GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Uredništvo in uprava: Murska Sobota, Kolodvorska ul. — Čekovni račun: Narodna banka Murska Sobota 641-906-030 — Naročnina Celoletna din 100—. polletna din 50.— četrtletna din 25.—
Štev. 19 — Leto II.
Murska Sobota, 11. maja 1950
Cena 2 din
Praznično in lepo je bilo
l. maja
V svetlo jutro je grmela iz zvočnikov koračnica. Z vetričem se je prelivala preko streh. Udarni zvoki so lili še dalje; preko ozelenelih poli in logov Vsa ravnina je utripala, živela, kipela, kot je utripalo v ljudeh, prazničnost je žarela na obrazih; praznično so plapolale zastave, praznično je bilo okrašeno vsako okno, sleherna stavba v mestu Slike voditeljev delavskega razreda in partijskih funkcionarjev so bile v vseh oknih. Velika zvezda je krasila poslopje gozdnega gospodarstva, lep slavolok je stal pred vhodom v park. primemo okrašen je bil tudi pred Mlekoprometom. Povsod je bilo videti, da so delovni ljudje že nekaj dni skrbno krasili svoja podjetja, da bi dalj vsaj približno odraz svoje zavesti ob tem prazniku. Delovni ljudje Murske Sobote so tega prvega maja že s tem pokazali, da praznujejo bolj, kot kdaj prej, svoj praznik, praznik delovnih zmag.
Delavci, nameščenci udarniki, novatorji so se zbirali pred podjetji. Živo so se pogovarjali. Smeh se je razlegal. Pesem je odmevala. Oglašala se je harmonika. Razvijali so zastave za povorko. Hiteli so po ulicah — vsi praznični — in se zgrinjali pred podjetji. Čakali so v radostnem razpoloženju: kdaj bo zadonel vrisk sirene, da pohitijo v mestni park. Iz zvočnikov pa je odmevala udarna pesem. V presledkih se je zaslišalo: »Delovni ljudje! Praznujemo pomembne zmage, delovne zmage, ki so obenem
zmage vsega delavskega razreda sveta...« Zopet se je zaslišala pesem. Tokrat poskočna — ljudska. Nje odmev je bilo zaslediti v utripih neštetih src, v utripih src tisočev delovnih ljudi, ki so se zbirali ob trotoarjih pred podjetji, hiteli po ulicah, cestah.
Sirena se je oglasila. Dolge vrste so se zganile. Zastave so zavihrale nad množico. Dolge vrste so se stekale iz vseh smeri v mestnem parku, se zlivale v valujočo ponosno in pogumno množico borcev za petletko, zmagovalcev v graditvi socializma. Harmonike so vriskale, pesem je odmevala. Bilo je lepo in pestro kot le malokdaj. Le polagoma se je množica umirila, ko je stopil na oder tajnik OLO tov. Antalič in spregovoril prve besede ob pričetku slavnosti. Prisluhnili so besedi tov. Bergleza, sekretarja OK KP Slovenije, ki je spregovoril za njim, odobravali, ploskali, vzklikali Titu in Partiji... Tudi predstavnik JA je spregovoril ob tej priliki. Potem pa so zapeli še pevci pevskega zbora SKUD »Štefana Kovača«, a zatem se je ponovilo isto; razlila se je pesem, harmonikaši so zaigrali, da je bilo vse mesto v radostnem hrupu.
Veselje in prešerno razpoloženje se je stopnjevalo vedno bolj in ni ponehalo niti pozno v noči.
V podjetju Radenska Slatina
so proglasili 12 udarnikov
Kolektiv slatinskega podjetja Slatina Radenci se je obvezal, da bo do 1. maja poleg svojega rednega dela napravil še 1000 prostovoljnih ur. Opravili so pa 4816 prostovoljnih ur že do 25. aprila in s tem presegli obveznost za 381%. Dalje se, je kolektiv zavezal, da bo operativni plan dosegel že 25. aprila, razglasil udarno brigado in izvršil do 1. maja revizijo delovnih norm v vseh treh obratih: Radenci, Boračevo in Petanjci.
Prostovoljno so delali predvsem v proizvodnji. zato so dosegli operativni plan tudi predčasno, t. j. 21. aprila in ga 25. aprila presegli za 20%. Udarna brigada je postala sedma Drvaričeva brigada iz obrata Boračevo, katere člani brigadir Franc Drvarič, Viktor Behek, Franc Dlohi, Ludvik Kuzma, Karl Duh, Pavla Rojs, Ivana Klemenčič, Terezija Fekonja, Marija Pelci, Ozvald Miler in Terezija Kreft so bili na praznik 1. maja slovesno razglašeni za udarnike, brigada pa za udarno brigado. Skupno je opravila ta brigada 2288 prostovoljnih ur. Poprečno so presegali normo za 45%. Najboljša, je bila Ivana Klemenčič, ki je presegla normo Za 62%. Drvarič, Rojs, Pelci in Kreft so že dvakratni udarniki
Izven te brigade so razglasili za udarnika še (pakerja) zavijalca zabojev iz obrata Petanjci. 49-letnega Franca Štefanec, ki je zaposlen v podjetju že 31 let. Čeprav je bil tudi pod prejšnjimi gospodarji, ni nikdar prejel priznanja.
K doseženim uspehom je pripomoglo briga dno tekmovanje obratov. Tekmovanje je poživil v zadnjem časti predvsem štab delovnih brigad, ki ga sestavljajo najboljši delavci, udarniki, brigadirji ter vodstvo podjetja. Takih rezultatov doslej obrat posebno glede prostov. ur, še ni dosegel. Lani kolektiv vse leto ni napravil toliko prostov. ur, kakor letos do 1. maja. Delovni kolektiv je sodeloval tudi v »Tednu cest«. V treh dneh so naložili in razvozili 65 m3 gramoza.
Tekmovanje med brigadami se nadaljuje. Med najboljšimi sta za Drvaričevo brigado, brigada nalivalnice Radenci, ki je dosegla do 25. aprila 4206 točk, presegla normo za povprečno 24% in ima 515 prostovoljnih ur, ter brigada nalivalnice Radenci II. temena s 4173 točkami, ki je presegala normo za povprečno 25% ter ima 830 prostovoljnih ur.
Ivč.
Osem najboljših frontovcev soboškega
okraja je prejelo visoka priznanja
Ob deveti obletnici Osvobodilne fronte so številni zaslužni frontovci in frontne organizacije širom Slovenije prejele za svoje požrtvovalno delo odlikovanja — visoko priznanje, ki jim ga je podelil Glavni odbor Ljudske fronte Jugoslavije. V mursko-soboškem okraju je bilo odlikovanih osem frontovcev, in sicer Oskar Peče, Rudolf Zrinski, Štefka Bergles in Karel Jug iz Murske Sobote ter Koloman Koprič iz Čepincev, Koloman Vereš iz Prosenjakovcev, Mirko Špilak te Doliča in Jože Zagorc iz Kramarovec. Odlikovana je bila tudi frontna organizacija v Ženavljah. O delu te organizacije ta zakaj je bila odlikovana, smo v našem listu že pisali. Na kratko pa bomo danes poskušali prikazati še zasluge, za katere so bili odlikovani najboljši frontovci v soboškem okraju.
Tovariši Oskar Peče, Rudolf Zrinski in Karel Jug so prejeli ta priznanja za svoje uspešno delo v času lanskoletne gozdne. akcije. Ti tovariši imajo največ zaslug za to, da se je prostovoljnega dela v mesecu gozdarstva udeležilo tako lepo število frontovcev iz mursko-soboškega okraja in da so prekmurske frontne brigade dosegle pri svojem delu lepe uspehe. Tovariš Zrinski je kot predsednik Orajnega sindikalnega sveta odšel z gozdnimi brigadami v kočevske gozdove ter kot njihov vodja pomagal premagovati in odstranjevati vse začetne težave, ki so se lani še vsled premalo izkušenj kaj pogosto pojavljale. Tovariš Oskar Peče je skrbel za politično in
kultumo-prosvetno življenje med prekmurskimi brigadirji Karel Jug pa je kot predsednik obrtniške zadruge z ostalimi obrtniki zastopal prekmurske obrtnike v gozdni akciji in je svojo brigado vzgledno vodil.
Štefka Berglesova lahko s ponosom pogleda na uspehe svojega dela teh nekaj let kar živi v Prekmurju. Njenemu neumornemu delu je pripisati, da so se prekmurske žene že zbudile in se pričele udejstvovali v okviru organizacije Antifašistične fronte žena. Organizacija je pod Štefkinim vodstvom prav v poslednjem času dosegla zavidljive uspehe. Bilo je treba ogromno truda, da so se kmečke žene, katere se prej niso brigale za drugo kot za svoje gospodinjstvo, toliko razgibale, da so začele prirejati tečaje, ustanavljati aktive, se udeleževati kulturnoprosvetnega dela itd. Kljub težki bolezni, ki si jo je Štefka nakopala pri svojem delu, ni popustila in danes se po vseh vaseh že kažejo prvi uspehi njenega dela.
Tudi o Kolomana Korpiču, sekretarju frontne organizacije in članu krajevnega ljudskega odbora v Čepincih, smo že večkrat čitali. Njegovo delo in delo Kolomana Vereša, predsednika Fronte v Prosenjakovcih, je precej podobno. Oba sta mnogo pripomogla k temu, da so vsa dela in vsi plani v njunih vaseh pravočasno izpolnjeni, da ni nikoli težkoč pri odkupih in davkih itd. Ljudstvu sta znala pravilno prikazati potrebe mlade ljudske države, ki je v pretekli vojni toliko pretrpela.
Tudi Mirko Špilak iz Doliča je lani v gozdni akciji sodeloval in se izkazal kot eden najboljših frontnih aktivistov. Pa tudi v domači vasi ne drži križem rok. Pri gradnji zadružnega doma je bila njegova pomoč neprecenljiva.
Jožeta Zagorcu, brigadirju v kmečki delovni zadrugi v Kramarovcih, so že njegovi tovariši-zadružniki čestokrat izkazali priznanje za njegovo požrtvovalno delo v zadrugi. Že od njene ustanovitve je član upravnega odbora, letos pa so ga zadružniki izbrali tudi za svojega delegata, da jih je zastopal za zboru zadružnikov v Ljubljani.	-la.
Kolektiv ,,Nafteʻʻ v D. Lendavi je proslavil svoj praznik z novimi delovnimi zmagami
Kolektiv proizvodnje »Nafte« v Dolnji Lendavi se je pripravljal na proslavitev 1 maja s pojačanim tekmovanjem Tekmovanje so napovedali vrtalci na pogonu Petišovci Vrtalne brigade so medsebojno tekmovale. Kot krona vsega tekmovanja je bil udarni dan dne 18. aprila, ko so se vse brigade borile za dosego največjega dnevnega učinka. In res, ta dan je dal največji rezultat, rekli bi lahko rekord ker je bil dosežen dnevni učinek 225%. Tak učinek na vrtanju še ni bi dosežen  v Jugoslaviji, odkar obstoja industrija nafte
Za izredne uspehe v tem tekmovanju so bile pohvaljene vrtalne brigade to-
varišev: Adorjan Franca, Novak Josipa, Živko Toma in Bobneč Antona — Pri tem delu so se pokazali zelo požrtvovalni šefi vrtalnih stolpov Tovariš Adorjan je brez prestanka ostal pri krmilih za upravljanje celih 48 ur Tudi celotno tromesečno tekmovanje je prineslo lepe rezultate, saj je plan proizvodnje surove nafte izvršen s 109%. Tekmovanje se bo nadaljevalo do konca prvega polite j a Kolektiv nafte v Dolnji Lendavi je napovedal tekmovanje podjetjem za proizvodnjo v Hrvatski, Gojilo in Šumečanim. Vodi se ostra borba za prehodno zastavo Zvezne vlade, ki jo ima Nafta v Dolnji Lendavi Osvo-
jila si jo je v drugem polletju 1949. leta. Vrtalci tega kolektiva so trdno prepričani, da bo zastava ostala še nadalje v posesti kolektiva v Dolnji Lendavi.
Tekmovanje se pa ni samo sedaj razživelo pred dnevom največjega delavskega praznika, marveč je kipelo tudi pred volitvami v Zvezno skupščino. Vse osebne in kolektivne obveznosti, dane v tem tekmovanju, so bile izvršene 110%. Najzaslužnejša v tem tekmovanju sta bila dva tovariša: Tovariš Gliševič, ki vodi transportno brigado, je dal obveznost, da bo v mesecu marcu do dneva volitev s svojo brigado prepeljal na potrebna mesta 350 kubičnih metrov peska. Svojo obveznost pa je presegel, saj je prepeljal 980 kubičnih metrov peska. Kot obveznost za 1. maj si je zadal nalogo, da bo prepeljal 1500 kubikov peska. Obveznost je izvršil pod zelo težkimi pogoji s 106%. Njegova brigada se res bori kot eden. S pravilnim postopkom in razdelitvijo delovnih dolžnosti in postavljanja konkretnih dnevnih nalog, je bilo mogoče tovarišu Gliševiču doseči tako lep uspeh.
Tovariš Flisar, strojni ključavničar 
in železostrugar, je dal na letni skupščini sindikalne podružnice obveznost, da bo do dneva volitev s prostovoljnim delom izdelal in zgradil veliko pomično dvigalo za delavnico Tovariš Flisar je izdelal načrt ta vse delo za do dvigalo. Pri tem je uporabil 120 udarniških ur. Pomagal mu je pri tem tov Kneževič Slavko, ki je dal 40 udarniških ur. Dvigalo opravlja to delo 4 delavcev in seveda opravlja to delo mnogo hitreje. S tem je prištedeno letno okrog 150.000 dinarjev. Tov Flisar je dal novo obveznost, in sicer, da bo do 1. maja izdelal manjkajoče dele za veliko strugalnico, seveda potom prostovoljnega dela.
Kolektiv za proizvodnjo nafte se potom svojega tekmovanja utrjuje v delovni disciplini in izvršuje svojo obveznost — dat? čim več nafte naši industriji in Armadi. Napel je vse sile, da bo izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal Titu ta Partiji. V tem razdobju tekmovanja se bo povečalo letošnje število razglašenih udarnikov, ki jih je sedaj 123 ta povečalo se bo število odlikovancev, ki jih je sedaj 6.
Beli rudarji se trdo borijo to v tej borbi bodo uspeli. Zastava bo ostaja v njihovih rokah tudi nadalje. O tem so trdno prepričani. S tem pa so najboljše in z največjim zadovoljstvom praznovali največji praznik delavskega razreda — Prvi maj.	F. Z.
Na Kapeli so praznovali 1. maj
s proglasitvijo udarnikov in otvoritvijo dvorane v zadružnem domu
V	nedeljo in ponedeljek so se okrog zadružnega doma strnile množice ljudstva. V nedeljo bo odprli dvorano zadružnega doma z uprizoritvijo Flnžgarjevega »Divjega lovca«. Igro je uprizorila prav dobro lovska družina iz Jurija ob Ščavnici. Ljudstvo je dvorano do kraja napolnilo, množica pa jih je ostala še zunaj. Pri gradnji dvorane so prispevali prebivalci ta posamezne organizacije skupno 3070 prostovoljnih ur. Da je bala dvorana do 1. maja pripravljena za prireditve, so se najbolj zavzeli upravnik državnega posestva Babič Netko, predsednik OF Rantaša Ivan ter Nemec Alojz, Dunaj Franc in Rauter Franc.
V	ponedeljek 1. maja je imel v dvorani proslavo delovni kolektiv državnega posestva Kapela. Tovariši in tovarišice Knez Marija, Vrzel Ignac, Domanjko Frančiška, Kovačič Jože, Ivanič Julijana, Knez Elizabeta, Ivanič Ivan, Ivanič Štefanija, Strniša Jožefa, Šafarič Ivanka, Mir Anton, Bračko Terezija, Belak Andrej, Belak Roza, Knez Anton,
Štajner Vida, Orgolič Greta in Zadravec Jožefa so bili razglašeni za udarnike, med njimi je Zadravec Jožefa trikratna udarnica. Ti tovariši so pri sajenju novih vinogradov in vlaganju trsnic stalno presegali norme za povprečno 5 do 8 %. Posamezne desetine so presegale normo celo za 50%. Najboljša brigada Radenski vih je prejela radio aparat. Ker je bilo v aprilu slabo vreme, so, da dosežejo svoj četrtletni plan, delali tudi na državni praznik in v nedeljo, kar se delavci sami prostovoljno sklenili  na proslavi, na predvečer državnega praznika. Tako so 28.000 cepljenk vložili v trsnico zadnjo nedeljo. Najboljša je bila pri tem delu brigada Svobodni vrh, ki je v 7. urah dosegla normo, postavljeno na 10 ur. K uspehom so tudi mnogo pripomogli vozniki Muhič, Tatarčuk Polde ta Novak Franc. Pri zadružnem domu je opravil delovni kolektiv 830, v »Tednu cest« pa 260 ur prostovoljnega dela.	Iv.
V Beltincih so proslavili 1. maj
Na dan 1 maja so imeli v Beltincih pravi ljudski praznik. Pa niso bili v Beltincih samo Beltinčarji. Vse okoliške vasi so se udeležile povorke in govora predsednika OOOF tov Benka Po proslavi je bilo tekmovanje Tek čez zapreke je privabil veliko število mladine v tekmovanje, prav tako je bilo pri kolesarjih. Na 15 metrov visoki mlaj so mnogi plezali, ker so na vrhu mlaja bile razne dobre reči. Sedem najboljših plezalcev je nagrajenih. Saj je tako tudi prav, ker so veliki množici prirediti obalo smeha. Popoldne so se pomerili debeli in suhi na zelenem polju z žogo. Tokrat so zmagali debeli, ki so tekmo igrali z vso resnostjo. Da dvigne razpoloženje pri množicah, je sindikalna podružnica državnega posestva priredila Nušičevo enodejanko, a po vsem tem je sledila prosta zabava.
Po proslavi 1 maja so končno ugotovili v Beltincih, da se s složnim delom vseh organizacij veliko doseže Skleniti so, da bodo na svojem odru uprizorili dramatsko prireditev, s katero mislijo iznenadili sosednje vasi, pa tudi OO LP. ker bodo v  igro zajeli kar 40 igralcev Ta igra je priprava za festival, ki bo meseca septembra v Murski Soboti Tako bo beltinsko društvo na festivala nastopilo z vsemi sekcijami Njihova folklora se bo srečala v Soboti s folkloro iz Martjanec, Tešanovcev, Gornje Len-
dave in kakor izgleda tudi s folkloro madžarske manjšine, katero bo organiziralo društvo iz Domanjševcev in Hodoša Vsekakor naj bo delo društva v Beltincih vzgled ostalim društvom, ki se bodo vsa pripravila za festival Prepričani smo, da bodo ostala društva, zlasti društvo v Goni ji Lendavi. Puconcih. Bakovcih. Križevcih, na Tišini in na Melincih, v Prosenjakovec in Tešanovcih močno tekmovala z Beltinčarji
Novi uspehi delavskega razreda pred 1. majem
Letos bo maš delavski razred slavil velike delovne zmage Samo od lanskega 1 maja do danes je bilo v LRS razglašenih 30.500 udarnikov. Od teh je 7000 udarnic Petletni plan je izpolnilo 50 rudarjev Štirje med njimi so nosilci Reda dela I. stopnje, in sicer: Anton Zagorišek. Franc Drnovšek. Jože Urbančič in Perdo Burkeljc. Martin Kmet pa je bil že sedemnajstič razglašen za udarnika.
V LR Hrvatski so od 1. maja lanskega leta do konca marca letos razglasili 41.000 udarnikov Od tega je 11 tisoč žensk ta 1300 mladincev Največ udarnikov je bilo razglašenih v gradbenih podjetjih in v tekstilnih tovarnah. V zadnjih dneh pa je bilo razglašenih še 1300 udarnikov-rudarjev.
Častno bodo zastopali svoj okraj
200 frontovcev iz soboškega okraja je odšlo 3. maja na sečnjo
Pred okrajnim odborom Fronte v Murski Soboti je bilo v sredo predpoldne izredno živahno. Že dolgo se ni zbralo toliko frontovcev. Tokrat so se odpravljali v frontno brigado. Pogovor je veselo potekal o vsem, kar se je zadnje dni dogajalo, a skoraj vsak je končal s tem, kako bo sekal, rušil, zmagoval v gozdu. Iz vseh besed je bilo zaslediti eno samo obljubo:	delali bomo tako, da bomo
okraju v ponos in ne v sramoto.
ontovci so polegli v zeleno travo ob poslopju. Pričakovati so še vedno nove skupine. Še niti ena ni bila, ko so prišli že iz večine krajev. Med njimi je vsak lahko takoj opazil znane obraze in slišal še bolj znana imena. V eni izmed skupin se je zapletel v pogovor z okrajnim aktivistom tovariš Sambt. Kot predsednik kmetijske obdelovalne zadruge v Tešanovcih je z zadovoljstvom ugotavljal, da bo čez nekaj dni, največ en teden, setev v zadrugi končana. Z njim je bil tudi Fartelj — član upravnega odbora v tešanovski zadrugi Z njima pa je bilo še nekaj dobrih frontovcev iz Tešanovec. Vsi so se odločili, da bodo odšli za ves mesec v gozdove, da bodo častno zastopali svojo vas. kot so to storili tudi Križevčani. Prosenjakovčani. Šalovčani in še nekateri.
Prihrumel je kamion. Zastava nad kabino, v rokah frontovca, je vihrala. Pesem je odmevala. Trinajst frontovcev iz Gornje Lendave hoče častno zastopati svoj sektor. Med njimi je tudi tajnik krajevnega ljudskega odbora tov. Flegar Alojz. Tudi iz Prosenjakovec je prišel s skupino pripadnikov madžarske manjšine predsednik krajevnega ljudskega odbora tov. Kološa Aleksander. Še več članov krajevnih ljudskih odbo-
rov je med frontovci, ki so se namenili v gozdove — v frontno brigado.  Slišati je bilo:
»Pojdemo med prvimi, da nihče ne bo mogel najti izgovora v tem, da člani KLO niso bili nikjer, pa agitirajo za brigado. Pojdemo in pokažemo, kako se dela!«
Frontovci iz prosenjakovske skupine Pa so zatrjevali:
»Naš sektor je bil vedno med najboljšimi! Tudi zdaj se ne damo odriniti. Družno bomo zagrabili za delo vsi kot eden in presegati norme, a plan predčasno izpolnili.«
Vedno več je bilo frontovcev. Tudi dekleta in žene so se vključile v brigado. Med vsemi je bilo tudi dokaj starih brigadirjevi brigadirjev, ki so biti že v treh frontnih brigadah in so že strokovnjaki v sečnji. Ti bodo dajali nasvete novincem. Pomagali bodo in z izkušnjami omogočali hitrejše delo. Na kolodvora se jih je zbralo nekaj nad dvesto. Porazdelili so se po lepo okrašenih vagonih. Harmonikar iz Gančan je zaigral. Brigadirji so se šalili, obljubljali ta peli.
Bližala se je ura odhoda. K vlaku so prišli tudi funkcionarji gasilske zveze. Ponosno so se ozirali po vagonih. V vsakem je bilo tudi nekaj gasilcev Celo blizu 70 % vseh je iz vrst gasilcev
Lokomotiva je zasopihala. Vlak se je zganil. Harmonika je krepko zavriskala. Med brigadirje je skočil tudi sekretar okrajnega odbora Fronte. Nekdo je zavriskal V enem izmed vagonov so zapeti. Vlak pa se je pomikal vedno hitreje in hitreje...	L. K.
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 11. maja 1950
Pred ,,Tednom matere in otroka"
Skrb za mater in otroka je dolžnost slehernega državljana!
S prvim majem se je po vsej državi pričelo tekmovanje za Teden matere in otroka, ki bo letos v časa od 4. do 11. junija. Teden matere in otroka, kakor tudi tekmovanje za ta Teden, ima namen odkriti v vsakem kraju najbolj pereča vprašanja, ki zadevajo mater in otroka ter ta vprašanja rešiti, če je mogoče, še v času tekmovanja in Tedna, sicer pa pozneje. Tekmovanje se vrši predvsem preko množičnih organizacij, največ preko Antifašistične fronte žena, sindikatov ter prosvetnih in zdravstvenih delavcev. 
V Prekmurju še daleč ni dovolj poskrbljeno za otroke zaposlenih mater. V Murski Soboti še vedno nimajo jasli, čeprav mnogo zaposlenih mladih mater nima kam dati v času službe svojih otrok. Tudi Dom igre in dela v Murski Soboti je za veliko število otrok, ki bi hoteli biti sprejeti, mnogo premajhen.
Antifašistična fronta žena je že lani hotela delno rešiti to vprašanje z ustanovitvijo pionirskega igrišča v Mestnem parku. Igrišče pa lani ni bilo pravočasno urejeno in bo tako komaj letos služilo svojemu namenu. Na pionirskem igrišču bodo lahko matere puščale svoje otroke pod stalnim nadzorstvom žene-vzgojiteIjice. Antifašistična fronta žena ima v načrtu tudi otvoritev cicibančkove sobe, kjer se bodo lahko otroci pod nadzorstvom igrali tuni ob slabem vremena. Tudi po vaseh mursko-soboškega okraja je za varstvo in vzgojo otrok še vse premalo storjenega. Razen v nekaj kmečkih delovnih zadrugah, kjer je AFŽ odprla Domove igre in dela, so povsod otroci v časa poljskih del prepuščeni brez nadzorstva samemu sebi. Teden matere in otroka postavlja zlasti pred žene, pa tudi pred množične organizacije in ljudsko oblast velike nalo-
ge, h katerim je treba nemudoma pristopiti in jih potem neprestano reševati. Antifašistična fronta žena mora pri tem vsekakor odigrati odločilno vlogo. Žene morajo biti tiste, ki bodo odkrivale in pokazale na vsa pereča vprašanja iz življenja mater in otrok v svojem kraja in one morajo biti pobudnice, da se resno pristopi k odpravljanju teh pomanjkljivosti.
Na pobudo okrajnega odbora AFŽ v Murski Soboti so nekatere vaške organizacije že pristopile k delu. Žene v Križevcih so že pričele s tekmovanjem. Ustanovile so aktiv za pomoč nosečim ženam in aktiv za pomoč šolski mlečni kuhinji. Do Tedna matere in otroka bodo žene v Križevcih odprle cicibančkovo sobo, priredile izlet s pionirji ter poskrbele za vzgojna in zdravstvena predavanja. Cicibančkovo sobo pripravljajo tudi žene v Rogaševcih in Dokležovju. V Rogaševcih bodo žene opremo za sobo pripravile same iz lokalnih vtrov.
Po vzgledu teh prvih organizacij, ki so že pristopile k delu, da bi rešile delovno ženo skrbi za otroke, naj se ravnajo tudi žene po ostalih vaseh. Letošnji Teden matere in otroka bodi vsem organizacijam pobuda, da resno pristopimo k reševanja tega bolečega vprašanja.
-la
V otroških domovih se vzgaja naš mladi rod
Še nekaj dni nas loči od tedna matere in otroka, ki je za nas tako pomemben praznik, saj so naši otroci naša bodočnost, zato ni vseeno kako bo potekel teden. V tem času se bo spomnilo tisoče mater na svoje otroke, ki žive danes svobodno lepo življenje v otroških domovih, DID-ih, igriščih in drugih ustanovah. Radost in veselje kipi iz teh otroških ustanov, ki so velika pridobitev narodne revolucije. Smejoči, zdravi obrazi naših otrok so nam porok, da bo mladi rod stopil v bodoče življenje močan po duhu in telesu. Ob tednu Matere in otroka pa se bodo mnoge, mnoge matere z žalostjo spomnile bednega življenja svojih otrok nekdaj. Matere haloških, ljutomerskih, radgonskih viničarjev in dninarjev bodo pomislile na težke čase, ko so njih otroci hirali jetični in lačni v zaprtih bajtah kljub sončnemu dnevu zunaj, ki so ga otroci lahko gledali le skozi zamrežena okna. Toda to je bilo nekoč, to so le spomini, ki jih je že delno zacelil čas in nova država, vendar od časa do časa zaskele iznova.
Lepo sončno jutro se je z lahnim vetrom prismejalo nekje od Ledave. V otroškem igrišču v Murski Soboti se prebuja dan. Kuharice pripravljajo v lepi svetli, kuhinji malico, vzgojiteljice čakajo, da sprejmejo svoje, malčke.
Že se odpirajo duri, prve mamice so pripeljale svoje otroke. Oni, ki so večji in ki so že navajeni pestrega življenja v novem domu, zapuščajo stariše ki odhajajo v službo smejočih lic. Vse drugače pa je z manjšimi, ki so še začetniki ter so šele nekaj dni novi gosti v DID-u. Ti otroci se še plaho stiskajo ovojnih mamic ter z negotovostjo zapuščajo stariše. Toda že je tu prijazna vzgojiteljica Irena ali Jožefa s svojim smejočim obrazom. S prijazno besedo jo povabi. »Nada, pridi. Pri nas bo tako lepo.« Takšen otrok še nekaj časa nezaupljivo opazuje okolico, potem pa ga pritegne sto zanimivosti otroškega igrišča. V lepem čistem hodniku se mu s sten
hudomušno nasmihajo lepo slikani prašički, žabe, psički in vse mogoče živali. Kopica veselih otroških obrazov se dobrika malčku. Nekdo mu ponuja bonbonček, ki ga je sprejel od mame ob slovesu, drugi mu daje jabolko. Na otrokovem obrazu polagoma izginja, prvotna negotovost in strah. Pestro življenje otrok ga je pritegnilo nase. Tako teče življenje v otroškem igrišču v Murski Soboti, ki redno sprejema 48 otrok prvega in drugega razreda osnovne šole.
Ura je devet zjutraj. Sončece se tako prijazno smehlja, cvetoče jablane, po katerih brenče čebele, poredno kukajo skozi okno. Zeleno dvorišče vabi otroke v svj objem. »Otroci, po dva in dva, gremo se igrat« — naznani vzgojiteljica. »Da, igrat«, ponove veselo otroci. Po dva in dva odhajajo v sončno jutro. »Glemo iglat«, ponavlja mala Milenkica ki jo nese v naročju vzgojiteljica Irena. Tako se začenja v naravi otroško veselje v igranju, petju in tekanju. Otrokom se smejo obrazi. Igra jih vedno bolj razvnema. »Ringa, ringa, raja« pojo otroci, bi se drže za roke. Tudi vzgojiteljica mora z njimi. »Linga, linga, laja« posnemajo najmanjši otroci, ki še ne morejo izgovarjati čistih besed.
Ura je deset. Otroci gredo v lepo svetlo spalnico. Tukaj se vrši vsak dan ob istem času higienski pregled. Vsak otrok mora biti čist in zdrav. Tega se vzgojiteljice še posebno zavedajo. Vedo, da je snaga pol Zasavja. Po higienskem pregledu sledi izdatna malica. Otroci sede na majhnih stolčkih. V prostorni obednici se v ospredju sredi pisanih slik blesti napis: »Največ sveta otrokom sliši Slave«. Otroci sede ob dolgi mizi. Vzgojiteljica je med njimi pravi velikan. Na mizi je bela kava, kruh in maslo. Včasih pa tudi sadje. Skrbno oko otroške vzgojiteljice budno pazi na vsakega otroka. Lačen ne sme nihče od mize. Večji otroci že jedo lepo kot odrasli ljudje, manjši, hlačarji, pa še bolj nerodno zajemajo. Mala Milenkica drži žličko v levi roki Zraven nje sedeča Nada, ki
je že večja, jo uči. »Milena, v desno rokoo žličko.« Tako ob igri, malici in učenju otrokom prijetno mine dopoldan.
Kosilo je izdatno, zelenjava, meso, slaščice. Po kosilu so trebuščki polni Otroci mimo sede za mizo in dremuckajo. »Otroci, sedaj pa gremo spat,« naznani vzgojiteljica. V prostornem hodniku slačijo plaščke, oblekce, čevlje in hlačke ter jih razvrščajo po polici. Spalnica je velika in svetla. Vsak ima svojo posteljo z vzglavjem in odejico; še nekaj časa se slišni živžav, potem pa se od igre in kosila utrujeni otroci umirijo. Otroške glavice spe mirno in pokojno. Ko je vse tiho, se zdi spalnica kot ena sama velika livada cvetja. Tako spe otroci do tretje ure popoldne.
Sledi zopet oblačenje, igra, malica. Čisti in široki prostori DID-a so polni življenja. Tako malčkom prijetno mineva dan. Ura je štiri! Stariši otrok prihajajo iz službe po svoje otroke. Otroci odhajajo nasmejani na svoje domove. Še malo in v otroškem domu se je umirilo življenje. Ostale so le vzgojiteljice, ki z radostjo gledajo za svojimi malčki. Toda treba je na delo. Igralnica, spalnica in hodniki so razmetani. Treba je vse počistiti  in pospraviti. Nič ne sme ostati od današnjega dne. Jutri bo nov dan in življenje v otroškem igrišču v Murski Soboti se bo začelo iznova. Š. A.
27. april v Gornji Lendavi
Odkar stoji zadružni dom v Gornji Lendavi, ni bilo v njem proslave, ki bi bila na taki višini in ki bi privabila toliko ljudi.
Nabito polno dvorano Je presenetila že dekoracija, ki je bila sama zase umetnina — delo pionirja Jožeta Ropoša.
Izbira deklamacij in pevskih točk je zahtevala od učiteljstva mnogo razumevanja za današnje čase in to nalogo je učiteljstvo zelo dobro rešilo v sodelovanje množičnih organizacij. Proslava je potekla v istem duhu kot sta obe Borovi pesmi, ki sta bili na sporedu, in sicer: »Žrtve« in »Našim sodnikom«. Prva je živ spomenik vsem tistim, ki so padli za svobodo vseh nas, a druga odgovor klevetnikom. Pevske točke in govori zastopnikov množičnih organizacij so pri-
pomogli k temu, da je veličastna proslava obletnice enega največjih dni v zgodovini — ustanovitev OF — prešla v oster proces zoper laži Informbiroja ob analizi uspehov, ki jih dosega naša ljudstvo pod vodstvom Partije in tov. Tito. Vsa proslava je izzvenela v trdno vero, da bo delovno ljudstvo sveta kmalu spoznalo resnico o nas in se bo skupno z nami borilo za trajen in pravičen mir v svetu.
Ne samo skrbno izbrane točke, tudi izvedba posameznih točk je bila na lepi višini. To je najboljši dokaz, da se tudi naš kmečki človek vživlja v nove čase, dela s podvojeno silo nele na njivi, temveč sodeluje pravtako živahno pri raznih proslavah, prireditvah in sploh v kulturnoprosvetnem življenju. M. A.
V Gornjih Slavečih so proslavili 27. april in 1. maj
Pretekli teden je bilo po vseh naših vaseh kaj živahno življenje. Povsod se se pripravljali na proslave. Tudi v Gor. Slavečih so hoteli 27. april, kakor tudi 1. maj dostojno praznovati.
Dne 27. aprila je bila proslava v osnovni šoli. Spored je bil pester, učenci pridni in učiteljica je polagala mnogo truda v priprave. Pionirčki so peli, plesali, deklamirali, obljubljali, da bodo v naprej bolj pridni, da se bodo boljše učili, da se jih domovina ne bo sramovala. Učiteljica je v svojem govoru razložila namen praznika 27. aprila in z veselim petjem so šli pionirčki domov.
Dne 30. aprila je imel delovni kolektiv Pletilnice Gor. Slaveče kot praznovanje 1. maja plesno veselico, na kateri je bilo prav živahno in prijetno, tovariško razpoloženje. Delavke so poskrbele za
dobro pecivo, za prijetno zabavo in so sklenile, da bodo čisti dobiček porabile za izlet v Ljubljano, ob priliki razstave lokalne obrti, na kateri bo razstavilo tud: podjetje »Dom«, za katero delajo dekleta. Razstava bo v začetku avgusta.
30. aprila zvečer je tudi na našem griču vzplamtel kres ob veseli pesmi pionirčkov in mladine.
1. maja pa je bila v šoli proslava našega največjega praznika. Dvorana je bila vsa v cvetju in prisotni v  prazničnem razpoloženju. Pionirčki so se trudili, da bi poslušalce zabavali s svojim znanjem. Graje vredno pa je, da se gornjeslavečko prebivalstvo premalo zanima za prireditve. Zaman je trud učiteljev, zaman tudi učenje pionirčkov, če nimajo hvaležne publike.	-v-
Okrajna skupščina Zveze kmetijskih zadrug v Ljutomeru
Zadnje nedelje se je vršila pred zbranimi delegati, zastopniki splošnih kmetijskih in kmetijsko delovnih zadrug v Ljutomeru okrajna skupščina, zveze. Po izčrpnih poročilih predsednika in ostalih funkcionarjev se je razvila zelo živahna diskusija o vprašanju zadružništva v okraju. Na splošno je okrajna zveza kmetijskih zadrug v Ljutomeru kljub nekaterim pomanjkljivostim bila skozi vse leto zelo agilna, saj je s svojo široko mrežo inštruktorjev in aktivistov vršila zelo važno vlogo pri ustanavljanju kmetijskih delovnih zadrug, kakor pri samem delu. Pri vsem tem velikem delu pa so bile storjene napake v tem, ker se je okrajna zveza premalo poglabljala v problematiko splošnih kmetijskih zadrug, ki so z razvojem višjih zadružnih oblik v ljutomerskem okraju postale neživljenjske in samo na papirju. Tako so referati okrajnih in oblastvenih funkcionarjev v nakazanih smernicah poudaril, da bo treba v okraju zopet poživeti splošne kmetijske zadruge. Pri diskusiji so se oglasili predvsem zadružniki kmetijsko delovnih zadrug, ki so nakazali nekatere uspehe, kakor pomanjkljivosti dela v poedinih zadrugah. Tako je tov. Stanjko v svojem referatu med diskusijo prikazal zaostalost vinogradništva ter nakazal nekaj smernic za nadalnje delo, kj bo z intenzivno obdelavo v vinogradov omogočilo mnogo višje hektarske donose v vino-
gradih. Okrajna skupščina je med drugim sprejela sklep, da bo vložila vse sile v gospodarsko in politično okrepitev že obstoječega zadružnega sektorja.		ti
Mednarodni velesejem v Milanu v Italiji je bil odprt od 12. do 30. aprila. Po številu razstavljalcev in po velikosti razstavnih prostorov je bil med največjimi v Evropi. Razstavilo je 34 držav, med njimi tudi Jugoslavija. Naša industrija se je na velesejmu odlično izkazala. Inozemci kar niso mogli verjeti, da znamo izdelovati take proizvode kot so traktorji, rotacijski kopači, kinoprojektorji, izvrstno medicinsko orodje in še marsikaj drugega. Veliko zanimanje je vladalo tudi za izdelke iz svinjskega usnja.
Razstava lokalne industrije in obrti bo od 22. junija do 6. avgusta 1950 v Ljubljani. Glavni namen razstave bo ta, da prikaže doprinos lokalnega gospodarstva za izboljšanje življenjskih prilik delovnega človeka.
Za zadružne gradnje v Vojvodini je bilo letos nakazanih 2 milijardi dinarjev kredita. Za zgraditev zadružnih domov bodo porabili 150,000.000. Poleg tega bodo zadruge zgradile 350 staj za konje, 359 staj za govedo, 494 svinjakov, 477 pitališč, 261 ovčarnikov, 334 shramb za stroje in 161 silosov V skoro vseh okrajih so osnovali posebne gradbene brigade, ki bodo gradile gospodarske stavbe.
Steklo za očala, ki ga zelo primanjkuje in smo ga morali za dragocene devize uvažati iz inozemstva, smo začeli izdelovati doma. To je uspelo tovarni »Optika« v Zagrebu. Stroje za precizno brušenje so izdelale domače tovarne.
Brušeno steklo, ki ga izdeluje steklarna v Rogaški Slatini, že izvažamo. Naš kristal se je močno uveljavil na Holandskem. in Danskem, zelo veliko naročil pa je tudi iz Anglije in celo Amerike.
Jože Jasminko:
Ob potoku, ki je poleti navadno suh, stoji Ošlajeva hiša. Na drugi strani potoka je močvirnat svet, kjer rastejo vrbe in jelše. Ob robu rastejo trije mogočni topoli, za katere so se že zanimali cigani, da bodo iz njih tesali korita. Topoli rastejo na Ošlajevem svetu tik ob meji, močvirje pa je »občinska« last Pokojni Ošlajev oče ni dovolil topolov posekati, češ, naj rastejo tako dolgo, da se bodo otroci poročili in bodo rabili korita. To je bi jo še za časa stare Jugoslavije, zdaj, ko so se otroci poročili, pa ni ciganov, da bi tesali korita, zato topoli rastejo mirno naprej. 
V močvirju se, redijo žabe, ki ob pomladnih večerih prirejajo koncerte. Ošlajev najstarejši sinček, Jožkec, in žabe se nikakor ne morejo trpeti. Sicer se jih petletni Jožkec boji zato jih plaši le s kamenjem; žabe pa nagajajo njemu z regljanjem. Ošlajev Jožko, Jožkecov oče, pa je zadovoljen z žabami. »Prijetno jih je poslušati,« pravi, če se kdo jezi nad njimi, »kot bi poslušal godbo.« Njegova žena Ana je drugačnega mnenja, njej ta žabja godba ne ugaja. Najbolj pa jo jeze takrat, če stojita s sosedo ob ograji vsaka na svoji strani in se menita važne stvari. Sreča za njo, da je močvirje skoraj polovico leta suho. Takrat pa se le kak poedini žabec oglaša kje iz blata, dokler se tudi ta ne skrije ali umakne.
Ošlajevo gospodarstvo ni veliko, je pa dober gospodar. Po očetovi smrti, ko je moral zemljo deliti z bratom in sestro, mu je ostalo vsega le nekaj nad 4 hektarje. Toda on ve iz majhnega posestva mnogo iztisniti, ker zemljo dobro in pravilno obdeluje. Zato je svoje obveznosti izpolnjeval vedno pravočasno. In kljub temu mu ni nikoli primanjkovalo kruha.
Nekateri vaščani so namreč radi kritizirali: »Če bomo oddali vse, kar zahtevajo od nas, saj potem mi ne bomo imeli kruha.« Toda tako so govorili le na sestankih; Ošlajeva soseda, Berdenova Julka, pa je rekla Ani čez ograjo takole: »Kaj bi bili tako neumni, da bi vse oddali... Čim več boste oddali, tem več
bodo zahtevali od vas. Saj tudi mi imamo, toda naš (mislila je moža, gospodarja) noče oddajati in se izgovarja, da nimamo.«
Ošlaj je vedel, da se Berdenova Julka bolj hvali kot je resnica, in tako je odgovoril tudi ženi, ko mu je to povedala: »To se vidi na polju, koliko pridela. Če zemljo ne obdeluje, kot bi moral, tudi pridelek ne more biti dober.«
Pa kljub temu ima več prodajati in zamenjati za blago kot mi.«
»Pusti to!« jo je tolažil Jožko. »Jaz ne bi želel, da bi kdo po moji hiši stikal in iskal. Zato je bolje, da svoje obveznosti izpolnjujemo v redu. Kaj nam je treba špekuliranja, brez tega bomo tudi živeli.<
Da, Ošlaj je bil dober gospodar in tudi dober državljan.
S prepričevanjem je uspelo Jožku ženo pomiriti, ker tudi ona ni marala imeti kakih sitnostih. Ob neki priliki pa sta se kljub temu resno sprla. Bilo je jeseni. Že par dni je pršilo iz oblakov. Pusto jesensko vreme je vplivalo tudi na ljudi, zlasti ha one s slabimi živci, da so bili bolj sitni kot navadno.
Ošlajev Jožko je bil trdnih Živcev, zato se je redkokdaj razburil. Deževno jesensko vreme ga ni jezilo, Čeprav mu ni bilo prijetno. Pa ne da bi bil ravnodušen ali celo lahkomiseln, ne, prej je bil pameten in se je vedel premagati po nasvetu: Ne jezi se, če z jezo ne moreš nič spremeniti!
Ana je bila slabših živcev, kot so ženske v veliki večini primerov. Nekega dne se je vrnila zelo razburjena. Bila je pri sosedovih, ker zaradi dežja nista mogli govoriti čez ograjo. Ko se je vrnila, se je lotila moža, ki je pripravljal voz za drugo jutro, ko bo peljal prašiča v odkupovalnico za obvezno oddajo.
»Kar pusti voz in prašiča! Nismo tako neumni, da bi ga dali.«
»Kaj pa misliš? Kar smo dolžni, to bomo dali, da bo mir,« je odgovoril mirno in delal naprej.
»Kar daj ga, pelji ga, če si tak norec, da se ti cela vas smeji!« se je jezila Ana. »Pri vsaki oddaji si prvi —.«
»Kdor prostovoljno da, najlaže da,« jo je prekinil.
»Saj rečem, vse jim boš zvozil... Zakaj pa Berden ne da in mu nič ne morejo?« je jadikovala. »Tudi oni bi morali oddati prašiča, pa so ga prodali na prosto. Petnajst tisoč dinarjev so dobili, ti pa dobiš dva. Ali mi ne bi znali porabiti denarja, če bi ga prodali na prosto?«
»Kaj misliš, da bodo pozabili na njegovega prašiča?«  je vprašal Jožko še vedno mirno.
»Seveda bodo, kakor so že na marsikaj.«
»Ne, ne bodo,« jo je zavrnil Jožko odločno. Govoril je Samozavestno, prepričljivo, ker je bil sam prepričan v svoje besede. Saj je tako bral v časopisu. »Enkrat bodo prišli in mu vzeli onega, ki ga redi za družino, če bo špekuliral. In prav bodo storili! Mi pa tega oddamo, kakor smo dolžni. Potem pa imamo še dva; če nam bo eden dovolj, lahko drugega mirno prodamo na prosto, ker smo obveznost izpolnili.«
Ana s tem ni bila zadovoljna, zato se je jezno zasuknila in odšla v kuhinjo. Možu ni upala še naprej ugovarjati iz dveh razlogov: ni bila prepričana, da na koncu koncev nima on prav, a bila je prepričana, da se mož za njene besede ne zmeni mnogo. Če se je kdaj hotela postaviti z Žensko enakopravnostjo, jo je navadno zavrnil: »Najprej se moraš naučiti razumeti življenje, potem bova govorila o enakopravnosti« Tako je rekel le takrat, kadar ga je razjezila in potem je vedno  naredil po svoji volji. Tudi sedaj se ne bi končalo nič bolje, če bi ona hotela vztrajati pri svojem. To spoznanje pa  je bilo tako hudo, da se je v kuhinji razjokala, čeprav sama ni vedela ali od žalosti ali jeze.
Drugo jutro je bilo megleno; ni deževalo, a niti sonce se ni hotelo prikazati. Ošlaj je zgodaj v jutro naložil prašiča na voz in Zapregel krave, dokler ni deževalo. Ana ni hotela priti iz hiše, ker se Še ni pomirila z moževo odločitvijo. Toda on se ni mnogo zmenil za to.
Tekli so dnevi, tedni in meseci. Postajalo je vedno bolj hladno in ponoči
se je pojavljala slana. Enkrat se je ponujal celo sneg. Ker pa je kmalu posijalo sonce, se je moral brez sledu umakniti.
Pri Ošlajevih so na prašiča že skoraj pozabili. Ana se ga je še sicer spominja, la, toda ni upala govoriti o njem. Ko pa ga je ob neki priliki omenila, jo je Jožko jezno zavrnil. Bil je jezen, pa ne na ženo, ampak sam ni vedel na koga. Morda na sebe, ker je tako hitro oddal prašiča, drugi pa ne oddajajo in jih nihče ne vpraša, zakaj. Leto se bliža h koncu, zato se lahko zgodi, da bodo res pozabili na tiste, ki še nišo oddali. Tako je razmišljal Jožko in to ga je jezilo. Ana pa je bila možu poslušna žena, ker se ga je bala, in zato je molčala.
Nekega hladnega in meglenega dne je Ošlaj cepil drva in jih nosil pod streho, da jih ne bo sneg zapadel. Za hišami čez sadovnjake je pritekla Berdenova Julka in vsa zbegana zajecljala:
»Sveti križ, prašiče pobirajo in jih kar peljejo! Vse vzamejo, kar najdejo.« Le toliko je utegnila povedati in je stekla domov.
Jožko se je prvi trenutek prestrašil, potem pa se je zasmejal:
»Prav imajo, naj vzamejo, če kdo noče izpolniti svoje dolžnosti, da se ne bodo smejali nam, ki pošteno izpolnjujemo obveznosti!« in je delal naprej kot človek, ki ima mirno vest
Čez dobro uro sta ga zmotila dva moža: eden je bil odbornik krajevnega ljudskega odbora, Vižmar, drugega pa ni poznal.
»Pokažite prašiče!« je zahteval neznanec  z ostrim, osornim glasom brez uvoda.
»Zakaj pa? Jaz sem svojo obveznost izpolnil,« je hotel pojasniti Ošlaj.
»Pokažite! Če ne, bomo sami pogledali,« je rekel neznanec in se nameril proti svinjakom.
Ošlaj je pustil sekiro in stopil za onim, da mu pojasni.
»Kaj vendar hočete? Zakaj gledate prašiče?« je vprašal še precej mirno. Bil je prepričan, da neznanec — ki je verjetno iz mesta, iz okrajnega ljudskega odbora — ni prav poučen, da je on iz polnil obveznost, zato je tako osoren.
»Prašiče iščemo; če jih nočete odda jati, jih bomo sami vzeli. Odprite!«
»Saj sem jaz izpolnil obveznost; Vižmar vam lahko potrdi, da je res.«
Vižmar in neznanec sta se spogledala, a nobeden ni rekel nič.
»Vseeno; odprite, da vidimo vaše prašiče!« je vztrajal neznanec. »Pa hitro, ker nimamo časa.«
Ko so pogledali vse po vrsti, je neznanec rekel: »Tega boste jutri peljali v odkupovalnico,« in je pokazal na najlepšega, ki je tehtal okrog 130 kg.
»Razumite me vendar, jaz sem izpolnil obveznost!« ga je prosil Ošlaj.
Neznanec ni odgovoril, le nekaj je pisal, potem pa dal Ošlaju pisan list.
»Tu imate odločbo; jutri ga morate peljati. Ker pa ste izpolnili obveznost, ga boste dobili plačanega po prosti ceni.«
»Oprostite, oprostite!« je jecljal, ker ni vedel, kaj naj  reče v zagovor, »tega redimo za družino —.«
»Saj imate še enega, ki ni mnogo manjši.«
»Nas je šest pri hiši —.«
»Nič se ne bomo pogajali, če ga ne boste jutri pripeljali, bo pa uredila milica,« je rekel neznanec strogo in se zasuknil ter šel.
»Saj ga rad dam, če vidim, da je potreba... Toda najprej poberite pri tistih, ki še obveznosti niso izpolnili!« je zavpil za neznancem.
»Molči, saj vidiš, da nič ne pomagal« mu je rekel tedaj polglasno Vižmar, ki je malo zaostal. »Tovariš je slabe volje.«
Ošlaj je ostal sam na dvorišču. Bil je poparjen, da ni vedel, kaj mu je storiti. Skozi vežna vrata je pokukala Ana in jezno siknila:
»To imaš zdaj, ko me nisi hotel poslušati. Ker rad oddajaš, ti bodo vzeli dva.« Nato je hitro priprla vrata, ker je vedela, da se z njim ni dobro prepirati, kadar je tako slabe volje.
Tisti dan je bil Ošlaj jezen in ni hotel z nikomur govoriti. Ani pa je sosedova Julka zvečer zaupno povedala, da so enega prašiča skrili v slamo, zato jim ne bo treba oddati nič. Jezno se je spraševal, ali je še on, Ošlaj, gospodar na svojem posestvu ali ni in čigavi so prašiči, ki jih on redi Ker pa ni hotel imeti opravka z milico, je drugo jutro naložil prašiča in ga odpeljal, čeprav sta se prej z ženo pošteno skregala. Obenem pa je
sklenil, če Berden res ne bo peljal prašiča, da ga bo prijavil.
Toda, ko je ugotavljal, da razen Berdena tudi nekateri drugi gospodarji iz vasi, ki še niso izpolnili obvezne oddaje, niso niti zdaj oddali, se je jezil na samega 
sebe in mu je bilo žal, da je on tako pošten in tak strahopetec, da vse izpolni. Zato je sklenil, da ne bo nikogar prijavil, temveč bo drugič še sam tako naredil. Zdaj pa bo Šel na Okrajni ljudski odbor in se pošteno skregal, da bodo videli, da tudi on ni bedak.
Na okrajnem ljudskem odboru je našel poverjenika za državne nabave, kateremu je precej ostro povedal, da so mu nepošteno in nepravično vzeli prašiča. Ta ga je nekaj časa poslušal, potem pa ga je vljudno prekinil:
»Tovariš Ošlaj, jaz vem, da ste vi dober gospodar in pošten človek; zato sem prepričan, da nam boste pomagali odkriti te špekulante.«
»Od mene ne boste izvedeli čisto nič; iščite jih sami!« ga je prekinil.
»Potem pa nam ne smete zameriti, če vam še kdaj naredimo krivico.«
»Meni še krivico?« je zrastel Ošlaj in vstal.
Poverjenik ga je prijel za ramo.
»Počasi tovariš Ošlaj, počasi! Jaz sem vas poslušal, zdaj pa še vi poslušajte mene, da se pogovoriva kot prijatelja.«
Mirne, prijazne besede so na Ošlaja vplivale s tako silo, da se je nehote vsedel.
»Vi ste slišali o planu in veste, kaj je plan,« je nadaljeval poverjenik. »Mi planiramo vsako stvar in tako smo tudi planirali, koliko pitanih prašičev bomo rabili v enem letu. Da bomo toliko prašičev zredili, smo tudi planirali, kdo jih bo redil. Tako smo razbili plan na posameznike, med katerimi ste bili tudi vi. Lepo je od vas. da ste svojo obveznost pravočasno izpolnili in po pravici vas ne bi smeli prisiliti, da oddate še drugega prašiča. Pač pa so naši aktivisti imeli nalogo, pogovoriti se z gospodarji, ki bi na prosto prodali prašiče, da jih prodajo nam. ker mi plačamo tudi po višji ceni.«
»Zakaj pa potem ne delajo tako?« je vprašal Ošlaj.
»Veste, da ne gre vedno vse tako, kot
bi mi želeli Ljudje so trmasti, aktivist pa bi rad svojo nalogo izpolnil, zato prvi špekulirajo, drugi pa so včasih vsiljivi. Edino pravilno in pošteno bomo lahko delali takrat, ko ne bo treba pošiljati aktiviste iz mesta, ampak bodo ljudje v vasi sami urejevali te stvari. Mi pošljemo le plan kot doslej, vi ga razbijete in boste skrbeli, da bo vsak, ki je dobil odločbo, obveznost izpolnil. Plan mora biti izpolnjen. Če pa nekateri svojih obveznosti niso izpolnili, smo morali to nekje iskati. Tako je vas doletela ta nesreča, da ste morali oddati še drugega prašiča. Če pa bi vi prijavili tistega, ki je špekuliral, da bi ga oblast pravočasno prijela in ga prisilila, da bi oddal prašiča, bi vaš ostal vam.«
»To je lepo, toda tako bi se ljudem zameril,« je podvomil Ošlaj.
»Oni pa se ne zamerijo vam, ko morate namesto njih rediti prašiče?« ga je vprašal poverjenik.
»Seveda se, toda —.«
»Nič toda, tovariš Ošlaj. Nikoli se ne bojte, zameriti se nepoštenjaku in razkrinkati Špekulanta. On škoduje vam, zato se morate boriti proti njemu... S poštenim človekom pa moramo biti tudi mi pošteni,« ga je prepričeval poverjenik in mu še razlagal ter dokazoval, da ni kriva oblast, če je on moral oddati še drugega prašiča ki ga je redil za sebe; kajti oblast ve, da so take napake v škodo poštenih ljudi in skupnosti.
Ošlajeva jeza se je polegla. Spoznal je, da ima poverjenik prav, zato se začel zanimati za razne stvari. Poverjenik mu je rad pojasnjeval, ker je vedel, da ima pred seboj poštenega človeka. Tako je Ošlaj potolažen in moralno oborožen zapustil pisarno.
Ošlaj in poverjenik sta se zmenila za množični sestanek, kjer bodo razkrinkali špekulante. Na sestanku bo poverjenik pojasnil ljudem pomen odkupa. Sestanek se je vršil v nedeljo popoldne, ker takrat se je lahko zbralo največ ljudi. In res se jih je zbralo mnogo, bilo jih je nad sto.
Po kratki uvodni besedi in pozdravih predsednika vaškega odbora OF je poverjenik Okrajnega ljudskega odbora razlagal pomen in važnost odkupov. Ljudje so poslušali mrkih obrazov brez
odobravanja in ugovorov. Ko je govoril, da je OLO moral prevzeti stroge ukrepe, ki pa so ponekod povzročili večje napake, je poudaril, da vse to le vsled tega, ker so med poštenimi kmeti, špekulanti, ki špekulirajo na škodo poštenih. Tedaj mu je od zadaj upadel nekdo v besedo.
»Mi smo špekulanti, kaj pa tisti, ki nam prašiče jemljejo nasilno?!«
Tedaj se je v dvorani razživelo, zavreščalo je kot v čebelnjaku. Vpili so vse vprek eden glasneje od drugega, da ni bilo razumeti nobenega. Poverjenik je mirno čakal, da se val vpitja poleže. Čez pet minut se je malo poleglo, vendar so še leteli posamezni klici od vseh strani. Poverjenik je dvignil roko in prosil za besedo. Toda posamezniki niso hoteli utihniti, zato je z močnim glasom zavpil;
»Torej smo se zmenili in zadevo uredili?«
»Kaj smo se zmenili?« je vprašal nekdo jezno. Množica je umolknila in prisluhnila.
»Mislim, da smo uredili stvari zaradi napak pri zadnji oddaji prašičev,« je odgovoril poverjenik mirno.
Množica je spet vzvalovila v polglasnem mrmranju. Nekdo izmed njih pa je zahteval, naj molčijo, da bo tovariš povedal svoje.
»Mislim, če nočete poslušati, da to pomeni, da vam nimam nič več povedati,« je rekel poverjenik, ko se je mrmranje poleglo. »To pomeni, da ste zadovoljni ali da ste stvar sami uredili.«
»Nič nismo zadovoljni, napake se morajo povpraviti!« se je oglasil nekdo, za njim pa še drugi.
»Prav tako rečem tudi jaz, da je napake treba popraviti in da se jih je v bodoče treba izogibati; zato bi se pogovorili kako.«
»Vrnite nam prašiče!« je padel klic, kar so vsi ponovili. Spet so posamezniki zahtevali molk, predno so se pomirili.
Tovariši in tovarišice, ali veste, kaj je plan?« je vprašal poverjenik. Ker nihče ni odgovoril, je nadaljeval: »Mi v naši državi planiramo vsako stvar, zato smo planirali, koliko prašičev bomo rabili za prehrano delavstva ... Obenem smo morali planirati, kje bomo te prašiče dobili. To smo naredili in to je naredil tudi vaš krajevni odbor in izdal vsakemu odločbo. Nekateri gospodarji
so svoje obveznosti izpolnili, drugi pa ne. Če bi vsi izpolnili svojo dolžnost, ne bi pred par dnevi iskali prašičev in ne bi nikomur naredili krivico. Špekulanti so krivi, če so naši ljudje storili poštenemu človeku krivico, zato jih je treba razkrinkati!«
»Še tožimo naj se,« mu je vpadel nekdo v besedo. Temu je sledilo splošno vpitje. Nekateri so namenoma hoteli preprečiti, da bi govoril naprej, ker so se čutili prizadete kot špekulanti.
Tedaj je stopil k mizi Ošlajev Jožko in obrnil k množici, ki je umolknila. Poznali so ga kot človeka, ki izpolnjuje svoje dolžnosti, vendar na sestankih ni govoril nikoli. Bili so radovedni kaj bo povedal, ker se je zadnjič zgodila krivica tudi njemu. Mirno, vendar malo nesigumo je začel:
jaz sem svoje obveznosti vedno izpolnjeval, pa naj so bile kakršne koti oddaje. Saj ne rečem, včasih je težko, posebno za tiste, ki svojo zemljo slabo obdelajo. Vem, da kljub temu nisem sam, ampak je med nami mnogo takih, ki svoje dolžnosti izpolnjujejo v redu. Nekateri pa ne in to ne zaradi tega, ker nimajo, ampak ker nočejo. Zaradi njih se plan ne izpolnjuje.«
Tedaj so se oglasili posamezni klici, nato pa vpitje vsevprek. Vse vpitje je bilo naperjeno proti njemu, ker se oni, ki so se strinjali z njegovimi besedami, niso upali oglasiti. Ošlaj je stal mirno, kakor da to ne leti na njega, ampak na nekoga drugega. Vpitje se ni hotelo poleči, ker so špekulanti že čutili, kaj hoče povedati. Čez par minut je Ošlaj glasno zavpil.....
»Jaz ne bom redil prašiča za .Berdena ih za nikogar drugega!«
Ko so špekulanti slišali poimensko imenovanje, so se za trenutek zdrznili: nobeden ni želel, da bi bil na sestanku. kjer je navzoč član Okraj ljudskega odbora, razkrinkan. Molčali so, da se jih Ošlaj ne bi spomnil.
»Moj sosed, Berden, je enega prašiča prodal na prosto, drugega pa pri pregledu skril in ga pozneje zakla. Zdaj po prodaja meso in mast, a obvezno oddajo še ni izpolnil,« je nadaljeval Ošlaj ves razvnet.
»Tako?! Tovariš predsednik KLO, to zapišite in bo treba preiskati!« je naročil poverjenik iz okraja..
» »Tudi Puhan ni izpolnil obvezne oddaje, mast pa ima za prodajati,« je nadaljeval Ošlaj. »Vaščani, ne mislite, da me veseli, nekoga tožiti. Ne, govorim zato, ker za ta dva in še za nekatere druge moramo mi rediti prašiče. Ker oni ne izpolnijo svoje obveznosti, plan ni nikoli izpolnjen in zato nikoli ne vemo, kdaj bo prišel kdo od odkupa pa naše prašiče. Če pa bi oni tako izpolnjevali svoje obveznosti kot mi, nam ne bi nihče iskal in stikal po hlevih; tako so mi rekli na okraju in tako pišejo časopisi.«
To je moralno oborožilo Ošlajeve somišljenike, da so se začeti polglasno oglašati; špekulanti pa niso prišli do prave besede.
»Krivda, da se o tem ni vodilo več računa, leži na našem ljudskem odboru, pa tudi na nas vseh. Če bi mi vsi o tem odločali in paziti, kako posamezniki izpolnjujejo obvezno oddajo, ne bi mogel nihče špekulirati. Takrat ne bi aktivisti iskali prašičev po naših hlevih, ker mi dobro vemo, kdo redi prašiče ati zakaj jim ne redi. Takrat jih ne bi nihče skrival v slamo, kot je to naredil Berden in tovariš Vižmar kot krajevni odbornik, tudi ne bi mogel pozabiti, da Berden redi več prašičev. Takrat ne bi zahtevali od mene, kakor tudi od nekaterih drugih poštenih gospodarjev, da oddamo prašiče, katerih nismo bili dolžni, ampak bi zahtevali od Berdena, Puhana in njim
podobnim. Mi pa bi s svojimi prašiči počeli, kar bi sami hoteli. Če bi ga rabili za domače potrebe, bi ga zaklati in naredili koline, kadar bi sami hoteli, če pa bi bolj rabili denar, bi ga prosto prodali. Zato pozivam vse poštene vaščane, da tukaj naredimo odločno spremembo Ljudska, to je naša kontrola mora biti povsod. In naš ljudski odbor nam mora dajati poročilo o svojem delu na zborih volivcev. Takrat ne bo mogel nihče grešiti niti špekulirati.«
»Tako je!« je zavpil nekdo, nakar so pritrjevali še drugi.
Govoril je Se poverjenik OLO in podkrepil ter bolj razložil Ošlajeve besede. Množica, ki je v začetku hotela demonstrirati proti njegovemu izvajanju, mu je pritrjevala. Razpoloženje se je spremenilo. Špekulanti so se morali potegniti v ozadje. Ljudstvo pa je sklenilo, da ne bo dovolilo, da bi se med njimi redili špekulanti.
Murska Sobota, 11. maja 1950
»LJUDSKI GLAS«
Stran 3
Odkrili smo nove špekulante
Nihče ne bo izigraval ljudske oblasti !
Stari špekulanti so dolgo vzdržali v svojem početju ne da bi jih ljudska oblast kaznovala. Ker so bili organi ljudske oblasti zaposleni z raznimi nalogami, ki so jim odjemale dragoceni čas, jim je uspelo bogatiti se na račun poštenega ljudstva z neizvrševanjem svojih obveznosti do skupnosti. Računati so s tem, da nikdar nihče ne bo našel toliko časa, da bi pregledal njihovo špekulantsko nepošteno delo in da jih nihče ne bo kaznoval. Postali so celo predrzni v tem. Bili so že sigurni, da so nemoteni in dovolj prevejani, da bodo izigrati kogar koli. To se je opazilo predvsem v njihovih izjavah: »Nimamo. Vzemite vse, če kaj najdete! Kar iščite.« Tako so govorili tisti, ki niso hoteli izpolnjevati svojih obveznosti do skupnosti. No, in organi ljudske oblasti so storili po njihovem nasvetu: pričeli so iskati..
Tako so iskali tudi pri Županeku v Šalovcih. Tudi ta je govoril, da nima kaj oddati, čeprav je velike količine dolžan. Enostavno nima, je trdil. Še zelo prijazen je bil — v dobri veri, da bo lahko kar vnaprej slepomišil. Vljudno je dejal: »Le kar izvolite iskati.« Ni pa računal s tem, da bodo res našli. Pod svinjskim hlevom je skril dva lonca masti. V teh loncih je bilo kar 30 kg masti. Organom oblasti pa se je zdelo to le premalo in zato so še kar naprej iskali. Županek pa je pri tem spreminjal barve, posebno pa, ko so organi oblasti izsledili, da njegove čebele ne prinašajo medu ampak mast. Tudi v čebelnjaku je bilo 30 kg masti. Seveda je zdaj tudi Županeku bilo dobesedno tako povedano: »Od te masti pa res ničesar nimaš, ker je zdaj zaplenjena.« Tako se je njegova trditev potrdila. Pa tudi za žito je dejal, da ga nima. Nihče seveda ne ve, če se je te izjave skesal, ko je spoznal, da so organi ljudske oblasti pametnejši kot si je to sam predstavljal. Županek se je namesto organov ljudske oblasti zelo začudil, ko je videl, da je v seno »pomotoma« prišlo 5 velikih vreč žita v teži 300 kg. Se bolj pa se je začudil, ko so našli pod senom še ostalih 1000 kg žita. Seveda se je tokrat čudil iznajdljivosti organov ljudske oblasti, ni bila nič manjša od njegove.
Prav tako se je Županek čudil, ko so odkrili, da ima ruski voz. Prepričeval jih je na vse pretege, da res ne ve. kako je prišel voz k njemu na dom. Da ga razbremenijo skrbi, so tudi ta voz zaplenili, še nekaj je hotel storiti Županek, da bi bilo »čudežev« več. Pograbil je lonec in ga vrgel s kamiona, ko so vse skupaj peljali v Soboto. Toda to se ne da narediti z osmimi kilogrami masti »od čebel«, ne da bi kdo opazil.
Upamo, da bo storjeno vse, da se preneha dovoljevati Županeku delati čudeže z mastjo, žitom in vozovi...
Tudi drugod so slični lahkoverni možje, ki upajo, da se da ljudi v svoji okolici, predvsem na ljudsko oblast, preslepiti. Tako je skril Škerlat iz Hodoša v poseben za to pripravljen bunker 350 litrov žganja in 620 kg žitaric. Seveda ta človek ni računal s tem, da so obveznosti zato, da se jih izvršuje, in zato ni izpolnil obveznih oddaj v prašičih niti v mleku.
Tudi Pajšmit iz Krplivnika se je udejstvoval špekulantskega dela. V peč je
skril pod drva 6 šunk, a v bunkerju je skrival konjsko in kravjo kožo, seveda obe neizdelani, da so že razpadale. Seveda je s tem škodoval ljudski skupnosti, »ne da bi se sam zavedal tega«.
Gutman Nikola iz Dokležovju ni izpolnjeval obveznosti v maščobi Prepričan je bil, da mast v slami drži najdalj časa in zato jo je shranil v slamo. Ta mast bi se tam tudi dolgo držala, toda odkrili so jo organi oblasti in s tem popraviti napako Gutmana, ki se ni spomnil, da je treba obveznost v masti izpolniti. Seveda Gutmanu ni bilo prav. da so mu vzeli vseh 30 kg. Čeprav so mu organi oblasti dovolj jasno povedali, da je to pravično in zakaj.
Horvat Anton je lastnik dveh posestev; eno je v Dokležovju, a drugo v lendavskem okraju. Pritožil se je proti obremenitvi oddaje svinj, češ da ne more oddati. Preiskovalni organi pa so odkrili, da je svinje rabil v druge namene. Pričel je uvajati nov način agrotehnike kot ga je uvedel posestnik iz Vaneč. Tudi on je zakopal pod cvetlice kar cel sod masti.
Vsem, ki so nam poslali dopise, pisane z roko in niso objavljeni, sporočamo, naj pišejo čim bolj čitljivo, da ne bi bilo nepotrebnih pomot v že objavljenem dopisu. Prosimo pa vse, ki imajo možnost pisati s pisalnim strojem, naj pišejo opise razprto (na eni strani naj bo samo 30—35 vrstic) in samo na eni strani, da v uredništvu ne bo nepotrebnega dela s prepisovanjem.
V. G. Ljutomer. Pričakujemo, da nam pošljete še več dopisov s tega področja. Priporočljivo bi bilo analizirati celotno delo na tem področju in poseči še v ostale panoge.
V. T. Radgona. Vaš dopis smo prejeli žal prepozno in ga zaradi tega ne moremo objaviti. Opozoriti Vas želimo na to, da je zadnji rok za objavo, dostava dopisa do ponedeljka. Veseli bomo, če se oglasite še in s slično problematiko.
V. J. Murska Sobota. Nekatera mesta v Vaših dopisih izzvene docela nejasno. Priporočamo Vam, da nekaj časa zapovrstjo predelate vsak dopis po dvakrat in pri tem upoštevate, da ga bo bralo nekaj tisoč ljudi, ki imajo dokaj različno izobrazbo in da ne razumejo stvari tako kot Vi. S tem prištedi te uredništvu veliko dragocenega časa in ustrežete ljudstvu.
K. F. G. Lendava. Vaš dopis je preveč oseben in na nekaterih mestih si celo protislovite. Opozarjamo Vas na to. da je v takšnih slučajih potrebna velika mera hladnega razuma in objektivnosti. Ugotovili pa smo. da v že objavljenem članku ni nič neresničnega, ker ga sicer ne bi objaviti. Vsebina članka pa velja za splošno življenje in torej Vaš primer ni osamljen in ne velja le za Vašo vas.
Izobraževalni tečaji v	okraju
Analiza dela izobraževalnih tečajev v radgonskem okraju je pokazala, da je bila organizacija tečajev sicer postavljena na široko bazo množičnih organizacij. Uspeh v tem pogledu pa je bil le minimalen. Množične organizacije so na svojih sestankih sicer obravnavala izobraževalne tečaje, v podrobno delo pa niso šle. Mladinska organizacija je
zbrala 400 podpisov za tečaje, a ostalo je samo pri podpisih. Predvsem je bilo v tečajih (bilo jih je 22) premalo starejših ljudi. Krivi so temu v glavnem odbori. Če bi se odborniki KLO in množičnih organizacij udeležiti tečajev, bi v nje pritegnili tudi druge. Prepozno je bil organiziran obisk gasilcev. Končno število udeležencev (nad 400) so dosegli
na ta način, da so učitelji po posameznih vaseh zbirali tečajnike od hiše do hiše.
Za vodje tečajev sta se vršila dva seminarja, kjer so obravnavali učni načrt, pomožne priročnike, način dela ter organizacijske oblike ustanavljanja in vodenja tečajev.
Okrajni aktivisti so le priložnostno obiskovali izobraževalne tečaje. Referent za ljudsko prosveto, ki bi naj obiskoval tečaje, je zaradi zaposlenosti na drugih sektorjih to delo opuščal.
Splošen uspeh tečajev lahko ocenimo z dobro. Posebno so uspeli tečaji, kjer so z dobrimi predavanji uspeti povečati število udeležencev. To so dosegli zlasti izobraževalni tečaji v Cerkvenjaku, Črešnjevcih, Segovcih. Meleh na Ščavnica, v Sovjaku, Hrašenskem vrhu in Podgorju. Posebno dobro obliko so izbrali tam, kjer so priključili predpisanemu učnemu programu praktično gospodinjsko delo. Zato nameravajo v prihodnji sezoni uvesti v vsak tečaj praktično delo za moške in ženske; pri sadjarstvu, vinogradništvu in vinarstvu naj se uvede strokovno praktično delo. Za pobijanje zastarelih načinov gospodarjenja bo treba prirediti več ekskurzij na državna posestva in v zadruge. Učiteljstvo je svoja predavanja pravilno usmerilo, niso pa se znašli ostati predavatelji te kmetijstva in zadružništva, za katere bodo potrebni posebni seminarji.
Uspehi izobraževalnih tečajev se kažejo v tem, da je ponekod oživelo kulturnoprosvetno delo. Tečaji so tudi zelo ugodno vplivali na izbor poklicev, dočim v smeri zadružništva niso pokazali vidnejših uspehov.	K. I.
Tekmovanje matematikov
na gimnaziji v Murski Soboti
Centralni komite LMS je razpisal tekmovanje matematikov, ki ima namen vzbuditi še več ljubezni dijaštvo do te-ge predmeta. Jasno je, da so nam dobri matematiki danes mnogo dali, več kakor kdaj koli prej. Naša država, novo zgrajene tovarne, vsa naša gradilišča potrebujejo mnogo inženirjev in to dobrih inženirjev. Nedvomno, da bo le dober matematik postal dober inženir.
Matematiki tekmujejo po vseh gimnazijah. Tudi na soboški gimnaziji so tekmovali. V prijetno okrašenem razredu se je zbralo 13 tekmovalcev iz V. in VI. razreda. Ti so tvorili prvo skupino. 7 tekmovalcev iz VII. ter VIII. razreda, je tvorilo drugo skupino. Zbrati so se najboljši matematiki. Težko bi človek že naprej določil, kdo bo dosegel najboljši rezultat. Rešiti je bilo treba dva računa iz geometrije in dva iz aritmetike. Čas za rešitev je bil 4 ure, vendar so jih tekmovalci rešili že v treh urah, nekateri mnogo prej. Pri ocenjevanju se je upoštevala vsekakor, pravilna rešitev,
oblika in čas. Ocenjevalo se je po točkah od 0 do 10. V prvi skupini sta dosegla najboljše rezultate:
1. Šiftar Marija iz V. razreda, ki je dosegla 7,5 točk; nalogo je rešila v treh urah;
2. Kapun Anton, sekretar aktiva V. razreda, ki je dosegel 6,5 točk, nalogo je rešil v 2 urah in pedesetih minutah.
V drugi skupini sta dosegla najboljše rezultate:
1.	Žerdin Franc, sekretar aktiva VII. razreda, ki je dosegel 9,75 točk, nalogo je rešil v eni uri in 40 minutah.
2.	Žerdin Anton, sekretar aktiva VIII. razreda, ki je dosegel 9.5 točk, nalogo je rešil v 2 urah in 50 minutah.
Ti štirje tekmovalci so sedmega maja zastopali soboško gimnazijo na republiškem tekmovanju matematikov, ki se je vršilo v Ljubljani. Soboška gimnazija spada med najboljše v Sloveniji, nedvomno da bo na tem tekmovanju tudi častno zastopana.	C. L
O pionirjih na gimnaziji v M. Soboti
Nova državna ureditev, ljudska oblast je dala možnost izobrazbe vsakemu našemu človeku. To je plod naše ljudske revolucije — zrušena je bila stara državna ureditev. Na soboški gimnaziji se letos uči čez 500 pionirjev, večina jih je doma iz vedno zapostavljenega Prekmurja. Živijo po vaseh, spoznavajo gospodarska vprašanja, se pogovarjajo o njih. Govoril sem s pionirji in jih spraševal, kaj je novega; namreč imeti smo sestanek. Mnogo so mi imeli povedati in tudi spraševati so me. Dvignil se je mali pionir in me prosil, naj mu povem, kako se ustanavljajo kmetijske delovne zadruge? To vprašanje me je malo presenetilo. Že otroci sprašujejo o zadrugah, sem si mislil in mu pojasnil. Res, tudi naši najmlajši živijo skupno s časom. Bil je vesel in radostno dejal:	»Sedaj
bo pa znal očetu nekoliko povedati o KDZ«. Še nekoliko vprašanj sem jim pojasnil in začeli smo študirati »Statut ZPJ«. Čitati smo počasi in se pogovarjali, kako so pionirji pomagali v narodnoosvobodilni borbi in kako pomagajo danes v socialistični graditvi, kakšen mora bati pionir. Nedvomno so dejali, da se mora 
dobro učiti, da mora biti discipliniran, spoštovati starejše tovariše. O liku pionirja je nastal živahen pogovor Nekaterim so takoj očitali, da si niso zaslužili, da so člani ZPJ. Obljubili so, da se bodo poboljšali. Verujem v njihovo obljubo, kajti njihovi obrazi so postali rdeči in pogledi obrnjeni v tla; sram jih je bilo. Človek si niti mislil ne bi, da je kritika pri njih tako ostra, če  ne bi bil prisoten. Otroci so še, toda dosledno rešujejo svoje napake.
V enem izmed drugih razredov, so pionirji postavili vprašanje, zakaj imajo kmetje letos določeno, kdaj morajo oddati živino? Prišli so do zaključka, da morajo skozi vse leto naši rudarji in delavci imeti preskrbljeno količino mesa. Dobro so rešili vprašanje. Pogovarjali so se še o sten-času, kdo bo pisal članke dn kako ga bodo uredili, da bi imel lepšo obliko. Res, o vseh problemih govorijo. Živijo in razvijajo se skupno z našo socialistično graditvijo. Oni vedo, da gradi delavski razred zanje srečno in boljšo bodočnost, da bodo oni uživali plod te borbe. Postali bodo borci za komunistični družbeni red. Spoznati hočejo resnico v svetu. Tedensko imajo politične preglede. Redno čitajo »Pionirski list«, spoznavajo delo pionirskih čet in odredov po naši domovini. Na vsakem sestanku govorijo o učnem uspehu, o disciplini. Rešujejo naloge v svojih četah. Ena izmed najboljših čet, je četa III. c razreda. V tej četi so same pionirke. Imajo najboljši učni uspeh, najboljšo disciplino. V tem razredu je prišla najbolj do izraza pomoč razrednika tov. prof. Minka pionirski organizaciji. Tov. prof. je res pravd oče razreda, pionirke ga imajo rade, poslušajo njegove nasvete in se jih držijo. Danes profesor ni le profesor, temveč vzgojitelj mladega rodu. Desetletja dijaki v profesorjih niso videti pravih vzgojiteljev, danes jih imajo.
Pionirska organizacija vzgaja svoje člane na tradicijah naše preteklosti in izkušnjah naše graditve. Vzgaja rod čvrst in zdrav za vse naloge, ki jih bo kdaj koli postavila pred nje domovina.
 C. L.
Z novim načinom proizvodnje bomo v Tvornici nogavic »Jadran« prihranili letno 141.532 delovnih ur in dva milijona 400 tisoč din
Od osvoboditve pa do danes je znatno narasla proizvodnja trikotažnih izdelkov, vendar smo kljub temu lahko opazili, da se izdeluje nekaterih predmetov še vedno premalo. V trgovinah je opaziti, da je svilenih nogavic več kot dovolj, medtem pa primanjkujejo kratke moške nogavice. Ta problem je postavil glavno direkcijo za trikotažo LR Hrvatske pred veliko nalogo, da poveča s svojim kadrom in z zmogljivostjo strojev proizvodnjo kratkih nogavic.
Izdelava kratkih nogavic je vsekakor bolj zapletena kot izdelava dolgih svilenih nogavic, saj gre proces izdelave preko sedmih strojev, kar znatno ovira proizvodnjo, ker teh strojev smo imeti le malenkostno število. To pereče vprašanje je odlično rešil novator, tehnični vodja tovarne nogavic »Jadran«, tov. Ladislav Šafranek, ki je preuredil stroje tako, da se na njih lahko izdelujeta obe vrsti nogavic.
Veliko korist te iznajdbe dokazuje storilnost, medtem ko se je poprej na sedmih specialnih strojih izdelalo 300 parov kratkih nogavic v osmih urah in je bilo zaposlenih pri izdelavi 13 delavcev, izdelajo danes s preurejenimi stroji v osmih urah isto število nogavic štirje delavci
S proizvodnjo 2000 parov na dan bomo letno prihranili čez dva milijona 400 tisoč dinarjev in 141.532 delovnih ur. Ladislav Šafranek je bil že leta 1947 proglašen za novatorja, ker je že takrat iznašel pripravo za uspešnejše pletenje nogavic.
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 11. maja 1950
Vrtalci nafte skrajšujejo rok.
V	borbi za nafto dosegajo naši petrolejski delavci vedno večje uspehe. Na naftinih poljih v Dolnji Lendavi, Gojli, Veliki Gredi in Šumečanu je vedno več stolpov in številnih cevi, po katerih se pretaka nafte v velike jeklene tanke, medtem ko so na Ulcinjskem polje začeli prvo poskusno vrtanje. Na vrtalnih delih so naši petrolejski delavci obvladali tehniko vrtanja in postali mojstri svojega dela.
V	začetku, L J. kmalu po osvoboditvi je trajalo delo pri vrtanju čez pol leta. Vzporedno z ostalimi vejami industrije so se tudi tukaj pojavili prvi racionalizatorji in novatorji. Z izpopolnjevanjem načina proizvodnje in prilagojevanjem strojev za vrtanje na našem terenu je brigadam vrtalcev uspelo, da so v začet-
ku 1949. leta skrajšali rok vrtanju na tri do tri in pol meseca.
Kadar se odpre nova vrtina, je potrebno razmontirati, prenesti in sestaviti ogromen železni stolp na novo mesto. Prej so prenašali stolp samo podnevi. Znana brigada vrtalca Salka Hukiča pa je začela v septembru minulega leta delati pri teh delih tudi ponoči. Na ta način jim je uspelo, da so prenesli stolp za novo vrtino v dvakrat krajšem času. V času vrtanja so delali podnevi in ponoči, ne da bi ustavljali stroje pri menjanju dlet in vrtalnih cevi, kakor so to delali pred tem. Takšen način dela jim je pripomogel, da so to vrtino izvrtali v 31 dneh, kar je bil istočasno največji vzpon v naši industriji nafte.
Kmalu nato so nov način vrtanja prevzele tudi ostale brigade vrtalcev v Dolnja izvrtal vrtino v 45 dneh. Pred šecev, Janez Gerenčer, ki je že delal na vrtini, je z uporabo novega načina vrtanja izvrtali vrtino v 45 dneh. Pred šestimi meseci je bil to velik uspeh.
Danes imajo brigade vrtalcev novo normo — izvrtati vrtino v 43 dneh. Toda tudi to normo brigade redno izpolnjujejo in presegajo. Veliko število brigad v Dolnji Lendavi vsakodnevno presega normo za 50%, medtem ko celotno polje izpolnjuje, plan s 114%. Pred nekaj dnevi so na polju Petešovci dosegli doslej največji uspeh pri vrtanju. Tega dne je ena brigada izvrtalo 878 metrov.
Novi način vrtanja so sprejeli tudi delavci na ostalih nahajališčih nafte. Brigade vrtalcev v veliki Gredi v Banatu so v prvomajskem tekmovanju presegale dnevno normo. V teh dneh bodo iz nove vrtine na tem polju brizgnile nove tone nafte. Na nahajališčih v Gojlu pravtako dosegajo dobre rezultate, medtem ko delavci na petrolejskem polju pri Ulcinju redno izvršujejo dnevne naloge, dasi še nimajo dovolj izkušen v tem delu.
Največji uspeh v vrtanju so dosegli pred nekaj dnevi na polju Šumečana. Ko so pred mesecem delavci prevzemali prvomajske obveznosti, se je Karašičeva mladinska brigada vrtalcev zavezala, da bo demontirala, prenesla in sestavila stolp in izvrtala vrtino v 31 dneh. Obveznost je bila ogromna. Vsi delavci so podvomili v uspeh in nagovarjali Karašiča, da umakne obveznost, češ da je ne bo mogel izvršiti. Toda on je vztrajal pri tem.
Delo na vrtanju so začeli z velikim poletom. Mladinci so bili stalno poleg stolpa in budno spremljali delo strojev. Točno na trideseti dan je močan sveder dospel v naftin sloj. Svojo veliko obveznost. so mladinci izpolnili dan pred rokom. Ta ogromen uspeh se je razlegal po vseh gradiliščih in večje število delavcev je prevzelo nove obveznosti.
KMETIJSKI SVETOVALEC
v
Se nekaj o gozdovih
Pod naslovom »Nekaj o gozdovih« je bil v zadnji številki tega lista, članek, v katerem je pisec članka zelo zgrešil osnovno načelo gojitve gozdov: »Vzgajajmo iglavce brez grmičevja in listavcev ki jih zavira samo v rasti.«
Napredna gozdarska veda je dognala na podlagi dragih izkušenj ravno nasprotno. Svetovna revolucija po drugi svetovni vojni je tudi pri nas v gozdarstvu napravila v tem ostro prelomnico in se vrača nazaj naravnemu učitelju za vzgajanje gozdov, kateremu pravimo »pragozd«. V pragozdu najdemo pravilno razmerje in sestavo gozda, toda do sedaj so bila najdišča čistih sestojev iglastega drevja zelo redka in v malih površinah, kar je jasen dokaz, da naravni gozdar ne goji čistih sestojev, temveč mešane, v katerih je medsebojna pomoč večja. Tam narava ne gleda in se ne ozira na pohlepnosti in izkoriščanje človeka v svoje osebne namene, temveč gleda na svoj večni obstoj in svoje medsebojno pomaganje, vzdrževanje in razmnoževanje. Toda kljub temu tak pravilno mešani gozd daje veliko več lesa in vrednejšega. Tako nastali čisti nenaravni gozd ene drevesne vrste je veliko bolj izpostavljen mrčesu, kot pa mešani ker se ta teže širi. Na njih posledice za gozd niso tako velike, ker ima vsaka drevesna vrsta tudi svoje škodljivce. Čiste gozdove smreke in drugih plitvo zakoreninjenih drevesnih vrst veter in sneg mnogo silneje redčita kakor mešane gozdove, ker je med plitveje zakoreninjenim krhkim drevjem tudi globoko zakoreninjeno žilavo drevje. Mešani gozd tla bolje izkoristi, ker so korenine v raznih slojih zemlje. To ugodno vpliva na rast gozda. V mešanem gozdu, kjer so obrše v raznih višinah, se tudi zračni prostor bolje izrabi in s tem dviga prirastek lesa.
Z naprednim kmetijskim gospodarstvom bi se lahko mnogo pripomoglo, da bi se omejilo premočno steljarjenje in tudi paša. Posebno škodljiva je spomladanska paša, ko so tla še zrahljana, živina gozdna tla razhodi, uničuje rast in se v pomanjkanju hrane loteva gozdnega pomladka, zlasti toliko pogrešanih listavcev. Najhujšo škodo v gozdu dela steljarjenje, ki se ponavlja iz leta v leto. Vsi organski odpadki v gozdu (ostanki zelišč, listje, suhljad, skorja in drugo) imajo nalogo, da z razkrajanjem razkrajajo in množe plodno prst ter bogatijo in zboljšujejo tla. Tvorba sprstenja je zadostna le v dovolj zarastlih, stalno zasenčenih gozdovih, kakršni borovi sestoji niso. Intenzivno steljarjenje, bolj podobno pometanju kakor grabljenju, odstranjuje iz gozda vso nerazkrojeno organsko snov in pobira celo polrazkrojeni humus gozda. Takšen način izkoriščanja gozdne stelje odkriva gozdna tla do golega in jih osiromašil je, kvarno spreminja njihovo fizikalno strukturo in kemično sestavo ter ruši
mikrobiološko ravnotežje tal, ker povzroča kvarne spremembe v sestavi in delovanju talnih mikroorganizmov.
Proces mehanično kemične in biološke degradacije v tako razgaljenih tleh je v čistih borovih sestojih še posebno nagel, ker je zaradi redkih borovih krošenj vpliv svetlobe na premalo zasenčena tla zelo močan, skoraj neposreden. Na takih mrtvih tleh je tudi pomlajevanje otežkočeno. Seme ne najde ugodne podlage za kaljenje, klice in mladice pa podlegajo neugodnim  življenjskim pogojem ali pa komaj životarijo. Takšen pomladek tudi nima nobene življenjske sile, ki bi lahko kljubovala tudi. manjšim boleznim.
Ne mislimo zaiti v nasprotni ekstrem in napovedati vojno smreki, ki je plemenito gozdno drevo in bo tudi v bodoče zavzemala prvenstveni položaj med gozdnim drevjem. Gre samo za to, da se gojenje in urejevanje gozdov postavi na edino prave in zdrave prirodne temelje. To stremljenje bi na kratko izrazili z glasom: »Ne proti naravi, marveč z naravo!« Hočemo poudariti, da je treba slediti naravi, dobro opazovati njeno skrivnostno snovanje in jo pri tem podpirati, ne pa z nepremišljenimi in neupravičenimi protinaravnimi posegi motiti delovanje bioloških in fizikalnih sil, katerih urejeno in smotrno sodelovanje ustvarja ono čudovito harmonijo v naravi, ki jo imenujemo prirodno ravnotežje. In prav naravni gozd v svoji komplicirani zgrajenosti in občudovanja vredni skladnosti naravnih sil predstavlja naj višjo dosegljivo stopnjo prirodnega ravnotežja. Trdimo dalje, da je možno naravo do neke mere celo popravljati, če poznamo sile in prirodne zakone njenega delovanja in če umemo te sile spretno izkoriščati, umno uvajati in smotrno usmerjati. Tako je možno  rastne pogoje v gozdih celo izboljšati in doseči boljši prirastek v količini im. kakovosti lesa, in sicer  pametnimi vzgojnimi ukrepi, ki ne prezirajo prirodnih zakonov.
Gozd, ki ga pravilno gojimo po načelih biološkega ravnovesja, upoštevajoč naravne pogoje rastišča in ostale ekološke možnosti njegovega uspevanje, je življenjsko zdrav, ustaljen in hrani sebi izredno odpornost proti vsem napadalnim silam žive in mrtve narave. Trdovratno in vztrajno se bo upiral delovanju uničenih sil in če bo v tej borbi utrpel kakšno škodo, jo bo lažje prenesel in si kmalu spet opomogel. Njegovo zdravje in njegova moč izvirata iz urejenega, tesno povezanega sožitja mnogoštevilnih rastlinskih vrst od najvišjega drevesa do najneznatnejše bakterije v gozdnih tleh ter od skladnega sodelovanja vseh živih in mrtvih sil narave. Tak gozd ni izdelan samo iz biološkega Vidika, marveč je tudi v gospodarskem pogledu najvrednejša in najdonosnejša oblika gozda.
F. P.
Navodila za uporabo novejših umetnih gnojil
V zadnjem času so prišle v promet znatne količine različnih hitro učinkujočih dušičnih gnojil. Gnojila so uvožena iz inozemstva in imajo na originalni embalaži različna tovarniška imena, kakor: Kalkammon, Nitrammon, Ammon, Nitrammonkal, Salpeter itd. Naša podjetja pa jih razpošiljajo pod skupnim imenom »Soliter«.
Zaradi dejstva, da se amonijačni in solitrni dušik zelo hitro izpere, treba pravilno uporabljati ta gnojila, da bi jih popolnoma izkoristili. Dajati jih je treba v obrokih, nikakor pa ne pred setvijo. Količina enega obroka je 100 kg na 1 ha, Ta gnojila so predvsem za vrtne kulture in nekatere industrijske rastline sladkorna pesa, lan, konoplja, krmna pesa itd.). V širšem poljedelstvu je najbolj ekonomično uporabljati ta gnojila le za pospešitev rasti v slučajih, ko rastline kažejo slabo rast. Torej pri zapozneli setvi, pri slabo prezimljenih oziminah, pri po škodljivcih poškodovanih posevkih itd., sploh tam, kjer so posevki iz kakršnega koli razloga zaostali v razvoju. Ta umetna gnojila trosimo ob vrstah pred okapanjem itd., ko je potem z obdelovanjem pomešamo v zemljo. Za redno oskrbo posevkov z dušikom je najprimernejše gnojilo apneni dušik, ki ga spravimo v zemljo 10—14 dni pred setvijo.
Vsa gnojila, ki imajo amonijačni dušik (torej ki imajo v tujem imenu »Ammon«) močno vpijajo zračno vlago, kar povzroča pokanje vreč in znatno izgubo gnojilne vrednosti. Zato jih je treba vskladiščili v zračnem in suhem prostoru.
Za travnike se navedena umetna gnojila ne uporabljajo.
KLO in KZ naj z vsebino tega spisa seznanijo vse gospodarje, da ne bodo uporabljali ta gnojila napačno. Isto velja za razne ekonomije in kmetijske obdelovalne zadruge.
Telovadna akademija v Ljutomeru
Telovadno društvo Ljutomer je dne 15. in 16. aprila uspešno izvedlo telovadno akademijo, za katero je vladalo veliko zanimanje. Nastopili so vsi oddelki društva z dobro pripravljenimi prostimi vajami in vajami na orodju. 147 nastopajočih je ob spremljavi klavirja in orkestra izvajalo 14 pestrih točk sporeda. Prav posebno, zanimanje so vzbujale lepo izvajane vaje članic z obroči, pionirjev z lestvami in folklorni ples pionirskega podmladka. Slabo so bile izvajane edino proste vaje članov ob ponovitvi 16. aprila. Manjkala je ob zaključku akademije učinkovita zaključna slika.
Telovadno društvo je s tem nastopom pokazalo precejšen napredek, tako pri organizaciji kot pri telesni vzgoji mladine in dokazalo, da hoče z vztrajnim telesno vzgojnim delom prispevati svoj delež k veličastni borbi delovnega ljudstva za izgradnjo socializma v Titovi Jugoslaviji.
Polno priznanje zaslužijo neumorni in požrtvovalni vaditelji s tov. Evaldom Pohlom, Jerico Verbančičevo, Miro Florjančičevo in Jankom Škrajnarjem na čelu za svoje delo v zvezi s pripravami za akademijo kakor tudi za dolgoletno vsakodnevno vzgojiteljsko delo v telovadnici in organizacijskim udejstvovanjem v društvu.
Na Praznik dela, dne 1. maja se je Telovadno društvo Ljutomer skupno z drugimi telovadnimi društvi okraja udeležilo z vsemi oddelki prvomajske parade v krojih, dne 2. maja pa izvedlo skupno s člani TD Cven v okviru sindikalne prvomajske proslave telovadni nastop na letnem telovadišču.
Prepričani smo, da bodo dosedanji dobro uspeli nastopi in aktivno delo v društvu vzpodbuda za vstop novih aktivnih članov zlasti iz vrst mladine in sindikalnih organizacij v vrste borbenih in zavednih fizkulturnikov.	V. G.
Nešportno igro ustvarja sodnik
Sobota : Železničar (Maribor) 1:2 (0:1)
Sobočani so nestrpno pričakovali srečanje enajstorice Sobote in Železničarja iz Maribora, ker so po doseženih uspehih sodili obe moštvi za enako močni in je bilo pričakovati lepe in zanimive borbe za zmago. Ob določeni uri pa se moštvi nista pojavili na igrišču, kajti sodnika, ki je bil določen za sojenje tekme, ni bilo. Niti ni sporočil ali pride ali ne. 
Po sporazumu funkcionarjev obeh moštev je bilo določeno, da bo tekmo sodil tov. Nežmah Ivan iz Maribora, ki je bil prej določen za stranskega sodnika. Tako se je tekma z daljšo zamudo pričela.
Takoj v začetku je bilo opaziti pri obeh moštvih nervozno igro, kajti moštvi sta se zavedali važnosti tekme. Domače moštvo se je prvo znašlo in začelo napadati nasprotnikova vrata. Gostje, ki so imeli v ožji obrambi zelo dober del moštva, so vse napade pravočasno odklonili. Igra, ki je bila že v začetku precej ostra, je začela prehajati, po krivdi sodnika, v grobost. Sodnik je pokazal, da ni kos svoji nalogi, in je bil pri svojih odločitvah zelo nesiguren. V 32. minuti je nepričakovano prisodil enajstmetrovko proti domačemu moštvu. Prekršek branilca Sobote, Klanjščka, ni bil tako težak, niti ni bil namerno narejen, da bi se zato morala prisoditi enajstmetrovka. Posebno nepravilno je bila prisojena z ozirom na to, ker je nekaj minut prej branilec gostov naredil v kazenskem prostoru podoben prekršek nad domačim igralcem. Gostje so z enajstmetrovko dosegli vodilni gol. S to svojo nepravilno odločitvijo je sodnik dosegel, da je igra postala še bolj groba in da je izgubil popolnoma oblast nad igro.
Drugi polčas je bil samo nadaljevanje grobe igre prvega polčasa. Sodnik je s svojimi odločitvami, s katerimi je škodoval kakor enim, tako drugim., pripravil igralce na to, da so nadaljevali z grobo igro in pričeli z medsebojnim obračunavanjem. V 35. minuti drugega polčasa je napetost dosegla višek. Domači branilec je precej grobo zaustavil nasprotnikovega igralca, na kar je sodnik pozval domačega branilca, da zapusti igrišče. Branilec ni hotel zapustiti igrišča takoj, a noto je sodnik svojo zahtevo preklical. Igralci, ki so bili že itak zaradi sodnikovih nemogočih odločitev nervozni, so se pokazali v tem momentu zelo nešportni in so začeli z rokami obračunavati eden z drugim. Ravno tako tudi nekateri gledalci, kateri so začeli vdirati na igrišče. Le discipliniranosti večine igralcev in pa gledalcev se je zahvaliti, ds ni prišlo na igrišču do splošnega pretepa. Po 10. minutah se je tekma nadaljevala in je postala nekaj manj groba in lepša. Domači so v 37. minuti po Fujsu izenačili. Tri minute za
tem so gostje dosegli drugi gol in s tem zmago.
Rezultat ne odgovarja igri, v kolikor se to lahko sploh imenuje igra, temveč bi moral biti vsaj neodločen. Pri dometu. moštvu se je izkazala obramba, dočim napad svoje naloge ni izvršil. Pri gostih je posebno ugajala ožja obramba z vratarjem na čelu.
Sodnik Nežmah iz Maribora nosi v celoti krivdo za tako igro kakor je bila v nedeljo. S svojimi nepravilnimi in nemogočimi odločitvami je pripravil obe moštvi do tako grobe igre, kakršne že dolgo ni bilo v Soboti.
MLADINSKA LIGA
Sobota—Krim (Ljubljana) 1:0 (0 : O)
V	nedeljo predpoldne sta se na igrišču Sobote srečali mladinski moštvi Sobote iz Krima iz Ljubljane. V prvem polčasu je bila igra enakovredna, posebno gostje so pokazali premišljeno in lepo igro, V drugem polčasu je domače moštvo pričelo s koristnejšo igro in doseglo po Šapaču edini gol in s tem zmago. Sodil je dobro Kukanja.
PIONIRSKA TEKMA.
Sobota—TD Ledava 2:0 (1:0)
V	prijateljski tekmi sta se prvič predstavili pionirski enajstorici Sobote in TD Ledava. Čeravno je to bila prva tekma, katero sta odigrali obe enajstorici, sta vseeno pokazali precej smisla za lep nogomet. Posebno enajstorica Sobote je imela v svojih vrstah nekaj zelo dobrih pionirjev-nogometašev. Z vztrajnim in rednim treningom bodo brez dvoma dosegli to, da bodo uspešno lahko zastopali Soboto v pionirskem prvenstvu.
Priklicujem veljavnost osebne izkaznice in knjižice kolesa na ime Zadravec Franc, Nemčavci štev. 34, pošta Murska Sobota.
Preklicujem veljavnost izgubljene delavske knjižice štev. 1245486, izdane od OLO Poljčane, na ime Skodnik Emilija, Got. Slaveči štev. 96.__________
Preklicujem veljavnost delovne knjižice na ime Herič Ludvik, Šalovci.
Prodam dobro ohranjeni otroški športni voziček. Naslov v upravi lista.
Preklicujem veljavnost izgubljene knjižice kolesa, registriranega v M. Soboti pod štev. 448 na ime Verona Veren, Murske Sobota.
Preklicujem veljavnost izgubljene knjižice kolesa na ime Josip Karas, Mur 
ska Sobota.
Viktor Širec:
Povej po naše
(Nadaljevanje)
Lajči je v pogovoru prišel do rešitve. Boris mu je povedal, da gre skozi njihovo vas in še nekaj kilometrov  proti meji v kmetijsko zadrugo po opravkih. Lajči je takoj pričel s pregovori. Pojasnjeval mu je, kakšna je zadevica v njihovi vasi in da ne ve, kako se bo razvijalo, če se stvar nekako ne reši.
»O... o.. o.. .« se je veselo čudil Boris. »Strašna reč. Aktivista ste nabrisali. Strahovit zločin,« se je nagnil proti njemu in mu mignil. »Pridi bliže, da tl nekaj povem na uho, da nihče ne bo slišal.« Naredil je sila resen obraz in mu šepnil: »Prav ste naredili. Vsak aktivist si je sam kriv, če ga ljudstvo izigra, ker je s tem povedano samo to, da ni dovolj ljudski.«
Namrgodil se je, kot da je še sam iznenaden kot je bil Lajči in mu pomignil:
»Zdaj pa le z menoj! Ričet je treba do konca zmešati, da bo prav ljudem in pa nam. Veš, ljudje hočejo svoje, a oblast hoče samo pravico in resnico, ker je ljudska. Zato ne smemo dovoliti, da iz zbrke nastane zmešnjava, ki bi se s posledicami obrnila proti ljudstvu v vaši vasic
Lajči ga je gledal in poslušal.
»Veš, samo vživeti se moraš v položaj ljudstva; kmetov kot celote ali pa delavcev ene tovarne, poskušati jih moraš razumeti in pričeti z govorom z njihovega stališča, in ko se pogovor živahno razplete, primerno vnašaš svoje misli v govor in tako pojasnjuješ, dokler se še najbolj trda butica ne omehča,« je žlobudral Boris.
Lajčiju je bil Borisov govor kot žlobudranje pomladnih voda v potoku, kot nešteti zvoki v radostnem jutru. Nekaj posebne topline je bilo v njem in nehote je čutil v njem prijatelja, človeka z globokim čutom do sočloveka. Že neštetokrat je premišljeval o tem, kako to, da se Borisu posreči pridobiti posameznika, pa tudi maso, čim spregovori in vedno bolj se mu je vsiljevalo prepričanje, da zato, ker nikdar ne pomisli nase, nikdar ničesar noče zase, niti s pohvalo znancev si ne polaska; njemu je dovolj, da lahko nekomu pomaga, da stori, kar le more za kogarkoli in če zgreši, pač takoj pove: »Narobe je bilo tovariši; veste, vsak človek se zmoti, pa tudi papež, čeprav pravijo, da je nezmotljiv. Veste, jaz sem pa eden izmed najbolj navadnih in zato se tem večkrat zmotim. Če bi bil papež, tega ne li priznal, ker bi pač mislil, da sem nezmotljiv. No, pa bomo poskušali popraviti. Saj mi boste pomagali.«

Penteka se tega jutra ni ljubilo vstati. Prejšnji večer se mu je zarezal v samoljubje kot plug v blatno, razmočeno zemljo. Skoraj do jutra je hodil po dvorišču in po hiši. Tudi v hleve se je napotil večkrat in nič ni pazil na to, ali koga vznemirja. Zdelo se mu je prav, da tudi drugi nimajo miru, če ga že sam ne more imeti. Šele proti jutru, ko mu je od nespanja že šumelo v glavi, se je zaril v posteljo in trdno zaspal. V spanju je večkrat glasno zaklel, mahal z rokami, brcal in se premetaval.
Mariška je ob njegovi nemirnosti še sama stokala. Bojazen pred nečim, kar
se je bližalo, jo je vedno bolj vznemirjala. Nekaj časa se je skušala premagati in zaspati, potem pa je sedla na rob postelje in bedela vse do ranih jutranjih ur.
Tudi Janči se je rano zbudil. Ko je opazil, da Mariške več ni v postelji, jo je pričel razdraženo klicati. Zbrcal je s sebe odejo in segel po obleki. Mencal si je oči in segal vedno znova v razkuštrane lase, pa se nikakor ni mogel prav predramiti. Počutil se je, kot po ubija, jočem snu. Lotevalo se ga je nekaj sličnega brezdušju in besnosti obenem. Zahotelo se mu je, da bi se vlegel in ta dan kar prespal Toda tega ni želel. Sklenil je, da bo podnevi čim več v vasi in da pokaže, da še vedno tisti Janči, kateremu nihče ničesar ne more.
»Mariška, oglasi se, če te kličem. Palinko mi prinesi, palinko,« se je zadrl, ko je slišal v kuhinji ženine korake.
Nataknil je nase hlače in suknjič ra se sam napotil v kuhinjo. Prijalo bi mu, da hi zarenčal nad ženo. Da bi ji povedal, kake brezpomemben stvor je proti njemu, pa je samo zamahnil z roko in nagnil pol čaše Žganja. Pomislil je, da bo vsekakor boljše, če prihrani zalogo jezljivk za sovaščane, za tistega ščenca, za tistega Lajčija, za vse, ki so bili včeraj tam in so se norčevali iz njega.
Vrnil se jo v sobo in še nekaj časa šaril po sobi. Vse mu je bilo napoti, vse odveč in vse na nepravem mestu. Celo sončna svetloba, ki je prodirala skozi okno in risala na steni svetle kvadrate, ga je motila. Nazadnje se je zagnal v hlev. Šele tukaj je zapazil, da se niti počesal ni in da se mu oči kar lepijo od spanca.
Stopil je na dvorišče, k studencu in kar nagnil kanto mrzle vode, da se osveži. Ko je tako prhal in se obračal, se mu je
zazdelo, da mu je pol jeze in čemerov splahnilo, kot da bi jih umila voda. Toda v tem trenutku je videl nekaj, kar ga ja še bolj vznemirilo, naravnost zaprepastilo in mu vzelo vso razsodnost
V vas sta se pravkar pripeljala Lajči in Boris. Janči se je dobro spomnil, da je tega majhnega, prijaznega in gibčnega možička, ki je prišel z Lajčijem, že nekje na okraju videl. Ni se mogel spomniti kje, toda močno se mu je zdelo, da je bilo na kmetijskem poverjeništvo.
Kar boječe se je zmuznil v sobo in izza zavese opazoval skozi okno, kaj bosta počela. Šla sta ob kolesih in se pogovarjala. Včasih sta se prešerno nasmejala, da ju je bilo slišati daleč po vasi. Ta njun smeh, sploh njuno razpoloženje, je Jančija prizadevalo. Kar bodlo ga je, kot da se smejeta njemu.
Tako nasmejano jutro, nasmejani ljudje, vse v smehu in zadovoljstvu, on pa pravo nasprotje vsega tega. Sama tema in brezpomembnost ga je v tem prijaznem dnevu. Odmaknil se je od okna in se napotil zopet v kuhinjo. Nalil si je žganja in srknil. Tako prijetno ga je požgalo po grlu, da bi ga kar pil, pil in pil. Pa je raje steklenico odložil. Danes nihče ne sme opaziti, da z njim nekaj ni v redu.
Lajči je opazil, da pogledujejo skozi okna, skozi polpriprta vrata iz štal in drvarnic: kdo neki je prišel zopet v vas. Tudi Števan ju je opazil in kar obstal ob plotu ter ju pričakoval. Tropa otrok se je tudi nabrala in Lutar je mislil, da mora biti povsod poleg.
Boris se je počutil kot doma. Pozdravljal je vsevprek in se šalil, kot da se najmanj od otroških let pozna s temi ljudmi. Ljudem pa je bilo njegovo ponašanje všeč. Postajali so in  izmenjali z njim nekaj vsakdanjik o življenju in
delu in Lajči je zopet opazil nekaj novega pri Borisu. Zanimal se je za vse, kar je v zvezi s kmetijstvom in ne samo to. Povpraševal je gospodarja, koliko otrok ima in kaj namerava delati v tem letu na svoji kmetiji, kakšne načrte ima in kako se razume s sosedom.
»Ja, ja vrag je v teh časih,« je pritrjeval. »Dosti dela, dosti obveznosti bi skrbi z družino. Saj je povsod tako. Delamo, delamo in živimo. Delamo več, kot kdaj koli do zdaj. Veste pa je vseeno važno vse to, kaj mi naredimo. Mi v mestu 
bomo kmalu gradili velik kulturni dom. To bo nekaj takšnega kot pri vas zadružni dom,« je razlagal in ni hotel opaziti, da je kmetič nekoliko v zadregi, ker se čuti krivega, da pri njih takšnega doma še ni. »Še dosti tega bomo naredili. No ja, pa bo že.«
Ustavili so se v gostilni. Boris je ugotovil, da je že precej lačen, čeprav je pred odhodom na brzino popil kavo
»Na potni nalog bo že kaj pri vas, ne?« se je obrnil kar proti vratom in Lajči je stopil za njim.
Števan pa je ostal kar zunaj. Tudi Lutar je hotel noter, toda Števan ga je pograbil za rokav in ga potegnil nazaj. Ni mu pustil do besede, ko je opazil, da se je Lutarju hotelo godrnjati, ampak je pričel sam:
»Vzemi boben in zabobnjari, naj pridejo ljudje skupaj. Ko smo že tu, naj nam nekaj pove.«
Napotil se je že proti vratom, pa se je obrnil
»Veš kaj. Boljše bo, če stopiš po prvih hišah in jim poveš, naj pridejo v gostilno, da se bomo pogovorili o tem, kaj je bilo včeraj. Pošlji še deco, naj skočijo po vasi. Povej jim še, da aktivist nima časa je da bo vse skupaj trajalo le nekaj nad pol ure.«
(Nadaljevanje sledi)
Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik Širec Viktor ml. — Naslov uredništva: »Ljudski glas«, Murska Sobota — Tiska Mariborska tiskarna.