Za poduk iu kratek čas. S trebuhom za kruhom. Na Sirnem valovju oceana se je zibal laški parnik J) »Kmigrante«, ploveč iz Genove v Rrazilijo. Šesl dnij ,je bil že med potoni; dva dneva sta minila, odkar je za- *) ladija, katero žene parni stroj. puslil Gibraltar in dospel na široko morje. Karnorkoli je s krova dozi-lo oko, ni se videlo drugega, kakor sama zelena in siva ravan, razorana v brazde in ogone, ki so se majali in ponili, v daljini pa stekali z obzoroni, pokritim z beliini oblaki. Na tem neizmernem vodnem polju se jo parnik sedaj vzpenjal trudovito na valovje, sedaj zopet padal v globino, kakor da bi se utapljal, v časi je izginil izpred očij, v časi se zagnal na vrk valovja; vendar je šel naprej. Za njim se je valila bpla cesta s penečo vodo, kakor velikanska kača. Veter je bil ugoden; parnik je lorej razpsl jadra in plul s poluparom. Vreme je bilo činidalje lepše. Tu pa tam se je med razmršenimi oblaki videla nebpsna sinjina. Odkar je »Emigrante« ostavil pristanišče Genovsko, bilo je vetrovno, ali brez vikarja; sapa je vela proti jugozahodu; kadar paje utiknila, upadla so sumno jadra, da bi se potera z nova razpela, kakor prsa labodja. Mornarji, oblečeni v tesne jopiče volnene. so nategovali jadrne vrvi velikega jambora, klanjaje se po taktu tožnega speva: »Ho-bo-o!« Lepo vreme je kar trumoma privabilo popotnike na krov. Nekatpri so sedeli na klopeh in kadili iz pip ; drugi so polegli po tlek, ali pa gledali dol v vodo, oprti na krovno ograjo. Bilo je tudi več žensk z otroki v naročju. Nekoliko mlajšik Ijudij se je izprehajalo po krovu, trudpč se stati po koneu; popevali so; inorebiti zato, da bi si pregnali žalost in skrbi. Izmed vseh sta bila dva zelo tiba: prilelen inoški in mlada deklica. Slednji izmed nas bi takoj uganil, da sta bila Slovenca. Možu je bilo ime Lovrenc Sekirnik, dekletu pa Micka; bila je njega hči. Selila sta se v Brazilijo in sp danes prvikrat drznila na krov. Na njiju obrazih, zbok bolezni sliujSanih, sta se izraževala strak in strmenje. Plaho sta gledala na sopotnike, na mornarje, na parnik, na silno sopikajoči dimnik in na grozno valovje, ki se je peneč zaganjalo do krovne ograje. Lovrenc se je z jedno roko oklepal ograje, z drugo si je držal klobuk, da bi mu ga veter ne ugrabil. Micka sp je pa držala za očeta, in čimbolj se je nagnil parnik, tein bolj se je stisnila k njemu in jeknila od strahu. Cpz nekaj časa vendar reče starpc: »Micka!« »Kaj!« »Vidiš?« »Vidim.« »Ali se čudiš?« »Gudim se.« Toda bolj se je še bala, kakor čudila: prav tako ludi stari Sekirnik sam. Na srečo poleže valovje; veter utihne in oblake predere solnce. Ko sta zagledala »solnčiee zlato«, storilo se jima je lažje pri srcu, ker sta si mislila, da je ravno tisto, kakor v Bistrici. In res jima je bilo vse novo in neznano; samo ta obla solnčna, plameneča in žarpča, se jima je zdela, kakor star prijatelj in dobrotnik. Med tein se ,je morje gladilo čimdalje bolj, čez nekaj časa upadejo jadra; z visokega mostiča se razlegne piščal kapitanova in brž so začeli mornarji zvijati jadra. Pri pogledu teb ljudij, visečih nad breznom v zrakn, poloti ie znova začudenje Sekirnika in Micke. »Naši d^čki bi ne pogodili tega«, reče slarec. »Kar znajo Laki, znal bi tudi Ivan«, odvrne Micka. »Kateri Ivan? Samčev?« »Se ve, da Sainčev.« ^On je vrl dečko; ali ti si ga izbij iz glave! On ni za tebe; ti pa nisi zanj. Ti boš gospodinja; on pa ostane hlapec.« »On tudi ima zemljiščp . . .« »Ima, ali v Bistrici.« Micka ni odvrnila ničesar; vzdihnila jp le lesnobno. Med tem so bila jadra že zavita. Spdaj začne vijak ') silno razrivati vodo, da se je ves parnik tresel. V dalji pa se je videlo morje že gladko in sinje. C.imdalje več Ijudij je prihajalo izpod medpalubja : delavci, viničarji, kmelje, laški postopači iz raznih mest primorskih, ki so potovali v Ampriko iskat sreče, a ne dela. Na krovu se je vse vgpjetlo; zategadel vsedeta Lovrenc in Micka v kot na svoje poleg ladijskega kljnna, da bi ljudje ne zijali v njiju. »Oče, peljeva se še dolgo po morju?» »Kaj jaz vem; kogar koli vprašaš, nihče ti ne vc povedati,« »Oče!« »Kaj?« . »Čuditi se je tu res marsičemu; ali v Bistrici je bilo mnogo nmogo lepše.« >Ne klepeči mi popoti!« Malo potem pa je vender dodal Lovrenc, kakor bi govoril sam s seboj: »Volja Božja. . .« (Dalje prih.) Smešnica. Zeni so izporočili, da pride nje mož na vislice, ker je kriv ropa in umora. »Prav jc tako«, odgovori žena, ali čpz nekaj časa jo le začne skrbeti, kaj bode ter sp poda na pot k možu v jpčo. Ko pa pridp tjp. najde moža že na vislicah. »Kaj?« zagodrnja sedaj žena, »kaj, se-li splača tolika pot, če ga saino tako vidim?« ') Dolgo let so parniki iraeli kolesa na lopate ob obeli bokih ladijskib ; toda take ladije so pač pripravne za reko, a ne za morje Slovan Resel je torej izuniil vijak; to je gibalo blizu krraila z dvema ali z večimi lopatami vijkasto zavitimi; parni stroj vrti vijak; ta pa žene parnik.