Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 26.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
i
Leto XXXVII. - Štev. 30 (1861)
Gorica - četrtek, 25. julija 1985 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Družina in duhovni poklici	Evropa
30. junija je slovenska Cerkev uradno zaključila Leto poklicev, ikar pa ne sme pomeniti, da nas ta problem ne zanima več. Da ostane vprašanje duhovnih poklicev za nas še naprej aktualno, naj služijo tudi pričujoče vrstice.
Čeprav se zavedamo, da družina ni vsemogočna vzgojna ustanova, ki bi ji lahko samo nalagali dolžnosti in naloge, je njen vpliv na učlovečenje otroka tako pomemben, da moramo spregovoriti tudi o vlogi družine pri otrokovem odločanju za poklic — posebej še za duhovni poklic. Poznavalci človeka sodijo, da je za njegovo življenjsko usmerjenost odločilnega pomena zgodnje otroštvo, ki je najbolj tesno povezano z družinskim življenjem.
Za razvoj duhovnega poklica, ki je kot božji dar dan v človeške roke, je pomembno krščansko življenje družine. Kaj pa to krščansko življenje vključuje? Predvsem življenje iz vere, upanja in ljubezni.
ŽIVLJENJE IZ VERE
Vera je božji dar, ki določa človekovo notranje življenje. Kar pa je v človeku, išče svoj zunanji izraz. Doživetja, ki jih posredujemo drug drugemu, pa spet vplivajo na naše duhovno življenje. Za versko življenje družine je nujno potrebno:
1. Molitev — skupna in osebna. Pozornost, ki jo člani družine kažejo drug do drugega, naj dobi svoj religiozni izraz v molitvi in raznih oblikah bogoslužja.
2. Blagoslov. Različni so zunanji znaki sprejemanja sočloveka: stisk roke, objem, poljub. Ko pa človeka blagoslovimo, mu naznanimo,	da se naši skrbi	In	varstvu
pridružuje	še božje	varstvo;	ni	izročen
le skrbni človeški roki, temveč božji ljubezni.
3. Verski	pogovor.	Le redki	so,	ki spregovorijo o	globinah	svojega	srca in du-
ha. Vera ni le posredovanje vednosti, ampak tudi pobožnosti, verskega doživlja-
nja. Pomembna in komaj začeta naloga
4.	Ureditev doma. Pomembno mesto ima krščanska kultura. Ta naj bi s preprosto plemenitostjo govorila otroku od jutra do večera o Jezusu, Mariji in svetnikih — o ljudeh, ki so evangelij dosledno živeli.
BREZ UPANJA JE ŽIVLJENJE MRAČNO
Upanje. Apostolsko pismo o družini opozarja na paradoksalen pojav, da v najbolj razvitih deželah vlada največji strah pred prihodnostjo. Mnogi starši s tem strahom opravičujejo, da imajo le enega ali dva otroka. Otrokom bi radi prihranili vsak napor, vsako tveganje, vsako žrtev. Proti temu ozračju se mora boriti družina, a ne sama, vsa Cerkev jo mora podpreti.
PRVENSTVO LJUBEZNI
Družina je zibelka ljubezni. Kjer je ljubezen, tam življenje cvete. Ljubezen premaga strah. Kaj storiti, da premagamo strah pred življenjem?
»Družina je družina le, če ima dovolj otrok. Znameniti francoski pediater De-bre je zapisal, da mora biti v družini vsaj troje otrok, če naj v njej vladajo razmere, ki omogočajo najlepšo priložnost za njihovo vzgojo in razvoj. Brez take družine ni vzgoje odgovornosti in družbene zrelosti. Prevlada ozkost in egocentričnost« (dr. Jurij Zalokar, Samo milijon nas je, Teleks, 7.2.1985, str. 4).
Družina mora najti oporo za svoje krščansko življenje v župniji, škofiji in Cerkvi. Le počasno spreminjanje mišljenja, da bo bolj naklonjeno življenju, da bo premagalo malodušnost, podpiralo zvestobo, omogočalo razcvet vere, upanja in ljubezni, bo omogočilo družini, da bo gojila vrednote, ki so pogoj za rast duhovnih poklicev.
JOŽE GOLIČNIK
Tudi za Tita prihaja ura resnice
Ko je leta 1980 Tito umrl, je bil malokdo, ki bi si upal kaj senčnega napisati o tem revolucionarju, partijskem polbogu in povojnem uspešnem državniku, ki pa je ostal do smrti diktator.
Sedaj pa je v Londonu izšla knjiga o Titu, ki njegovim oboževalcem gotovo ne bo ipogodu, saj raztrga njegov mit in pokaže, da je le-ta bil zgrajen na laži in ponaredbah. Avtorica knjige je časnikarka Nora Beloff. Svoj čas je bila v službi pri angleškem dnevniku »Observer«, ki je liberalno navdahnjen. Lani se je mudila v zvezi s pisanjem svoje knjige v Jugoslaviji, pa so oblasti hitro odkrile, kako misli o Titu in jo izgnale.
Naslov knjige je »Pokvarjena Titova dediščina«. V njej pisateljica trdi, vse na podlagi virov, da je bil Tito tiran brez pomislekov, ki je izrabil dogodke zadnje vojme, da je uničil -svoje tekmece, kasneje pa priklical v življenje organizacijo neuvrščenih, ki dejansko brani interese svetovnega komunizma in Sovjetske zveze. Tito ni združil jugoslovanskih narodov, ampak izrabljal njih nasprotja za utrditev svoje oblasti. In če je res, da se je Tito med zadnjo vojno boril zoper naciste, je še bolj res, da je v prvi vrsti zasledoval uničenje protikomunističnih sil, da bi se tako dokopal do oblasti. Leta 1942 je celo poskusil napraviti pogodbo z Nemoi, da bi tako strl četnike. Toda Hitler je to ponujeno roko z ogorčenjem odklonil. Odločno se je zoperstavil zavezniškemu izkrcanju v Istri ali Dalmaciji, -ker se je upravičeno bal, da bi bilo njegove oblasti konec. Tudi prelom z Moskvo je -bil kratek. Tito ni nikdair odstopil od svojega protizahodnoga razpoloženja, podpiral je vse marksistične revolucije v deželah v razvoju, Sovjetski zvezi je dal na voljo jugoslovanske letalske postojanke, ko je Moskva intervenirala zoper Izrael na Bližnjem vzhodu. Kot voditelj neuvr-
ščenih se je v Združenih narodih vedno opredelil za Moskvo.
Izborno razkrinkanje Titovega mita, je o knjigi napisal londonski dnevnik »Dailv Telegraph«. In tako menijo še premnogi.
Ošibitev italijanske lire
Italijanska lira je -bila razvrednotena za 7,7 %. O tem razvrednotenju se je že dalj časa govorilo, a -nenadna poslovna akcija 'je dogodke prehitela. -Še v četrtek
18.	julija je ameriški dolar veljal 1.840 lir. Naslednji dan pa, je ustanova ENI (Ente nazionale idrocarburi) sklenila nabaviti 125 milijonov dolarjev in »to za vsako ceno«, kot je bilo rečeno. Tedaj se je dolar dvignil na 2.200 lir in šele ob tem stanju je zakladni minister Goria odredil zaporo menjalnega trga.
Pri vsem ostaja nejasnih več stvari: kdo je sklep o razvrednotenju lire iznesel v javnost, ko so smeli o tem vedeti le Craxi, Goria in guverner italijanske banke; zakaj je ENI vztrajal na nakupu dolarjev, ko se je pokazalo, da bo to povzročilo paniko na menjalnem tržišču in zakaj je prišlo do ustavitve menjave denarja -šele, ko je dolar dosegel višino 2.200 lir.
■	Maršal Nikola Ogarkov, svoj čas šef glavnega štaba sovjetskih oboroženih sil, pa pred desetimi meseci s tega mesta odstranjen ne da bi dobil drugo funkcijo, je spet prišel v ospredje. Imenovan je bil za komandanta sil Varšavskega pakta in s tem spodnesel dosedanjega poveljnika maršala Kulikova. Ta bo prevzel vojaško akademijo v Moskvi. Ogarkov ima 67 let. S svojim novim položajem je avtomatično postal tudi namestnik obrambnega ministra, ki je maršal Sokolov.
»Italija je geografski pojem.« Tako je nekako pred dobrim stoletjem in pol rekel knez Metternich, mogočni »kočijaž Evrope« po Dunajskem kongresu. Italija pa je čez nekaj desetletij -kasneje postala kaj več kot navadni geografski pojem in se razvila v politično enoto. Sprva še nerazvito in neenovito, kasneje pa je zadobila jasnejšo in enotnejšo sliko, kljub razumljivim večnim problemom in različnostim, ki še vedno tarejo državo.
Tudi Evropa je nedvomno geografski pojem. Brez Metternichovih definicij pa lahko danes, enaindvajsetemu stoletju nasproti že zapišemo, da je Evropa tudi že politični pojem. Od začetkov pred Skoraj tridesetimi leti, ko so veliki zahodni politiki Adenauer, Schuman, Spaak, De Ga-s-peri in Monnet postavili temelje novi nad-državni skupnosti do sedanjega trenutka, ko lahko na stotine milijonov Evropejcev demokratično in neposredno voli svoje predstavnike v skupni evropski parlament — to je vsekakor velik in zgodovinski korak!
V	naslednjih vrsticah si pa oglejmo današnje stanje, zlasti po zadnjem evropskem vrhu v Milanu in v perspektivi vstopa še dveh držav članic, namreč Španije in Portugalske v dosedanjo desetori-rico (Italija, Francija, ZR Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Vel. Britanija, Irska, Danska in Grčija).
PO EVROPSKEM VRHU V MILANU
Dobro leto je minilo, ko so bile na vrsti -druge neposredne volitve v evropski parlament. O tem je bilo spet veliko pisanja in pričakovanj, iskrenih ter upravičenih, da bi to najvišje evropsko voljeno telo dobilo več pristojnosti in tako res postalo ne samo moralni glasnik Evrope, ampak tudi dejansko prispevalo na odločujoči ravni. V tem smislu je parlament v Strasburgu malo prej izglasoval dokument o Evropski uniji, ki predvideva tudi večjo politično moč evropskih organizmov in s tem nakazuje pot k resnični politični združitvi Evrope.
Za nami so sedaj volitve, pred nami pa je novo obdobje sklepov in odločitev, ki jih morajo podvzeti države-članice. Zaenkrat še vedno v bistvu odločajo vlade, in še tu ni povsem jasna usmeritev vseh sedanjih članic v bodočnosti evropske gradnje. Vse to je zlasti pokazal zadnji polletni sestanek na vrhu v Milanu, -kjer je prišlo na dan ponovno neskladje o nekaterih osnovnih vprašanjih. Tu so recimo tradicionalne prve članice ali »šestorice« (Italija, Francija, Nemčija ter države Beneluksa) postavile zahtevo po hitrejših tempih v uresničevanju teh teženj, zlasti z zahtevo po Svetu predsednikov vlad, ki naj bi stvari praktično bolje utemeljevale. Protivile pa so se severnejše države (Vel. Britanija, Irska, Danska) -in Grčija. Zanimivo, da sta bila v Milanu že tudi predsednika vlade iz Madrida in Lizbone, ki tudi podpirata širši načrt šestorice. Znane so sicer stalna protivnost londonske vlade večji evropski avtonomiji, ali pa hladnost Danske in nemirna južnjaška svojeglavost Aten.
Sedaj ima pred seboj nelahko vlogo predsedstva (prej Italija) Luksemburg. Pripraviti mora zimsko srečanje predsednikov vlad. Kaj bo na tem sestanku novega? Se bo Evropa res počasi spremenila v trdno politično enoto? Ali -bo še vedno iskala samo sebe in se prebijala skozi »vete« o evropski združitvi neprepričanih članic? Te in druge so dileme, ki jih bo treba v najbližji bodočnosti reševati, če že ne rešiti.
VEČJA VLOGA SREDOZEMLJA
Znani belgijski zgodovinar Pirenne je napisal znamenito knjigo z naslovom »Ma-homet et Charlemagne« (Mohamed in -Karel Veliki). V njej analizira zgodovinski razvoj Evrope in vpliv krščansko-german-ske kulture, ki nekako predstavlja severno in zahodno Evropo po Karlu Velikem, ter nove mohamedanske vplive z arabsko
kulturo v Sredozemlju. Morda bi lahko s tem binomijem tudi parafrazirali današnjo Evropo desetih, ali bolje jutrišnjo Evropo dvanajstih. Tudi tu se kažeta dve duši: tradicionalna severna in danes industrijsko razvita ter bogata Evropa ter še nerazvita, delno bolj 'kmetijsko bogata južna Evropa, ki jo v marsičem pogojuje arabski kolos z južnih bregov Sredozemlja.
Vsi ti problemi -bodo še bolj pereči prav z vstopom v Evropsko gospodarsko skupnost Španije in Portugalske. Znano je, da je gospodarstvo v le-teh osnovano zlasti na kmetijstvu, južnem sadju, vinu in ribolovu. V marsičem torej sliči ostalim že včlanjenim državam v EGS, kot sta Italija in Grčija, delno Francija. Vse to tudi prinaša s seboj določene pomisleke in težave.
Dejstvo pa je vsekakor, da imata vstop Španije in Portugalske predvsem svojo politično težo. Gre namreč za umik iz dolge izolacije obeh držav Pirenejskega polotoka od ostalih demokracij zahodne Evrope. Portugalska je prva vrgla desničarsko diktaturo in se nato počasi prebijala v demokratično vladavino. Kasneje se je po smrti generala Franca tudi Španija rešila skoraj štiridesetletne diktature in se odločno demokratično usmerila, ne nazadnje tudi po zaslugi takrat še mladega novega kralja Juana Carlosa.
Madrid in Lizbona imata tako vse potrebne pogoje za vstop v to evropsko družino. Njuna prisotnost v EGS bo gotovo tudi dopolnjevala ravnovesje med severno in južno Evropo, tako na političnem kot tudi na gospodarskem področju. Sredozemska Evropa bo imela tako že štiri velike države-članice (Italija, Grčija, Španija, Portugalska), ki bodo nekak protiutež dosedanji večinski severni Evropi. Gotovo bo vse to imelo svoj pomen, saj se bo tako dosedanja Evropska gospo-
darska skupnost res razrasla kot zahteva čas.
PA EVROPA JUTRI?
Je pa vse to edina možna Evropa? Kaj pa Evropa »od Urala do Atlantika«, o kateri je že sanjal general De Gaulle (seveda v svojem pomenu)? Pa slovanska vzhodna Evropa? Jasno je, da danes ostaja vse to še utopija, posebej glede na blokovske delitve in režime vzhodne Evrope. Ce so danes taki načrti odločno preuranjeni, pa ne more to biti nemogoče za jutri. V upanju, da bo tudi na drugi strani naše celine prišlo do postopne preusmeritve in razvoja v času, lahko tu tudi pritrdimo tistim zamislim, ki jih je sedanji papež Janez Pavel II. prav v svoji encikliki o slovanskih apostolih izrazil. Naj bi prišlo res v bodoče do Evrope sv. Benedikta in sv. bratov Cirila in Metoda, to naj bo svetlo upanje našega časa!
Spectator
Dežela in vladni posegi
Prejšnji leden je bil v Vidmu sestanek deželnih tajnikov večine (DC, PSI, PSDI, PRI, SSk, PLI), razširjen na parlamentarce iste večine iz naše dežele. Sodelovala sta tudi predsednik deželne vlade Biasutti in državni podtajnik za zunanje zadeve Fioret. Gre predvsem za načrte vlade in parlamenta o posebnih posegih za Tržaško in Goriško v zadevi gospodarskih področij.
Prav v torek 23. julija je 'bila v zadevni komisiji poslanske zbornice avdicija predstavnikov in gospodarskih operaterjev. Obenem je bilo na seji v Vidmu govora tudi o decentralizaciji, ki sodi v programski okvir sedanje deželne vlade.
Smrt znanega nemškega pisatelja
Heinrich Boli je bil v povojnem času eden največjih evropskih pisateljev, med nemškimi pa je gotovo zasedal prvo mesto. Za svoje delo je leta 1972 prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost. Star je bil 67 let.
S svojo literarno dejavnostjo jc začel takoj po zadnji vojni, leta 1947. V svojih spisih je znal mojstrsko izraziti povojni čas v Nemčiji. Poudarjal je, da je katoličan, a da se ne čuti vezanega od Cerkve. Njej je očital, da se rada veže z državno oblastjo. Politično je bil blizu socialdemokratski stranki, osobni prijatelj njenega predsednika Willyja Brandta.
Njegova politična stališča so vzbujala mnogo polemik in odpora. Mnogi so ga obtoževali simpatij za skrajno levico, drugi politične naivnosti. Zlasti je razburkal duhove, ko je branil rdeče teroriste, češ da niso zločinci, ampak žrtev nasilnih struktur meščanske družbe. Kritiziral je z vso ostrino namestitev jedrskih konic v Zahodni Nemčiji in severnoameriško politiko do Nikaragve, prav tako ostro pa je obsodil sovjetski vdor v Prago in v Afganistan.
V	državni oblasti je videl preostanek gnilobe, ki jo nje izvrševalci branijo z vso ihto, vredno podgane iz kloake. Zato so ga obtožili, da je moralni oče nemškega terorizma. Boli je nastopil s tožbo, a jo izgubil.
Resnici na ljubo je treba pa priznati, da ni bil samo nasprotnik meščanske družbe in kapitalizma, ampak da se je pogosto zavzel tudi za žrtve vzhodnih režimov. Solženicina, potem ko so ga izgnali iz Sovjetske zveze, je sprejel v svojo vilo pri Kdlnu. Z vso odločnostjo se je zavzel leta 1975 tudi za Kocbeka, ko je razkril pomor domobrancev in ga je režiim zaradi tega ostro napadel. Do tedaj je stal v jugoslovanskih režimskih očeh zelo visoko, bil je »progresist«, po-
tem pa je postal »reakcionar« in »hlapec protirevolucije«.
Boli je ostal sebi zvest do smrti. Ni za las odstopil od svojih moralnih načel, kar mu je gotovo v čast. Škoda le, da je ob zlorabah metal v isti koš demokracijo in diktaturo. Zato je bil manj prepričljiv kot bi lahko dejansko bil.
Japonski obiskvRimn
Dva dni se je mudil v Rimu ministrski predsednik Nakasone in imel celo vrsto državniških srečanj. Tako se je prvi dan sestal s Craxijam in več ministri. Vsem je ponavljal, da namerava Japonska odpreti vrata evropskim izdelkom (medtem ko japonski že od davna preplavljajo evropski trg).
Drugi dan je obiskal italijanski senat in parlament ter se sestal s predsednikom države Cossigo. Dejal mu je, da je našel Italijo zelo spremenjeno in čestital, ker se je gospodarsko utrdila in premagala terorizem.
Svoje bivanje v Rimu je zaključil v Vatikanu, kjer ga je s spremstvom sprejel papež Janez Pavel II. Izrabil je priložnost za ogled sikstinske kapele in se vzpel na ploščad bazilike sv. Petra, od koder se mu je nudil prelep razgled na Trg. sv. Petra in njega bližnjo in daljno okolico.
■	Severnoameriški predsednik Reagan se je konec preteklega tedna po uspešni operaciji na črevesju vrnil v Belo hišo v Washingtonu. Preden je zapustil bolnišnico, je govoril po radiu, pohvalil zdravnike in se zahvalil ženi Nancy, ki mu je ljubeče stala ob strani. Naslednji torek je že sprejel kitajskega predsednika Li Xianana, ki je prišel v ZDA na uradni obisk.
Polista:	maad	narada	i	driaiaCelovški zvon, junij 1985
Misli, ki jih objavljamo, smo povzeli iz predavanja, ki ga je imel o položaju na Poljskem prof. Leonard Pluta pri Društvu za proučevanje Srednje in Vzhodne Evrope v Montreealu (Kanada). Te misli v mnogočem veljajo tudi za druge narode, ki komunizma niso prostovoljno sprejeli. Med njimi je tudi slovenski.
V	primeru Poljske igovorimo o temeljnem nasprotju med državo, ki jo obvlada komunistična stranka, in med narodom, ki si prizadeva biti neodvisen od državne oblasti. Kot najmanjšo mero svobode vidi v kulturni in duhovni neodvisnosti za ohranitev svoje istovetnosti (identitete), kot največji cilj pa politično neodvisnost.
NOVA DRUŽBA
Država se je takoj od prihoda partije na oblast namenila uničiti tradicionalno zahodno poljsko kulturo in jo nadomestiti s komunistično. Na novo so pisali in tolmačili poljsko zgodovino, preimenovali mesta, ulice in celo -športna društva, dedek Mraz je nadomestil sv. Miklavža. Obstoječe ustanove kot so delavske strokovne organizacije, zadruge, razne družabne in kulturne organizacije so obdržali, seveda pod svojo strogo kontrolo. Kjer jim to ni uspelo, so jih razpustili. Kar si niso mogli podvreči, so bili kmetje in Cerkev.
Novo družbo je vpeljala hitra industrializacija in pomeščanjenje. Staro elito so odstranili, nova pa je prišla iz vrst delavcev in kmetov. Uvajali so tudi novo kulturo socialnega realizma.
Po neuspelem oboroženem uporu se je narod zatekel k pasivnemu odporu. V prvi vrsti je branil Cerkev in kmečki stan. To je trajalo do delavskega upora leta 1956 v Poznanju. Iz krize je izšel kot novi osvoboditelj države Gomulika. Narod ga je kot takega priznal, ni se pa hotel odreči Cerkvi. Prišla je nova kriza. To pot je Go-mulko zamenjal Gierek. Ta je pristal na kompromis, da narod obnovi svoje zveze z Zahodom. Gierekov naslednik Kanja je storil še korak naprej: priznal je neodvisni sindikat Solidarnost.
KOMPROMIS 1980-81
Tako je prišlo do nekega mirnega sožitja med dvema neodvisnima sestavinama Poljske na osnovi načel enakosti in sodelovanja. Prevladalo 'je mišljenje, naj bo komunist najprej Poljak, nato šele komunist in da je zato možno liberalizirati komunistični sistem. Na tej podlagi je bil izdelan kompromis med partijo in narodom, ki ga je predstavljala Solidarnost. Obe nasprotujoči si ideologiji naj bi obstajali druga ob drugi. Komunizem bi imel oblast nad partijo, državo, policijo in vojsko in naj bi veljal za državno ideologijo na zunaj. Krščanskodemo-kratska ideologija pa naj bi prevladovala v neodvisnih ustanovah ljudstva.
Tako je kongres Solidarnosti septembra 1981 izdelal svoj načrt, ki je v bistvu predvideval, da bo narod obdržal kontrolo nad vzgojnimi, socialnimi in kulturnimi ustanovami, zakonodajna .in sodna opravila bi bila ločena. V gospodarstvu naj bi bila poedina podjetja samostojna, delavski sveti pa sredstvo delavske samouprave. Država bi izvajala svoje nadzorstvo nad narodnim gospodarstvom prek denarne, davčne in zunanje trgovinske politike ter določala okvirne meje za udejstvovanje poedinih podjetij.
Ta kompromis je sprejela večina prebivalstva. Izjema so bile majhne ekstremistične skupine v obeh taborih. Obstajalo je upanje, da se bodo razmere ustalile, toda vojaški udar 13. decembra 1981 je celotno zgradbo podrl.
Odikod vzroki neuspeha? Kompromis je namreč slonel na zmotnih predpostavkah. Večina komunistov je ostala zivesta svoji stranki, ki jim je nudila privilegiran položaj, čeprav je ena tretjina od njih vrnila partijske legitimacije. Izkazalo se je tudi, da ni mogoče komunizma reformirati. V najboljšem primeru se da doseči, da postane manj zatiralen, nikdar pa ne demokratičen. Tudi za Moskvo je bil tak kompromis nesprejemljiv, saj je pomenil stalno nevarnost okuženja za druge sovjetske satelite. Tako se je izkazalo, da je bilo vse govorjenje in popuščanje z vladne in s partijske strani samo taktika, ki naj bi dovolila komunistom, da znova preidejo v protiudar.
DRŽAVA PROTI NARODU
Po udaru generala Jaruzelskega se je partija naslonila na vojsko in policijo. Tako je država postala okupacijska sila nad lastnim narodom. Jaruzelski je najprej udaril po Solidarnosti, Cerkev pa je držal ob strani s pogajantji in obljubami raznih ugodnosti. Vzporedno je novi režim dovolil nekaj gospodarskih reform,
dovolil drugi obisk papeža, se s Cerkvijo razgovarjal o ustanovitvi posebne ustanove za kmetijstvo.
Toda po enem letu je tajna policija poostrila borbo proti Cerkvi z umorom Popieluszka, pa tudi narod je razvil nove podtalne organizacije, zlasti tisk. Vlada je odgovarjala z novim nasiljem. Uvedla je zakone, ki so hujši kot so bili za časa stalinizma, obenem pa uporablja policija mimopravna sredstva za izločanje režimskih nasprotnikov. Le-ti so razdeljeni v tri skupine: javno priznani oporečniki (kot npr. Walensa), ki uživajo relativno svobodo in naj bi pred svetovno javnostjo pričali o liberalnosti režima, potem bojevniki za človekove pravice, ki jih policija preganja z vso silo (mučenje, izginotja, uboji po »neznancih«) in končno teroristi, ki se proti državnemu nasilju poslužujejo svojega zoper državo.
TRENUTNI OBRAČUN
Po treh letih in pol vojaškega režima lahko rečemo, da je ideološko partija doživela polom. Ni ji uspelo prepričati naroda o svojih dobrih namenih. Jaruzelski poudarja, da je bil njegov poseg za Poljsko manjše zlo, ker bi drugače Sovjetska zveza Poljsko vojaško zasedla. To v neki meri drži. Moskva ni poslala svojih čet kot v prejšnjih primerih na Češkoslovaško in Madžarsko, zahodne države pa so tudi omilile svoja stališča do Poljske.
Vojaški udar pa ni uničil samo komunistične ideologije, ampak tudi znaten del ideologije Solidarnosti. V Solidarnosti je bilo mogoče ločiti tri glavne skupine: 1. demokratični marksizem, ki so ga predstavljali Kuron, Michnik in organizacija KOR; 2. krščanska socialna akcija in 3. nacionalisti. Prva skupina je kmalu uvidela, da komunizma ni mogoče demokratizirati in je v večini prešla v krščanstvo. Umor Popieluszka pa je povezal Solidarnost in Cerkev v »civilizacijo ljubezni in trpljenja« proti »civilizaciji sovraštva in napadalnosti«.
Jaruzelskemu je uspelo oblikovati državo v učinkovit vojaški stroj, ki je uničil desetmilijonsko Solidarnost ter razpustil vse neodvisne organizacije. Za to zmago pa je moral plačati veliko ceno. Stranka je ob izgubi milijona članov padla na število 2.130.000. Zapustili so jo predvsem delavci in mladi izpod 30 let. Izgubila je tudi vpliv na vmesne organizacije: kulturne, športne, mladinske, delavske, na zadruge, prek katerih je prej nadzorovala delavce, kmete, mladi rod in inteligenco. Člani teh organizacij so odrekli nadaljnje delovanje. Vlada je ustanovila nove, a narod jih bojkotira.
Dejansko oblast ima danes kakih 15.000 političnih komisarjev in poklicnih oficirjev. Država Ije toliko močna, da se drži na oblasti, pa ne dovolj, da bi uničila Cerkev in razna podtalna gibanja. Po drugi strani pa je narod preslab, da bi ponovil vstajo iz leta 1980-151. Večino vse svoje sile uporablja za preživetje, na državno nasilje pa reagira s pasivnim odporom, nizko proizvajalnostjo, slabo kakovostjo izdelkov in s krajo državnega imetja.
Najboj so socialno prizadeti upokojenci, majhni kmetje in učitelji, dočim so se povečali dohodki policistov in častnikov. Delitev prebivalstva v dve skupini je vedno bolj vidna: na eni strani štirje milijoni ljudi z njih družinami, ki so povezani z državo in uživajo razne privilegije, na drugi strani pa narod s 34 milijoni zatiranih in obubožanih.
IZGLEDI ZA BODOČNOST
Kljub vsemu je čas na strani naroda. Kažejo se znaki, da peša lojalnost uradnikov, tehnikov, celo policistov. Vsi poskusi države, da bi mladino odvrnila od podtalnega udejstvovanja so se izjalovili.
Ni pa v bližnji bodočnosti pričakovati mnogo izboljšanja. Komunistična država se spreminja v policijsko, ker nima zaslombe med ljudstvom. Gospodarstvo je v stalni krizi. Razmerje med državo in narodom je obstalo na mrtvi točki. Težko je reči, kdaj in kako bo prišlo do novih premikov.
J. D.
Evropa — celina starih ljudi
Evropa je »stara celina« ne samo v zgodovinskem pogledu, temveč tudi glede na sestav .njenega prebivalstva. Na vseh drugih celinah je več kot polovica ljudi mlajših od 25 let, v Evropi pa samo nekaj nad tretjino. V deželah Zah. Evrope, združenih v EGS, je namreč od 273 milijonov ljudi le okoli 100 milijonov mlajših od 25 let.
Te dni je pošta prinesla tretji letošnji zvezek revije Celovški zvon. Kakor so uredniki obljubili, izhaja precej redno štirikrat na leto.
Uvodni članek je napisal odgovorni urednik prof. R. Vospernik in govori o 40-let-nici končane vojne v zvezi s koroškimi Slovenci. Vprašuje se: »Na kakšen način se uvrščamo koroški Slovenci in Slovenci sploh v te zgodovinske reminiscence? Zdi se, da je prišel čas, ki bi omogočal, celo terjal kritično misel tudi pri tistih, ki so na Koroškem leta 1945 v svoji ideološki zabubanosti pričakovali samo zmago revolucije, ne oziraje se na resnične narodnostne interese koroških Slovencev. In vetrinjska tragedija? Ali ne bi moralo postati to temno poglavje koroške, slovenske zgodovine, povod za resničen obračun s čmobelimi filmi, ki jih nekateri še kar nenehno vrte?«
Temu jubileju je posvečen tudi prispevek Andreja Moritscha Štirideset let pozneje. V njem razčlenjuje zadržanje slovenskih politikov na Koroškem po letu 1945, ko so bili vsi združeni v OF in upali v priključitev južne Koroške Jugoslaviji, pri tem pa zamudili edinstveno priložnost, da bi na volitvah v dunajski in koroški deželni parlament novembra 1945 nastopili kot slovenska stranka ter izvolili svojega predstavnika v obe telesi. Namesto tega so poslušali ukaz od drugod (morda Stalina in Kominforma) ter propagirali med slovenskim ljudstvom, naj volijo komunistično partijo. Slovenski volivci jih pa niso poslušali in so volili ali socialiste ali Ljudsko stranko. Tako je ostalo nato vsa leta do sedaj: slovenski Korošci se na volitvah v veliki večini odločajo za socialiste ali za Ljudsko stranko.
Zanimiv je esej Denisa Poniža, pisatelja in profesorja, z naslovom Hamlet in Črtomir. V teh dveh junakih vidi simboliziranega slovenskega pisatelja sedanjega časa, ki si zastavlja vprašanja o slovenstvu: »Imam pravico do malodušja, tega poslednjega pristana , človeškega duha? Imam pravico do česa več? Kje smo in kdo smo in zakaj smo? Hamletovsko in
Črtomirsko postavljanje vprašanj.«
S svojim esejem se D. Poniž vključuje v vrsto tistih slovenskih kulturnikov, ki zadnja leta s skrbjo gledajo na usodo slovenske kulture, jezika in s tem naroda. »Moramo si pogledati v oči in priznati: v državi, kjer živi največ Slovencev, torej v Jugoslaviji, nas je le še 9%, postajamo nacionalna manjšina. Slovenski jezik je daleč od tega, da bi bil enakopraven... Sicer pa nimamo nobene pravice, druge opozarjati na uporabo slovenščine v Sloveniji, če jo sami načrtno, nenehno in z vedno večjim uspehom mrcvarimo do nespoznavnosti. Ali zna en sam slovenski »družbeno politični delavec« pred TV .kamero ali radijskim mikrofonom brez papirjev v roki, a prima vista, povedati tri pravilne in smiselne stavke? Ne, ne zna!«
Druga huda pomanjkljivost je poznavanje svoje preteklosti. Mladi rodovi v Sloveniji ne poznajo preteklosti svojega naroda, ne poznajo zgodovine slovenskega ljudstva, ker se je v šoli ne učijo. »Težko je govoriti, če govorec ne pozna zgodovine in zgodovinske izkušnje svojega naroda, če se mu vsa zgodovina prične zoževati na nekaj desetletij, na določena imena in dogodke.« (V srednjih šolah v Sloveniji predelajo vso svetovno zgodovino, vključno slovensko do leta 1940 v dveh letih, dve leti se nato otepajo s partizani in »določenimi imeni«. - Op. ur.). Takšno postopanje ne pomaga graditi narodne zavesti. »Svojo zgodovino, staro in novejšo, moramo oceniti pravično, brez evforije pa tudi brez pretiranega pesimizma. In dovolj pogumni moramo biti, da bomo pogledali v oči sleherni resnici na tej zgodovinski poti, pa čeprav bo morda še tako neprijetna in grenka. Za nas, za naše prednike in naše potomce.«
Jubileju sv. Cirila in Metoda je posvečen članek Stanka Janežiča Slovanska apostola. Gre za natis predavanja, ki ga je imel v Gorici v Katoliškem domu ob proslavi sv. bratov. Alojz Rebula nadaljuje z objavo svojega dnevnika iz leta 1965-66. Čeprav časovno daleč so njegove misli in sodbe še vedno aktualne. Prof. Janko Zer-
zer pa je prispeval oris Stanislava Ra-potca pod naslovom: Jugoslovanski James Bond - Veliki slovenski slikar«. Rapotec je namreč bil pred vojno in med njo v službi jugoslovanske tajne policije, po vojni se je izselil v Avstralijo. Tam se je sprva zaposlil v pisarni, a istočasno tudi slikal. Kot slikar je doživel laskave uspehe, tako da je pustil delo in se posvetil samo slikarstvu. Intervju s tem pri nas malo poznanim rojakom je vsestransko zanimiv. Priča, kako je res povsod raztresen slovenski rod.
V	reviji so še naslednji članki: Fr. Bučar, Mir ni le vprašanje razorožitve; Jurij Zalokar, Za celostni pogled na stvari; Nada Dobovičnik, Pisma iz Celovca; Diomira F. Bajc, Izkušnje pri prevajanju sodobnih slovenskih besedil v italijanščino; Nikolaj Berdjajev, Misli o revoluciji. Manj je zastopano pesništvo in pripovedništvo, le pesnik Brane Mozetič objavlja cikel Le Look (zakaj angleški naslov, ne vem). V reviji so še nekateri krajši prispevki, ki so pa tudi zanimivi.
Revija Celovški zvon ima vsakemu kaj povedati, tudi zabavljiva Celovška raglja na koncu zvezka.
(r+r)
Bralci pišejo
Ko sem obiskala Ljubljano
čas dopustov je tudi čas obiska drugih krajev in ljudi. Tako me je pred kratkim zaneslo v Ljubljano. Vtisi, ki so se mi vzbudili ob obisku glavnega mesta Slovenije, so bili tako raznoliki in mogočs tudi nenavadni, da jih želim povedao.
Najprej vtis, ko hodiš po mestu. Če bi ne vedela, da sem v glavnem mestu Slovenije, bi mislila, da sem se znašla nekje precej globoko na jugu države, saj na ulicah skoro ni slišati slovenske besede. Precej podobno je v restavracijah in kavarnah. Ob tem mi je nehote prišel na misel naziv, ki so ga za Ljubljano r.ekoč rabili naši pisatelji: »Slovenske Atene«, so jo imenovali. Kaj bi rekli zdaj, če ir se nenadoma pojavili sredi teh nekdanjih »Slovenskih Aten«?
In že ko smo pri pisateljih, le kai bi mislili o večjem delu sodobne slovenske literature? Ali res ni drugega kot samomori, prostaško izražanje, seks in večkrat tudi smešenje verskih čustev? Ir, če s tako literaturo postrežejo tujcu ki zaide na tečaje slovenskega jezika, kai naj si misli o slovenski literaturi? Nekdo je na račun take literature dejal: »Tc je zato, ker ljudje nimajo v življenju nobenega ideala več.«
Spominjam se, kako se nam je v dijaških letih ob branju slovenskih pisateljev, zlasti Cankarja, Ljubljana v resnic, zdela kot mesto sanj in hrepenenja. Kaj je danes ostalo od tega? Zelo malo.
Kljub temu moram pripomniti nekai, kar me je prijetno presenetilo: velik obisk nedeljskih maš ter globoka zbranost i.n pobožnost vernikov pri njih. Morda pa je v tem začetek boljših časov.
Goričanka
Žrtve komunističnih »osvoboditeljev«
Od lota 1975, ko se je Severni Vietnam polastil Južnega in so rdeči Kmeri uvedli svojo strahovlado v Kambodži, je nekdanjo francosko Inddkino zapustilo nad pol-drug milijon oseb. Visoki komisar Združenih narodov za begunce v Bangkoku (Tajska) je objavil, da se je do februarja letos zateklo na Tajsko, Malajzijo, Hongkong, Indonezijo, Filipine, Macao, Singapur in Japonsko 1.102.793 oseb. Tem je treba dodati desettisoče, če ne stoitisoče tistih, ki so izgubili življenje na morju, ko so na ladjicah pobegnili iz Vietnama. Iz te države je v Kitajsko pobegnilo tudi
276.000 Vietnamcev kitajskega porekla. Okoli 130.000 jih je dobilo zatočišče, v glavnem iz Vietnama, v Sev. Ameriki. Od
1.100.000 beguncev se jih je že 900.000 dokončno naselilo v 27 državah, drugih 150 tisoč pa še vedno životari — in tem se vsak dan pridružujejo novi — v begunskih taboriščih v upanju, da si tudi oni najdejo države, ki bi jih sprejele.
Vernost mladih v Zahodni Evropi
Med 100 milijoni mladih v deželah Zahodne Evrope so izvedli anketo. Mladi so odgovarjali tudi na vprašanja, ki zadevajo vero. »Ne pripadam nobeni veri,« je izjavilo 47 % mladih -Nizozemcev, 38% mladih Francozov, 24 % mladih Belgijcev, 15 % mladih Špancev, 9 % mladih Nemcev in Italijanov, 6% mladih na Danskem in 2 % mladih na Irskem.
Na misijonski postaji, ki jo vodi slovenski misijonar v Indiji jezuit p. Jože Cukale so nedavno odprli tuberkulozni center. Pri odprtju je bila navzoča poleg ministra za zdravstvo in krajevnega škofa tudi m. Terezija iz Kalkute. Na sliki z leve p. Jože Cukale, domači škof in ni. Terezija
Mati Terezija
VSI so prihajali,
Kakor na veselico Poslušat pesem rajske ptice In njenih tisoč želja ...
Tja za Kalkuto nad Majdan le kot golobica priplavala,
Opasana z modrim trakom.
In ko je za pesem
Grlo odprla, se vsakemu je zazrla
V dno srca ...
Pesem je njena kakor vzdih Nekoga iz gore Oljk,
Iztisnjen sok vinske preše, ki polzi Izpod Getzemani...
»Ljubiti ni težko
Tistemu, ki ljubi do konca svojih sil.
Jaz sem, ki streljajo me v Robu, v Auschwitzu, Katynu,
Sredi Bombaya, na meni Ceylon gori,
V Etiopiji sem otrok, piskajoč na votle kosti,
Na križu visim v Kalkuti. Zdaj v Bangladešu Aplavz za aplavzom morivec me morje duši.«
Potem je Tereziji pesem zastala
V molk in v solze.
In vsa množica je jokala ...
Jože Cukale, SJ, Indija
Stran 3
Kronika iz Mačkolj
Iz kronike kulturno-prosvetnih in verskih dejavnosti zadnjega trimesečja je razbrati, da so bila naša poročila v tisku za to obdobje preskromna in nepopolna.
V	dopolnilo sledi današnje poročilo.
FARNO ŽIVLJENJE
Prvo sv. obhajilo smo praznovali 19. maja. Pri slovesni maši so peli otroci, a tokrat tako prisrčno in ubrano, kot že dolgo ne. Sploh je bilo letošnje prvoob-hajilno vzdušje zares praznično zo celotno župnijsko skupnost. Otroški zbor je pel letos še pri maši na binkoštno nedeljo.
V soboto 8. junija se je povsem napolnila dvoranica v župnijskem domu, kjer smo si ogledali dokumentarni film o Me-djugorju in 'še filmski (posnetek enega naših udeležencev z obiska kraja dozdevnih Marijinih prikazovanj v Hercegovini, kamor je s skupino romarjev s Tržaškega v zadnjem tednu aprila šlo tudi precej Mačkolj ano v.
Žal nam je, da je bila zaradi referenduma prepovedana procesija na Telovo. Ker je odpadla že lani zaradi slabega vremena, naj bi se ne zgodilo, da bi se ta nam ljuba pobožnost opustila tudi pri nas, kot je že vrsto let ni >več v vsem Bregu. Kazalo bi raje prihodnje leto zbrati tej še edini procesiji sv. Rešnjega Telesa na tem koncu Tržaške kaj več vernikov iz sosednjih krajev.
Naši cerkveni pevci so se v lepem številu odzvali vabilu in se pridružili zboru ZCPZ, ki je pod vodstvom g. Dušana Jakomina pel 23. junija na proslavi v Rižarni.
V teh dneh se zaključujejo obnovitvena dela v naši cerkvi. Stari kor je bil dotrajan in bati se je bilo, da bi se zlasti ob večji gneči v velikih praznikih zrušil. Novi, ki ge betonski in prostornejši, bo primeren tudi za nove orgle. Naša preko 330 let stara cerkev je zlasti pozimi vlažna, zato je poleg zidarja dobil delo še mizar, ki je obložil z lesom mrzle zidove. Možje so obljubili, da bodo cerkev še pobelili, da bomo opasilo farnega zavetnika sv. Jerneja praznovali v znamenju hvaležnosti Bogu in vsem dobrotnikom ob izvršitvi teh del. Treba pa bo misliti tudi na zunanjo olepšavo cerkve in zvonika.
PD MAČKOLJE
Člani PD Mačkolje so se v tem zadnjem obdobju srečali na dveh družabnih prireditvah.
Najprej je bila zakuska za vse sodelavce na Prazniku češenj. Ta prijeten večer je potekel z župnijskem domu ob obilnem prigrizku, dobri kapljici in v prijetnem razpoloženju prvo soboto v juniju.
Zadnji dan junija je bil društveni izlet v Kočevje. Zakaj ravno tja? Že več let smo nameravali na obisk k svojim »bratom«, saj je naša občina pobratena s kočevsko. Mi smo se tam srečali seveda le z župnijsko skupnostjo, peli smo jim pri maši in bili deležni njihove gostoljubnosti tudi ob zakuski v novem župnijskem domu.
Pred 22 leti se je vsa Ttalija zgrozila ob tragediji, ki je zadela /kraj Longarone in več drugih naselij, ko je ogromen zemeljski usad pognal vodo, zbrano za jezom Vajont, v silnem curku v pod njim ležečo dolino. Tedaj je bilo nad dva tisoč mrtvih.
Do podobne katastrofe je prišlo v petek 19. julija v opoldanskih urah v dolini Fiemme na	Tridentinskem,	kjer	so
mesta Cavalese, Predazzo in Moena. Blizu mesta Cavaleseja je na severnem pobočju doline bilo pri naselju Stava umetno jezero,	katerega	voda je služila za	či-
ščenje rudnika fluorida, ki je bil v bližini.
Jez umetnega jezera je bil iz tlačene zemlje.	Preiskava bo pokazala,	zakaj	je
nenadoma popustil. Dejstvo je, da si je
150.000	kubičnih	metrov vode	in blata
odprlo pot v dolino in v širini 50 metrov odneslo pred seboj vse, kar je blatni potok našel na poti. Med njimi so bili štirje hoteli, vrsta počitniških hiš ter nekaj žag in hlevov.
V	hotelih so bili počitniški gostje, mnogi iz Milana, ravno pri kosilu. Rešili so se le tisti, ki so dopoldne odšli na izlet, okrog 15 oseb. Iz blata so že potegnili 200 trupel, nekaj oseb pa še pogrešajo.
Brez dvoma je tudi ta tragedija posledica tolikih opustitev. Pri tem sodelujejo dostikrat malomarnost podjetnikov, načrtovalcev, graditeljev, nadalje težnja priti do dobička s čim manj stroški. Zadnja
Po kosilu smo se zadržali v Ribnici, kjer smo si ogledali muzej »sube robe« in zapeli na trgu pred cerkvijo v neposredni bližini dveh spominskih plošč: pesniku Prešernu, ki je tam obiskoval osnovno šolo, in skladatelju J. Petelinu-Gallusu, ki izhaja iz tega kraja.
Dalje smo se na tem izletu podali še k Novi Štifti, da smo občudovali zlati baročni oltar Marijinega vnebovzetja in zapeli Materi božji v čast nekaj pesmi. Naša mladina se je pozabavala še v hišici v krošnjah mogočne več sto let stare lipe pred cerkvijo.
Končno smo se ustavili še na pokopališču v Velikih Laščah, kjer sta pokopana dva naša sovaščana, ki sta padla v tamkajšnjih gozdovih v času vojne. Položili smo šopek cvetja na njun grub in se z molitvijo in primerno pesmijo spomnili simbolično vseh onih naših sovaščanov, ki so pred štiridesetimi in več leti zaradi vojnih grozot žrtvovali svoja mlada življenja neznano kje.
Končno naj bo tu zapisano še to, da smo veseli, da je dober del našega pevskega zbora dostojno odigral vlogo ljudstva v Artačevi igri »Blagovestnika z Vzhoda«, ikar se je uspešno vršilo na Re-pentabru v dneh od 5. do 8. julija. Hvaležni smo organizatorjem ACM, da so za to pevsko vlogo izbrali prav nas.
DEKLIŠKI ZBOR SLOVENSKI ŠOPEK
Žal število pevk v tem zboru ne raste, saj šteje letos le 16 članic. So pa ta dekleta v tej sezoni vestno vršila svoje pevske dolžnosti z rednim obiskom pevskih vaj in z dokaj uspešnimi nastopi. Z zadoščenjem so se zato že za majnico podale na kratek izlet v Goriška Brda s kosilom v značilni briški gostilni. S presenečenjem so odkrivale zanimivosti krajev, kakor je Šmartno, ki je kot primer vasi-trdnjave vredna, da si jo obiskovalec ogleda v celoti. Ob obisku spominske sobe Alojza Gradnika v Medani so dekleta s svojo pesmijo razveselile in do solz ganile 90-let-nega pesnikovega brata. Končno so bile na tem izletu naše mlade pevke deležne gostoljubja pri Subidi v gostišču Sirk z obilnimi porcijami zares dobrih sladoledov.
Dekliški zbor pa ni zaključil letošnje sezone že s tem obiskom Brd, temveč z nastopi na Prazniku češenj, ob zaključku šmarnic na Opčinah in pri poročni maši sovrstnice v domači cerkvi.
Zelja nas vseh je, da bi ta naša dekleta v prihodnji sezoni nadaljevala svojo pevsko dejavnost po že uspešni poti in se tudi številčno okrepila.
Sožalje
Zbora »M. Kogoj« in cerkveni od Sv. Ivana v Trstu izrekata iskreno sožalje Nadji Dolenc Žerjal in družini ob izgubi dragega očeta.
Sožalje
Ob smrti predragega moža in očeta Maria Dolenca z Opčin izreka družini in sorodnikom iskreno in občuteno sožalje mešani zbor Sv. Jernej.
lastnika »Pealpi mineraria Spa« z največ delnicami sta bila brata Rota s sedežem v kraju Zogno (Bergamo). Sodnik Simeone iz Trenta je že izdal 40 sodnih pozivov, ki naj prinesejo jasnost v ozadje te nesreče. Sam predsednik države Cossiga je dejal, da mora biti pravici zadoščeno. Nič prikrivanj, nič olepševanj, resnica mora priti na dan in odgovorni za katastrofo klicani na odgovor. V Italiji je te vrste nesreč vse preveč. Človek lahkomiselno posega v naravo in ne misli na posledice.
V	nedeljo 21. junija je predsednik Cossiga v dopoldanskih urah prispel v dolino Fiemme, da izrazi sožalje prizadetim in poudari voljo države, da se poišče krivce in naredi odgovorne zaključke. V kraju Tesero sta ga pričakala tridentinski nadškof Gottardi (sam je izgubil več sorodnikov) in milanski nadškof Martini (iz Lombardije je nad polovica žrtev). Cossiga je prisostvoval z domačini kon-celebrirani sv. maši.
Glavni pogreb žrtev je bil v ponedeljek 22. julija v Teseru. Sklenjeno je bilo, da bodo vse žrtve pokopali v skupnem grobu, dva metra širokem in 30 m dolgem ob dosedanjem pokopališču. Krdinal Martini je dejal: »Ti dnevi so dnevi žalosti, bolečine, srda, joka pa tudi pričakovanj. Pričakovanj ukrepov, ki naj v bodoče preprečijo podobne strahotne tragedije.«
Zahvala odbora ACM
Po dobro uspeli igri prof. Ivana Artača »Blagovestniki z Vzhoda«, se odbor ACM čuti dolžnega, da se javno in iskreno zahvali številnim osebam, podjetjem in upravam, ki so prispevali bodisi denarno podporo ali z raznovrstnim velikodušnim delom, ki ga je zahtevala tako široko zasnovana prireditev’:
Slovenski prosveti za gostoljubje pri uporabi prostorov; Radiu Trst A za pogosto poročanje; upravi Hranilnice in Posojilnice na Opčinah; Duhovski zvezi; občinske upravi Repentabor; g. župniku Be-denčiču; članom skavtske organizacije; Mladinskemu krožku Prosek; članom pevskega zbora Mačkolje; slavnostnemu govorniku dr. Jožku Šavliju; lasuljarki SNG, pevcem in plesalcem ter seveda celotnemu ansamblu igralcev pod vodstvom režiserja Adrijana Rustja in še posebej Ediju Godniku za njegovo izredno pripravljenost za izdelavo vsakovrstnega pribora in potrebnih rekvizitov; električarju Cibicu s Proseka.
Končno se odbor tudi zahvaljuje za objavo in poročanje: Katoliškemu glasu v Gorici, Primorskemu dnevniku in Novemu listu v Trstu.
Že vnaprej pa se odbor opravičuje, če smo v seznamu dobrotnikov koga nehote prezrli. Hvala vsem!
Šole na Tržaškem
Po dveh letih upadanja je vpis v prve razrede osnovnih šol spodbuden. Letos se je vpisalo v prve razrede 177 otrok (12 več kot lani). Tudi vpis v otroške vrtce je pozitiven (165 otrok, 7 več kot lani).
Celotno število osnovnošolcev je pa žal padlo: v novem šolskem letu jih bo 979, medtem ko jih je bilo lani 1.084. Šolo so namreč zapustili številnejši razredi, njihovo mesto so prevzeli številčno šibkejši.
Zelo žalostno je dejstvo, da se bo število razredov zmanjšalo kar za osem. Po en razred bodo izgubile šole: na deželi - na Opčinah, v Bazovici, Mačkoljah, Trebčah, Miljah; v mestu - šola- »Kette« v ul. sv. Frančiška, šola »K. širok« v ul. Donadoni in šola »Bazoviški junaki« v Rojanu.
Na srednjih šolah še ne bo posebnih sprememb. Srednja šola »S. Kosovel« na Opčinah izgubi en razred, sred. šola »S. Gregorčič« v Dolini pa pridobi enega.
Izvestje srednjih šol za leto 1983/84
Nekaj pred koncem pouka je izšlo Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem za šolsko leto 1983/ 84. To se pravi, da zamude v izhajanju te publikacije tako rekoč ni več.
Izvestje je začelo izhajati prav kmalu po obnovitvi slovenskih šol ob koncu druge svetovne vojne. Dolga leta je izhajalo zelo redno, saj so ga prejemali dijaki ob koncu pouka skupaj s spričevali. Pred leti pa se je v izhajanju nekaj zataknilo, tako da je sedanji urednik prof. Robert Petaros nadoknadil nekajletno zamudo z združitvijo treh letnikov v en sam snopič. Finančno pa so izdajo zadnjih letnikov omogočili trije slovenski denarni zavodi na Tržaškem: Kmečka in obrtna hranilnica v Nabrežini, Hranilnica in posojilnica na Opčinah in Tržaška kreditna banka.
Izvestje prinaša najprej dva krajša sestavka: Neva Godini piše o nabrežinski himni, Robert Petaros pa o Trinkovem spoznavanju knjižnega jezika ter o njegovem prevajanju slovenskih del v italijanščino. Prof. Petaros končuje svoj sestavek, da »smemo sklepati, da je bil Ivan Trinko prvi Slovenec, ki je seznanjal Italijane s slovenskimi leposlovnimi deli« in da sta bili Tavčarjeva povest Vita vitae meae in Stritarjev Gospod Mirodolski najbrž prva slovenska prevoda v italijanščino.
Osrednji del publikacije je seveda namenjen osebnim in statističnim podatkom po posameznih šolah. Na zadnjih .straneh pa so objavljeni' krajši sestavki iz življenja in dela naših šol ter spominski zapisi za štirimi tukajšnjimi slov. profesorji, ki so umrli leta 1984. - M. B.
Še nekaj misli k romanju na Svete gore v Lombardiji
Popoldanski izlet iz Varalla čez hribe do Lago Maggiore in ob jezeru obisk znanega mesta Strese, dalje Arone in dveh Boromejskih otokov je dogodek zase in spomini ostanejo neizbrisni. Tu smo napravili napako, ki naj je drugi za nami ne ponavljajo. V lepem večeru smo se zopet vračali v Varallo in tako prevozili
brez potrebe nad 130 km, kar za ceste čez prelaze in hribe ni malo.
Za tridnevni izlet v te kraje svetujemo: en dan s iprenočevanjem v Varallu, drugi dan pa v Vareseju, kjer imajo veliko romarsko hišo »Mater Dei«, daleč nad mestom pa žari pravi gorski biser, Sacro Man te di Varese. Kdor tako napravi, ima tretje jutro dovolj časa za eno uro peš hoje po zgledu Janeza Pavla II., ki je lansko jesen skupno s 50.000 romarji prehodil in molil ves rožni venec ob petnajstih rožnovenskih kapelah do svetišča na gori. Mi tega zaradi kratkega časa nismo napravili.
Dodamo še tretji nasvet: na te izredno lepe Svete gore naj se nobena skupina ne podaja ob sobotah in nedeljah, ko v
V nedeljo 21. julija se je pod sitnim dežjem končal letošnji tabor slovenskih goriških skavtov in skavtinj. Taborili smo ob zeleni Krki blizu vasi Podgozd, tam, kjer zavije cesta od Dvora proti Kočevju. Svoje šotore smo razpeli čisto ob vodi.
Ob začetku tabora gotovo nismo pričakovali tako mokrega konca, saj sta nas sončno in toplo vreme spremljala ves čas taborjenja, če izvzamemo kratko nevihto v sredo 17. julija.
Kljub vlažnemu koncu pa lahko vidimo pod potegnjeno črto izredno dober obračun. Ker je bilo število udeležencev manjše ikot prejšnja leta, smo na letošnjem taboru polagali posebno pozornost na kakovost pri opravljanju nalog. Zlasti je uspel dan narave. Bil je tako pripravljen, da so morali posamezni vodi sami preiskovati zgodovino, zemljepisne in naravne značilnosti krajev, kjer smo prebivali. In šlo je za kraje, ki so nam bili do letos skoro povsem neznani. Ko so posamezni vodi polagali obračun o svojem raziskovanju, je prišlo na dan veliko zanimivih podatkov. Glavne bi kazalo kasneje objaviti v Planiki.
Letos so prišli tudi bolj do poudarka hiki (Hajki). To je angleški izraz za enodnevne izhode vodov, ki se podajo iz tabora na pot ter morajo pri tem za vse poskrbeti sami od iskanja poti do prehrane in prenočišča. Poseben podvig je bil tisti, ko je manjša skupina priveslala po Krki od Muljave do tabora v majhnem gumijastem čolnu.
V končni obračun moramo vključiti tudi izredno sodelovanje z domačini, ki so nam z veliko vljudnostjo pomagali zlasti še zadnji dan, ko so nam s konji prepeljali opremo do ceste, kjer je čakal avtobus.
Tabor je bil res višek našega letošnjega
Občinska telovadnica v Sovodnjah je prizorišče letošnje izvedbe mednarodnega odbojkarskega turnirja za mladinske reprezentance, ki ga že drugo leto zapored organizira goriška pokrajinska uprava.
Na nedeljski svečani otvoritvi je spregovoril odbornik za šport dr. Mirko Špacapan, njegove besede pa so prevajali v francoščino in slovenščino. Za domačo sovodenj sko občinsko upravo je pozdravil podžupan Vlado Klemše. Celotno prireditev je povezoval Ubaldo Agati.
Po predstavitvi ekip in poslušanju državnih himen Jugoslavije, Tunizije, Francije in Italije, je bila na sporedu tekma med posoško selekcijo, ki so jo sestavljali igralci Vala in 01ymipije skupno s tremi atleti italijanske narodnosti, in vojaško reprezentanco, za katero nastopajo igralci
1.	in 2. državne lige. Zmaga je seveda šla slednjim, in to s čistim 3 : 0 (15 : 0, 18 : 16, 15 : 0), vendar so naši v drugem setu pošteno namučili nasprotnike, pa tudi gledalci, ki so burno navijali za Goričane, so prišli na svoj račun. Trener naših (Cej) je poskušal, kar se 'je dalo, da bi našel ustrezno orožje proti vojakom, vendar se je izkazalo, da le srčnost in borbenost za vsako žogo ne koristita, kadar je tehnična raven tako različna.
Zadeva dr. Rugelj se je razpletla
V	zadnji številki smo poročali o gladov ni stavki dr. Janeza Ruglja, ki je stavko začel iz protesta zoper ravnanje ob'asti v Sloveniji, ki so ga hotele upokojiti pred-
poletnih mesecih avtobusi ne morejo prosto krožiti, ker je zaradi velikega osebnega prometa nemogoče in so prva parkirišča za velika vozila obvezna daleč pred ciljem. Te napake Bazovci in Kraševci nismo napravili in tako smo v najlepšem miru imeli tudi drugo skupno romarsko mašo kakor že dan poprej na Sveti gori pri Varallu.
Če pa je število romarjev okrog dvesto in več, je nujno prvo noč prespati v veliki Oropi, drugo pa v ognjiščarskem centru v mestu Varese. Premnogim rojakom dobro znana Oropa je sicer že v Piemontu, vendar samo 60 km od mesta Varalla. - F. S.
PRIPIS. Leta 1987 bo 70-letnica Fatime Prav bi bilo, da vse skupine dve leti naprej mislijo na božjo pot v daljno Fatimo, ki smo jo obiskali leta 1967 in 1977.
Čestitke
19.	julija je na medicinski fakulteti v Trstu z odliko diplomiral Marko Filipčič z Opčin. Z željo, da bi v svojem poklicu imel veliko uspehov in osebnega zadoščenja mu čestita mešani pevski zbor Sveti Jernej.
skavtskega življenja, prav kot hoče ustanovitelj skavtov Baden Powell, Trudili smo se, da bi se zvesto držali njegovih na' vodil, in mislim, da nam je to uspelo.
Ker pa smo ne samo slovenski, temveč tudi verni skavti, smo v naše taborno življenje vključili tudi maše in vzgojne razgovore, saj je bil ves čas med nami g. Marjan. Nekajkrat smo se pri mašah srečali tudi z domačimi mladinci in skupaj z njimi sooblikovali sodelovanje pri sveti daritvi.
Vendar naj omenim tudi negativno no. to letošnjega taborjenja in sicer dejstvo, da so skoro izostale na taboru skavtinje iz goriške čete: prišli sta samo dve dekleti z Števerjana. Kaj pomeni ta odsotnost goriških skavtinj, ki so med letom precej redno hodile k tedenskim sestankom?
Pa še ena novost: na taboru smo imeli med sabo tudi štiri mlade udeležence iz Pariza. Dva fanta in dve dekleti iz slovenskih družin v Parizu so prišli in z nami taborili od začetka do konca. Prav živo so se vključili v naše življenje, četudi je nekaterim od začetka slovenščina delala težave. Njih smo bili še posebej veseli.
Nagrajevanje zmagovalcev letošnjega taborjenja smo prenesli na poznejši datum, ker nam je ta obred onemogočil dež.
Skavtsko leto je končano. Za nami so lepi uspehi, a tudi nekaj porazov. Toda saj ni mogoče vedno v vsem uspeti. Sedaj so tudi za nas počitnice. V septembru pa bomo znova začeli s svojo dejavnostjo. Že sedaj vabim fante in deklice, ki so jim pri srcu življenje v naravi in razni podvigi, pa tudi življenje med prijatelji v vodih, da se nam pridružijo, ker življenje skavtov je vedno polno zanimivosti.
Prizadevni gams
vsem zato, ker se ne strinjajo z njegovim načinom zdravljenja alkoholikov. Videli so, da je imel uspehe, pa so mu bili kolegi nevoščljivi in so se ga hoteli z up.iko jitvijo znebiti. Dr. Rugelj pa se ni dal pre tentati in je začel gladovno stavko. Zadeva se je sedaj rešila tako, da so avstrijske oblasti vrnile dr. Ruglja v Slovenijo, tu pa so ga dne 15. julija, ko bi moral stopiti v pokoj, znova sprejeli v službo in sicer v okviru Univerzitetnega zavoda za zdravstveno varstvo.
Zato je dr. Rugelj prenehal s stavko. Zadeva, ki je imela širok odmev v Slove niji in zunaj nje, je tako začasno rešena. Toda niso rešeni odnosi med slovenskimi psihiatri. Ti odnosi so sedaj še bolj za strupljeni, saj dr. Slavko Ziherl, vedja Centra za zdravljenje alkoholikov na Poljanskem nasipu v Ljubljani, izjavlja, da dr. Ruglju ne bo odgovarjal, češ da trosi laži in neresnice.
Zdravnica dr. Roža Kovač iz Celja pa priča o dr. Ruglju, da se je udeležila reh tečajev za zdravljenje alkoholikov, k: jih je on organiziral. Udeležila se jih je zato, ker se v ambulanti že 23 let dnevno srečuje s tragičnimi posledicami alkoholizma. Nekateri trdijo, da je 30 odstotkov odraslih Slovencev alkoholikov. Pri tečajih je spoznala temeljna načela, na katerih slo ni delo dr. Ruglja: Vsak, ki hoče spreminjati druge, mora najprej spremeniti sebe; vsak človek je enkratno, neponovljivo bitje z neprevidljivimi možnostmi; tudi alkoholik je človek in mu zato pripada dolžno spoštovanje.
TraDediiiLkisMnniiiainVaioM
Taborjenje SGS 1985
Velik uspeh odbojkarskega turnirja
Goriška nadškofija v številkah
Pred .kratkim je goriški nadškofijski urad izdal Letopis ali Annuario 1985. Naslovna stran je dvojezična, članki v notranjosti so pa vsi v italijanščini. Letopis je razdeljen v dva dela: v prvem so zgo dovinski podatki o goriški nadškofiji in o dosedanjih škofih, v drugem pa številni podatki o sedanjem stanju škofije.
V prvem delu je na kratko obdelana zgodovina oglejskega patriarhata od začetka do ukinitve leta 1751. Sledi pregled goriške .nadškofije od 1751 do 1984.
V	preglednih življenjepisih so omenjeni vsi škofje,, ki so škofijo vodili do danes; zadnji nadškof je A. V. Bommarco. K orisu oglejskega patriarhata so dodani seznami vseh znanih patriarhov od sv. Mohorja do zadnjega, ki je bil Daniele Del-fino. Goriških nadškofov je bilo do sedaj 17, med temi šest slovenskega rodu.
V drugem delu Letopisa je prikazano sedanje stanje goriške nadškofije: navedene so vse župnije; vsi duhovniki, s vetrn in redovni; vsi revodniki in redovnice, ki ži vijo v škofiji; vsi škofijski uradi; dalje vse verske organizacije in še dosti drugih statističnih podatkov. Povzetek v številkah je naslednji:
Nadškofija meri 1.030 kv. km; šteje 187.377 prebivalcev, ki živijo v treh pokrajinah: v goriški 145.566, v videmski 32.675, v tržaški 9.265. Vseh župnij je 97 in 5 samostojnih vikariatov, župnije so razdeljene v 10 dekanatov, ki so naslednji: Oglej združuje 12 župnij, Červinjan 8, Kmiin 15, Devin 7, Gorica-mesto 14, Gradiška 11, Tržič 6, Ronke 10, Štandrež (slovenska dekanija) 11, Visco 8. Najbolj številen dekanat je Gorica-mesto 08.000 prebivalcev); za Gorico pride Tržič (35.000), Ronke 23.000, Krmin 17.000, Gradiška 15.000, Červinjan 14.000, Devin 9.000. Štandrež 7.650, Visco 6.000.
Svetnih duhovnikov je 158, redovnikov 58, redovnikov-laikov 21. Redovnic ie v nadškofiji 516, njihovih redovnih hiš 32. ki pripadajo 11 različnim redovom.
V bogoslovju je 7 bogoslovcev, med temi en Slovenec; v malem semenišču je 7 dijakov, ki obiskujejo višje srednje šole.
Povprečna starost duhovnikov je 55 let. Velika večina se je že srečala z Abrahamom. Slovanskih duhovnikov, ki delujejo v škofiji, je 28 in štirje redovniki; skupno 32. Od teh je 5 nameščenih v furlanskem delu škofije; najstarejši slovenski duhovnik je g. Mirko Zorn (r. 1903), najmlajši g. Marjan Markežič (r. 1951).
Jami je
Naglo se redčijo vrste rojakov starejše generacije. Čedalje večje jase nastajajo, ko padajo ti naši žlahtni kraški »hrasti«. Z njihovim odhodom se poslavlja od nas tudi doba prekaljenih generacij, ki so iz velike navezanosti do svoje skupnosti in krajev globoko ukoreninile v nas ljubezen do naše stvarnosti.
Najprej nas je zapustil domačin Danilo Pahor, sicer stanujoč v Gorici, za njim pa Alojzi j Frandolič, znani trgovec v vasi. Od slednjega smo se poslovili v ponedeljek z doživeto krščanskim pogrebnim obredom v domači cerkvi in nato na pokopališču. Za slovesnost je poskrbel domači cerkveni zbor ter zbor Fantje izpod Grmade, ki mu je tudi zapel v slovo ob odprtem grobu. Poslovilne besede v imenu vaščanov pa je izrekel Mario Soban.
Živo upamo, da 'bomo štafeto ljubezni do svojega kraja in narodnosti, ki nam jo ti naši predhodniki predajajo, znali tudi sami tako živo predati našim zanamcem.
Seja deželnega vodstva Mladinske sekcije SSk
Pretekli teden se je sestalo v Jamljah deželno vodstvo Mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Razprava, ki jo je vodil deželni predsednik Andrej Berdon, 'je te-
kla zlasti o bodočem delovanju tako pokrajinskih sekcij kot deželne. Med prvimi pobudami je Tabor narodnosti, ki ga bo Mladinska sekcija priredila v septembru v Žabnicah (Dom Mangart) skupaj z MO SKGZ, SSO in FGCI-ZKMI. Tabor je srečanje predstavnikov narodnih manjšin in mladih iz obmejnih pasov Slovenije. Cilj pa je spoznavanje položaja in težav, s katerimi se le-ti srečujejo. Letošnji Tabor se bo osredotočil zlasti na prikaz stanja Slovencev v Benečiji in Kanalski dolini. Seveda bodo prireditelji pokazali gostom tudi sedanje stanje celotne slovenske manjšine v Italiji.
Prav na zadnjem, uspelem kongresu v Nabrežini se je pokazala nujnost, da se pri Mladinski sekciji globlje pogovorimo o usmeritvi, politični poti in miselnih predpostavkah politike SSk in o gledanju, ki ga imamo mladi do tega problema. Zato bo Mladinska sekcija pripravila seminar za člane, ki bo v septembru, predvidoma na Repentabru.
Lani je bil gost Mladinske sekcije pihalni orkester, ki deluje v okviru manjšinske organizacije nemške narodnostne skupnosti, živeče na Danskem. V oktobru bo Mladinska sekcija vrnila ta obisk. Na Dansko bosta tako odpotovala poleg mladincev SSk še Tržaški mešani zbor ter goriški ansambel »Syromakki«.
Na seji so se člani deželnega odbora Mladinske sekcije domenili še za akcijo, ki bo zanimiva za marsikaterega mladinca. Ustanovili so posebno komisijo, ki bo izpeljala akcijo spremembe, oz. povrnitve v prvotno obliko osebnih imen in priimkov. Zlasti za imena je postopek precej enostaven, zato je upati, da se bo te možnosti poslužilo veliko mladih, pa ne samo mladih.
Mladinska sekcija je podpisala dokument, ki ga je sestavila Zveza federalistične mladine Italije, ki izraža zahtevo po čimprejšnji odobritvi zakona za globalno zaščito naše manjšine. Dokument bodo v jeseni predstavili senatni komisiji, ki se ukvarja z osnutkom tega zakona. - DT
Neurje s točo v Brdih
Zadnji dnevi preteklega tedna niso bili na Goriškem samo zelo vroči, ampak tudi soparni, kar vse je napovedovalo, da bo prišlo do kake večje nevihte in s tem ohladitve ozračja.
Do tega je res prišlo v nedeljo 21. julija v zgodnjih urah malo pred zoro. Silen piš je z gromom napovedal neurje. Zal ga je spremljala toča, ki je ponekod, zlasti v okolici Krmina, na Prevalu, na italijanski strani Brd, v Jazbinah in deloma v Števerjanu povzročila ogromno škodo. Prizadeti so bili zlasti vinogradi, v katerih ni ostalo na trtah enega samega lista, še manj pa grozda. Tudi njive s koruzo so popolnoma okleščene. V Bra-čanu je strela zažgala gospodarsko poslopje, od katerega so ostali le zidovi.
V	samem goriškem mestu je neurje divjalo zlasti po njegovem severnem delu. Tudi tam je bilo opustošenje veliko. Po ulicah je bilo naslednje jutro polno okleščenih vej. Prizadeti so bili tudi avtomobili, ki so prek noči ostali na cesti. Toča, ki je dosegla velikost orehov, je na strehah vozil povzročila številne vdolbine.
Vreme se je čez čas uredilo. Temperatura je padla na 25 stopinj, burja je nebo očistila oblakov, ozračje pa vlage. Spet se je dalo dihati. Vremenoslovci napovedujejo, da se bo toplo vreme nadaljevalo še prihodnji mesec.
Enotna delegacija pri preds. SZDL Slovenije med obiskom v Gorici
Prejšnji teden se je mudila v naši deželi delegacija SZDL Slovenije, ki jo je vodil njen predsednik Franc Šetinc. Bila je gost deželne Krščanske demokracije. V razgovorih z delegacijo DC, ki jo je vodil deželni tajnik Bruno Longo, so obravnavali vrsto vprašanj, med temi tudi zaščito slovenske manjšine v Italiji.
Ob koncu dvodnevnega obiska je v petek 19. julija v Gorici potekal razgovor med delegacijo SZDL in enotno slovensko delegacijo. Delegacija SZDL, v kateri je bil tudi generalni konzul SFRJ v Trstu, je podrobno poročala o svojem srečanju z DC, posebej kar zadeva vprašanje zakonske zaščite Slovencev. Enotna delegacija pa je predstavnike iz Slovenije seznanila s svojim delom in s pobudami, ki so v teku za res učinkovito in stvarno rešitev vprašanja zakonske zaščite Slovencev v Italiji.
Beseda o Tonetu Kralju
Letos bomo praznovali kar dve obletnici umetnika Toneta Kralja: 23. avgusta bo 85-letnica njegovega rojstva, 9. septembra pa bo poteklo že 10 let, odkar je ta umetnik za vedno moral odložiti svoj slikarski čopič.
Zveza slov. katol. prosvete je že pred časom vključila v svoj program tudi spominsko razstavo v poklon umetniku, ki je prav na Primorskem odigral izredno važno vlogo. S tem ne mislimo samo na njegovo likovno kvaliteto in obseg dela, pač pa na skoraj politično, narodnoobrambno, odporniško vlogo. Njegova dela so predvsem po naših cerkvah spregovorila, ko je morala slovenska beseda celo iz cerkvenih prostorov. Primorska je kot za Gor-šeta bila odskočna deska tudi za Toneta Kralja in njegove velikopotezne umetniške načrte, predvsem v monumentalnih cerkvenih poslikavah. Komaj 21-leten je poslikal cerkev na Premu. V kritičnih, predvsem za Slovence težkih letih, je Kralj izdelal poslikave cerkva na Katinari, v Pevmi, na Višarjah; opremil je večje število knjig, ki so kljub grožnjam oblasti le zagledale beli dan in našle pot med naše ljudstvo. V tem smislu je postal Tone Kralj nepogrešljiv in neločljiv del boja Slovencev v času fašizma.
Nekaj let po vojni se je umetnik vrnil na Primorsko. S svojimi številnimi poslikavami si je postavil v našem zamejstvu trajen spomenik. Prav ta prostor bo zaobjela razstava, ki jo za letošnjo jesen pripravlja ZSKP ob sodelovanju Slovenske prosvete iz Trsta.
Odbor ZSKP upa, da se bodo lastniki Kraljevih del prijazno oglasili (na naslove, ki so objavljeni na drugem mestu) in s tem olajšali delo za pripravo razstave. Za sodelovanje se ZSKP Gorica in SP - Trst že vnaprej zahvaljujeta.
Zveza slovenske katoliške prosvete - Gorica in Slovenska prosveta - Trst prirejata letos jeseni v Gorici in v Trstu spominsko razstavo:
TONE KRALJ V ZAMEJSTVU
Kdor ima kako Kraljevo delo, je napro-šen, da sporoči na sledeče naslove: Gorica: Košič Andrej (tel. 85162, trg. - 87170 dom); Koršič Verena (tel. 34213);
Trst: ul. Donizetti 3 (tel. 768189); Sergij Pahor (tel. 227461).
Za sodelovanje se zahval jujeta: ZSKP - Gorica in SP - Trst.
★
Hočem biti dober, vedno dober z vsemi. Dobrota je napolnila moje življenje z vedrino (papež Janez XXIII.).
★
DAROVI
Za Slomškov dom v Bazovici: verska skupina iz Grete 90.000; Vida Mlač v spomin none Marije Nedoh 25.000; Fabio Fer-foglia 5.000; Šolske sestre ob Sv. Ivana v Trstu 50.000; Bruno in Milka Kapun ob krstu Nataše 10.000; verska skupina sv. Pija X. 20.000 lir.
Za cerkev na Pesku: ob zlati poroki Niat 10.000; Bartol 5.000; Bak 5.000; ob krstu Nataše Kapun 30.000; Bruno .in Milka ob krstu Nataše 30.000; starši Nataše Kapun 50.000 lir.
Za kapelo pri Domju: G. Giraldi, Trst v spomin na pok. Nedo Mandič 10.000; Nella Dina vd. Stanič in sorodstvo v spomin na pok. dr. inž. Staniča 50.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Bernarda Kuret
v	zahvalo za uspešno romanje v Švico 10.000; zakonca Natalija in Josip Pregare ob zlati poroki 20.000 lir.
Za kapelo v Cerovljah: S. T. 600.000 lir.
Za uboge: Aurora Radovič 20.000 lir.
Za popravilo cerkve v Nabrežini: Mora 40.000; arh. Radovič 50.000; Anna Maria Mangano 35.000; Ivana Milič 50.000; De-vescovi 35.000; N. N. 100.000; Godnič 10.000; Gruden-Daneu	20.000;	N. N. 100.000;
Draga Pertot	5.000;	N. N.	100.000;	N. N.
30.000; N. N.	10.000;	Rado	Slavec	50.000;
N. N. 35.000;	N. N.	35.000;	N. N.	10.000;
Angelo Švara 40.000; T. Ida 20.000; Ale-gretto 60.000; Omari-Sepini 50.000; Gobbo 100.000; Sv. A. 62.00; Rudež 35.000; N. N. 105.000; Sv. A. 95.000 lir.
Za mešani zbor Sv. Jernej z Opčin: Nino in Mirjana Parovel v spomin na pok. Maria Dolenca 25.000 lir.
V	spomin na Štefana Berdona: Ksenija Levak in Gojmlr Budal za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 25.000 Ln za odsek Slov. Vinc. konf. v istem kraju 25.000; Rafaela Rustja za tamkajšnji Marijin dom
20.000 lir.
Za gobavce: N. N. 50.000 lir.
Za misijonarja Ivana štanta CM: N. N
100.000 lir.
D AROVI Za Katoliški glas: N. N., Gropada 100.000; starši ob krstu Nataše Kapun 15.000; Marija ob smrti moža Svetka Križmančiča 50.000; Anton Sandalj, Trst v spomin dr A. Sfiligoja 25.000; Dori Uršič, Nemčija 20.000; Marta Pintar 10.000; N. N. 11-000; N. N., Skedenj 200.000; S. T. 600.000; V. Pruni 10.000; Zmagica Butkovič 10.000; Franc Lapanja, Anglija 20.000 lir.
Ob 80-letnici mame Felicite: sinova Mar-čelo in Marino z družinama za cerkev v Števerjanu 100.000 in za Katoliški glas
50.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Jolanda. Marica in Slavko Klanjšček v spomin tete Juste 150.000; Anton Vogrič 25.000; sestre in bratje ob slavju Felioke 50.000 lir Za cerkev na Sv. gori: S. K. v spomin mame župnika A. Kodelja 25.000 lir.
Za nove orgle v Pevmi: N. N. 500.000; Kmečka banka 400.000; družina Roldo 100.000; Karmela Miklus 100.000; družina Simčič-Lojk 50.000; Pierina Komauli 50.000; V. F. 50.000; druž. Vižintin 50.000; Romana Sfiligoj 15.000; družine Makuc 15.000' Aldo Gravner 10.000; N. N. 30.000; druž. Bolčina 20.000; Bruno Vižintin 20.000; član zbora 30.000; Zorko Mikulus 50.000; Latko Miklus 50.000 lir.
Ob drugi obletnici smrti g. Mirka Mazore in brata Lojzeta daruje sestra Kristina
100.000 za cerkev sv. Ivana v Gorici in
100.000 za Katoliški glas.
Za novi kor in obnovitvena dela v cerkvi v Mačkoljah: N. N. štirikrat po 50.000, en krat 100.000 in enkrat 150.000; dve osebi skupaj 100.000; Karolina Primožič 10.000; družina Cunja 25.000; Amalija Štu man 100.000; družina Rehar 200.000; Ljuba
200.000 A. T. 100.000; družini Tul (54)
100.000 lir.
Za cerkev v Mačkoljah: namesto cvetja na grob Dorke Deško: Ljuba in Karlina 50.000, Slava Slavec 25.00 Olir.
Za obnovitev oskrunjene kapelice sv. Jožefa v Mačkoljah: Dario Tul 50.000, družina Odoni 20.000, Ljuba in Karlina 100.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: Ravalico 50.000; Elda in Štefanija Fabretto 20.000; romarji
v Medjugorje iz Padove 25.000; Štancerje-
vi 5.000; Errnica v spomin pok. moža Jožefa Seražina 25.000; Marija Štefanova 10.000; N. N. 100.000; Marija Živic 100.000; VValter Doljak ob prvem obhajilu 50.000; Piras 5.000; Sonja Tehova 20.000; N. N. 15.000; N. N. 15.000; Livija Barazutti 5.000; Nada- Kralj 5.000; Milka Medvedova 10.000; mladina na poti v Medjugorje 20.000; Marija Mara v spomin na brata Ninija 40.000; Ciletovi 5.000; A. K. 20.000; M. P. 20.000; Fabio Ferfoglia 5.000; Marta Mužina 10.000; Ema Križmančič 50.000; Marija Rudetova, Padriče 5.000; Marija Marc namesto cvetja na grob. Francke Kocijan 50.000; Franc Kocijan ob smrti matere Franctke 20.000; Marija v spomin pok. brata Edvarda Žagar 50.000; Meri Černigoj, Sv. Ivan v Trstu 50.000; Marija v spomin pok. moža Svetka Štefanovega 135.000; N. N., Draga 5.000; ob krstu Erike Ghezzo 20.000; Pepka Rožan-čeva v spomin moža Antona 50.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: Vera Gojča 45.000; Anton Pečar 10.000; ob -krstu Danijela Bal-de 15.000; Komamovi 5.000; žalujoča družina v spomin Franclja Kalc Lovretovega 40.000; Marta Mužina 5.000; Blunkotovi 10.000; N. N., Trst 25.000; Gospodovi-Babič
10.000 lir.
Za cerkev na Padričah: Lidija Kralj 10.000; Drejčevi ob zlati poroki 20.000; Marija Rudetova 5.000; Paulovič 15.000 lir.
Za cerkev Kristusa Odrešenika: Jožko in Mira namesto cvetja na grob Stanislava Koštonarja 100.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem in podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f Mb Trst A
Spored od 28. julija do 3. avgusta 1985
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Lesene igračke«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 15.00 Na počitnice. 16.00
V	svetu valčka. 17.00 Beležka. 17.30 Dramski spored ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Fabianijevi iz Kobdilja. 9.15 »Skriti zaklad«, mladinska igra. 10.10 Koncert RAI iz Turina. 11.30 Beležka. 12.00 Iz svetovnega pripovedništva. 13.20 Mešani zbor stolnice v Bergenu na Norveškem.
14.10 Četrtkova srečanja. 14.40 Včeraj, danes, jutri. 16.00 Nacionalno vprašanje Trsta. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Med Brdi in Jadranom. 9,15 »Skriti zaklad«, mladinska igra. 10.10 Koncert v cerkvi na Repentabru. 11.30 Beležka. 12.00 Iz svetovnega pripovedništva.
14.10 Ribe našega morja. 14.30 Mladi mladim. 16.00 Mit in slovenska ljudska pesem. 17.10 Klasični album. 18.00 Izidor Cankar: »S poti«, rad. igra.
Sreda: 8.10 Izbor iz Povejmo v živo. 9.15 L. Suhodolčan: »Stopinje po zraku«, mladinska igra. 10,10 Koncert v cerkvi sv. Martina v Dolini. 11.30 Beležka. 12.00 Iz svetovnega pripovedništva. 13.20 Komorni mešani zbor iz Nove Gorice. 14.10 Fabianijevi iz Kobdilja. 14.30 Včeraj, danes, jutri. 16.00 Beležke za zgodovino otroštva.
17.10 Klasični album.
Četrtek: 8.10 Potovanje po Vel. Britaniji.
9.10 L. Suhodolčan: »Stopinje po zraku«, mlad. igra. 10.10 Koncert RAI iz Milana.
11.30 Beležka. 12.00 Iz svetovnega pripovedništva. 13.20 Slov. popevke. 14.10 Naša vina. 16.00 Beležke za zgodovino otroštva.
17.10 Klasični album. 18.00 četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Za ta letni čas. 9.15 L. Suhodolčan: »Stopinje po zraku«, mlad. igra.
10.10 Koncert v goriški stolnici. 11.30 Beležka. 12.00 Iz svetovnega pripovedništva. 13.20 Mešani zbor Obala iz Kopra. 14.10 Potovanje po Vel. Britaniji. 15.00 V svetu filma. 16.00 Podoba matere v sodobni slovenski pripovedni prozi. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.15 L. Suhodolčan: »Stopinje po zraku«, mlad. igra. 19.10 Kogojevi dnevi 1984. 11.35 Beležka. 12.00 Na počitnice. 14.10 Za ta letni čas. 14.40 Včeraj, danes, jutri. 16.00 Ena bolha me grize. 17.10 Klasični album. 18.00 J. Kesselring: »Arzenik in stare čipke«, kriminalka.
OBVESTILA
Popravek. Pravilna telefonska številka -g. Jožeta Kunčiča, ki sprejema prijave za duhovne vaje za žene in dekleta, ki bodo od 2. do 4. sept. v Domu »Le Beatitudini« nad Trstom, je 220332, ne pa 20332, -kot je bilo v zadnji številki pomotoma objavljeno.
Na Sv. gori se ob Marijinem oltarju vsak mesec daruje sv. maša za vse dobrotnike svetišča.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Po pogrebu naše predrage
Justine Maraž vd. Humar
se zahvaljujemo vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti in ki so z nami na katerikoli način sočustvovali.
Sin Ivan z družino
Števerjan, 25. julija J985
ZAHVALA
Ob zadnjem slovesu dragega
Alojzija Frandoliča
se zahvaljujemo g. župniku Antonu Prinčiču za cerkvene obrede, domačemu cerkvenemu zboru in zboru Fantje izpod Grmade za petje ter Mariotu Sobanu za poslovilne
besede.
Zena Štefanija, hčere Milena, Marija in Nela z družinami
Jamlje, 23. julija 1985