HrSCaircfto - klerikanzem. Znan je Izrek poganskega modrijalia, da je človek radl tega iznašel in ustvaril besede, da drugega prevari. Je ta izrek črnogledno pretiran, jedro resnice pa je vendar v njem. So bese— de, kl so bile ustvarjene in se rabijo iza to, da se preslepijo tisti, ki niso vajeni in morda tudl ne sposobni, da bi eli besedam In njih pomenu do dna. Takšne besede so n. pr.: naprednjašt,vo, prosvetljenost, evoboda, svobodoumnost, klerikalizem. S poslednjim nazivom se hočemo podrobnejše peŁati. Razlog je v tem, ker se ta fraza porablja za pobijanje krščanstva. Rabijo pa to frazo ter jo v svoje namene izrabljajo tisti krogi, ki si pridevajo pridevek naprednjaštva in svobodomiselBtva ter nočejo, da bi krščanstvo vlaflalo v javnem življenju. Pravico krIščanstva do javnega življenja in uveljavljenje te pravice hočejo pri ljudeh Bpraviti na slab glas in zato ga zaznamljajo kot klerikalizem. Njihova špekulacija je ta: kristjan bi bil vsak, klerikalec pa mnogoteri noče biti. Zato ti ljudje na vsa usta zatrjujejo: mi smo kristjani, krščanstvo je nam svetinja, ki se je ne dotikamo, samo klerikalizem pobijamo. Tako je klerikalizem postal strašilo fca ljudi. Pa samo za nepoučene ljudi. Kdor ima odprte oči ter količkaj misli, ¦takoj spozna, za kaj gre in kakšne naimene imajo tisti, kl pobijajo klerikalaiega zmaja. Kaj pomeni klerus? To je grška beseda, ki pomenja duhovništyo. Katoliški klerus je torej katoliška duhovščina od kaplana do rimskega jpapeža, ki je vrhovni poglavar Kristusove Cerkve. Ta duhovščina tvori urejeno vrsto, ki se imenuje z grško beBedo bierarhija = duhovska vlada. V čem je ta duhovska vlada? Duhovniki s škofi in papežem na čelu so odposlanci In tolmači Boga. Njihova oblast in naloga je: oznanjati, tolnnaČiti in učiti krščanske resnice, objavIjati božjo postavo in nravne predpise ter s sredstvl božje milosti voditi 'judi k večnemu zveličanju. Duhovščina tvori učečo cerkev, brez učeče cerkve isploh ni Kristusove Cerkve. Kdor torej nasprotuje kleru = duhovščini prl izvrševanju njene oblasti in naloge, nasprotuje krščanstvu ter nl pravi kristjan, Ce tudi to na vsa usta zatr.uje. Kakšno bodi krščanstvo, da je pravo, to določiti nimajo pravico takozvani naprednjaki in svobodomiselci, marveč ta pravica in dolžnost pripada učeči cerkvi, predvsem rimskemu papežu. Sv. Oče zabičuje vernikom dolžnost potegovati se za katoliško šolo — naprednjakarji in svobodomiselci razkričujejo to potegovanje za klerikalizem = za nedovoljeno poseganje v svetne zadeve. V šoli vladaj liberalni učitelj: to potem ni več klerikalizem, marveč skladnost s krši.anskim načelom. Katoliška Cerkev zahteva, da mora biti vzgoja, ki se daje dorašč-ijoči mladini po društvih, odsekih in zvezah, prešinjena s krščanski *a dubom, ter da so za mladino dobre samo krŠ5anske organizacije. Naprednjakarji in svobodoumniki pa kričijo po svojib časnikih in trobijo po svojih društvih, da ta zahteva ne temelji v pravem kiščanstvu, marveč v klerikalizmu. Učeča Cerkev po škofib in duhovnikih razglaša ter poudarja, da morajo vladati krščanska načela v vsern javnem življenju, da morajo biti mcrodajna tudi za gospodarske razmere in socialne odnose med ljudmi in stanovi, zlasti da morajo vladati tudi v politiki. Zaprosvetnjakarje innaprednjakarje je to najhujša zloraba vcre v politifine svrhe z namen&rf*; da se zagotovi gospostvo mednarodne katoliške hierarhije (duhovščine) nad državo in nad duševnim življenjem državljanov. To je potem baje višek klerikalizma. V javnem življenju naj bi ne smelo vladati krščanstvo s svojimi načeli in zahtevami, marveJ. liberallzem (lažnjivo svobodomiselstvo in naprednjakarstvo), kl je kriva vera, ker krati pravice božje do sveta in človeka. Tako hočejo nekrščanski Casniki in nekrščanske organizacije s takozvaniml svobodomiselci na čelu pri ljudeb, zlasti med mladino zamesti pojme ter oslabiti mo6 krščanstva na svetu. Pri tem pa slovesno zatrjujejo, da vero spoštujejo ter da so celo doliri kristjani. Da, vero spoštujejol Pa samo tako dolgo, dokler je zaprta nekje v kotičku srca. Saj je tem ljudem vera samo neko notranje čustvo, ki ga proslavljajo kot sveto ln kot najnotranjejše. Ce vera prodre iz kotiCka (.loveškega srca.v javnost, da bl urejevala človeško življenje, da bl prošinjala vzgojo šolske dece in doraščajoCe mladine, da bl dobila odločilen vpliv v družab« nem ln javnem življenju ter našla i_> raz v glasilih javnosti, potem naenkrat ni več najsvetejše, ni več krščanstvo, marveč klerikalizem! Vera po krščanskih načelih ni čustvo, marveč je pritrditev razuma vsem od Boga razodetim resnicam, ki jih Cerkev zapoveduje verovati, in predvsem življenje po teh resnicah. Tako opredeljuje krščanstvo njegov božjl Ustanovitelj in od njega ustanovljena Cerkev. Kdor drugače uči, je v zmotl in druge zavaja v zmoto.