Jože Klanjšek - Vasja Ižanc
če bi nekdo raaredil statisti-ko o odstotku udeležencev r»-volucije, ki so se posebno odli1 kovali, izšli pa so po sedanjem izrazoslovju iz »neurejenih« dru-žin. bi bil odstotek bržkone precejšen. Težave, ki so jim bili zaradi razmer Se kot otro-ci izpostavljeni, so vsekakor močne značaje prekalile že zdavnaj pred vojno. Ko so pri-šli hudi časi preizkušnje za skoraj vse Slovence, so že ve-deli, kje je njihovo mesto in ka.j morajo narediti.
Eden takih je bil tudi pokioj-ni narodni heroj Jože Klanjšek-Vasja. Rojen je bil v vasi Drti-ja pri Domžalah 29. aprila 1917, oče je bil delavec, mati gospo-dinja. Poleg Jožeta sta imela še hčerko. Toda leta 1923 sta se oče in mati tako sprla, da sta sklenila živeti ločeno. Otro-ka sta ostala prl materi. Jože je komaj sedemleten že moral iti za pastirja. V osnovno §olo je začel hoditi v Moravčah, na-daljeval pa }o je na Igu, kjer je služil. Končal je šest raz-redov, nato pa se je gel učit za vodovodnega instalaterja v Ljubljano, kjer je tudi končal tri razrede obrtne šole. V tem času sta mati in sestra stanova-li v Hrenovi ulici y L.1ubliani in je lahko žlveJ pri njima- Le-ta 1935 se je Izučil in se za-poslil, spet v Ljubljani. Leta 1938 je moral k vojakom. slu-žil je 18 mesecev piri letalstvu kot mehanik tn kot tak dobil stopnjo kaplarja. Po odsluženi vo.iaščini ni' mogel nekaj 6asa dobiti službe, odšel je na Go-renjsko in nekaj časa delal kot sobar ter portir po kranjsko-gorskih hotelih. Šele tik pred vojno so ga vzeli na delo v je-seniško železarno. V tem času je bil že član naprednega sin-
dikata, leta 1936 pa je bil ne-kaj časa pri telovadni organiza-ciji »Sokol«.
Aprila 1941 je bil pri vojakih, izognil se je zajetju in se vrnil v Ljubljano, čez nekaj časa pa je odšel na Jesenice delat. Toda avgusta 1941 mu je tam postalo prevroče, pobegnil je in spet prišel v Ljubljano. Tu se je kmalu vključil v Osvobo-dilno fronto in odšel decemb-ra istega leta k partizanom na Krim. Nekaj časa je bil v šol-skem taborišču na Kožljeku, katerega borci so postali jed-ro 3. partizanskega bataljona, ki je dobil ime po Ljubu Šer-cerju.
že aprila 1942 je postal v tem bataljonu četnl komandir, ma-ja pa bataljonski komandant. Konec januarja 1942 je postal tudi kandidat, 10. marca 1942 pa član Komunistične partije Slbvenije                               v
Spomladi 1942 so se naše eno-te zelo hitro krepile, nastajale so nove čete, bataljoni in od-redi. Ti so potrebovali koman-dirje, komandante in polltične komisar.ie, višji Stabi so za to delo odrejali pač tiste. kl so se prej najbolj odlikovali, če- • prav mnogokrat ni bilo zadostd časa, da bi se izkazali v dalj-šem dasovnem razdobju. Po tem so tiste, kl so zagrešiM ka-ko napako, tudl hitro in neus-miljeno odstranili s položajev in poslali med navadne partiza-ne. Toda Klanjšek je bil med tistiml, katerili pot je vodila vedno više, kar je znak, da je bil kot poveljnik zelo uspešen in da je prokašal mnoge druge, čeprav sta bili njegova šolska in vojaška izobrazba. Pomagala sta mu naravna bistrina in iz-najdljivost, da o osebnem po-gumu. s katerim je bll vedno
za zgled niti ne govorimo.
Tako je bil že junija 1942 ko-mandant Kočevskega odreda, ki mu je dokaj uspešno povelje-val tudi med poletno italijan-sko ofenzivo. Ob ustanovitvi šercerjve brigade je postal nemestnik brigadnega koman-danta. šercerjeva hrigada se je celo zimo 1942 na 1943 v za-sneženih notranjskih gozdovih bojevala z belogardisti, kate-rah postojanke so rasle tudi po zakotoih vaseh kot gobe po dežju. Spomladi 1943 je postal komandant šercerjeve in že 1. maja 1943, med prvimi poveljniki naše vojske dobil majorsko stopnjo. Odlikoval se je v bojih okoli Zužemberka, kjer se je izkazal ne le z ju-naštvom, ampak tudl z iznajd-ljivostjo- S poSkodovanega ita-lijanskega tanka so partizani vzeli brzostrelni topič in ga po njegovem ukazu pritrdili na os z dvema kolesoma, sneta s kmeč-kega voza. Toda v teh bojih je bil ranjen od mine, nd se dolgo zdravil, spet je hitel v boj in bil pri Grčaricah ob zavzet-ju četniške postojanke spet ranjen.
Novembra 1943 Je prišel iz bolnišnice. Tedaj je dobil že stopnjo podpolkovnika in po stal načelnik štaba 7. korpusa. Potem ko je decembra istega leta med napadom na Kočevje padel komandant 14. ddvizije Mirko Bračič, je njegovo me-sto zasedel Jože Klanjšek. Divizlja, ena izmed dveh slo-venskih, kjer je bilo sorazmer-no največ stsjrih partizanov, kar dve brigadi, je dobila kma-lu zatem posebno nalogo. zelo kočljivo in nevarno. Odšla naj bi na štajersko ter tam okrepi-la tamkajšnje partizanske eno-
te z izkušenimi poveljniki in komisarji, nato pa skupaj z njimi izpeljala splošno mobili-zacijo in množično vstajo, po-dobno kot so bile že 1942 in 1943 na Dolenjskem in Primor-skem.
O pohodu 14. divizije čez Hrvaško na Štajersko, o napor-nih pohodih, hudih bojih ter snegu in mrazu so pisali že številni pisci, zato ni treba nji-hovih ugotovitev ponavljati. Do-volj je, če ugotovimo, da je bil pohod 14. divizije ena izmed najhujših preizkušenj za njene borce. Med pohodom je Klanj-šek kot komandant večkrat sam pomagal nositi ranjence, ko je bilo hudo in ko so na smrt izmučeni borci začeli oma-hovati pred sovražnikovo pre-močjo, je tudi sam jurišal s člani divizijskega štaba.
14. divizija se je nazadnje Le prebila iz »mnogih sovražniko-vih obročev, 6eprav za ceno strahotnih izgub. To so mu ne-kateri zamerili, tod*a drugače ni šlo, ukrepal je po svoji pre-soji ixi po nasvetih tovarišev divizijskega štaba ter delegata glavnega štaba.
Potem ko se je tudi na Šta-jerskem začela naša ofenziva, so Klanjška poslali na Primor-sko- Najprej je bll komandant 30., nato pa 31. divizije, spet je bil hudo ranjen, ko je ozdra-vel, pa je postal namestnik komandanta 9. korpusa. Kot tak se je udeležil bojev v za-dnji ofenzivi leta 1945, ko se je korpus moral bojevati za lastni obstoj in se prebijati iz obročev za ceno hudih žrtev.
Po vojni je ostal v vojski, kakor so od njega zahtevali in kakor mu je velevala dolžnost. Ni spraševal, kam ga bodo po-slali in kaj bo moral delati. Štirinajstkrat laže in huje ran-jen je bil leta 1955 kot polkov-nik upokojen, potem ko je ob-redel skoraj vso Jugoslavija ter končal višjo vojno akademijo.
Tudi kot civilist je ostal ne-verjetno delaven človek z moč-nim občutkom za dolžnost. Kot tak je opravljal vrsto odgovor-nih služb po raznih krajih, na-vadno so ga poslali spet tja, kjer je bilo najbolj kočljivo in spet ni nikoli ugovarjal.
V   tem času, ko je bil Clan republi&ke    konference    SZDL ter reputoliškega odbora Zveze združenj   barcev   NOV,   se   je odlikoval tudi kot član osred-njega vodstva Zveze rezervnih oficirjev, kasaeje Zveze rezerv-nih   oficirjev   in   podoficirjev, oziroma Zveze rezervnih voja-ških starešin. Takrat, ko je pri-šel iz vojske, ta organizacija še zdaleč nd bila to kar je zdaj, saj je šele iskala načine in qb-like dela ter delovna območja. Spet se je izkazal z iznajdljivo-stjo in občutkom za to, kaj je prav. Bil je eden izmed tistih. ki so navkljub težnjam dokajš-njega dela vodstva vztrajali na obujanju partizanskih tradicij in tako dali svoj delež k teme-ljem današnjega načela o vse-ljudskd obrambi.
V   tem   času,  med   1955.   in 1965. letom, je živel v skrom-nem  stenovanju na  Prešerno-vi v Ljubljani. V tem stanova-nju je tudi umrl kot žrtev pov-sein nenavadne nesreče. Golob, kakršnih   je  tudi   v   Ljubljani .vefi kot preveč, je zašel v duš-nik plinskega bojlerja v kopal-nici in ga zamašil ter poginil. Ko   je   Klanjšek   prižgal   plin, da bi segrel vodo za kopanje, nd bilo dovolj kisika in ne da bi se zavedal, je omedlel zara-di ogljikovega monoksida. Ko ga ni bilo predolgo iz stanova-nja, so vlomili vrata in ga naš^ li. uradno velja za datum nje-gove smrti 18. september 1965. Tako je pred kratkim preteklo deset  let od  njegove   tragične smrti   v   mimih   časih,   smrti junaka, ki je stokrat in stokrat gledal smrti v obraz.
Mile Pavlin