E. GANGL:
Kapetan Hrnjak.
- III.
§h, kaj so mu storili!------ V vivodinski šoli jih je učil prijazni učitelj Ši-rola, majhen, debelušast mož, dober in blag, kakr* šnih je kapetan Hrnjak malo videl na svetu. Raz-posajence je krotil z milo, resno besedo, pridnim je pomagal s požrtvovalnim trudom do čim lepših Četrto šolsko leto se je nagnilo h koncu. Otroci so prišli pražnje oblečeni v šolo, da prejmo iz uči* teljevih rok izpričevala, se poslove od šole in se potem razbeže v ve* seli čas počitnic.
Gospod Širola je stopil v učilnico v črni, dolgi suknji, ki jo je oblekel le ob največjih praznikih. Naslonil se je ob mizo na odru in je izpregovoril nekaj svečanih besed. Pograjal je lenuhe in maloprid* nike, pohvalil one, ki so bili vredni pohvale. Med temi je posebe imenoval Janka Hrnjaka in Barico Popovičevo. In ko je bila skromna šolska slavnost završena, so se otroci vsuli iz šole in se po stezah in kolovozih porazgubili na domove. Učitelj je stal na pragu in je gledal po vasi, kako je šolska mladina v veselem razpoloženju hitela med vrtovi in brajdami. Zadnja sta stopala Janko in Barica. Drug drugemu sta pokazala svoji izpričevali, da vidita in presodita, kako je ocenjen ta, kako je ocenjena ona. Večkrat sta se ozrla nazaj in vselej sta videla, kako je jima učitelj Širola pomigal z roko. Težko se je ločil od obeh, ki sta mu bila med dobrimi najboljša.
Janko in Barica sta stopala po cesti navzdol s pospešenimi koraki, da prideta čimprej k svojcem, ki so že težko čakali na njiju. Spotoma sta se razgovarjala, kako bo lepo v počitnicah, ko bosta brezskrbno živela po mili volji, se izprehajala po znani poti do zidanice in nazaj ter se veselila svobode. Bila sta vesela in ponosna obenem, saj ju je gospod učitelj javno pohvalil vpričo vsega razreda.
Mati je Janka sprejeja pred hišo. Že od daleč ji je kazal izpriče« valo — znamenje, da je lepo in dobro.
»Saj-sem si mislila!« je vzkliknila mati, še preden. je vzela izpri* čevalo v roke. Primaknila je papir bliže k očem in ga zopet oddaljila. Le počasi in zlogoma je čitala, ker ni imela v mladih letib. prilike,
74
da bi se bila povsem izurila v čitanju, pa tudi oči so ji že opešale. Janko ji je tolmačil rede v izpričevalu in ji razodel učiteljevo sodbo, ki je njemu in Barici priznal prvo pohvalo.
Mati je Janka pritisnila nase, gledala nanj z ljubečimi očmi, z dobrimi rokami pa ga je gladila po laseh. Iz njenih ust ni bilo besede, ki bi mogla dovolj označiti globoko čuvstvo materinega srca. Janko se je oziral na mater in se je tesno privil k njej.
»In prav tako pridna je Barica!« je tiho zašepetal.
»Oba sta pridna — ti in Barica!« je pritrdila mati. »In ko bi mogla, bi te poslala v Zagreb v višje šole, ker imaš tako bistro glavo in si tako moj. In kako bi bil oče vesel!«
»Majka, majka, majčica!« so govorile Janku vlažne oči, hvaležno in odkrito zroč ljubi, edini materi v obraz.
»Sedaj boš lepo počival, samo Sarenko boš pasel in z Barico se boš izprehajal! Danes pa ti spečem povitico,« se mu je dobrikala ma« terina beseda.
Ko se je Janko spomnil Šarenke, je odhitel k njej, da ji pokaže izpričevalo. Stopil je ob jasli in ji prečital izpričevalo od kraja do konca. Šarenka je oblizovala gobec z dolgim jezikom, je otepala nad* ležne muhe z repom, gledala Janka z velikimi očmi, umela pa ga se* veda ni. In ko je stopil Janko iz hleva, mu je moško prikorakal naproti junaški Kokec, za njim pa je prišumela Kokodajsa s svojim mladim rodom. Tudi tem je moral Janko prečitati izpričevalo. Široko se je razkoracil pred njimi, razgrnil papir in začel: »Vem, da vsega tega ne razumete, ker ste le prismuknjena kuretina — vendar vam moram povedati, da sva bila Barica in jaz v šoli javno pohvaljena...«
Kokec je udaril s perutmi, iztegnil vrat in zapel z visokim, ostrim glasom svoj kokiroko*o; Kokodajsa pa ni vedela, kaj bi — kaj ne, zato se je okrenila izpred Janka in je odšumela po dvoru naprej.
Popoldne se je Janko približal Popovičevemu vrtu z izpričevalom v žepu. Morda nanese prilika tako, da ga lahko pokaže samemu so* sedu PopoviČu. Naj zna tudi on, kakšen je bil njegov napredek v šoli. Popovič se je razgovarjal z Barico pred hišo, ko se je Janko pojavil ob vrtni ograji.
»Janko prihaja!« je opozorila Barica očeta.
»No, Janko!« ga pokliče Popovič, »stopi bliže! Barica rai je pra* vila, da si bil priden in z njo vred pohvaljen.«
Deček je vzel izpričevalo iz žepa in ga ponudil Popoviču, ki se mu je približal veselega lica. Pregledal je izpricevalo, zadovoljno po= kimal z glavo in ukazal služkinji, naj Janka pogosti z maslenim kru*
75
L
hom. »Hvala Bogu, da sta oba pridna!« je končno dejal Popovič in potem odšel po poslu.
Janko in Barica sta odhitela proti zidanici. Vsa okolica je bila danes posebno, izredno lepa in vabljiva. V razkošju ptičjih pesmi, cvetičnih vonjev in barv, rastlinskega zelenja in šepetanja je kipela vsa priroda v veličastni krasoti. In v Jankovem srcu ni bilo še nikoli toliko blaženosti. Poleg njega je stopala Barica, vsa gibka, radostna in smehljajoča se. V spominu so mu odmevale pohvalne besede, ki jih je poslušal ves dan. Šarenka, Kokec, Kokodajsa in Popovičev Zmaj, ki ga je prej zazrl, stopajoč z Barico mimo hleva — vsi, vsi ti so priče njegove sreče! Tako sta dospela do zidanice. Izpred nje se je razlil pogled po vsej široki zemlji, ki je nad njo trepetal svetal, solnca in sinjine prebogati popoldan. V to silno, z zlatom oblito daljino je jeknil Jankov glas — vzklik radosti, odmev srca. Pridružila se mu je srebrna struna Baričinega grla, ki je kot pesemca drobne, plašne pti« čice zadrhtela v prostranost prirode. Nikjer in nikoli na svetu ni in ne more biti lepše!
Z vrta se je oglasila očetova beseda: »Barica! Janko! Domov! Večeri se!«
Večeri se! Tako naglo! Prezgodaj! Na zapadu je gorelo nebo v večerni zarji. Širok, živordeč pas je visel nad gorami. Nad vso po« krajino je plaval rahli večerni vetrec — predhodnik tihega sna in bajnih sanj. Iz grmovja in z vej so zvenele večerne pesmi, cvetje je dehtelo v opojnih vonjih. Iz dimnikov so krožili proti nebu temno* sinji stolpci dima.
In droban pesek je zašumel pod nogami — Janko in Barica sta bila zopet na vrtu: na srebrno tenčico je padla svetloba Jankove bla-ženosti! Voščila sta si lahko noč in sta odša vsak na svoj dom. —
Tako je bilo nekaj dni zaporedoma. Potem pa — ah, potem: kaj so mu storili!
Barica mu je že povedala, da pričakujejo tete iz Zagreba, ki pride s svojim sinom Slavkom k njim na oočitnice. In zgodilo se je tako. Pripeljala se je Baričina teta — imenitna gospa iz Zagreba, kakršne Vivodina še ni videla. Nosila je dragoceno obleko, zlato verižico okrog vratu, rokavice in solnčnik. Govorili so, da ima v Zagrebu ve* liko hišo, dvakrat toliko kakor je Popovičeva. Denarja pa — kdo ga preštej! Slavko, Baričin bratratiec Jankovih let, je bil gosposki deček. Širok slamnik je nosil, hlače dokolenke, belo srajco s pentljo okrog vratu, rjave, svetlo zlikane čreveljčke. In uro je imel v telovniku, pravo, pravcato uro z verižico! Koliko mora biti njegovo in njegove matere bogastvo! In koliko igrač je Slavko prinesel s seboj! Majhno
76
vrtno orodje, žoga, voziček, punčka, konjiček piskač — vse polno take in enake drobnarije je bilo razpostavljene po Popovičevem vrtu. Vso to mamljivo lepoto je opazoval Janko le iz dalje, izza vrtne ograje, kamor se je časih skrivoma pritihotapil, zakaj na vrt ga ni klical nihče več.
Pozabili so nanjl Gosposki deček ga je prezirljivo gledal, niti Barici ni dovolil, da bi občevala znjim. Nihče ni prihajal k Popoviče« vim, le gospod Širola se je ob večernih urah oglašal tam. Z gospo sta hodila po vrstu in se pogovarjala, Barica in Slavko pa sta se zabavala z igračami. Janko je hodil s Šarenko na pašo in piskal na orglice, ki so govorile v otožnih napevih. Nič več ni posnemal ptičjega petja — veselje se mu je pretopilo v žalost.
Počitnice so prehajale h koncu. Nekega popoldneva, ko je stopal Janko s Šarenko mimo Popovičevega vrta, je pritekla do ograje Ba* rica in mu je rekla: »Janko, poslušaj! S teto pojdem v Zagreb in v Zagrebu ostanem. Zbogom, Janko!«
In mu je roko, belo ročico ponudila preko ograje v slovo.
Ob teh besedah je bilo Janku, kakor da ga je kdo stisnil za grlo. Iz njega ni bilo besede. Nemo je zrl v smehljajoče se lice svoje prija* teljice, ki ga hoče ostaviti. Ali govori resnico — ali se samo šali?
»Da, pojdem! Zbogom, Janko!« je ponovila deklica.
Jankova desnica se je oprijela njene desnice, srce mu je burno utripalo, nenadoma se je oglasila beseda v slovo: »Srečno pot, Barica!«
Šarenka je zamukala, češ: »Janko, hajde! Na pašo morava!«
In se je ločil od Barice. In je šel za svojo ljubo kravico po stezah in grivah, kamor ga je vodila njena volja. Bolečina v Jankovem srcu je rasla bolj in bolj, in ko je stal sam samcat pod milim nebom, ko je zamrl v dalji Baričin smeh, ko so njegove orglice molčale v nedru, tedaj mu je solza skalila oči — solza pekoča, solza tolažnica! In ko je na Vivodini zapel večerni zvon, je Šarenka dvignila glavo, zamu« kala in se okrenila na pot proti domu. Janko je stopil za njo.
Srce se je oglasilo: »Domov, domov — k materi!«
77