VSEBINA DOMA IN SVETA ŠTEVILKA 7.
LEPOSLOVNI DEL:
I. Pesmi: Iv. Robida: Balada o belih lakteh. 232. — Leopold Turšič: Petpedi. 235. — Ivan Pregelj: Legenda. 239. — Ivan Pregelj: Akvarel. 240. — Fr. Bevk: Benetke. 240. — Dante Alighieri: La Divina Commedia, III. 32. 240. II. Pripovedna proza: Ivan Pregelj: »Sin pogubljenja.« 225. — Fr. Bevk: Muka gospe Vere. 233. — Miran Jarc: Na zakletem gradu. 235.
PROSVETNI DEL:
I. Članki: Ivan Vurnik: Razstava dekorativnih umetnosti v Parizu. 234. -— J. Kele-
mina: Naloge in metode literarne zgodovine. 250. II. Zapiski: Slovstvo: Ant. Podbevšek: Človek z bombami (Fr. Vodnik). 254. — Fr. Jaklič: Zadnja na grmadi (Pregelj). 256. — Iv. Zoreč: Zeleni kader (P.). 256. — Br. Nušič: Občinsko dete (P.). 256. — Andrej Rape: Tisoč in ena noč (P.). 256.
PLATNICE:
Umetnost : Ilustrirane knjige (Frst.). — Prejeli smo v oceno. ILUSTRACIJE:
Priloga VII. in v tekstu: Razstava dekorativnih umetnosti v Parizu: SI. 1. Paviljon SHS. — SL 2. Češkoslovaški paviljon. — SI. 3. Poljski paviljon. — SI. 4. Ruski sovjetski paviljon. — SI. 5. Vhod v razstavo. — SI. 6. Turistični paviljon. — SI. 7. Nizozemski paviljon. — SL 8. Danski paviljon. — Sl. 9. Notranjost poljskega paviljona. — Sl. 10. Angleški paviljon. — Sl. 11. Landowski, Kristova stena. — Sl. 12. Paviljon »G. Cres & Cie«. — SL 13., 14., 15., 16. Pogledi na različne dele razstave. —- Sl. 17., 18. in 19. Jugoslovanska razstava. — SL 20. in 21. Načrti razstave.
DOM IN SVET IZIDE V L. 1925. OSEMKRAT, IN SICER, 1. III., 1. IV., 1. V., 1. VI., 1. VII., 1. X., 1. XI., 1. XII. :: NAROČNINA ZNAŠA LETNO 100 DIN, DOVOLJENO JE POLLETNO PLAČEVANJE PO 50 DIN, V IZJEMNIH SLUČAJIH TUDI ČETRTLETNO PO 25 DIN. NAROČNINA ZA DIJAKE (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO) 75 DIN. :: UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. :: ZALOŽNIK IN LASTNIK: KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO. :: TISK IN KLIŠEJI JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI (KAREL ČEČ). :: UREDNIKA: PROFESOR FRANCE KOBLAR (ZA LEPOSLOVJE IN ODGOVORNI UREDNIK), LJUBLJANA, JANEŽIČEVA CESTA 12 (PRULE), IN DR. FRANCE STELE (ZA PROSVETNI DEL IN OPREMO TER IZDAJATELJ),
LJUBLJANA, MUZEJ.
DOM IN SVET
LETNIK 38. V LJUBLJANI 1. NOVEMBRA 1925. ŠTEVILKA 7.
»SIN POGUBLJENJA.«
IVAN PREGELJ. (JAN. IT, 12.)
(Dramatična slika.)
Bilo je v svetem letu petnajst sto petdesetem. Strašno zgodaj se je mra-čilo, ob štirih popoldne, dasi je bil že čas prve pomladi, teden pred tretjo postno nedeljo. Mrak pa ni x^rihajal od vzhoda, legal je od večerne strani, od koder so gnale južne sape težke oblake ob hribove, da so se gatili in gnetli nizko v ozke doline in ceste med Kolovratom, Krnom in Mrzlim vrhom. Čim težja, nižja in temnejša je bila teža oblakov, tem strahot-neje je šumelo v višavah nad tolminsko
in volčansko globeljo, in tem glasneje je vstajal izpod polj in cest šum naraslih voda, ki so pošastno sijale v somrak, bele od gline in peska, pokrite s peno-zavre-lico iz vrtincev in iz valov, razbijajočih se ob bregeh. Zdaj pa zdaj je begotno pljusknilo z neba. Ploha se je v rahlo rastoči luči vidno nesla kot zračna ko-prena mimo senožeti in gozdov nad Za-tolminom in Doljami. Potem je zopet legel mrak nizko čez Kozlov rob med bridke strmine v Bučenici, Jalovniku in Ježi. Zemlja je kuhala meglo kakor iz pomor jenih pastirskih ognjev; spet vidne je je vstajala belota voda med belima, na temnih bregovih se gubečima cerkvicama
svetega Urha in svetega Danijela, kjer je bila jutranja voda odnesla del grobišča s komaj tri dni staro gomilo sirotne vdove Ane Carlijeve.
Ob cesti od Kobarida, dva tečaja pred Volčami na dnu klanca je stala krčma. Hiša je bila zidana iz kamena in krita s skriljem, podobna utrdbi. Potni, ki je niso bili vajeni, so po prvem mraku zastonj lomili ob vratih, ki so gledala med zapaženimi okenci na cesto. Vozniki in domačini, ki so mimo tovorili, so vedeli, da je treba tedaj hišo obiti, zaviti na dvorišče od zadaj, ki ga je obdajal od te strani mogočen zid, od druge hlevi, s slepimi stenami na zunaj. Ob vhodu na dvorišče sta ležala v desno in levo dva silna psa, tulila nad vstopajočimi in v mrakotah lajala včasih vso noč proti sovam, lisicam in volkovom. Hišni gospodar je bil tolminski plemič Formentin, najemnik pa domačin niz Modrejce, Matej Krivec. Mož je bil zašel rano po svetu, videl marsikaj, skušal vojsko pod Brunšviškim in Kobencljem proti Benečanom, pridobil si denarja, se vrnil, vzel deklino s Kozaršč za ženo in gostilno ob cesti v najem. Dajal je priprego in sam vozaril v Čedad, včasih v Videm in še dalj na šinigaljske sejme. Tisti dan je bil že dva dni z doma. Preprost kmetič niz Sela je pohlevno čakal za ognjiščem že vse popoldne nanj. Iskal je denarja na posodo. V izbi poleg sajaste kuhinje, sporedno ob veži pa je popival pisar iz Tolmina, Peter Papež, v službi pri glavarjevem namestniku Andreju Orzonerju, ki je služil goriškega in tolminskega gospoda Franca Thurna. Mladi človek se je ženil pri dvajsetletni sestri Matejeve žene, pil zmerno, pripovedoval iz svojih dijaških let in kratkočasil dekle in gospodinjo in še staro Krivčevo mater, ki je gnala zibel in pela naglušna svojo pesem o sveti Barbari in o presvetem Rešnjem krvesu. Mlajšima sta ob njegovih zgodbah zastajala kolovrata. Ko je zdajci povedal o strahotah po svetu, o ljudstvu Astomov brez ust, o Himato-podih, ki lazijo kakor kače, in o Selenitih, ki jim ženske jajca ležejo, ste se križali in se jima je gabilo. Zato je postal vljudnejši in povedal, da je srečal človeka, ki si je domneval, da je petelin in je kukurikal zjutraj in opoldne, in še o ženski, ki je
trpela trapoto, da je lončen vrč. Smejali ste se, kar mu je dobro delo in je rekel:
»Ne verujete? Quod vidi, testor, to govorim, kar sem videl. Pa še papež sem.«
Dekle je vprašalo, ali je tudi morda iz tistega studenca pil, ki pametne obnori. Odgovoril je, da je res zajel iz tistega, da zdaj nima ne ponoči ne podnevi miru, ex fonte amatorio. Jadila se je, zakaj ni še njej zajel; ko ji je stolmačil besedo, je zardela, on pa je vzdihnil pobožnjaško užaljeno:
»Heu! kam smo prišli! Mlada dekleta v ljubezen ne verujejo več.« Sredi v besedi šalečih se mladih je pela starka v kotu:
»Oh kaj bi pobič vesel ne bil, k' sem dans pri sveti maši bil. Tam sem videl Jezusa, njegovo mater žalostno ...«
»Noč bo in Mateja še ni,« je vzdihnila gospodinja, vstala in pogledala v zibel. Ves dan spi, ljubo dete,« je mrmrala, »da le zbolelo ne bo.« Potem je šla v kuhinjo. Pisar je vstal in stopil k nevesti.
»Tončka! . . .« je prosil in se dobrikal.
»Kaj hočete?« je vprašala deklica trudno. On ni odgovoril. Le roko je stegnil po njenem licu, a mu ga je odmaknila. Starka je pela:
»Tam sem videl pet krvavih ran, Jezus je vboden v desno stran. Pred njim je kri, za njim je kri...«
Mlada dva sta si šepetala. Takrat se je vrnila gospodinja in velela sestri, naj prižge tresko. Dete v zibeli se je budilo in oglašalo. Mati ga je vzela, previla in podo-jila. Vmes je gledala bridkostno v gasnoči dan in tožila:
»Kakšno vreme! Pa mraz! Ubogi Matej! Da bi že prišel.«
Posluhnila je za glasom kozave dekle v veži, ki se je jezila nad hlapcem, gluhonemim Matejevim bratom. Potem je vsa vtonila v slast materinstva in ljubezen smehljajočih se otroških oči.
Zunaj je zagrmelo.
»Gospodinja,« je vzkliknil pisar- »Vse kaže, da nocoj ne bom mogel v Tolmin, je
»Saj Vas nihče ne goni,« je odvrnila žena.
»Že, že,« je dejal. »Pa zapil se bom.«
SL. 18. JUGOSLOVANSKI ODDELEK V RAZSTAVI DEKORATIVNIH UMETNOSTI
V PARIZU.
Sedel je in začel še pripovedovati o tem, kar je že videl, doživel in bral. Gospodi-njina sestra Tončka je zatikala tresko v prstan. Znova je zagrmelo, da je kar streslo. V kotu je udarilo na klop. Razpelo se je bilo snelo in padlo težko.
»Jezus usmiljeni!« je vzkliknila gospodinja. »Kaj naj to pomeni?«
»Kaj naj pomeni,« je dejal pisar, »žebelj je popustil.« Ogledoval je razpelo in ugotovil:
»Desna dlan je odletela.«
Obesil je zopet razpelo na zid. Se je grmelo, da se je glas valil pod nebom in jekal v čereh pod oblaki.
»Bog in sveta Mati božja, varujta Mateja,« je molila gospodinja.
Takrat je bilo zunaj čuti šum voza in trkanje na okno. Žena je planila v vežo, da odpre možu.
»Tončka,« se je približal pisar dekletu v izbi, »ostanem tu. Pomenila se bova še kaj.«
Šum korakov v veži in vzkliki so dekleta zmedli, da ni odgovorila.
»Konec sveta, konec sveta,« je vzklikal zunaj nekdo in se jadil. »Do kože sem moker. Kje je ogenj? Bodilj dobim. Hitro, hitro, dajte, da se preoblečem in ogrejem. Vina! Ali točite? Vina! Zavrite ga! Mara-nata. Bodilj!«---
Jt	„V,	Ji.
W	w	"ft"
Kmet niz Sela, ki je vse popoldne čakai na Krivca, je odšel vesel v noč in vihar. Dobil je denar in verjel, da ima oči dobre in da ga bo že varovala Mati božja. Gospodar je tedaj dejal svoji ženi o človeku, ki se je bal bodilja.
»Ali si mu dala, da se je preoblekel? Meljušnik, kakor vsi gosposki. Pa ta je iz Idrije, duhoven, fra Bartolomeo. V Čedadu se mi je obesil na voz, pa vso pot je tarnal.«
»Oh,« je vzkliknila žena, »kam naj ga darn spat?«
»Če mu je bil moj voz dober, mu bo anti tudi moja streha,« je dejal mož. »Za pečjo mu pogrneš.«
»Seve,« je odvrnila, »v hlevu se zanj ne spodobi.«
Fra Bartolomeo se je bil preoblekel v gospodarjevo nedeljsko obleko, ki mu je bila tesna, a mu je očividno prijala, ker je stopil v izbo dobre volje z veselim pozdravom.
»Mir tej hiši in božji blagoslov! Ali je tu kdo, ki me pozna? Nihče me ne pozna, tako me taji obleka, Deo gratias! Pa da smo le pod streho, maranata, in na gorkem. Sedimo! Dober večer. Idrijski vikar!«
Predstavil se je pisarju iz Tolmina, ki se je spoštljivo dvignil in odvrnil:
»Bog blagoslovi, častiti!«
Dekle Tončka je pristopila in poljubila došlecu roko. Tudi stara Krivčeva mati je zlezla iz svojega kota in pridrsala bliže in govorila:
»Gospod mašnik v naši hiši! O moj Bog, kako so trpeli! V teh zimah in vodah na potu!«
»Resnica božja, dobro žena. Prestal sem, kar sem prestal,« je govoril duhovni. »Če bi vse povedal, tri dni in tri noči ne ležemo spat. Ali kaj misliš, dobra žena, ali kaj mislite, kje sem bil?«
Govoril je še gospodarju in gospodinji, ki sta vstopila.
»V Rimu!« je viknil, »v Rimu, kjer dežuje nebeška milost in so vse to leto nebesa odprta grešnikom vsega sveta. Ali mi grejete vina? Ali kaj mislite, da sem lačen?«
Gospodinja je pogrinjala mizo. Dekla je vstopila z loncem vrele pijače in zaje-malnikom. Duhovni je sedel in se krepil.
Ko je zdajci nesel na ustnice pijačo, je opazil okrnjeno razpelo in kliknil:
»Nesrečniki! Kaj ste počeli z božjo martro, da nima roke?« Pisar in gospodinja sta povedala. Duhovni se je utolažil
in pripovedoval:
»V Padovi so mi pravili, da se je snel tak kamenit Kristus s križa in padel na človeka, ki je bil očiten grešnik. Kip se ni razbil, a človek je bil pri priči mrtev, kakor je pisano, psalmo nescio quo, ne vem, kje; kamen, ki so ga zidarji zavrgli ... na kogar pade, ga bo stri.«
Potem je postal družaben in pozval gospodarja, naj pije ž njim. S pisarjem, ki je znal latinsko, se je šalil:
»Psalmo nescio quo, kako je zapisano: qualis vinum talis latinum.«
Pisar je vljudno prikimal, duhovnik se je vedro hahljal: »Resnično! Bonum vinum, aegrotum latinum. Še enega bi trebalo, pa bi bil collegium popoln. Kje so lepi časi, ko nas je dojila mater et pro-pagatrix studentium peritorum ob vseh urah podnevi in še ponoči, vespere, cre-pusculo, conticinio, intempesto, gallicinio et diluculo. Zdaj pa so težave, nadloge in še časi hudičevi, abominationes in Antikrist.« Sredi veselja se je zresnil in dejal gospodarju:
»Brr! Saj me je še groza, če se spomnim. Mračilo se še ni, ko sva šla mimo senika, kjer se je tisti človek obesil, kakor si mi povedal. Ni se ne še mračilo! Zato sem dobro videl, da se je vzel od tam za nama na pot in ga nisem na vozu izgubil iz oči. Prišel bi bil že lahko, če bi človek bil in če bi bil smel. Pa sem ga z molitvijo zadrževal, da nama ni škodil, prekletega, ki mu je plašč vihral, z ognjem podšit, maranata.«
Zopet je nesel pijačo na ustnice, a za -strmel nemo, s široko razprtimi očmi. Tudi drugi so pogledali. Zunaj pred oknom je bilo blisnilo bledo človeško lice. čudna groza je prevzela vse. Deklici Tončki je zastal kolovrat, stara Kriv-čevka ni pela. Le dete v zibeli je čebljalo veselo, prespano.
»Ni potrkal; ali je šel mimo?«, se je oglasil gospodar. Tisti trenutek sta zatulila psa.
»Ali je domačin?« je vprašal gospodar sam pri sebi.
»Čenda,« je menila njegova žena, »če ve za prava vrata.«
»Če je človek —,« je dvomil mrmraje duhovni. »Videl sem, kakor da je tu pred menoj. Plašč mu je vihral, z ognjem podšit.«
V kuhinji je bilo čuti stopinje in človeški glas. Nato so se vrata polagoma in trudno odprla. Moker, blaten in bled je stal v njih mlad človek v sivem plašču z rdečo podlogo. Potegnil je pokrivalo z glave in dejal:
»Hude pse imate. Strgali so mi plašč.«
j*. w
Sedel je koncem mize k pisarju. Gospodar mu je prinesel vina. Gost se je nemirno zganil.
»Nimam denarja,« je dejal, »ali vzamete ta prstan?«
Gospodar ga je pogledal pomilovalno, zmajal z glavo in rekel:
»Spravi!«
Sedel je nazaj k duhovniku, ki ni odmaknil pogleda od tujčevega lica in pozabil celo na večerjo, katero je bila postavila gospodinja predenj. K tujcu s prstanom pa se je okrenil pisar in vprašal:
»Ali ga morda prodaš?«
»Kupiš?« je položil oni prstan na mizo. Pisar je ogledoval dragulj, segel k sebi in položil denar predse:
»če ti je prav, več ni vreden!«
»Prav!« je prikimal oni, odštel za vino in spravil ostanek. Pisar je pomežiknil Tončki. Povesila je oči in zardela. Ko je zopet pogledala, je iskala radovedno in sočutno v tujčev obraz.
»Od daleč?« je vprašal tedaj duhovni, ki se je bil le našel.
»Iz Padove,« je odgovoril tujec kratko.
»Pa kam?«
»V Tolmin.«
»Nocoj težko,« je povedal pisar. »Voda je nesla brv.«
»Brv in pokopališče,« ste oživeli ženski, »pa še z novim grobom Carlijeve matere, če hoče mladi res še v Tolmin, hoditi mu bo čez Kozaršče, čez Most in Modrej.« Tujec je togo prikimal.
»Studiosus almae Antenoritarum torej?« je vprašal duhovni. Tujec je pogledal nekam nezaupno nanj, nato odgovoril gladko:
SL. 19. JUGOSLOVANSKI ODDELEK V RAZSTAVI DEKORATIVNIH UMETNOSTI
V PARIZU.
»Dicis! Alumnus doctissimi Gribaldi.« »Nescio virum, ne poznam ga,« je menil duhovni. »Moji časi so za deveto goro.« Nato je vpraševal:
»Kako učijo? Cul sem, da so sami polu-verci. Bukve z Nemškega bero in verjamejo. Spadli bi očito, da se ne boje Schia-vona, della Case in fra Marina, razločen-sko seme!«
Tujec je pil žejno. Nato je dejal tiho: »Čas je prišel, da je postala beseda iz Duha živa.«
»Resnico golčiš,« je umel po svoje duhovni. »Antikrist je na svetu.«
Naglušna gospodarjeva mati je bila zadremala. Zdaj se je zbudila in začela peti pol iz sanje pol iz navade:
»Jezus je vboden v desno stran, pred njim je kri, za njim je kri, to sveta kri spregovori: nikar se ne martraj, človek ti!«
»Antikrist prekleti,« je ponovil duhovni in udaril z roko po mizi. Tujcu je igralo bolno okrog ustnic. Zdelo se je, da bo bridko ugovarjal. Pisar se je rahlo nagnil k njemu in mu naglo zašepetal, naj bo pohleven, da ima duhovskega človeka pred seboj. Tujcu je blisnilo pomilovalno v očeh in je šepetnil pisarju:
»Ni me ga strah, amice, vem bolje kot 011.«
\ .
Pisar je prikimal, duhovni pa je gledal bojevito in dejal stanovsko bahaško:
»Zakaj v Rimu sem bil, jaz, fra Barto-lomeo! Milosti lijejo v potokih iz nebes. A za nekatere lijejo seveda tudi ob svetem letu zastonj!«
»Zastonj!« je trudno in pikro prikimal tujec.
»Deo gratias! Ce te prav urnem,« je dejal vikar in nezaupno oprezoval. »Zakaj Baldus in vsi juris docti utriusque trdijo: Volentibus non fit iniuria! Za tiste, ki hočejo, ni krivice!«
Tujec je izgubljeno iskal predse v pijačo. Potem je dvignil oči in vprašal:
»Antikrist! Zanj ni milosti. Zakaj ga še kleti? Saj bo človek, kakor drugi. Meni bi se smilil!«
»Antikrist bi se mu smilil?« se je zasmejal vikar in sklenil od začudenja roke. »Kdo pa je že čul kdaj kaj takega?«
»Saj smo mu vsi sorodni,« se je ogreval tujec, »v grehu in zaznamovanju od začetka; a on je najnesrečnejši. On edini namreč ve, da je zavržen od vekomaj.«
Vikar se je rahlo unesel in dejal stanovsko:
»Če kakor bogoslovec govoriš . . . Pa saj nisi. Zato, čuj mene! Pusti, kar ni zate! Še sam, glej, se bojim! Imel sem knjigo, septem capita de justificatione. Bral sem, pa sem potem v ogenj vrgel. Bog, mene ne uvedi v skušnjavo!«
»Kar vem, sem bral v Pismu,« je govoril tujec. »Malo je in kratko, a vse. ,Nobeden izmed njih se ni pogubi!, razen sinu pogubljenja, da se spolni pismo.' To sem bral!«
»Pohujšal si se,« je odgovoril vikar. »Iz hudičeve pameti je novi svet. Vsakdo hoče brati, dasi stoji zapisano, psalmo nescio quo, da ne mečite biserov pred svinje. Iz pisma mi ne boš govoril. Iz resnic, če hočeš pač, da bom videl in boš videl, če si poslušal s pridom katehezin.«
»Vem, kar sem videl!« je rekel trudno tujec.
»Kot videč golčiš. Kje neki si videl!«
»V Padovi, v ulici Lenartovi, v hiši mestjana Jakoba Nardija, kamor me je vzel sam moj ljubi učitelj, doctissimus Gribaldus.«
»Pa kaj si videl, kaj?«
!
»Videl sem umirati zavrženega človeka. «
»Teh najdeš tudi v Tolminu,« se je zasmejal duhovni. Tujec se je zmedel in stresel bridko. Stisnil se je nad mizo, kakor pod velikim bremenom. Trenutno pa je oživel. Ustnice so mu trepetale. Hotel je piti, a se mu je vino polilo po obbradku. Šele ko se je obrisal, je dejal tožno:
»Če bi bili videli tistega človeka, se ne bi smejali. Strašna je nesreča njih, ki so črtani iz knjige živih!«
»Tolažim se z evangeljsko besedo,« je ugovarjal vikar, »da Sin človekov ni prišel duše pogubljat, ampak reševat in še, da je Bog svojega edinega Sinu na svet poslal, da bi vse odrešil in se ne bi nihče pogubil. Nihče, kdor le h o č e !«
»K d o r m o r e !« je odvrnil togo tujec. »Pri tistem umirajočem,« je golčal nato, »je bilo dvajset in več pobožnih in učenih mož, njegova žena in otroci, ki jih je ljubil, prijatelji in znanci. Prav takisto so ga rotili. Velel jim je, da govorijo resnico, a le zase, le zanj nobene tolažbe, ki je izvržen od kraja. Še vse drugače so mu povedali iz Pisma. Na vse je vedel modro odgovor. Niso mu mogli v besedo.«
»Ha, taki pismouki,« je menil pomilovalno vikar. Rezijanski loncevezi so bili vsi skupaj!«
»Eden je bil celo škof, drugi pa moj ljubi učitelj, doctissimus,« je ugovarjal tujec, »in ta dva nista piskroveza.«
»Fra Bartolomeo ve brez infule, mara-nata, kako se izganja Belzebub,« je verjel vase duhovni.
»Ali pa tudi ne,« je dvomil mladi.
»Neumnosti,« je viknil duhovni, kakor bi hotel z eno besedo končati spor, »neumnosti! Samo en greh je, ki mu ni odpuščanja. A to je greh proti svetemu Duhu. Ali je ta tvoj izgubljeni obupal?«
»Vedel je, da je preklet od vekov,« je odgovoril oni.
»Kdo mu je le to povedal,« se je zopet rogal duhovni. Tujec ga je preslišal. Počasi, kakor da bere, je pripovedoval:
»Bil je juris doctus, pravdač, lakomen na blago in zato sleparski. Postavo je obračal, če mu je neslo, ljubil je ženske in naslado. Potem pa je šel vase. Bral je in spoznal. Božjo milost je začutil v sebi.
Ves je gorel. Ni mu dalo miru. Kakor sam, je hotel, da bi imeli tudi drugi. Učil je in pridobival duše Bogu in Kristusu.«
Glas mu je tegobno rastel v zadrževano strast:
»Pa so ga ovadili, da uči zmoto, ga prijeli in tirali pred sodce . • .<<
»Pred fra Marina, ha?«
»Fra Marina, Schiavona in della Caso! Prav pred nje!« je poudaril pripovednik. »Da naj prekliče, so hoteli, ali pa — Res je preklical; podlegel je v mesu, ker je imel otroke in ženo. Pa je tisto uro čutil, kako ga je milost zapustila in obsedel legijon. Nesrečnejšega človeka nisem videl. Kdo je bil kriv?«
»Beri, boš vedel,« je rekel duhovni bridko in navedel: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ko ga ne najde, pravi: ,Vrnil se bom v svojo hišo, odkoder sem izšel.' In ko pride, jo najde pometeno in okrašeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot je sam, in gredo vanjo in ondi prebivajo; in končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega.«
»Saj je bila milost v njem in ne hudič, kako bi se bil vrnil vanj?«v je vprašal nejevoljno tujec.
»Da ni bil hudič v njem? Kaj nisi rekel, da je moral preklicevati? Mar Boga preklicujejo?«
»Kristus je bil v njem,« je svoje verjel mladi, »in on je Kristusa zatajil. Saj je čutil, vedel, prisegal.«
»Verjemi, norcu!« je odklonil pikro duhovni.
»Tudi norstvo so mu očitali,« je vedel oni tegobno. »A on je modro dejal, da dal Bog, da bi bil norski in naj bi nikoli nihče tako jasno ne videl, kot vidi on.« Ganotje ga je obšlo. Ni sence narejenosti ni bilo v njegovi besedi, ko je nadalje slikal in pripovedoval:
»Petintridesetkrat me je vzel moj ljubi učitelj Gribaldus ob njegovo posteljo. Dve leti ste minili od tedaj. A ne morem pozabiti. Kamenu bi se bil smilil, ko je vil z rokami, jokal kakor dete, prosil pomoči in trpel, ker je čutil, da je zanj ni pomoči, ni rešitve. Molili smo Gospodnjo molitev. Hlipal je žejno ob prošnjah, naj ga Bog ne vpelje v zlo, a je sredi prošnje vpil, da moli samemu sebi samo v sodbo
in pogubljenje, da čuti, kako je zanj tudi to vrelo tolažbe usahnilo, da nima ne upanja ne kesanja, ker ga je milost zapustila. Škof ga je rotil: ,Saj veruješ v Pismo. Zaupaj, da boš iz vere otet'. ,Tudi hudiči verujejo,' je odgovarjal, ,verujejo in trepetajo'. Tako je trpel, neutolažljivo prosil, naj mu dajo nož, da se sune, braneč se vsake hrane, da so ga morali vezati in mu s silo vlivati v usta. Nekdo ga je zagovarjal. Smejal se je. Brali so mu pasijon. Besnel je. Kakor prekleti! In sam je rekel takisto. Na grob svetega Antona so ga nesli. »Trdo pa hladno je na tlaku,« je rekel, »a pomagalo mu ni. . .«
»Iz favel govoriš,« je postajal nejevoljen vikar. »Ime njegovo povej, če hočeš, da ti bom verjel.«
»Pa res,« se je nasmehnil zmedeno tujec, »ime! Francesco Spiera iz Citadelle«.
»Francesco Spiera . . .,« je mrmral togo vikar. Vsi v izbi so molčali. Zunaj je hrupel vihar. V tišino med stenami je spregovoril tiho, sam zase, pisar:
»Kdor stojiš, glej, da ne padeš!«
Mračno je odgovoril vikar:
»Strašno je namreč pasti v roke živega Boga. In eno je povelje! Ljubi ga iz vsega srca in spolnjuj postavo!«
Neskončno tegobno, kakor dušeč se, je prosil tujec tiho, tiše:
»A kdor ne more, in Če bi še bolj hotel, pa ne more.. .«
Deklica Tončka ga je čula in pogledala toplo, usmiljeno. Videl je, zagorel za kratko trenutje v lice, se nagnil k pisarju in vprašal tiho:
»Kdo, so rekli, da je bila ona rajnica, ki ji je povodenj odplaknila grob?«
Pisar je povedal:
»Ana Carlijeva, čudna glava! Ko bo v grobu, je rekla, pa najsi jo vzamejo vode!«
Tujec je z bridkim nasmehom prikimal.
»Čas je! Ali se v tej hiši zvečer ne moli?« je vprašal tedaj vikar.
»Moli! Hvala Bogu!« je odvrnil gospodar.
Tujec je tedaj izpil, vstal in se zavil tesno v plašč. Rekel je hladno in vsakdanje:
»Zdaj bom šel.«
»Kam?« je vprašal začudeno gospodar. »Zaprl sem vrata. Pa v takem tudi hodil
ne boš. če nočeš dalj ostati, pojdi, lezi v hlevu.«
»Šel bi,« je iskal tujec zgubljeno, »vsi ste culi, da sem hotel iti.«
»Od molitve uhaja,« je mrmral duhovni trpko. Oni se je pomilovalno nasmehnil. Potem pa, kakor da se je čudno domislil: Stopil je rezko pred vikarja in segel k sebi.
»Kaj hočeš?« se je odmaknil plaho duhovni.
»Zato, da bi se ti zavrženi smilili,« je dejal izzivalno tujec, položil drobno knjigo pred vikarja in se obrnil proti vratom.
»Warhaftige Historia,« je bral duhovnik na glas, »von einem Doctor in Italia welchen die feind des heiligen Euangelii gezwungen die erkandte warheit zuuer-leugnen.«
Obrvi so mu zasršele.
»W i 11 e m b e r g a e ,« je kriknil in vstal viharno; zavpil je nad mladim:
»Zdaj ne dvomim več, da sem prej prav videl. Plašč ti je vihral, z ognjem podšit! Maranata! Razločenik si! Sin pogubljenja! Pojdi, pojdi svojo pot in se obesi!«
Pisarjeva nevesta je vzdihnila in zalomila z rokami. Gospodar se je dvignil med duhovnega in tujca. Toda tujec .se ni bil razburil. Blodno se je nasmehnil, zavil se še tesneje v plašč, kakor da ga zebe in dejal tiho, vdano:
»Res je! Čas je, da grem. Molite, ne bom motil!«
Gospodar je stopil za njim. Čuti ga je bilo, ko je ukazal dekli, naj onemu posveti v hlev. Pisar je bil našel priliko, stopil k deklici in ji nataknil prstan, ki ga je bil kupil. Komaj je čutila; tožila je:
»Kje, pa kje sem že videla tega človeka?«
Gospodar se je vrnil v izbo in povedal, da zunaj sneži. In res se je bila noč kakor trenutno upokojila.
»Strašni časi,« je vzdihnil vikar, ki je bil razburjenje poplaknil s pijačo. A trenutno je zopet zasitnaril:
»Tak začnite moliti, ljudje! Ali pa bom molil sam!«
Vsi so se pokrižali na glas. Tedaj je vstopila še dekla in zaklicala:
»Kar ne mara leči. Za vrati stoji in išče v svisli pa stoče.«
»Jest ver jem v Boga, tega Očeta . . .,'< je molila družina in jo preglušila. Takrat pa sta na dvorišču zatulila psa. Molečim je ginila beseda. Le vikar je karajoče dvigal glas:
». . . in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.« V veži so jeknile cokle. Vrata so se odprla. Mrki in nemi gospodarjev brat in hlevar je po-inignil Krivcu. Ta je vstal in šel ven.
». . . temveč reši nas . . .,« je karal raz-mišljenost v molitvi vikar z rastočim in jeznim glasom. »Ali bomo molili ali ne? Maranata!«
Takrat se je vrnil gospodar in dejal strašno resno:
»Gospod, častiti, stopite z menoj!« »V bodilj?« je zahropel vikar, a vstal in šel. Za njim je šla gospodarjeva žena. Deklico je pridržal pisar:
»Tončka! Kaj ga ne bi poznala! Tiste Carlijeve sin je —«
»O Jezus, pa njegov prstan —,« se je zavedla deklica skrbeče, a ni dogovorila. Klici in šumi so udarili od zunaj v izbo. Vrata so se sunkoma odprla, v izbo je omahnil fra Bartolomeo, držeč se z obema rokama za glavo, kličoč ves iz sebe, zmedeno, jezno, vihravo:
»Jaz ne! Jaz ga nisem gnal v zanko. Maranata! Križani se je snel s križa, kamen, ki so ga zavrgli zidarji, in je padel in stri. Maranata! Odprli bi mu bili na pot, ker je hotel. Jezus Kristus! Dajte vina! Pil bom, da ne znorim. Prekleti duh! Kamen, ki je padel nanj, ga je stri! Vina! Maranata!«
Omahnil je za mizo, našel posodo z vinom in pil. Potem je iskal zmedeno predse, se nekako domislil, položil glavo v dlani, mižal in navajal enkrat, dvakrat, vedno isto, še v tretje, vedno bolj zmedeno:
»Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Ne veste! Maranata! Bo, kakor pri človeku, nesrečni sin pogubljenja, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, da, se spolni Pismo, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, ne vpelji nas v skušnjavo, vsakemu lastno opravilo in jaz že nisem tega greha kriv, in je vratarju naročil, ne greha ne smrti, naj čuje, gre in se obesi, žival, maranata. Čujte in molite! Zakaj ne veste, ne jaz ne
nobeden, ne dneva ne ure, kdaj pride, prekleti plašč, z ognjem podšit, ali zvečer ali opolnoči ali ob petelinjem petju ali zjutraj, maranata . . .«
In še kakor za odrok je blaznil in gnal mrtvo:
»An vespere an intempesto an gallici-nio an diluculo . . .«
Naglušna Krivčeva mati se je zdramila oben j v žalostno pesem z veselim upanjem:
»Pred njim je kri, za njim je kri, češčena si, Marija ti!«
Otrok v zibeli se je prebudil in zajokal. Prišla je mati in čula nagonsko njegov jok. Sklonila se je v zibel in zajokala:
»Otrok! Saj si vročičen! Ali ti je urekel? Satan nesrečni! Urekel?«
»Vsem nam je urekel za vso dolgo noč, ex intempesto ad diluculum,« je šlo tedaj tudi vikarju na jok in je pil obupno.
Mlada dva pa sta se stisnila tesneje drug k drugemu in dekle je imela vse oči polne solza. Pisar Peter jo je tolažil:
»Tončka! Saj je prav, da se ti smili. Pa ta prstan . . . Tončka! V srečo nama bo, v srečo . . .«
Zunaj je gluho snežilo in bilo je sredi tišine skoraj v tolažbo, da sta se psa trgala na verigah in tulila v noč . . .
BALADA O BELIH LAKTEH.
IVAN ROBIDA.
Grof Višnjegorski tako govori: »če bi ne bilo dvoje oči, ki iž njih ljubezen bridka ihti, pa bi na srečo še upati smel, tebe bi ljubil, za ženo te vzel.«
Grajska se mojškra posmehne trpko, z ramo skomizne in pravi tako: »Mar bi Vam bilo tistih oči, ki iž njih ljubezen bridka ihti, davno že vtonil bi nanjo spomin, če bi zares iz srca globin nova, mogočna ljubezen kali bila pognala, — kot pravite Vi.«
»Pravim in svojo besedo vzdržim — ali vprašujem se, kaj naj storim?«
»Ni to navada pri nas, da za svet prašat možje bi hodili deklet; Vi lepi gospod, Vi žlahtni gospod, sami izbrati si morate pot.
Dvakrat po dvoje Vas gleda oči: ene bridke ljubezni ihte, druge kot volčje črešnje žare — zdaj pa naj voli Vaše srce!«
V tišini tesnobni umira dan —-iz mraka se glas izhrope teman: »Če zavržem te, ki me bičajo, me druge potem še zveličajo . . J«
Se tisto noč, prav tisto noč, ko one se izihtele bi, pa druge Vam vzžarele bi. . .«
Tedaj je stegnila svoje bele lakti, krog vratu mu ovila svoje bele lakti — in zatonile pred njim so ihteče oči.
In še tisto uro, prav tedaj so se tiste revne ihteče oči izsolzile na vekomaj . . .
MUKA GOSPE VERE.
FRANCE BEVK.
32.
Ko je stopil Krševan na ulico, je bilo že pozno. Obločnice so ugasnile, gorele so redke plinove svetiljke. Kavarne so šumele, kinogledališča so bila razsvetljena.
Krševan ni vedel, kam gre. Šel je, da nekaj pozabi, da se raztrese, da izgine, da napravi karkoli, kar ga ne bo več spominjalo na preteklost.
Vso pot v neznano ga je trgala misel na ženo, mržnja do nje, vso grozno čudo vnanjih dogodkov, ki so ga spravili v napetost, iz katere ni našel poti.
Na vogalu samotne ulice je stala deklica. Videti je bila mladostna. Pogledal jo je od blizu in spoznal, da je šminka nespretno zabrisala njenih osemindvajset let.
Kdo ve, kaj je izražal njegov pogled, da ga je deklica ogovorila. V hipnem razburjenju in sramu, ki ga je obšel za trenutek, ji ni odgovoril ničesar, vendar mu je korak zastal.
Tenkovidnost ženske, ki ima mnogo opravka s strastjo moškega in pozna vse njegove slabe strani, ni prezrla tega. Vedela je, kaj pomeni ta sram. Stopila je do njega, prijela ga je pod roko in šla z njim po ulici.
To se je zgodilo s tisto spretnostjo lo-vače, da Krševan niti pomisliti ni utegnil. Nihče tega ni opazil. Če bi se zdajci ustavil in jo zapodil od sebe, bi pogledalo pol ulice nanj.
Prehodila sta nekaj ulic; nasproti so jima zasijale luči velike kavarne, ki je šumela polna ljudi. In tuja ženska, ki se je vedla, kakor da je že deset let ne-razdružno zvezana z njegovo usodo, se je ozrla z nasmehom nanj in ga je vprašala:
»Ali si žejen?«
Bil je žejen, dasi ni vedel, zakaj. Njegove ustnice so se lepile. Težko je požrl slino, v grlu ga je zabolelo. Ženski je prikimal, vendar ni razumel migljaja.
Ta ga je peljala do vogala, kjer je bila pred platnom še prazna miza.
»Sediva,« je dejala in kot da nič ni, mu je ponudila stolico in se mu posmejala z blaziranim smehom. Godba na lok je ob vhodu v kavarno igrala divjo melodijo, ljudje so stali v gručah na cesti in poslušali.
Krševan je sedel, ženska se je naslonila z ramenom k njemu. Šele zdaj se je zavedel. Z javno žensko je sedel pred kavarno in niti pomislil ni na to. Ljudje hodijo po cesti in se ozirajo nanj; zdelo se mu je, da je vsak drugi človek nategnil obraz v dolžino in požrl misel vase: Krševan — pa s to žensko! Saj potem ni čudno!
Kaj ni čudno? Kaj pa se je zgodilo? Ženo je davil, da bi udušil tisto neznano, kar sika iz nje. Do te ženske tu mu ni nič, zapodi jo proč, ako se mu poljubi.
Vendar bi je ne bil zapodil. Ni imel poguma. In ko ga je gledala z nesramnim pogledom in trčila z njim, se mu je gabilo njeno vedenje in še pogleda se ni upal umakniti.
»Hilda mi je ime,« je dejala. »Počemu si ti tako tih, ali naj jaz zabavam tebe? <
Krševan pa je mislil: Zakaj sem sedel s teboj? Kaj hočeš od mene? Kaj je nama skupnega, da sediva pri isti mizi pa beseda ne more z jezika, niti prijazna, niti sovražna?
»Mhm!« je dejal in gledal na njene blede, uvele roke; na sredincu je blestel prstan z mnogimi kameni.
Hilda je ujela njegov pogled, pokazala prstan bliže k luči:
»Ali ti ugaja? Ta je od nekega bogataša, ta pa od mojega zaročenca,« je dejala in pokazala na prstan, ki je skromno blestel na prstancu leve roke. In kakor da jo preganja sentimentalnost, je poiskala v nedrijih na zlati verižici medaljon s fotografijo črnolasega mladeniča.
»Ta je moj fant. Dober dečko je; vse mi verjame.«
Pri tem pa se je smejala tako prostodušno, da je Krševana zazeblo v mozeg. Gabila se mu je. Grdo, smrdeče je bilo njeno tikanje. Kaj mu je mari njen neumni zaročenec! Ali ni še na vlačugo ljubosumen?
Ona je videla njegovo nejevoljo, ki je ni razumela, pa jo je hotela izbrisati. Poiskala je skrivaj njegovo roko, ki jo je imel na kolenih in jo je stisnila.
Spreletelo ga je za trenutek, kri je udarila vanj, ona pa ga je hotela raz-tresti in je pravila dalje.
»Moj zaročenec ima službo in prihaja vsak mesec. Zdaj sem v drugem stanu. Vsak dan mi piše. Misli, da živim od denarja, ki ga on pošilja . . . Hočeš brati?«
Vzela je zmečkano pismo iz torbice in ga hotela razgrniti pred njim.
Krševan je segnil z roko po njem, in jo je stisnil, da je zajecala.
Ta ženska nosi otroka pod srcem od človeka, ki jo ljubi in ji piše vsak dan sentimentalna pisma. Ona pa se prodaja po ulicah in razodeva skrivnost, ki bi morala biti vedno tajna, tujim moškim, da se smejejo.
V Krševanu je gorel gnus in se je kopičil do vrha. Ko se je Hilda zopet nagnila k njemu in mu šepnila: »Imam sobo,« je prikipelo v njem do vrha.
Stisnil je pest in jo je položil na mizo: »Proklete ženske!«
Ni počakal natakarja; vrgel je bankovec na mizo in zavil v prvo temno ulico, da bi ga nihče ne mogel spoznati. Ali pa ga je kdo?
Kakor, da lovi lastno srce je blodil, Bog ve kodi, Bog ve koliko časa. . .
33.
Ko je Krševan tisti večer tako nenadoma odšel z doma, je Vera obstala. Tega ni pričakovala. Posluhnila je. Vežna
vrata so se zaprla. Pogledala je na ulico, mož je zavil v drugo smer, razločno je čula njegove korake.
Ključa od stanovanja ni bil vzel s seboj. To jo je razvedrilo, to jo je tudi oplašilo. Kam je šel? Ali jo je šel varat? Ali je šel kam drugam?
Kolikokrat je trepetala zanj, da se mu kaj ne pripeti. Kadar je brala litanije samomorov v listih, je pomislila na svojega moža in nase. Ta hip je sedla v spodnji obleki na rob postelje in vse mogoče in nemogoče je šlo kot v dolgi procesiji mimo nje.
Z muko so se njene misli za hip utrgale sedanjosti in bežale nazaj. Ustvarile so slike preteklosti, sedanjost jih je s čudovito lučjo obsevala.
Kaj je bilo vse, kar se je do tistega hipa zgodilo, same dekliške sanje?
Gospa Vera se je zagledala v sijaju svojega poročnega dne. Bela obleka in bel venec. Praznični svatje, godba in pokanje možnarjev. Okrašena cerkev, petje, svečan glas duhovnika in svetost obreda.
Pokleknila je pred oltar, poleg nje je pokleknil njen zaročenec. Bil je bled, resen. Kadarkoli jo je pogledal, se je bridko resno nasmehnil.
Kaj je pomenil ta njegov bridkoresni nasmeh? Kaj njegova, pelinova bridkost? Vera je pomislila daleč nazaj. Trudno je napela možgane, ni se mogla natančno domisliti.
Domislila se je živo le svojih tedanjih sanj. Trepetanja, ki je šlo skozi njeno telo, nemira ženske, ki stoji pred zagri-njalom novega življenja, komaj slutenih, neodgrnjenih tajnosti. Bojazni pred tem življenjem in strahu, da se ji obeti obljubljene sreče še v zadnjem trenutku ne odmaknejo.
Ko je zdrknil poročni prstan na prst njene roke, je padla ena teža s srca, druga se je navalila nanj. Kaj ste, dekliške sanje? Kaj je bila Verina ljubezen?
Občutila je živo, da jo on resnično ljubi. Če ga je ona ljubila, si ni znala odgovoriti do tistega dne. Tega odgovora si je bila dolžna na veke. Bilo ji je, kakor da jo je premagala trdovratnost njegove ljubezni. Njeno nagnenje do njega je izviralo bolj iz razuma nego iz srca. Bila je v srcu komaj iskrica, ki v zakonu vzgori v tisto
mero ljubezni, ki je za življenje neobhodno potrebna . . .
Vera se je stresnila ob pogledu vase. Spomnila se je čuvstva do lepega kmečkega mladeniča. Ogenj, ki je bil takrat v nji, do tiste minute ni popolnoma ugasnil. Premagovala se je. Spomnila se je, da ji je v noči pred poroko neprestano lebdela pred očmi podoba tega mladeniča. Vzdihovala je v dušni bolečini: kaj bo iz tega? In vendar ga je odklonila le radi tega, ker ni marala trpeti in delati.
Ko ji je teta na poročno jutro devala venec na glavo, ji je dejala karajoče: »Ne-umnica! Ljubezen pride. Ljubezen in sreča je tam, kjer je kruh.
Njena i)redstava o zakonu je dobila svojo določno obliko. Med njo in možem je nerazdružljiva vez kot trajna pogodba med gospodarjem in služabnikom. Med gospodarjem, ker potrebuje služabnika za svojo srečo, in med hlapcem, ki radi ljubezni potrebuje gospodarja, da mu vdano služi. In ona? Ona mu izkazuje spoštovanje in hvaležnost za svojo srečo.
To je vse! To je neskončnost zmote. V njeno življenje se je odprla ogromna praznota, ki je bila še strašnejša ob dejstvu, da nista imela otrok. Njegovo življenje sta izpolnjevala ljubezen in delo. A ona, ona?
Vse dni je med štirimi stenami, vse dni je razmišljala v enoličnosti svojega življenja, prvi vetrček je zrušil vse . . . In vendar sta nerazdružljiva, večno zvezana. Strašno! Strašno! . . .	(Dalje.)
PETPEDI.
LEOPOLD TTJRŠIČ.
Revček še enkrat bom obsejal njivico z zlato pšeničko, morda bom letos poslednjikrat čul znanko prepeličko: Pet pedi! . . .
Teh pet pedi, ki si jih odmeril, mi posveti na pot, da se Ti ne bom izneveril, o Gospod! . . .
Teh pet pedi zadnjih na njivico revno naj Tvoja kaplja blagodat, da k Tebi na sodbo prinesem seboj vsaj majhen zaklad . . .
NA ZAKLETEM GRADU.
MIRAN JARC.
7.
Ob tisti uri, ko je Luka doživljal razodetje, se je Peter bridko razgo-varjal s samim seboj.
»O, kako resnično je Luka snoči govoril! Zapuščeni smo, zavrženi smo! . . .« In čevljarček Peter je grebel po svojih spominih, romal je v vse svoje dni in noči, tja do petega leta. Nikoli ni posvetil žarek radosti v celico njegovega brezkončnega ujetništva. Matere se ni spominjal, komaj da je še iz prošlosti lovil odmev vriščečega glasu svojega očeta-pijanca, ki so ga neko noč ubili v pretepu. Od tedaj je Petrček romal.
Iz hiše v hišo, od gospodarja h gospodarju. Vse hiše so bile nizke in temačne, vsi gospodarji so bili hudobni in kričavi. Zmerjali so ga in tepli. Ženske so se mu smejale in ga dražile. Neredko ga je predramil iz spanja blazni vrišč in trušč družinskega prepira . . . kot skozi meglo je videl kri... je čul topot korakov . . . udar stolov ... Po ulicah pa so drdrali žarko sijoči avtomobili Amerikancev . . . Ali Peter je vse to vdano prenašal in še bolj krivil hrbet, ker je mislil, da je on kriv vsega gorja.
Nekoč se je seznanil z Luko. Odsihmal se je začelo zanj novo življenje. Luka mu je posojeval knjige, ki so ga navdale s strmenjem. Luka se mu je zazdel kot čarodej, ki ga je poznal iz pravljic.
Peter se je spominjal in preudarjal: Luka ve, mnogo ve, vse ve. Toda kako, da je tudi on siromak in prebivalec črnega doma, kako, da se še on kot gospod ne vozi v avtu; ali je Amerikanec vendarle močnejši? Da, prav je govoril Luka: »tuji gospod in njegovi pomagači so nas zasužnjili. . .« O tudi Luka trpi. A on se ne upa. Dejanje, veliko dejanje, ki bi mahoma raztrgalo verige, ki so jih skovali ti zlobni ljudje! In Peter je užarel. Videl je samega sebe, zavrženca! Izpre-gledal je: videl je svoje ponižanje in uprlo se mu je. Zasramoval se je svoje suženjske vdanosti in iz dolgo pritajene krvi je zrastla vročična maščevalnost. Kakor
iz omotične groznice je kriknilo: »Ubij Amerikanca . . . ubij . . .!«
Vrtoglav se je opotekel . . . Mrzlica mu je pričarala strahotne privide, ki so rastli drug iz drugega: Luka se je razblinil v meglovju kričečih množic, zabrisani obrazi so vtonili v eni sami, vedno vsi-
ljivejši podobi---bogataš razsiplje
denar. In je zasanjal: Peter je imenit-nik . . . vozi se iz mesta v mesto, vsi se mu klanjajo, kraljevsko ga sprejemajo, Peter živi bogat in čislan, vse, česar si srce poželi, ima v obilici. A videl je tudi drugo podobo: Peter zavrženec preži na Amerikanca, v mraku, v temi veže, preži nanj s sekiro ... že se bližajo koraki . . . zdaj, zdaj . . . Peter zamahne prvič, drugič, . . . in potem grebe, grebe kot brezumen po obilnem truplu, po ostudnem truplu . . . debel šop bankovcev... in potem beži, beži, beži v brezkrajnost novega življenja ---
8.
Naslednji dan jih je vse našel v prijetnem vznemirjenju. Na obrazu slehernega je živelo pričakovanje, ne morda radi novega obdarovanja, temveč vsebolj radi radovednosti, ki so jo izražali v živahnih razgovorih. Docela pa jih je že ostavila razburjenost, ki jo je upornik Luka umetno razgrel. Toda v Amerikaneu zdaj vendarle niso več pričakovali nad-zemskega dobrotnika, temveč zanimal jih je predvsem morebitni spopad med njim in Luko, ki bi se utegnil razviti v zelo napet dvoboj. Plačal bi itak premagani, vsekakor le Luka sam. Čutili so se še bolj varne.
Ob zgodnji jutranji uri je knjigovez Luka sedel v svoji nizki, prenapolnjeni delavnici, ali dela se ni doteknil. Kot blaženosti dih je velo skozi njega odmevajoče zvenenje pretekle noči. Čudežno spolnjenje davnega iskanja . . . svetla bla-govest iz rajskih poljan. Opoj strmenja, slast razosebljenja . . . Luka se je smehljal in radostil kot otrok. Tedaj pa se je spomnil gospoda Gordona in njegovih neobičajnih gostov. Ali ni se zmračil. Gluha so bila imena, pela je samo ljubezen in njeno razkošje ga je težilo. O, da bi mogel razkričati široko v svet svoje pove-ličanje! Doživetje je klicalo po obliki, da
se utelesi v besedo in dejanje! Vseokrog je pela utelešena beseda. Luka je vstal, razmaha, razmaha je zahtevala duša, ki se je prvič zagledala prebujena v svoji lastni svetlosti. Nič več ni mogel strpeti v tem tesnem hramu. Oprezno, skoro boječe je stopil čez prag. Bal se je, da bi koga ne srečal, ki bi mu z besedo skalil jasnino. Kot mrzličen je hitel mimo nizkih hiš, mimo tovaren in delavnic v pokrajino. Preko travnikov se je napotil v gozd. Drevesa so bila živa, otipljiva rast vesoljnega duha, ptica je krožila nad zemljo, osvobojena kot misel, ki je oživela. V gorah se je zemlja pognala iz molčečega snovanja, da bi se doteknila samih nebes. V solncu se je upodobila najvišja svetlost duha, ki je premagal temine smrti. . .
Plezal je po strmem pobočju, vedno više, vedno naprej, ognjevito kot mladenič, čudeč se kot potnik, ki se pred njim razgrinja tuja dežela. Ustavil se je šele na vrhu jase, pod solncem, v srcu kristalnega vsezorja, sam s svojo radostjo . . .
Daleč spodaj se je razprostiralo mesto ... Tedaj se je spomnil svojih bratov in sester, ki čakajo odrešenja ... in spomnil se je tudi Petra . . .
Zavedel se je: njim, njemu bom govoril o vselepoti in o vseživljenju, brat jim bom v bridkosti, ponesem jim sveto svetlobo teh višin.
9.
Ob uri, ko se je Luka odpravil z doma, pa se je v hiši ob vodi boril Peter s svojo usodo. Ker gospodarja ni bilo doma, se je čutil varnega.
»Zdaj ali pa nikoli se odloči, ali bom še suženj ali bom gospod. Ali ni Luka govoril o prerojen ju? Zrušiti moram zidove, ki me oklepajo, jetnika. »Življenja naj bi jim dal, kot so ga pričakovali. On in njegovi pomagači pa so nas zasužnjili. . .,« tako je Luka govoril. Amerikanec je bogat. Zlate prstane nosi. . .«
Blodno je premišljeval. Ob vsakem šumu se je zganil. Prešinilo ga je: »Kaj poreče Luka — — —« Ustrašil se je. Luka je zrastel pred njim kakor vest. Luka ne sme zvedeti nikoli. A četudi bi zvedel, kaj ne bom storil po njegovem nauku? On je govoril, jaz uresničim.«
In vendar se je bal. »Uidem jim, kdo me spozna.« A spet je omahoval. Za trdno je vedel samo eno: ko napoči večer. . ., tedaj pa se je bal misliti dalje . . . Ko se je mojster vrnil opoldne domov, je pripovedoval ženi, da povsod po mestu govore o Amerikaneu, ki je posetil »tovarno« in obdaroval stanovalce, in je pristavil: »Pa nam butali ta knjigovez o bogatinovih drobtinah . . . Nikar ga ne poslušajmo, hujskača!«
In tudi ostali so zvedeli te govorice in so bili ponosni in so še bolj vneto pričakovali večera, ko jih Amerikanec spet obišče.
»Nikar ne poslušajmo knjigoveza,« so govorili, »hujskač je in zavistnež, nevaren človek, ki nam vsem utegne povzročiti sitnosti.«
Samo Peter je molčal. Ni se več boril z usodo, zakaj že se je odločil . . .
10.
Šele na večer se je Luka povrnil ves 'svež, ves blesteč. Zdaj šele je do kraja spoznal vso bedo te jetnišnice. Na dvorišču ni srečal nikogar. Nikoli ni še doživel take zapuščenosti, ki je dihala iz mrtvega gradu. Iz veže se je izločil hišnik, hitel je mimo Luke kot da ga sploh ni opazil. Luka se je začuden ozrl in se povzpel v stopnice. Na prizidku je ležala rdeča knjiga: Pitagora . . . Bila je profesorjeva. Knjigovez jo je pobral in stopal višje. »Čudna znamenja,« ga je prešinilo. V prvem nadstropju se je razlegal otroški jok. Vrata stanovanja so bila odprta na stežaj. Na tleh je ležal starinski naslanjač, pod mizo sta se kotalila dva otroka, sicer ni bilo v sobi nikogar . . .
V drugem nadstropju je sedela v veži stara ženica. Mislil bi, da so jo vekovi okameneli • . . V tretjem nadstropju je renčal pes. Pozabili so zapreti duri in postavil se je kar za čuvaja . . .
»Kaj ni nikogar doma?« je premrazilo iskalca. V tej tišini je stopala smrt. . . Oziral se je okrog sebe: vlažne, temačne stene, grobnica, grobnica teles . . . duš . . . Čutil je, kako izzvenevajo zarje, ki jih je bil usrkal, kako usihajo sinjine, ki se jih je napil, kako umirajo šelestenja, ki so jih izpevale daljave . . . Prevzemala ga
je trudnost. Besede osvobojenja, ki jih je bil nizal kot obročke, so se trgale. Iskal je odgovora. Molk je bil odmev. Spomnil se je Petra. Ob misli se je razveselil kot sproščen. Vsaj z njim mora govoriti. Hitel je v peto nadstropje. Pripeval pa mu je le odmev njegovih korakov. Na koncu veže, čisto v temi je bila čevljarjeva delavnica. Trkanju pa ni nihče odprl. Vendar je vstopil. Tiktakanje švarcvalderice mu je zvabilo vzklik: »Kako grozno brezvetrje!« Praznota je bila jjrenasičena pričakovanja. Razburjen je stopil korak dalje, niti pomislil ni, da nalikuje vlomilcu. Že je hotel prestopiti prag ozke čumnate, kar so se duri sunkovito odprle in — — — pogledala sta se iz oči v oči — — — on in Peter, oba silno začudena. Peter pa se je naglo in prihuljeno sklonil k tlom, kot da se hoče izogniti udarcu in švignil je mimo v vežo. Luka je obstrmel: »Peter! Peter!« je klical za njim. Pa tudi koraki so že ugasnili v temi.
Luka se je okrenil in stopil ven. Skozi visoko okno je lila rdečina iz zapada. Tudi zarja je bila kalna. Zdelo se mu je, da je ves povit v pajčevino, ki ga preti zadušiti. In v pajčevini je tonil ves svet in umirajoče solnce je bilo vsemirsko srce, ki ga zdaj pa zdaj pogoltne tema vesoljne groze . . .
11.
til
Oni pa so se zbrali v podzemski dvorani kakor zadnjič. Kakor da pričakujejo svojega rešitelja. Vse njihovo borno, usihajoče življenje je znova poskušalo vreti. Skrivnostni tolažilnik pride! Nekaterim v veselje telesa, drugim v radost srca, tretjim za stražo proti grozi neizvestnosti in da spolni neznano upanje in jih otme zapuščenosti. Ne kakor tisti domišljavi in bedasti in potepuški in nevarni Luka!
V ozkem prehodu, med kletjo in drvarnico, mimo katere vodi hodnik v dvorano, čaka Peter. Skrajno bled, plašen, mrzličen. Nevidni v vidni podobi Luke ga ne-nehoma zasleduje, strog in neizprosen se sklanja nad njim, prijema ga za vročično tresoče se roke. Peter se bori z duhom v poslednjem naporu svojih sil: »Umakni se, da te ne ubijem, vsiljivec! Kdo ti je dal pravico opazovati sleherni
moj zgib, loviti mojo zadnjo misel!! Čemu si me prebudil, čemu si mi govoril o ponižanju in pokazal poniževalca!« Nevidni se oddaljuje . . .
»Samo nekaj strašnih sekund . . ., zmeda bo tolika, da niti opazili ne bodo . . . medtem se znoči. . .« Da, medtem se znoči, široka cesta bo pred njim, zavetje gozdov, prostranstvo sproščenosti... in Peter bo prvi, ki je prebil strašno steno . . . Ali ni sam Luka oznanjal sproščenosti... in klical v življenje? Peter ves bled, pri-huljen, stisnjen ob steno čaka . . . čaka . . . čaka . . .
12.
Čakajo tudi v dvorani. Za tri ure vsaj se jim razmaknejo stene ječe in jih oblaži velespev mest, svobod, omam.
Čaka tudi Luka. V temo povit se iz-prašuje. Ne na gori poveličanja, temveč ob zevajočem prepadu. Ni jih, nikogar ni . . . Tudi Peter je zbežal mimo njega, njegov edini učenec, ki mu je bil zanetil plamen svoje misli. Samotež strmi v praznino pred se. Ugasnilo je solnce, izzvenele so pesmi. Pod zvezdami se je razpel v sanjača, pod solncem se je poveličal v vodnika . . ., a zdaj v mrkem prednočju, ko bi moral svetiti z živo besedo, zdaj okleva še on . . . Doživel je najstrašnejše spoznanje: odgovornost dejanja. Lahko je bilo klicati v motnjavo čuvstev, lahko je bilo obljubljati, toda zdaj jih popelji v obljubljeno deželo. Povesti jih samo z besedo trde resnice! V katero deželo . . .? Kako oblikovati podobo, ki jo je zasanjala duša ob uri dramečih se svetov, oblikovati jo, ne v besedi, ne v pismu, ampak v žive ljudi, v življenje... da bi šli mogočna procesija za njim iz ječe, da bi prepevali na zmagoslavnem pohodu!
Prebil je stene, pokazal jim pot, a zdaj se je še vodnik omalodušil. . . Oznaniti jim je hotel pravo vero, a oni? Prešinilo ga je kot blisk: kje so oni? Kaj, če morda pričakujejo krivega preroka z za-pada, z onkraj morja, odkoder se razrašča noč.
Luka je vstal in se odločil. Med nje vstopi in jih pozove. Ni več poti nazaj. A naprej — — —? Ni premišljal. Po dejanju ni več koraka nazaj. Zapustil je svojo sobo----
Ko je prišel do vrat, da vstopi v dvorano, mu je prestregel pot študent, ki je ves zasopel prihitel z ulice in z nerazumljivim krikom vpadel v dvorano. Luko je prevzela težka slutnja, samogibno se je naslonil na vrata in prisluškoval v groz-ničavi napetosti. Ob stene se je zakadil val nerazločnih vikov in krikov, ki se je iz njih izločil zamolkel moški glas: »Kako pravite, da Amerikanca ne bo več?«
»Tu,---čitajte, čitajte . . . Davi je
nanagloma odpotoval! Ha, kar brez slovesa je izginil. Mislim, da mu je za večno ostal v spominu razgrajač Luka . . .«
Nov val hrupa in trušča se je pognal, vsevprek so se mešali klici: »Amerikanec! . . . Knjigovez! . . . Luka! Da, Luka! . . . On je vsega kriv . . . Ven z njim. Kje je! Kje je!«
Močan moški glas je pomirjeval: »Zdaj je vse zaman. Amerikanca ne bo več . . . ampak s tem norcem, ki nam je vse skazil, moramo obračunati. Ha, in vi ste ga včeraj še poslušali?!«
Zadnje besede so vtonile v vrtincu pre-rekavanja, vršenja in vpitja. Luka je, kot po tuji volji, nenadoma vstopil. V trenutku je vse utihnilo. Stal je med njimi visok in miren kot pečina iznad razpenje-nega morja. Presunljivo žalostno je za-klical: »Kaj sem vam storil?!«
Gruče so se posmehnile. Nekdo je zagrozil z roko: »Primite ga!« Ali nihče se ni upal. Luka pa je vnovič zaklical, da jih je spreletelo: »Kaj sem vam storil?! Povejte mi v obraz, tu sem!«
Zašelesteli so vrišči: »Saj vidite, da je norec . . . zdaj se bo še kremžil. . .«
In vprašal je še v tretje. Tedaj pa so se razljutili: »Budalo! Kaj nas boš ti pogostil, berač? Ali sploh veš, kaj si storil? Besedičiti zna vsak prihajač!«
Začeli so se prepirati: »Pustimo ga . . .«, »Ne, proč mora, ni naš!« Luka pa je molčal. Povešale so se mu roke, sklonil je glavo, bil je podoben obsojencu. Kot skozi meglo jih je videl, kako se razvnemajo, kako drug drugega več ne razumejo, krilijo z rokami, smejo se, hudujejo in se prerivajo. Na mizah pa so dišale astre, girlande, dature . . . Tedaj se je v njem sprostila ogromna misel, ki ga je zravnala
v hipno odločnost. Okrenil se je in tih zapustil dvorano . . .
Ko pa je stopil v vežo, je šinila mimo njega črna senca. Spoznal je po korakih, bil je Peter.
»Peter!« se je zavzel.
Slaboten glas je odmel: »Amerikanca ni .. .«
»Česa iščeš tu?«
Molk.
»Kako! — Odhajaš?«
Prijel je fanta za roko.
»Peter, kaj se je zgodilo s teboj?«
»Ne povejte, prosim Vas, ne povejte gospodarju, da ste me videli. Da, odhajam . . .«
»Kam, zakaj . . .,« se je Luka čudil, »tebi ni treba zapuščati doma, ti nisi pretrgal vezi. . .«
»Sem, sem, v srcu sem jih pretrgal. — Luka, pustite me, da grem!«
»Kaj se je zgodilo?!«
»Amerikanca ni. . . Toda v mestu jih je mnogo še . . .«
»Peter, ti prekrivaš . . .«
»Kaj Vam mar . . .«
Sunkovito se mu je izvil in vtonil v temo . . .
Kakor mračen sen bolnika, je pomislil Luka, kakor blazna igra.
Ko je dospel v svojo sobo je začel hlastno pospravljati. Stopil je k oknu. Bila je oblačna noč. Pretreslo ga je: »Kam za-brodi Peter... ali ga ne pogoltne ta zevajoča tema . . .?«
In še je pomislil: »Oni ostanejo tu, večno isti, jokajoči, v vedni borbi med sabo, v vednem pričakovanju nečesa, česar sami ne poznajo in vendar prostovoljni jetniki te črne hiše . . . Bog se jih usmili. . .«	...
7t*	Tt"
Čez deset dni po teh dogodkih je knjigovez za vedno ostavil kraj, ki mu je bil desetletja varen dom. Poprodal je vse svoje, uredil prihranke in odromal. Ni se vprašal kam, samo vedel je, da mora daleč, daleč, kamor ga kliče solnce . . . iskat krajev, kjer so ljudje bratje in sestre zvezdam in solncu in drevesom in goram ... da bo zaživel med njimi ves njihov, da bo potrjena njegova beseda, da se na-vzame moči in povrne kedaj bogat, bogat v svetlobi, ki je nobena tema ne premaga.
Le še kot iz davnine je slišal strahotno roganje: ». . . saj vidite, da je norec . . . kaj nas boš ti pogostil, berač . . .«
14.
Stoji visoka hiša, ob bregu kalne reke, na koncu predmestja. Gleda v pokrajino solnca, kakor da išče nezvestega romarja, ki se je odtrgal od nje . . . gleda na zapad, v šumno mesto, kakor da išče čevljarčka ubežnika, ki so ga zvabile zvodniške ulice. A vsi drugi so zvesti: padli odličniki, nekdanji ravnatelji, generali, svetniki, delavci, obrtniki, študenti. . .
Na dvorišču se otroci igrajo posebno igro: Amerikanec, Peter in Luka. Vselej se prepirajo, kdo bi glumil Amerikanca, ki je najimenitnejša oseba. Tudi Peter jim je zrastel v junaka, ki se je šel bojevat, da postane kralj . . . Samo z Luko ne vedo prav, kako bi. Predstavljajo ga kot bebca, ki hodi po svetu in prosi miloščine . . .
Kakor grad v pravljici: prebujajo se večer za večerom, za uro, za dve, zagre-njenost jih duši, brezupnost jih oživlja v jezo in srd . . .
Ne daleč pa preži nanje v tihi dolinici pokopališče . . .
LEGENDA.
IVAN PREGELJ.
Lady Godiva, nikar se ne boj, angel Gabrijel jase s teboj, v lilij vonj se ob tebi je zlil, vso te vase kot v plašč je skril!
Solnce v poldnevu, vse mesto mrtvo, okna in dveri zaprte skrbno. Bridko le kopito brni ob tlak, sladko le na trgu šumi vodnjak. Lady Godiva, ne boj se, ne boj, angel Gabrijel jaše s teboj!
Lady Godiva, kam konja ravnaš? Lady Godiva, zakaj trepetaš? Lady Godiva, ni človeških oči, da bi iz skritega stregle sli. . .
Lady Godiva, ne boj se, ne boj, angel Gabrijel jaše s teboj, Lady Godiva, zdaj bliska mu meč . . . Eden je videl ... in nikdar nič več . . .
AKVAREL.
IVAN PREGELJ.
Na levi spodaj Soča šumi, cesti ob njej se v Mödrej mudi. Tam zadaj visoko pa Peči in nebo, vse v luči, vse v vonjih in vse mlado . . .
A kje je to? St. Mauruspruck . . .
St. Mauruspruck . . .
Od maše v cerkvi svete Lucije
tih, navzgor sprevod zavije.
Cerkvenci spredaj zasopljeni pojö,
štirje zadaj neso težko,
mene štirje neso . . .
St. Mauruspruck . . .
BENETKE.
FRANCE BEVK.
Vsa tiha je noč in le mesec je vstal, ob hiše samotne udaril je val . . . V temo se razlegnil zategel je plač, udaril ob stene skrivnostnih palač. Spi mesto pokojno — budi se davnina, kot ognja vzgorela sta: kri, bolečina. Stoletja žive . . . oživljajo . . . Pojo mrki koloni,
usužnjenci z Rive so degli Schiavoni, raz mosta vzdihljajev, iz ječ mučeniki, umorjenci so z glorijo kakor svetniki. Minuto to svobodni gredo okoli, se slednji do sita nakolne, namoli. in vsak zaznamuje opolnoči hiše in s svojo krvjo maščevanje nariše . . . A morje je mirno kot večnost in spi, — še mesec v valovih pokojen leži, kot dete v dnu sanj se polnočnih smehlja, — Le znamenje meča leži prek neba.
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev NXNIL
V prejšnjem spevu smo videli, da se je Bea-trica vrnila na svoj tron med izvoljence božje, službo voditelja in tolmača pa je namesto nje prevzel sveti Bernard, slavni ustanovitelj cister-cijanskega reda, mož premišljevanja (quel con-
templante), kakor ga imenuje Dante. Videli smo tudi, da nam Dante Raj predstavlja kot velikanski amfiteater z neštevilnimi sedeži, med katerimi je še nekaj nezasedenih. (Kdor si ne more amfi-teatra predočiti, naj si misli velikanski stadion, s polkrogom na obeh koncih.)
V XXXII. spevu sv. Bernard razlaga, kako so izvoljenci božji razvrščeni po sedežih tega rajskega amfiteatra (stadiona). Sredi enega polkroga v najvišji vrsti sedi Marija, nebes kraljica; to smo slišali že v prejšnjem spevu iz vv. 118 nsl.
A kdo so svete žene, katerih sedeži, sledeč si drug pod drugim v premi črti, dele ves velikanski polkrog po sredi (mi bi rekli: kakor preča na glavi deli lase po sredi)? Prva pod Marijo je E v a (vv..4—6); pod to, v tretji vrsti, sedi R a h e 1 a. (Na desni poleg nje Beatrica. Prim, že Pekel, sp. IL, v. 102.) Pod Rahelo Sara, pod to Rebeka, pod to J u d i t a , pod Judito — v sedmi vrsti — Ruta, babica Davidova. Vv. 7-—15. Ta prema črta sedežev s svetimi hebrejskimi ženami tvori nekakšen zid (prečo): na njih levi strani, kjer so vsi sedeži polni (»vsak list te rajske rože je zrel«, v. 23), sede pravični stare zaveze, ki so Kristusa šele pričakovali (vv. 23, 24), na desni pa kraljujejo svetniki nove zaveze (vv. 25—27).
Obrnimo se zdaj v nasprotno smer, k drugemu polkrogu: enako gre tudi tukaj po sredi v premi črti od vrha do tal vrsta sedežev; najvišje gori sedi sv. Janez K r s t n i k (vv. 31—33); pod njim pa se vrste: sv. Frančišek Asiški, sv. Benedikt, sv. Avguštin in drugi »mejaši«. Sv. Janez Krstnik sedi torej Mariji ravno nasproti, seveda v neizmerni razdalji. In kakor pri onem prvem »zidu«, je tudi pri tem: na desni so izvoljenci nove, na levi stare zaveze. Prim, tudi sliko v kupoli na Šmarni gori!
Ko je sv. Bernard tako v velikih potezah razložil razdelitev gorenjih vrst sedežev, vzklikne: »Sedaj Previdnost...« Vv. 37—39.
»Gorenjih vrst« smo rekli; kaj pa je s spodnjimi? Na vseh teh pa sede — okrog in okrog — sveti nedolžni otroci stare (če so bili obrezani, v. 81!) in nove zaveze (če so bili krščeni, vv. 82—84). Ker so vsi ti otroci umrli, preden so se sami mogli odločiti za dobro ali slabo, in so torej v raju le zbog »tujega«, t. j. Kristovega zasluženja (v. 43), si Dante spet ne more iz glave iz,biti te-le nove dogmatične težkoče: zakaj sede na raznih tronih, višjih in nižjih? Ali je to slučajno? Zakaj torej eni uživajo večjo blaženost? Sv. Bernard takoj čita v duši pesnikovi dvom, ki ga muči, vidi takoj vez, ki ga veže in utesnjuje; seveda je tudi takoj pripravljen, rešiti ga tega dvoma. Najprej mu v spomin pokliče resnico, da v raju ne more biti slučaja, ampak v vsem vlada volja božja, večni zakon. Vv. 52—57. Nato pa sledi glede dejanske milosti trditev: že prvi hip, ko Bog dušo ustvari, da eni duši več, drugi manj te milosti, brez ozira na osebno za-služenje. Zgled sta dvojčka Ezav in Jakob, o katerih sv. Pavel (Rinilj. 9, 11 nsl.) piše: Ko
še nista bila rojena in nista bila niti nič dobrega niti hudega storila, jima je bilo — ne zbog zaslužnih del — ampak od Boga, ki z milostjo k zveličanju kliče, rečeno in dano: ,Starejši bo mlajšemu služil'. Komur pa da — tako sklepa Dante — Bog večjo milost, je le dosledno, da mu da po smrti tudi večjo stopnjo blaženosti. Vv. 58 do 84. (Glede tega, kar Dante tukaj uči, je treba dobro razlikovati nauk Cerkve in pa pesnikovo svobodno tvorbo: nauk Cerkve je, da Bog deli prvo (dejansko) milost brez ozira na osebno zaslužen je; da pa nedolžni otroci uživajo blaženost v različni meri, je pesnikova tvorba. Čisto pravilno pa je, če pesnik glede dodeljevanja prve milosti (gratia vocationis) vzklika: »Tako Bog hoče, tako je! To naj ti zadošča!« ali z drugimi besedami: to je skrivnost, ki je človeški um ne more umeti. Vv. 64 nsl.
Od nedolžnih otrok (kakor tudi od težkega vprašanja glede podeljevanja dejanske milosti) vodi sv. Bernard pesniku pogled zopet k Mariji, katere obraz je najsličnejši obrazu Kristovemu. In to-le pravi pesniku: Le, če zreš v Marijo, se usposobiš za gledanje v Krista. Glej, kakšna radost je nad njo razlita! Kar sem čudovitega doslej videl na poti v raj, je ona največje čudo, najlepši odsvit Boga samega. Glej, kako spoštljivo nadangel Gabriel pred njo razprostira svoje peroti ter jo pozdravlja z »Ave Maria«! Čuj, kako mu ves nebeški dvor radostno odgovarja! Vv. 85—114. Nato sveti Bernard pokaže še nekatere izvoljence božje, veleč mu, naj sledi z očmi njegovim besedam; pri tej priliki primerja ves nebeški dvor s starorimskim cesarstvom, Marijo imenuje cesarico (v. 119), velike svetnike pa velikaše ali plemenitaše (patricije), in sicer sedita na njeni levi strani Aclam (vv. 121—123), na desni pa sveti Peter (vv. 124 nsl.); poleg Petra sveti apostel Janez, ki je doživel in preživel prvo preganjanje sv. Cerkve, zaročnice Kristove; poleg Adama pa sedi Mozes (vv. 130 do 132).
Na nasprotni strani, torej na desni in levi Krstnikovi, stolujejo: sv. Ana (v. 133 nsl.), sv. Lucija (v. 136 nsl.). Lucijo poznamo že iz II. speva Pekla, vv. 97—108, kjer smo slišali, da je bila Beatrico prosila, naj Danteju pomaga iz grozne samote gozda; na gori Očiščevanja smo videli, da je pesnika spečega prenesla pred vhod v Vice same, IX, 55—63; pesnik je v življenju sv. Lucijo posebno častil.
V vv. 193—150 sv. Bernard — po mnenju komentatorja Torraca — ne trdi, da se zdaj bliža konec viziji ali snu, v katerem naj bi bil Dante vse to videl, ampak, da se bo zdaj zanj nehal čas, ki sestoji iz drug za drugim minevajočih hipov, in da bo okusil, ko zdaj zdaj zagleda Boga samega, večnost, ki je en sam »zdaj«; zato mu ne bo več razkazoval nebeščanov, ampak hoče to razkazovanje o pravem času zaključiti; ker za drugo ni več časa. (Primera o modrem krojaču.) A da bo Dante res sposoben, Boga gledati z obličja v obličje, hočeta skupaj moliti k Mariji.
(V. 72: Ezav je bil — kakor pripoveduje sv. pismo. Gen. 25 — rufus, t. j. rjavolasec.)
V svoj vzor zamaknjen mož premišljevanja se lotil rad tolmača opravila in svetega je tak poučevanja:
4 »Rano, ki jo Marija zacelila, sedeča pri nogah ji krasotica je vsekala bila in zastrupila.
7 Pod to na tronu, nosi ki stopnica ga tretja, sedež svoj ima Rahela in poleg, kakor vidiš, Beatrica;
10 Saro, Rebeko, Judit, in slovela
ki babica je njemu, ki mu v boli iz prs je prošnja ,Smili se!' privrela,
13 vse te, če greš s pogledom z vrha doli, sledeč, ko jih z imenom zovem, mene, lahko uzreš, na nižji vsako poli.
16 Z vrha do tal sede hebrejske žene,
pod drugo druga, s tem deleč po sredi vse sedeže te rože razcvetene;
19 te žene, ker po vere se pogledi,
kak v Krista kdo je zrl, Raj v dvoje loči, so zid med temi stolb in lestev redi.
22 Na tej, glej, strani v roži tej cvetoči, kjer zrel vsak list, sede, ki hrepeneli so v Kristusov prihod šele bodoči ;
25 na desni, kjer v polkrogih so vrzeli, so ti, ki v Kristusa presveto lice že p r i š 1 e g a oko so vprto imeli.
28 In kot pred tabo tron nebes Kraljice, pod njo pa drugih žen vrsta velika zid tvori, od stopnice do stopnice,
31 tak zid nasproti tam je tron Krstnika, ki v pušči, v mukah ves živeč za Boga, iz dveh Pekla je let šel v čast svetnika;
34 pod njim pa drugih je mejašev vloga: Franc, Benedikt in Avguštin in tudi še drugi tam sede do kroga in kroga.
37 Sedaj Previdnosti se božji čudi, nje cilju, da z oboj'ga verozrenja enako verniki ta vrt obljudi. —
40 No vedi: polovica kjer pričenja
se nižja sedežev, na strani oboji, brez svojega sedijo zaslužen ja;
43 le s tujim, pod gotovimi pogoji; ker iz teles ti vsi bili so vzeti, preden po volji so volili svoji.
46 Da deca so, lahko spoznaš: upreti ti treba le oko v obrazke, pesni poslušati njih nežne glaske peti.
49 Spet dvomiš rekaj: molk to kaže resni; no vez, ki veže te tesno, tesneje, raztrgam jaz in rešim te iz tesni!
52 V tem carstvu, ki neznane so mu meje, ni nič slučajnega, kakor ni glada tu žalostnega ter nikake žeje:
55 v vsem, kar tu vidiš, večni zakon vlada: od pičice z njim sklada se, soglaša tu vse, kakor se s prstom prstan sklada.
58 Zato i ta-le mala deca naša,
ki tu pred čas ji domovina prava, brez vzroka druga druge ne prekaša,
61 ker Kralj, po čigar volji v taki plava ljubezni to kraljestvo in radosti, da srce več želeti nima prava,
64 ko duše vstvarja v svojih lic vedrosti, takoj tej duši več, tej manj da svita. Täk če, täk je! To bodi ti zadosti!
67 Izrečno to se v svetem pismu čita,
ko dvojčka sta za prvorojstva slavo že v materi razprla se srdita.
70 Zato je prav, da večji venca glavo
mu slave svit, komur oblil je večje svit milosti bil glavo nerjavo.
73 In täk jih nižje, višje zreš sedeče
ne zbog zaslug, no, ker jim večja mera je dana milosti, pravzrok te sreče.
76 Res, sprva, od človeštva sem izvira, zadoščala, da otet je bil iz jeze, nedolžnost je in sama staršev vera.
79 Po tej je dobi čas prišel zaveze:
in dečkom, da bi mogli v raj vzleteti, k nedolžnosti je treba bilo obreze.
82 Ko pa prišel čas milosti je sveti,
otrok brez krsta, danega od Krista, dasi nekriv, tam doli mora ždeti. —
85 A zdaj poglej v obraz, odraz ki Krista najlepši je: da, nje sijaj miline edini te vsposobi, zreti Krista.«
88 Veselja na njo lilo iz višine
je toli — od angelov je täk sijalo, ustvarjenih za let skoz te jasnine —
91 da, kar se čudežev mi prikazalo
je v raju prej, noben me bolj ni ganil, noben ni bolj Boga bil ogledalo.
94 Ljubezni sel, nekoč ki bil oznanil Mariji, zdaj, pojoč to pozdravilo, pred njo je svoja krila razprostranil.
97 Tej božji pesmi z vseh odgovorilo strani je petje blaženega dvora, z lic vseh se bolj veselje zaiskrilo.
100 »O sveti oče, s tvojega prostora,
se sklepom večnim danega ti, k meni si stopil, ker ljubav te sili, mora:
103 o, kdo je angel, to mi razodeni,
tako ki hrepeneče zre h Kraljici, v ljubezni vžgan, ko da je vesvplameni?«
106 Täk spet pozvedoväl sem po resnici
pri njem, ki večji in večji kras deli mu Marija, kakor solnce jutranjici.
109 In on: »Odločnost, ljubkost um krasi mu vsa, ki le more duši biti v diko al angelu; in nas to vsak želi mu;
112 ker on prinesel palme je mladiko Mariji, ko je Sin po nje besedi mesa vzel nase breme preveliko.
115 A zdaj z očmi besedam mojim sledi! Glej gori tega carstva velikaše, pobožnosti, pravice carstva, gledi!
118 Tam dva, nad druge vse plemenitaše presrečna, ker najbližja Cesarici, glej, dve sta korenini rože naše.
121 Le-ta, ki tron ima na Nje levici,
je otec, čigar golt od sle prevzeti še grenko občuti človek na jezici;
.124 na desni moreš Cerkve otca zreti
iz davnih dni, ki Krist mu ključe izročil za bivanje v tem rajskolepem cveti;
127 a ta, ki, preden se s sveta je ločil, vse solze zrl je lepe Zaročnice, ki s sulico si Krist jo je zaročil,
130 sedi ob njem; tik prvega stolice
vodnik je množice, hranjene z mano, uporne, nehvaležne hranjenice.
133 Nasproti Petru zreš na tronu Ano: vsa blažena strmi v oči Marijne, ne trene svojih z nje, pojoč hozano.
136 Nasproti otcu, glej, velerodbine
Lucijo, ki od nje gospa prišla je, ko meril si z očmi breznä temine. —
139 Ker pa tvoj čas beži, ki slika snä je,
končam naj, kot krojač stori to pravi, ki suknjo umeri, kolikor suknä je.
142 Upriva torej pogled k Praljubavi: ti v njo pronikniti se osokoli po možnosti, ob toliki bleščavi.
145 In ela ne pojde pot nazaj in doli,
ko mislil bi, da v vis se pno peroti, za milost tolikšno zdaj prosi, moli,
148 za milost pri Zavetnici mogoti;
zato za mano moli z dušo vneto, srce od ustnic daleč naj ne bo ti!«
151 In s to-le je pričel molitvo sveto:
PROSVETNIDEL
1	Cour des Metiers
2	Theäh*
3	öibliottieque i Artistes. Decorateurs 4-' Stand Landowski' 4" Architecture 3 Douce Prance
6	Les 4 Tours
7	Galerie Prancalse
8	Galerie5£lran9eres
9	Fontaine Lalique
10	Pavillon Lalique
11	fievue'Artef Decoration
12	Maison Fontaine
13	ArfContemporain
14	Region de Nancy 15Lyon-5tö-ienne
16	Roubaix-Tourcoing
17	Mulhouse
"fö Arts appliques
19	Höfel du Collech'onneur
20	Galerie Franca ise
21	Sections Oranoöres
22	La Pierre Le Öoiv Le Mctal
La Ceramique-Le Veira
22	Maison Luce 2?" Bar
22~Arr-Goutef Beaute-22~Röli»erie
23	Sections Eb-angeres
24	Arfisfes Francais
25	PaKo de Bernard-Sculpfeur 25 — Baudoin - Fresques
27	— Öouchard-Staluaire
28	Maison demorifable 2S Manu f. Naf.deTabacs
KD.
28"les Matariaux Reunij 28"Bar
29	Attractions
30	d? "COistau Bleu
31	Cantine
32	Attractions
33	Restaurant
34	Pob'ce -Pomp/en -Secoors
35	Cerde de la Presse
36	Diamantaires
37	Manuf Nat. de Sevres
38	La riaison de Blanc
39	Le Louvre
40	Les Galerie* Lafayette
41	Atelier Goldsctieider
42	Editions eres et C'*
43	Manuf. ft*de Copenhaoue
44	Place Clichy
45	Christof*! et Baccarat
46	Ganterie de Grenoble
47	Pn'nFemps
4« BWILLOM POMOrt|
50	Boutiques ^rancaises
51	L'Artisanat
52	Baraques SJ Vitraux
58	Village du Jouet
59	Moyens de Transport
60	Attractions
Gl	Boutique» du Pont Alex it,
SL. 20. RAZSTAVA DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU. NAČRT 1.
zvezana z vrtom, visoka drevesa naj bi rastla kar skozi verande, v katerih bi bile zato puščene primerno velike luknje. Tik ob Porte d'honneur (med veliko in malo palačo) je paviljon turistike in požarne brambe (sl. 6); bizaren je pri njem stolp, ki obstoji iz dveh križajočih se ploskev, vrh kojih je prizma, namenjena za uro. — Britanskemu paviljonu gleda nasproti japonski, za tem se pa vrste avstrijski, republike Monaco, švedski, poljski, nizozemski in češkoslovaški. Vzporedno z japonskim in nasproti italijanskemu stoji belgijski paviljon. Vse drugo tu je pa francosko. Med temi francoskimi paviljoni pa vzbuja največ pozornosti modni, ki je samo par ur dnevno dostopen brez posebne vstopnine, dalje oni francoskih arhitektov predvsem radi lepo urejenega vrtička in v ozadju dvojni paviljon pariškega mesta.
Grand Palais ima dvoje nadstropij. V njegovi osi so ogromni reprezentativni prostori
N
RAZSTAVA DEKORATIVNIH UMETNOSTI IN MODERNIH INDUSTRIJ 1925 V PARIZU.
ARH. IVAN VURNIK.
ameščena je v zapadnem delu mesta, na Place des Invalides, ob obeh obrežjih Seine in v Grand Palaisu. Naš pregledni situacij ski načrt kaže v enem delu razporeditev paviljonov na Place des Invalides (sl. 20), v drugem pa desno obrežje Seine z Grand Palaisom (sl. 21). Oba dela pa si moramo misliti sestavljena tako, da stojita drug proti drugemu pravokotno. Nekako tri petine razstavnega prostora so določene za francoske izdelke, dve pa za inozemske. Ce gledamo prvi naš načrt, je leva stran in vsa sredina, t. j. tri vrste paviljonov skoro samo francoskih, krajna desna vrsta s pripadajočimi prečnimi paviljoni pa je dodeljena ino-zemcem. Izložbe na mostu Aleksandra III. so francoske. Popolnoma tik reke so na obeh obrežjih zabavališča in gostilne — na levem obrežju francoske, na desnem pa raznih inozemskih držav. Če stopimo čez most na desni breg, imamo na levi najprej paviljon Velike Britanije, poleg njega je Italija, za njima pa slede v prvem redu Turčija, Danska, Grška in Švica, v drugem pa Rusija, dva francoska pavilijona, Jugoslavija, Španija in Luksem-burška. V parku ob Grand Palaisu je nekaj manjših, večinoma časnikarskih paviljonov. Najzanimivejši med njimi stoji popolnoma v ozadju, tik ob veliki palači, in predstavlja, kako naj bi se gradile moderne hiše, da bi bile bolj zračne. Hiša naj bi bila organsko
59 Transporh ffl Attractions 61 Soutiques S Jspon 65 Autriche
64	Monaco
65	SuEde 65 Poloone 65 Pays Bas 68 Tdieco-Jlovaqu ® Provence
70	Franche-Comtg
71	Berry U CJosNortnand
73	riaison Ringet
74	Limo^ei
75	Bel^que
76	Grande Bretagne 75 Turquie
79	Dänemark
80	P3v°"t1ellenique Sl Suisse
82	Cent-Tel-Thomson-Ii
83	Italic
M Republiques Soviehques 85 Federation des Artistes
85	Maison Bernheim
86	Yougo-Slav'e
87	Espagne
88	Luxembourg
89	Poifcs-fe/evrjp/ies Te/efl
90	fcriT de la Sbjiotliequf de Reims
91	5ainte Marie-aun-Mines SL'	Office national du Vm 9}	Marbres du Languedgc 91	Ville de Paris
95 Revue des Annales % Maisons Morance el Corceliet $ Artisans de Paris
98	Mausdee auxMorts
de Champagne
99	SfR'fAsturienne
100	Gaj de Paris
101	Alpes Maritimes
102	Rp/ue Femina
103	La Mode
101 L'Iilustration
105	" La Macro'aque
106	Tourisme
107	L'Intransigeant X« Le Monde Illustre
109	La Renaissance
110	Anc-Elfves de I tcole
des Ar+s Decoratifs Maison Savary "L'Esprit riouVeau Pavillon deM.Leridon Comn>is$ar/af Generg/ Maison Fontanis Le home du Jour Oratcire Alsacien L'Art en Alsace Pavillon Alsacien Village Francas Maison Picha Restaurant _ Maison Garde 122" Maison de Öreta9ne
123	liorticulture
124	Afrique du Mord 128 SouK Tunisien
125	Afrique Occ leFranc 129 Diorama Marocain (26 Indo-Chine	'30 Penictie Restaurant 127 Pavillon Colonial '31 Pänicheflestaurant
1 * 1 CranaL
9alaii)
ss

243
SL. 21. RAZSTAVA DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU. NAČRT 2.
16*
prosti; tisti del palače, ki je obrnjen proti reki Seine-i, je dodeljen inozemcem, drugi obrnjen proti mestu, pa francoskim izdelkom.
Cilj v glavni osi razstave je skupina poslopij (gledišča in knjižnice z vencem razstavnih prostorov in dvoriščem v srecli); spredaj pred to skupino pa je svetlobna fon-tana. Vse te objekte vidite v našem načrtu pod številkami 2—4 (si. 20).
Utrudljiva enoličnost v razporeditvi paviljonov je večkrat prekinjena z razglednimi stolpi, ki služijo spodaj kot restavracije, zgoraj pa predvsem v svrho glasbenih prireditev in večerne razsvetljave. V enem teh stolpov imajo umeščen radio, ki posreduje kako arijo, v drugem so pa godci, ki jo spremljajo s fanfarami. V celem je takih razglednih stolpov četvero; vidijo se na priloženih, iz višine povzetih dveh slikah (14 in 16). Zanimivo je tudi to, kako se glavna dohodna cesta včasih zoži, nato pa zopet širi; kako je sredi nje postavljena skupina dveh paviljonov, zvezana z ogromnimi motivi indijskih vaz, in zopet nekoliko bližje Seine je popolnoma v orientalskem čuvstvo-vanju izvedena krasna vrtna arhitektura.
Priložene slike so izbrane tako, da si je mogoče ustvariti približno zunanjo sliko te razstave. Zato je najprej potreben pregleden tloris; kako pa objekti v tem tlorisu izgledajo, je mogoče zasledovati na obeh slikah, posnetih iz višine (14 in 16). Nato je pokazan en portal in za njim eden že omenjenih razglednih stolpov. Kako izgledajo skupni paviljoni, kjer so razstavljalci (francoski) drug poleg drugega, kaže slika štev. 15. Kakšna je pravkar omenjena vrtna arhitektura ob glavni dohodni cesti, je videti na sliki št. 13. Eden privatnih paviljonov nekega knjižnega založništva je podan pod štev. 12. Nadaljnje slike kažejo paviljone slovanskih držav: Jugoslavije, Češke, Rusije in Poljske. Poleg tega pa vidimo v prilogi še par slik, ki kažejo, kako izgledajo nekateri drugi zanimivejši paviljoni, n. pr. angleški, danski, nizozemski. Pridejana je tudi reprodukcija enega dela ogromnega spomenika, ki ga je razstavil kipar Landowski, ki je, če sem prav poučen, Poljak. (SI. 11.) Spomenik je razstavljen v enem glavnih prostorov vse razstave, v tistem delu, ki je med glediščem in knjižnico. V nekako 16 metrov dolgi dvorani so vse štiri stene izpolnjene s plastiko. Na eni dolgi steni je Kristus na križu, ob križu pa so v vodoravnih pasovih trpeči rodovi — podobno kot imamo problem ploskovne delitve rešen pri Egipčanih, kjer je kralj ogromna figura, pred njim pa mali podlož-niki. Tej plastiki nasproti je prav tako velika, ki predstavlja genija, na eni ožjih sten je predstavljen heroj, na drugi pa »solnčna pesem« — sveti Frančišek in sveta Klara. Zaradi velike preprostosti in res krepko, a enostavno izraženega čuvstva zamaknjenosti bi bila bas ta poslednja skupina
najboljša, medtem ko je v vsem ostalem mnogo poze. — Krasen je razgled na razstavo ponoči, ko so vsi paviljoni razsvetljeni, ko sije jo vse križem žarometi, ko so vsa zabavališča ob Seine-i v girlandah lampi-jonov, ko od vseh mostov brizga voda v reko in se v njenih kapljali prelivajo mavrične barve žarometov, ko sredi reke postavljene svetlobne fontane v največjem izobilju brizgajo vodo navzgor itd. itd.; takih svetlobnih efektov je brez števila.
Z ozirom na celotni zunanji vtis se more reči, da je razstava naravnost prenasičena z vsemi mogočimi iznajdljivostmi, ki morejo stopnjevati efekt. Tu niso štedili ne z denarjem ne z delom ... Tudi zanimanja zanjo je bilo v Parizu mnogo. V poletnih mesecih je bilo v nedeljah po rA milijona ljudi notri. Premožnejše ljudi si videl, da so se dali voziti v foteljih po razstavi. Ker je bilo treba samo za enkraten ogled najmanj en teden časa, dnevno vsaj po šest ur, so se dobile karte za celodnevno uporabo stolov.
Tako na zunaj!
# # #
Na znotraj — v svojem bistvu — je pa bila stvar precej drugačna. Pri vsej obilici razstavljenega materiala se je videlo zelo zelo malo res novega in svežega, tako da se človek povsem upravičeno vprašuje: kaj pa je prav za prav moderna dekorativna umetnost, ali spada vse to, kar se tu vidi, na to razstavo? Ali sploh obstoji že ta umetnost? — Rekli so: orientalcem in kolonijam se da koncesija, da razstavijo lahko tudi svojo nacionalno umetnost, ker še nimajo tako razvite kulture, da bi mogli nastopiti z modernimi stvaritvami. Med države s to koncesijo je bila šteta seveda tudi naša država. Jaz za svojo osebo bi se upal trditi, da sem našel v starih delih teh še »divjih« narodov mnogo več življenja in več pobude za lastno ustvarjanje, kot v vsem, lahko rečem, onemoglem hrepenenju zapadne kulture.
Če mislim n. pr. na Francoze! Vsa francoska moderna umetnostna kultura ima svoj vrhunec v modi. V iznajdljivosti na tem polju so res še vedno prvi; a moda ni umetnost, ki ostane. To je umetnost od danes do jutri. V paviljonu pariškega mesta sem opazoval ljudi, ki so postajali pred izložbo mode, kakršna je bila pred 20—30 leti. Vsi so se smejali, kot da bi gledali kdo zna kako budalo. In vendar je bila tista moda svoj čas prav tako na višku kot je današnja danes. — In če mislim na francoske izdelke stanovanjske opreme, obednic, spalnic, knjižnic itd. — bogate so, tehnično kar najpopolneje izdelane, večkrat so upoštevani najtanjši oziri na udobnost, a v vsej množici teh prostorov bi mogel reči samo o treh — mogoče petih —, da je šel njih ustvaritelj preko običajne mere. Človeku se zdi, kot da bi Francozi razen za modo ne
SL. 9. NOTRANJOST POLJSKEGA PAVILJONA.
SL. 11. P. LANDOWSKI: KRISTOVA STENA
SL. 10. ANGLEŠKI PAVILJON.
SL. 12. PAVILJON »G. CRES ET Cie.«

imeli lastne krepke življenjske moči. V dekorativnih delih se jim na vsak korak vidi, kako neposredno izbirajo iz indijske in tudi afriške zakladnice. Aleksandrov most je po vsej svoji dolžini za razstavo opremljen z dvema indijskima grebenoma. Dekor nekega drugega mostu na razstavi je docela vzet iz Indije. Indijske vaze stoje naravnost izzivajoče sredi glavne dohodne ceste. A7rtna arhitektura ob obeh straneh glavnega dohoda, malo nižje od vaz, je tudi brez posebne težave povzeta iz indijske kulture.
Oficielna arhitektura razstavnega odbora, v kateri so izvršeni razgledni stolpi, glavna skupina na cilju in razni vhodi, ne pozna mnogo ambicije. Kar pa mora vsakemu im-ponirati, je preglednost celotne ureditve. Orientacija je na razstavi sijajno izvedena. A neprebavljeni eklekticizem iz orienta pa večkrat naravnost odbija.
ja.	jf.	J/,
-7V-	-7V"	W	»
Kako so se predstavili drugi narodi?
Ti so nastopili najprej vsak s svojim paviljonom. Ta naj bi predstavljal tipično stran njihovega hotenja. Namen paviljonov je predvsem reklamnega značaja, zato so tudi skušali posamezni projektanti, da jim dajo tako obliko, ki bo kar najbolj značilna za njihov narod1.
Poglejmo najpreprostejši paviljon te vrste: danski (si. 8). Čisto navaden kubus, iz katerega so izrezane ob oglih štiri prizme; zidan iz opeke tako, da se skladi krepko poznajo. V paviljonu je samo en glavni prostor, brez vsake opreme razen stenske slikarije — in štirje majhni v oglih, tam kjer so izrezane iz kubusa prizme — za tajništvo. Paviljon bije v oči vsakomur, tako da ga ne bo izlepa pozabil, kljub temu da, če ga pogleda znotraj, ne vidi razen par zanimivih železnih vrat v njem sploh ničesar omembe vrednega. — Svojemu namenu pa popolnoma odgovarja — namreč reklami. Za svojo dekorativno umetnost je našla Danska v Grand Palaisu toliko prostora, da se je tam mogla clovoljno predstaviti. — Poleg danskega stoječi turški paviljon je navaden bazar turških preprog, vezenin in filigranskih izdelkov — ta seveda ne pomeni nič. Švica ima v svojem paviljonu samo reklamo za turistiko in prodajo voznih kart. — Tudi španski paviljon je zelo slabotno delo; v njem ima človek občutek, da je vse samo refleks mavriške kulture —- le nič španskega. — Zelo dostojno se je postavila Velika Britanija, dasi tudi v njenem paviljonu ni najti mnogo, kar bi netilo upanje na krepek razmah dekorativne kulture v bodočnosti; — kot da bi živela Anglija le od svoje prošlosti in deloma tudi od Indije. To je čutiti že v zunanjosti njenega paviljona (si. 10). Zanimivo je, da ima Britanija razstavljenih toliko del cerkvene umetnosti. — Cerkvena u m e t n o s t je tudi sicer pre-
cej krepko zastopana na tej razstavi. Tako imamo poseben paviljon samih paramentov; poseben paviljon, v katerem je pretežna večina oken cerkvenih; najboljši del belgijskega paviljona je kapelica; v okviru francoske naselbine (ob Seini) je cerkvica, ki pa ni našla posebno sposobnega mojstra. Tudi sicer je ta panoga dekorativne kulture pogosto vpletena med razstavne prostore stanovanjskega namena; tako imajo n. pr. Poljaki zelo lepa dela te kulture. Mi Slovenci, ki imamo v moderni dekorativni umetnosti nekaj paramentov, ki bi jih brez sramote mogli postaviti poleg v Parizu razstavljenih, nismo smeli tega tja spraviti — pa mar ne zato, ker je bilo tudi vse ostalo, kar so nam tam razstavili, samo v naše ponižanje.
Italija ! Zunanjost njenega paviljona je tako konvencionalna kakor so v Rimu danes konvencionalne vse moderne državne zgradbe. Notranjost paviljona je bogata, a nič več. Kar ostane od italijanske moderne umetnosti človeku na tej razstavi v spominu, so futu-ristični plakati in gledališka umetnost. Zlasti te poslednje mu ne bo lahko pozabiti.
Avstrijo je najkrepkeje zastopal v Parizu Josef Hoffmann, prof. dunajske obrtne šole, dalje Wiener Werkstätte, ki dela vse v njegovem duhu in končno še razstava že imenovane obrtne šole; razstava te šole kaže od vseh šolskih razstav, vštevši vse pariške, a izvzemši poljsko, največ svežosti in največ ambicij v moderni dekorativni umetnosti. Razstava pariške šole lepih umetnosti človeka naravnost preseneti po svoji plehkosti. Vesel pa je stremljenja, ki diha iz študij poljskih mladih u m e t n i k o v.
Z velikim veseljem in užitkom gleda človek nizozemski paviljon (si. 7). Pred paviljonom tolmun, ograjen v obliki vrta; v vrtni ograji nad vse zanimiva namestitev zastave. Nad nizkimi stenami visoka streha v »štuka dva« (zgornji del strehe je ločen od1 spodnjega po nekakih lukarnah), zadnja stran paviljona je zidana iz surove opeke in izzveni zgoraj v dimnike kamina. Opeka cele zadnje stene je zložena tako, da Vam da celo pokrajinsko sliko (morje). In znotraj! Cele ure bi človek sedel in občudoval tistih malo kosov oprave. Tu človek res čuti, da živi v tem delu krepko življenje. Kaj so nešteti interieurji te razstave v primeri s samoraslostjo, ki zveni v tem prostoru. Nizozemskega paviljona duševno zdrav človek ne bo pozabil.
Po sosedstvu, a tudi po umetniški ambiciji stoji z nizozemskim vzporedno poljski paviljon (si. 3). Tudi ta paviljon reprezentira svoj narod, sam, brez vsake nepotrebne navlake v svoji notranjosti. Paviljon je razdeljen v dva dela, v majhen atrium s pokritim hodnikom ob treh straneh in dekorativno soho sredi njega, na četrti strani je pa vhod v reprezentativni prostor. Stene atrija so preprosto poslikane na presno, ob njih so postav-
SL. 13. RAZSTAVA DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU.
E^po/rtion de/ Qrj/ .DecörfcrKf/*
.. DECpR :n.ORflL «es JflRDjNS
SL. 15. RAZSTAVA DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU.
SL. 14. POGLED NA RAZSTAVO DEKORATIVNIH UMETNOSTI L'ESPLANADE DES INVALIDES.
SL. 16. POGLED NA RAZSTAVO DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU Z ALEKSANDROVIM MOSTOM.
ljene preproste klopi. Reprezentativna dvorana je poslikana bolj bogato s tipičnimi motivi in ima zgornjo svetlobo; vsa oprava pa obstoji iz bolje obdelanih klopi. Kot spomenik, ki naj zastopa poljsko sodobno kulturo v tem zboru narodov, stoji poljski paviljon popolnoma na svojem mestu — od vsake strani je zanimiv. Svojo dekorativno umetnost so pa izložili Poljaki v Grand Palaisu. Kdor je hodil po glavnem hodniku, ki vodi skozi palačo v pritličju navpično na glavno os, so ga vedno spremljale poljske jaslice, ki so bile nameščene nad stranskim izhodom. V neposredni bližini teh jaslic je bila izložba.
V	njej si videl krasne svilene vezenine, opremo kmečkih hiš v modelih, študije umetniškega naraščaja, vsega v tolikem izobilju in toliki pestrosti, da si čutil globino resničnega umetniškega čuvstvovanja, ki živi v tem narodu. Na tej razstavi, kot v Florenzi na mednarodni knjižni razstavi, stoje Poljaki popolnoma v ospredju.
Impozantni so tudi Cehi. Njihova industrija, obogačena z elementi dekorativne umetnosti, je tako vsestranska in tako na višku, da se more meriti z vsemi zapadno-evropskimi. Njihov paviljon, poudarjen z rdečim stebrom iz osteklenjenih plošč, vrh njega zlat genij, pod njim velik kamen s češkim grbom, opozarja od mnogih mest bližnje okolice tako vidno nase, da ga ne moreš ne prezreti, ne izgubiti iz spomina. Paviljon ima v pritličju steklene vitrine, napolnjene z naravnost sijajnimi izdelki češke industrije.
V	prvem nadstropju pa je reprezentativna dvorana, presenetljivo bogata po fini obde-lanosti sten, stropa in mobilij. Ne mogel bi trditi, da so Čehi v isti meri umetniški narod kot n. pr. Poljaki, a v industriji in v krepkem poudarku svojega lastnega hotenja se na tej razstavi zelo uspešno merijo z vsemi drugimi narodi (si. 2).
Rusi! Novejša ruska umetniška kultura je povsem futuristična — vsaj na razstavi se je tako predstavila. Kakor je njihova sedanja državna ureditev popolno nasprotje tradicionalnih državnih uprav, prav tako se zdi, so šiloma zlomili vso prejšnjo umetniško kulturo in postavili namesto nje nasprotje. Edina država, ki ima futuristično zgrajen paviljon, je ruska (si. 4). Paviljon je sestavljen iz dveh enonadstropnih delov, ki sta v sredi zvezana po nižjem samo pritličnem prostoru. Streha tega pritličnega prostora je obenem gornji podest dveh stopnišč, ki vodita od gornje in spodnje strani ceste. Streha nad stopniščem je nameščena tako, kakor da bi si postavili več knjig po dve in dve v nasprotje in odprli enkrat platnico ene knjige, potem pa zopet platnico druge. Med križno stoječimi platnicami (si. 4) je pa odprt prostor, skozi katerega prosto dežuje. Taka streha more imeti zgolj dekorativen pomen. Okna nadomeščajo na nekaterih mestih stavbo steno popolnoma; ob paviljonu je ogrodje
nekakega stolpa, v katerega notranjosti so poševno, analogno konstrukciji, vložene trikotne ploskve. Paviljon je deloma sivo, deloma črno in rdeče pleskan; to vedno tako, kakor zahteva poživitev objekta. Razstavljene stvari je mogoče na prvi pogled deliti v dva dela: v sovjetske, t. j. v futuristične, in v folkloristične. Ta slednji del obsega po največ zbirke iz azijske Rusije; fotografije arhitektonskih kultur kažejo naravnost sijajne stvari, v ostalem je pa največ vezenin. —-Futuristični del kaže povsod Lenina v najrazličnejših napisih, slikah in oblikah. Obsežna je njihova moderna knjižna razstava. V šolske izdelke njihovih študij moderne arhitekture se je toliko težje vmisliti, ker jim manjka vsak zmisel za formalno stran izvršitve. Vsekakor pa je ruska razstava brez primere zanimivejša in večja po duševnem bogastvu kot naša.
Naš paviljon v vsej svoji celoti pač spada v okvir razstave; to vsaj v toliko, v kolikor ne vzbuja neprijetne pozornosti. Manjka mu pa tega, kar imajo vsi dobri paviljoni — namreč: individualnosti. — Njegove slike ne dobiš nikjer v nobeni trgovini. Ko sem se zanimal, kje bi jih bilo dobiti, so mi rekli, da je njegova lega taka, da ga ni mogoče fotografirati, ker je ves v zelenju. To je res, da je v zelenju, a so tudi vsi drugi razen tistih štirih, ki stoje ob glavnem trgu poleg častnega vhoda, prav tako v zelenju. Dejstvo je, da je tako neinteresantno obdelan, da razen portala ni na njegovi zunanjosti niti ene stvari, ki bi mogla vzbujati pozornost. A tudi portal je sama revščina, brez vsake ambicije, ker je njegov motiv direktno posnet po podobnih starejših. Arhitekt našega paviljona je bil ali umetniški popolnoma nedozorel, ali pa je porabil več časa na svojih potih v zvezi s pripravami za paviljon, kakor z načrti zanj. Človeka boli, ko mora reči, da nam ni storil prav nobene krivice človek, ki je v oceni te pariške razstave v reviji »Deutsche Kunst und Decoration«, oktobrski zvezek 1925, zapisal na koncu odstavka, kjer govori o udeležbi posameznih držav, nazadnje o naši udeležbi samo tele besede: »Vom Balkan nichts«. V francoskih listih našo razstavo pač omenjajo v prilično prav toliko vrstah kot n. pr. špansko — a zmisel teh vrst so same besede, ki ne povedo ničesar. Kratka vsebina razprave, ki so jo naprosili pri znanem pariškem estetu Karlu Milletu, je pisana z mojstrsko spretnostjo, s tako finimi rokavicami, kot znajo to res samo Francozi — nje jedro pa je: državo SHS zastopajo edino Hrvatje s svojimi nacionalnimi kostumi. Srbe opravičuje s tem, da so imeli v zadnjih desetletjih samo vojske, sedaj pa imajo skrb za pozidavo Belgrada, o Slovencih pa pravi, da smo industrijski narod.
Ureditev naše razstave je naslednja. Paviljon obstoji v pritličju iz enega razstavnega prostora (si. 1), iz dvojnega stopnišča —
enega za navzgor, drugega za navzdol — in v I. nadstr. iz dvorane nad pritličnim razstavnim prostorom. Ob stenah teh razstavnih prostorov so razstavljene vitrine, v katerih so z veliko spretnostjo in čutom za slikovitost barv razstavljene vezenine, največ hrvaških, a nekoliko tudi srbskih narodnih odel. Tudi nekaj lepše opremljenih knjig je v nekaterih manjših vitrinah. Kakor že rečeno: najboljše iz naše razstave so vezenine, izvršene po nacionalnih motivih, ker kažejo res neko nacionalno' individualnost. — Povsem brezpomembno pa je bilo razstavljati razne figure v glini in lesu, ki so nastale vidno pod tujimi vplivi. Neki mlad hrvaški kipar je n. pr. pokazal, da je študiral pred kratkim še na dunajski obrtni šoli, kjer se zelo goji drobna plastika, prevlečena s ste-klenino — vsi nemški časopisi so je bili včasih polni. Če ta fant razstavi tako svoje delce, je to sicer res njegovo delce, a vendar ostane še vedno popoln plod nemške kulture. Po moji sodbi tako delo nikakor ne spada na našo reprezentativno «razstavo, ker prvič ni samo na sebi nič novega, drugič je pa to popolnoma tuja kultura. Dalje ne razumem, kako je bilo mogoče izložiti v posebni vitrini list, popisan s črnim tušem in zlatom, poleg pa postaviti takoj angleški vzorec v manjši obliki, da se vidi, s koliko veščostjo je pisec zmogel posneti pisavo izvirnika. Boga mi, saj je pisava angleških manuskriptov raznih dokumentov in spomenic res krasna, a kako nas more ugodno kvalificirati pred Angleži razstavljanje naših posnetkov njihove kulture, mi je res nepojmljivo! In poleg tega je v isti vitrini Še cela škatla Penkala-peresnikov z naravnost ogabno varovalno znamko »Kibitza«! Kako bi naj do ušes ne zardel, ko je angleški poročevalec stal pred to kulturno spako, — to mi pošten človek povej!
Stopimo vGrandPalais — tam imamo na dVeh mestih razstavljeno svojo kulturno revščino. V pritličju pridemo preko turškega bazarja v večji prostor (glej sliko 17), ki ima v svojih stenah vitrine, v katerih ne vidiš mnogo novega, če ti je še to v spominu, kar si videl že v našem paviljonu. Nekatere so izpolnjene samo s sarajevskim ali pa pirot-skim tepihom, ki je razsvetljen od obeh strani s primernim številom žarnic. Strop je rešen z enostavno futuristično gesto, kakršnih si že vajen, če si bil kdaj na Nemškem. — In naša razstava gledališke umetnosti ! Stopimo iz pravkar opisanega prostora na levo v hodnik, ki je še dosti zanimivo rešen — a v lukarnah, v katere so umeščene gledališke scenerije — vidiš razen nekaj hrvaških izjem, ki so tipično nacionalnega značaja (v izrabljanju nacionalnih motivov namreč), samo nemško gledališko umetnost. Vzemi v roke nekaj letnikov »Deutsche Kunst und Decoration«, pa vidiš vse vzorce za to. Čemu je vse to tam razstavljeno! Da
se nam tujci roga jo! — Domislim se zopet M i 11 e t a in njegove recenzije. V zelo spretno zaviti formi pravi o nas: »Včasih izhajajo (SHS) z domačimi motivi, drugič zopet krenejo v smeri kake tuje kulture.« To je sicer zasluženo, a klavrno izpričevalo naše kulturne moči.
Sedaj pa poglejmo v I. nadstropje — kjer je tako zvana slovenska soba. Za vrvjo stoječi vidimo iz hodnika v oddeljeno celico, kjer stoji postelja z baldahinom, priposteljna omarica, omara za obleko, skrinja in v ospredju nekaj slabo razloženih blazin. Čipke ne vidiš od blizu nobene. Vsa ureditev je tako skromna, da komaj najdeš med neštetimi sobnimi opremami na vsej razstavi eno, ki bi bila na isti stopnji. — To se je res reklo »sovo v Atene pošiljati« in še tako nebogljeno! Kdor si hoče na tej razstavi ogledati čipke, jih vidi na češki razstavi, ali pa na švicarski ali na francoski! Edino dobro je to, da je ta »slovenska soba« nameščena na nekem prehodu, kamor zaide razmeroma malo ljudi. Poleg nje je avstrijski prostor, v katerem so razstavljene gledališke scenerije; ta je bil pa v avgustu vedno tako temen, da si komaj našel skozi; pred njo pa je Kolumbija, ki tudi ni preglasna.
Preostane nam še, da si ogledamo dve celici v inozemskem paviljonu (tloris št. 21), ki sta tudi prepuščeni naši razstavi. V njih so večinoma arhitekture. — Meštrovičev mavzolej, modeli seljaških hiš, de facto francoski in nemški načrti za ureditev Belgrada in nekaj pokrajinskih slik. — Od vseh, ki so imeli pri formalnem urejevanju te razstave kaj opravka, zasluži največ priznanja tisti, ki je urejeval vitrine. Ta se je moral res potruditi, da je iz te šare vsaj za oko nekaj sestavil, vsi drugi, posebno pa slovensko umetniško zastopstvo, nimajo prav ničesar pokazati, kar bi bilo vredno teh žrtev, ki jih je država žrtvovala za to predstavo. — Če mislim nazaj, kaj mi je najbolj ugajalo na vsej naši prireditvi, bi rekel: tisti mnogi veliki zlati napisi, pisani v nekakem bizantinskem slogu, ko sem poslušal, kako so jih ljudje glasno čitali. Ti so brez dvoma vzbujali največ pozornosti na obstoj naše države. Toliko milijonov ljudi, ki je obiskalo razstavo, je bralo naše ime! A to bi si država lahko kupila tudi ceneje.
Ji.
W	-A"
Kje je krivda tega našega ponesrečenega podvzetja! Dejstvo je, da je vsa naša umetniška kultura, — tu mislim tisto kulturo, ki smo si jo mi doslej sami ustvarili, ki je plod naše duše, ki ni izposojena od tujcev, — da je vsa ta kultura zelo majhna. Saj je pretežna večina našega razumništva — in to velj a za vse tri brate — orientirana v umetniškem oziru po tujih vzorih. Srbi po francoskih, Hrvatje in Slovenci po Nemcih. Dokler pa ne bomo prinesli mi svojih lastnih sadov,
dokler naše delo ne bo obogatitev splošne človeške kulture in ne samo pomnožitev njena, toliko časa bo naša umetnost samo kot vsakdanji kruh, ki ga sproti napečemo in sproti izničujemo. Šele takrat, ko bomo hodili popolnoma svojo pot, ko bomo peli pesem, prepojeno z našo dušo (mislim tu upodabljajoči umetnosti), z našim življenjem, takrat bo postal kulturni svet tudi na nas pozoren. Dokler smo pa samo posnemavci tujih besed in nismo ne v industriji, ne v trgovini do-rastli, nam je zastonj iskati v tujini kakega resnega vpoštevanja.
Drugi vzrok našega neuspeha pa se mi vidi v tem, da se je izročila izvedba pretežne večine umetniškega dela na ureditvi te razstave za tako delo nedoraslim ljudem in ljudem, ki niso čutili absolutno nobene odgovornosti pri tem delu, ljudem, ki so hoteli za vsako ceno zopet enkrat v Pariz.
Če bi se bilo pa naložilo to breme na osebno odgovornost ambicioznega in res sposobnega umetnika, ki bi se zavedal, da s tem, če doživi narod v tujini sramoto, tudi on za vedno pade, bi bila stvar brez dvoma drugačna.
NALOGE IN METODE LITERARNE ZGODOVINE.
J. KELEMINA. IV.
Posamezno pesnitev je treba uvrstiti pod splošnejše pojme, in sicer stoji vsak umotvor v dvojnem spoju: namreč z drugimi pesnitvami istega pesnika in s tujimi pesnitvami iste vrste. Beneški trgovec je Shakespearjeva drama, pa tudi — sama zase — pravljična drama. Pravljična drama je spet historičen pojem, kar pomeni epizodo v razvoju angleške in tudi svetovne literature. Obenem je pa tudi pojem poetike kot možna stilistična oblika drame. Tako je tudi Shakespearjeva drama — ako jo smatramo kot celoto — literarno zgodovinski pojem, ali pa — kot določen in ustaljen tip svetske literature — pojem poetike.
Metodičnih vprašanj poetike13 se hočemo tukaj le na kratko dotekniti, zato da dobimo zaključek k razpravi o študiju posameznega pesniškega dela. Poetika postopa po istih načelih kot estetska interpretacija umotvora. Ta postavi posamezno delo v vrsto njegovih bratov. V umetniški obliki drame
13 Poetika kot nauk o umetnosti, R. Lehmann, München 1919, 2. izd. — Na psihološki podlagi: R. Müller - Freienfels, Poetik (Aus Natur und
Geisteswelt, 460); H. Roet-teken, Poetik I, 1902. Na zgodovinski podlagi: Wolff, Poetik. Die Gesetze der Poesie in ihrer geschichtlichen Entwicklung. Oldenburg & Leipzig, 1899^ Bruchmann, Poetik. Naturlehre der Dichtung. Berlin, 1898.
in tragedije ali komedije ugleda podane količine, s katerimi je treba računati. Iz primerjanja najznamenitejših zastopnikov vsake vrste hoče dobiti pravila in zakone, po katerih je treba meriti vsak posamezni umotvor. Narobe pa poetika skuša šele ugotoviti v posameznih delih to, kar je za razne vrste tipično. Njen cilj je določitev gotovih tipov in oblik ter organskih zakonov, ki vladajo v njih in jih določujejo. Iz velikega števila odobrenih tipov skuša izvajati pravila in zakone, ki naj veljajo za vsak produkt. Skratka, poetika hoče biti objektivni nauk o pesništvu in pesnitvah. Metoda, ki jo uporabljamo pri preiskovanju bistva in oblik poezije, more biti v današnjih časih samo empirsko-induk-tivna. Naloga obstoji v tem, da se zbero na širokem področju zgledi pesniškega udejstvo-vanja, da se po njih skupnih ali protivnih znakih abstrahirajo pravila in tipi pesniškega ustvarjanja. Spekulativna metoda, ki je skušala izvajati pesniške vrste in tipe z nekakih vrhnjih načel, se smatra kot premagano stališče. O normativni metodi velja to, kar pravi Lessing v Laokoonii: »Razglabljanje o umetnosti zgolj na podlagi splošnih pojmov dovede do samovoljnih trditev, ki jih kritik potem v svojo sramoto lahko najde v prvem umotvoru opovržene. Kar so umetniki storili, naj me uči, kaj naj umetniki vobče store.« Treba je povrh še pomisliti, da so tudi tako zvana apriorna načela osnovana na podanih dejstvih — in narobe seveda: da tudi pri objektivnem opazovanju posameznih slučajev lebdi človeku predi očmi nekak splošni ideal, ki pa ni overovljen po nobeni napisani teoriji ali praksi. Empirsko-induktivna estetika nam sicer pove z jasnimi besedami, da veljajo njene določbe, ki so izpeljane iz nekakega idealnega prereza vobče priznanih del, tudi le za gotove razmere in dobe, da torej zahtevajo zase le relativno veljavnost.
Vendar pa literarni kritik ne bo trdil, da med posameznimi umotvori ne obstoje razlike vrednosti; nasprotno si bo prizadeval, dognati iz svojih predmetov, kaj pomenijo svoji dobi in kaj kot nekaj nečasovnega. Kljub vsem analizam pa ostane v vsaki pesnitvi še nekaj iracionalnega, nekaj, kar se ne da zajeti v pojme in besede.
V poetiki imamo najprej razlikovati dve smeri: ena preiskuje morfologijo pesniških tvorb pod predpostavko, da imamo v pesnitvi nekak samostojen organizem, docela samostojen napram njegovemu ustvaritelju in noseč v sebi svojo zakonitost: to je poetika kot umetnostna veda. Od nje se razlikuje psihološko osnovana poetika, ki pritegne v svoj študij tudi procese v duši ustvarjajočega in sprejemajočega individuja, na podlagi katerih so se najvažnejše oblike poezije ustvarile, utrdile in ohranile. Izsledki (diferencialne) psihologije nam dajo nepristransko pojasnilo-o raznolikih, često dokaj apartnih načinih umetniškega razodevanja. Psihologija ustvar-
janja skuša prodreti v zakonitost produktivne poezije — naloga, ki je od vseh najtežja; ona zbira tipe ter prispeva tako k umevanju stilistične volje posameznikov kot tudi celotnih dob in narodov.14
Ako najdejo gotove pesniške individualnosti in njih dela odmev v občinstvu, se da to obrazložiti tako, da se nahajajo njim odgovarjajoči tipi tudi v sprejemajoči publiki. Le-ta prihaja za naš študij v poštev, ker nam daje možnost, razbrati učinke, ki jih proizvajajo umotvori. Od učinkov spet moremo sklepati na bistvo in kakovost umotvora samega. Pesniški učinek je v mnogo širšem obsegu dostopen metodični kontroli kot tvoriteljni procesi. Psihološko preiskovanje učinkov je podalo pojasnilo o svojevrstnosti estetskih zakonov, posebno v kolikor so splošne narave in ne komplicirani po posebnih pogojih posameznih umetniških strok. G. Th. Fechner je tako dognal (Vorschule der Ästhetik) za nekatere splošne estetske zakone psihološko podlago in estetika sedanjosti nadaljuje ne brez uspeha to delo.
Seveda se z »estetiko od spodaj« ne bi dokopali do umevanja zgodovinsko utrjenih oblik in vrst poezije. Ona ostane tako daleč od pravih problemov »kot psihološki hedo-, nizem od usodnih vprašanj nravnostnega življenja« (Dessoir, Ästh.2, str. 19). Isto velja o metafizični in tudi analitsko-psihični estetiki: »Zakaj umotvor se ne da razkrojiti ne v tvoriteljne deje ne v učinke, in zakoni, kojim so podvrženi oboji, so sicer merodajni za nastanek umotvora, toda ne izčrpajo njegovega bistva. Pri vsem postopku pa ne smemo izpustiti zgodovinskega momenta izpred oči. Zakoni, ki jih nahajamo v posameznih umetniških vrstah in podvrstah, so se razvili tekom časa. Cele vrste in razredi umetniškega stvar-janja spremene tekom časa svoje jedro in notranjo vrednost. Pod novelo razumemo danes nekaj drugega, kot so razumeli naši pred-namci; dandanes je stvorila ta literarna vrsta nekakšen tip popolnosti in ob njem študiramo umetniško obliko novele. Treba je torej opisati in obrazložiti razvoj pesniških tvorb in oblik od prvih početkov v posameznih dobah in pri posameznih narodih. S tem, da se primerjajo osnovni tipi v raznih literaturah in ugotovi, kar je v njih skupnega in posebnega, se dobiva vpogled v razvoj teh tipov in vrst. Tega načina primerjanja literarnih proizvodov pa ne moremo imenovati v pravem zmislu zgodovinski študij, zakaj sicer bi morali gledati na literarne edinice ne samo kot na nekaj, kar je tekom dob nastalo, temveč bi morali vpostaviti med njimi tudi vzročne zveze tako,
14 Gori smo omenili razliko med oblikujočo (plastično) in razlivajočo fantazijo, kojih prva deluje v oblikujočih, druga v muzičnih umetnostih, dasi seveda ni izključeno, da se nahaja ena smer, četudi v manjši izmeri, v drugi in narobe. Tli. Ribot, L'im agination creatrice. Paris, 1900.
da se en tip razvije iz drugega. Toda tehnika pesniškega podajanja ni nič splošno veljavnega in se ne da izvajati iz splošnih psiholoških zakonov, marveč je odvisna od posebnih zgodovinskih in od osebnih psihičnih odno-šajev. Radi tega izgube pesnitve po preteku določene dobe svojo aktualnost v toliko, kolikor se dozdeva njih tehnika zastarela, njih obzorje včerajšnje. V kolikor pa zadržijo vsebinsko obče človeške probleme in odgovarja njih postava splošnim estetskim zakonom, imajo tudi one svoj delež na nesmrtnosti.
V.
Literarna zgodovina ima kot svoje najbližje -zbirališče pesnikovo celotno osebnost in njegovo delo. Toda osebnost se ne da izolirati; ona je dedinja bližnje in daljne preteklosti; ona stoji kot član generacije s sodobniki, bodisi da sprejema ali pa oploja. Da moremo uvrstiti pesnika v določene skupine, stranke in razdobja, je potrebno odkriti v njegovem delovanju, svetskem naziranju, stilu skupne znake, ki opravičujejo tak postopek. Tako kot osebnosti se dajo nanizati v razvojne vrste formalni pojavi in elementi naziranja. Vsak predmet je postavljen v zgodovinskih verigah v večje spoje; poedina stvar se tukaj ne vpo-števa več radi nje same, temveč le kot član razvojne vrste. Pri razpravljanju o velikem poteku dogodkov tudi ne bo več priložnosti, muditi se s podrobno skrbnostjo pri poedinih individujih in pojavih. Med posameznimi člani je treba postaviti kavzalni nexus, pokazati je treba na spremembe v svetskih naziranjih in literarnih smereh, izkazati dotok tujih vplivov. Šele v takih razvojno-zgodovinskih pregledih, ki nam pokažejo literarne spomenike v njih tisočerih odnosa jih, se nam odkrije pomen individuja, skupine, ali vse dobe. Umetniški čin, ki je dovršen v kaki pesnitvi, se da pravilno oceniti samo, če vpoštevamo pogoje, pod katerimi je nastala. Jasno je pa, da se naše presojevanje teh pogojev lahko razlikuje od mnenja prednikov in tudi od mnenja pesnikovega. Obojih sodba je- za nas nemerodajna. A priori namreč ne stoji, ne da je umetnik sam spoznal ali hotel to, kar je v njegovem delu najvažnejšega, niti da so sodobniki imeli napram pesnitvi pravilno vpostavitev. Nam bo mogoče postaviti svojo sodbo na novo podlago, ker moremo pregledati material drugače in ker so se tudi — tako upamo — metode tekom časa izboljšale.
Naloga literarne zgodovine je torej, prikazati predmete literarne dejstvenosti kot člane neskončne verige, ki spaja sedanjost s preteklostjo. To je literarno-zgodOvinska sintez a.15
15 W. Walzel, Analytische und synthetische Literaturforschung, Germ. Rom. Mon. I (1910); R. M. Meyer, Prinzipien der wissenschaftlichen Periodenbildung. Euph. VIII, 1 ss.; J. Minor,
Analiza je razčlenjenje kakega pojava v njegove znake, preiskovanje posameznega. Sinteza je spajanje mnoštva v eclinico. Biografija je analitska, ako skuša tolmačiti umotvore zase, sintetska, če vzame osebnost pesnikovo kot celoto, ako jo uvrsti v velike sovis-losti. Seveda je mogoče ti dve metodi ločiti le bolj teoretski kot pa v praksi. Tako pri študiju izoliranega dela kot v celotnih pregledih o stvarjanju kakega moža ali celega naroda je treba uporabiti neprestano eno in drugo metodo.
Literarna zgodovina, ki je del obče zgodovine, se razvija tudi sporedno s smermi, ki so vladale v tej. Ko je odigrala svojo vlogo Spekula t ivna filozofija zgodovine (Fichte, Hegel), je sledil A. Comtejev poskus, obravnavati zgodovinski material po pozitivi-stičnih načelih. Ta šola najde zakonitosti samo v življenjskih pogojih (conditions d'existence) ter odklanja vsako idejno vez med dejstvi (vplivanje od enega duha do drugega). Velika osebnost je produkt svoje okolice.
Tukaj nadoveže sociološko gledanje zgodovine, ki vidi v zgodovinskih pokretih gibanje mas. Tudi ta struja ne more priznati duhovnemu gibanju notranje vezi. Ona pozna le empirično spojenost elementov v času in prostoru. Pri naglaševanju kolektivističnega činitelja gre to naziranje tako daleč, da zanika skoroda individualno darovitost in naredi genialno osebnost le za nekak eksponent kolektivnosti, to je za tolmača ustvariteljske sile, koje celokupni nositelj in posestnik je masa. Toda narod kot umetnik ne eksistira, dasi vpliva na umetnikovo delo v mnogih ozirih. — Socialno-literarna struja, ki jo zastopa n. pr. Merker, ne misli tudi več na ono omalovaževanje osebnosti; prvobitna darovitost se stavi v račun kot neznanka, ki ji dajejo posebni odnošaji kake dobe obiležje in značaj. Poleg čisto materialnih vplivov na-glaša krepkeje i »kulturno toplino«, v kateri se je osebnost razvila.
Na Comteja se naslanja v mnogih ozirih Lamprechtova »zgodovinska« šola, ki gleda na zgodovino kot kraljestvo neizmernega dejanskega stanja. Tudi tukaj se preloži težišče stvarjanja iz zavestnega mišljenja v delovanje ljudskega duha, ki je sicer tudi metafizična konstrukcija. Kot je odkril on o razvoju naroda nekako periodičnost, tako je določil Sche-rer v literarni zgodovini nekako valovanje v razdobju 600 let. Schererjevo naziranje, ki sicer kaže sličnost z Lamprechtovim, stavi Walzel v naravoslovno smer.
Naravoslovna metoda odkriva v naravi in zgodovini počasno porajanje, kojega kali so velike in majhne količine; evolucijo,
Zentralanstalten f. cl. titeraturgesch. Hilfsarbeiten. Euph. I, 17 ss.; Windelband, Geschichte und Naturwissenschaft, Straßburg, 1894. Rektoratsrede; Rickert, Die Grenzen der naturwissenschaftlichen Begriffsbildung. Tübingen, 1913. 2. izd.
ki se vrši po točnih zakonih. Schererjeva literarna zgodovina je ostala najvažnejši poskus, prenesti to metodo na literarno polje in razlagati duhovne pojave po analogiji življenja v naravi.
V novejši dobi sta Windelband in Rickert skušala na novo pojasniti stališče zgodovine v sistemu ved. Zgodovina se po mnenju teh dveh ne razlikuje od naravoznan-stvenih ved v tem, da ima opravka pretežno z duhovnimi pojavi. Razliko je marveč iskati drugod. Naravoznanstvo, posebno fizika in kemija ne skuša preiskati individualno določenega procesa, temveč zakon, ki obvladuje procese. Nasprotno pa ima zgodovina opravka z enkratnim, individualnim, ki se ne ponavlja. Imamo torej dve različni metodi, ki jih znanost uporablja pri preiskovanju isti-nitosti. Ena je g e n e r a 1 i z u j o č a in ta skuša prodreti v istinitost s splošnimi pojmi in najti zakone dogajanja. Posamezni predmeti ali procesi sa tukaj le primerek. Pazi se samo na znake, ki jih imajo skupne z drugimi. Ta metoda vlada istotako v fiziki kot v psihologiji na enak način. Poleg tega pa imamo še drugo metodo preiskovanja, ki posmatra posamezne procese in posamezne ljudi le v njih enkratno podani individualnosti in se imenuje zato individualizujoča metoda. Ona služi vsem zgodovinskim znanostim. Razliko v načinu, kako se tvori naravo znanstven in pa zgodovinski pojem, opisuje Rickert takole: dočim vsebuje naravo-znanstveni pojem le znake, ki so skupni mnoštvu individualnih tvorb, in izlušči to, kar pritiče samo posameznim individujem, iz pojmove vsebine celo tedaj, ako obsega pojem samo eden induviduj, sprejme historični pojem ravno tiste znake v svojo vsebino, v katerih se razlikujejo različni individuji, in pusti to, kar imajo skupnega, ali čisto ob strani, ali pa vpošteva le v toliko, v kolikor se ne da pogrešati za določitev individualnosti.«16
Ker pa niso vsi posamezni procesi in tudi ne vsi posamezni ljudje predmet zgodovine, mora tudi individualizujoča metoda postopati z izbiro. In sicer ie merodajen odnos na kulturne vrednote: »Kako dogajanje postane na ta način zgodovinsko, ako ga spričo njegove enkratne pomenljivosti direktno ali indi-rektno spravimo v odnos na vrednote« (Windelband). In to nanašanje na vrednote prinese v vrste činjenic smoter in cilj, ono služi napram neizmernosti dogajanja kot princip izbire.
Ni treba omeniti, da se z Rickertovim načinom ustvarjanja zgodovinskih pojmov ne
16 Omenimo še, da priznava Rickert pojme kot romantična šola kot individuje. V ilustracijo more služiti pojem »Čopova akademija«, ki ga uvaja Žigon za krog čebeličarjev; edinost se očituje na zunaj v skupnem podjetju; obseg pojma bi bil podan v različnosti dotičnih mož (Čop, Kastelic, Prešeren). Prim. Kidrič, Lj. Zv. 1925, 39.
bo moglo vedno izhajati; recimo, kjer imamo literarno dogajanje, ki se očituje z nekako programsko enakosmernostjo, a ne poznamo tudi avtorskih individualnosti, kot se to dogaja lahko v srednjem veku, izjemno tudi v moderni dobi. Skupne poteze v stvarjanju in pojmovanju umetniških nalog nahajamo lahko v plemenskih ali regionalnih predelih in se nam skažejo kot dragocen pripomoček za gru-pacijo zgodovinskega gradiva. Vendar je pa našla ta teorija v krogih literarnih zgodovinarjev mnogo odmeva in je postala zlasti merodajna za tako zvano impresionistično smer: Erich Schmidt... Pri filozofih, ki so se istotako ukvarjali z zgodovinsko-filozof-skimi problemi, se utrjuje tudi prepričanje, da se je treba odpovedati enkrat za vselej poskusom, obrazložiti zgodovinsko porajanje po analogiji naravnih procesov. Poskušajoč osvetliti z logično refleksijo zgodovinsko isti-nitost, pokazuje filozofija na idejni element, ki ga posreduje pesnitev. Učinek, ki ga izvršuje pesniški umotvor v svojem obstanku, je vedno novo vžiganje doživljanja v duši sprejemajočega. Podlago za tako doživljanje pa tvori na vsak način psihični dej, v katerem se naša zavest polasti idejnega elementa, kojega izraz je pesnitev. Po Walzlu imamo z ozirom na umotvor razlikovati troje: idejo, ki ga ,uresničuje, življenjske probleme, ki jih obravnava, in obliko, v kateri postane ideja podoba in postava.
Idejni element, ki živi in se ponavlja v pesnitvah, nam dovoljuje spojiti individuje, pri katerih jih nahajamo, v historične vrste, četudi se protivijo sami zase vsakemu medsebojnemu zbližanju. Glavno je, da se izkaže možnost, da so lahko clotičniki, bodisi osebno ali pa iz občih kulturnih odnošajev, vsrkali vase gotove ideje.
Kjot nalogo literarne zgodovine vidimo torej predvsem, odkriti one ideje, ki dajejo kakemu razdobju določeno signaturo; vpoštevati je pri tem vidike, ki smo jih že obravnavali pri pesniški osebnosti: stil in okus, ki je vladal v kaki dobi; literarno teorijo, ki daje stilističnemu podajanju svoje direktive; vpliv tujih vzorov na lastno književnost. Končno pa pogled na celokupnost kulturnega in umetniškega delovanja v gotovi dobi.
D asi nam je smatrati ideje kot nekaj trajnega v begu pojavov, vendar ne učinkujejo vedno in povsod z enako silo; naturalizem pomeni popolno in čisto negacijo romantičnih načel itd. Določevanje krajevne in časovne dalekosežnosti v delovanju kakega umetniškega načela tvori potemtakem vzporedno tekočo nalogo literarne zgodovine. Toda o vprašanju literarnih period drugikrat.
Literarna veda si torej stavi kot svojo nalogo, zbrati sistematsko probleme in vidike za obravnavanje pesniških osebnosti in literarnih dokumentov. V kolikor preiskuje porajanje in postanek, je zgodovinska veda. Tukaj hoče dobiti vpogled v vzporednost in zaporednost
predmetov. Istočasno pa hoče oceniti pesniški umotvor kot v sebi zaključen organizem in preiskati s čuvstvujočim umevanjem njega formalne elemente in od njega izhajajoče dra-žestne učinke. V toliko je naša veda estetika. Strukturna veza celote zahteva neprestano menjavanje sistematskega in historičnega stališča. Med literarno zgodovino in estetiko ne sme biti spora — pravi Scherer — ali pa hodi ena izmed njih ali pa obe po krivili potih.17 Od estetike (to je vede o estetskih duševnih procesih, normah, osnovnih oblikah in vrednotah) loči Dessoir18 splošno umetnostno vedo, to je sistemsko vedo, ki preiskuje celo področje umetnosti teoretsko. Ona študira spoznavno-teoretsko predpostave, metode in cilje posameznih strok (poetike, umetnostne vede in teorije glasbe); preiskuje nadalje bistvo in vrednost umetnosti in predmetnost umotvora. Posebej pa ima splošna umetnostna veda še nalogo, preiskovati umetniško ustvarjanje, izvor, porazdelitev in funkcije umetnosti. Te probleme, ki sicer ne najdejo zavetja, mora zaenkrat »upravljati« filozof. Splošna umetnostna veda skuša dobiti siste-matiko pojmov v kraljestvu umetniške dej-stvenosti. Na podlagi takih zgoščenih pojmov se da pisati zgodovina umetniških objektov.
Primerjajoča umetnostna zgodovina je naravno dopolnilo splošne umetnostne vede. Ta nas uči, da je mogoče razvoj umetniškega oblikovanja preiskati in prikazati le s pomočjo gotovih kategorij; ona pokaže na široki črti, kako so se te kategorije izživele v praksi. V primerjajoči umetniški zgodovini, ki tiči še istotako v povojih kot splošna umetnostna zgodovina, imamo številne pojme, kot naturalizem, impresionizem, romantika. Toda v njih
17	Wetz, Über Literaturgeschichte. Hamburg-, 1892. — R, M. Meyer, Methode und Stellung der neueren deutschen Literaturgeschichte. Geisteswissenschaften, 1913-4, št. 7. — R. Unger, Vom Werden und Wesen der neueren deutschen Literaturwissenschaft, 1. c. št. 27. — H. Mayne, Dichtung und Kritik. Eine Rechtfertigung der Literaturwissenschaft. München, 1912; Die Methoden der Literaturwissenschaft. Intern. Monatsschrift. Dez. 1918. J. Petersen, Literaturgeschichte als Wissenschaft. Heidelberg. Winter 1914. Prim. Deutsche Literaturzeitung XXXVI, 1915, Kol. 5 ss. (H. Mayne). Nad ler Jos., Die Wissenschaftslehre der Literaturgeschichte. Euph. XXI, 1—63. — Kaim, J. R., Der Sinn der Literaturwissenschaft. München, 1922. P. Merker, Neue Aufgaben d. d. Literaturgeschichte. Leipzig & Berlin. Teub-ner, 1921. — A. Biese, Die Aufgaben d. Literaturgeschichte. Neue Jahrb. 4 (1899), 35 (misli o primerjajoči literarni zgodovini).
18	Dessoir M., Ästhetik und allgemeine Kunstwissenschaft. Stuttgart, 1906; nadalje: Deutsche Literatur-Zeitung XXXV (1914), 2405 et pass. Z nadaljnjo literaturo.
uporabi ni enotnosti in sigurnosti; toda ne gre, da bi posamezne stroke govorile o pojmovnih edinicah kot romantika na različen način, ker sicer bodo prezrle dejstvo, da se prikazuje romantični duh na različnih krajih. Široko zastrta tradicija, ki jo zgodovinar zbere, izpraša, porazdeli, služi sistematiku v to svrho, da odkrije preproste osnovne smeri, in pridobi spoznanja z določeno veljavnostjo. Tako nastane induktivnim potem vsota spoznanj, s koje pomočjo se da, spet izpolniti in oživiti zgodovinska vrsta. Mnoštvo umetniške dej-stvenosti se da le tako nanizati v zgodovinsko vrsto, ki jo zovemo n. pr. zgodovina romantike, ako imamo od vsega početka na razpolago osnovni pojem romantičnega, ki pa seveda sprejme iz umetniškega materiala, ki ga dobavi primerjajoča umetniška zgodovina, iznova svojo luč.
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Anton Podbevšek: Človek z bombami. Založila in izdala Štefanija Ravnikar-Podbevškova. Tisk tiskarne »Merkur«, Ljubljana, 1925.
Čemu Podbevšek še danes dela sebi reklamo, mi je docela neumljivo; ali je to znak lastne nemoči ali česa drugega, je vseeno, trdim le, da je tak obhod s trombami okrog Jerihe nepotreben in odveč celo v dolini šentflorijanski. Sicer pa tukaj ne gre za to. Sodobnost sama, a še v večji meri bodočnost neizprosno zahtevata od nas, da že danes o njem izrečemo jasno in odkrito besedo.
Poudariti pa je pri nas treba, da mora tu izo-stati vsak postranski, zakulisni namen. Seveda velja to na obe strani; odkritosrčnost zahteva, da ne zamolčimo resnice, pa najsi bi tudi bila neugodna za kogarkoli. Čas, v katerem je nastopil Podbevšek, je že čudovito odmaknjen sodobnosti, zato ni več težko o njem podati kolikor toliko pravilno sliko. Tisti seveda, ki vidijo zgolj modo in žonglerstvo tam, kjer ga je v resnici mnogo manj kot pri njih samih, so se obsodili sami, sodeč o resni stvari z odklonilno omalovažujočo gesto in si s tem odvzeli pravico, soditi o človeku z bombami. V tem oziru gre vse priznanje tistemu delu kritike (Stele, Remec), ki je pred petimi leti, ob nastopu Podbevškovem z recitacijskim večerom skušal doumeti in tolmačiti občinstvu ta umetnostni tok; in če so ti interpreti šli v svojem navdušenju predaleč, je to oprostljivo že samo z ozirom na dejstvo, da so nasprotno nekateri krogi deloma iz popolne neorientiranosti molčali, deloma pa skušali — in to iz raznih, tudi nelepih namenov —- v napačni luči prikazati resnični obraz našega duševnega življenja.
Če skušamo razložiti Podbevškovo umetnost, kakšno sliko dobimo o njem? Bila je izrečena beseda, češ, da je Podbevšek početnik in tvornik nove umetnosti pri nas in tudi sani se ima za »prehodnjo točko, skozi katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni«. Zato mislim, da imam pravico, analizirati pričujočo
pesniško zbirko v okviru sodobnega umetnostnega stremljenja, imenovanega po nekom »Menscli-lieitsdämmerung«, a pri nas so ta umetnostni tok krstili za umetnost »mladih«. Poleg tega pa je čas tak, da nas ne samo opravičuje, nego naravnost sili k temu, da umetnika presodimo tudi po njegovi vsebinski, idejni vrednosti, to se pravi, da bodi izhodišče za naše stališče do njega filozofsko; le tako ga bomo točno označili tudi v njegovem formalnem, stilskem stremljenju.
Kamor ni mogel goli racionalizem, ki je vodil prej proč od cilja kot k njemu, to razodeti si je za nalogo postavila ta umetnost: odkriti človeka, njega notranji svet, s čimer se sami po sebi pre-moste prepadi, ki nas ločijo od onega sveta. Če pa zadnji vzrok tega prebujenja in te preokrenitve v umetnosti pomeni kriza, izražena v letih strahote, nam je prvih početkov iskati daleč pred njo, saj korenine tega zla, ki se je z nevzdržno nujnostjo razodelo v požaru štirih let, segajo daleč v desetletja nazaj. Že daleč pred to dobo so v temi blodenj prižigali drobne lučke tihi romarji, za popotnico sebi in človeštvu, da ne omahne. Zadnje desetletje pa pomeni najsilnejšo reakcijo na materialistični svetovni nazor, ki je dosegel, kot se zdi, v prošlem stoletju svoj višek. Ker je tedaj svet, ki ga nam odkriva ta umetnost, svet notranjosti, zato ta umetnost izbegava vso konkretnost, v kolikor pa jo upošteva, jo gleda simbolno, v njenem zadnjem notranjem bistvu, ne zgolj pojavno, to se pravi, da jo projicira nekako iz sebe, oblivajoč jo z lučjo lastnih globin. Če to vemo, nam bo razumljiv tudi slog, formalno prizadevanje te umetnosti, ki pomeni čudovito fantastiko, simbolnost, vizionarnost, obenem pa vztrajno stremljenje po enostavnosti in preprostosti, kakor je pač človek v svojih zadnjih globinah otrok, enostaven, preprost in veren. Jasno je, da intelektu v tej sferi iracionalnosti ni mesta. Prav tako pa ta umetnost nima ničesar skupnega z umetnostnimi toki, kakor so futurizem, dadaizem itd. Primiti-vizem teh poslednjih je treba umevati celo dobe-
c?
sedno. Če je ob svojem rojstvu ta umetnost marsikomu služila za zatočišče nezmožnosti, je neizbežno zlo. Prav tako je opustljivo, če v prvih početkih ta umetnost v splošnem še ni našla sebi docela adekvatne forme, kar je bilo često posledica dejstva, da so premnogi polagali važnost le na »kaj«, niso se pa ozirali na »kako«. Vzporednost te umetnosti s svetim pismom i v tem, kar se vizio-narnosti in simbolike tiče, i v tem, da obenem stremi za preprostostjo, ni samo slučajna, saj naposled ta umetnost izhaja iz istega spiritua-lističnega pojmovanja vesoljstva. Umetniški cilj tega stremljenja je izražen v intenziteti vsebine in forme, kar pomeni nje minimum, toda maksimum vsebine. To je umetnost sinteze, jasno, saj le to more biti znak duhovne umetnosti.
Bistvo te umetnosti je prvi pri nas doumel in oznanil Ivan Cankar s Podobami iz sanj, nikakor pa ne Podbevšek, ki si pet let za njim še ni bil na jasnem, kaj zahteva od njega veliki čas. Če pomeni ta umetnost kult e t o s a v borbi za človeka, pomeni Podbevškova umetnost kult samega sebe, da se uveljavi. To svojo trditev bom skušal
dokazati v naslednjem, kjer pa bo vendarle treba tudi določiti, v čem in v koliko je pričujoča pesniška zbirka kljub vsemu pozitivna.
Prepirati se o tem, ali je Podbevšek umetnik ali ne in ali je dokazal eksistenčno upravičenost svojih umotvorov, bi pomenilo mlačvo prazne slame. Oglejmo si rajši njegova dela, ki so in kakor so podana v zbirki, ki leži pred nami, in lahko nam bo, ustvariti si o njem sodbo. Če si ogledamo te »kompozicije« najprej v formalnem oziru, nam bo na prvi mah jasno, v čem je novost, pa tudi, v čem se razodevata nemoč in neznanje. Izkazalo se bo predvsem, da niso potrdilo in dokaz za visoko mnenje, ki ga ima P. o samem sebi. Gotovo, če si ogledamo take svetle brizge kot so Titanova serenada, Ob dnevu vpoklica na kolodvoru, Izumitelj na zemlji, ne more biti nobenega dvoma, da je to pisal resničen lirik in poet. Glo-bokost in intimnost občutja je tu zajeta v docela adekvaten izraz, ki te potegne za seboj s svojo ekspresivno silo kakor te frapira tudi do askeze zgoščena forma. To mu mora priznati vsak, tudi najzagrizenejši nasprotnik, in to so mu dejansko tudi v večji ali manjši meri vsi priznali. Vendar bi bilo premalo, P. priznati samo to. Moremo in moramo iti dalje. Pesem, ki v zadostni meri vsebuje elemente novega umetniškega principa, na katerem so odslej zasnovana vsa nadaljnja dela, je gotovo Himna o carju mavričnih kač. Če zunanji svet, realnost, tu tvori le nekak okvir, a prava vsebina pesmi je svet notranjosti, je vendarle nekaj drugega, kar je važno poudariti. Enostavno čuvstvo in doživetje se tu umakne širši koncepciji, v ozko formo ene same pesnitve skuša avtor ugnesti prekipevajočo vsebino cele faze notranjega razvoja; s to periodičnostjo notranjih doživljanj, ki si slede dostikrat brez zveze, hoče v nas vzbuditi kontinuiteto notranjega življenja. Vendar naj to pesem zaenkrat preidem, zakaj, bom povedal kesneje, in si ta novi umetniški princip oglejmo ob Električni žogi, ki po mojem mnenju pomeni najboljši primer tega načina umetniškega ustvarjanja izmed tega, kar je ustvaril Podbevšek. Poudariti pa moram že tu, da si novo umetniško pojmovanje in pa stvariteljska moč očividno stojita v opreki. Vendar že dejstvo samo, da je pokazal pot do novih možnosti umetniškega ustvarjanja, čeprav temu novemu principu sam še ni dozorel, je vredno priznanja. Poleg drugih je glavni nedostatek ta, da P. ne zna tu zvezati posameznih delov v organsko celoto, čeprav vsaj vsebinska vez navadno ni pretrgana. To razko-sanost, to fragmentarično podajanje še podkrepljuje dejstvo, da poleg močno doživljenih mest, ki dajejo slutiti pravega umetnika, v enem in istem delu naletiš na vse polno mest, ki pričajo o vsem drugem prej, samo o umetniku ne. Le prepogosto imaš vtis, da je ta dela rodil intelekt, ne intuicija. Da podkrepim to svojo domnevo, naj opozorim na par dejstev, ki so očividna. Prvič glede zunanje vidne forme. Slep bi moral biti, da ne bi opazil, kako P. že samo z zunanjo formo skuša ponazoriti nekaj, kar naj poda vsebina. Če je Čarovnik iz pekla podan n. pr. v obliki, ki naj sliči spomeniku, in če nekaj podobnega zaslediš v Plesalcu
v ječi in tudi v Električni žogi, kaj pomeni to? To je zgolj plastika za oči, papirna dinamika brez moči, plahta, za katero, če jo odgrneš, ničesar ni. Samo tisti, ki mu resnične plastike manjka, sega po takih umetnostnih rekvizitih. Jaz vidim v tem konec umetnosti, nikar novih možnosti za nadaljnji razvoj, in vem besedo za vse to: eksperiment! Isti zgolj formalni simbolizem zasledimo, če si natančneje ogledamo metaforični material, simboliko izraznih sredstev. Tudi tu se nam razodene intelektualizem. Trdim, da je ta fantastika večinoma zgolj ornamentalna, ta vizionarnost zgolj avtomatična, mehanična in ima svoj vzrok v načinu podajanja doživljajev, ki sem ga omenil zgoraj. Prepričevalnosti močnega, toplega doživetja tu manjka, to podajanje je zgolj racionalno-alegorično, ne čuvstveno-simbolno. Odtod hladnost -v pesmih, odtod dejstvo, da pogrešamo poezije. Kdor ne verjame, naj bere Himno o carju mavričnih kač, ki je klasičen zgled Podbevškove nezmožnosti. Če pa že o Električni žogi ne moremo biti prepričani, da je dokaz za močno tvorno silo, moremo o Čarovniku iz pekla, ki je sicer bolj prožet s toplino in tudi manj pretirane iskanosti je v njem kot drugod, to trditi še manj, zlasti pa nam tega ni mogoče storiti o Plesalcu v ječi, kjer so se vse negativne strani razodele v toliki meri, da komaj še moremo govoriti z ozirom nanj o tvoru umetniških kvalitet, ne da bi se ozirali na jezik, ki bi se ga moral sramovati žurnalist. Naposled naj omenim še nekaj, kar se mi zdi važno. Podbevšek v splošnem ne podaja notranjih doživljanj neposredno, nam tega sveta ne daje kot takega, nego nam le referira o njem. S tem prehaja iz lirike v epiko, ker pa mu tu zmanjka epične snovi, se ne bomo več čudili, da pogrešamo elementar-nosti, ki bi nas neposredno zgrabila in potegnila za seboj. Tudi to je znak intelektualizma, s katerim je P. moril v sebi prirojeni mu lirizem. Visokega mnenja, ki ga ima sam o sebi, pa s to svojo prvo zbirko ni dokazal. Če P. kdaj doprinese teht-nejše dokaze svojega poslanstva, prav, mi ga bomo veseli. A nujna potreba takega dokaza je evi-dentna.
Če zdaj potegnemo idejno linijo teh pesnitev, se nam razodene še večja revščina. Sploh se mi zdi, da je vsebinsko P. najšibkejši. Solipsizem, označen v uvodni pesmi, je cilj vseh nadaljnjih prizadevanj. Kaj mu pomeni erotika, je jasno razodel v pesmi »Na deželi« kakor tudi v Električni žogi in Čarovniku iz pekla. Sliko vojnih grozot je mestoma izrazil na nepozaben način, to se mu mora priznati, da pa vsi ti dogodki tvorijo le zunanji in notranji okvir neke druge poti, ki se kakor rdeča nit vleče skozi vso zbirko, mora biti jasno vsakomur, ki ima oči. V tem oziru je nadvse značilno za P., da je prvotni naslov v pesmi Črna lilija nadomestil z Izumiteljem na zemlji. Stele, ki je trdil, da je prvotni naslov bolj spadal k vsebini pesmi, je imel prav. Ta spremenjeni naslov sicer pesem pritegne v celotno ideologijo, vsebino pesmi same pa izpremeni nekako tako, češ meni »izumitelju« se godi tako, medtem ko pesem sama na sebi tako verno zrcali bolest v grozi vojne ponižanega človeka. Če kdo trdi, da se to nanaša
le na poklic umetnika, je prezrl nekaj, kar jasno priča o nasprotnem. Edinstvenost, ki izključuje vse, je cilj človeka z bombami. Čeprav je P. v Električni žogi zavrgel »slavolok modrijanov« pa svet, ki vanj pelje lestva, ki jo je spletel ta »mrežopletalec«, pomeni vendarle odrešenje samo zanj, za druge ne. Zanj, ki misli na »daljni čas, ko bodo... prebirali ljudem moje kompozicije namesto evangelijev.« Naj bo Podbevšek ponižno prepričan, da se to ne bo zgodilo, kakor so sploh prazne sanje tistih, ki verujejo v umetnost kot religijo bodočnosti.
In če P. misli, da je odkril bistvo slovenskega človeka s tem, da je kopiral Nietzsche-jevega Herrenmenscha, ali če hočete, ga imenujem tudi Fausta, se bridko vara. Svet, ki se nam tu odgrinja, je svet egocentričnega, sebičnega duha. To je svet človeka-boga! Mi odklanjamo evangelij, ki ga nam oznanja ta zapozneli »brat« Zarathustre.
In bolj na to poslednje dejstvo kot na predsto-ječo formalno analizo mislim, če trdim, da ravno v tem leži P. silni minus, ker v tem se je izkazala nemoč njegova, v tem se je razodela plitvost šibke individualnosti. Sebe samega je videl, nas ne, in to v času, ki je klical ves po človeku. Poet pa, ki ni pojoče srce vseh, ni videč: Samemu sebi bo pel, a ne človeštvu, ki ga žeja za Večnim, Edinim, Brezimnim. Zato se je moral odeti v haljo olimpijca, Bombenwerfer, ker bi ga sicer nihče ne opazil. Tisti pa, ki je resnično prerok svojega ljudstva, pride tih kot romar, a ko izpregovori, poje njegova beseda sirom zemlje od srca do srca.
Če sklenemo s perspektivo v prihodnost, moramo reči: Mi jemljemo knjigo le še kot dokument dobe, ki je šla mimo nas. Vendar je prav, da je izšla. Bodočnosti obraz se bo oblikoval po svoje, v kolikor njene dobre strani niso izkazane že sedaj. Smer nadaljnjega razvoja pa bo šla preko in mimo nje in je že danes šla.	France Vodnik.
F r. Jaklič: Zadnja ha grmadi. Zgodovinska povest. (Mohorjeva knjižnica 6.) 1925. Založila Družba sv. Mohorja na Preval j ah.
Saj ni tako strašno davno, da bi bili mogli Jakliča pozabiti, odkar je bil zamolknil. Pisal pa je vendar v —- dveh dobah. Ostal je bistveno iz prve v drugo eden in isti — Podgoričan včeraj in danes. A prav zato bo veljal kot starejši pisec sočne idile »Sin« trajneje nego kot homerid ribniške zadnje čarovnice. Kot poljudnemu pripovedniku, — da si ne osvojim nekam trpke hrvatske besede »pripovedač« —, gre Jakliču še vedno nekako prvenstvo. Ni nov, a pozna elemente vse starejše pripovedne tehnike, ni obliko vatel j lic, a ima vendar v dialogu in glosi besedo dovoljne nazornosti, ni efektno živahen, a ume zgraditi zajemajočo fabulativno sintezo. Kakor je bil je še domačnosten, slovenski od Dobrepolj, Ribnice in tam okoli. Impresija mu je seveda neznana. Z »Zadnjo na grmadi« bi bil pred dvajsetimi leti Ganglu izbil nagrado za »Tri rodove«. Bolje pisane ljudske povesti v širokem obsegu niti v letu 1924. pri nas ni napisal nihče. Bolje pi-
sane, sem rekel. Zato, kej- vendar bridko čutim, da bi se moral Jaklič kot mož zrele pameti mimo lagodnega stiliziranja globl je zavedati psihološko neoporekljive nujnosti v igri dejanja in protivnega dejanja. Kaj naj dem n. pr. 0 p u t i -far ski Kočevarici, ki š e ljubi in se v drugo smer maščuje, ko jo je pahnil vstran Krznič — Jožef? Motiv putifarstva je zame v eno samo smer. To je vsa in edina logika vse in vsake močne in tipične motivnosti! A daj B, da da B še C, ne pa: A da B ali Č in Č!... Podobno vidim lutkarske vrvice še v Polonki, Šamutu, Martinku. Lutkarske vrvice! Saj vem, da jih niti Detela ni vselej znal skriti. A Jurčič jih je! In Jaklič bi se iz Jurčiča še dokaj naučil. Ne zato, ker je vprav on. Zato, ker je to sploh treba! Zato, ker vem, da mora biti vsaka dobra slovenska ljudska povest naših dni — vsaj umetniško rutinirana, če že ne — prava arhitektonično zgrajena umetnina!	Dr. I. Pregelj.
Ivan Zoreč: Zeleni kader. Povest iz viharnih dni našega narodnega osvobojenja. V Ljubljani, 1923. J. Blasnika nasi. Naslov pove mnogo. Vsega ne. Preprosti bo bral do konca, da izve vse. Jaz sem knjigo preletel, pa vem dovolj, da »kader« umetniško ni niti »Gospodin Franjo«. Pa zato, ker je Zoreč preveč časnikarsko folkloril z »jugoslovanskimi dokumenti«, kot je n. pr. besedilo majske deklaracije, pa zato, ker je premalo folkloriziral iz duše in zemlje in sebe. Knjiga sicer nima ambicij. Zato jo priporočamo. Dr. P.
Branislav Nušič: Občinsko dete. Roman dojenčka. Ljubljana, 1923. Tiskarna J. Blasnika nasi. »Opštinsko Dete« je med najpoljudnejšimi Nušicevimi spisi. Vse ves Nušič: »čovek od specifično beogradskog duha, lak na reči sa naročitim smislom za komiku« itd. Prevod je bolj založniško blago (dva in pol leta, božji ugodnik?) nego književnost. Mimogrede še tole: Slovenska šola se je po odredbi spominjala šestdesetletnega avtorja, iz čigar spisov se gotovo ne bo vzgajala. Najmanj v duhu nacije. Praznujmo odslej genije kot je n. pr. Nemcem Schiller, ne pa Heine, da ne rečem Roda-Roda.	Dr. I. P.
Andrej Rape: Tisoč in ena noč. 1. zvezek. V Ljubljani, 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Arabsko arabeskno pravljično zbirko Alf Lei-lah wa Leilah je Evropi odkril Francoz Anton Gallaud. Po njem in za njim so dobili kulturni jeziki popolne prevode. Ali je takšen za Slovence nujen, dvomim. Počel ga je Rape, in kakor je očividno iz jezika, ob nemški izdaji, ki naj jo določi kdo drugi, ki ima knjige pri roci. Vsebina prvega Rapetovega zvezka je povest iz prve do štiridesete noči. Rape hoče prapesem poljuditi. Pa to ne gre. Take knjige so folklora, ki potrebuje znanstvenega tolmača in nekaj več literarno-kri-tiene besede, kot pa je vsebuje Rapetov Uvod v knjigo. Rape bo s svojo knjigo sebe ubil, čita-telja in še založnico.	Dr. I. P.
D. IN S. 1925. PRILOGA VII.
SL. 1. PAVILJON SHS.
SL. 2. ČEŠKI PAVILJON.
SL. 4. RUSKI SOVJETSKI PAVILJON.
SL. 3. POLJSKI PAVILJON.
6/Xpo/ilion (!<y
Gri/ DooortiTij/*
SL. 5. VHOD V RAZSTAVO DEKORATIVNIH UMETNOSTI V PARIZU.
SL. 6. TURISTIČNI PAVILJON.
SL. 7. NIZOZEMSKI PAVILJON.
SL. 8. DANSKI PAVILJON.
UMETNOST. Ilustrirane knjige.
Ilustriranih knjig* izide pri nas razmeroma precej, vendar se le redko pojavi katera, ki človeka razveseli in nudi res vsaj prijetno zunanj-ščino, če se že ne povzpne višje, da bi podertavala, spremljala ali tolmačila vsebino. Zadnji čas smo pa dobili par knjig, na katere moramo radi te strani opozoriti.
Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1925. Govorim samo o prednjem, koledarskem delu, ki ga je zasnovala Helena V urnik in ki tvori res prijetno in tudi monumentalno celoto, kjer je vse na svojem mestu od glave do črke. Tiskan je v črni in rdeči barvi; rdeča služi obenem za poudarek gotovim delom teksta. Ilustracija je v tem slučaju res enakopraven del tiskane celote. V sliki se nudi prav preprosta, čisto ploskovito dekorativno podana simbolika, tisk je lepo razdeljen in jasen, čitljiv in čisto estetski vtis na oko izvajajoč. O do pičice premišljeni, enotno vzgojno usmerjeni vsebinski strani teksta, katere osnovne elemente poudarja že barva in oblika črk, tu ne govorim; pripominjam samo, da je tudi ta stran na višku. Grafična forma in vsebina tiskanega sta tu res v popolnem ravnovesju. Le eno obžalujemo, da koledar ni izšel na bolj finem papirju in da v opisano enoto ni bila vključena tudi uvodna stran — vse skupaj bi posebej odtisnjeno res lahko dalo elitno pratiko tudi za inteligenta.
Josip Ribičič: Zavratne pošasti. Trst, . 1924. Lesoreze izdelal Božidar Jakac. Založba »Jug« v Ljubljani. — To knjigo je opremil B. Jakac s 13 lesorezi, ki ilustrirajo Ribičev tekst. Med tiskom in ilustracijami ni popolne harmonije, kar je pri naših razmerah sploh težko dosegljivo; izbira primernega stavka je v naših tiskarnah navadno nepremagljiva težkoča. Paginiranje je v ti knjigi prav mačehovsko. Papir je dober in omogočuje razmeroma izvrsten odtisk lesorezov. Jakac je podal svoje ilustracije kot obrobne stolpce in jih tako organsko zvezal z okvirom stavka. Formalno on v tem svojem delu ni prekoračil svojega dosedanjega načina, ki ga je uspešno porabil v Gradnikovih Pismih. Dekorativno porablja kontrast črnih in belih lis in črt; dekorativno skrajno izrabljeni, po možnosti bizarno prestilizirani obris mu je naravnost načelo in končni efekt spominja pogosto na japonsko umetnost. Perspektive ne išče in jo nadomešča z razporeditvijo predmetov v ploskvi tako, da se okvir dekorativno izpolni. Pred literarno in predmetno stranjo Jakčeve umetnosti je bizarna arabeska lis in črt, ki je tudi brez one nosilec nekega liričnega razpoloženja, substrat za učinek, ki je najbližji muzikalnemu. Kako izraža svojo vsebino nematerialno samo v črtah in lisah in razpoloženju, ki ga njihovi sistemi ustvarjajo, nam dobro kaže primer uvodnih pendantov Zdravo in bolno mesto, ki sicer nista najboljši njegovi deli, a kot paraleli poučni. Karakteristične ••• za Jakca v razvojnem študiju, v katerem se nahaja s to knjigo in sorodnimi, so n. pr. str. 16
V mesnici, str. 19 Muca poljublja deklico, str. 28 Bolna hči, str. 34 Delavke. Čuti pa se, da te ilustracije niso izrastle iz srčne potrebe Jakčeve in da je z njimi bolj zadovoljeval potrebi in dekoraciji knjige kakor lastnemu izrazu.
Utva: Kraguljčki. Druga pomnožena izdaja. Ilustrirala Ksenija. Ljubljana, Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924.
Knjiga je ilustrirana brez velikih namer. Hčerka pesnice je k materinim verzom narisala svoja marginalija in priznati moram, da so po velikem delu srčkana, izraz otroškega humorja (Mraz, Miklavž, Grdavž in Dušan, Ej, ti oblaček .. Tiho je legel mrak, Mož z medvedom, Moja putka, Naša muca); risarska okornost nič ne moti, ampak nasprotno še podčrtava pristno naivnost.
Janko Kersnik. Izbrani spisi za mladino. Priredila Fr. Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil A. G. Kos. Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1924.
Enkrat sem že mimogrede omenil, da kljub dobri volji prirediteljev ta zbirka kot ilustrirana knjiga ne bo dosegla svojega namena, ker je dosedaj opešala še vsaka ustvarjajoča roka, ki se je v nji udejstvovala. Priznam, da po svoji ideji predstavlja napredek v naših publikacijah, ne pa še dokumenta naše dobe in naše zrelosti. Ideja, ki jo je spočeta, spada za kako desetletje pred naš čas in v tem je njena tragika. Namesto dopolnila in spremljevalca teksta so tudi te ilustracije samo nakit. Koso ve ilustracije odlikuje pred dosedanjimi te zbirke dekorativna zrelost. Ustvarila jih je sicer rutinirana manira brez globljega ozadja, a vsaj prvi vtis je povoljen, čeprav se pozneje nekoliko ohladi. Problem ilustracije kot ploskovne umetnine pa naj bi še tako klicala po perspektivični poglobitvi, je čisto pravilno formuliran. Z napisi vred je vse združeno v dekorativno celoto. Ena najboljših je naslovna stran Listki in članki. Za njegovo razmerja do teksta in nedvomno posrečena, mogoče edina, po svojem, rekel bi, za nas že »papirnatem« izrazu ilustriranemu tekstu adekvatna je naslovna stran Pesmi z motivom Tak budim Slovane. Pri Kosu se zdi, da je vse plod hladnega premisleka, premalo pa krvi, zato tudi njegovi značaji niso značaji, čeprav sem prepričan, da jih je vzel iz življenja. Ančika, Stari Molek in Stari Planjavec so vsi iz takega idealnega sveta, ne iz našega. Velik dekorativni talent pa je pri Kosu neoporečen, njegov slog moderen in tudi že izkristaliziran. Če bi bil še temperamenten, bi bil ustvaril s Kersnikom prvo delo te zbirke, ki bi nas tudi globlje prevzelo.
Slavko Savinšek: Poredni smeh. Pesmi. Ilustriral Miha Malež. Izdala in založila Kmetijska tiskovna zadruga v Ljubljani, 1925. Brazde
zvezek 1.
Zbirka otroških pesmi, med katerimi jih je mnogo prav prisrčnih. Maleževe ilustracije zavzemajo redno celo stran in so manjše kakor potiskana ploskev sosednjega teksta. Zaradi tega
nastane mučno nesorazmerje, ki zelo moti enotnost, katero bi pričakovali. Založništvo očividno ni izvajalo neobhodnih konsekvenc za razporeditev teksta iz naročenih ilustracij. Med ilustracijami samimi je več dobrih s stališča grafične dekoracije (n. pr. Bingale — bongale), ne predstavljajo pa vsebini teksta adekvatnih ustvaritev, naslovni list pa je naravnost neuspel dekorativni in tehnični poskus. Ilustracija za deco naj bi ne bila samo dekoracija, ampak potrebuje predvsem šegavosti, gibke fantazije in mikavnosti.	Frst.
PREJELI SMO V OCENO.
I. K u š a r : Poeti jugoslavi del rinasci-mento, I. Serbi. Zmaj Jovan Jovanovie, Branko Radičevič. Trst, Silvio Spazzal, 1925. Izdano po skrbi gener. konzulata kralj. SHS v Trstu.
D r a g i š a Vasic: Devetsto treča. Majski prevrat. Priloži za istoriju Srbije ocl 8. jula 1900 do 17. januara 1907. Beograd, 1925, »Tucovic«.
Dr. Ljud. Pivko: Rame ob ramenu.
1. knjiga: Zeleni odred. Proti Avstriji, VI. Maribor, Klub dobrovoljcev, 1925.
Die hl. Magdalena Sophie Barat und ihre Stiftung die Gesellschaft der Ordensfrauen vom heiligsten Herzen. 17 slik in 1 avto-graf. Predgovor škofa P. W. Kepplerja. Herder & Co., 1925. Temeljit oris življenja in delovanja znane ženske vzgojiteljice povodom njene proglasitve za svetnico.
Narodno pozorište u Beogradu. (Cir.) Go-dišnji pregled rada u sezoni 1924/25. Beograd, 1925.
Aleks. Dumas: Zvestoba do groba.
Roman. Knjižnica »Jutra«, zv. 9. Ljubljana, »Jutro«, 1925.
P. V. B.: Petit guide linguistique et raa-nuel de conversation fran§ais-serbo-croate.
Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1925.
D r. M. R u s : Prva pomoč. S 40 podobami. Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1925.
A n t o n V a d n j a 1 : Otoški postržek, Mohorjeva knjižnica, VII. Družba sv. Mohorja, Prevalje, 1925.
Petrovič-Skrbinšek : Vozel. Vaška šala v 3 dejanjih. Oder, 11. Ljubljana, Zveza kulturnih društev, 1925.
Naš glas. Glasilo Udruženja slov. srednješolcev v Italiji. Letn. I. Trst, Casella postale 348.
IvanCankar: Zbrani spisi, 2. zv. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Ljubljana, Nova založba, 1925. (Vsebuje Črtice in povesti iz let 1893—1899 in kritične in polemične spise.)
I. Horvat: Zvuci iz osame. Lirika. Zagreb, 1925.
Zakon o tisku. Zbirka zakonov, XVIII. snop. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1925.
Dr. P r. Z b a š n i k : Žrtve. Povest. Prosveti in zabavi, 10. Ponatis iz Ljubljanskega Zvona 1901. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1925.
P. Grgec : Kod namjesnika Kristova.
Hrvatsko rimsko hodočašče, 22. V.—7. VI. 1925. Zagreb, Narodna prosvjeta, 1925.
Nova Evropa, knj., XII., br. 9. Današnja Italija: G. Papini, Talijanska tradicija. G. Ferero, Veliki vek. A. Tilgher, Aktivi-stički idealizam i fašizam.
Almanah Luči. 1905—1925. Bog — Narod — Socijalna pravda. Luči, XX. 1., zv. 9. in 10. Uredil J. M. Ujevič. Zagreb, 1925.
Članki so razdeljeni v ideološke, v leposlovne in pesmi. Omenjamo J. Šimrak, Temelji našega pokreta; — J. M. Ujevič, Nakon 20 godina; — škof J. Srebrnič, Značenje svečenika u katoličkom pokretu s posebnom primjenom na. Hrvate. J. Merc-D. Gra-čanin, A. Mannič (v franc, jeziku; — J. Marin, Katoliško gibanje med hrvaškim dijaštvom (v franc, jeziku) itd. Knjigo krase slike urednikov Luči in reprodukcija reliefa Molitev, ki je delo Slovenca, Meštrovičevega učenca F. Goršeta.
Philothea oder Anleitung zum gottseligen Leben vom hl. Franz von Sales. Uebers. v. Heinr. Schröder. 14. izdaja. Freiburg im Breisgau. Herder, 1925.
Jon Svensson: Die Stadt am Meer.
Nonnis neue Erlebnisse, 5.—7. Aufl. Freiburg im Breisgau, Herder & Co., 1925.
Klemens Brentano: Rheinmärchen. Neu gefaßt von Laurenz Kiesgen. Freiburg im Breisgau, Herder, 1925.
Athanasius Wintersig: Liturgie und Frauenseele. Ecclesia orans, 17. zv. Herder, Freiburg im Breisgau, 1925.
E. Rice Burroughs: Tarzanova mladost v džungli. Posl. —ž—. Splošna knjižnica 57. Zvezna tiskarna, Ljubljana, 1925.
Fridolin Žolna: Tokraj in onkraj Sotle ter tam preko. Domorodne hudomušnice, III. Splošna knjižnica, zv. 56. Zvezna tiskarna, Ljubljana, 1925.
Maurice Leblanc: Tigrovi zobje. Iz
francoščine prevel F. I-o. Knjižnica »Jutra«, zv. 7. Ljubljana, 1924. Založilo »Jutro«. Slabe vrste kriminalen roman, ki je vrhu tega nesrečno izbran iz serije Leblancovih Lupinad. Prevod je seveda primerno časnikarski. »Jutro« s tem slovstvom ni nobena luč v Slovencih.	Dr. I. P.