žigodi se, da oblačen dan napoči, Ko gora v gosto meglo je zavita, Očem daljava lepa krog zakrita . In vse molči ko v mimi tiM noči. Naenkrat se megla od gore loči, Lepota zemlje zopet je očita, Svit in gorkota solnca vse zbudita, Veselja vsaka stvar na dan poskoči. Ko človek pil iz žalosti je kupe, Nočem enaki so njegovi dnevi, Izgubil je nekdanje zlate upe. A ko mu po prestani britki revi Veselje novo zbriše dnf gorjupe, — Zasije nov up v lepšem mu obsevi. Fr. Cimperman.