Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
1
m	
	wn
Leto XXX. - Štev. 16 (1499)
Gorica - četrtek, 20. aprila 1978 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Vznemirjajoča vprašanja brez pravega odgovora
Razni slovenski problemi v goriški občini
Na nedeljo Dobrega pastirja (16. aprila) smo že petnajstič obhajali svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Ta dan je imel dvojni namen: najprej razgibati cerkveno občestvo za veliko molitveno gibanje za duhovne poklice, zlasti za duhovniške poklice; drugi namen pa je bil, da vse tiste, ki imajo skrb za duhovne poklice in celotno krščansko občestvo, opozori na eno velikih nalog, ki jih imajo kot kristjani.
Zdi se mi, da so naši ljudje radi prisluhnili temu vabilu. Kaj neradi se pa sprijaznijo z dejstvom, da je pomanjkanje duhovnikov zelo boleča rana prav v naši primorski Cerkvi, pa naj pri tem mislimo na Trst, Gorico ali Videm.
Kje in kako bomo dobili novih duhovniških moči? mladih, polnih idealizma, pripravljenih za delo in odpovedi ^ ki jih pričakuje naše ljudstvo? Kje in kako bomo našli redovnice, ki postajajo vedno bolj nenadomestljiva moč in pomoč v dušnem Pastirstvu, pri verski vzgoji?
Že misel sama na ta vprašanja, na katera ne najdem zadovoljivega odgovora, me vznemirja. Kaj pa še razne zahteve, ki Prihajajo od naših ljudi, ki hočejo, da bi duhovniki kar čudeže delali! To in ono bi morali duhovniki narediti! Za to in ono bi
se morali zavzeti! In še in še.
NEREALNI PREDLOGI
Pred kratkim mi je prišlo v roke neko Pismo, v katerem je med drugim rečeno, da naj se po vseh župnijah v Trstu, kjer ni nič slovenskega, vpeljejo službe božje v slovenskem jeziku, po možnosti vsak mesec enkrat ali vsaj enkrat na dva meseca. In teh župnij je vsaj dvajset. Nadalje be-rem v istem pismu, da je treba takoj ustanoviti slovensko cerkveno središče v mestu, slovensko župnijo, ki bo slovenskim vernikom nudila ob vsakem času sveto mašo v domačem jeziku, bo imela vsa j eno eerkev, kjer bodo slovenski verniki ob vsakem času mogli opraviti spoved in prejemati druge zakramente. Ob tej župniji 1,0 tudi slovenska mladina dobila svoje zatočišče. Nadalje zahteva pismo, naj škof ukaže vsem moškim redovnim družbam v Trstu, tla vpeljejo v bogoslužje slovenski
jezik.
To je čudovit načrt! Jasno pa je, da je Pripravljen pri mizi, brez kakršnega po-Sleda na realno stanje v mestu.
koliko duhovnikov bi bilo potrebnih za Uresničitev tega načrta? mladih moči, ki
bi
Se znali vživeti v stvarnost in bi jih
■judje, ki so danes zelo izbirčni, radi poslušali in jim sledili? Dejstvo je, da z moimj, ki jih imamo sedaj na voljo, lahko °bdržinio pri življenju le to, kar že ima-tn°- Vsaj tako upam. Ne moremo si pa Podstavljati, da bomo kaj novega zgradili* število maš pomnožili, število spoved-nic Povečali.
Me bi tega prinašal pred oči in znova to naš° nemoč razkrival, če bi se vedno zno-Va ne slišali očitki, hudi očitki, da tega onega škof noče, da škofov vikar temu 111 °neniu nasprotuje. In tako naprej.
NAJ GOVORE ŠTEVILKE ^oglejmo sedaj, kakšno je dejansko sta-
nje
med slovenskimi duhovniki v Trslu in
'fžaški škofiji sploh. V tržaški škofiji je 31 slovenskih duhovnikov: 23 ško-
fliskih _
>n 8
trije niso iz tržaške škofije
redovnikov. Od redovnikov sta dva v
P°lnem delu in sicer oba mlada salezijan-'X v Marijanišču na Opčinah, za katera 111* Sll'ez|janskegu inšpektoratu v Ljublja-sjaV*a naša hvaležnost. Od drugih šestih deli,l*Va *tapuc*na> cn salezijanec v ulici G ,*Str*a se en salezijanec na Opčinah, leti IVel^’ lazaristi ima že 87 let. Pred par ral S'"° *meli tri klaretlnce: dva je gene-klaretincev g. Legiša poslal v Sloveni-’ eden je ostal v svetišču na Vejnl. ako pa je z drugimi duhovniki?
70 sem, da nas je 23. Trije so med 80 leti. Sedein med 60 in 70. Osem
sai^, leU 50 ln 60- Mcd Ie,i 40 ln 50 Pa Je 0 Pet duhovnikov, od katerih sta dva
bolna. Najmlajši tržaški duhovnik ima 42 let.
Vsak duhovnik naredi, kar more. Marsikateri čuti na svojih ramah ne samo leta, ampak tudi težave zadnje vojne, povojna leta, križe in delo v daljni Istri, bolezen, onemoglost. Kaj več od tega, kar so do sedaj naredili, ne moremo in tudi ne smemo pričakovati. Zaupanje v božjo previdnost je potrebno in koristno, a ne reši vseh človeških problemov.
POVEJMO SI RESNICO
V začetku šolskega leta so se nekje razburili, ker smo v šolo poslali sestre redovnice. Hvala Bogu, da jih imamo! In če ne bomo ob začetku novega šolskega leta dobili še kakšne pomoči iz vrst šolskih sester, bo zelo huda. Kje najti katehete, zlasti za srednje šole, kjer se pojavlja od časa do časa hud odpor proti verouku?
Vedno znova se ponuja nasvet, da naj duhovnike poiščemo v Sloveniji ali kje drugje po svetu, češ, saj jih je veliko. Najprej je treba opozoriti na zelo važno zadevo in sicer na potrebo po italijanskem državljanstvu. Kdor namreč nima tega državljanstva, ne more postati župnik in kot lak nastopati v javnem življenju in prejemati od države skromno plačo, ki so jo deležni župniki. Da ne govorimo o kakšnem višjem mestu in odgovornosti. V Trstu imamo sedaj štiri slovenske duhovnike, ki že dosti let živijo v Trstu, ki so štirikrat prosili za italijansko državljanstvo, a vsakikrat so oblasti prošnjo zavrnile. Noben priziv in prošnja cerkvenih oblasti ni zalegla. Enak je primer enega duhovnika na Goriškem. Ker je tuj državljan, ne more biti pravi župnik ne učiti verouka v šolah. Tudi on je bil že dvakrat zavrnjen, ko je zaprosil za italijansko državljanstvo.
Ni dolgo temu, ko je bila pri našem g. škofu deputacija, ki mu je svetovala, naj poišče slovenske duhovnike v zunanjem svetu, češ da jih je zelo veliko.
V 35 letih svojega bivanja v Trstu sem potrkal na marsikatera vrata, a vse prizadevanje je bilo zaman, zato me tako na-svetovanje vznemirja. Dal sem g. škofu imenik vseh slovenskih duhovnikov po svetu in mu rekel, naj kar išče, našel tako ne bo nobenega. Zakaj ne? Veliko slovenskih duhovnikov je šlo v svet po letu 1945, a ti so sedaj že vsi v letih. Marsikateri je prišel na visoka mesta: univerze, inštitute, rimske kongregacije, zavode, med izseljence. In ti imajo že svoj cilj pred seboj. Marsikateri duhovnik je po svetu s svojimi problemi, ki bi jih tržaški zrak in bur-ja prav gotovo ne rešila. Kar se pa mlajših tiče, ki so v Rimu, gre za duhovnike, ki se izpopolnjujejo na višjih šolah. In te potrebuje Slovenija. Morda bi se le kdo našel: a kako naj ga človek pripravi, da bo ponižno in tiho začel z delom v naši zahtevni, a malo obetajoči situaciji? med našimi negotovostmi in morda celo prepiri? Raje gre v misijone, kjer težav ne manjka, a je sam gospodar.
Kaj pa redovniki? To je vprašanje zase, ker so težave zanje še večje.
In kaj Slovenija? Ne bi rad odgovoril, a reči moram, da je za nas in za naše potrebe precej gluha. To je bridka resnica.
In še ena bridka resnica: ko omeniš vsa ta dejstva mladim fantom, ti odgovorijo: če bi bilo drugače, če bi bilo boljše, če in če... bi že postal duhovnik, v teh razmerah pa ne. A kdo naj razmere spremeni, kdo naj zanese v svet dobroto ln pravičnost, kdo Boga, če ne mlad človek, poln vere in ljubezni?
Vsekakor prosimo za vašo molitev, za vaše žrtve. Naj nebeški Oče pošlje med nas duhovnikov, ki se bodo radi popolnoma darovali Bogu, ki se nam je tudi sam daroval v nespamet ljubezni. Potrebujemo duhovnikov, ki ne bodo samo s polovico srca sprejemali in oznanjali resnice, ki jih uči Cerkev, ampak dali velikodušen odgovor vsega srca in razuma na božje vabilo ljubezni.
DR. LOJZE ŠKERL
Glavni akt vsake občinske uprave in sploh krajevnih izvoljenih organov je proračun. Zato je popolnoma razumljivo, da predstavlja razprava o proračunu vedno nekako politično analizo delovanja uprave in pravzaprav sodi med najpomembnejše politične teme občinske ali sploh upravne politike.
Ne bomo se tu na dolgo ustavljali ob finančnem delu proračuna za leto 1978, ki seveda v dolgih in podrobnih postavkah prikazuje vse načrtovanje občinske uprave na različnih področjih javnega življenja kot so npr. javna dela, šolstvo, kultura, osebje, zdravstvo, turizem, obrt in industrija, socialna politika itd. Pri vsem tem gre predvsem za vodilne smernice, ki jih je sedanja občinska uprava oz. politična večina (sestavljajo jo DC, PSDI, PRI) začrtala. Zato se bomo tu pomudili predvsem pri politični podobi letošnjega proračuna.
Vseeno pa naj zabeležimo, da znaša finančna dejavnost goriške občine za leto 1978 skupno 20.025.800.000 lir. Od teh gre v redno poslovanje 9.059.465.000 lir, za (investicije pa 10.966.335.000 lir. Pri tem je še treba zabeležiti nekatere bistvene novosti, ki jih vnašajo novi zakoni o krajevnih financah. Zakon z dne 29. decembra 1977, št. 946 (s popravki v zakonu z dne 27. fe-iruarja 1978, št. 43) namreč korenito spreminja nekatere glavne značilnosti krajevnih financ. Predvsem odpravlja ekonomski presežek ter določa, da mora biti bilanca občin in pokrajin za leto 1978 izenačena in s tem odpravlja vlogo osrednje komisije za krajevne finance za pregledovanje proračunov posameznih uprav.
ŽUPANOVO POLITIČNO POROČILO
Odbornik za finance Ciuffarin je najprej podal splošno finančno poročilo, ki v glavnem povzema prej omenjene novosti in številke. Pravo politično poročilo pa je podal na seji v četrtek 13. aprila župan De Simone, ki je prikazal nekatere bistvene poteze goriške občinske politike. Župan je najprej poudaril splošno krizo, ki zajema tako državo s političnim terorizmom kot tudi našo občino in pokrajino z gospodarsko krizo (dramatični položaj delavcev podgorske predilnice, stanje v ladjedelnicah Italcantieri, nezaposlenost mladine).
Nadalje se je De Simone zaustavil pri sodelovanju z rajonskimi konzultami ter je nato zlasti podčrtal pomen Osimskih sporazumov, ki pomenijo za Gorico novo etapo v obmejnem sodelovanju. V ta sklop se uvrščajo vse glavne infrastrukture: obmejna postaja, avtoporto, mejni prehod sv. Gabrijela, vodna politika na Soči. Vse to rešuje goriška občinska uprava na srečanjih s sosednjimi oblastmi v Sloveniji, še posebej v Novi Gorici.
Posebno vlogo je goriški župan pripisal reviziji regulacijskega načrta in sploh javnim delom, ki so s tem povezana. V tem vidi občinska uprava velik prispevek k novi priključitvi goriške občine v širši sklop medkrajevnega in mednarodnega sodelovanja. Svoja izvajanja je De Simone posvetil ostalim gospodarskim dejavnostim, kot so npr. poljedelstvo in obrtništvo, pa tudi pomen ohranjevanja »zelene« politike (vrtovi, parki itd.). Samo kratko je omenil problem šolskih gradenj in športnih objektov.
Del svojega govora je nato župan posvetil kulturni politiki naše občine. V tem je zlasti poudaril vlogo novega deželnega avditorija, v katerem je sedaj vrsta kulturnih prireditev, kot so koncerti, srečanja s književniki, zborovanja itd. Zavzel se je za ohranitev nekaterih zgodovinskih predelov in spomenikov, kot so npr. ul. Ascoli dn nekdanji »geto« s sinagogo, park in palača Attems, grajsko področje in drugo. Ob zaključku je De Simone izrazil prepričanje, da bo taka politika seveda v daljšem roku lahko opravila svojo vlogo za napredek in dvig Gorice in cele občine.
Po županovih izjavah se je začela dolgotrajna debata, ki se je vlekla dve celi občinski seji. Na njej so svetovalci posameznih skupin iznesli svoje predloge in kritike ter, vsaj nekateri, že najavili stališče, ki ga bodo zavzeli pri glasovanju. Ne bomo tu o vsem tem poročali. Mislimo pa, da je potrebno in koristno ustaviti se nekoliko dlje pri tistem delu diskusije, ki zadeva slovensko problematiko goriške občine. Tu moramo takoj poudariti, da se niti županovo poročilo niti posegi večinskih strank v glavnem niso dotaknili vprašanj slovenske manjšine. To so v svetu obravnavali samo svetovalci Slovenske skupnosti in delno slovenski svetovalec PSI.
II tesnobnem pričakovanju končne resnice
Potem ko so v soboto 15. aprila rdeči brigadisti sporočili, da je »ljudsko sodišče« obsodilo Alda Mora na smrt, pa je dva dni nato prišlo njih sedmo sporočilo, da je bila smrtna obsodba že izvršena, Moravo truplo pa da leži na blatnem dnu gorskega jezera Duchessa v Abrucih na meji med pokrajinama Chieti in L’Aquila. Naravno, da se je preiskava takoj usmerila v označeni kraj, da se preverijo informacije brigadistov, toda zaenkrat so preiskovalci ostali praznih rok. Stoodstotnega dokaza za Morovo smrt pač ne bo vse dotlej, dokler ne bodo našli njegovega trupla.
Značilno je sporočilo brigadistov. Smrtna obsodba naj bi bila izvršena 18. aprila in sicer s »samomorom«. Brigadisti so hoteli s tem izrazom povedati, da se je z Morom zgodilo isto kot s člani skupine Baader Meinhof v nemškem zaporu, ki naj bi napravili samomor, čeprav so mnogi prepričani, da so bili v ječi likvidirani. Brigadisti nadalje napovedujejo nove »samomore«. Omenjajo demokrščanske veljake Andreottija, Cossiga, Tavianija in »vse druge, ki podpirajo režim«. Opozarjajo potem bivšega preiskovalnega sodnika Sossija, Barbara Corsija in druge, ki so že bili v njih rokah, da so še vedno le na »začasni« svobodi.
Isti dan, ko je prišlo zadnje poročilo brigadistov, so pa v Rimu, čeprav po naključju, odkrili eno od skrivališč rdečih brigad. V njem so našli več samokresov, 75 detonatorjev, ročne, solzilne in dimne bombe, 3,5 kg smodnika, uniformo letalske
družbe Alitalia, šest osebnih izkaznic, deset ukradenih avtomobilskih tablic, neprebojni jopič in še marsikaj, kar služi za ugrabitve ter atentate. Čudno je le to, da je policija to hišo po Moravi ugrabitvi že preiskala ne da bi našla kaj sumljivega.
■ V noči od sobote 15. aprila na nedeljo je silovit potres 8. stopnje po Mercallijevi lestvici hudo prizadejal messinsko pokrajino na Siciliji ter povzročil ogromno materialno škodo. Štiri osebe so umrle zaradi kapi, nad 4.000 ljudi pa je ostalo brez stanovanja. Najhuje je prizadet kraj Patti ob Tirenskam morju, kjer je poškodovanih 60% vseh poslopij, med njimi tudi katedrala iz 13. stoletja.
■ Preteklo nedeljo je sv. oče Pavel VI. v prisotnosti več tisoč nemških vernikov proglasil v baziliki sv. Petra za blaženo redovno sestro Marijo Katarino Kasper, ki je 1842 ustanovila kongregacijo Ubogih služabnic Jezusa Kristusa. Nova blažena se je rodila 26. maja 1820 v kraju Dembach
v	Nemčiji, umrla pa je 2. februarja 1898. Ob njeni smrti je ta redovna družina že štela 1.725 članic.
Revija »Integral«, ki izhaja na Dunaju, (dobi se jo tudi v Katoliški knjigami v Gorici), je prinesla v zadnji številki članek o Edvardu Kocbeku, odlomke iz njegovega dnevnika in novele ter pesmi v nemškem prevodu. Obširneje bomo o tem poročali prihodnjič.
Svetovalec PSI VValtritsch je v svojem posegu v glavnem obravnaval splošne občinske probleme in se zavzel za nove odnose med politično večino in opozicijo, in to po zgledu vsedržavne politike. V tem smislu je social-komunistična skupina predložila skupno resolucijo, ki predlaga nekatere novosti v tem smislu in zahteva politiko novih odnosov tudi v občinskem merilu. Socialistični predstavnik je nato obravnaval vrsto specifičnih vprašanj. Med temi so konzulte, tako rajonske kot kon-zulta za slovensko manjšino. Pri tem je obžaloval, da občinski odbor ni sploh vzel v poštev predlogov in študij, ki jih je ta konzulta pripravila za obravnavanje problemov slovenske manjšine. Waltritsch se je dotaknil tudi vprašanja šol in šolskih svetov ter omenil nekatere probleme slovenskih šol.
ODSOTNOST SLOVENSKE PROBLEMATIKE PRI SEDANJI VEČINI
V	imenu Slovenske skupnosti je govoril najprej svetovalec Paulin, ki je podal izčrpen pregled sedanje občinske politike še posebej v odnosu do slovenskih vprašanj naše občine. Svetovalec SSk je naj.prej pripomnil, da se župan sploh ni dotaknil slovenske problematike in pri tem dodal, da bi se občinska uprava vsekakor morala ustaviti ob problemu slovenske manjšine, tudi če Slovenska skupnost ne sedi v današnji večini. »Problem slovenske manjšine ne sme biti prepuščen le Slovencem in SSk — je dejal Paulin —, saj predvideva zaščito in spoštovanje manjšin že ustava, na katero se vse stranke spoštljivo sklicujejo. Če je zanemarjanje slovenske problematike s strani političnih skupin, ki vodijo občinsko upravo, sad nekakega kaznovanja za upravičeno stališče SSk pri sestavi sedanje svetovalske večine, moramo pripomniti, da je tako stališče obsodbe vredno in prav gotovo ni lastnost daljnovidnih politikov. Če pa po drugi strani to izhaja iz preobčutljivosti ali iz slabega poznanja problemov, to vsekakor samo potrjuje stališče naše stranke.« Paulin je nato nadaljeval z naštevanjem pomembnih vprašanj, ki zanimajo danes slovensko prisotnost v občini. Poudaril je, da občinska večina ne posluša namigov in predlogov manjšinske konzulte, ki je bila ustanovljena prav z namenom, da bo občinski upra-
vi	dajala nasvete in pobude za reševanje slovenske problematike.
Svetovalec Paulin je obravnaval problem rajonskih konzult, ki imajo razne težave in pri tem omenil, da jih občinska uprava malo ali kasno obvešča o važnih vprašanjih. Obžaloval je tudi, da še danes ni urejena zadeva prevajalcev oz. tolmačev, da bi se slovenski rajonski svetovalci lahko izražali v svojem jeziku, kot predvideva tudi sam pravilnik. V zvezi s pravico do rabe slovenščine je Paulin tudi zahteval, da pride končno enkrat v razpravo občinskega sveta resolucija svetovalcev SSk (predložili so jo že leta 1975!), ki zahteva spremembo pravilnika občinskega sveta, ki bi dovoljeval rabo slovenskega jezika!
Predstavnik SSk je nato posvetil del svojega govora izvajanju Osimskih sporazumov, ki niso bili podpisani le za izvajanje gospodarskih in tehničnih pobud, pač pa tudi za ureditev juridičnega položaja slovenske manjšine v Italiji. Tu je obža loval popoln molk občinske uprave v zvezi s tem vprašanjem. »Ni v pristojnosti občinske uprave izdajati zakonov o zaščiti slovenske manjšine — je dodal Paulin — a vseeno bi bila zaželena bolj aktivna prisotnost krajevne uprave tudi v tej zadevi. In to še posebej sedaj, ko je bila umeščena posebna komisija pri predsedstvu vlade in bo morala v teku leta končati s svojim delom.«
Paulin je še omenil možnost, da bi se tudi pri nas uvedli večjezični akti matičnega urada, kot je npr. to že v Novi Gorici. Nato se je zaustavil ob problemu javnih del in posebej revizije regulacijskega načrta. Ce ta ne bo predvidevala revizije in-(Nadaljevanje na 2. strani)
Vera ali »znanost«? Politični jetniki na Kubi
Naslov bi.se lahko glasil tudi »Resnica ali taktika«. Nedolgo tega je namreč izšel v Sloveniji učbenik za sedmi in osmi razred osnovne šole (kar bi odgovarjalo drugemu in tretjemu tukajšnje srednje). Učbenik ima naslov »Družba in socialistična morala«. V zvezi z njegovo vsebino je objavil Franček Križnik v ljubljanski »Družini« nekaj kritičnih misli, predvsem to, da se s tem učbenikom poskuša širiti med slovensko šolsko mladino brezverstvo (ateizem).
Na to kritiko je pisec učbenika, Vojan Rus, objavil 18. marca letos v ljubljanskem dnevniku »Delo« celostransko razpravo (ni znano, če je ali če bi isti list dal enako besedo tudi Frančku Križniku), v kateri poskuša zavrniti Križnikovo kritiko. Razprava naj bi imela značaj pravega strokovnega predavanja o vzgoji, religiji, filozofiji in seveda »znanstveni« resnici. Zato po svoji vsebini daleč presega prvotno zastavljeno vprašanje tj. ali gre za širjenje brezverstva v šolah v Sloveniji ali ne.
SVOJSKO »ZNANSTVENO« GLEDANJE Vojan Rus zatrjuje v svojem odogovoru, da ne gre v ničemer za brezversko propagando, pač pa zgolj za znanstveno gledanje in pravi med drugim:
»Pravo znanstveno mišljenje je brezbožno (ateistično)... Znanost ni proti bogu, ampak skuša razložiti vse brez boga. Znanost samo poskuša razložiti, kako so vsak pojav našega sveta povzročili drugi naravni pojavi iz istega sveta...«
Kdor je le nekoliko pozoren in objektiven, naj bi to po mnenju V. Rusa z lahkoto uvidel: temu delu učbenika da gre samo za prikaz, kot je v njem izrecno zapisano, zakaj v vsem svetu — in ne samo v socialističnih deželah — da prevladuje stališče, naj šola znanstveno razlaga pojave.
V	tem delčku učbenika da gre torej za razlago, zakaj sta šola in znanost skoraj v vsem sodobnem svetu (in ne samo pri nas — tj. v Sloveniji in Jugoslaviji) ločeni od religije. Torej učbenik da se strogo omejuje samo na informacijo o tistem »metodološkem ateizmu« znanosti in šole, ki ga številni teološki pisci (kateri le?) imajo za normalen pojav. Vsi primeri, ki so v učbeniku navedeni, da so samo ilustracije te splošne, skoraj svetovno sprejete u-smeritve...
VZTRAJANJE NA PREŽIVELIH TRDITVAH Toda njegove trditve nikakor ne držijo! Znanost nasproti veri namreč nikakor ni brezbožna, ampak samo nevtralna. Saj ne gre za vede kot so teologija ali filozofija, ki se izrecno ukvarjajo z vprašanji smisla, nesmisla, obstoja božjega in nadnaravnega, ampak za naravoslovno znanost, ki ne sega v nadnaravno, ampak se omejuje samo na stanje in zakonitosti, ki so v tvarini, naravi in v svetu. Torej res poskuša razložiti pojave z drugimi pojavi, toda v tem je, če ne pobožna, še najmanj brezbožna. In tu gre čisto za navadno potvorbo, češ da je »pravo znanstveno mišljenje brezbožno«.
In zato ni prav nič res, kar zatrjuje Vojan Rus, češ da »v vsem svetu... prevladuje stališče, naj šola znanstveno (tj. v pomenu brez- in protiversko) razlaga pojave« in da je »metodološki ateizem« znanosti in šole normalen pojav.
Gre samo za staro Hegelovo filozofsko gledanje, ki ga je v prejšnjem stoletju vgradil v svoj tedaj »znanstveno« usmerjeni svetovni nazor tudi Karel Marx. Po njem se danes ta nauk tudi imenuje — marksizem.
Res je, da so v prejšnjem stoletju znanstvena odkritja vodila mnogo izobražencev
proč od vere v Boga, češ, vse je samo materija, ki se sama od sebe giblje in razvija (dialektični materializem). Vendar pa naravoslovne znanosti niso ostale pri teh začetnih odkritjih. Do danes je znanost odkrila še silnejše stvari, npr. moč atoma oz. njegovega jedra in toliko drugega, da je nemogoče trditi, da bi se vse te zapletene sestave razvile zgolj po naključju, z igro naravnih prvin; ravno nasprotno, odkriva se nam silen načrt stvarstva, ki daleč presega naše najbolj smele fantazije in odkriva Veleum, ki mora vsakogar presuniti. Znanost, čeprav nevtralna, kar zadeva odkrivanje božjega bivanja, nam po drugi strani potrjuje s svojimi odkritji vsa ta čudesa in silno veličino Uma, ki jih je zasnoval.
Marksizem vztraja danes na dialektičnem materializmu, na stališču, kot so ga imeli pred sto leti, kljub vsem nasprotnim znanstvenim odkritjem. Te trditve so zato dogmatske, zato religiozne, čeprav brezverske. Krščanstvo in vsaka vera v Boga jemlje obstoj božjega in nadnaravnega kot nekaj stalnega, nespremenljivega. Brezbožna vera kot marksizem pa jemlje za stalno in nespremenljivo že davno prerasla znanstvena spoznanja izpred sto let, ki jih je Manc po takrat splošnem naprednem gledanju vgradil v svoj sistem in jih niti sam ni posebej raziskoval.
V Boga so verovali dokazano tudi največji znanstveniki od Einsteina do Planka. Marksizmu pa je Bog vraža, opij, pred katero je treba človeka osvoboditi. In vendar je vera v človeku že od najstarejših časov, odkar je bitje postalo človek. In je tudi smiselna. Kakor obstaja gon po hrani in pijači ter sredstvo, s katerim človek ta gon poteši, prav tako obstaja božje, ki v človeku lahko edino poteši gon po nadnaravnem. Naj bi bil samo ta gon človeka brez potešitve, brez smisla?
USUZNJEVANJE VESTI
Vprašanje je sedaj samo, zakaj marksisti ne opustijo brezverskih trditev in jih povrh vsega še zavijajo v plašč znanosti? Koliko njih jih je sploh prepričanih v svoje brezverstvo ali pa gre v bistvu samo za brezbrižnost nasproti veri. In zakaj morajo člani marksistične stranke vsaj formalno verjeti v take (ne)znanstvene trditve?
V končni posledici gre za človekovo vest in osebno svobodo. Kdor je pripravljen v sebi zatajiti glas vesti, ki mu pravi, da bi bila resnica lahko tudi drugačna od uradne znanstvene, se dejansko podredi volji stranke, ki ji pripada ali ki je na vladi. Žrtvuje svojo vest v prid te stranke. In stranka to njegovo odpoved ceni, mu da priznanje, službo, kariero, saj lahko z njim računa tudi v primeru, da njeno zadržanje ni pravilno, toda je v korist stranke ali države.
V korist stranke in države je vprežena tudi šola, ki naj vzgaja čim več poslušnih ljudi, ne glede na lastno vest, za notranje in zunanje namene države ali celo v cilju zavojevanja sveta kot si ga je zamislil Lenin. Starši naj bi zato ne imeli pravice odločati o tem, če naj bodo njih otroci verni ali ne, to je stvar države in njenih ciljev.
Zaradi tega je čisto vseeno, če se po časopisju zatrjuje, da sploh ne gre za brezversko vzgojo, ampak samo za »znanstveno« resnico. Gre dejansko za svobodo vesli, pa tudi razpravljanja. Jasno je, da je osrednji dnevnik dal prostor le piscu učbenika Vojanu Rusu, da je iznesel svoja stališča. Morebitne druge pripombe pa bo zmanipuliral tako, da bodo ta stališča obveljala. In z njimi seveda tudi kritični učbenik. In Rus sam vse to prav dobro ve.
—um
Z neko lahkotnostjo in samoumevnostjo pišejo in govorijo sredstva javnega obveščanja o političnih jetnikih v Čilu, Argentini, Braziliji, nikjer pa ne zasledimo kake vesti o političnih jetnikih Fidela Castra na Kubi. In vendar jih je še 15 do 20 tisoč.
O	teh »pozabljenih« zapornikih obširno poroča revija »Mondo e missione« v mar-čevi številki. Medtem ko Castrov tisk obtožuje Sev. Ameriko teptanja človeških pravic in se razpisuje o izginulih Čilencih, sam Castro izjavlja dopisniku francoskega dnevnika Le Monde, da je v zaporih dva do tisoč političnih in sindikalnih obsojencev. In svetovni tisk gre mimo te avtentične izjave kot da bi šlo za podgane in ne za ljudi.
Luis Herry Molina, predsednik Zveze latinskoameriških delavcev je nedavno izjavil: »Že 15 pet zahtevamo svobodo za sindikalne jetnike, za delavce, za kmete, za može in žene, ki trpijo nečloveške muke v kubanskih zaporih ob popolni brezbrižnosti vlade. Naša Zveza se bori za pravice delavcev tako posameznikov kot skupin in njihovih organizacij brez ozira na to, ali so ti režimi kapitalističnega ali komunističnega kova. Jetniki iz delavskih vrst na Kubi zaslužijo isto dostojanstvo, ki ga terjamo za zaprte delavce in izginule osebe v Argentini, Čilu, Braziliji, Urugvaju, Paragvaju, na Haitiju in v drugih deželah.«
Zakaj torej, se sprašuje revija »Mondo e missione« puščamo zastor, ki je zagrnil Kubo, pri miru in ga nočemo dvigniti? Mar država, ki se poslužuje mučenja, ki ne dovoljuje priziva obsojencem, ki je polna kazenskih taborišč in taborišč za prevzgojo, ki izvaža svoj nečloveški model in svojo revolucijo v afriške dežele, res zasluži, da jo molče preidemo, medtem ko smo v drugih primerih, ko gre za desničarske diktature, tako silno glasni? Ni to sodelovati pri samem zločinu?
★
UTRIP CERKVE
• Nad 5.000 vernikov je na veliko noč v katedrali sv. Vida v Pragi prisostvovalo ustoličenju nadškofa Tomašeka. 13 let je nadškof Tomašek vodil praško nodškofijo le kot upravitelj. Pri slovesnosti je vernike pozval, da mu predlagajo, kako izboljšati delovanje Cerkve in odnos med državo in Cerkvijo. Značilno je, da dunajskemu pomožnemu nadškofu dr. Jachymu praške oblasti niso dovolile, da bi pri slovesnosti zastopal avstrijske škofe, češ da niti drugih inozemskih škofov ne bo. Niti pravoslavni metropolit Serafim, ki ga je Tomašek pred nekaj tedni na svojem obisku v Moskvi povabil, ni dobil dovoljenja.
• Vrhovno vodstvo frančiškanov v Rimu je prejelo iz zanesljivih virov vest, da je umrl v ječi generalni vikar nadškofije Haniv p. Odorik Liou. 14. septembra 1955 so ga kitajske oblasti na ljudskem sodišču obsodile na 20 det zapora.
• Od 11. do 14. aprila je bilo na islamski univerzi El Askar v Kairu srečanje med delegacijo Tajništva za nekristjane ter med zastopniki te univerze. Vatikansko delegacijo je vodil kardinal Sergio Pignedoli, pogovor pa naj bi služil poglabljanju stikov med islamskim svetom in Ap. sedežem.
• Lani 10. decembra so neznanci ugrabili izpred neke cerkve v Buenos Airesu več oseb, med katerimi sta bili tudi dve francoski redovnici Aliče Domon in Renče Duquet. Francoska javnost se je zaradi tega zelo razburila in odločno zahtevala od argentinskih vojaških oblasti, da pojasnijo, kako je prišlo do ugrabitve in kaj se
je zgodilo z omenjenima redovnicama. Te dni pa so (torej po štirih mesecih) njuni trupli našli ob eni izmed cest, ki drži iz argentinske prestolnice na jug.
• Izraelske oblasti so izdale zakon, ki določa stroge kazni za tiste, ki bi koga z denarjem in z drugimi ugodnostmi premotil, ali kakor pravi zakonsko besedilo »zapeljal«, da bi spremenil vero. Katoliški patriarhi v Jeruzalemu so poslali skupno protestno pismo državnemu poglavarju. Izraelski zakon je naperjen proti katoliškim misijonskim ustanovam, ki jim očitajo, da spreobračajo ljudi z zapeljevanjem in ne s prepričevanjem.
• Abesinska vojaška vlada, zelo marksistično usmerjena, je na seznam v Etiopiji prepovedanih knjig uvrstila tudi evangelij po sv. Marku in Tobijevo knjigo, poleg tega pa tudi Dantejevo Božansko komedijo ter Shakespearovega Hamleta. Vojaška vlada je svoj ukrep utemeljila s tem, da je v teh spisih miselnost, ki je nasprotna ideološki usmerjenosti etiopske revolucije.
• Na otoku Taiwan so se pred kratkim naselile španske dominikanke, 11 po številu, ki se bodo posvetile izključno bogo-miselnemu življenju ter bodo tako z molitvijo in žrtvijo klicale božji blagoslov na delo Cerkve.
★
Neuspeh krščanskega modernizma na Holandskem
Po koncilu, nekako pred desetimi leti, so teologi in katoličani v Holandiji skorajda očarali tista gibanja in ljudi v katoliškem svetu, ki so bili nagnjeni k sanjavosti in preveč romantičnim ter nestvarnim pojmovanjem krščanstva in katolištva. Holandstvo je za kako leto zajelo tudi nekatere v Sloveniji, ki so prek verskega lista in raznih glasil do utrujenosti oznanjali holandsko modo in oporečništvo.
Že takrat so se nekateri vpraševali, če Slovenci nimamo res nobenega vrednega krščanskega in verskega izročila, iz katerega naj bi prvenstveno zajemali, da je treba segati ravno po pojavih v holandski porabniški družbi, po katerih naj si tudi sami posodobimo vero.
Po desetih letih se v sami Holandiji zares kaže neuspeh modernistične mode, ki je težila po zatrt ju občutka za sveto in za skrivnostno. V deželi s 13,8 milijoni prebivalcev je katoličanov 40,4 %, to je okroglo 5 milijonov. Od teh jih prihaja k nedeljski maši le 29,8 %, kot je ugotovil katoliški cerkveni socialni inštitut v Haagu. Dve leti nazaj je bilo krščenih samo 90,4 % katoliških otrok. Leto poprej pa še 94,4 %.
To bi bil lahko dober nauk vsem tistim, ki se hočejo neprenehoma »odpirati« svetu in razsvetljevati svoje »zaostale« in »nerazgledane« rojake.
Pokrajina Quebec
Pokrajina Quebec v Kanadi je večinoma francoska, za razliko od drugih pokrajin, kjer prevladuje angleško govoreče prebivalstvo. Na zadnjih volitvah v tej pokrajini je zmagala nacionalistična francoska stranka Parti Ouebegois, pokrajinsko vlado je sestavil njen vodja Rene Levesque. Stranka je obljubila, da bo izvedla ljudsko glasovanje za odcepitev Ouebeca od ostale Kanade, zdi se pa, da je to vprašanje mnogo bolj zapleteno. Na vsak način navezuje Ouebec vse bolj tesne stike s Francijo. V Quebecu so pod to vlado uvedli že nekaj novosti. Uradni jezik je postala samo francoščina. Priseljenci morajo v tej pokrajini poslati otroke v francoske šole ipd. Največje mesto v pokrajini je Montreal. Tu imajo svojo župnijo sv. Vladimirja tudi Slovenci.
■ Splet tragičnih okoliščin je botroval hudi železniški nesreči, ki je terjala 44 mrtvih in nad 100 ranjenih. Zaradi zemeljskega usada je na progi med Bologno in Firencami iztiril brzec Lecce-Milan. V trenutku iztirjenja je privozil iz severne smeri elektromotorni brzovlak Trst-Rim, ki je udaril z vso silo pri hitrosti 140 km v lokomotivo nasproti vozečega vlaka in jo razpolovil. Pri tem je motorni brzec, ki nosi ime »Freccia della laguna« iztiril. Skupaj z lokomotivo je strmoglavilo v globino pod nasipom pet vagonov, ostali pa so se le prevrnili in ostali na progi. Dela za očiščenje in obnovitev proge so trajala štiri dni. Med mrtvimi je tudi Tržačanka 55-letna Carmela Guadagnan Belci.
■ Poslanska zbornica v Rimu je po 33 urah neprekinjenega zasedanja odobrila zakon, ki ureja prekinitev nosečnosti. Na
tajnem glasovanju se je za zakon izreklo 308 poslancev (PCI, neodvisna levica, PSI, PSDI, PRI in PLI), proti pa 275 (DC, radikali, MSI, demokratični nacionalisti, demo-proletarci in Južnotirolska ljudska stranka). Zakon bo moral potrditi še senat, ki ga pa je pred dvema letoma že enkrat zavrnil. Novi zakon daje ženski prosto roko, da se poslužuje splava, le za splav mlado-detnice med 16. in 18. letom so odgovorni starši. Ta »omejitev« je v socialističnih vrstah izzvala kritiko. Radikali pa novi zakon odklanjajo, ker zaradi njega, če bo sprejet, ne bo prišlo do referenduma o splavu, ki so ga oni predlagali.
H Rimska vlada je določila 11. junij za dan referenduma o petih zakonih (če jih pravočasno v parlamentu ne spremenijo). Ti zakoni so členi, ki kaznujejo splav, zakon Reale o javnem redu, zakon o preiskovalni komisiji parlamenta, zakon o finansiranju strank in zakon o psihiatričnih bolnišnicah.
■	Zunanja politična komisija italijanske-
ga parlamenta pod vodstvom Itala Viglia-nesija in Carla Russa je obiskala v začetku tega tetina Beograd, kjer jih je sprejel predsednik jugoslovanske skupščine Gligorov. Russo je pohvalil jugoslovanska prizadevanja za napredek in utrditev svetovnega mira ter orisal italijanska stališča do žgočih mednarodnih vprašanj, predsednik zunanjepolitičnega odbora jugoslovanskega parlamenta Mihajlo Javorški je pa goste seznanil s stališči jugoslovanske politike.
■ V Budimpešti je medkrajevni vlak, poln delavcev, zavozil v čakalnico postaje Czepel. Baje so odpovedale zavore. Nenavadna nesreča je terjala 16 smrtnih žrtev, ranjenih pa je bilo 26 oseb.
■ V okviru tridnevnega bivanja na Bližnjem vzhodu je glavni tajnik OZN Wald-heim obiskal Libanon in Izrael. Preveril je razmejitev mirovnih čet OZN v južnem Libanonu, v Bejrutu pa se je razgovarjal z libanonskimi državniki in voditeljem Palestincev Arafatom. Predsednik Libanona
Sarkis zahteva, naj bi mirovne čete nadzirale tudi mesto Tir, kjer ni Izraelcev in ozemlje severno od -reke Litani, kjer so nameščeni Palestinci, čemur pa se slednji odločno protivijo.
■ Predsednik Somalije general Siad Bar-re je uradno obiskal Peking. Kitajske oblasti so njegov obisk izkoristile za nadaljnjo poglobitev razdora, ki obstaja med njimi in Moskvo. Tako je na slavnostnem kosilu kitajski predstavnik omenil »napadalno in ekspanzivistično politiko nezaslišano pohlepne velesile na območju afriškega roga«. Očitno je mislil na Sovjetsko zvezo, zaradi česar so njeni diplomati kakor še diplomati ostalih šestih vzhodnoevropskih komunističnih držav zapustili obednico, kubanski pa na kosilo sploh niso prišli.
■ Nizozemski kardinal Bernard Alfrink je trinajst let vodil mednarodno katoliško gibanje za mir »Pax Christi«. Sedaj je odklonil ponovno izvolitev. Ze prej je zaradi starosti odstopil kot nadškof v Utrechtu.
Slovenski problemi
(nadaljevanje s 1. strani)
frastruktur v južnem delu mesta, ne bo prišlo do pozitivnih zaključkov. S tem v zvezi je tudi kritiziral vlogo oz. ne-vlogo posebne komisije za revizijo regulacijskega načrta, ki je pravzaprav ne poslušajo. Odločno je nadalje svetovalec SSk obsodil sedanjo politiko razlaščanja in vztrajanja pri prvotnih načrtih za avtoporto. Obžaloval je, da se toliko dela na škodo poljedelcev in manjših podejtij, ki jim z razlaščanjem odvzamejo možnost obstoja. Pri tem je še prikazal nelogično politiko občine v zvezi z zemljiškimi zamenjavami, ki je samo pesek v oči. To še posebej, kar zadeva ozemlje goriškega letališča. Kritiziral je tudi politiko v zvezi z dodeljevanji zemljišč za razna ljudska stanovanja, ki pa favorizirajo predvsem naselitve ne-domačinov. V zadevni komisiji pa sploh ni nobenega Slovenca. Isto velja tudi za mešane italijansko-jugoslovanske komisije. Svetovalec Paulin je zaključil z ugotovitvijo, da sedanja občinska večina ni nakazala za proračun za leto 1978 nikakih novosti, ki bi tu dale upati na nove pobude zlasti v korist slovenskemu prebivalstvu občine.
SLOVENCI V KULTURNI IN ŠOLSKI POLITIKI
Za SSk je nato govoril svetovalec Bratuž, ki je v svojih izvajanjih obravnaval kulturno in šolsko politiko goriške občine. Gorica je v zadnjih letih postala pomembno središče kulturnega življenja in sedež važnih pobud, zlasti umetniških in kulturnih, in to tudi na mednarodni ravni. Zadnje čase je pri tem zlasti občina sama začela z določeno kulturno politiko, ki so jo prej sicer imele druge ustanove. Posebno se je ta kulturna dejavnost občine razvila, odkar imamo v našem mestu nov avditorij. Svetovalec SSk je pri tem podčrtal, da pa občinska uprava pri tem še ni izpolnila vseh možnosti in primernih pobud, saj morajo te odražati predvsem različne goriške kulturne silnice, italijansko, slovensko in furlansko. Bratuž je nato v obravnavanju kulturnih pobud prešel konkretno na razne literarne prireditve, ki jih občina prireja v avditoriju pod naslovom »srečanja z avtorji«. Pri tem je poudaril potrebo, da bi vključila v program tudi kakega slovenskega književnika, saj je prav naša dežela bogata na teh kulturnih predstavnikih.
Svetovalec je nato prešel na politiko kulturnih izmenjav, ki so zelo številne. V glavnem se občina ustavlja ob nekakem »srednjeevropskem« skupnem imenovalcu in pri tem favorizira npr. države kot so Avstrija, Madžarska ali Češkoslovaška. Vse to je sicer prav, vendar bi morala izhajati tudi iz stika z bližnjimi sosedi. »Pri tem se ne sme pozabiti na tiste narode — je dodal Bratuž — ki so tu bližji ne samo v zemljepisnem in človeškem smislu, pač pa pred' stavljajo tudi idealno in realno prisotnost v sami naši občini in deželi. Tu gre za Slovence, za Slovenijo, s katero vzdržuje občina celo vrsto drugih stikov, predvsem obmejnega in gospodarskega značaja, če-sto pa pozabi na kulturne dimenzije.« Zato je treba tudi na tem področju resno vzeti v poštev predloge o izmenjavi na vseh kulturnih in umetniških področjih. Podobno velja npr. tudi za stike s Hrvaško.
Bratuž se je nato zaustavil ob problemu šolstva. Tu je poudaril nove odgovornosti in naloge občinske uprave do šolstva, kar izhaja posebej iz nove šolske ureditve. Na drugi strani pa je pomembno tudi vprašanje šolskih gradenj. Danes ima občina še večjo vlogo v šolstvu v zvezi s šolskim okrajem. Tu je svetovalec SSk poudaril spet zahtevo po samostojnem slovenskem šolskem okraju, ki mora postati temeljni dejavnik za stvarno avtonomijo slovenskega šolstva v Italiji, in to še posebej v naši deželi, tudi kot izraz pravega evropske-da duha.
Nato je svetovalec SSk omenil razne prooleme slovenske šole v goriški občini' Priznal je razne pozitivne ukrepe, vendar je podčrtal še nujnost dodelitve ustreznih zemljišč za nov šolski center in sc zavzel za stalno skrb občinske uprave pri vsakdanjih problemih slovenskih šol, tako srednjih kot osnovnih in otroških vrtcev. Vs® to velja še posebej za nekatere mestn« osnovne šole in one v Podgori, Pevmi >° Štandrežu. Predstavnik SSk je tudi zahteval, da mora občinska uprava pri raznih natečajih za vrtnarice strogo upoštevat' znanje slovenskega jezika. Zaključil je 1 zeljo, du bi uprava vzela v poštev VS® omenjene predloge, saj bi samo na ta način Gorica res lahko odražala tisti evropski duh, ki ga označuje prapor Evropskega sveta, s katerim se danes naše mestJ ponaša!
Glasovanje o občinskem proračunu, zdn>’ ženo z odgovori župana in posameznih odbornikov, bo v sredo 26. aprila.
Praznik dimit glasbe v Štneriani
Podjetni člani ansambla Lojzeta Hlede-ta so v nedeljo 16. aprila pripravili prijetno presenečenje vsem, ki so prišli v »Sedejev dom« v Števerjanu. In teh je bilo toliko, da so mnogi morali ostati zunaj dvorane, saj je bila popolnoma natrpana.
Ansambel je namreč slavil desetletnico obstoja in za to priložnost so se fantje odločili za samostojen koncert, ki je bil dobro in skrbno pripravljen. Izbrana publika, neposreden prenos prek radia Trst A in slavnostni zanos vseh prisotnih je bogato poplačal desetletni trud nastopajočih. K temu je mnogo pripomogel tudi humorist Jožko Mužič, ki je sproščeno zabaval in napovedovalka Marjanka Terpin.
Ansambel je prejel med izvajanjem polog čestitk tudi plaketo SKPD »F. B. Sedej«, saj deluje v njegovem okviru. Izročil mu jo je predsednik društva Simon Komjanc. Čestitke sta izrekla tudi predstavnika ansambla »Veseli Števerjanci« Kazimir in Alenka Čemic. Prijazno in spodbudno pismo deželnega svetovalca SSk dr. Draga Štoke, ki se slarvja ni mogel udeležiti, je prebral Marjan Terpin, ki je fantom tudi čestital v imenu števerjanske Slovenske skupnosti. Župan Slavko Klanjšček je pozdravil in dal ansamblu priznanje v imenu celotne števerjanske skupnosti. Zelo lepe misli je povedala Franka Ferletič v imenu KKD »Hrast« iz Doberdoba. V imenu Zveze slovenske katoliške prosvete je pozdravil dr. Kazimir Humar, dr. Damjan Paulin pa v imenu Sveta slovenskih organizacij v Italiji.
Vsa prireditev je pokazala, da je ansambel trdno pognal korenine v našo zamejsko slovensko zemljo, zato se njegovih uspehov vsi veselimo ter vsem, ki ga sestavljajo, z zadovoljstvom kličemo: še na mnoga leta. - tn
Visok obisk vladnih predstavnikov na občinskem sedežu
Prejšnjo soboto je prišlo v števerjansk: občini do pomembnega obiska. Vladni ko misar in tržaški prefekt dr. Marrosu ter goriški prefekt dr. Barrasso sta bila gosta števerjanske občinske uprave. Župan Slavko Klanjšček je skupno z občinskim odborom visokima gostoma predstavil glavne probleme števerjanske občinske uprave in še posebej zadevo gradbe nove šole. To so si kasneje tudi gostje ogledali. Sestanku je prisostvoval tudi deželni svetovalec SSk dr. Stoka.
Po uradnem delu na občini so se razgovora udeležili za SSk predsednika deželnega pokrajinskega sveta Bratuž in Gradnik in goriški pokrajinski tajnik Terpin ter predsednik Sveta slovenskih organizacij Paulin.
Srečanje z vladnima predstavnikoma se le nato v popoldanskih urah nadaljevalo na Plešivem, kjer sta oba gosta lahko po-bliže spoznala našo stvarnost. SSk je prikazala probleme slovenske manjšine in zlasti vso aktualno problematiko.
Prav gotovo sodi obisk vladnega komisarja v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji tei Soriškega prefekta v okivir vedno večjega zanimanja vlade in njenih predstavnikov //d naše probleme. To potrjuje gotovo tudi delovanje rimske komisije za pripravo zaščitnega zakona, ki bo gotovo v teku leta zadobil konkretno obliko.
Števerjan
Smrt bivše babice. V Gorici je v bolnišnici usmiljenih bratov v ul. Diaz dne 9. aPrila umrla Bogomila Reya vd. Mužina, k' je bila več desetletij babica za vsa go-riška Brda. Pokopali so jo v Števerjanu '0. aprila. O njej smo v našem listu že
""Uiiiiiiiiiiiiiiiiiii .
pisali pred dvema letoma, ko je 22. avgusta 1976 praznovala 90 let življenja. Kot babica je bila zelo znana. Ohranila se je še njena babiška diploma, ki je bila izdana v slovenskem jeziku v Trstu nekaj mesecev pred izbruhom prve svetovne vojne. K pogrebu so prišle vse hčere z družinami in brat Riko. Vsem izrekamo iskreno sožalje, rajni pa naj Bog podeli večni pokoj in jo poplača za vsa dobra dela.
Števerjanski vestnik, april 1978, št. 3. V tednu pred koncertom ansambla Lojzeta Hledeta ob njegovi desetletnici je izšla letošnja tretja številka glasila SKPD »F. B. Sedej«. V njem najdemo ponatis iz Novega lista o izjavah deželnega svetovalca dr. D. Štoke, poročilo o seji občinskega sveta 31. marca, o obisku NSKS v Števerjanu, o nastopu mešanega zbora iz Števerjana v Trstu na reviji Primorska poje, o deželnem kongresu mladinske SSk v Gorici in o kulturnem življenju v Števerjanu. Ada Gabrovec je napisala velikonočno zgodbo o »nesreči« mežnarja Rafelča pred oltarjem, Milka Miklus pa v pismu na uredništvo obuja spomine na pretekle čase. Objavljen je tudi razpis za nove popevke zabavno glasbene prireditve »Melodije morja in sonca«, ki jo prireja kulturno umetniško društvo »Karol Pahor« iz Pirana in bo isto-tam v soboto 22. julija 1978.
Interpelacija dr. Štoke
Didaktično ravnateljstvo trbiškega šolskega okraja je ugodilo prošnji župnika v Ukvah Marija Gariupa in dovolilo, da se v začasnem šolskem poslopju (montažna hiša) poučuje v učilnici št. 1 vsako soboto slovenščina od 14.30 do 16.30, v učilnici št.
2	pa verouk vsak torek in petek od 14.30 do 15.30.
Vendar je učiteljica Broceaioli že trikrat preprečila pouk s tem, da omenjenih učilnic ni odprla. V torek 4. aprila so si zato učenci pomagali sami tako, da so odprli okno in stopili v šolske prostore. Župnik je obvestil o nekorektnem ravnanju učiteljice krajevnega župana Antona Ehrlicha, didaktično ravnateljstvo na Trbižu, nadškofa msgr. Alberta Battistija in šolskega skrbnika v Vidmu, ne da bi prišlo na to do kake intervencije.
Zato je deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka vložil na deželni odbor interpelacijo, v kateri omenja gornja dejstva dn sprašuje odbor, kaj namerava storiti, da se taki primeri nestrpnosti do Slovencev v Kanalski dolini ne bodo več ponovili.
Sv. Ivan
V	nedeljo 16. aprila smo doživeli v našem Marijinem domu vesel in lep popoldan. Obiskal nas je ansambel TAIMS, ki je že večkrat pri nas gostoval in se predstavil s 13 skladbami. Vmes je g. Pohajač pripovedoval vesele in poučne zgodbice.
Obenem smo se spomnili 200-letnice prvega vzpona na Triglav. Tone Bedenčič nam je prikazal v barvnih posnetkih v zelo posrečeno izbrani glasbi in besedi lepote
Škof Gnidovec na poti k oltarju
Kongregacija za zadeve svetnikov je 15. decembra 1977 dovolila, da se začne postopek za razglasitev blaženim božjega služabnika dr. Janeza Frančiška Gnidovca.
Škof Gnidovec je bil iz ljubljanske ško-iije. Škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja škofovih zavodov sv. Stanislava v Šentvidu. Leta 1919 je Gnidovec to mesto pustil in stopil k lazaristom. Leta 1924 je postal škof v Skopju.
Kot škof je storil veliko dobrega za kristjane v Makedoniji, posebno za tiste vernike, ki so živeli skriti po albanskih vaseh in kljub hudemu muslimanskemu pritisku ostali katoličani. Svojo škofijo je velikokrat prepotoval peš, na konju, s kolesom. Silne težave so mu delale tudi takratne srbske oblasti, ki so hotele Makedonce posrbiti in katoličane popravoslaviti. Gni-
• Portugalska škofovska konferenca je izvedla raziskavo o udeležbi pri nedeljskih božjih službah v državi. Vsako nedeljo se udeleži maše 32,5 % prebivalstva. Od teh je 61 odstotkov žensk. Tretjina od tistih, ki so pri nedeljski sv. maši, gre tudi k obhajilu. Najboljši verniki so na severu dežele, v škofijah Porto in Braga, najbolj zanemarjeni so na jugu v škofijah Evora in Beja. Tu ima komunistična stranka največ pristašev.
• Tajništvo jugoslov. škofovske konference je objavilo, da je bilo v Jugoslaviji lani od 21 milijonov prebivalcev 6.859.000 katoličanov, kar pomeni 33,2% prebivalstva. Duhovnikov je bilo 4.032, in sicer
2.649 škofijskih in 1.383 redovniških. Največja škofija je zagrebška, ki šteje dva milijona 55.000 duš.
• Češke oblasti se pripravljajo, da bi z zakonom ukinile vse redovne družbe. Zadnji čas državni tajniki za cerkvene zadeve obiskujejo župnišča in prigovarjajo duhovnikom, naj na to pristanejo, češ da so redovi tudi z vidika Cerkve zastareli. Proti postopanju čeških oblasti do redov je pred časom protestirala tudi Mednarodan zveza redovniških predstojnikov.
• Avstralska nadškofija Sydney je imela do sedaj dve bogoslovni semenišči. Sedaj so ju združili, rektor pa je postal eden svdneyskih pomožnih škofov.
našega gorskega sveta pod naslovom »Pot na Triglav«.
Številni udeleženci, med njimi precej mladine, so z velikim zadovoljstvom sledili koncertu in prav tako izletu na najvišji vrh naše domovine.
»Družinski dan« v Rojanu
Prireditev zadnje nedelje v Marijinem domu je pokazala, da je bila zamisel praznovanja »Družinskega dne« zelo posrečena. Za tako praznovanje sta se odločili obe šoli v Rojanu: osnovna in nižja srednja »Fran Erjavec«. Dogovorili sta se za program praznovanja in ga lepo izvedli. Želja je bila, da bi po možnosti nastopili vsi učenci in dijaki. Otroci prvega in drugega razreda osnovne šole so v slikovitih oblekah rajali ob petju narodnih pesmi preostalih otrok. Kaj zmore otrok, ki ljubi starše, je pokazala dramatizirana zgodba Prežihove povesti »Solzice«.
Zbor nižje srednje šole je ubrano zapel vrsto pesmi. Potem je inž. Josip Pečenko, ravnatelj nižje srednje šole, razložil, kakšen pomen ima praznovanje Družinskega dne. Le ob sodelovanju družin s šolo more šola doseči svoj cilj. Šola pa naj bo tudi povezana z ljudmi kraja, kjer ima sedež. Sledil je pomenljiv prizor: Vonj nevidnega cveta, ki poveličuje dobroto. Presenetil nas je šolski ansambel, ki je prvič nastopil v javnosti. Sestavlja ga osem dijakov. Doživeli so veliko priznanja.
Prireditve se je udeležilo zelo veliko ljudi. Lahko rečemo, da je praznovanje Družinskega dne doseglo svoj namen. - ko
dovec pa je bil neustrašen do vseh. Hotel je biti finančno neodvisen in je zaradi tega živel v velikem siromaštvu. Toda tudi od svojega siromaštva je razdajal tistim, ki so bili še bolj potrebni od njega.
Skopjanski verniki so ga že takrat imeli za svetnika. Ko je umrl v Ljubljani leta 1939, star 66 let, mu je ob pogrebu govoril škof Rožman. Dejal je: »Ni iskal škofovskega križa; ko pa mu je bil vsiljen, ga je kakor Simon iz Cirene tesno pritisnil nase in ga krepko nosil.« Tako krepko, da je danes kandidat za blaženega.
S škofom Gnidovcem imamo Slovenci štiri može, ki gre o njih proces za blažene: A. M. Slomšek, Friderik Baraga, Janez Fr. Gnidovec in frančiškan p. Vendelin Vošnjak.
Dom Jakoba Ukmarja v SKEDNJU vabi na prireditev, ki bo v nedeljo 23. aprila ob 16.30. Na sporedu je
PREDSTAVITEV 2. ŠKEDENJSKE MEDALJE
Nastopajo škedenjski pevski zbor, škedenj-ski otroški zbor ter domača mladina.
Za vsakega obiskovalca je imela pripravljen nasmeh in dobro besedo. Četudi bi sama potrebovala največ tolažbe v urah samote, je vedno prva izrekla besedo poguma ali dovtip ter vse skušala presoditi v božji luči.
Znala je moliti preprosto in prisrčno. Večkrat si jo videl v kapeli, kako je zrla v tabernakelj in vsa žarela od notranje sreče. Sestre smo se zavedale, da nam je Bog dal po njej neprecenljiv zaklad, saj nas je vedno podpirala z molitvijo pri našem apostolatu. Veliko je tudi molila za duhovne poklice.
Sestre smo bile ob njej, ko je s svetim maziljenjem dobila Kristusovo moč za zadnjo življenjsko daritev, s katero je dopolnila svoje redovne zaobljube. Ob odhodu v večnost so bili navzoči njena sestra Dora in dva brata, ki so prišli iz Rima. Pogreba pa so se udeležili še drugi sorodniki in znanci.
S. Pankracija nam je pustila lep zgled vdanosti v božjo voljo in iskrene ljubezni do molitve.	Sosestra
Sožalje
Cerkveni pevski zbor z Opčin izreka najgloblje sožalje svoji članici Berti Vremec ob izgubi očeta. Sožalju se pridružuje tudi domači župnik.
Pevski zbor »Marij Kogoj« iz Trsta žaluje z Berto Vremec ob smrti njenega očeta.
Sestri M. Pankraciji Česnik v spomin
Minil je mesec in pol, odkar nas je zapustila draga s. Pankracija. Sredi posta, 6. marca letos, je po dolgem in tihem trplje-lju odšla v boljše življenje. Stara je bila 61 let, od katerih jih je v kongregaciji šolskih sester preživela 39.
Vse njeno redovno življenje je bila ena sama daritev, saj ji je bil že sam odhod od doma, iz Dola pri Otlici, težak, ko je zapustila kot najstarejša mlajše bratce in sestrice.
Po končanem noviciatu leta 1939 so jo predstojniki poslali v Zabnice, kjer je vodila šivalne in krojne tečaje, na katere so prihajala dekleta iz Zabnic, Ukev in Ovčje vasi. Obenem je skrbela za lepoto hiše božje, dokler je ni 1955 bolezen priklenila na invalidski voziček. Bolezen je vedno bolj jemala moč njenim udom.
Ko je s. Judita Pipan postala provincialna predstojnica in je bil novi del hiše v Trstu dograjen, je leta 1964 s. Pankracija prišla v provincialni dom in tu ostala do smrti.
Akoravno ji roke niso hotele slediti pri njenih zamislih originalnih ročnih del, je z neverjetno potrpežljivostjo in voljo ustvarjala čudovita dela, da bi z njimi razveseljevala druge. V vsako ročno delo je položila zvrhano mero ljubezni in vztrajnosti.
»Miklova Zala« še vedno osvaja
Za svojo 75-letnico je prosvetno društvo »Rož« iz St. Jakoba na Koroškem uprizorilo znano ljudsko igro »Miklova Zala«. Predstava je privabila toliko gledalcev, da je bila farna dvorana na prvo aprilsko soboto in nedeljo v celoti razprodana. Prav tako je bilo tudi v Škocijanu v Podjuni. Ob takem zanimanju so morali tako v Št. Jakobu kot v Škocijanu ponoviti igro še po dvakrat. Predstava je imela tudi značaj spomina 500-letnice turških vpadov na slovenska tla.
Ob takem prepričljivem uspehu predstave v dveh krajih pa je župan mesta Velikovec, ki se je oklicalo za »evropsko«, odrekel uporabo mestne dvorane, češ da bi igra v Velikovcu lahko povzročila nemire. S takim izgovorom so v Velikovcu zavrnili prošnjo za slovensko predstavo v mestni dvorani že v tretje in dali s tem veljavo domnevnemu nasilju pred zakonito prirejeno kulturno predstavo. Takšno zlorabljanje reda in zakonitosti na Koroškem in v Avstriji ne more prinesti nič dobrega.
Smuka na Kaninu
Razmere za smučanje na Primorskem se po zadnjem snegu niso bistveno spremenile, ugoden sneg za smuko je le na Kaninu nad Bovcem.
Kot je mogoče povzeti iz matičnega tiska, se je gospodarski položaj zimsko športnega središča v Bovcu veliko izboljšal, odkar so banke pristale na odpis najtežjih in najnujnejših odplačil. Zaradi velikega obiska v Bovcu še vedno primanjkuje prenočitvenih mest.
Hoteli »Bernardin« pri Portorožu, izgrajeni z mednarodnim posojilom, ki je bilo sprva namenjeno turistični izgradnji Bovca, pa so zabeležili konec lanskega leta 24 milijonov izgube. To izgubo nakazujejo še vse do leta 1981.
★
•	Ukrajinski izseljenci so sklenili postaviti v Washingtonu svoje osrednje katoliško svetišče, ki bo posvečeno sv. Družini.
V	svetišču naj bi bilo 500 sedežev, pod cerkvijo pa župnijsko središče in dvorana za 600 ljudi.
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMllllllllllllMlllllllllllllllllllllllllllllllllllllfllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllIllIllllllllllIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllMIIIIIIII
ALEKSEJ GORIŠKI
Povest uboge Nadice (4)
Mačeha, ki je s svojo lahkomiselno po-llatnostjo zapravila že vso svojo lastno 'Ttovino in obvisela s tremi otroki v bre-111L' ubogamu papanu, bi se zares morala nekoliko več ozirati na njegovo stisko in uPoštevati njegovo opozarjanje, naj bolj -stedi. Toda tako ona kot njena Iza tudi °krat nista bili niti toliko obzirni, da bi P°iakali, dokler se oče umiri, marveč ga L mačeha ujedala s prigovori in celo Iza e ie drznila nekaj oporekati.
^ Trepetala sem v strahu, da se ne bi oče-11 kaj hudega pripetilo, kajti vsako toliko mu je spačil obraz in se je prijel za tl CU ler	Vmešavati se nisem upala,
^ sc ne bi položaj še poslabšal; bilo pa le zelo neprijetno zaradi navzoče šivilje, daJ0 V zat*n;g' poslušala prepir. Se dobro,
1	la ni dolga trajal, ker ga je oče kmalu Urv'L '"Pehate me v grob, a tudi same *te v prepad!« je dejal in se odstranil.
Od tega dne naprej je doma bilo vedno bolj neznosno. Kreganja sicer ni bilo veliko, toda včasih oče po ves dan ni spregovoril niti besedice, kar je bilo še bolj mučno. Očitno je notranje zelo trpel, ker je vedno manj jedel in čedalje bolj hujšal.
VII.
Da me domače razmere niso še bolj prevzele in potrle, pripisujem Jankovi maturi, ki je takrat prišla v ospredje mojih misli.
Tudi on se je očitno že težko obvado-val, ker me je navzlic svoji razumni previdnosti zaustavil sredi hodnika na gimnaziji ter mi zašepetal: »Moli zame te dni! Pišemo naloge, a ne morem se prav zbrali.«
»Seveda bom molila; tembolj, ker sem te nemara prav jaz zmedla v najmanj primernem času.«
»To ni ravno točno, dušica. Ko preidejo ti dnevi, ti bom s svojim zapisnikom z lahkoto dokazal, koliko prej si ime že osvojila. Tvoj odziv me je samo okrepil.«
»Toda, lepo te prosim, vsaj te dni ne misli name!«
IMIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIlllllllllltlllnilllllllllHIUllllHlllllnutlllinilllHlullIlllllllHIHlllMlH
»To bo pa težje kot vse naloge,« se je nasmehnil in švignil naprej.
Oni popoldan, ko je ustmeno opravljal zrelostni izpit, sem šla s knjigo na naš mali vrt pred hišo in prežala... In ne zaman. Iz mesta je prispel njegov oče. Navadno tako strogo resni obraz se mi je zdel izredno veder ter celo nekoliko nasmejan. Nisem se zmotila. Soseda, ki je nekaj brskala po svojem vrtu, ga je namreč vprašala, kako gre Janku pri maturi.
»Ravnokar sem zvedel, da je izdelal s prav dobrim uspehom,« je odvrnil ponosno. »Zadovoljen sem z njim vsestransko. Pohiteti moram zdaj, da še ženi sporočim izid, ker gotovo že nestrpno čaka.«
Iz zadnjega stavka ni bilo težko zakl jučiti, da Janko še ni doma; zato sem še dalje »čitala«.
Pričelo se je že mračiti, ko sem ga naposled zagledala. Skrila sem se za zidan steber vrtne ograje in šele ko je prišel čisto zraven, sem polglasno zašepetala: »Čestitam!«
Vidno se je razveselil ter vstopil. Radostno sva se objela in poljubila.
»Od najine zaroke pred križem sva zdaj
spet korak naprej,« je dejal ter kratko poročal o poteku izpita; nakar sva se še domenila o jutrišnjem sestanku. Ker so me prav tedaj poklicali k večerji, sva se naglo poslovila.
Papana še ni bilo. Kaj so se ostali pogovarjali, v svoji blaženosti nisem zasledovala. Pozorna sem postala šele, ko se je mačeha zadrla na Izo: »Očetovega sitnarjenja ne bom več prenašala. Za modistko pojdeš! Že jutri te predstavim. Sama si kriva, ko ti je bilo več do fantov kot do knjig.«
Tedaj pa se je nepričakovano v njeno obrambo oglasil Nikica: »Prava reč, če ima fanta! Saj ga ima še Nadica, ki je dosti mlajša.«
Zadelo me je kot strela iz vedrega neba, vendar sem še upala, da je možna kakšna rešitev in brž pojasnila: »Janko je šel mimo in povedal, da je maturiral. Seveda sem mu čestitala. Ali je to moj prekršek?«
Pogledala sem pogumno vsem v obraz in že mislila, da sem se srečno izvlekla. Toda pobec je neusmiljeno vrgel svojo »bombo« in se zarežal: »Pa sta se pri čestitki tako prisrčno objela in poljubila...
Se drzneš tajiti?«
Zdelo se mi je, da se bom vdrla v zemljo. Vsa rdeča sem povesila glavo in čaka-ia, kaj se bo name zdaj usulo. Mačeha je zarohnela:
»Glej jo, frkljo! Ta je pa zgodaj začela. Tega zares nisem pričakovala od te pokrite svetnice. Tiha voda! Papa se bo gotovo močno razveselil ob nadebudni svoji ”ta mali”. Jaz pa sem lahko ponosna, da je moj sin tako odličen detektiv.«
Pozabila sem, kaj je še vse blebetala, vsekakor pa se ni niti zgražala niti jezila, marveč očitno uživala, da se me je lahko privoščila z zasmehovanjem. Predvsem pa, da bo lahko zbodla očeta in se mu maščevala za vse, kar je morala požreti zaradi lze.
(Drugič naprej)
•	Na ozemlju srbskega pravoslavnega patriarhata je 160 samostanov, v katerih živi 1.600 redovnikov in redovnic. Vsaj sto samostanov je ženskih. Srbsko redovništvo pa trenutno nima pravega zagona. V samostanih je preveč telesnega dela, premalo pa duhovnega darovanja.
Stran 4
VI. obmejno srečanje dijakov Primorske
Kot smo že poročali, bo v soboto 22. aprila VI. obmejno srečanje dijakov Primorske. Letos bo sedež srečanja Gorica in sicer v prostorih višjih srednjih šol v ulici Alviano. Zato je vsa organizacija tega srečanja padla na naše dijake, njih profesorje in člane zavodnih svetov. Eni in drugi so imeli v zvezi z organizacijo že številna posvetovanja. Te dni je glede srečanja že vse pripravljeno in zdi se, da bi moralo v redu poteči, če bo le vreme kolikor toliko ugodno.
Začetek srečanja bo v soboto ob 8.30, ko se bo začel športni del: tekme dijakov v raznih panogah (odbojka, košarka, nogomet, med dvema ognjema, namizni tenis idr.). Tekme bodo na igriščih malega semenišča, nekatere pa v raznih telovadnicah v mestu. Istočasno se bodo ob okrogli mizi srečali profesorji sodelujočih šol (Tolmin, Nova Gorica, Postojna, Koper, Piran, Trst, Gorica), da se seznanijo in se med seboj pomenijo. Ob 10. uri bo sprejem na goriški občini. Sledil bo ob 11.30 kulturni del, ki bo v Avditoriju v ul. Roma. Tam se bodo zbrali dijaki, profesorji in zastopniki oblasti. Nato bodo pozdravi in nastop kulturnih skupin. Goriški učiteljiščniki bodo peli pod vodstvom prof. St. Jericija. Poleg tega bodo goriški dijaki nastopili tudi z recitalom iz Zupančičevih poezij, ki so ga naštudirali pod vodstvom St. Raztresena. Kulturni del se bo zaključil z nagrajevanjem zmagovitih skupin v športu, V literarnih izdelkih in v risanju.
Kosilo bodo dijaki, ki jih bo nad 600, imeli po raznih zavodih in drugih krajih. Po kosilu se bodo dijaki iz Slovenije razdelili v tri skupine: ena bo obiskala Šte-verjan, druga Sovodnje in tretja Doberdob. V vsaki občini bodo dijake sprejeli župan in občinski odborniki. K sprejemu so vabljeni tudi drugi občani. Pod -noč bodo srečanje zaključili dijaki med sabo v telovadnici višjih srednjih šol, kjer bo primeren zabaven program.
Tudi letos bo v Rupi »Praznik fr tal j e«
Spet je leto naokoli in že smo pred tradicionalnim »Praznikom frtalje« v Rupi. Na prireditvi, ki bo v nedeljo 30. aprila s pričetkom ob 15. uri, bodo kot je že navada nastopili poleg domačega še razni mladinski zbori; nadalje bo navzoč zbor »Slovenec« iz Boršta ter kak moški zbor. Tudi ne bo manjkal ansambel »Veseli štever-janski fantje«.
Velika novost na programu bo letos veseloigra Čehova »Snubač« v režiji Stane Oficije, ki jo kot »našo gospo« dobro poznamo z radia Trst A. Slavnostni govornik bo letos naš stari prijatelj in zvesti gost dr. Drago Štoka. Točen spored bomo objavili v prihodnji številki »Katol. glasa«.
Vsi, ki ta praznik pripravljajo, polni idealizma in zavzetosti za slovensko stvar, so trdno prepričani o potrebi takih slavij, ki prinašajo kulturno obogatitev, večjo povezavo med nami in duševno sprostitev. Zato vabijo vse rojake, da pridejo v prijazno vasico ob Vipavi ter se ob slovenski pesmi, v prijetni družbi ter ob kapljici dobrega vina poveselijo, ne da bi bili prisiljeni sprejemati nezdrave pojave na drugih naših prireditvah, kjer sta v imenu nekega namišljenega bratstva slovenska beseda in slovenski duh vedno bolj potisnjena v ozadje.
zom Šubicem zaznamovalo ubiranje poti v impresionizem. Slikarji so začeli opuščati ateljejsko slikarstvo in so se rajši zatekali v naravo, da bi čimbolj neposredno zajeli njen večni, a vendar spremenljivi utrip.
Druga razprava se omejuje na razglabljanje nekaterih estetskih pojavov impresionizma in na nekatere kritične misli o novih silnicah v umetnosti takoj ob njihovih prvih pojavih. Pri poglavju o Groharju se Brejc spušča predvsem v analizo slikarjevih del v vsebinskem in formalnem pogledu v primerjavi z italijanskim slikarjem Segantinijem, ki je na Groharja naredil poseben vtis. Prepletanje impresionizma in simbolizma v Groharjevih slikah je vsebina drugega dela razprave s precej izvirnimi izvajanji. Sledi študija o figuralnih motivih v slikarstvu Riharda Jakopiča. Zadnje poglavje je delno povzetek obravnavanih tem; avtor ga zaključi z ugotovitvijo, da je slovenski impresionizem pomenil izhodišče za nadaljnji razvoj domače umetnosti.
Slovenski impresionizem je še vedno eno izmed manj obdelanih poglavij v domači umetnostni zgodovini. Zato so tudi razprave Tomaža Brejca tehten doprinos k obravnavanju tega obdobja pri nas, čeprav se avtor posveča precej specifični problematiki, ki živi v širšem okviru impresionizma. - v. č.
•k
e Prihodnja škofovska sinoda bo v Rimu leta 1980. Vatikanski uradi so naprosili narodne škofovske konference, naj predložijo teme, o katerih naj bi razpravljali.
■ Mile Perovič, ki je bil lani ugrabljen v Švici in nasilno pripeljan v Jugoslavijo, je bil v Beogradu obsojen na 20 let zapora. Po obtožbi naj bi v letih od 1956 do 1977 zagrešil »več hudih kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi«. Kot Stalinov pristaš je odobraval obsodbo Titovega režima s strani Informbiroja, organiziral novo komunistično partijo Jugoslavije v tujini ter se družil v raznih državah z jugoslovanskimi emigranti, ki nasprotujejo sedanji družbeni ureditvi Jugoslavije.
Iz Slovenije
Šport
Knjižica o impresionizmu
na Slovenskem
Pred nedavnim je v zbirki Umetnost in kultura izšla kot 108. zvezek študija Tomaža Brejca Slovenski impresionizem. V kratkem uvodu avtor pojasni, da knjižica ni enotna študija o tem poglavju v slovenski likovni umetnosti, pač pa le skupek predavanj, ki jih je imel v okviru prireditev ZKPO Ljubljana »Naša razstava« 1975 in 1976 v Moderni galeriji v Ljubljani. Da bi predavanja zaokrožil, je avtor doda’ še esej o Ivanu Groharju in sklepni povzetek.
V objavljenih razpravah se Brejc dotakne različnih problemov, pred katerimi so se znašli slikarji v obdobju realizma an ki so pomenili nekakšen uvod v impresionizem. To velja predvsem za krajinarstvo, ki je v 19. stoletju dobilo še posebne razsežnosti in je tudi na Slovenskem z Janc-
I. ODBOJKARSKA DIVIZIJA
ASFJR Čedad - Olympia 1 : 3
(15 : 7, 8 : 15, 8 : 15, 13 : 15)
Vse kaže, da je goriška 01ympia prebolela rahlo krizo, ki se je pojavila nekako sredi prvenstva z znanim porazom v Vidmu kot epilogom, kajti v soboto smo bili že spet priča odličnemu nastopu slovenske šesterke in to na tujem igrišču proti solidni tretje uvrščeni ekipi ASFJR.
Čedajski odbojkarji so namreč do sobote stali tik za hrbtom naših in so igrali vse za vse, da bi se pojavili kot četrti kandidat za prestop v C ligo. Njihove upe pa je zaenkrat pokopala 01ympia, ki je v zad njih štirinajstih dneh pokazala zobe m zaigrala na najvišji ravni tako s CUS-om kot z ASFJR-om, pustila močan vtis m izgubila le en set.
V bežni kroniki čedajskega dvoboja je treba beležiti izredno borbenost na obeh straneh in visoko raven prikazane odbojke, od začetka pa tja do končnega žvijžga. Proti odličnim domačim tolkačem je bil tudi sicer izvrstni 01ympijin blok le deloma uspešen, tako da je bil naposled pomembnejši točen sprejem naših in dve zlati karti: Špacapan najboljši tolkač in nezadržen v zaključkih in obratno Soban vedno na pravem mestu na polju in verjetno tudi najbolj požrtvovalen od vseh.
Medtem se ne vrhu lestvice ni nič spremenilo, »trojka« fCUS, Kras in 01ympija) je bila tudi v tem kolu uspešna, zato so razdalje nespremenjene, vodi pa Kras z dvema točkama prednosti. Trenutna lestvica: Kras 24, 01ympia in CUS 22, ASFJR 18, sledijo ostali.
V soboto 22. aprila odpotuje 01ympia v Spilimbergo, toda že v sredo 26. aprila bodo fantje nastopili doma, vedno v telovadnici na Kornu proti ekipi Libertas Sa-cile ob 20.30.
III. ODBOJKARSKA DIVIZIJA
Mossa - Olympia 0 : 3
Še bolje kot prva napreduje v svojem prvenstvu druga ekipa 01ympije, ki že dolgo ni našla enakovrednega nasprotnika. Tako se tudi skromna Mossa ni mogla upirati bojeviti in uspeha željni plavi šesterki. Glavne odlike te naše ekipe so skrajno utilitaristična igra, odlična režija obeh dvi-gačev in dobra forma nekaterih tolkačev. Trenutno zasedajo naši prvo mesto na svoji lestvici in ne kaže, da bi popustili v zasledovanju končnega uspeha. Sicer pa manjka do zaključka še šest tekem; nekatere bodo prav zahtevne kot npr. prihodnja, ki bo v Gradežu proti istoimenski domači ekipi v nedeljo 23. aprila ob 15. uri.
Za Olvmpijo so igrali: Malič, Makuc, Kuštrin, Jarc, Bagon Mario in Franko, Antonič, Maraž in Ferfolja. - P. T.
DAROVI
Za katoliški tisk: nabirka na nedeljo katol. tiska v Zgoniku 85.000; Ivanka Kralj, Gabrovica namesto cvetja na grob Zore Škabar iz Repna 5.000; dr. Drago Štoka 5.000; Anamarija Pipan, Mavhinje, 2.000; Mara Grmek 2.000; N. N., Gorica, 27.300 lir.
Za Alojzijevišče: N. N. 10.000 lir.
Za Pastirčka: Robert Komjanc 2.000;
L. B. 10.000 lir.
Za dijaško obmejno srečanje v Gorici: Irena Bertolini Vetrih in Ciril Terpin po 50.000; tvrdka Winkler in tvrdka Kodermac po 30.000; Ivan Krpan, Marija Bogataj po 20.000; Dušan Pelicon 15.000; Alojzija Čuk 13.000; družina Kovic, ravnatelj Jože Sera-žin, tiskarna Budin, gostilna Podveršič, tvrdka Vetrih, urarna Vižintin, tvrdka Čer-impex (Igor Černič), župnik Marjan Komjanc, Nada Rojec, Milan Tomšič, Julijan Čaudek, Mirko Hmeljak, Bruno Peteani po 10.000; dr. Karel Brešan, trgovina »Agra-ria«, Jožef češčut, Ivo Peteani, Roman But-kovič, Ema Florenin, Franc Čaudek, Ana Tomšič, Alojz Tomšič, Lucijan Fajt, Anton Tomšič, Gabrijela Uršič po 5.000; Marija Pelicon, Franc Hmeljak po 4.000; Marjeta Pahor 3.500; Viljem Fajt, Andrej Fajt, Davorin Pelicon po 3.000; Marino Luvisut-ti, Ferdinand Monti po 2.500; Bernarda Pe-tejan, Štefan Marušič, Jožef Petean, Gabrijela Fajt, prof. Drago Butkovič, Marko Kovic, Giani Marson, Ferruccio Cingerli, Drago Tomšič, Elda Cijak, Gino Marega, Viljem Tomšič, Deziderij Zotti, Ivo Gulin, Mirko Lukman, Ida Pavletič, Franc Vižintin, Karla Butkovič, Janko Petejan, Ciril češčut po 2.000; Gabrijela Tomšič, Gilbert Visintin, Ivan Bernardis po 1.500; Franc Tomšič, Giani Devetak, Savo Hlede, Emil Lasič, Iva Devetak, Franjo Masten, Janko Tomšič, Pierino Krašček, Olga Cotič, Stanislav Malič, Marija Hmeljak, Dominik Kerševan po 1.000; Marija Melzi, Rudolf Visintin, Ferdinand Kovic, Pavel Cotič, Roman Tommasi, Ana Vižintin, Marij Devetak, Zora Tomšič po 500 lir.
Za KKD »Hrast« v Doberdobu: N. N., Gorica, 5.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: Marija Spera, Torre del Greco (NA), 5.000; Gizela Budai 2.000; Viktorija Hrovatin namesto cvetja na grob Ferdinanda Hrovatin 15.000: Marija Ražem, Bazovica, namesto cvetja na grob Zore Grgič vd. Križmančič 10.000; N. N., Zgonik, ob prazniku vstajenja 40.000; sestra Justina, Bazovica 49 v spomin pok. Zore Grgič 5.000; N. N. 50.000; msgr. Marjan Zivic, Bazovica, 10.000 lir.
Za zgoniško cerkev: Gizela Pegan iz Sa-leža v spomin Martina Budina ob 120-let-nici njegove smrti 60.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Vida Sosič-Hu-drovič 2.500; družina Daneu-Zega v spomin moža in očeta Leopolda 72.000; Bernarda Simič v spomin moža Marija 10.000; Pavla Gruden 4.000; N. N. 6.000; N. N. v spomin Marije Škabar vd. Guštin 5.000; Viktorija Hrovatin namesto cvetja na grob Ferdinanda Hrovatin 25.000; dr. Seraf Hrovatin v spomin brata Ferdinanda 5.000; dr. Hektor Jogan ob krstu hčerke Tjaše 10.000; Marija Dolenc v spomin soseda Ferdinanda Hrovatin in Ladija Kette 10.000; Mihaela Tavčar 3.000; Bruno Danieli ob krstu hčerke Veruške 10.000; Anica Šva-gelj ob krstu Martine 20.000; Pepka in Mario Dolenc v spomin pok. soseda, prijatelja in kolega Nanda Hrovatina za cerkev in openski cerkveni pevski zbor po 10.000 lir.
Za zbor »Marij Kogoj«: Marta Požar 12.000; Nino Parovel 10.000; Mirjana Paro-vel 13.000; Lija Bak 10.000; Anton Koršič 5.000; N. N. 10.000; N. 'N. 10.000; Juština Negode 5.000; Nada Zaghet 5.000; Mara Žerjal 5.000; Nadja Žerjal 5.000; družina Krapež v spomin pok. Ede Krapež-Obersnel
35.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Nada Žerjal-Zaghet v spomin pok. Ede Krapež-Obersnel 10.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: N. N. iz Gorice v zahvalo 10.000 lir.
Za Slovensko Benečijo (po g. Gorkiču): prijatelj beneških Slovencev iz Rupe 15.000; N. N., Opčine, 20.000 lir.
Za Sv. goro: Fani Furlan v spomin pok. Pavle Gorolomič 5.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. 10.000; v blag spomin Marije Škabar vd. Guštin N. N.
5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
ROMANJE. Vsem, ki so se priglasili za romanje v Španijo in Lurd, sporočamo, da je zagotovljen tudi drugi avtobus. Je pa v njem prostih še 15-20 mest. Zato prosimo vse, ki jih to potovanje zanima, da se čimprej prijavilo in sicer v Gorici na upravi Katol. glasa, Riva Piazzutta 18, telefon 83177, v Trstu pa na poduredništvu (g. St. Zorko, Vicolo delle Rose 7, tel. 414646). Ker bo en avtobus predvsem za tržaške romarje (do sedaj javljenih 30), bi želeli, da se zlasti iz Trsta in okolice še kdo priglasi. Če kdo ni še plačal prvega obroka (50.000 lir), naj to takoj stori. Ostalo vsoto (celotni prispevek je 280.000 lir) je treba poravnati do 15. junija.
OBVESTILA
Predstava SSG -v abonmaju za goriško občinstvo bo v četrtek 27. aprila ob 20.30 v gledališču Verdi. Gostovalo bo Kazalište-komedija iz Zagreba s komedijo »Dundo Maroje 72«.
V sredo 26. t.m. bo v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu skupno srečanje vseh slovenskih članov komisij za škofijsko zborovanje ter slovensko prenovo. Vabljeni vsi duhovniki ter predstavniki vseh verskih organizacij.
Deveti abonmajski koncert Glasbene Matice - Trst bo v petek 21. aprila ob 20.30 v Kulturnem domu. Nastopil bo pevski zbor »Joža Vlahovič« iz Zagreba. Rezervacije in prodaja vstopnic v pisarni GM, ul. R. Manna 29, tel. 418605.
Na večeru DSI v Trstu bosta v ponedeljek 24. aprila ob 20.15 gosta Miroslav Košuta, ki je za svojo pesniško zbirko »Selivci« prejel nagrado iz Prešernovega sklada in slikar Klavdij Palčič, ki je zbirko ilustriral.
★
Za lačne po svetu: Pavla Obersnel, Trst, 5.000 lir.
Za slovenske misijonarje: šolski otroci iz Sesljana, Mavhinj in Cerovega za misijonarje na Madagaskarju 80.000, šolski otroci III. razreda slov. osnovne šole v Sv. Križu pa za misijonarja Ivana Štanta 5.500 lir.
Jeziki Evrope
V Katoliški knjigarni v Gorici je na voljo izvod nemške knjige »Die Sprachen Europas«, ki jo je napisal prof. Harald Haarmann, eden najbolj vnetih raziskovalcev jezikovnih kultur na evropski ravni. Po obširnejših splošnih pregledih so razvrščeni opisi posameznih jezikov po številu ljudi, ki jih govorijo. Vseh evropskih jezikov je naštetih 67, med temi se slovenščina nahaja na 30. mestu. Je pa kljub temu pomembnejša kot mnogi jeziki pred njo. Pomembnejša je od okcitanščine (10 milijonov govorečih) v južni Franciji, ki se nahaja na 13. mestu, ali od tatarščine (na 25. mestu), moldavščine (27. mesto), galičanščine v Španiji (29. mesto).
Pomen in mesto slovenščine po položaju prekaša ukrajinščino (6. mesto) in belo-ruščino (19. mesto) in, za sedaj še, kata-lonščino (20. mesto). Kar zadeva prastare slovnične, besedne in jezikovne oblike, bi mogli slovenski jezik uvrstiti med prva mesta v Evropi z njeno živo dvojino.
Med dejansko nepoznanimi evropskimi jeziki so kašubski (na Poljskem), v Sovjetski zvezi pa vepski, ingrijski, livijski, votijski, jurakijski (ostanki ugrofinskih jezikov).
Knjiga o evropskih jezikih je zelo uporaben priročnik, posebno za tiste, ki se zanimajo za jezikovna vprašanja.
Izšla je nova knjiga tržaške pisateljice Marije Mislejeve »Blesk«. Globoke misli so podane v obliki poezije v prozi in govorijo o čustvenosti srca, ki ljubi in trpi.
★
Prodam sadna drevesa z bogato obroditvijo:	limono, oranžo in
oranžmandarino. Naslov na upravi lista.
IMii Trst A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 23. do 29. aprila 1978 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.15 Vedri zvoki. 10.30 Koga smo srečali v našem studiu. 11.05 Mladinski oder: »Črnuh«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 9.05 Pevci in ansambli. 9.30 S kuhinjo po svetu. 10.05 Koncert. 10.30 O ženski stvarnosti v literaturi. 12.00 Poslušali boste. 13.15 Slovenski zbori. 14.10 Mladina. 14.20 Kulturna beležnica. 15.00 Glasbeni ping pong. 16.30 Mladi izvajalci. 17.05 G. Puccini: »Dekle z zlatega zapada«, opera. 18.05 Trst in njegove prometne zveze.
Torek: 9.30 Naši nepoznani znanci. 9.45 Pesmi odporništva. 10.35 Pisma M. I. Ma-renzi. 11.05 Pričevanja o odporniškem gibanju v Benečiji. 13.00 Zborovska glasba.
14.10 Mladina. 14.20 Kulturna beležnica. 15.30 Top lestvica. 16.30 Čudoviti otroški svet. 17.00 G. Puccini: »Dekle z zlatega zapada«, opera. 18.00 Problemi slov. jezika.
Sreda: 9.05 Lahka glasba. 9.30 Antologija ljubezenske lirike. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.10 Pojmo po naše. 13.15 Naši zbori. 14.10 Mladina. 14.20 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 G. Puccini: »Dekle z zlatega zapada«, opera. 18.05 »Mesečnik«. Satirična oddaja za konec meseca.
Četrtek: 9.05 Jazz. 9.30 Mali oglasi. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 Družina v sodobni družbi. 13.15 Primorska poje.
14.10 Mladina. 14.20 Kulturna beležnica.
15.35 Kaj je novega v diskoteki. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Deželni koncerti. 18.05 Slovenska politična in socialna misel v 20. in 30. letih.
Petek: 9.05 Tuji pevci v Sanremu. 9.30 Iz beležnice Borisa Pahorja. 10.05 Koncert.
10.35 Rojstna hiša naših velmož. 11.00 Oddaja za šole. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Primorska poje. 14.10 XY odgovarja. 14.30 Kulturna beležnica. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v naši deželi.
Sobota: 9.30 Pregovori ledna. 10.05 Koncert. 10.30 Kulturno pismo. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 13.35 Izbor operet. 14.10 Mladina. 14.20 Gremo v kino. 15.00 Tekmujte s Petrom. 16.30 Svet okoli nas. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Agamemnon«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
SKPD »Mirko File j« v Gorici javlja
Nastop gojencev tečaja iz orgelske šole
ki bo v stolni cerkvi v Gorici v nedeljo 23. aprila ob 16.30.
LJUDSKI RADIO GORICA
Program od 24. do 29. aprila Ponedeljek: Mladinska oddaja. Torek: Mala Cecilijanka 1976, I. del. Sreda: Iz naših dvoran: Spevoigra »Vasovalci«. Četrtek: Mladi za mlade. Petek: Ansambel Lojzeta Hledeta, koncert, II. del. Sobota: Cerkvena glasba.
Oddaje so od 19.35 do 20. ure na valovih 98 megaherzov.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Dne 17. aprila nas je po dolgi bolezni zapustil naš dragi
ALBERT VREMEC
Žalostno vest sporočajo in se še posebej za ves trud zahvaljujejo dr. Vinku Miliču
žena Angela, hčere Olimpija, Adrijana, Berta, sin Rinaid, zeta, snaha, vnuki in ostalo sorodstvo
Opčine, 17. aprila 197S