Vzgojna stran zemljepisja. Kakor pri pouku sploh, tako moramo še posebej pri zemljepisji poudarjati vzgojno stran. Ta predmet ima jako mnogo vzgojno - obrazovalne sile, ker krepča duševno življenje materijalno in formalno in ker blagodejno vpliva na značajnost. Zemljepis podaje v prvi vrsti pojedinosti, jasno jih razobloživši in določno obmejivši. Iz teh pojedinosti ustvarja otročja duša celo vrsto zvezanih slik o vesoljnem svetu, sosebno o zemlji z njenimi fizikalniini prikazki in z njenimi proizvodi, navlasti pa z njenim najvišjim bitjem — s človekom. Te slike otroku nazorno in živo očrtavši, vzbudi ta pouk v njem toliko mnogostransko zanimanje, da se more zemljepis v tej zadevi meriti z vsakim drugim predmetom, često ga s svojim vzgojevalnim delovanjem prekosivši. Zemljepis podaje učencem mnogobrojnih in raznovrstnih spoznavanj; ž njim so v ozki zvezi mnoge druge znanosti, na pr. matematika, fizika, prirodopis, politika, zgodovina i. t. d. Razumen učitelj more brezštevilno novih nazorov razkriti otroku v širnem obsegu svetovnega spoznavanja, in to od najmanjšega predmeta iz rastlinskega in živalskega življenja gori do najvzvišenejšega iz čudov zvezdnega sveta in iz meteorologije. Pravi zemljepisui pouk sili učence, da pozorno gledajo razne podobe in da o njih tudi razmišljajo. Ker so take slike osnovane na jasnem razumevanji pojedinosti, zato tudi jako širijo duševni obzor, bude čut za veliko in vzvišeno v prirodnem in človeškem življenji ter tako oživljajo vsa višja čustva. Na ta način se uri otročja pozornost, otročji spomin in razum. A tudi domišljija se uri s pojuiovanjem sličnih pojedinosti in s prenašanjem taistih na one razmere, katere se uahajajo v otrokovi bližini in katere so mu že znane. A gledati je na to, da se podajajo take zemljepisne podobe, katere so popolne in v sebi dovršene; take podobe morajo jednakoličnost po deželah in delih sveta spojati v organično celoto; podajati ne smejo ničesar, kar bi ne služilo otročjemu zanimanju in s tem njegovi obrazovanosti. Vzgojui značaj se poizgubi, ako zemljepisne slike niso tako osnovane, da vzbujajo harmonični razvitek otrokovih duševnih sil, ako ne merijo na ublaženje njegovih moralnih nagibov, ako puščajo njegovo srce brez vsakega zanimanja za lepo, dobro in blago. Nakopičenje zeuiIjepisnih podrobnosti samih še ne stori, da bi zemljepisje vplivalo na blagost srca, da bi se otrok vnemal nad krasoto prirode, da bi se veselil krasnega solnca in da bi čutil z raznimi ljudmi, katere spoznava, hodeč po raznih krajih. Kdor razumeva pod zemljepisjem le topografijo, risanje zemljevidov in sterilno statistiko o imenih gor, rek, mest, — ali o številih gorskih višin, o dolgosti rek, množini prebivalcev itd. — tak ne poučuje zemljepisja v vzgojnem pomenu. Kdor pa ne razume, zemljepisu dati take podobe, s kakeršno ustvarja prave slike n. pr. o delih sveta, o podnebji, živalstvu in rastlinstvu, o prebivalcih in njih stanovališčih, navadah, državnih napravah, verskih in drugih slovesnostih, ta onečastuje to krasno vedo, odvzame jej najboljši pedagogiCno-vzgojni pomen. Na takov način vzbuja zemljepisni pouk tudi estetična čustva, kajti lepota v prirodi je taka, da nehote vpliva na vzprejmljivo otročjo srce. Priroda pa je tudi polna onih raomentov, ki neposrednje gredo k srcu. Vsaj je znano, kako poetično navdušuje sprehod po prirodi pesnika, kako zbeže temne misli, ko zagledamo lepo pokrajino, kako blagodejno vpliva na nas pogled idilskega zatišja, razgled s kake višine. Opozovanje tujih šeg in navad razbistri nam prispodobljivost. Življenje srečnega naroda vnetna nas k posnemanju njegovih kreposti. Neugodni položaj kakega ljudstva vzbuja nam sočutje. Taka pedagogična vrednost zemljepisnega pouka je slična zgodovini. Zadnja nas postavlja v minulost človeškega življenja, zemljepisje pa nam v politično - etnografičnem delu sicer ne opisuje dejanj in podjetij pojedinih osob in ljudstev v zdanjosti, pač pa nam kaže ono stanje, kakeršno se nahaja v državnem, cerkvenem in splošno socijalnem življenji. Zemljepisje uči, da spoznavamo ljudi raznih krajev in raznih narodnosti; to uveruje učence o tem, da je človeški rod jedinstven in da treba Ijubiti vsakega človeka brez razlike. To pa budi čut za občnost, brez katerega ljudje ne bi mogli živeti drug brez drugega. Brez tega nehalo bi se vse javno in socijalno življenje, vsak bi skrbel le za se; in človeški rod ne bi mogel napredovati na podlogi vzajemnega dajanja in vzprejemanja. Vse, kar smo si priborili v teku časa, postalo bi iluzorično; vsaka nova priboritev bila bi le na kvar občnosti. Tako stanje škodovalo bi človeški blaginji in vse naše prizadevanje po sovršenosti ostalo bi brez uspeha. Da se človeštvo izogne takenm nepovoljnemu stanju, treba, da se že mladina seznani s posameznimi narodi, z njegovimi stanovi, s šolami, z raznimi zavodi na pr. za ubožce, z njegovimi narodnimi slovesnostmi. Naj se ne misli, da to ne spada v okvir zemljepisnega pouka. Takov pouk ima več vzgojnega uspeha, kot vsa suhoparna zemljepisna tvarina brez pravega življenja, brez one vodilne misli, ki oživlja duha in storf, da. se otročja srca vnemajo za bedo in revo kakega naroda, za veličino prirodne lepote, za krasoto vesoljnega sveta. Kako li hočemo drugače otroka navdušiti, da bode ljubil svojo domovino, ako mu ne pokažemo njene krasote, ako mu ne razkrijemo vseh onih momentov, ki so v resnici vredni, da vzbude v otroku ljubezen do domovine, do onega koščeka zemlje, na katerem mu bode morda do zadnjega izdiha delovati in živeti? Takov pouk, razkrivajoč učencu veličanstvo vsega stvarstva na zemlji, učvrstuje v njem vero in udanost v dobroto Božjo. Otrok izprevidi, da je predobrotljivi stvarnik vse tako lepo in modro uredil zaradi človeka, to stvar Božjo; da pa je njegova naloga, da ga v tem stvarstvu tudi prav izpoznava in vsled tega vedno bolj ljubi. To pa ostane v vseh razmerah glavni činitelj nravstvene vzgoje. Fr. Gabršek.