V LJuhijani, dne 15. oktobra 1333 Cena posamezni številki Din 3*— leto. XV, „NAŠ GLAS" izide vsakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40‘—, za pol leta Din 20'—, za četrt leta Din 10'—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. = NAS GLAS Uredništvo« Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467. List za državne nameščence in upokojence. Mi iii^gitaBcmBass»aaawa«roiumaM«MBni^ ",l" O volitvi javnega umdništva. Zadnjič smo objavili v prevodu zanimivi referat podkancelarja Švicarske zvezne republike dr. O. Leingru-berja, ki je pororočal na V. mednarodnem kongresu za upravne vede, ki se je vršil to poletje na Dunaju. Iz tega poročila o uslužbenskem pravu osebja javne uprave in javnih zavodov (glej štev. 16 našega lista od 15. avgusta 1933.) je bilo razvidno stališče tega odličnega strokovnjaka na polju upravnih ved o pravicah in dolžnostih javnega uradnika. Iz istega referata objavljamo danes nov odlomek, v katerem razpravlja ta švicarski strokovnjak o »prednostih in škodljivosti volitve uradnikov za določeno poslovno dobo oziroma do smrti«. Predvsem moramo pripomniti, da v Švici javno uradništvo volijo, enako kakor to velja za nekatere panoge javne upravne in sodne službe tudi na Angleškem in v Sev. Ameriki, deloma tudi v drugih državah. Kjer torej govori pisec v tem poročilu o voljenih uradnikih, misli poročevalec vselej na razmere v domači zemlji, torej v Švicarski republiki. »Zdi se da dosmrtna izvolitev Uradnika napram izvolitvi za določeno poslovno dobo ali pa izvolitvi na nedoločen čas z upravnega stališča skoro dosledno povzroča škodo, ki se Pa za uslužbenca spremeni v korist. Seveda $e v teku razvoja spreminja sodba o tem v vsaki deželi. Ponekod 50 _vsi odločno zoper tako dosmrtno volitev uradnikov, v drugih državah pa spet v dosmrtnem trajanju službenega razmerja, ki je v ustavi ali z zakonom določeno, vidijo potrebna jamstva za dober tek državnega ustroja. Drugod spet, kakor na primer na Francoskem, nočejo upravna oblastva nič vedeti niti o dosmrtni izvolitvi, niti o izvolitvi za določeno službeno dobo, ker upravi baje najbolj prija možnost, da sme uradnika pod določenimi pogoji vsak čas takoj odpustiti. Če je bil uradnik izvoljen za neomejen čas, to je do Smrti, se ga mo- re uprava večinoma samo tedaj iznebiti, če je zagrešil hude službene prestopke ali pa če postoje drugi razlogi, utemeljeni v zakonodaji dotične države. V mnogih drugih primerih pa, kjer bi bila odpustitev državnega uslužbenca s stališča javne uprave priporočljiva, je služ|beno razmerje nemogoče prekiniti. Sploh pri dosmrtni izvolitvi uradnikov le premnogokrat prisno j a pravica do razveze službenega razmerja enostransko le uradnikom. V tem pogledu ima torej uprava dosti manj pravic kot uslužbenec. Nikakor tudi ni mogoče oporekati, da nosi ustanovitev dosmrtnega uradniškega razmerja v sebi stalno kal za birokratizacijo uprave, to pa v škodo javnosti, kateri naj uprava vendar koristi. Za upravo je dosmrtna izvolitev uradnikov (zlasti tam nezadovoljiva, kjer voli parlament vlado za nedoločen čas. Taka različnost glede trajanja in sigurnosti namestitve lahko v takih državah vodi do tega, da krog višjega uradništva dobi napram menjajočim se predstavnikom izvršne oblasti neko preveliko važnost in vpliv, ki nista v korist države. Na drugi strani je pa treba tudi priznati, da dosmrtna izvolitev uradništva mnogo bolj ustreza popolnejši kontinuiteti uradovanja, kakor pa volitev za določeno poslovno dobo ali pa za nedoločen čas. Tudi omogoča dosmrtno nastavljanje uradništva čim izdatnejše izrabljanje izkušenj, pridobljenih v službi. Teh nekaj prednosti zakonite dosmrtne veljavnosti uradniškega razmerja pa ne smemo precenjevati, ker tudi izvolitev za poslovno določeno dobo v tem pogledu nudi skoro popolnoma ista jamstva. Izvolitev uradnika za nedoločen čas, pri čemur so možnosti odpusta urejene z zakonom, je v mnogih ozirih skoro popolnoma enaka dosmrtni izvolitvi. Zato so tudi koristi in škodljivost obeh vrst približno enake. (Nadaljevanje prih.) Stanovsko pravo in organizacija. Dunajski uradniški list »Reichs-verband der offentlichen Angestellten« je v članku pod prednjim naslovom orisal stališče velike avstrijske uradniške organizacije enakega imena o novi ustavni in upravni ureditvi Avstrijske republike z ozirom na državno usluž-benstvo. Ker članek avstrijske uradniške razmere osvetljuje z manj znanih strani, ga podajamo v naslednjem: »Že delj časa se najživahneje razpravlja o temeljnih vprašanjih ustavnega življenja, pri čemer igra glavno vlogo vprašanje preosnovanja na stanovski podlagi in sprememba sedanjega 2Veznega sveta (t. j. državnega zbora poslanske zbornice) v stanovsko 2borniico. Misel sama ni nova. V Nemčiji na Primer je misel zgraditve države na te-^nelju celokupnosti prodrla že v letu *“48. Poklicno stanovska misel je sto-Pila v ospredje in sicer zaradi spoznala. da je poklic najmočnejši znak so-lalne razčlenitve naroda. Če danes go-v°re o preosnovi uprave v smislu stanovskega zastopstva, izvira to pač po-® avitno iz tega, da vsi zaradi splošne ^Zadovoljnosti s parlamentarizmom v v^našnji obliki in zaradi občnega ogor-ser>ja nad strankarskim gospodarstvom ^Uiatrajo poklicno stanovsko razčleni-k v prebivalstva kot prehod iz krize, v s^*eri se nahaja naše politično in go-odUarSk° žiVlljenje- Namesto strank, p katerih so se nekatere pokazale po-norna nesposobne in nepotrebne, naj stopijo poklicne skupine, kamor naj se množice ljudstva včlanijo v obliki, ki bo dovoljevala, da se s sodelovanjem pripadnikov vseh poklicev po njihovih poklicnih zvezah onemogoči razredni boj in se s tem doseže socialno zadovoljiva rešitev. Seveda je sestava stanovskega sveta — stanovske zbornice — največje važnosti in je z našega stališča treba zahtevati jamstva, da bodo koristi javnih uslužbencev v ti zbornici našle zastopstvo, ki bo ustrezalo važnosti poklicnega uradništva. To bo pa možno le, če bo javno uslužbenstvo trdo povezano v enotni in edinstveni organizaciji. Na žalost mnogi pogrešajo še vedno potrebne uvidevnosti, dasi so organizacijsko misel, ki je izrastla iz življenja kot nekaj naravnost po naravi potrebnega- in nujnega, izkušeni voditelji javnih nameščencev že dolga leta s pisano, in govorjeno besedo vedno iznova poudarjali. Strankarsko politična raztrganost in pomanjkanje čuta za to, kar potrebuje uradništvo, sta povzročila da javni uslužbenci še danes, ko imajo skoro vsi poklicni sloji, delavci in kmetje, trgovci, industrijci, obrtniki itd. svoje zbornice, še vedno nimajo tistega zakonskega osrednjega zastopstva, ki bi ustrezalo pomembnosti našega stanu in našim koristim. Prav obratno kot pripadniki drugih poklicnih stanov, ki kažejo tolikanj organizacijskega smisla in požrtvovalnosti, so ravno uradniki, ki svojih interesov nikakor ne znajo pravilno oceniti, navajeni prav tam varčevati in stoje ob strani, kjer je to popolnoma napačno. Ravno zdaj v nenormalnih razmerah, ko je vse iz tira, v času, ko se poklicno uradništvo ponižuje in ko vlada v širokih krogih proti njemu hudo nasprotstvo, ki je sicer v bistvu nepojasnjivo, ravno zdaj je enotnost in sklenjenost uradništva potrebnejša nego kdajkoli. Danes bi morali vsi javni uslužbenci gojiti eno samo misel, imeti samo en cilj: najtesnejša strnitev na stanovsko poklicni, nadstrankarski podlagi. Šele tedaj bi moglo postati uradništvo tisti mo- gočni činitelj, s katerim bi moral vsakdo brezpogojno računati. Zvezni kancelar dr. Dollfuss je ob zaprisegi uradništva med drugim izjavil: »Pokazalo se je, da ravno res objektivni, svojih dolžnosti zavedajoči se uradnik noče, da bi nanj kdorkoli v njegovem delovanju kakorkoli vplival.« Ob drugi priliki je pa izjavil: »Nočemo partizanskega uradništva, nočemo uradništva s strankarskimi legitimacijami!« To naziranje se popolnoma sklada s pojmovanjem, katero je naša nepolitična, nad strankami stoječa avstrijska Državna zveza javnih nameščencev že od nekdaj zastopala.« Težnje poštnega uslužbenstva. Na občnem zboru Združenja p. 1.1. uslužbencev kraljevine Jugoslavije, ki se je vršil junija v Splitu, je bilo sprejetih več resolucij, iz katerih posnemamo nekatere najvažnejše odstavke strokovnega in splošno stanovskega značaja: »Za vse poštne uslužbence iz 2. odstavka § 45 u. z. (popolna srednješolska izobrazba) naj se v V. položajni skupini določijo službena zvanja, uradniki iz 1. odst. § 45 (nepopolna srednja šola) naj pa napredujejo v VIL skupino, po dovršenih 20 letih efektivne službe in strokovnem izpitu naj se jim pa omogoči napredovanje v VI. skupino. Zvaničniki z 10 leti efektivne službe, ki so bili zadnja 3 leta prav dobro ocenjeni, naj se prevedejo na položaj uradniških manipulantov, služitelji pa na zvaničniškega. Vsem poštnim uslužbencem naj se z ozirom na naporno dnevno in nočno službovanje prizna pravica do polne pokojnine že po dovršenih 30 letih dejanske službe, uslužbencem v poštnih ambulaneah pa za 25 let službe. Za upravne uradnike v ministrstvu in pri poštnih direkcijah naj se postavljajo p. t. t. uradniki z natečajem, in sicer taki, ki so najmanj po 12 let služili pri poštnih uradih in so pokazali dobre upravne sposobnosti. Izdela naj se staležnik (»ranglista«) vseh p. t. t. uslužbencev, in naj se objavi vsako leto v službenem Vestniku. Ustanovi naj se stalna strokovna šola za vzgojo p. t. t. naraščaja. Poštnim uslužbencem in njihovim družinam naj se priznajo na železnicah in drž. parobrodih režijske vozovnice kakor ostalemu prometnemu uslužbenstvu. Tantijeme, ki se priznavajo uslužbencem poštne hranilnice, naj se na- kazujejo tudi p. t. t. uslužbencem, ki opravljajo posle pri vplačevanju in izplačevanju čekov in poštno hranilnih vlog. — Upravnikom pošt naj se prizna letni pavšal za reprezentacijo, nagrada za nočno službo naj se pa poviša. Upokojenim uslužbencem naj se pokojnina prične izplačevati takoj po ustavitvi aktivitetnih prejemkov. Ustanovi naj se skupen bolniški sklad za celokupno p. t. t. osebje. Služiteljem in zvaničnikom naj se uniforme pravočasno izdajajo in to po meri in dobre kakovosti. V poštno stroko naj se sprejemajo prvenstveno otroci poštnih uslužbencev. Sprejemanje dnevničarjev naj se ustavi. Upravniki pošt, ki imajo naturalna stanovanja, naj se oproste plačevanja najemnine. Enakopravnost moških in ženskih uslužbencev pri postavitvah in napredovanjih na upravniška in druga zvanja naj se izvede. Premestitve osebja naj se vrše samo po službeni potrebi in v poletnem času. Zdravljenje v javnih bolnicah naj postane za uradništvo tudi v II. razredu brezplačno. Poštna hranilnica in Državna hipotekarna banka naj dovoljujeta p. 1.1. uslužbencem posojila ob ugodnih obrestih. V poštno službo naj se sprejemajo pripravniki že po dovršenem 16. letu starosti, ki bi bili za državo zelo poceni, tvorili bi pa soliden kader uslužbencev. Za poštno stroko naj se čimprej izda posebna uredba, ki bi v vsem zadovoljila p. t. t. uslužbence in koristila splošnemu napredku vse stroke. S. Č.: Lažnivi bankroti. Iz »Zadrugarja«, lepo urejevanega mesečnega glasila ljubljanske železničarske nabavljalne zadruge, prenašamo ta zanimivi članek: »Pod tem naslovom je napisal v beograjski »Politiki« g. Vukčevič članek, iz katerega prinašamo nekaj odlomkov, ki bodo zanimali tudi naše zadrugar j e. Kljub jasnim odredbam novejših zakonov je ostala vrsta nečastnih deliktov dosedaj skoro povsem nekaznovana. Gre zlasti za finančne bankrote. Ker se jih le neznaten del obravnava pred sodiščem,) bi človek mislil, da takih bankrotov ni mnogo. Vendar jih kar mrgoli v poslovnem svetu. In kar je glavno: lažni bankroti so oškodovali najbolj siromašno ljudstvo in napravili več škode našemu gospodarstvu kot vsi drugi kaznivi delikti, počenši od utaje in prevare, tatvine, falzificiranja, požiga, pa do raz- bojništva. Će bi imeli točno statistiko, verujem, da bi se izkazalo, da se je na ta način oškodovalo naše ljudstvo ne za stotine milijonov, temveč da gredo te vsote do najmanj dveh milijard dinarjev. Lažni bankroti so nekaznovano oškodovali za to vsoto naše nepoučeno ljudstvo, ki si je bilo prihranilo ta denar s težkim in poštenim delom. Temne eksistence in goljufi so plenili, a bankrot je nazadnje pokril in zakril vse grehe. Samo en trgovec je n. pr. odnesel svojemu bližnjemu 35 milijonov dinarjev. Vendar prekašajo primere, ko napove trgovec umetno konkurz in tako obere upnike za težke milijone, bankroti bank kot takih. Največ je bilo bankrotov večjega stila v dobi najboljše konjunkture. Tedaj niso bili posledica krize, temveč posledica malverzacije raznih kriminalnih tipov. Člani upravnega odbora so tolikokrat pre- kršili zakon, kolikokrat so podpisali sejne zapiske ali druga potrdila. In so lepo na prostem ter uživajo sadove svojega goljufanja: gradijo si palače, investirajo ugrabljeni denar v razna podjetja, radi obzirnosti do ogoljufanih vlagateljev — pod tujim imenom. Člankar navaja nato celo vrsto konkretnih primerov, kako so delale in zaradile nekatere banke in poedin-ci. Ne navajamo takih primerov, saj jih čitamo po našem časopisju zadosti. Končno podaja člankar praktične nasvete. Naj se preneha z obzirnostjo! Oškodovani so dosedaj računali: Ce ga ovadim, bo on sicer obsojen, a jaz bom gotovo ob svoj denar; če ga ne ovadim, imam še vedno malo upanja, da dobim vsaj del denarja. Tu bi morala poseči vmes oblast. Če se čaka, da se preganjajo in raizskujejo taki lažni bankroti samo na zahtevo oškodovane stranke, tedaj bodo lažni bankroti nadalje opravljali svoje delo. Bankroti bi se morali obravnavati kakor uboji! Ne gre tu samo za privatni interes, temveč za javni interes, ki zahteva poslovno solidnost, sigurnost in čut časti. Zakon prišteva lažne bankrote med težke zločine in sodišča bodo imela polno dela, da izsledijo take prevarante in se zatre njih zlo delovanje za narod. Kadar čitamo tako o bankrotih in konkurzih, se spominjamo na naše zadruge in na gonjo nekaterih krogov proti zadružništvu. Kaj vse se zahteva od njih! Delež, jamstvo, rezervni sklad! Objavljati morajo svoje bilance, pustiti, da se kritizirajo in revidirajo od sodišča ali revizijskih zvez. Vse zato, da je javnost poučena o njh delovanju in stanju, in da je vedno podano jamstvo, da ne bo nihče zgubil pri zadrugi: ne vlagatelj in ne trgovec, ki je dobavil blago za prodajo. In če bi zašli res v težave, gredo naši deleži in doplačati moramo do višine jamstva. Trgovec pa lahko prikroji bilance po svoje, kakor ve in zna, ima »dvojno« in celo »trojno« knjigovodstvo, in tako ima možnost, da napove bankrot, omogočeno mu je, da nasamari dobavitelje, banke, vlagatelje, ki so mu posodili itd. To so privilegiji pridobitnih krogov, ki si jih zadruga ne more privoščiti. In ti privilegiji so stali, kakor pravi g. Vukčevič, naše ljudstvo in s tem v precejšnji meri tudi državo — nad dve milijardi dinarjev! In vendar se tako malokdaj obravnavajo ti privilegiji trgovcev in bankirjev, medtem ko se servirajo skoro vsak dan našim zadrugam nekaki privilegiji. Koliko so zaslužili razni bankirji in trgovci s privilegijem, da jim ni treba predlagati javnega računa, da nimajo nad seboj revizij, da si lahko privoščijo poravnavo, konkurz in bankrot!... To seveda ni nič hudega. Strašno pa je, če je kupil državni uslužbenec pri svoji zadrugi vrečo sladkorja in jo odstopil drugi zadrugi. Naše narodno gospodarstvo se je v temeljih zamajalo ...« Stanovanjska zaščita v Avstriji. S 1. avgustom t. 1. se je stanovanjska zaščita najemnikov v Avstrijski republiki znatno spremenila — in to v škodo stanovanjskih najemnikov. Avstrijska vlada je namreč izdala naredbo, ki spreminja predvsem dotedanje določbe o višini najemnine, o omejitvi pravice oddajanja in odpovedovanja stanovanj, pa tudi o prispevkih za vzdrževanje poslopij. Do navedenega časa sta bili v Avstriji, kolikor se tiče pravice do svobodnega oddajanja stanovanj, dve kategoriji, na kateri se določbe stanovanjskega zaščitnega zakona niso nanašale. Bila so to stanovanja, ki dne 31. julija 1925 niso bila oddana, torej prazna, ali jih je ta dan imel zasedene gospodar sam ali pa so bila oddana kot službena stanovanja. Razen teh še stanovanja, ki so bila sicer 1. jul. 1925 oddana, pa jih je 1. junija 1929 hišni lastnik sam uporabljal in jih kasneje ni več oddal. Tudi stanovanja, ki se Jules Lemaitre: Eumejeva izpoved. Na robu Odiseje. Tri dni po tem, ko je božanski Uliks pobil snubce in se polastil spet svojega dvorca, je svinjski pastir Eumej hudo zbolel. Venomer je hiral in m mogel ne jesti, ne spati. Tedaj je prosil tovariša, kožarja File-tija, naj gre po Uliksa in mu reče: »Gospod, tvoj služabnik Eumej umira in bi rad govoril s teboj.« Uliks je torej šel na pristavo. Tam je našel svinjarja Eumeja, ki je ležal na lepih kožah in bil pokrit s čednimi odejami (zakaj nič ni pogrešal), tresla ga je pa mrzlica, da se je obračal na ležišču »kakor vrtimo nad žerjavico želodec žgalnega daru, nadevanega s krvjo in mastjo, kadar ga hočemo opražiti«. Eumej je rekel Uliksu: »Gospod, hvala ti, da si prišel. Moram ti nekaj povedati. Tvoj oče Laert me je kupil, ko sem bil otrok in tvoja mati Anti-kleja me je dobrotno vzgojila in ravnala z menoj skoro tako lepo kot s svojo najmlajšo hčerko, lepo Klimeno. Verjameš, da sem ti popolnoma vdan, tebi in tvojemu rodu« »Verjamem,« je rekel Uliks. »Poslušaj torej,« je nadaljeval Eumej. »Približno mesec dni, preden si se vrnil, sem, ko sem gnal v dvorec mladega pujska Penelopi in njenim služabnicam za obed, srečal pri dvoriščnih vratih tujca, nekega Feničana, ki se je bil pravkar izkrcal in ki je nesel zavoj kupčijske robe. Ker je prosil, sem ga peljal k Penelopi. Razgrnil je pred njo dragulje in vezenine. Toda tvoja častivredna soproga ni kupila nič od njega, čeprav je prekipeval umetelnih besed, zakaj ni ji bilo do tega, da bi se bila lišpala, med tem ko si bil ti odso- bodo v bodoče oddala, pa so bila pred oddajo vsaj leto dni v gospodarjevi lastni uporabi ali pa stanovanja, nastala z razdelitvijo velikega stanovanja v več majhnih. Zakon pozna srednja stanovanja, ki imajo 60—130 m2 površine in mala stanovanja do 60 m2. Samska stanovanja imajo najmanj po 16 kvadratnih metrov površine. Odslej bodo smeli hišni lastniki s svobodnim dogovorom o višini najemnine oddajati stanovanja, ki so bila doslej zaščitena, če niso to najmanjša stanovanja ali najmanjši poslovni lokali. Kot taka se smatrajo stanovanja, če n. pr. na Dunaju predvojna najemnina zanje ni znašala nad 2000 K na leto. Taka stanovanja — in teh je večina stanovanj, kakršna imajo pripadniki srednjega sloja — ostanejo še pod stanovanjsko zaščito glede višine najemnine. Izven Dunaja so pa v bodoče zaščitena samo stanovanja, ki imajo le kuhinjo in eno sobo, vsa ostala pa mo- ten. Nato ji je Feničan ponudil zelišča in praške zoper bolezni, zakaj spoznal se je tudi v zdravilstvu. Dobrohotna Penelopa mu jih je nekaj skrinjic odkupila in prav tako sinje kamne, ki zagovarjajo uroke. Ponudila mu je jedi in mu dovolila, da prenoči, če hoče, na pristavi z menoj, poleg svinjskih hlevov. Feničanu je bilo ime Hamilkar. Bil je vitek in precej majhen, imel je ženske oči, božajoče kretnje in mil glas. Videl je mnogo mest in narodov in prijetno je pripovedoval svoje dogodivščine. Toda ni bilo težko, da si uganil, da vse zgodbe niso bile resnične. Drugo jutro je zarana odšel. Jaz sem ostal doma in varoval prašiče. Toda po-poldpe sem nesel v dvorec košaro smokev. Našel sem Hamilkarja v včliki dvorani, kjer je sedel blizu mize snubcev. Razveseljeval jih je s pesmimi, ki pa niso poveličevale junaških činov, temveč so bile le nekakšne zaljubljene pesemce, tako, da se je vrli domači pevec Femij razsrdil. Častitljiva Penelopa je prišla doli iz sobe na hodnik, ki gleda v dvorano in naslonjena ob ograjo je poslušala ljubavne popevke, in ker se je brez dvoma spominjala nate, je jokala ob njih. In vendar je neprestano velevala, naj še poje. No, Feničan je med petjem strmel v Penelopo z veliko nesramnostjo, katere pa tvoja sramežljiva soproga ni opazila. In neko božanstvo mi je vdehnilo misel, da si je tujec poželel žene mojega gospodarja.« »Ampak,« je rekel Uliks, »mar si je niso tudi snubci poželeli?« »Morda so si je poželeli«, je odvrnil Eumej, »toda oni so si poželeli predvsem njenega silnega premoženja. Mimo tega so skrbno drug drugega nadzorovali. In končno, pozabavali so se časih z nekaterimi izmed služabnic. Prihodnjo noč sem skočil pokonci iz ■ spanja, ko me je prebudil nek bog. In vi- re jo hišni lastniki oddajati po svobodnem dogovoru glede višine najemnine in zanje torej zakonska zaščita ne velja več. Če pa se stanovanje v 4 mesecih, odkar je bilo izpraznjeno, vnovič ne odda, pade ,s tem samo po sebi spet nazaj pod določbe stanovanjskega zaščitnega zakona. Tudi glede pravice do odpovedi stanovanj so hišni lastniki dosegli znatno olajšanje. Po dotedanjih določbah so mogli starši otrokom ali obratno, nadalje Bratje in sestre med seboj svobodno in brez pristanka hišnega lastnika prevzemati stanovanja, če je dotedanji najemnik nameraval stanovanje zapustiti, navedeni njegov sorodnik, ki naj bi stanovanje prevzel, pa je že določen čas stanoval s prvotnim najemnikom v istem stanovanju. Gospodar je moral takega novega najemnika pri-Enati kot glavnega najemnika. Prav tako so po najemnikovi smrti njegovi nasledniki avtomatsko postali najemniki dotičnega stanovanja, katerega jim hišni lastnik ni mogel brez razloga odpovedati. Za vse skupine najemnikov so se odpovedne omejitve skrčile razen za zakonce in otroke v ravni črti. Tudi je moralo doslej sodišče ob odpovedi stanovanja presoditi, komu z odpovedjo nastane večja škoda, hišnemu lastniku ali najemniku. Tega sodnega ugotavljanja po novi naredbi ne bo več, razen ob prehodu stanovanja na najbližje, že spredaj navedene sorodnike, katerim bi hišni lastnik stanovanje hotel odpovedati. Nove so tudi določbe o povračilu obratnih stroškov hišnemu lastniku. Najemnik bo moral v bodoče sam poravnati vse stroške, ki bodo nastali zaradi novih prezidav oz. popravil, po- vzročenih po uradnih nalogih, kakor na primer ob zaukazani napeljavi vodovoda, od kanalizacijskih, regulacijskih in drugih delih. S temi spremembami, ki so v bistvu velika koncesija hišnim posestnikom, se je stanovanjskim najemnikom v Avstriji, ki so bili doslej s stanovanjskim zakonom vzgledno zaščiteni, dosedanje njihovo ugodno stališče močno poslabšalo. Vendar je navzlic ti zmanjšani zakonski zaščiti položaj avstrijskih stanovanjskih najemnikov napram našim vreden vsega zavidanja. Saj je velika večina pripadnikov srednjega sloja, t. j. zlasti javnega in zasebnega uradništva, celo pa še najemnikov iz delavskih vrst, še zdaj zakonsko zaščitena tako glede maksimalne dopustne višine najemnine kakor tudi v pogledu neodpovedljivosti stanovanj. Pristaviti je treba, da je ravno ta vzgledna stanovanjska zaščita v Avstriji preprečila, da se srednji sloj, zlasti še uradniki in državni ter zasebni stalni nameščenci niso popolnoma proletarizirali v škodo stanu, skupnosti in države. Priporočljivo bi bilo, da se tudi pri nas čimprej poskrbi za čim širšo zakonsko zaščito najemnikov, ki v današnjih težkih časih že skoro ne morejo več prenašati težkega bremena pretiranih najemnin. Zahvala. Podpisani Krainz Franc, kaznilniški poduradnik, se zahvaljujem Nabav-Ijalni zadrugi državnih uslužbencev v Mariboru, ki mi je takoj ob prijavi smrti izplačala posmrtnino po moji ženi Frančiški, v znesku Din 3.560 Krainz Franc Uradniško pravo v praksi. Draginjska doklada za otroke nad I doklade za take otroke. »Upokojenci, 16 leti. Neki upokojenec je vložil proti odločbi, s katero mu je bilo osporeno pravo do rodbinske doklade za hčerko, staro nad 16 let, ki je za pridobivanje nesposobna vsled bolezni, pritožbo na fin. ministrstvo, češ da določba zadnje spremenjene uredbe o draginjskih dokladah upokojencev nima retroaktivne moči. Ta določba namreč postavlja kot pogoj za prejemanje draginjske doklade za otroke, stare nad 16 let, da je nesposobnost za pridobivanje nastopila že pred dovršenim 16. letom otrokove starosti. Ministrstvo je pritožbo odbilo z utemeljitvijo, ker je z odločbo št. 45.645/1. od 21. oktobra 1932, ki je deloma spremenila uredbo o drag. dokladah upokojencev, predpisan nov pogoj za prejemanje drag. del sem, da je Feničan, ki je spal blizu mene, previdno vstal z ležišča. Vstal sem in mu sledil, on me pa ni 'videl. Obrnil se je proti dvorcu. Ko je prišel tje, je pobral lestev, ki je bila skrita za trnjem, in jo prislonil k dvoriščnemu zidu.« »Ampak,« je rekel Uliks, »če bi bil prišel na dvorišče, bi bil našel vrata, katerih ne bi bil mogel odpreti.« »Kdo ve?« je povzel Eumej. »Ta človek je bil ves poln zvijač m se je spoznal na vsakršne skrivnosti. Morda je bil tudi zmenjen s katero izmed služabnic.« »Mislim celo, da je prišel zaradi katere izmed njih«, je rekel Uliks. »To je mogoče, toda ne verjamem,« je rekel Eumej. »Ne verjamem, ker sem ga videl, kako čudno je ogledoval tvojo častitljivo soprogo. Sicer pa tudi nisem imel sredstev, da bi se bil prepričal o njegovih naklepih. Ko je torej začel plezati po lestvi, sem stekel k njemu, ga prijel za bedro in ga vrgel na tla. Potem sem ga, ker je bil od padca čisto omamljen, lepo zložno zadavil. Brcal je z nogami, pa ne predolgo... Ali sem prav storil, gospod?« »Prav gotovo«, je rekel Uliks. »Naložil sem si truplo na rame,« je nadaljeval Eumej »in ga odnesel prav do svinjaka. Tam sem ga skrbno zakopal v kotu in celo nekaj malega vina sem žrtvoval podzemskim bogovom, da bi v miru počival. Drugo jutro sem sporočil Penelopi, da se je Feničan na vse zgodaj vkrcal, ker se mu je ponudila ugodna prilika.« »In kako je sprejela vest o njegovem odhodu?« »Nič ni rekla, razen: »Želim mu srečno pot, zakaj bistroumen je in prijetno se zna razgovarjati.« »In nato?« »Vrnil sem se in spet legel in zelo trdno spal. Toda prihodnjo noč nisem mo- pri katerih ta novi pogoj ni izpolnjen, so s 1. novembrom 1932 izgubili pravo do rodbinske doklade za otroke, katero so dotlej prejemali pod prejšnjimi pogoji, ker je uredbodajalec z zakonom pooblaščen, da predpisuje pogoje, pod katerimi se pravo do doklade pridobi in izgubi. — O razsodbi drž. sveta na tožbo tega upokojenca, katero je vložil proti navedeni ministrski odločbi, bomo poročali. Vštetje položajne doklade v pokojnino. Po § 120. u. z. se prizna položajna doklada za pokojnino šele po dovršenih 20 letih efektivne priznane državne službe, in sicer v višini 50%. Za več kot 25-letno službovanje se prizna 60%, za nad 30-letno službovanje 70% in za efektivno službovanje nad gel zatisniti očesa, oziroma kolikorkrat sem zadremal, vselej sem sanjal, da se borim s Hamilkarjevo senco in da me je ta senca, ki jo je bilo grozno videti, podrla na tla in me bila po vseh udih. Ko sem torej drugo jutro stopil v hlev, sem zagledal, da so prašiči napol odgrebli Hamilkarjevo truplo in ga že pričeli žreti. In razumel sem. da me je zato njegov duh preganjal. Tedaj sem prenesel njegove telesne ostanke v sadonjak (in to ni bilo prav prijetno delo). Zakopal sem jih globoko in jih lepo pokril z rušo. Klical sem podzemske bogove na pomoč in jim žrtvoval mleka in vina. Vse je bilo zaman. Noči so bile še naprej grozovite. Ni dvoma, da sem za nekaj dni pozabil-na svojo bolečino, ko si se vrnil ti, dragi moj gospod, bodisi od veselja, da sem te spet zagledal, bodisi ker so mi bogovi hoteli vrniti moči, da ti pomorem v boju zoper snubce. Toda glej, zdaj so se mi bolečine spet povrnil6-Ugonabljam še in tisočkrat sem že pre' trpel smrt v glavi in po vsem životu. F6/ ničanov duh se noče potolažiti, odkar r” njegovo truplo več celo. V moji moči Pa ni, da bi mu vrnil tisto, kar mu manjka-•• Želel sem govoriti s teboj, preden umrem, da boš vedel, odkod izvira moja bolezen-in da poiščeš zdravila zanjo, če je še kakšno. Saj se ne jeziš name, gospod moj, k6^ sem si nakopal to nesrečo, hoteč ti služb1-'' »Je že prav«, je rekel Uliks. »Počakal name.« Junak je odšel na morski breg in Prl" mišljeval. Spraševal se je, če so Penelop besede in pogledi Feničanovi kaj 8eI11 »Eumej zatrjuje, da ne: vendar je vse 1^; moral misliti, da je moja žena v v6 , nevarnosti, ker ji je tako naglo Pris,”tji na pomoč... česa se ji je pa bilo ^ ’ saj je imela okrog sebe dojiljo in sv