254
Književnost.
človeka, in tudi ne onega ostrega pogleda, ki sega duši v dno. Seveda, za tak življenjepis ni bilo prostora v „Zbranih spisih". Smemo pa reči to, da je urednikov  spis  spisan  prav spretno.     Dr. Fr. L.
Moje ječe. Italijanski spisal Silvio Pellico. Poslovenil F. Gu^elj. Ponatis i% Slovenca. V Ljubljani. Samozaložba. Tiskala Katol. Tiskarna. i8g5. 8". Str. 247. C. 35 kr. —¦ Pisatelj te ocene je pred mnogo leti že sam prevajal Pellicovo delo „Le mie prigioni", tako ga je mikalo. Zato je bil pač pozoren na ta prevod. Dasi odobrujemo prelaganje takih spisov zlasti za dnevnikov listek, vendar izrekamo tu nujno željo, naj bi prelagalci bolje pazili na jezikovno stran svojih del. Kar smo pisali v „Dom in Svet"-u o tej stvari, to je pač preveč preziral naš gospod prelagatelj, kar pa le obžalujemo. Pisateljski jezik — to poudarjamo najodločneje — ni lahka stvar, in treba se ga je učiti, predno se kdo pokaže s svojimi izdelki na pozorišču narodnega slovstva. Zaradi zanimive vsebine in nizke cene smemo to knjigo  priporočati,  vedoč,  da   bo  ugajala  bralcem.
Večna luč. Novela. Angleški spisal kardinal Wiseman. 1^ nemščine prerel V. Steska. V Ljubljani i8g5. Zalomil V. Steska. Tisek Katoliške Tiskarne. 16'. Str. 52. — Cena 10 kr. Četudi bi si želeli prevoda kar iz izvirnega dela, vendar nam je tukaj naš prelagatelj ca nedostatek namestil z zares lepim in čistim jezikom. Saj se pa tudi spodobi taka oblika lepim pripovednim delom. Zato priporočamo to delce, ki je tudi po vsebini vzorno, našim dijakom prav posebno. Omenjamo, da pišemo „preprosto" nam. „priprosto", glede na staroslovenščino in narodno besedo; jednako tudi „oltar"   nam. „altar".
Dott. G. Baudouin de Courtenay, gia profes-sore nelle universitd di Kasan e di Dorpat: II catechismo resiano con una prefa^ione del dott. Giuseppe Loschi, professore nel r. istituto forestale di Vallombrosa. Udine. Tipografia del Patronato. 1894. 8°. Str. 1 13. Cena 1 lira in pol. — Naznanjamo to knjigo kot slovensko, ker je namreč taka tudi večina njene vsebine: rezijanski katekizem.
Knjiga ima tri dele: 1. Predgovor prof. Lo-schija (1—40), v katerem govori o Rezijanih in njihovem jeziku. Ta predgovor se nam zdi tako lep, poučen in vreden zanimanja, da želimo nujno, da bi ga kdo preložil na slovenski jezik. 2. Rezijanski katekizem (43 — 82). 3. Besednjak. Katekizem in besednjak je priredil znani prof. Baudouin de Courtenay. — Ko bi imeli več prostora, podali bi kratek odlomek iz te knjige; a za sedaj mora biti dovolj, da jo najvneteje priporočimo onim, ki znajo laški in žele spoznavati svoje slovenske rojake.
Mati preeudna. Smarnice. Sestavil J. P. Tous-saint.  S pisateljevim dovoljenjem poslovenil Viktor
Steska. Ljubljana, i8q5. Zalogi V. Steska. Tiskala Katoliška Tiskarna. 16". Str. 233. Cena vezani knjigi z rdečo obrezo 60 kr. —¦ Prav lepe Smarnice, in, kar je jako hvalevredno, kratke. Vzgled, ozir na Marijo, nauk, opomin — — to so sestavine vsakdnevnega premišljevanja. V obliki bi želeli, da bi se bil gibal prelagalec prosteje in bolj po domače; več glagolov, manj samostalnikov! Sicer pa naj le urno sežejo po knjižici prijatelji Smar-nicam,  veseli je  bodo!                                  F. Sv.
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal  Fr. Kovačič.)
„Dom in Svet" je že govoril o raznih slovstvih slovanskih in neslovanskih narodov; pravica in bratoljubje torej zahtevata, da se ozremo tudi tje doli — v skrajni kot balkanskega polotoka, kjer prebiva narod, nam po krvi jako soroden, nadarjen in delaven, ali do našega veka Evropi skoro popolnoma neznan. Ta narod je imel nekdaj važno ulogo v evropski zgodovini; pred njim je trepetal večkrat oholi Bizanc, zahodni in izhodni svet sta se trgala zanj, prvi med slovanskimi narodi se je povspel na visoko stopinjo moči in omike. Že v 10. veku je Bolgarija doživela svoj zlati vek pod močnim carjem Simeonom (1. 893. — 927.). Ali čudno! Kakor utrinek na nebu je naglo zabliščal in ravno tako naglo zatemnel. Zgodovinarji se vprašajo, kaj je vzrok, da je ta mladi, krepki in posebno nadarjeni narod tako hitro in žalostno končal. Vsi se strinjajo v tem, da je tega kriv stari Bizanc, ki je mlado državo potegnil nase, okužil jo in s seboj vred zvalil v grob. — In v resnici celo v najlepših dobah stare bolgarske zgodovine se opaža v vsem državnem, prosvetnem in cerkvenem gibanju nekaka prezgodnja zrelost, bolehavost, površnost, nenaravnost, robsko posnemanje ptujine. Takšno je tudi slovstvo. Pisalo se je mnogo in marljivo, ali tudi slovstvo nosi na sebi pečat bi-zantinizma. Vsi ti proizvodi so bili bolgarskemu duhu večinoma p tuji in le za višje stanove. Za omiko  prostega ljudstva se  ni storilo  nič.
Ne mislimo pa tukaj govoriti o starem bolgarskem slovstvu — kar za pravo gre v zgodovino staroslovenske književnosti —, ampak le o najnovejšem bolgarskem  slovstvu.
I. Preporod bolgarskega naroda.
Proti koncu minulega stoletja je še večina slovanskih narodov spala v trdem, nevarnem spanju; najhujše je pa menda bilo pri Bolgarjih. Ne da se lahko opisati, koliko je ta narod pretrpel v petih stoletjih. L. 1393. so Turki podjarmili Bolgarijo in od tega časa se je zdelo, da je bolgarski narod izginil s površja zemeljskega. Ne samo, da ga je davil trdi turški jarem, ampak še huje ga je pritiskal  duhovni jarem grške  višje  duhovščine, tako
Razne stvari.
255
zvanih fanarijotov 1), ki so se kakor „črni krokarji"   usuli  čez ubogo ljudstvo in je izsesavali.
V teh strašnih časih je zamrlo vse življenje v bolgarskem narodu. „Bolgarji niso bili več narod, ampak tolpa podjarmljenih, potlačenih, uničenih ljudij", pravi domači zgodovinar  Drinov.
Ljudstvo je bilo v vsakem oziru popolnoma zanemarjeno, neuko, izsesano. Sol je bilo jako jako malo, in še te popolnoma pogrčene; nižja duhovščina brez vsake naobrazbe. — Staroslovenščino je grščina iz cerkve potisnila, in tudi v javnem življenju je veljala le grščina. •— O kakem slovstvu kajpada ni govora. Od 15. do konca minulega stoletja v obče bolgarskega slovstva ni. Le nekoliko rokopisov se je doslej našlo, ki so nastali v tem času.2)
Za cerkveno rabo so knjige dobivali iz Rusije, kjer se je še vzdržalo slovansko bogoslužje. Tako so sedaj Rusi plačevali svoj dolg, ker nekdaj so oni dobivali bogoslužne knjige iz Bolgarije in Srbije. Spomin slavne preteklosti je pa Bolgarjem tako za-temnel, da so smatrali te cerkvene knjige za prave ruske, ne vedoč, da je to njihovo lastno blago. Stari rokopisi so večinoma izginili, ker so jih prav po vandalsko  zatirali grški prelatje.3)
Vse, kar se je malo višje povspelo, odtujilo se je bolgarskemu narodu. Bolgar, ki je dobil le nekoliko naobrazbe ali premoženja, sramoval se je svojega imena in se je sam imenoval Grka. Kaj čuda, če je bolgarski narod bil svetu do cela nepoznan,  ker  „Bolgar je moral ostati  kmet, bil je
*) Fanar se imenuje grški oddelek v Carigradu, kjer ima razkolni, grški patrijarh svoj sedež.
*) Dva taka rokopisa je našel ruski pisatelj Lamanskij v ljubljanski knjižnici: „0 poslednji sodbi", prevod iz Janeza Damaščana, in „0 kesanju" iz Janeza Krizostoma. Prim. Pypin in Spasovič, Geschichte der slaw. Litera-turen I.,   137.
3) Glej obširneje o tem: Jireček, Geschichte der Bulgaren str. 505 — 516, in moj članek v „Rimskem Katoliku"   1894, str. 64 — 74.)
Razne
Glasba.
Tretji redni koncert  „Glasbene Matice" je
bil dne 6. in 8. t. m. Podal se nam je obakrat „ Mrtvaški ženin", festival, ki ga je uglasbil Dvorak. Besede te velike skladbe so K. J. Erbena balada, katero je za naš koncert izvrstno poslovenil Josip Stritar. Kakor je ta predmet nenavadno težak in obširen, tako je pa tudi jako hvaležen, modro izbran za velikega glasbenika, kakoršen je Dvorak. Preprosta epika, najglobočja in najburnejša
rojen  le za težko  delo."   (Drinov.)   —-   Celo   uče njaki  so imeli o  Bolgarjih jako  temne pojme.
Znani zgodovinar Schlozer jih omenja 1. 1 7 7 1. in pravi, da bi učenje novobolgarskega jezika utegnilo pojasniti vprašanje, kakšen narod so bili stari Bolgarji (namreč tisti divjaki, ki so prihruli od Črnega morja, podvrgli si nesložna slovanska plemena ter ustanovili bolgarsko državo). Slavni očak slovanskega jezikoslovja, Josip Dobrovskjr, je mislil, da je bolgarščina narečje srbskega jezika. (»Skovanka" L, 194.) Kopitar je vedel o bolgarščini le to, da ima spolnik, ki se zadej pritika samostalniku.1) Safafik je še 1. 1826. mislil, da Bolgarji stanujejo le med Dunavom in Balkanom in jih je cenil na 600.000 duš. — Nekateri učenjaki so pa kar naravnost trdili, da je bolgarščina v zemljah stare bolgarske države že izginila. Prvi je učeni svet nekoliko natančneje seznanil z Bolgarji znani preporoditelj srbskega slovstva Vuk Stefanovic Karadžič.
Proti koncu 18. veka je pa beda bolgarskega ljudstva prikipela do vrhunca; zdelo se je že, da mora neizogibno propasti. A ravno v tem hipu se je vzbudila iskra življenja v njem in od tega časa se  začenja preporod njegov.
Veliki dogodki koncem minulega stoletja so vzdramili narode, srečni boji Avstrije in Rusije proti Turkom so prebudili tudi turško rajo. Grki, Srbi in Bolgarji so se zganili, jeli se zavedati svojih človeških pravic in  izkušali streti  stoletne verige.
V tem času — 1. 1762. — je spisal preprosti menih Pajsij v samostanu Hilendaru na Atoški gori majhno knjižico: „Istorija slavenoblgarska o na-rodach i carech i svjatvch blgarskich, i o vsčh dž-janijach blgarskich", s katero se začenja bolgarsko slovstvo in narodno gibanje. — Ta knjižica nima v znanstvenem oziru nikakšne vrednosti, ali uspeh je imela velikanski. V različnih rokopisih je šla od rok do rok in je močno ganila vsakoga, ki je imel še  količkaj  narodnega ponosa.            (Dalje.)
l) Kleinere Schriften  319. Wien   1859.
stvari.
lirika in živahni dijalog — vse te razlike so dajali glasbeniku priliko, da je razpel peruti svojega umetniškega duha. Kdor je slišal »Mrtvaškega ženina", spoznal je posebnost Dvofakovo, uglobil se je v njegovega duha.
Trdimo naravnost, da si je koncertni vodja g. M. Hubad mnogo upal, ko si je izbral tako delo; a rečemo radostno, da se je produkcija obnesla zares častno, da je gostom napravila večer, ka-koršnih utegnejo malo doživeti. Glasba te pretresa in  napolnjuje  z grozo, da si  skoro  vesel,   ker nisi
35Q
Književnost.
domovine in drugi prijatelji šole na občni zbor, kjer se pretresujejo in določujejo času primerna vprašanja. Prva dva taka zbora sta bila v Zagrebu, a tretji je bil lani 22. in 23. vel. srpana v Oseku. Ne bom omenjal koristi in pa važnosti teh shodov, omenjam le, da so hrvaški katehetje tu že marsikaj koristnega sklenili, a marsikaj tudi že dosegli in izvedli na temelju svojih resolucij. Naša knjižica nam kaže delovanje tretjega katehetskega shoda, kateri je bil v Oseku od vseh stranij jako dobro obiskan. Tu sta priobčeni tudi razpravi: „Koji je Uzrok propadanju discipline u Školama i kako bi se moglo tomu doskočiti?" od profesorja Antona Sassa iz Spleta, in: „0 cerkvenom pjevanju u učiteljskim i pučkim školama", od prof. Štefana Djakoviča iz Oseka. Prva razprava je jako obsežna in temeljita ter nam odkriva velike rane v odgoji sedanje mladeži, posebno v srednjih šolah. Delati nam je, da bodo gimnazije zopet krščanske, ker sedaj so preveč navdahnjene poganskega duha in mladino izvestno bolj odtujujejo, kakor pa navdušujejo za krščanstvo. To se spozna že iz učnega reda, v katerem imajo glavno mesto klasiki, verouk pa je čisto stranski predmet. V drugi razpravici govori pa v obče o petju, posebno pa cerkvenem, a poročevalec želi, da bi se cerkvenemu petju v šoli posvetilo več časa; posebno poudarja lepoto in vzvišenost skupnega petja v cerkvi. In res, težko čuješ kaj bolj veličastvenega, kakor če se oglasi v cerkvi sto in sto grl, — tedaj se jednoglasni napev, če je petje skladno in ne preveč zategnjeno, res glasi do nebes. Večkrat, ko sem hodil po Slovenskem, mislil sem si, kako bi bilo lepo, če bi se semtertje tudi pri nas pelo jednoglasno in skupno v cerkvi, posebno o večjih praznikih, ko se srce človeško že tako topi od veselja, a to veselje bi rado tudi s pesmijo izrazilo. Res so po nekodi pri nas mešani zbori dobro izurjeni in veselje jih je poslušati, vendar narod bi včasih tudi sam rad pel, a s tem bi se izognili jednoličnosti. Seveda tudi pesmi bi morale biti sicer preproste, vendar resne in veličastne. Na Hrvaškem je skoro povsodi skupno petje, vendar tudi tamkaj bi bilo marsikaj popraviti. Narod pesmi navadno preveč vleče, pa tudi pesmi so z malo izjemo vse bolj kakor cerkvene in domaČe, ker so prinesene največ od Nemcev, a to še ondaj, ko tudi tamkaj ni bilo resne cerkvene glasbe. Zato tfr bilo res želeti, da se izda pesmarica, v katero bi prišlo samo izbrano blago, a tudi sam tekst naj bi se popravil in ogladil. Kakor se vidi, bili sta obe razpravi jako primerni in koristni. Pri zvršetku je še praktično predavanje, kako se uče otroci, da si dobro izprašujejo vest, od kateheta Antona Kotlarskega. Prof. Matica je dobro zadel, da je sedaj že drugič izdal knjižico o katehetskem shodu. Priporočamo jo toplo tudi slovenskim ka-tehetom in prijateljem šolstva.                          „
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr, Kovačič.)
I. Preporod bolgarskega naroda.
(Dalje.)
O življenju meniha Pajsija je znano le to, kar je sam zapisal. Rodil se je okoli 1. 1720. v eparhiji samokovski') blizu znamenitega rilskega samostana. Pozneje je postal menih v hilendarskem samostanu na Atosu. — Tjekaj je prišel 1. 1758. srbski zgodovinar Jovan Raič, mlad, izobražen in marljiv mož. Zbiral je tvarino za srbsko zgodovino in nalašč za to prišel na Atos, da bi preiskal ondotne rokopise. Toda nevedni in nezaupljivi menihi mu jih Še pokazati niso hoteli. — Marljivost in navdušenost tega moža za srbsko zgodovino je ganila Pajsija, da se je tudi on odločil preiskovati zgodovino svojega naroda. V tem sklepu so ga potrdile še zaničljive zabavljice njegovih samostanskih tovarišev, grških in srbskih menihov, zakaj da Bolgari nimajo  nikakšne   zgodovine.
Dve leti je zbiral tvarino na Atosu, a pozneje se je preselil v znani zografski samostan, kjer je našel novih virov, in tu je dovršil svoje delo. Potoval je tudi po drugih krajih ter porabil sicer malo vredno delo Dubrovčana Mavra Orbinia „Regno degli Slavi" (Pesaro 1601) v ruskem prevodu in Baronijevo kroniko (tudi v ruskem prevodu iz 1. 171 6.). — Z velikim navdušenjem in živo opisuje svojim rojakom zlate čase njihove preteklosti, slavne carje in patrijarhe ter se s trpkimi besedami zaganja v sovražnike svojega naroda, Grke in domače odpadnike. Kažoč na slavno zgodovino bolgarske države, navdušuje svoje rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika, marveč ponosni naj so Bolgari.
Delo Pajsijevo se je nagloma razširilo v rokopisih po vseh bolgarskih pokrajinah; drugi so je pomnoževali in še bolj zasolili s psovkami proti narodnim izdajicam in tlačiteljem-Grkom. Tiskano je izšlo to delo šele 1. 1844. v Pesti. — Tako je Pajsij vzbudil slovstveno delovanje, ki je odslej rastlo vedno  krepkeje.
Njegov najznamenitejši učenec in naslednik je škof Sofronij iz Vrače 3), s pravim imenom Stojko Vladislavov. — Rodil se je leta 1739. v Kotelu (tur. Kazan — v izhodnem delu Balkana) in je imel silno burno življenje, ki je ob jednem nekaka slika takratnega položaja v turški državi. Zaradi oderuštva svojih sorodnikov je tako obubožal, da je že sklenil zapustiti ženo in otroke ter iti na ptuje s trebuhom za kruhom. Ker je bil ugleden in pismen  mož,   izvolijo   ga   občinski   starejšine v
*) Samokov je mesto jugoizhodno od Sofije. 2) Na severnem vznožju Balkana.
Razne stvari.
35*
Kotelu za duhovnega pastirja ter ga pošljejo k škofu, da jim ga posveti. —¦ Razkolni duhovniki so bili čisto preprosti kmetje, ki še brati in pisati niso znali. Sofronij je bil učenjak med njimi, dasi je bil samouk. Bil je tudi delaven: učil je v šoli in pridigo val v cerkvi, kar je bilo nekaj nenavadnega. Zato so ga zavidni tovariši-duhovniki silno črtili in tožili pri škofu. —¦ Večkrat je bil v smrtni nevarnosti pred Turki, in naposled ga je še grški škof odstavil, ker se je v neki bolezni zdravil z rastlinami. To ga je primoralo, da je zapustil svojo domovino in šel na ptuje. Potikal se je po raznih krajih in bil večkrat v skrajni smrtni nevarnosti. Naposled je prišel v selo Arbanasi pri Trnovem in tu je našel mir v nekem samostanu. V kratkem si je pridobil toliko veljavo, da ga je trnovski me-tropolit imenoval za škofa v Vrači, dasi so Ne-Grki, zlasti Bolgari, bili izključeni od takih služb. ¦— Pa tudi sedaj ni imel miru. Večkrat je moral bežati v najhujši zimi in se skrivati pred ljutimi ,,kirdžalijami" (turškimi razbojniki), ki so takrat strahovito plenili in razsajali po turških pokrajinah. Šele na stare dni je našel mirno zavetje v Buka-reštu pri metropolitu Dositeju.
Sedaj se je popolnoma posvetil slovstvu. Prelagal je grške basni, pripovesti, aforizme itd. L. 1804. je spisal svoje „spomine" („Zapiski") in L 1806. je izdal zbirko pridig, katere je preložil iz grščine in staroslovenščine.   To   je   prva   bolgarska
tiskana knjiga, ki   je še sedaj   jako priljubljena bolgarskemu ljudstvu.1)
Sofronij je umrl leta 181 5. ali 1816. v Buka-reštu. — Bil je v resnici plemenit, nesebičen in nadarjen mož, ki je tudi v najtežavnejših okoliščinah skrbel za blagor svojega ljudstva. Dasi nikdar ni hodil v šolo, naučil se je vendar gladko staroslovenščine in starogrščine. Kot škof v Vrači je pridigoval vsako nedeljo in praznik v bolgarskem jeziku na veliko veselje ljudstva, ki nikdar ni slišalo   pridig v   domačem   jeziku   od   svojih  škofov.
Ti skromni slovstveni proizvodi so imeli vendar nepričakovan uspeh: pisatelji so se množili, višji in bogatejši stanovi so se zavedali svojega naroda, zanimali za njegovo omiko; zlasti trgovci so si v tem pridobili znamenitih zaslug. — Bolgarski trgovci so bili sila bogati in podjetni ljudje. Od Smirne do Dunaja, v Moskvi, v Odesi in BukareŠtu so imeli velikanska skladišča. Ti ljudje so imeli nekoliko grške omike in so dotlej mnogo storili za grško šolstvo. Sedaj se pa začno polagoma zavedati in snovati šole za svoje ljudstvo ter tako pospeševati ljudsko omiko. — Zlasti v Bukareštu je hila cela družba bogatih trgovcev, ki so podpirali narodno šolstvo in slovstvo, nekateri so pa bili tudi sami pisatelji. Njihove knjige so nabožne vsebine za prosto  ljudstvo.                                                  (Dalje.)
J) Jireček: Geschichte der Bulgaren 522 ; Pypin und Spasovič: Gesch, der slaw. Literaturen'I. 145,
Razne   stvari.
Tomaž') Fantoni.
(Spisal J. Voh.)
T. Fantoni se je narodil v Gemoni, v slavnem mestu videmske nadškofije, dne 16. grudna 1822. Oče mu je bil Peter, mati Bernardina Ostermann-ova. Okoli 1. 1857. je Prišel F. na Štajersko kot slikar za sobe. Na Dobrni pri Celju je na prigovarjanje župnika Alberta Nagy-ja slikal presbiterij cerkve Matere Božje. Tukaj je slikal prvič na presno. Sedaj teh slik ni več, ker jih je 30 let pozneje nadomestil z lepšimi. Fantoni je našel kmalu potem krepkega zaščitnika, tedanjega opata Matijo Vo-duška, mestnega župnika v Celju. Ta je popravljal podružnice mestne župnije in izročil delo Fantoniju. Da se izobrazi, obiskoval je F. nekaj zim slikarsko akademijo v Benetkah. Ko je videl obilo dela na Štajerskem, privabil je iz Laškega svojega sedaj že rajnega brata Frančiška, pozlatarja. Ž njim je prišel tudi  Giacomo  Brollo,  ki spretno  slika   na   presno
*) V krstnem listu je „Ettore Tommaso Fantoni", a on se je vedno podpisaval le Tommaso Fantoni.
Op. pis.
in še sedaj pridno deluje po slovenskih- krajih. Iz Celja se je tem mladim slikarjem in pozlatarjem odprla pot po širni lavantinski škofiji. Pokojni nad-župnik konjiški Jožef Rozman je od 1. 1863. do svoje smrti 1. 1874. skoraj vsako leto izročil Fantoniju kako delo. Zato ni čuda, da se je Fantoni v Konjicah tako dobro seznanil, da si je po smrti svoje prve "soproge (1. 1869.) izbral (1875.) v konjiškem trgu družico ter se tam naselil. Pozneje je prodal svoje posestvo v trgu in s svojim rojakom Versanijem kupil lepo letovišče Jamne blizu konjiškega trga. Tam je dne 3 1. vel. travna 1. 1892. umrl v 70. letu svoje dobe, zapustivši iz prvega zakona sina,  iz  drugega pa hčerko in  sina.
V lavantinski škofiji je malo dekanij, v katerih Fantoni ni slikal ali drugače olepšal kake cerkve. Nekaj časa je bil zavezan z raznimi mizarji in po-dobarji, s katerimi je stavil tabernakle, leče in celo oltarje. V Konjicah je vodil celo stavbo marmornatega velikega oltarja. Po zimi je slikal oljnate podobe na platno: portrete in svete podobe. Več oltarnih slik je izdelal n. pr. za cerkev sv. Duha v Artičah. V Smartnu v Rožni dolini je prav lepa podoba sv. Jožefa njegovo delo.    Imetja ni veliko
380
Književnost.
„Vedno le vajeni hoditi pot miru in sprave in prizanesljivo trpeti marsikatero strupeno puščico, ki je bila od stranke luninega jezika že na nas spuščena, tabart vendar nismo mogli dalje zatajiti resnice, ker nam ,životopisje' preoČitno kaže, da strastnost stranke luninega jezika sega celo tako daleč, da jim ni le ,Novični' slovenski jezik trn v peti, temveč, da morajo njemu v žrtev tudi prvi in za domovino najbolj zasluženi slovenski pisatelji biti razžaljeni. Le prisiljeni po takem početju smo ostro pa pravično sodili ne Zore, temveč nam dobro znano vedenje tistih, katerih plod je mlada Zora. Treba je bilo tudi, da se enkrat odkritosrčno porazumemo, da bo tistega negodnega pikanja konec. ,Novice' se nikdar niso predrznile komu postav dajati in koga siliti, da naj piše tako ali tako, da je le narodu v korist in domovini v slavo, ker to nam je sila potrebno, ne pa puhla abecedarija in jezikomešarija. Se manj pa so ,Novice' katerega   žalile,  ki   ni   z   njimi   o   pisanju   edinih
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr. Kovačič.) I. Preporod bolgarskega naroda.
(Dalje.)
Za razvoj bolgarskega šolstva si je pridobil znatnih zaslug Peter Berovič (f 1 87 r), ki je 1. 1824. izdal „Bukvar" (abecednik). S to knjigo se je začela nova doba v bolgarskem šolstvu. — Na Bolgarskem je bilo dotlej jako malo šol, in še te so bile prav preproste. Vzdrževali so jih tu in tam duhovniki, in njih poglavitni namen je bil, da so se mladi dečki pripravljali za duhovski stan. Učenje je bilo prav hlapčevsko. Učili so se na izust ča-soslov (psaltir) in nekaj cerkvenih molitev. Najhujše je bilo to, da so te Šole bile popolnoma grške in bolgarski otroci so se kakor papige učili na pamet ptuje besede.
V predgovoru „Bukvarja" pobija Berovič ostro tako učenje in priporoča Bell-Lancasterjevo vzajemno metodo (vzaimno-učitelni-te školi). in ta metoda je takrat res obveljala v bolgarskem šolstvu. Dodal je tudi nekoliko beril iz rizike in prirodoslovja.
Za Berovičevim „Bukvarjem" so se naglo množile bolgarske knjige: razne zgodbe sv. pisma, pe-dagogični in leksikalni spisi, odlomki iz svetne zgodovine itd. — Leta 1828. je izšel s pomočjo vla-škega metropolita Gregorija v Bukareštu prevod „Nove Zaveze", katerega sta priredila Peter Sa-punov in menih Serafin iz Eski-Zagre.])
]) Bolg.: Stara Zagora, mesto   na južni   strani  Balkana, severo-izhodno od Plovdiva.
misli, —ravno to pa tirjajo one od druzih in jim naravnost povedo, da one pišejo jezik za slovenski narod na svetu, ne pa za ljudstvo v luni ..."
Vkljub temu, da je „Zora" povzročila s svojim nenavadnim jezikom tako borbo, vendar je prišel na svetlo za bodoče leto nje drugi tečaj z naslovom: „Zora jugoslavenska od Radoslava Razlaga. Tečaj II. U Zagrebu i853. 8°, 228. Tiskom i troškom Fr. Zupana. — Duhu otca uzajemnosti slavjanske posvetjuje izdavatelj. V uvodu pravi: „Eto vam, rodjaci vlastimili, po drugi p ut Zore, koja uže smelim korakom stupi u beli svet . . . Sostavci u ovogodišnjoj Zori su stranom ilirski, stranom slovenski, stranom pako se občeslavenskomu približuju na podlagi staro-slovenščine i ruščine ..."
Poslej je dr. R. Razlag popustil koledarstvo, ne pa svojega  „občeslavenskega"  jezika.
(Dalje.)
Toda vse dosedanje slovstveno delovanje je bilo za pravo le slab poskus, brez prave kritične, znanstvene podlage.
Tu se pojavi v bolgarski književnosti nov, nenavaden pisatelj, ki ni bil Bolgar, vendar je postal za bolgarsko slovstvo jako znamenit in je, rekel bi, svetu odkril bolgarski narod. — To je Jurij Ivanovič Venelin.
Rodil se je 1. 1 802. v Veliki Tibavi (Nagy-Ti-bava) v bereški županiji na severnem Ogerskem. Njegov oče je bil pravoslavni duhovnik; tudi sin je bil izprva namenjen za duhovski stan, toda ni imel veselja do tega. Na vseučilišču v Levovu je marljivo proučeval slovansko zgodovino. Od todi se je preselil na Rusko, in da bi ga ne zasledili, dal si je ime Venelin, a pravo njegovo ime je bilo Guca  (izg. Huca).
Nekaj časa je bil učitelj v Kišinevu v Besarabiji, kjer ga je general Inzov prijazno sprejel. Tukaj se je prvič seznanil z Bolgarji in odslej se je močno zanimal za jezik in zgodovino bolgarskega naroda. Po nagovarjanju svojih prijateljev in dobrotnikov se je šel potem zdravilstva učit v Moskvo. S svojimi zgodovinskimi in kritičnimi članki v moskovskih časnikih je vzbudil pozornost vseučiliščnega profesorja Pogodina, ki ga je podpiral in vspod-bujal,  naj  se loti večjega  zgodovinskega dela.
L. 1829. je res izdal večje zgodovinsko delo: „Drevnie i nvnčšnie Bolgarv ..." (stari in sedanji Bolgari), ki je vzbudilo veliko pozornost in vzdra-milo tudi tiste omikane Bolgare, ki še dosedaj niti
Književnost.
Književnost.
381
mislili niso na svojo narodnost. — Istega leta je dovršil svoje medicinske študije.
Drugo leto ga je ruska akademija poslala na Bolgarsko, da bi pregledal samostanske knjižnice, zbral stare listine in narodne pesmi ter sestavil slovnico bolgarskega jezika. — To potovanje je bilo težavno, ker ravnokar se je bil dokončal rusko-turški boj.
Ruske čete so se vračale domov, povsodi je bilo vse opustošeno, povsodi nemir, nered, lakota in kolera; po deželi so se klatili razbojniški hajduki. — Omikani stanovi, ki bi ga lahko podpirali, izselili   so   se večinoma  na  Rusko, drugi   so
ga pa sprejemali mrzlo in z velikim nezaupanjem. Ne, da bi ga podpirali, še skrivali so pred njim rokopise in knjige. Večkrat se ga je že hotela polotiti obupnost, da bi vse vrgel v stran in se vrnil domov, vendar navdušenje je vselej zmagalo. Naposled si je pridobil vendar-le zaupanje in naklonjenost pri bolgarskih domoljubih in navzlic oviram zbral mnogo podatkov za zgodovino in jezik bolgarski. Meseca vinotoka 1. 183 i. se je vrnil v Moskvo in začel urejati nabrano tvarino. Ali njegove nade so ga hudo prevarile. Svoje spise je izročil akademiji, a tam so obležali, in šele po njegovi smrti so prišli  nekateri na svetlo.
Ljubljana po potresu: Št. Jakopski trg.
Venelin je vsled tega zelo obubožal, toda peresa le ni odložil. Spisal je mnogo zgodovinskih in jezikoslovnih člankov, pa tudi večjih samostalnih del. — Umrl je šele 37 let star v Moskvi 1. 1839. Na njegov grob so bolgarski rodoljubi postavili pomenljivi napis: „ On je svetu obudil spomin na pozabljeni, pa nekdaj slavni in mogočni bolgarski narod, in živo je hrepenel videti njegov preporod."
V resnici je Venelin obudil bolgarski narod iz smrtnega spanja ter seznanil ž njim omikani svet. Njegova dela sicer dandanes nimajo skoro nikakošne znanstvene vrednosti, a takrat so imela velik uspeh. ¦—  Ostroumja in marljivosti mu sicer ni nedosta-
jalo, toda prevelika ljubezen do narodnosti in pre-živahna domišljija ga je pogostoma zapeljala od resnice.
V obče opažamo to napako skoro pri vseh slovanskih preporoditeljih, zaradi česar jih vendar ne moremo grajati, ako se postavimo na njihovo stališče. Slovanska znanost še ni bila tako razvita, kakor je dandanašnji, navdušenje je bilo veliko in potrebno, ker nasprotniški napadi so bili tudi strastni, in brez takega navdušenja se ne bi mogle odstraniti silne ovire, ki so prečile narodno prebujenje.
Venelin je bil romanist, zgodovinar, narodo-pisec, jezikoslovec in Časnikar ob jednem. On je prvi znanstveno obdeloval bolgarski jezik in zgodo-
382
Književnost.
vino; za poznejši razvoj bolgarskega slovstva in sploh  prosvetnega gibanja je jako  znamenit.
Bolgarske knjige so bile pred njim še redke. Do 1. 1840. je bilo tiskano v vsem kakih 30 del, večinoma nabožne in pa šolske knjige, prevedene iz ruskega in grškega. Spisali so jih ljudje samouki, ki nikdar niso v šolo hodili. Po 1. 1840. pa nastopajo že pisatelji, ki so v ptujini dobili višjo izobrazbo, javljajo se prevodi iz zahodnih jezikov: francoskega, nemškega, angleškega. ¦— Poprej so se knjige tiskale le na ptujem, največ v Bukareštu, v PeŠti in v Belgradu, a l. 1839. je arhimandrit Teodozij ustanovil prvo slovansko (bolgarsko) tiskarno v Solunu, ki je pa za nekaj let propadla. — Leta 1840. je A. Damianov s pomočjo amerikanskih misijonarjev ustanovil bolgarsko tiskarno  v  Smirni.
Ker je bolgarsko ljudstvo bilo v verskem oziru strašno zanemarjeno, izkušali so amerikanski me-todisti iz Carigrada in Smirne po Bolgarskem razširiti svoj nauk. Imeli so za to obilo denarja in pa pridno so se urili v bolgarskem jeziku, da so mogli ljudstvu pridigovati in knjige pisati. S tem so se jako priljubili narodu, ki od svojih nevednih in nemarnih duhovnikov ni nikdar slišalo besede božje. L. 1 840. je amerikansko biblično društvo izdalo v bolgarskem jeziku Novi Zakon. Priredil mu ga je pravoslavni  duhovnik  in  arhimandrit Neofit  Rilski!
Dela Venelinova so navdušila za narodno stvar dva bogata trgovca, V. Aprilova in N. Palancova. Poprej sta podpirala grško šolstvo. sedaj sta pa ustanovila popolnoma bolgarsko šolo v Gabrovem in jo oskrbela z bogatimi letnimi prihodki. Ta šola je bila dolgo časa najimenitnejša na Bolgarskem, a urejena je bila čisto po evropskem vzoru. Njen prvi vodja je bil zgoraj omenjeni menih Neofit, ki ima sicer velike zasluge za bolgarsko pedagogiko in narodno gibanje. Spisal je več šolskih knjig, katekizem,   bolgarsko  in  grško  slovnico  itd.
Tudi Aprilov je bil pisatelj. L. 1841. je izdal v Odesi spisa: „Bolgarski-te knjižnici" (bolg. književniki), in „Dennica novobolgarskago obrazova-nija" (Danica novobolg. omike), 1. 1847. pa: „Mysli o segašno-to bolgarsko učenie" (Misli o sedanjem bolg. pouku). V teh spisih sam priznava, da je le Venelin vzbudil v njem ljubezen do bolgarske narodnosti.
L. 1844. je profesor Konstantin Fotinov začel v Smirni izdavati ilustrovani mesečnik „Ljubo-slovie", prvi časnik v bolgarskem jeziku. To leto je jako znamenito v zgodovini bolgarskega slovstva, rekli bi, da se tu začenja nova doba. Po pravici so torej lani dne 10. malega srpana Bolgarji praznovali petdesetletnico svojega časopisja.
Ravno tistega leta je Konstantin Ognjanovič ustanovil tudi v  Carigradu  bolgarsko  tiskarno. —
L. 1845. — 1847. je izdal  Ognjanovič v Parizu dva zvezka bolgarskega almanaha   „Zabavnik"-a.
Tako se je bolgarsko slovstvo v štiridesetih letih precej povzdignilo, dasi je še slabotno, ker obsega večinoma prevode in še med temi so večkrat prazne pleve.
*
Na taki stopinji je bilo bolgarsko slovstvo, ko se je začel boj za cerkveno samostalnost, ki je velikanskega pomena v bolgarski politični in kulturni zgodovini. — Stoletja je grška duhovščina tlačila in izsesavala bolgarsko ljudstvo, in človek bi jedva kje na svetu našel take krutosti, kakor so jo Grki kazali nad Bolgarji. — Gmotno in duševno so hoteli ugonobiti bolgarski narod, toda imel je še toliko moči v sebi, da se je odločno po robu postavil zlobnim naklepom fanarijotske duhovščine.
Doslej so bile bolgarske težnje prav skromne: da si ustanove ljudske šole ter da med ljudstvom razširijo najpotrebnejše znanje in vzbude narodno zavest. Njihove knjige do tega časa so skoro vse nabožne in pedagogične vsebine. A polagoma se je Bolgarjem razširilo obzorje, njihove težnje so rastle od dne do  dne.
Imoviti Bolgarji so se izšolali na evropskih uče-liščih v Carigradu (amerikanski Robert-College), v Parizu, na Dunaju, v Moskvi, Belgradu, zlasti pa v Zagrebu in v Pragi. Vrnivši se domov, videli so, kako daleč še njihov narod zaostaja za drugimi in v kako nedostojnemu položaju živi. —: V bolgarskem slovstvu in v vsem delovanju se začno razpravljati poglavitna vprašanja narodnega obstanka, cerkveno in politično vprašanje.
Ako so hoteli napredovati, morali so otresti najprej neznosni duševni jarem grške višje duhovščine, ki je nalašč ovirala in zatirala vsak napredek v gmotnem in duševnem oziru. — Tako je prišlo do hudega cerkveno-političnega boja, v katerem so Bolgarji pokazali  nenavadno odločnost in žilavost.
Nasprotja med Bolgarji in Fanarom se kažejo že v štiridesetih letih, ali očitno sovraštvo je izbruhnilo šele v petdesetih letih. Bolgarji zahtevajo domače Škofe, ali patrijarh je gluh. Nato se Bolgarji obrnejo naravnost do sultana, naj jim da sa-mostalno cerkev. Grki se temu upirajo z vsemi silami, ker če odpadejo od patrijarha Bolgarji, potem je konec dohodkov in njegovega „ekumeničnega" patrijarhata. — Boj je bil na jedni in drugi strani strasten, da menda ni jednakega v novejši zgodovini.
Po krimskem boju je turška vlada morala 1.1 856. proglasiti versko slobodo in jednakopravnost. To je sicer ostalo le na papirju, vendar Bolgarjem je bilo voda na mlin. — Kakor gobe po dežju, tako se javljajo Časniki in brošure, in povsodi se razpravlja le cerkveno vprašanje. —¦ Celo v Lipskem so začeli izdajati bolgarske časnike, ki se pa niso dolgo vzdržali.
Razne  stvari.   —   Fr. MarešiČ: Zbirka narodnega blaga.
383
L. 1849. Je J- Bogoev začel v Carigradu izdajati politično-literarni časnik „Caregradskij Vžstnik", ki se je močno potegoval za samostalnost bolgarske cerkve. Celo službeni list „Turcia" se je pojavil, ki je hvalil turško  vlado;  urejeval ga je Genovič.
Okoli 1. 1860.se je bolgarsko cerkveno vprašanje nepričakovano zasukalo: po dolgih in bridkih izkušnjah so se Bolgarji iznenada obrnili v Rim. Na vse strani se je začelo živahno razpravljati vprašanje o zjedinjenju z Rimom. Mnogi bolgarski rodoljubi so z besedo in peresom navduševali svoje rojake za združenje; glavni zagovornik zjedinjenja pa je bil znani politik in pisatelj Dragan Cankov. Ustanovil je poseben časnik „Blgarija", v katerem je močno zagovarjal združenje. Bilo je pa tudi hudih nasprotnikov, katere je podpirala ruska in angleška diplomacija.
Javno mnenje je bilo vendar-le za zjedinjenje, in ob  novem  letu  -1861. je šlo  veliko   poslanstvo
Naše slike.
Prelepo sliko podajemo danes na strani 360, 361: Sv. Družina, ki je prav sedaj primerna, ko se veselo med nami razširja bratovščina sv. Družine. Gospod risar je naredil svoje delo po fotografiji relijefa, ki je v loretanski kapeli frančiškanske cerkve v Ljubljani.  Tudi ta relijef je domače delo, izdelal
bobov, adj. 1) bobovo korenje je tisto, ki se useje po prahi; imenuje se bobovo zato, ker se bob useje med korenje. Krka. 2) bobovo rešeto je tisto, s katerim se ravna bob, fažol, grah; ima redke in velike luknje. Lipoglav. Krka.
bobovnik, m. neka rastlina, podobna matovilcu, raste v mrzlih vodah (studencih) in je tudi za jed dobra. Krka.
bodeč, adj. bodeča neža = bodeneža. Šentvid na Gorenjskem.
bodeneža, /. bodoneža. Krka. Glej: neža, in: deveto-neža.
bodež, m. 1) bodoneža. Moravče. 2) neko strašilo za tiste otroke, ki silijo v gozd: „nikar ne hodi v gozd, vzel te bo bodež", pravijo starši otroku. Krka. Če otrok sili k vodi, strašijo ga s povodnim možem. Krka.
Bog, m. za B&ga svetega! t. j. za božjo voljo! Kostanjevica. Slovaško: pre Boha živeho! Poljsko: przebog! Češko : bože pfebože!
bogmati se, vb. impf. Boga klicati za pričo, zatrjevati besede svoje z Bogom. N. pr.: bogmal se je, da ni res. Sostro. Pre\ganje. Tudi Hrvatom znana beseda.
pod vodstvom Cankova v Rim k papežu Piju IX., ki je s pismom z 21. prosinca i. 1. Bolgarje sprejel v katoliško cerkev ter jim posvetil nadškofa. — Ali med tem so ruski in angleški agentje z denarjem in obljubami ljudstvo premotili, in ko se je poslanstvo vrnilo, bilo je že ljudstvo mrzlo za zjedinjenje.')
O tem vprašanju je seveda izšlo tudi več brošur za zjedinjenje in proti njemu; med časniki je najhujše nasprotoval že omenjeni „Caregradskij Vest-nik".
L. 1860. so bolgarski dijaki v Moskvi ustano-novili nov časopis, ali bolje zbirko „Bratski Trud" (2 zv.), pri katerem so sodelovali nekateri pozneje znameniti bolgarski pisatelji (Zinzifov, Ljuben Kara-velov itd.). Leta 1865. je amerikanska misijonska družba jela izdajati majhen časnik „Zornica" versko-nravnega značaja.                                              (Dalje.)
li Gl.  „Rimski  Katolik"   1894, L, 74—79.
ga je naš domači mladi kipar Ivan Zajec. Preprostost, umna sestava in ljubeznivost se jako dobro družijo na tej sliki. Bog nam živi in ohrani oba umetnika: kiparja in risarja! — Prizor po potresu v ,konj ušnici'. Ta slika nam kaže življenje v Ljubljani prve dni po potresu. V velikem prostoru je tukaj velika množica pribeglih Ljubljančanov. Tako  nesreča ljudi preganja, pa jih tudi druži.
bogomoljen, adj. pobožen.  Kranjsko. bohoten, adj. hitro rastoč na širokost in visokost. Ko-1          stanjevica.   D. Trstenjak: razbuhnoti, von Ueppigkeit
zerplatzen. (Slovenec   1802, štev. 36.) bolan, gen. bolana, m. neka riba v Krki, ki   podi, lovi :          in končuje kleče (ribice), kakor volk ovce. Kostanje-
vica   Čehi in Hrvatje govore: bolen, kakor piše tudi Pleteršnik. bolančkan, adj. bolan (v otročjem govoru).   Lipoglav. bolešen, adj. bolehen. Sostro.
borne int. bogme. Bog me   Pri odgovorih na vprašanje, pomenja: ne. N. pr.: Boš prišel? — Borne bom!  (to t          je, ne bom prišel) Kostanjevica.
,      borovje, n. borovničevje. Lipoglav.
:      bosač,  m. voz, ki je ves lesen, in nič železen, tudi koles nima  okovanih.   V prejšnjem   stoletju   so   bili   takšni vozovi precej v navadi, sedaj so pa že silo redki.  Lipoglav. Krka. !      botrn, adj. botrn si biti = v botrinji biti. N. pr.: iz teh
hiš smo si botrni. Sostro, Bloke. i      botnnjevati, vb. impf. piti  botrinjo. Krka. i      božičevati, vb. imp. praznovati božične praznike:  doma ne bom nikoli več božičeval.  Dolenjsko.
Razne   stvari.
Zbirka narodnega blaga.
(Spisuje Fr. Marešič.J (Dalje.)
542
Književnost.
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr. Kovačič.) (Dalje.)
Cerkveno-politična borba je imela dobre in slabe nasledke; dobre, ker so se Bolgarji otresli neznosne grške more, slabe pa, ker je ta boj mnogo škodoval verstvu na Bolgarskem. Zaradi dolgotrajnega strastnega boja je zavednim Bolgarjem omrzela vera in cerkev, prosto ljudstvo pa je že tako bilo v verskih rečeh jako zanemarjeno. Nekateri so cerkev imeli le še za politično sredstvo,  drugi so
ni smelo  kaj  takega tiskati, tem bolj  se je pa že tiskalo v sosednih deželah.
V Belgradu je že 1. 1860.—62. Jurij Stojkov Rakovskij]) (f 1867) izdajal radikalni „Dunavski Lebed" (labud), pozneje pa (1864) v Bukareštu „Budustnošč" (bodočnost). Od leta 1866. — 69. je ravno tam izdajal J. Kasakov „Narodnost"; od 1. 1870.-—72. pa Ljuben Karavelov »Svobodo" in 1. 1873. — 74- „Nezavisimost". Bolj konservativnega značaja je bilo „ Otečestvo" (domovina) 1864 do 1 87 1. Celo dva humoristična časnika sta se pojavila: „Tupan" (boben) in „Budilnik". — Jeden izmed najboljših in  najbolj  priljubljenih časnikov je bila
*) Tako se je sam podpisaval, sicer  je pa njegovo pravo ime Sava Georgiev R.
pa postali popolni brezverci, in evropski liberalizem se je jel mogočno  širiti  v  bolgarskem slovstvu.
L. 1872. je turška vlada storila kraj cerkvenemu prepiru, ker je Bolgarjem dala samostalni eksarhat. Grški patrijarh je zaradi tega izobčil bolgarsko duhovščino in njene pristaše, toda za njegovo izobčenje se ni nikdo zmenil.
Tako se je Bolgarjem po dolgem in trdnem boju izpolnila jedna želja; sedaj je pa prišlo na vrsto politično vprašanje. V ptujih deželah so se javljali bolgarski časniki skrajno liberalnega in revo-lucijonarnega duha.  Doma pod turško vlado se pač
»Makedonija", katero je izdajal Petko Rajčov Sla-vejkov od 1. 1867. v Carigradu. Kolikor je bilo možno pod turško vlado, obravnaval je vsa vprašanja narodnega življenja, zlasti se je trudil vzbuditi tudi macedonske Bolgare in je zato večkrat prinašal članke v macedonskem narečju in z grškimi črkami, ker macedonski Bolgarji vsled grškega pritiska niso poznavali cirilice. — Omeniti še treba dva manjša časnika Balabanova v Carigradu: „Čitalište" in Vek, in  pa   „Učilište"   B'lskova v  Bukareštu.
V tem času so se med zahodnimi Slovani snovala književna društva — „Matice" in tudi dva macedonska Bolgarja — poznejši ruski konzul Pet-kovič in menih Natanael — sta izkušala 1. 1852. v Petrogradu ustanoviti sliČno bolgarsko društvo. Pridružili so se jima hitro bogati bolgarski trgovci
Ljubljana po potresu:  Na šempeterski cesti. (A. Beer.J
Književnost.
543
na Dunaju, v  Odesi in  v  Carigradu, toda krimski boj je razbil vse te  osnove.  Pozneje  (1857) se je v   Carigradu   ustanovilo   prvo   bolgarsko   književno društvo „Knjižovna obština", ki je izdajalo dobro  urejevan nepolitičen časnik „B'lgarski Knjižnici" (I.1858. do 1 862.). Uredniki so bili: D. Mutjev, J. Bogoev, G. Krstjovič in Stojanov Burmov.  Zaradi neugodnih razmer je to društvo  v  kratkem zaspalo. Šele leta 1869.se je v Braili ustanovilo  novo književno   društvo   „ Knižovno   Družestvo",   ki   je izdajalo list „Periodičesko Spisanie". To je najboljši bolgarski list iz prejšnjih let.  V njem se nahajajo dragoceni Članki zgodovinski, narodopisni  in jezikoslovni, književna poročila, narodne povesti in  pesmi,  potopisi itd.   Predsednik tega društva je  bil   profesor  Drinov, tajnik  pa   Vasil  D. Stojanov,   ki   je   v   Pragi dovršil svoje nauke ter v čeških listih marsikaj zanimivega napisal o  svoji domovini.
Vse slovstveno delovanje te dobe se je razvijalo v časnikih in se je pečalo najbolj z dnevnimi vprašanji. Knjig iz te dobe je malo, kar je tudi naravno, ker so časniki vse moči potegnili nase in ker je število bralcev še bilo prepičlo, da bi se mogle razpečati večje knjige. — Bolgarji, pisatelji in bralci, so bili preveč raztreseni in brez pravega duševnega središča. Knjige, ki so v ptujini izšle, ostale so turškim Bolgarjem  večinoma neznane.
Tudi časniki so se vzdržavali le malo časa, ker so bile razmere sila neugodne. Bili so raztreseni po vseh štirih v etrih, a razlikovali so se močno ne le po jeziku, ampak tudi po vsebini. — Časniki, ki so izhajali v turškem cesarstvu, niso mogli in smeli razmer popisovati po pravici in zagovarjati pravih ko-ristij svojega naroda. Če so hoteli imeti mir, morali so se klanjati vladi in jo hvaliti tudi za največja nasilstva. — Človeka smeh sili, kako ti časniki hvalijo „modro in presvetlo vlado", ki „neprenehoma skrbi za blagor svojih podložnikov" in pod katere „ sijajno senco" uspeva omika bolgarskega naroda.1) — V cerkveno-političnem prepiru so vendar imeli prostejše roke in so vsaj tu opisovali reči tako,  kakor so bile v resnici,  ali pa še huje.
Tudi kakega skupnega načrta niso imeli. Jedni (kateri so v ptujini izhajali), so naravnost priporočali upor, drugi so hvalili turško vlado in o vstaji ničesar niso hoteli slišati. Razlika med njimi se je kazala tudi v tem, da so uredniki bili različno izobraženi. Nekateri so se v ptujini na višjih šolah izgubili,   drugi pa še ljudske šole niso  videli.
l)  Pypin u. Spasovič I. 158.
*                #
*
ski            Dasiravno se je v tej  dobi vse slovstveno de-
je     lovanje vrtelo  največ krog cerkvenega,  političnega
ji-     in šolskega vprašanja, vendar se je tudi pesništvo in
ilo      sploh leposlovje jelo razvijati v petdesetih letih,
iž-            Posebno  priljubljen   kot   pesnik iz te dobe   je
ev,      že omenjeni P. R. Slavejkov.  Rodil se je 1. 1825.
idi     v Trjavni.   V   šolo  ni   hodil  nikdar,  vendar si je
lo.      pridobil   precejšno  omiko.   L. 1852. je prvič izdal
ivo      svoje pesmi in  kmalu  potem   „Basnenik"   (pesma-
je     rica), s katerimi je hitro prišel na glas pri svojih
ljši      rojakih.
reči            L. 1857. se je preselil v  Carigrad in  je  ondi
izdaval satirične koledarje, s katerimi se je jako jdni prikupil bolgarskemu občinstvu. — Že prej smo uro- omenili, da je izdajal tudi list „Makedonija", ki mu staji je bil večkrat zaplenjen in naposled mu je turška e je vlada celo prepovedala izdajati kakoršen koli Časnik. > iz-            Zapisal je več narodnih pesmij, popisal narodne
olah običaje in sestavil nekoliko zgodovinskih člankov. — V pesmih posnema novogrško umetno in narodno bolgarsko pesništvo. Pesmi njegove so večinoma ljubavne in satirične, nekaj jih opeva tudi narodne junake.                                           (Dalje.)
Župna cerkev v Vodicah po potresu. (Narisal G. Porenta.)
Književnost.
571
namreč prepričani, da je dejanje poeziji potrebno. A ni zadosti, da nam pesnik dejanje samo naznači v glavnih potezah, ampak je mora natančno opisati, da postane predstava živahna. Zakaj čim več dejanja, tem bolj je pesmotvor plastičen. Zato mora pesnik biti pozoren tudi na vsako najmanjše, najneznatnejše gibanje, ker tu ni zanj celo nič nevažnega. Vzgleden v tem kakor sploh v plastičnem oziru nam je zopet Homer. Za primer navedemo tukaj oni prizor iz Ilijade, ko pride Tetida k Zenu ter ga prosi za Argivce. Nastopajo tu sicer grški bogovi; vendar ker so ti bogovi sploh bolj ljudje kakor duhovi, in je torej tudi njihova dejanstvenost bolj človeškega načina, lahko ga porabimo tukai. Homer nam tu ne pove samo, da je Tetida prišla k Zenu in da ji je Zen obljubil pomoč: to bi bile samo obče poteze dejanja, ki bi zadošČevale zgodovinarju, a nikoli ne poetu. Homer zato ne pove samo tega, ampak popiše vsak najmanjši gibljaj, kakor da bi bil istinito vse sam doživel. Pripoveduje namreč, da se je Tetida dvignila na Olimp k Zenu, sedla predenj, objela mu z 'levico koleni, a z desnico mu gladila brado in ga prosila za Argivce. Zen se da preprositi, potrese s Črnimi trepalnicami in prikima; in vale se mu naprej ambrozijsko dehteči kodri in strese se ves Olimp.1)
Tukaj se vidi, kako Homer popisuje vsako najmanjše gibanje; nič mu ni neznatnega, nič nevažnega. Zato pa je tudi Homerjevo predstavljanje tako živahno, nazorno in plastično. Sploh je Homer glede na plastiko nedosežen. Pri njem je vse dejanje, in zdi se, da ne ve drugače predstavljati, kakor nazorno in plastično. In prav zaradi te nazornosti ima toliko moči do nas.
Slednjič smo imenovali tudi duhove. Rekli smo pa že, da so manj ugodni za nazorno predstavljanje kakor človek. Vzrok je očiten. Ker so duhovi netelesna bitja, zato so za Čutno pred-
V dnu zad stoje snežnikov velikani; Polja, ki spred se sprosti, lepotije Ti kaže bleski grad na levi strani: Na desni griček se za gričem krije. Dežela Kranjska nima lepš'ga kraja, Ko je z okol'co ta, podoba raja. *) Glej Ilijada I. 405 — 530.
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr. Kovačič.) (Dalje.)
Drugi znamenitejši pesnik iz  dobe preporoda je Najden Gerov iz  Koprivštice.  Izučil se je v Odesi,
stavljanje nezmožni. Vendar jih ne zametujemo, ker si jih predstavljamo vedno telesno kakor Človeka. In v tej obliki so za uprizarjanje visokih idej dostikrat še ugodnejši nego Človek, ker je njihovo spoznavanje veliko popolnejše od Človeškega. Vsekako pa ne kaže uvajati jih v kako dejanje tako, da bi bili središče ali glavna oseba v dejanjih. To pa zato, ker ne poznamo dejanstvenosti, to je načina njihove delavnosti in njihovega značaja. Ako so že v zvezi s kakim dejanjem, tedaj se naj predstavljajo bolj kot va-rihi, ali zaščitniki, ali pomočniki, nego kot zvrše-valci, tako, da le včasih vmes posežejo. Po vsem tem je tudi njihov plastičen pomen v poeziji omejen in zato tudi pesmotvori, kjer se duhovi preveč prikazujejo,  nimajo  jasnosti in moči.
Glede na delujoče predmete v obče lahko rečemo, da so v poeziji tako neobhodno potrebni, kakor čutnost v umetnosti sploh. A ker je sre-dilo, s katerim predstavlja pesnik predmete in njihovo dejanje, beseda, mora že beseda sama biti čutna. Da je beseda lahko Čutna, to smo že dokazali, in torej tudi ni vsejedno, kak izraz si izbere pesnik za ta  ali oni predmet.
Razločujemo namreč besede, katere so bolj konkretnega, t. j. Čutnega, in besede, ki so abstraktnega, t. j. duševnega pomena. Konkretne besede nas vedno spominjajo določenih predmetov kake istinite reči, ali tudi kakega dejanja; abstraktnim besedam pa odgovarja ali nejasen ali pa največkrat noben Čuten pojav. Na to razliko se mora pesnik zelo ozirati in torej besede iskati in izbirati. In zares imenujemo pesmotvor, v katerem je govor Čuten in konkreten, lep, krepek, živahen itd., a nasprotno nam je pust, suhoparen, medel in mrtev tisti, kjer prevladujejo abstraktni izrazi. Da, ne le abstraktne besede zametuje pesništvo, ampak tudi take so ji zoperne, katere se rabijo le zaradi logičnega stika, namreč vezila ali partikule, n. pr. tedaj, torej, namreč, zakaj, Češ itd. Vse te in take besede smatra poezija za mašila in se jih iz-ogiblje, kar največ more, ter ljubi le celo pri-prost, navaden, nezamotan zlog. Poezija hoče biti čutnonazorna in zato sovraži vse, kar ji nazornost prikrajšuje in na kvar te pospešuje duŠevnost.                                                        (Konec.)
nekaj časa je bil učitelj v Plovdivu, pozneje pa ruski konzul. — Od 1. 1845. je priobčeval svoje lirične in politične pesmi v raznih časnikih, posebej je pa izdal istega leta majhno pesem „Stojan in Rada", leta 1860. pa v Carigradu „Pesnopojče". Spisal je tudi več  knjig za   šolsko   rabo   in   izde-
Književnost.
572
Književnost.
loval rusko-bolgarski besednjak, ki pa ni prišel na svetlo.
Ksenofon (Rajko) Iv. Žinzifov je že kot dijak v Moskvi pisateljeval. Njegovo najmenitnejše delo je „Novob'lgarska zbirka" (Moskva 1863). Poleg izvirnih pesmi] se nahajajo v tej zbirki tudi prevodi v macedonskem narečju o Igoru, Libuši, Kralje-dvorski rokopis in nekaj pesmij maloruskega pesnika Sevčenka. L. 1870. je izdal v Braili „Krjavno rizo" (krvava srajca). Iz njegovih pesmij veje vroče, strastno rodoljubje in maščevalnost. Umrl je kot gimnazijski profesor v Moskvi 1. 1877.
Ustanovitelj bolgarskega pripovednega slovstva je njegov tovariš Ljuben Karavelov iz KoprivŠtice, ki je pisal tudi ruski in srbski. Njegove najboljše pripovesti so: „Babuška Neda", „Dončo", „Hadži Načo". — V svojih pesmih in pripovestih izkuša navdušiti svoje rojake za boj zoper Turka. Rekli smo že prej, da je urejal razne politične časnike. Odlikoval se je tudi na političnem polju. Bil je strasten prijatelj prevrata in zaklet sovražnik Turkom, predsednik tajnih prevratnih društev, vodja bolgarskih ustankov. Ali ko so mu vsi poskusi iz~ podleteli, pustil je politično polje ter se zadnja leta pečal le z leposlovjem in vzgojo. Umrl je 1. 1 879. v Ruščuku.
Nadarjen in prevraten pesnik je tudi Kristo Botjov (f 1876). Njegove pesmi so bile jako priljubljene in so  močno  vplivale na bralce.
Oče bolgarske drame je D. P. Vojnikov, ljudski učitelj, doma iz Sumna (tur. Sumla, na severni strani Balkana v izhodni Bolgariji). — Njegova najboljša dela so : „Pokrštenie na Preslavski dvor" (1868), „Veleslava, b'lgarska knjaginja" (1870). Spisal je tudi nekoliko komedij. Njegove drame so jako vplivale na širše bolgarsko občinstvo.
Na leposlovnem polju se je odlikoval tudi Vasilij Drunev, od 1. 1874. škof in kot tak se imenuje Kliment. Spisal je zgodovinski roman „Ne-sčastna (nesrečna) familija" in pa dramo iz staro-bolgarske zgodovine „Ivanka, ubojec't (ubijalec) na AsČnja I." (Braila 1872), ki velja doslej kot najboljše dramatično delo v bolgarski književnosti.1)
Tudi prevajalo se je prav mnogo v tem času. Bila je v tem neka strast, kakor bi hoteli svoje mlado slovstvo kar Čez noč potisniti med velike svetovne književnosti. Izšlo je več prevodov iz Fenelona, Molierea, Voltaire-a, Lessinga, Schillerja, Bulwerja,  Weltmanna,  Gogola i. dr.
Vse to je še sicer malo, ako primerjamo bolgarsko slovstvo z drugimi, ali glede na silne ovire, s katerimi so se morali Bolgarji boriti na vse strani, je veliko in napredek je nagel.
Bolgarsko knjištvo od 1. 1806.— 1870. je popisal dr. Konstantin Jos. Jireček2), dalje pa do no-
*) Jireček:   „Das Fiirstenthum 'Bulgarien" str. 255. 2) Knjigopis na novob'lgarska-ta knižnina. Dunaj 1872.
vejšega časa dr. A. Teodorov. — Do 1. 1876., ko je Jireček dovršil svojo „ Zgodovino Bolgarjev", je v vsem bolgarskem slovstvu bilo kakih 800 knjig in 51 časnikov. Na leto je izšlo poprečno kakih 50 spisov. L. 1875. je izhajalo 14 časnikov, od teh štirje v Carigradu. Takrat so se bolgarske knjige na Turškem smele tiskati samo v Carigradu in v Ruščuku.
„Ne da se tajiti", pravi Jireček, „v mladi bolgarski književnosti nekaka nezrelost, ki ima svoj vzrok v nepopolni ali jednostranski izobrazbi večine pisateljev; toda izvirna dela zadnjih let vzbujajo velike nade za bodočnost." !)
II. Novejše bolgarsko slovstvo.
Rusko-turški boj 1. 1877. je prinesel Bolgarjem po tolikih stoletjih krutega robstva zlato slobodo. V sv. Štefanskem miru z dne 3. sušca 1878. se je priznala samostalnost bolgarske države, in berolinski kongres je 13. malega srpana istega leta Bolgarijo priznal za samostalno kneževino pod vrhovnim za-Ščitjem  sultanovim.
Naravno je, da se je sedaj začelo novo življenje na Bolgarskem. Vse je bilo kakor brez glave. Dela je bilo veliko, ker v zadnjem boju je Bolgarija strašno trpela. Najprej je bilo treba urediti državno upravo, ali prav tu so nastale zmešnjave, ki še dandanes ovirajo duševni in gmotni napredek mlade države. Vse boljše moči požre politika; kdor je pisatelj,  je tudi politik.
Vkljub temu se od tega časa bolgarsko slovstvo silno množi. — V novi ustavi se je proglasila sloboda tiska in odslej se je tiskalo silno mnogo. Največ se tiska seveda političnih spisov, za šolstvo in urade ter za druge vsakdanje potrebe. Tiskarne so se od 1. 1878. množile tako, da jih je 1. 1892. bilo že trideset. Kdor se na Bolgarskem peča s pisateljevanjem, obdeluje navadno več strok, kakor je že običajno, kjer je veliko dela pa malo delavcev. Isti pisatelj piše politične članke, pesmi, drame, romane, zgodovinske, statistične in gospodarske razprave in šolske knjige.
Dočim se je poprej pesništvo tesno oklepalo narodne pesmi in mu je bil poglavitni predmet boj za slobodo,  povzdignilo se je sedaj  mnogo više.
Kmalu po oslobojenju se javlja na pesniškem polju bivši in sedaj že umrli ministerski predsednik Štefan Nikolov Stambulov, takrat še mlad in goreč revolucijonar. Ta bolgarski „Bismarck" se je rodil 1. 1855. v Trnovu. Bil je sin nekega gostilničarja; šole je dovršil doma, le nekaj malo časa je bil v Odesi. Že v mladosti se je odlikoval z zgovornostjo in nenavadno podjetnim duhom, ki si je znal pomoči v vseh okoliščinah. Njegovo politično
J) Geschichte der Bulgaren 573.
Književnost.
573
delovanje je večini čitateljev znano, istotako njegova nasilna smrt po morilčevi roki dne 18. malega srpana leta   1895.
Iz vseh pesmij njegovih dije prevraten duh. V baladi „Vojvoda Dolaban" je sarkastično opeval prvo bolgarsko ministerstvo 1. 1879.
Drugi pesniki novejšega časa so: Konstantin Velickov iz Tatar-Pasardžika, živi sedaj kot slikar v Florenciji; mistični Stojan Michajlovski z izmišljenim imenom „De Profundis", mladi dr. modro-slovja D. Šišmanov, prestavhavec Schillerja, Les-singa, Goetheja, Ruckerta, Biirgerja; — Ivan Danev iz Ruščuka, D.Mišev, Macedonec Kitančev i. dr. Najznamenitejši pesnik bolgarski je pa Ivan Vazov iz Sopota, ki deluje v slovstvu od i. 1870. Šole je dovršil doma na Bolgarskem, a mnogo je potoval po Italiji in drugih deželah. Nekaj časa je živel kot izseljenec na Vlaškem, a po oslobojenju Bolgarije je postal predsednik sodišča v Berkovici. Pozneje je bil narodni poslanec in ud „stalnega odbora za izhodno Rumelijo"; sedaj pa živi v Sredcu,  kjer izdaje leposloven list  „Devnico".
V pesništvu se je Vazov visoko povzdignil nad svoje vrstnike in se oddaljil od prostega posnemanja narodne pesmi. Njegove pesmi se smejo v vsakem oziru prištevati med najboljše v slovanskem umetnem pesništvu. — Tudi za jezik si je pridobil velikih zaslug, ker on je za pravo ustvaril Bol-garjem pravilen in lep pesniški jezik. Njegov zlog je gladek, izraževanje jasno in nekak dostojanstven mir se razliva nad njegovimi poezijami.
Njegove pesmi so izšle v raznih časnikih, pa tudi v posebnih zbirkah. L. 1878. je izdal v Buka-reštu „Oslobojenje", leta 1879. v Sredcu „Vidul, tračka idila", in „Gramada", epos iz zahodno-bol-garskega narodnega življenja. Leta 1881. je izšla zbirka pesmij „Gusla", 1. 1884. ;;S polja in iz šume", 1. 1885. „Italija", potopisni spomini, 1. 1886. „Sliv-nica", pesmi o srbsko-bolgarskem boju. Razven tega je prevajal Homerja, V. Hugo-a i. dr. — Tudi njegovi prozaični spisi iz mestnega in selškega življenja so prav mični. L. 1891. je izdal velik roman „Pod jarmom" iz zadnjih let turškega gospostva na Bolgarskem.
Kot novelist je znan tudi Ivan E. Gešov. Narodno življenje je posebno lepo opisano v selških pripovestih Veselinovih.
Dramatično pesništvo je še na slabih nogah. Domačih proizvodov in prevodov je sicer precej, ali malo kaj dobrega. — Najplodovitejši dramatični pisatelj v novejšem času je Teodor Kristo Stančov, ki prinaša na pozornico starobolgarske vladarje, turške paše, novobolgarske revolucijanarje, bolgaro-ljubne Angleže in celo pustolovnega razkralja Milana.
V   novejšem času sta izšli dve veseloigri Ste-rova: „ Kapka krve " (kaplja krvi) in „ Ljubovta ili   d'lga"   (ljubezen   ali   dolžnost).    —    Nekaj   se
sme v tem oziru pričakovati od „ Dobrodelnega gledališčnega društva" v Sredcu, ki je za 1. 1893. izdalo   „Dramatični almanah".
Kakor poprej, tako se tudi sedaj slovstveno delovanje najbolj kaže v Časopisju. Tu se vidi lep napredek, ker imajo že mnogo strokovnih časnikov. Tukaj bomo navedli liste, ki so izhajali začetkom 1. 1893.
Za  mladino:
1.   Zvezdica, novo mesečno illjustrova.no spi-sanie za detca. Izhaja v Sredcu vsak mesec, urejuje N. Bčlovčždov,  stane dva leva (franka) na leto.
2.   Detinskata biblioteka, izdaje Mih. Maksimoč u Solunu.
3.   Detinskata počivka (nabava), mesečno illju-strovano spisanie za detca. Urejuje D. Tončev v Silistriji,  velja 2 1. (za ptuje dežele  2 1. 50 stotink).
Za dijaŠtvo:
4.   Izvor, illjustrovano spisanie. Urejujeta Iv. Ivanov in Trifonov v RuŠčuku. Cena 5 L, na ptuje 7.
5.   Iskra, illjustrovano spisanie za učenici i uče-ničky. Urejuje Jurdanov; prinaša večinoma same prevode in velja   12  1.,  na ptuje   16.
Za leposlovje in znanstvo:
6.   Duma, literaturno, naučno, obštestverno spisanie. Urejuje N. F. Činev.  Cena 8 L, na ptuje 12.
7.   Mis'l, spisanie za navka, literatura i kritika. Urejuje Kr'stev, velja 10 L, za druge dežele 12.
8.  Svetlina, časopis za nauk, obrt in umetalnost, urejuje Jurdan Michajlov v Sredcu.  Cena   15 1.
9.   Zapiski po mis'lula i života. Urejuje A. K'rd-zijev, izhaja dvakrat na mesec in velja na ptuje 12  1.
10.   D en, mesečnik za literaturo in znanost. Urejuje Janko Lak'zov v Sumnem. Cena izven kneževine   1 2   1.
1 1. Utro, literaturno naučno illjustrovano spisanie. Izhaja v Bukareštu — lani prvikrat. Zdi se, da bo ta list postal jeden najboljših, kar jih imajo Bolgari. Velja za ptujce   1 o  1.
12.  Loža (trta), mesečnik, izdaje „mladata književna družina" v Sredcu, zbirajoč krog sebe mlajše pisatelje.
13.   Pomink (delo), izdaje Todoranov v RuŠčuku. Bolgarski pravniki so 1. 1893. imeli tri strokovne časnike, dasi bi mnogo bolje bilo, ko bi se vse moči zbrale krog jednega.
14.  S'debena biblioteka, urejuje J. N. Mintov, obravnava zakonarstvo, pravdništvo in upravo. Cena 8  1.
1 5. Juridičeski pregled, urejujeta St. S. Bobčev in Mih. Iv. Madžarov v Plovdivu. Razlaga različna pravniška vprašanja, prinaša razlage važnejših postav in vladine naredbe.
574
Razne stvari.
t 6. Juridičesko spisanie, izdajejo Iv. Dancev, G. Zgurev in  A. Kableškov  v  Sredcu.
17.  Učitelji imajo svoj mesečnik Trud v Trnovu in  Literaturno-naučno spisanie  v Ka^anluku.
18.   Bolgarski stenografi, med katerimi ima naš rojak Anton Bezenšek največ zaslug, imajo svoj Slenograjičeski   Vestnik v Sredcu.
19.   Glasbeni list je  Narodna Mu^ika v Sumli.
20.   Živinozdravniki imajo mesečnik Veterinama  v  Sredcu.
21.   Z družabnimi rečmi se peča Semejnija ^ivot (rodbinsko življenje), ki ga izdaje Ilija Dobrev v Varni, in pa Ženski svet, urejuje gospodična Teodora Najeva ravno tam. Ima prilogo za ženska ročna dela.
Pravoslavna duhovščina je že 1. 1792. imela svoj tednik Selanin; je-li še sedaj izhaja, nismo mogli zvedeti. Amerikanski metodisti imajo dva časnika: v Samokovu Domašen prijatel in pa Zor-nico v Carigradu. Katoliškega časnika Še koncem 1. 1892. ni bilo, jedino redemptoristi izdajejo letna poročila  o  svojem  redu  v bolgarskem jeziku.
23. Književna poročila in ocene prinaša Kritika,  ki  izhaja v  Sredcu.
Navedli smo le najvažnejše poučno - zabavne časnike — o političnih ne moremo govoriti, ker bi zavzelo preveč prostora —, a izhaja jih še več v raznih bolgarskih mestih. Tudi vojaštvo, trgovci in  drugi  obrtniki imajo  že  svoje časnike.
Vazovo Dennico smo omenili že prej, nekatere druge še omenimo  pozneje.
Razne   stvari.
Poglavje iz zgodovine jugoslovanskih jezikov.
(Priobčil J. D.) (Dalje in konec.)
A ne samo to dokazuje Jagič, da so bili Hrvatje in Srbi na današnjem ozemlju prav tedaj, kakor njih drugi bližnji sosedje, marveč krepko podpira tudi misel, da ime: „Hrvat, Srb" nima z jezikoslovjem nič opraviti, ti imeni sta politiški. Slovani namreč se niso sami valili proti jugu in zahodu, temveč v zvezi z divjimi Obri. Ker pa je to ljudstvo tlačilo Slovane, zato so se jim uprli, jeden rod se je postavil vstaji na čelo, vstaja se je posrečila, rod-vo-ditelj pa si je ustanovil politiško veljavo, in ime njegovo je zaslovelo. Tako je zaslovelo ime Hrvatov, ki je v slovanskem svetu običajno, tako je zaslovelo tudi ime Srbov, Bolgarjev, Čehov. Ta so sama politiška imena. Da je res tako, pokazalo se je kmalu potem, ko so Karloviči podjarmili Hrvate: njih ime je za nekaj časa izginilo, in prišlo je na površje narodno ime Sclavenia, kakor se nahaja v listinah iz one dobe, ali pa zemljepisno ime Dalmacija.
Ako torej govori Konstantin Porfirogenet o Hrvatih in Srbih, ima v mislih vedno le politiško ime; o kaki notranji jezikovni sorodnosti posameznih rodov ne ve nič. Šele učeno 19. stoletje je dobilo častno nalogo, da je postavilo Konstantina za najvišjega sodnika v težkih vprašanjih o slovanskih narečjih, pravi Jagič — ne brez ironije. Hrvatje sami so se vedno zavedali, da njih narodno (etnografsko) ime je: „slovensko", staroslovensko „slovenLslci> ", „slavonicum". Zato pa nespametno počenjajo mnogi novejši povestničarji, pristavlja modro Jagič, ki iz samega imena „Srb" ali „Hrvat" hočejo   določiti   meje,  kako   daleč segajo  Hrvatje,
kako daleč Srbi. In vsakateri razteguje po svojem politiškem mišljenju dotično ozemlje kar najdalje mogoče. A popolnoma brez dovoljnih vzrokov. Nikoli, do danes, ni bilo dobe, v kateri bi bili imeni Hrvatov in Srbov izpolnjevali celo ozemlje, katero je danes srbsko-hrvaško. Vedno so bili na tem ozemlju tudi obširni kraji, katerih prebivalci so govorili jezik „sloventski", kar se je izgovarjalo po nekod „ slo vinski ", drugod „ slovenski". Tako je n. pr. iia severu srbsko-hrvaŠkega ozemlja Slavonija, ki se je v domači obliki nazivala morda „ slovenska zemlja", v magjarski pa „szlovenszki orszag" (Petretič). Segala je nekdaj do štirske meje. — Drug kraj, ki se ni zval niti srbski, niti hrvaški, je bil Dubrovnik, kjer so govorili le „slovinski". V južni Dalmaciji n. pr. še danes narod ne govori niti hrvaški niti srbski, ampak „naški". — Ob sklepu tega zgodovinskega preiskavanja se mi vriva misel: zakaj smo neki mi Slovenci ohranili samo narodopisno ime? Ali mar ne zato, ker drugega nikdar nismo imeli, ker se nikdar nismo povspeli do ni-kakoršne  politiške sile?
V drugem delu svoje razprave pa pobija profesor Jagič z jezikoslovnega stališča gori omenjeni nazor Kopitarjev in Miklošičev o južno-slovanskih jezikih. V tej zmoti je tičal že slavni Dobrovsky, ki je razvrstil slovanske jezike, kakor znano, v dve skupini. A: ruski, slavica vetus, Illvrica s. Serbica, Croatica, Slovenka s. vindica. V 5-skupini našteva severne jezike. Hrvaško je bilo Dobrovskemu samo kajkavsko narečje na Hrvaškem, vse drugo mu je bilo ilirsko ali srbsko. Kopitar ni prišel dalje. Videč, da je takrat tako zvano hrvaško (t. j. kajkavsko) slovenskemu najbližje, bil je zelo nezadovoljen, da so se v Zagrebu jeli vedno bolj ozirati po štokav-Ščini. Celo tako daleč se je v svoji nevolji spozabil,   da  je  leta 1840. zagrebškim   slovstvenikom
605
Književnost.
Slovenska književnost.
Materin blagoslov. Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Klodič-Sabladoski. Stranij 80. Cena 18 kr. (Slovanske knjižnice snopič 40.) — Tu imate preprosto igro brez živahnega dejanja in zanimive spletke. Na odru utegne goriškim domačinom ugajati, za bralca je pač premalo mična. Tudi beseda je nekoliko trda. Jako hvalevredno pa je, da je predmet povzet iz narodnega življenja.
Posavcek. Slika i% pvljenja v polpretekli dobi. Spisal Anton Sušnik. Str. 83. Cena 18 kr. (Slovanske knjižnice snopič 41.) — Nesrečna deklica Rezika vrže otroka v Savo (zato Posavcek); otmo ga, ona ga najde, skrbi zanj, njen poskušeni detomor pride na dan, ona pride pred porotnike, oproste jo; med tem umrje njenemu ljubimcu žena in Rezika ga sedaj vzame. — V tej sliki je mnogo dejanja, preveč, da bi je bil pisatelj obvladal in umno obdelal. Takoj čutiš, ko bereš to delce, da tej tvarini pisatelj ni bil kos; tehnika je okorna. Prav v tej sliki vidi bralec vse vrline in slabosti pokojnega Sušnika. Četudi ni kaka stvar prav verjetna, pisatelj jo potlači v svoj načrt brez hudih pomislkov. Pokojnik je vedno delal hitro, prehitro, zato je bilo urednikom treba piliti njegove spise, da so bili sposobni za objavo. Ostre pile pogrešamo tudi v tem delcu jako.
Bele noči. Sentimentalen roman. (1^ spominov sanjalca.) Ruski spisal Th. M. Dostojevskij. Poslovenil J. J. Kogej. 1 2 °. Str. 72. Cena 25 kr. — ,Bele noči' dobro kažejo značaj Dostojevskega, a dvomimo, da bi bilo naše slovstvo mnogo pridobilo po tej nenavadni povesti. Značaji oseb so povsem Čudaški — razven jednega, dasi dobri in dokaj lepi. Prevod je gladek; prelagalcu se vidi, da je že vajen svojega dela. — Jako čudno je, da A. G. na platnicah tega delca piše: „Svoje ime je pa (D.) proslavil šele z romanom ,Mrtve Duše' (v slovenskem prevodu izdala Mat. Slov."). Mrtvih Duš ni spisal D.,  ampak Gogolj.
Antona Martina Slomšeka spisi, zbrani za mladino. Urejuje in izdaja Slomšekov odsek „Zavede slovenskih učiteljskih društev". I. Pesmi, i. Sn. ^a srednjo stopnjo. Zbral in uredil Dr. Janko Beljak. (Knjižnice %a mladino 8. snopič.) 8 °. Str. 77. Cena 20 kr. — Tukaj je 39 Slomšek o vih pesmij. Misel, ki je tu uresničena, je jako umna in lepa. Naj bi se knjižica pridno dajala otrokom v roko.
Vse tu-le doslej navedene knjige je tiskala in založila  „Goriška tiskarna"   v  Gorici.
J. Giontini je založil dve knjižici, jedno v 2. na-tisku:
Robinzon. Povest %a slovensko mladino. Sestavljena po najboljših izdajah.   V Ljubljani, 18g5.
8°. Str. 1 1 o. Cena 50 kr. — To knjižico lahko priporočamo mladini. Zabave in pouka ponuja veliko, pa tudi v jezikovnem oziru je hvale vredna. Zastran slik bi pa rekli, da za knjižico in za bralca nimajo tolike cene, kolikor so morda stale založnika.
Krištofa Smida sto malih pripovedek za mladino. Poslovenil f Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Z nekaterimi podobami. Drugi popravljeni natisek. V Ljubljani i8g5. V ^alo^bi in na prodaji pri Janezu Giontiniju, knji-garji. 1 6 °. Str. 120. Cena 40 kr. — Ta knjižica je res vredna, da se je v drugič natisnila. Ni boljše šole za lepo in nedolžno življenje, kakor je ta knjižica —: nauk v vzgledih. Tudi ta knjižica ima poleg dobre vsebine lepo jezikovno obliko.
Povesti, slovenskemu ljudstvu v poduk in nabavo. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik Domoljuba. Ponatis i^ Domoljuba. VIL zvezek. Str. 136. VIII. zvezek. Str. 1 12. Vsak zvezek po 20. kr. Dobivata se v Katoliški Bukvami. — V obeh zvezkih je 23 povestij, Jako primernih za slovensko ljudstvo. Kakor smo rekli o drugih zvezkih, tako rečemo tudi o teh: Jako želimo, da bi se razširili in pridno čitali po slovenskih hišah. Kako hvaležni smo gospodu izdajatelju vsi, ki želimo dajati ljudem dobrega berila v roke!
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal Fr. Kovačič.)
(Dalje.)
III. Narodno bolgarsko pesništvo.
Ako hočemo vsaj v glavnih potezah spoznati razvoj bolgarskega slovstva, moramo se posebej ozreti na narodno pesništvo, ki je — kakor pri drugih Slovanih — tudi pri Bolgarjih jako važno v narodni književnosti. — Kakor Srb, tako, in morda še bolj, rad poje tudi Bolgar. Ne. samo pri zabavah, ampak tudi pri delu, doma in na polju, zlasti pri žetvi in na paši mnogo poje; na jednem . bregu pojejo žanjice, na drugem jim pastirji odgovarjajo. Vsako znamenitejše delo konča Bolgar s pesmijo. Zlasti ob večernem mraku in pa v šumi radi pojo; šumski mir in večerna tihota daje neki poseben čar njihovi pesmi.
Tudi vojaki na potu si pojo, tako, da jim skoro ne bi trebalo bobnov in trobent. Ravno tako meščani ne opravijo nobene pojedine brez pesmi; da, še celo ljudski učitelji in pisatelji začenjajo in končavajo svoje skupščine s pesmijo.])
Kakor Srbi, tako imajo tudi Bolgarji svoje slepce, ki opevajo slavo starih junakov. Zlasti ženske vedo pri Bolgarjih mnogo pesmij in rade pojo (pesnopojke).  Kakor Srbi „gosle", tako imajo tudi
J) Jireček, Das , Furstenthum Bulgarien 87.
6o6
Književnost.
Bolgarji svoja narodna glasbila. Najnavadnejše glasbeno orodje pri Bolgarjih so dude ali gojde in pa „gadulka" ali „cigulka" z dvema strunama. Narodno glasbilo je tudi bulgarina ali tamburica (tur. tambura).
Bolgarske narodne pesmi so jako različne; zbranih jih je že precej, vendar jih še mnogo tiči med ljudstvom. Prvi je Vuk Karadžič zapisal in izdal nekatere bolgarske narodne pesmi v „ Pesmarici Srpski" (Dunaj 1815) in v „Dodatku k S. pe-terburškim sravnit. rječnicima". —¦ Leta 1842. je izdal Ivan A. Bogoev ali Bogorov v Pesti zbirko narodno bolgarskih pesmij. Nekoliko pozneje jih je ruski pisatelj V. Grigorovič precej nabral in priobčil v zagrebškem Vrazovem „Kolu" (leta 1847., zv. 4 — 5). — Tudi S. Palavzov in Najden Gerov sta izdala svoje zbirke. — L. 1 85 5. je P. R. Slavejkov izdal v Petrogradu „Bolgarske Pesni" in Hadži Najden  Jovanovič 1.  1851.
Mnogo pesmij in drugega narodnega blaga je raztresenega po raznih časnikih. — Tudi Rakovskij, Lj. Karavelov, arhimandrit Vasil Čolakov in Rusa Bezsonov in Kačanovski so izdali večje zbirke narodnih pesmij.
Najznamenitejša zbirka narodnih bolgarskih pesmij je pa bratov Miladinov. Brata Konstantin in Dimitrije Miladin sta bila doma iz Struge pri Ohridi v Macedoniji. Starejši, Dimitrij, je bil goreč buditelj Bolgarjev v Macedoniji, kjer se je narodno življenje mnogo počasneje razvijalo. Izprva je uči-teljeval v Prilepu, pozneje pa v Kukošu, majhnem bolgarskem mestecu blizo Soluna. Po njegovem prizadevanju so ondi uvedli iznova slovansko bogoslužje, toda s svojim delovanjem si je nakopal strašno sovraštvo grških Škofov. Očrnili so ga pri turški vladi kot veleizdajalca in 1. i86r. so ga v njegovem rojstvenem kraju iznenada ujeli in odpeljali v Carigrad. Njegov brat Konstantin je med tem dovršil nauke v Moskvi in je ravno takrat v Zagrebu tiskal zbirko narodnih pesmij s podporo škofa Strossmajerja. Ko je zvedel za nesrečo svojega brata, pohitel je v Carigrad, da bi ga rešil. Navzlic opominjevanju je šel k njemu v ječo, ali ni se več vrnil nikdar iz nje. — Škof Strossmajer se je po avstrijskem poslaništvu potegnil za brata in tudi ruska vlada je storila svoje, pa zastonj. Porta je sicer ukazala, da ju izpuste, a bilo je prepozno.  Sovražni Grki so ju bili že zastrupili v ječi.
Njuna zbirka je izšla v Zagrebu 1. 1861. pod naslovom: „ B'lgarski narodni pesni, sobrani ot bratja Miladinovci, Dimitrija in Konstantina. Obsega VIII -j- 538 stranij, a posvečena je škofu Stross-majerju. Dodana so tudi kratka pojasnila, popis nekaterih narodnih običajev in pa bolgarsko-hrvaški slovarček. — V tej zbirki so največ pesmi mace-donskih Bolgarjev. Celo Francoz August Dozon je zbral več bolgarskih narodnih pesmij ter jih izdal v  Parizu   1. 1875. pod   naslovom:   „ B'lgarski   na-
rodni   pesni"   s  prevodom   „Chansons   populaires bulgares"   in slovarjem.
V  najnovejšem času (1889) sta izšla v Sredcu dva zvezka narodnega blaga. Prvi je zbirka narodnih pesmij A. T. Ilieva, drugi pa I. zv. „Sbor-nika" za narodne proizvode, ki ga izdaje učno ministerstvo.
V  teh in drugih zbirkah se ponuja obilo tva-rine za raziskavanje slovanskim jezikoslovcem, na-rodopiscem in zgodovinarjem. Marsikaj se je že v tem oziru storilo, vendar je še mnogo dela. Prvi je bolgarsko narodno pesništvo pretresoval Venelin, ki je v obče prvi Bolgarje opozoril na bogati zaklad njihovega narodnega pesništva. — Tudi Rakovskij in drugi pisatelji so pretresovali narodno blago. Večjega pomena so spisi ruskega pisatelja Bezso-nova. V novejšem času tudi Bolgarji sami marljivo preiskujejo narodno blago, zlasti so dobri spisi G. Popova v „Sborniku za narodni umotvo-renija"   III. zv. 247 — 282  in IV. zv. 270 — 279.
Bolgarsko narodno pesništvo je v ozki zvezi s srbskim; kdor hoče dobro proučiti jedno, mora se ozirati na oboje. To je tudi čisto naravno, ker oba naroda sta si jako sorodna, bila sta skozi stoletja v tesni dotiki, deloma kot prijatelja, deloma kot sovražnika; imata jako slično zemljepisno lego, njuni zgodovinski dogodki so jako slični, oba sta ječala dolgo pod istim jarmom. Zatorej je tudi vsebina njunih  pesmij  precej jednaka.
Kakor srbske, tako so tudi bolgarske narodne pesmi ženske ali lirične, slavnostne in junaške (epos). — Brata Miladina delita svoje pesmi v „samovilske", cerkvene, junaške, pastirske, žalobne, smešne, ljubavne, ženitvanjske in pesmi o žetvi. V „samovilskih" pesmih nastopajo samovile (in samo-divi), čudežna ženska bitja, liki srbske vile. Te pesmi so jako stare in v njih so se ohranili ostanki poganskega bajeslovja.
Predmet cerkvenih pesmij so razne legende, vzete večinoma iz apokrifnih grških in staroslo-venskih knjig. Glavne osebe so: Mati Božja, „stari sv. Ilija", sv. Jurij, sv. Petka in sv. Nedelja, sveti Nikolaj  in  sv. Peter.
Junaške pesmi so slične srbskim, njih vsebina je jako sorodna, da, včasih popolnoma jednaka. Od 15.—17. veka so se po Srbiji in Dalmaciji vse junaške pesmi imenovale „bugarkinje", „bugarštice".
V  razvoju srbskega narodnega eposa se' razlikujejo tri dobe: 1. najstarejša doba, doba srbske samostalnosti do bitve na Koso vem; 2. neposredno za bitvo na Kosovem in 3. doba turškega gospostva in narodnega hajduštva (od 15.—19. veka). — Ako presojamo bolgarski epos po teh treh dobah, spoznamo kmalu, da se je slabeje ohranil kakor srbski. — Pod neznosnim turškim in še hujšim grškim duhovnim jarmom, katerega so Srbi bili prosti, je bolgarsko ljudstvo skoro popolnoma pozabilo svoje preteklosti,  svojih slavnih cesarjev in
Književnost.
607
patrijarhov. Dočim je srbski epos v prvi in drugi dobi v najlepšem cvetu, nahajajo se v bolgarskem pesništvu komaj še sledovi starega eposa. V srbskem eposu se večkrat opevajo celo bolgarski dogodki, bolgarski epos pa ne pozna prve in druge dobe, ampak le tretjo, hajduško dobo. Brezdvomno se je ohranilo nekoliko odlomkov starega eposa, ali narodova domišljija je dogodke starega časa prenesla na poznejše hajduke. Treba bo še natančnega preiskovanja, da se določi, koliko se je ohranilo starega eposa. Le nekatere najstarejše pesmi se še spominjajo Sišmana, zadnjega carja bolgarske države  (v  Miladinovi zbirki str. 73.).
Najvažnejša oseba v bolgarskem eposu, kakor v srbskem, je Marko Kraljevič, in ne bi se dalo lahko določiti, pripada li bolj Srbom ali Bolgarjem. Kolikor se iz zgodovine ve o tem zanimivem junaku, bil je res v zvezi z obema narodoma. Kne-ževal je v Macedoniji, v kotu med bolgarsko in srbsko mejo. Pesmi o Kraljeviču Marku so nekak prehod med drugo in tretjo dobo.
Dasi bolgarski epos zaostaja za srbskim glede na starost in popolnost zgodovinskih dogodkov, vendar v epičnih motivih in v obliki ne zaostaja za njim. — V srbskem eposu tretje dobe se že kažejo sledovi propadanja, bolgarski epos je pa v tej dobi še krepek in v popolnem cvetu. Vendar je tudi glede na epično lepoto razloček med njima. V srbskem eposu opažamo neko živahnost, nežnost, milobo, v bolgarskem eposu tega ni. Tukaj je vse preprosto, včasih robato, kratko, toda globoko in krepko. VeŠčaki trde, da je razmerje med čisto bolgarskim in čisto srbskim eposom po priliki tisto, kakor med Homerjevo Ilijado in Odisejo.') Kakor pri srbskih, tako tudi pri bolgarskih junakih mož-beseda mnogo velja. Proslavlja se tudi njih stanovitnost v veri; junaki rajši vse muke pretrpe, kakor da bi zatajili vero. Mnogokrat kliče narodna pesem nad mrtvim junakom: „Duša dade a ne vera."2) Kakor srbske, tako imajo tudi bolgarske pesmi svoje Judite,  ki se ne boje puške in sablje.
Kar se tiče pesniškega merila, imajo tudi bolgarske junaške pesmi določeno Število zlogov v vsaki vrstici. Kakor je deseterec tipičen za hrvaško-srbske narodne pesmi, tako je osmerec za bolgarske.  (Bezenšek str. 12).
V ženskih ali liričnih pesmih zavzema prvo mesto ljubezen, saj je bolgarski pregovor: „Gdešto ima mir i ljubov, tam je i Bog." Opeva se ljubezen starišev do otrok in nasprotno, pa bratovska ljubezen. Ljubezen med možem in ženo presega vezi sorodstva, kakor uči tudi sv. pismo. — Lepo se opeva skrivnostni začetek ljubezni: svoj vir ima ljubezen v očeh.   —  Vnanje znamenje ljubezni je
1)   Pypin u. Spasovič I,   176.
2)  Str. 45. zanimivega spisa našega rojaka A. Be-zenšeka: „Ocenenie na b'lgarskite narodni pesni po formata i sadržanieto."  Sofija,   1881.
poljub. Hvali se pogostoma stanovitnost in zvestoba dekliška. — Mično se opisuje lepota človeška, zlasti ženska, iz česar moremo sklepati na estetični vkus naroda. Pogoji za žensko lepoto so: tanka, visoka rast, med bojami ima največjo ceno bela boja (belo lice, bele roke, bele noge . . . „bela in crvena"). Najlepše oči so črne. — Dete je „ zlatnokoso". (Bezenšek  53.)
Razven tega opeva lirična pesem razne dogodke v človeškem življenju, vesele in žalostne. Ni važnejšega dogodka v človeškem življenju, ki bi ne bil izražen v narodni pesmi. „V narodnih pesmih se vidi različnost, globočina in plemenitost čustev naroda bolgarskega." Rekli smo že prej, kako radi Bolgarji pojo, in „dokler narod rad poje pred delom, pri delu in po delu, tako dolgo ostane krepek in zdrav fizično in duševno." (Bezenšek.) *          *
Predno končamo ta članek o narodnem pesništvu, moramo se še dotakniti jedne zbirke, ki je bila nekaj časa predmet živahnega razpravljanja med slovanskimi učenjaki. To je: „Veda Slovena. Blgarski narodni pesni ot predistorično i predchri-stiansko doba. Otkril v Trakija i Makedonija i izdal Štefan I. Venkovič." Belgrad 1874. Stranij XVIII -J- 545., s francoskim prevodom. To je le manjši del ogromne zbirke, ki šteje kakih 250.000 vrstic. Drugi, večji del hrani v rokopisu jugoslovanska akademija v Zagrebu.
Po vsebini sodeč, rekel bi, da so te pesmi iz davne starine, kakor jih nima noben drug narod. V njih nahajamo očividne spomine na indijsko pradomovino, bajeslovne podatke o raznih bogovih, sporočila o najstarejši zgodovini Bolgarjev in njih prihodu na Balkan ter o poznejših zgodbah do propasti bolgarske države. Orfej in Aleksander V. (Ole-sander)  se tudi v njih omenjata.
Zdelo se je, da bodo te pesmi prevrgle vso dotedanjo slovansko prazgodovino in bajeslovje. Na učenjake je ta pojav napravil različen vtisek: nekateri so zmajevali z glavami in jih zavrgli kot ponarejene, drugi so branili njihovo pristnost. Že nad samim naslovom so se spotikali, katerega je Venkovič  v  resnici  nerodno izbral.
Celo francosko ministerstvo je poslalo že omenjenega A. Dozona v Macedonijo, da bi preiskal to stvar. Dozon sicer ne pripisuje posebne znamenitosti tej zbirki, vendar priznava, da je pristna. Tudi Poljak Aleksander Chodžko, takrat profesor slov. jezikov v Parizu, je branil pravotnost „Vede". Prvi jo je Josip Jireček odločno zavrgel in označil kot „ mistifikacijo" v seji kralj, češkega učenega društva dne 17. grudna 1. 1874. in za njim njegov sin Konstantin Josip Jireček v svoji „Zgodovini Bolgarjev".1)
') Geschichte der Bulgaren 568.
6o8
Razne stvari.
Jireček pravi, da je „a priori" nemogoče, da bi se v Rodopskih planinah ohranile take stare pesmi, ker so ondi neprenehoma besneli boji med Bizantinci, Bolgarji, Srbi in Turki. Rodopske planine so tudi že precej znane, pa nikdo ne ve o tem nič. Drugi razlog je ta, da v teh pesmih ni nikakšnega stalnega merila. — Iz tega sklepajo, da je ta zbirka delo narodnega šovinizma. Bolgarski zanesenjaki da so posneli iz narodnega pes-
Razne
Naše slike.
Mnogim našim čitateljem je vsaj po imenu znan izumitelj svetovnega jezika ali volapiika. Danes po-dajemo njegovo sliko na prvem mestu in tukaj-le nekaj   črtic  iz  njegovega življenja.
Ivan Martin Schleyer se je rodil dne i 8.malega srpana 1. i 83 1. Njegov oče je bil učitelj. Deček je kazal že zgodaj veliko nadarjenost. Tudi v gimnaziji je bil vedno prvak in večkrat preskočil kak razred. Na vseučilišču je poslušal bogoslovje, jezikoslovje in modroslovje. L. 1856. so ga posvetili za mašnika. Kot dušni pastir je bil jako delaven in si s tem celo izpodkopal zdravje. Bil je radodaren ubožcem, odkritosrčen vsakomur. Pisateljeval je po malem in se bavil z jeziki. L. 1867. je postal župnik, a užil v tej službi mnogo bridkostij, celo štirimesečni zapor. Jezikoslovje je gojil neprestano, zlasti še od 1. 1875. nadalje. Naučil se je več ali manj teh-le jezikov: švedskega, ogerskega, kitajskega, rumenskega, retoromanskega, holandskega, danskega, laškega, poljskega, češkega, hrvaškega, slovenskega, vendskega, lužiško-srbskega, španskega, portugalskega, turškega, sirskega, grškega, latinskega, hebrejskega, arabskega, norveškega, štirih zamorskih jezikov, anamskega, dajaškega, sanskrita, siamskega, prakrita, jezika zendskega, kuan-hoa, holontala in drugih. S tem obširnim znanjem jezikov se je lotil posebnega dela, da bi sestavil svetovni jezik. Leta 1877. je sestavil neko mešanico iz šestih jezikov, leto potem je izumil svetovni splošni alfabet, 1. 1878. je že sestavljal slovnico svetovnega jezika volapiika. Ko je bila slovnica natisnjena, takoj je zaslovelo Schleverjevo ime, in ,volapiik' je postal svetovna znamenitost. Urno so se ga poprijeli po raznih deželah, časopisi so jeli izhajati v tem jeziku, katerega se uči tisoč in tisoč privržencev. Schlever živi, odkar je doživel toliko uspeha, največ za svoj svetovni jezik. — Volapuk je jako preprost jezik, v 8—10 urah se naučiš cele slovnice. Besede so tudi preproste in izbrane iz različnih jezikov. — Seveda ne more tak umeten jezik nikdar seči globoko med ljudi, a gotovo je velik napredek za človeštvo  in  dober pomoček za kupčijstvo,  da je
ništva nekoliko izrazov in rekov, prestrojili imena, hoteč pokazati, da je bolgarski narod najstarejši, da je prvi med indoevropskimi narodi, ker so jim sovražni Grki očitali, da so nunskega rodu in nesposobni za kulturo. — To trditev podpira še čudna sličnost teh pesmij s sanjarijami Rakovskega, ki je nekaj let poprej v svojem „Pokazalcu" ali „R'kovodstvu" načrtal celi vspored, kako so Bolgarji  šli  iz  Indije.                                       (Konec.)
stvari.
občevanje tako lahko. Zato štejemo po pravici Schleyerja med velike može sedanje dobe. —Ob samostanskih vratih. Ljubezniv prizor in krasen zagovor samostanov! Razlagati nam te slike pač ni treba. — Zidarski d o n aš a 1 k i ali „maltarici", kakor bi rekli po navadi, sta narejeni po neki stari fotografiji. Kako istinito je vse narisano! Tipus obrazov je laški. — Notranjščina „Pan-theona" v Rimu. Kaj je Pantheon, to nam je razkladal lani pisatelj rimskih spominikov. Bilje nekdaj poganski tempel, potem katoliška cerkev, dandanes je to znamenito stavbo laška vlada onesvetila in v njej pokopala Viktorja Emanuela. Prav te dni so v Pantheonu obhajali Lahi svojo slavnost v spomin, da šo pred 25 leti oropali sv. očeta Rima in svetne •oblasti. Prežalostni spomini! — Kraška kuhinja spada k našemu spisu „Izprehod na Notranjsko", ki tudi v  tej  številki ni mogel na vrsto.
Dva grobova. Smrt je pred kratkim vzela Slovencem dva vrla moža in pisatelja. Dne 17. ki-movca je umrl na Šmarni gori pri Ljubljani duhovnik France Štrukelj, jako plodovit pisatelj. Rojen je bil 29. listopada 1. 1841., v mašnika posvečen je bil 1. 1865. Pisal je za Matico, družbo sv. Mohorja in za Novice. Najbolj se je bavil z zemljepisjem in rad čitab potopise. Z imenom Ja-roslav je izdal marsikak sad svojega truda med svet. Poslednja leta je jako bolehal. Mož je vreden, da mu postavimo dostojen spominik, in lepo prosimo vse njegove znance, da bi nam poročali o njegovem življenju in delovanju. — Josip Lendovšek je drugi mož, za katerim žaluje „Dom in Svet", dejal bi, tudi zaradi osebnega prijateljstva. Bil je profesor v Beljaku in se mnogo pečal z jezikoslovjem slovenskim. L. 1 890. je izdal: „Slov. Elementarbuch" in „Kurze method. Anleitung zum Unterrichte in der slov. Sprache". Dne 19. kimovca mu je pre-strigla smrt mlado življenje; bil je star šele 42 let. Za njim žaluje vdova s čvetero otroki. Našemu listu je bil prijatelj od njegovega početka in se je vedno pripravljal, da tudi zanj kaj spiše. Bil je vernega katoliškega srca, zato upamo, da mu sedaj sveti večna luč.
Književnost.
767
Snažna cerkev vselej priča o marljivem cerkovniku, pa tudi o skrbnem duhovnem pastirju. Jako mi je ugajalo v tukajšnji cerkvici, ker sem videl vse snažno, posebno še masne strežnike dobro poučene in navajene lepega vedenja, kar je — kakor izkušnja uči — težavna stvar. Sploh — bil sem vesel svojega duhovskega znanca, njegove marljivosti in priljudnosti, tembolj, ker sem nekdaj uprav njemu kot novomašniku med prvimi govoril  slavnostno besedo.
A še nekoga sem imel tukaj, kateremu je bil namenjen moj obisk, res dragega in čislanega znanca, Notranjca z dušo in telesom, poleg tega učitelja in naposled — kar je seveda „v mojih očeh" največja zasluga — neutrudnega sodelavca pri našem listu, ga. T. Saj ga poznajo naši- Čitatelji po mnogih povestih z Notranjskega, iz tako ljube mu Vipavske doline. Njegova domačija je pravcata podoba domačije učiteljske. Lična soba, prijazna oprava v njej, mala kuhinja, v kateri se suče pridna kuharica, skrbna gospodinja, vrla ženka in ljubezniva mati
Knj iž(
Slovenska književnost.
Slovensko-angleška slovnica. Spisal Peter Jos. Jeram. Zalomila in tiskala tiskarna „Amerikan-skega Slovenca". l8g5. Tower-Minn. U. S- Amerika. Ponatis ni dovoljen. 8°, str. 179. — Naša književnost se je prav izdatno pomnožila s to slovnico, ki bo lahko marsikomu odprla vrata do svetovnega angleškega jezika. O pomenu za naše sedanje in bodoče izseljence ne govorim ; ta stran je namreč dovolj znana, četudi je žalostna. Ze površno listanje v knjigi ti kaže, da je izgovarjanje pisanih angleških besedij težavna stvar, zakaj i4Stranij se peča samo ž njim. Angleško oblikoslovje je jako lahko, jednako tudi skladnja. Glavna stvar pri učenju je torej ta, da se učenec navadi besedij in izrazov. V ta namen podaje naša slovnica jako veliko vaj o različnih stvareh našega življenja in  delovanja.
Kolikor poznamo nemško - angleške slovnice, smemo naše slovenske biti Slovenci veseli. A toliko vendar nimamo v lasti angleščine, da bi mogli preiskovati napake v tej slovnici. Zatorej rajši gospodu pisatelju izrečemo zahvalo za prelepi književni dar iz Amerike in pa prošnjo, naj bi kmalu izdal tudi slovensko-angleški besednjak, o katerem pravi na str. 16: „ Kadar se dvomi o izgovarjanju kake besede, pogledati je treba v: Slovensko-an-gleški besednjak, ki bo sledil slovnici, če jo Slovenci prijazno  vsprejmo."                                  L.
ob jednem — toliko služeb v jedni osebi! — in kodrav pa priljuden dečko, veselje svojih starišev: to vam je lepa podoba učiteljevega življenja, kadar se mu smehlja mila sreča. Tako sliko sem videl tu pri svojem prijatelju.
Bolj vidna kakor ta lepa slika njegovega domaČega življenja je slika njegovega javnega delovanja, v katerem se kaže spretnega pripovednika, natančnega opazovalca značajev, narodovega življenja in nad vse vnetega domoljuba. Zlasti pa je vzgledna njegova pridnost, zaradi katere se sveti njegovo ime daleč na okrog. Da bi ga mila sreča vodila še na širše polje, kjer bi več opazoval in si še bolj obogatil svojega duha, potem bi bili tudi njegovi proizvodi še bogatejši in raznovrstnejši.
Jako vesel vsega, kar sem tukaj videl, podal sem ljubemu znancu roko v slovo in vzel s seboj lep spomin častitega učiteljskega doma.
A čas je, da odrinemo naprej, ako hočemo biti opoldne v Vipavi. Zdravi torej, gostoljubni znanci, dokler se zopet ne vidimo!
v n o s t.
Ogled po bolgarski književnosti.
(Spisal  Fr. Kovačič.)
III. Narodno bolgarsko pesništvo.
(Konec.)
Tudi v najnovejšem svojem delu: $Das Fiir-stenthum Bulgarien" str. 107. je Jireček odločno zavrgel to zbirko, sklicuje se na to, da je sam dalje časa občeval s Pomaki in Mrvaki, katerim se pripisujejo te pesmi, tudi potoval je po onih krajih: pa živa duša ne ve za to nič. Sami Bolgari, ki dobro poznajo svojo domovino in narod, pravijo, da so to zbirko skrpali ljudski učitelji krog Se-resa in Melnika ter dobrodušnemu Venkoviču izročili kot pristno blago. Neki učitelj se je celo sam pohvalil,   da je  bil   „ortak"   pri tem  delu.
Pravotnost zbirke je branil Venkovič sam v zagrebških „Narodnih Novinah" (št. 69 — 70), toda pri njem je preveč delovala domišljija in je svoji stvari več škodoval kakor koristil.
Opomniti je, da nasprotniki prav ne poznajo cele zbirke, ker se večji del hrani v rokopisu v knjižnici jugoslovanske akademije.
Učeni, ali prezgodaj umrli slavist na zagrebškem vseučilišču dr. Lavoslav Geitler, rojen Čeh, si je dal truda, da je proučil celo zbirko. In ta, sicer učeni in trezni mož, s popolnim prepričanjem zagovarja to zbirko kot pristno narodno blago.1) Mislil je še pozneje stopiti pred svet s trdnimi znan-
') Gl. „Vienac"   1878, št. 8—11.
768
Razne stvari.
stvenimi dokazi za pravotnost te zbirke, a prehitela ga je smrt. — Geitler pravi, ako je to „fabrikat", tedaj je moral sestavljalec biti ob jednem največji učenjak in pesnik, kakoršnega pač ni bilo med prostimi macedonskimi učitelji in vaškimi popi. Se manj, pravi, je mogoče, da bi celo društvo skovalo to ogromno  zbirko, ker bi se pač poznala hitro  raz-
lika,  pa vendar veje skozi  celo  zbirko j eden isti duh.
Vsekako se zdi, da ta zbirka mora imeti narodno podlago; mogoče je, da so nabiralci več narodnih pesmij zdužili v jedno ter jih tu in tam prestrojili za svoj namen. Geitler trdi, da se v tej zbirki  nahajajo  ostanki starega traškega jezika.
Razne   stvari.
Lesena pratika.
Čitajoč v letošnjem „Dom in Svet"-u (na strani 56. pod črto) o lesenih pratikah, katere so rabili tudi Slovenci še v 18. stoletju, domislil si je č. o. Otokar Aleš, frančiškan in ljudski učitelj v Novem mestu, da je tako pratiko zasledil nekdaj v samostanu med staro zavrženo šaro. Sel je iskat in našel okroglo leseno ploskev, ki meri v premeru 1 3 cm in je 1 cm debela. Va-njo je vdelan od jedne strani koledar za 1. 1783., od druge pa za leto 1784.
Naša slika je posneta precej natančno   po   prvi  strani. Na njej opazimo takoj,   da   ima   le-ta pratika jednaka dnevna  znamenja (delavnih in nedeljskih dnij) kakor navadna papirnata. Predočuje tudi razne praznike in svetniške godove.   Ako primerjamo to pratiko   s  katerokoli   sedanjo,   uvidimo   takoj,   da   se skoro  popolno  strinjata.
Na leseni pratiki se obrazci svetnikov zadostno razločujejo od obrazcev svetnic. Večji prazniki imajo okvir, nekateri celo dvojni in deloma tudi svetniški sij v obliki žarkov. Mučeniki imajo poleg sebe orodje, s katerim so bili umorjeni, n. pr. sveti Matija sekiro, sv. Lavrencij raženj, sv. Jernej nož itd.; nekateri se spoznavajo po simbolih, n. pr. sveti Anton Puščavnik po zvoncu, sv. Ignacij po žarečem
Lesena pratika.
srcu, sveta Barbara po kelihu, sveti Florijan po banderu, sv. Mihael po tehtnici, sv. Jurij in sveti Martin jašeta konja. — Post značijo križci, pe-pelnico riba, sv. Duha golob, sv. Rešnje Telo mon-strancija in maji, itd. Tudi lunski izpremini in deloma celo dozdevno vreme imajo običajne znake.
Vprašati se moramo, kdo je naredil to pratiko? Vdelana je v trd les, v toliki velikosti in obliki, da se lahko v žepu nosi. Vse poteze na nji pričajo, da jo je
izrezljala vajena, spretna roka, da to ni bilo nje prvo rez-barsko delo. Našla se je v frančiškanskem samostanu. Iz tega smemo sklepati, da so take lesene pratike izdelovali redovniki v samostanih in jih razpošiljali med ljudi. Omenil sem že, da je ona pratika iz leta 141 5., katero hrani ljubljanska licejska knjižnica, brez dvoma ostanek iz kakega kranjskega, najbrže frančiškanskega, samostana. Z veliko dozdevnostjo smemo celo sklepati, da so frančiškani na Slovenskem že v 1 5. stol. spisovali take ljudske pratike. Naša lesena pratika, najdena pri frančiškanih, tem bolj utrjuje isto mnenje. A naj si bo kakor hoče, brez pomena in zanimivosti ta malenkost gotovo ni. V les vdelane svetniške, lunske, vremenske, postne in druge znake brez črk smemo po pravici imenovati — slovenske hijeroglife. — S tem smo dopolnili spis o slovenskih  koledarjih.                                               j. B,