bili vajeni. Kakor kaže urejevanje »Slovenskega Učit.slja«, sta tudi katehet Čadež in nadzornik Novak vrgla vso dostojnost na smetišče in sta se brez studa pridružila — Boltatovemu Pepetu s Krdelovega! Škandal! Kakor vidimo, smo prišli na Kranjskem tudi že tako daleč, da smejo celo uradne osebe zmierjati kakor pijane barabe! In to zmerjati poštene ljudi, ki jim ne more nihče očitati noberaega nepoštenega dejanja. .lanez, Levec, Juraj Režčk, Fran Črnagoj in Mari.a Mehletova so poštenjaki skozinskoz, so tako čisti in lepi značaji, da se deiravdantje, tatje in prešestniki še v njihovo bližino ne upajo! Ali naj morda ljubljansko učiteljstvo voli za svoje zastopnike Janka Niepomuka Jegliča, Antona Smrdela, Pavla Gorjupa ali patra Hiacinta? Ali bi bilo to — krščansko zastopstvo? Sedaj pa prideta katehet in c. kr. nadzornik ter mečeta poštenim ljudemi v obraz svobodomiselne četaše, portugalske razmerie in francoske framasone! Da, vsi ti imajo več poštenja v sebi, kakor ga pa imajo Ijudje, ki nosijo Boga vedno na jeziku, so pa tako moralno popačeni, da brez vsakega pomisleka poštenkn ljudem in zglednim^ učiteljem kradeio dobro ime. Škandal — trikrat škandal! Časti si ne damo jemati od nikogar! Škoda prerekanja z njimi! Bob ob steno! Klerikalec je tako zakrknjen grešnik, da se ga ne prime nobena heseda. V svoji slepi strasti drvi naprej, brba po blatu, končno pa sam obtiči v njem! Tovariši Levec, Režek in Črnagoj ter tovarišica Mehletova pa so dolžni svoji časti in ugledu naprednega liubljanskega učiteljstva, da citirajo »Slovenskega Učitelja« pred sodišče! To — kakor rečeno — so dolžni storiti, da se ne bo mislilo, da se sme res že vsak prismuknjen klerikalec čohati ob poštenju poštenega učiteljstva! Tamkaj bodo kateheta in nadzornika že poučili, kaj smeta in česa ne. To bi sicer ir;orr.!n ctorili f.kci Jeglič in predsednik deželnega šolskega sveta baron Schwarz toda  Fiat jusfitia! Lahko nas izstradajo, lahko nas Jizično uničijo, ampak ubijali nam ne bodo edine odlike, ki io imamo — časti! Nihče in nikoli! Mera je polna, zato pa — iiat justitia!