Za poduk in kratek čas. Zupnikove sanje. (Pravljica, poslov. Fr. Goričan.) Gospod žnpnik Primož bil je potrpežljiv in pobožen, kakor angelj, in svoje župljane je ljubil, kakor oče svoje otroke. Za-nj bila bi njegova župnija, kakor zemeljski raj, ako bi mu le njegovi farni otroci ob nedeIjah in praznikih, posebno o velikonoenem času več tolažbe in veselja napravljali. Videlo se je pri njih, da se cerkvenega zraka skorej bolj bojijo, kakor hudi blagoslovljene vode. Ob nedeljah in praznikih bila je corkev redno prazna. Nekoliko otrok in starih ženic, to bilo je navadno vse, kar je iz njegove župnije prišlo k božji službi. In uboga zapuščena spovednica? Njo so že davno pajki v najem vzeli, da predejo v njej svoje umetne mreže. Le na velikonočne praznike trebalo je župniku iz tabernakeljna »ciborije« vzeti, da je nekoliko spovedancev obhajal. Zalostni stan njegovih župljanov je gospoda župnika v srce bolel. V molitvi prosil je Ijubega Boga, naj mu da dočakati, da bode zmočeno čredo mogel pripeljati v naročje sv. cerkve. Molitev pobožnega župnika bila ,je uslišana, kakor izvemo iz sledečega: Neko nedeljo stopi gospod župnik na pridižnico ter pravi: Ljubi moji farani, namenjen sem vam bil danes nujno novico naznaniti; pa vidim tako malo število kristjanov v eerkvi. Mojo novico naj bi pa cela župnija slišala. Hotel sem vam povedati o zakladu — jaz vem, kje je, kateri zamore vse ljudi moje župnije obogatiti in če so tudi najsiromašniši. Ali dnes ne bodem o tem več povedal. Prihodnjo nedeljo hočemo ta zaklad vzdigniti in pravično med seboj razdeliti. To milost želim vam vsera. Amen. K sreči bila je to nedeljo v cerkvi tudi stara ženica Neža, s suho brado in z dolgitn neutrujenim jezikom. Hitro izvedela je od nje vsa župnija, kaj so župnik v cerkvi povedali. Že celi teden govorilo se je po župniji, da bodo morebiti oni več dobili, k&teri so večkrat v cerkev hodili. Vsak pa je hotel svoj del od zaklada. Tudi obuinski svet uvidel je potrebo se zbrati k seji, v kateri je slovesno sklenil, da se ima delitev vršiti po postavi in pravici; od občinskega svetnika do zadnjega župljana, vsi naj prejmejo onako. Previdnost je vseloj dobra. Prihodnjo nedeljo še zvon ni zapel »h klicu« v cerkev, a že je .bila natlačena župljanov. Z resnim obrazom stopi gospod župnik na pridižnico. »Ijubi moji farani«, začne govoriti, »resnično vain povein, ubogi bodo postali bogati in bogati ubogi. Zaklad, o katerem seni vam preteeeno nedeljo povedal, nam je zagotovljen, in nikdo nam ga ne more vzeti. Hočemo ga pravično med seboj razdeliti, da vsak enako prejme. Poprej pa moram vam nekaj povedati, kar bode se varn gotovo čudno zdelo. Potrpežljivo me poslušajte! Pred nekoliko dnevi sem imel po noči čudne sanje. Zdelo se mi je, čeravno grešnik, da sem stal pred nebeškimi vrati. Potrkam in sv. Peter mi odpre zlata vrata, katera so bila z najlepšimi žlahtnimi kameni okinčana. »O Vi ste, moj ljubi gospod župnik Primož«, reče mi sv. Peter, »kaj Vas je pripeljalo k nam, in s čim Vam zamorem ustreči?« »Ljubi sv. Peter«, mu odgovorim, »vi pišete v velike bukve in imate kljuee od raja; ali bi mi hoteli povedati — oprostite, da sem tako predrzen in radoveden —, koliko duš mojih župljanov imate tukaj v nebesih?« »Zelo rad, gospod župnik. Vsedite se. Bodeva kmalu pogledala«. Sv. Peter vzame velike bukve in jih odpre. »Poglejva, od Vaše župnije pravite, čast. gospod?« >Ja, od moje župnije«, rečem nekoliko s strahom. Sv. Peter prebira nekaj časa liste po bukvah. »Tukaj je list od Vaše župnije«, reče potem. »Moj ljubi gospod župnik, težko mi je pri sreu, da Vam morain povedati, list je Se čisto prazen. Ne ene duše še od Vaše župnije ni tukaj v nebesih«. »Kaj?« zakličem prestrašen na to, »nobene duše iz moje župnije ni v nebesih? Ni mogoče! Poglejle vendar boljše, moj Ijubi sv. Peter!« »Nobene, Vam v pastirstvo izroeenih duš še ni pri nas, pobožni mož. Ako meni ne verjamete, poglejte sami«. Jaz pogledam, pa res, list bil je prazen. Ko to vidim, začel sem se tresti na vseh udih in milo jokati. (Dalje prih.) Smešnica. Tat odpre po dolgotrajnem napenjanju železno blagajnico, ki je bila posebno skrbno okovarjena. »Presn6ti goljuf!« zavpije dolgoprstnež, »še tožit te pojdem, ker poštene Ijudi tako za nos vodiš!« Bilaje namreč blagajnica do cela prazna.