Martin Heidegger NIETZSCHEJEVE BESEDE »BOG JE MRTEV«' Razjasnjevanje, ki sledi, poskuša pokazati tjakaj, od koder bo morda nekega 143 dne mogoče postaviti vprašanje po bistvu nihilizma. Razjasnjevanje izvira iz mišljenja, ki se mu sploh šele pričenja jasniti Nietzschejeva temeljna pozicija znotraj zgodovine zahodne metafizike. To napotilo pojasnjuje stanje zahodne metafizike, ki je verjetno njen končni stadij, saj ni več mogoče videti drugih 'Martin Heidegger, Nietzsches Wort >Gott ist tou, Holzwege, 5. zv. Skupne izdaje, str. 209-267, 375-382. Frankfurt am Main 1977, 1994. Izdajatelj : Friedrich-Wilhelm von Herrmann. Heidegger je krajše odlomke tega spisa 1943. leta večkrat predaval v ožjem krogu. Spis izhaja iz predavanj o Nietzscheju na freiburški univerzi v letih 1936-1940, ki so trajala pet semestrov: Der Wille zur Macht als Kunst, zimski semester 1936/37, sicer objavljeno kot 43. zv. Skupne izdaje [HGA]; Nietzsches metaphysische Grundstellung im abendländischen Denken: die ewige Wiederkehr des Gleichen, poletni semester leta 1937, 44. zv. HGA; Nietzsches II. Unzeitgemäße Betrachtung, zimski semester 1938/1939, še neobjavljeni 46. zv. HGA; Nietzsches Lehre vom Willen zur Macht als Erkenntnis, iz poletnega semestra 1939, 47. zv. HGA; Nietzsche, Der europäische Nihilismus, iz drugega trimestra leta 1940,48. zv. HGA. Zadnji dve predavanji sta predelani izšli kot samostojna študija o Nietzscheju tako pri založbi Neske kot tudi znotraj Skupne izdaje (6. zv. HGA, 1. in 2. del). Predavanje o Evropskem nihiiizmu }c dostopno v prevodu Iva Urbančiča (CZ 1971). - Vse to jasno kaže Heideggrovo namero, da Nietzschejevo mišljenje zajame kot dovršitev zahodne metafizike. -Pri navajanju iz Nietzschejevih spisov Heidegger uporablja Krönerjevo izdajo, t. i. Großoktavausgabe (19. zv., + register, Leipzig, 1894-), ki pri nas v Narodni in obeh univerzitetnih pa tudi v oddelčni in ostalih knjižnicah (še) ni dostopna, kar otežuje vpogled zlasti v filozofovo zadnje, nedokončano delo Volja do moči, o genezi katerega se lahko poučimo v tudi spremni Študiji Iva Phainomena 9/31 -32 Nietzsche možnosti metafizike. Slednja z Nietzschejem sama sebe nekako oropa lastne bistvene možnosti. Po preobratu, ki gaje izvršil Nietzsche, preostane metafiziki le še sprevrženje v svoje nebistvo. Nadčutno postane neobstojni produkt čutnega, ki s takim ponižanjem svojega nasprotja zataji lastno bistvo. Odstranjenje [Absetzung] nadčutnega odstrani tudi golo čutnost in s tem razliko obeh. Odstranjenje nadčutnega konča pri niti-niti v odnosu do razlikovanja čutnega (aistheton) in nečutnega (noetön). Odstranjenje konča v nesmislu. In vendar, ostaja nepremišljena in nepremagljiva predpostavka zaslepljenih poskusov, da bi jo z golim dajanjem-smisla nesmislu odtegnili. Metafizika je v našem spisu povsod mišljena kot resnica bivajočega kot takega v celoti, ne kot nauk kakega misleca. Mislec ima v tej metafiziki vsakokrat svojo filozofsko temeljno pozicijo. Zato lahko metafiziko imenujemo z njegovim imenom. To pa, če sledimo bistvu metafizike, ki ga mislimo tukaj, nikakor ne pomeni, daje vsakokratna metafizika dosežek in posest misleca kot osebnosti v javnem okviru kulturnega ustvarjanja. V vsaki fazi metafizike postane vsakokrat viden kos poti, ki si jo čez bivajoče v nenadnih epohah resnice utre poslanje [Geschick] biti. Sam Nietzsche tolmači pot zahodne zgodovine metafizično in sicer kot uveljavljanje in razvoj nihilizma. Premišljanje Nietzschejeve metafizike tako postane premislek položaja in kraja zdajšnjega človeka. Njegovo usodo [Geschick] smo glede njene resnice komajda izkusili. Vsak tak premislek prestopa - če ne ostaja zgolj prazno, ponavljajoče poročilo - to, kar je treba premisliti. Prestopanje ni kar brez nadaljnjega povišanje ali celo prekašanje, tudi ni takojšnje premaganje. Da premišljamo Nietzschejevo metafiziko, ne pomeni, da poleg njegove etike, spoznavne teorije, estetike, tudi in pred vsem drugim zdaj upoštevamo metafiziko, temveč pomeni zgolj to, da poskušamo Nietzscheja jemati resno kot misleca. Misliti pa tudi za Nietzscheja pomeni: bivajoče predstavljati kot bivajoče. Vsako metafizično mišljenje je onto-logija ali pa sploh nič ni. Urbančiča ob slovenskem prevodu. Pri navajanju iz tega dela sem si pomagal z Kiönerjevo »žepno« izdajo iz teh let [št. 78, Leipzig 1930, »mit einem Nachwort von Alfred Bäumlcr«], opiral sem se tudi na druge izdaje: na Ullsteinovo in tudi, kar sc tiče zapisov, ki so nastajali ob objavljenih delih, na kritično izdajo izdajateljev Colli-Montinari, obstaja v dveh »variantah« kot Kleine Studien Ausgabe (KSA) in Grosse Werke Augabe (GWA), navajam iz zadnje. Problematično je neenotno številčenje in datiranje Nictzschejevih zapisov v različnih izdajah. Pri opombah, ki jih uvajajo male črke, gre za Heideggrove zapise iz let 1950-1976, nastale ob vnovičnem prebiranju lastnega dela. Izdajatelj jih jc - po Heideggrovih navodilih - izbral iz vpisov, pripisov in opomb v prvo izdajo Gozdnih poti iz 1950. leta, v t.i. »meskirški izvod«. * 1. izdaja: dogodje. b 1. izdaja: v rabo. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Premisleku, ki ga poskušamo tu, gre za to, da pripravimo preprost in nevidezen korak mišljenja. Pripravljalnemu mišljenju gre za to, da zjasni prostorje, znotraj katerega bi bit sama3 človeka lahko ponovno spravila v začetni odnosb glede svojega bistva. Bistvo takega mišljenja je, daje pripravljalno. To bistveno in zato povsod in v vseh pogledih zgolj pripravljalno mišljenje poteka v nevideznem. Tu je vsakršno mišljenje, ki sodeluje, kakor koli nebogljeno in iščoče že je, bistvena pomoč. Sodelujoče mišljenje postane ne-vpadljivi sev sejalcev, ki ga veljava in korist ne moreta potrditi. Sejalci morda nikdar ne bodo videli ne bilja, ne plodov, ne pridelka. Služijo sejanju, še prej pripravam za setev. Pred setvijo otjemo. Treba je izkrčiti polje, ki je zaradi neizogibne vladavine dežele metafizike moralo ostati nepoznano. Polje je treba najprej zaslutiti, ga nato najti in šele potem obdelati. Vendar, najprej je treba do tega polja sploh priti. Mnogo je še neznanih poljskih poti. A vsakemu mislečemu je odkazana vedno le ena, njegova pot. Po njenih sledeh se mora vedno znova gibati sem in tja, da se je dokončno oprime kot svoje poti, ki mu nikoli ne pripada. Na njej upove, kar je na njej moč izkusiti. 145 Morda je naslov Bit in čas kažipot take poti. V skladu z bistvenim prepletom metafizike z znanostmi, ki ga metafizika sama zahteva in vedno znova poskuša, [saj] znanosti spadajo k samostojnim [eigenen] dedinjam metafizike, se mora pripravljalno mišljenje občasno gibati tudi v okrožju znanosti, ki si še vedno zatrujejo, da mnogolično začrtujejo temeljno formo vednosti in vedljivega bodisi čisto znanstveno bodisi z načinom svoje veljavnosti in učinkovanja. Enoznačneje ko [nas] znanosti ženejo k svojemu tehnično vnaprej določenemu bistvu in njegovi dokončni obliki, toliko odločneje se jasni vprašanje po zmožnosti vednosti, ki jo zahteva tehnika, po njenem načinu, njenih mejah in njeni upravičenosti. K pripravljalnemu mišljenju in njegovemu izvrševanju spada vzgoja v mišljenju sredi znanosti. Za kaj takega je težko najti prikladno formo, da te vzgoje v mišljenju ne zamešamo z raziskovanjem in učenjakarstvom. V tej nevarnosti tiči taka namera še zlasti takrat, ko mišljenje ob tem in tudi venomer šele mora najti, kje se lastnostno zadržuje. Misliti sredi znanosti se pravi: iti mimo njih, ne da bi jih zaničevali. " 1. izdaja: dogodje. b 1. izdaja: v rabo. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Ne vemo, katere možnosti poslanje zahodne zgodovine hrani za naš narod in za zahod. Zunanje oblikovanje in uravnavanje teh možnosti tudi ni to, kar najprej potrebujemo. Pomembno je le to, da se mišljenja učeči ob tem kaj naučijo, in da obenem ko se na svoj način učijo, ostanejo na poti in so v pravem trenutku tu. Naše razjasnjevanje se s svojo namero, in sledeč svoji dalekosežnosti, zadržuje v okrožju tistega izkustva, iz katerega je mišljen Bit in čas. To mišljenje neprestano spodbuja dogodek, da so v zgodovini zahodnega mišljenja sicer že od začetka mislili bivajoče glede na njegovo bit, a je resnica biti vendarle ostala nemišljena, da se kot možna izkušnja mišljenju ne le odreka, temveč: samo zahodno mišljenje, in sicer v podobi metafizike, lastnostno, obenem pa tudi nevede, zastira ta dogodek odrekanja." Pripravljalno mišljenje se zato nujno zadržuje na področju zgodovinskega premisleka. Zgodovina za to mišljenje ni sosledje dob, ampak edinstvena bližina tistega Istega, ki v nepreračunljivih načinih poslanosti ter zaradi izmenjujoče se neposrednosti zadeva mišljenje. Zdaj premišljamo Nietzschejevo metafiziko. Njegovo mišljenje vidi sebe v znamenju nihilizma. To je ime za zgodovinsko gibanje, ki ga je Nietzsche razpoznal. Obvladovalo je že prejšnja stoletja. Zdaj določa zdajšnje stoletje. Razlago nihilizma Nietzsche kratko povzame v kratki stavek: »Bog je mrtev.« Domnevali bi lahko, da besede »Bog je mitev« izrekajo mnenje Nietzscheja, ateista. Zatorej gre le za osebno zavzetje stališča. Besede so enostranske in prav zato tudi jih zlahka ovržemo z opozorilom, da danes vsepovsod veliko ljudi hodi v božje hiše. Zaradi krščansko ubranega zaupanja v Boga prestanejo vse stiske. Ostaja pa vprašanje, ali so imenovane Nietzschejeve besede le za-plezano menjenje misleca, o katerem imamo že pripravljeno pravilno izjavo, da se mu je nazadnje zmešalo. Vprašati moramo, ali Nietzsche tu ne izgovorja besed, ki jih znotraj metafizično določene zgodovine govorijo neizrecno že vedno. Preden do njih prehitro zavzamemo stališče, moramo besede »Bog je mrtev« najprej poskušati misliti tako, kakor so menjene. Zato si naredimo uslugo, če vse prehitro menjenje, ki se pri teh plodnih besedah takoj vsili, postavimo na stran. * 1. izdaja, iz 1950. leta: odrekanja in predhodnega zadržanja. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Naslednja premišljanja poskušajo razjasniti Nietzschejeve besede, sledeč nekaterim bistvenim ozirom. Poudarimo še enkrat: Nietzschejeve besede imenujejo usodo dveh tisočletij zahodne zgodovine. Ne smemo meniti, nepripravljeni kot vsi skupaj smo, da bomo s predavanjem o Nietzschejevih besedah lahko to usodo spremenili ali pa seje tudi zadovoljivo naučili. Prav tako je nujno, da se iz premisleka podučimo in se s podukom naučimo premišljati nas same. Vsako razjasnjevanje mora zadevo prevzeti iz besedila, pa ne le to, mora tudi — ne da bi se s tem še posebej postavljalo - k njej iz nje same neopazno pridati kaj lastnega. Ta dodatek je tisto, kar laik, merjeno ob tem, kar ima za vsebino besedila, stalno občuti kot vnašanje in ga, s pravico, ki jo zase terja, skritizira kot samovoljo. Pravo razjasnjevanje besedila nikoli ne razume bolje, kot gaje razumel pisec, pač pa drugače. Vendar mora to drugo biti tako, da zadene tisto Isto, ki mu razjasnjujoči tekst sledi z mišljenjem. Nietzsche je besede »Bog je mrtev« prvič izrekel v tretji knjigi spisa Vesela znanost, ki je izšel 1882. leta. S tem spisom se začenja Nietzschejeva pot izgrajevanja lastne temeljne metafizične pozicije. Med tem spisom in neuspešnim trudom oblikovanja načrtovanega poglavitnega dela je objava [knjige] Tako je govoril Zaratusta. Načrtovanega poglavitnega dela ni nikoli dokončal. Nekaj časa naj bi imelo naslov Volja do moči s podnaslovom Poskus prevrednotenja vseh vrednot. Potujujoča misel o smrti Boga in umiranja bogov je bila znana že mlademu Nietzscheju. V zapisu iz časa pisanja svojega prvega spisa Rojstvo tragedije piše Nietzsche (1870. leta): »Verjamem v pragermaske besede: vsi bogovi morajo umreti.«2 Mladi Hegel imenuje ob koncu razprave Verovanje in védenje (1802. leta) »... občutek, na katerem temelji religija novega veka - občutek: Bog sam je mrtev ...«.3 Heglove besede mislijo nekaj drugega kot Nietzschejeve. Vseeno pa med njima obstaja bistveno sovisje, ki se skriva v bistvu vse metafizike. Pascalove besede, ki jih je povzel iz Plutarha: »Le grand Pan est mort« (Pensées, 695) spadajo, četudi zaradi nasprotnih razlogov, na isto področje.4 2»Ich glaube an das urgermanische Wort: alle Götter müssen sterben.« '»...Gefühl, worauf die Religion der neuen Zeit beruht - das Gefühl: Gott selbst ist tot... « G. W. F. Hegel, Werke, Jenär Schriften (1801-1807), Glauben und Wissen oder Reglexionsphilosophie der Subjektivität in der Vollständigkeit ihrer Formen als Kantische, Jakobische und Fichtesche Philosophie, Suhrkampf, Frankfurt am Main 1970, str. 287- 433. 4Prim. Biaise Pascal, Misli (3., pregledana izd.), Mohorjeva družba, Celje 1999. Prev. Janez Zupet. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Poslušaj mo najprej v celoti 125. aforizem iz spisa Vesela znanost. Naslovljen je Nori človek in pravi: Nori človek - Še niste slišali o norem Človeku, ki je pri belem dopoldnevu prižgal svetilko, stekel na trg in nenehno kričal: »Iščem Boga! Iščem Boga!« -Ker je tam ravnokar stalo mnogo tistih, ki niso verovali v Boga, je vzbudil velik krohot. »Ali se je zgubil?« je vprašal eden. »Je zataval kot otrok?« je vprašal drugi. »Ali pa se skriva? Gaje strah pred nami? Seje vkrcal na ladjo? izselil?« - tako so drug prek drugega kričali in se smejali. Nori človek se je pognal mednje in jih prebadal s pogledi. »Kam je šel Bog?« je vzkliknil, -»povedal vam bom! Ubili smo ga - vi in jaz! Vsi mi smo njegovi morilci! A kako smo to napravili? Kako smo zmogli izpiti morje? Kdo nam je dal gobo, da smo izbrisali celoten horizont? Kaj smo naredili, ko smo to zemljo odpeli od njenega sonca? Kam se giblje zdaj? Kam se gibljemo mi? Stran od vseh sonc? Ne strmoglavljamo neprestano? nazaj, vstran, naprej, na vse strani? Ali zgoraj in spodaj še obstajata? Ali ne blodimo kakor skozi brezkončni nič? Ne diha v nas prazen prostor? Ni postalo hladneje? Ne prihaja kar naprej noč in še več noči? Nam ni treba dopoldne prižigati svetilk? Še ne slišimo hrupa grobarjev, ki pokopavajo Boga? Še ne vohamo božjega trohnenja? — tudi bogovi trohnijo! Bog je mrtev! Bog ostaja mrtev! In mi smo ga ubili! Kako se tolažimo, morilci vseh morilcev? Najsvetlejše in najmočnejše, kar je dozdaj svet imel, je izkrvavelo pod našimi noži - kdo spere to kri z nas? S katero vodo bi se lahko očistili? Kakšne spokorniške praznike, katere svete igre bomo morali iznajti? Ni veličina tega dejanja za nas prevelika? Ne bi morali, da bi ga bili vredni, sami postati bogovi? Nikoli ni bilo večjega dejanja - in kdor koli bo rojen za nami, spada zavoljo tega dejanja v višjo zgodovino kot je vsa zgodovina doslej bila!« - Tu je nori človek obmolknil in spet pogledal svoje poslušalce: tudi oni so molčali in začudeno pogledovali vanj. Končno je vrgel svojo svetilko ob tla, da se je razletela na koščke in ugasnila. »Prezgodaj prihajam«, je potlej rekel, »ni še čas zame. Ta neznanski dogodek je še na poti in potuje - še ni prodrl do ušes ljudi. Blisk in grom potrebujeta čas, svetloba zvezd potrebuje Čas, dejanja potrebujejo čas, tudi potem ko so storjena, da bi jih lahko videli in slišali. To dejanje jim je še zmeraj dlje od najoddaljenejših zvezd - in vendar ste ga storili!« - Pripovedujejo še, daje nori človek istega dne vdrl v različne cerkve in v njih zapel svoj requiem aeternam deo. Priveden ven in zaslišan je vedno znova odgovarjal: »Kaj so še te cerkve, če niso grobnice in nagrobniki Boga?«5 1 (125.) //Der tolle Mensch. - Habt ihr nicht von jenem tollen Menschen gehört, der am hellen Vormittage eine Laterne anzündete, auf den Markt lief und unaufhörlich schrie: »Ich suche Gott! Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Štiri leta kasneje (1886. leta) je Nietzsche štirim knjigam Vesele znanosti dodal še peto, ki ima naslov Mi, neustrašni. Prvi razdelek te knjige (343. aforizem) ima naslov Kako je z našo vedrino. Začenja se: »Največji novejši dogodek -da >je Bog mrtev<, daje vera v krščanskega Boga postala ne verodostojna - že pričenja metati svoje prve sence na Evropo.«6 Iz tega stavka postane jasno, da Nietzschejeve besede o smrti Boga menijo krščanskega Boga. Nič manj gotovo pa ni - kar moramo premisliti za naprej -da sta imeni Bog in krščanski Bog v Nietzschejevem mišljenju uporabljani za označevanje nadčutnega sveta sploh. Bog je ime za področje idej in idealov. Področje nadčutnega velja že od Platona, natančneje rečeno, od poznogrškega in krščanskega razlaganja Platonove filozofije, kot resnični in samolastno dejanski svet. V razliki od njega je čutni svet le tostranski, spremenljivi in zato zgolj navidezni, nedejanski svet. Tostranski svet je solzna dolina, za razliko od gore večne blaženosti v onostranstvu. Če imenujemo, kot se to zgodi še pri Kantu, čutni svet fizični svet v širšem smislu, potem je nadčutni svet metafizični svet. Besede »Bog je mrtev« pomenijo: nadčutni svet je brez učinkujoče moči. Gott tot ist<, daß der Glaube an den christlichen Gott unglaubwürdig geworden ist - beginnt bereits seine ersten Schatten über Europa zu werfen.« Ibid. str. 205. oz. 479. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche bujejo ugotovitev, da se ta nič širi. Nič tu pomeni: odsotnost nadčutnega, zavezujočega sveta. Nihilizem, »najgrozljivejši vseh gostov«, je pred vrati. Poskus, da bi razjasnili Nietzschejeve besede »Bog je mrtev«, je enak nalogi, da bi razložili, kaj Nietzsche razume z nihilizmom ter tako pokazali, kako se sam Nietzsche vede do nihilizma. Ker to ime pogosto uporabljamo kot krilatico, parolo, pa tudi kot obsojajočo kletvico, moramo nujno vedeti, kaj pomeni. Zato še ni vsakdo, ki se sklicuje na svojo krščansko vero in na kakršno koli metafizično prepričanje, že zunaj nihilizma. In obratno - ni vsakdo, ki razmišlja o niču in njegovemu bistvu, že nihilist. Ime nihilizem radi uporabljamo v takem tonu, kakor da gola označba nihilist, ne da bi si pri tej besedi kdo še kaj mislil, že zadostuje za dokaz, da že pre-mišljanje niča vodi v strmoglavljenje v nič in pomeni vzpostavo diktature niča. Sploh bo treba še vprašati, ali ima ime nihilizem, mišljeno strogo v smislu Nietzschejeve filozofije, le nihilistični, tj. negativni, v nič poganjajoči pomen. Pri razvodeneli in samovoljni rabi naziva nihilizem je zato nujno, da že pred 150 natančno obravnavo tistega, kar Nietzsche sam pove o nihilizmu, zadobimo pravilno smer pogleda, znotraj katere sploh šele smemo spraševati po nihilizmu. Nihilizem je zgodovinsko gibanje, ne pa kak poljuben nazor in nauk, ki bi ga kdo zastopal. Nihilizem giblje zgodovino na način komaj spoznanega temeljnega postopka v usodi zahodnih narodov. Nihilizem zato tudi ni en zgodovinski pojav med drugimi, ni le en duhovni tok poleg drugih, ki se pojavlja v zahodni zgodovini poleg krščanstva, humanizima in razsvetljenstva. Nihilizem, mišljen v svojem bistvu, bržkone temeljno gibanje zgodovine zahoda. Ta kaže tak ugrez, da ima njen razvoj lahko za posledico edinole svetovne katastrofe. Nihilizem je svetovnozgodovinsko gibanje narodov zemlje, ki jih je vpotegnilo v močnostno področje novega veka. Zato ne gre za kak pojav pričujoče dobe, pa tudi ne za produkt 19. stoletja, v katerem seje sicer zbudil izostren pogled za nihilizem, za rabo imena. Nihilizem prav tako ni produkt posamičnih narodov, katerih misleci in pisatelji lâstnostno govore o nihilizmu. Tisti, ki blodno menijo, da se jih ne tiče, najtemeljitejše poganjajo njegov razvoj. K grozljivi nedomačnosti najnedomačnejšega gosta spada, da ne zmore imenovati lastnega porekla. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Nihilizem ne vlada šele tam, kjer tajimo krščanskega Boga, pobijamo krščanstvo ali pa svobodomiselno pridigamo ordinarni ateizem. Dokler gledamo izključno na nevero, ki se obrača stran od krščanstva in na njene pojavne forme, obvisi pogled na zunanjih in ubornih fasadah nihilizma. Govor norega človeka ravno pravi, da besede »Bog je mrtev« nimajo nič skupnega z ménjenjem tistih, ki le stojijo zraven in govorijo drug čez dragega in »ne verujejo v Boga«. K tem, ki so tako brez vere, nihilizem kot usoda njihove lastne zgodovine sploh še ni prodrl. Dokler besede »Bog je mrtev« zajemamo le kot neverno formulo, jih mislimo teološko-apologetsko in se odpovemo temu, za kar Nietzscheju gre, namreč premisleku, ki premišljuje to, kar seje že zgodilo z resnico nadčutnega sveta in z njenim razmerjem do bistva človeka. Nihilizem v Nietzschejevem smislu se zato tudi nikakor ne pokrije z zgolj negativno predstavljenim stanjem, da ne moremo več verjeti v krščanskega Boga bibličnega razodetja, saj Nietzsche s krščanstvom ne razume krščanskega življenja, ki je obstajalo nekdaj in le kratek čas pred spisanjem evangelijev in Pavlovo misijonsko propagando. Krščanstvo je za Nietzscheja zgodovinski, 151 svetno-politični pojav cerkve in njene zahteve po moči znotraj oblikovanja zahodnega človeštva in njegove novoveške kulture. Krščanstvo v tem smislu in krščanskost novozavezne vere nista isto. Tudi nekrŠčansko življenje lahko potrjuje krščanstvo in ga uporablja kot faktor moči; kot tudi nasprotno: krščansko življenje krščanstva nujno ne potrebuje. Zato spoprijem s krščanstvom nikakor in brezpogojno ni pobijanje kršČanskosti, prav tako kot tudi kritika teologije ni že kritika vere. Razlaga vere ni nujno teologija. Dokler ne upoštevamo teh razlik, se gibljemo v nižavah svetovnonazorskih bojev. V besedah »Bog je mrtev« je ime Bog - mišljeno bistveno - nadčutni svet idealov, ki vsebujejo nad zemeljskim življenjem obsoječi cilj življenja, ki ga tako določajo od zgoraj in nekako od zunaj. Če izgine nepopačena, cerkveno določena vera v Boga, še zlasti pa, če omejimo in odrinemo nauk verovanja, teologijo v svoji vlogi, daje merodajno pojasnilo bivajočega v celoti, se s tem še nikakor ne razpoči temeljna usklajenost, po kateri postavljanje cilja, ki sega v nadčutno, obvladuje čutnozemeljsko življenje. Na mesto izginule avtoritete Boga in cerkvenih stolic stopa avtoriteta vesti, se vsiljuje avtoriteta uma. Zoper to se bori socialni instinkt. Svetovni beg v nad- Phainomena 9/31 -32 Nietzsche čutnost nadomesti »zgodovinski« napredek. Onostranski cilj večne blaženosti se preobrne v zemeljsko srečo mnogih. Negovanje kulta religije zamenja navdušenje za stvaritve kulture ali širjenje civilizacije. Ustvarjalnost, nekdaj lastnost bibličnega Boga, postane odlika Človeškega delovanja. Človekovo ustvarjanje na koncu preide v posel. Kar se želi na ta način spraviti na mesto nadčutnega sveta, so premene krščan-sko-cerkvene in teološke razlage sveta, ki je svojo tf/vfo-shemo, stopničasto rangiranje bivajočega, prevzelo iz helenistično-judovskega sveta. Njegovo temeljno uskladitev je ob začetku zahodne metafizike utemeljil Platon. Področje bistvovanja in dogodja nihilizma je metafizika sama, vedno s predpostavko, da s tem imenom ne mislimo nauka ali celo kake posebne discipline filozofije, ampak mislimo na temeljno usklajenost bivajočega v celoti, kolikor ga razločujemo na čutni in nadčutni svet. Drugi nosi in določa prvega. Metafizika je zgodovinski prostor, v katerem postane usoda, da nadčutni svet, ideje, Bog, nravstveni zakon, avtoriteta uma, napredek, sreča večine, kultura, civilizacija, izgubijo svojo gradečo silo in postanejo nične. Ta razpad bistva 152 nadčutnega imenujemo njegovo razbistvenje [Verwesung]. Nevera v smislu odpada od krščanskega nauka verovanja zato nikoli ni bistvo in razlog, ampak ves čas posledica nihilizma; lahko bi bilo, da samo krščanstvo predstavlja posledico in izoblikovanje nihilizma. Od tu spoznamo tudi poslednjo zmoto, ki se ji izpostavljamo ob zajetju in domnevnem pobitju nihilizma. Ker nihilizma ne izkušamo kot že dolgo trajajoče zgodovinsko gibanje - njegovo bistvo počiva v metafiziki sami - zapademo uničujoči zasvojenosti, da imamo pojave, ki so že in so edinole posledice nihilizma, za sam nihilizem ali pa da posledice in učinke predstavljamo kot vzroke nihilizma. V nepremišljeni privajenosti na ta predstavni način smo že desetletja navajeni, da gospodovanje tehnike ali upore množic navajamo kot vzroke za zgodovinski položaj dobe in s takimi nazori neutrudno razkosavamo duhovno situacijo časa. Vendar vsaka še tako obširna in še tako poglobljena analiza človeka in njegovega položaja znotraj bivajočega ostaja nemiselna in le videz premisleka, dokler ne misli na okraj bistva človeka in ga ne izkuša v resnici biti. Dokler imamo le pojave nihilizma za sam nihilizem, je zavzemanje stališča do nihilizma površno. Nič se ne premakne tudi takrat, če se - iz nejevolje zaradi Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« položaja sveta ali iz napol priznanega obupa, moraličnega ogorčenja ali pa zaradi vase zaverovane vzvišenosti vernika - silovito brani. Proti temu se je treba najprej upreti tako, da razmislimo. Zato povprašajmo najprej Nietzscheja samega, kaj razume z nihilizmom. Pustimo odprto, ali Nietzsche s tem razumetjem že zadane in zmore zadeti bistvo nihilizma. Nietzsche v zapisu iz leta 1887 postavi vprašanje (Volja do moči, 2. aforizem): »Kaj pomeni nihilizem?« Odgovori: »Da se najvišje vrednote razvrednotijo.« Ta odgovor je podčrtan. Nietzsche gaje opremil z razjasnjujočim dodatkom: »Manjka cilj; manjka odgovor na >Zakaj?<«7 Če sledimo temu zapisu, potem Nietzsche dojema nihilizem kot zgodovinski proces, interpretira ga kot razvrednotenje dozdajšnjih najvišjih vrednot. Bog, nadčutni svet kot resnično bivajoči in vse določujoči svet, ideali in ideje, cilji in razlogi, ki nosijo in določajo vse bivajoče, še posebej pa človeško življenje -vse to je tu predstavljeno v smislu najvišjih vrednot. Po mnenju, kije utečeno še zdaj, razumemo s tem resnično, dobro, in lepo: resnično, tj., dejansko biva- gj joče; dobro, tj., to, za kar povsod gre; lepo, tj., red in enotnost bivajočega v celoti. Najvišje vrednote se razvrednotijo že s tem, da se pojavi nazor, po katerem idealnega sveta znotraj realnega nikdar ni mogoče udejanjiti. Zavezu-jočnost najvišjih vrednot je omajana. Nastopi vprašanje: čemu te najvišje vrednote, če hkrati ne zagotavljajo jamstva, poti in sredstev udejanjanja v njih zastavljenih ciljev? Če bi hoteli dobesedno razumeti Nietzschejevo določilo bistva nihilizma, da pomeni razvrednotenje najvišjih vrednot, potem bi prišli do dojemanja bistva nihilizma, ki je medtem že postalo običajno. Njegovo utečenost podpira tako označenje nihilizma: nihilizem očitno pomeni propad najvišjih vrednot. Toda za Nietzscheja nihilizem nikakor ni le manifestacija propada, ampak je nihilizem - kot temeljni proces zahodne zgodovine - obenem in pred vsem, zakonitost te zgodovine. Zato Nietzscheju pri njegovih opažanjih tudi ne gre toliko za to, da bi historično prikazal potek razvrednotenja najvišjih vrednot in da bi 7»Was bedeutet Nihilismus - Daß die obersten Werte sich entwerten. Es fehlt das Ziel; er fehlt die Antwort auf das >Warum<«, Wille zur Macht [WzMJ, 2. afor., Alfrer Kröner Verlag, Leipzig 1930; prim. Volja do moči [VdM], Poskus prevrednotenja vseh vrednot. Slovenska Matica [SM], 1991, str. 11. Prevedel Janko Moder. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche še konec koncev iz njega izračunal propad zahoda. Nietzsche misli nihilizem kot »notranjo logiko« zahodne zgodovine. Nietzsche pri tem priznava, da z razvrednotenjem dozdajšnjih najvišjih vrednot svetu preostane še svet sam, in da šele brez-vrednostni svet neizogibno sili k novemu postavljanju vrednot.3 Novo postavljanje vrednot se spremeni - potem ko so se dozdajšnje najvišje vrednote razvrednotile - po dozdajšnjih vrednotah, v »prevrednotenje vseh vrednot«. Zanikovanje dozdajšnjih vrednot prihaja iz pritrjevanja novemu vzpostavljanju vrednot. Ker v tem »Da« po Nietzsche-jevem mnenju ni nikakršnega posredovanja in izravnave z dozdajšnjimi vrednotami, spada brezpogojni »Ne« v »Da« za novo postavljanje vrednot. Da bi brezpogojnost novega »Da« učvrstili, proti padcu nazaj, k dozdajšnjim vrednotam, in to pomeni, da bi utemeljili novo postavljanje vrednot kot proti-gibanje, označi Nietzsche tudi novo postavljanje vrednot za nihilizem, namreč kot tistega, prek katerega se razvrednotenje dovrši v novo in edinole merodajno postavljanje vrednot. To merodajno fazo nihilizma Nietzsche imenuje »dovršeni«, tj., klasični nihilizem. Nietzsche z nihilizmom razume razvrednotenje dozdajšnjih najvišjih vrednot. Obenem pa Nietzsche odobrava nihilizem v smislu »prevrednotenja vseh dozdajšnjih vrednot«. Ime nihilizem ostaja zato večpomensko, in, če gledamo ekstremno, sprva vedno dvosmiselno, kolikor enkrat označuje golo razvrednotenje dozdajšnjih najvišjih vrednot, obenem pa meni tudi brezpogojno protigibanje temu razvrednotenju. Dvosmiselno v tem smislu je tudi že to, kar Nietzsche navaja kot predobliko nihilizma, pesimizem. Po Schopenhauerju je pesimizem vera, da v najslabšem od svetov življenje ni vredno, da ga živimo in potrjujemo. Po tem nauku je treba življenje zanikati, in to pomeni tudi bivajoče kot tako v celoti. Ta pesimizem je po Nietzscheju »pesimizem šibkosti«. Povsod vidi le mračnost, za vse najde kak razlog, da se je ponesrečilo, in misli, da ve, kako se bo vse dogodilo v smislu popolne ponesrečenosti. Pesimizem krepkosti in kot krepkost si, ravno nasprotno, ničesar ne utvarja, vidi nevarnost, noče nikakršnih zastiranj in retuš. Spregleda pogubnost praznega prežanja na povratek v dozdajšnje. Analitično prodira v pojave in zahteva zavestnost glede pogojev in sil, ki kljub vsemu zagotavljajo obvladovanje zgodovinskega položaja. Bistvenejši premislek bi lahko pokazal, kako se v tem, kar Nietzsche imenuje »pesimizem krepkosti«, dovrši upor novoveškega Človeštva v brezpogojno a 1. izdaja, 1950 leta: S kakšno predpostavko? Da »svetu«: bivajoče v celoti, volja do moči v večnem vračanju enakega. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« vladavino subjektivitete znotraj subjektitete bivajočega. Prek pesimizma v njegovi dvojni formi prideta ta ekstrema na dan. Ekstrema kot taka prevladata. Tako nastane stanje brezpogojne zaostritve v ali - ali. Uveljavi se »vmesno stanje«, v katerem postane očitno, da se, na eni strani ne izpolni udejanjenje dozdajšnjih najvišjih vrednot. Svet se zdi ne-vreden. Po drugi strani pa to ozaveščenje iščoči pogled usmeri na izvir novega postavljanja vrednot, ne da bi svet s tem že dobil nazaj svojo vrednost. Vsekakor pa lahko spričo pretresa gospodovanja vseh dozdajšnjih vrednot poskusimo še nekaj drugega. Če je namreč Bog v smislu krščanskega Boga izginil s svojega mesta v nadčutnem svetu, potem se še vedno ohrani samo mesto, sicer kot izpraznjeno. Izpraznjeno področje mest nadčutnega in idealnega sveta še lahko obdržimo. Prazno mesto skorajda terja, da ga na novo zasedemo in boga, ki je izginil z njega, nadomestimo s čim drugim, da vzpostavimo nove ideale. To se po Nietzschejevi predstavi godi (Volja do moči, afor. št. 1021 iz leta 1887) s svet osrečujočimi nauki socializma, pa tudi z Wagnerjevo glasbo, tj. povsod, kjer »je dogmatsko krščanstvo zavozilo«.8 Tako pride na dan »nepopolni nihilizem«. Nietzsche o njem pravi (Volja do moči, afor. št. 28 iz leta 1887): »Nepopolni nihilizem, njegove oblike: živimo sredi 155 njih. Poskusi, da bi pobegnili nihilizmu, ne da bi prevrednotili dozdajšnje vrednote, privedejo nasprotje na plan, zaostrijo problem.«9 Nietzschejevo misel nepopolnega nihilizma lahko še razločneje in ostreje zajamemo: nepopolni nihilizem sicer nadomesti dozdajšnje vrednote z drugimi, vendar jih še vedno postavlja na staro mesto, ki je obenem - kot idealno področje nadčutnega - še vedno obenem vzdrževano kot prosto. Popolni nihilizem mora odstraniti celo to vrednostno mesto sämo, nadčutno kot področje, in v skladu s tem drugače postaviti vrednote ter jih prevrednotiti. Iz tega se zjasni: k popolnemu, dovršenemu in s tem klasičnemu nihilizmu sicer spada »prevrednotenje vseh dozdajšnjih vrednot«, vendar prevrednotenje starih vrednot ne zamenjuje zgolj z novimi. Prevrednotenje postane preobr- 8 WzM 670-671, VdM 556-557: »Mojih pet >nejev< -«[...] 2. ... »Nevarnost krščanskega ideala tiči v njegovih vrednostnih občutkih, v tem, kar lahko pogreša pojmovni izraz: moj boj z latentnim krščanstvom (na primer v glasbi, v socializmu).« (str. 556) '»Der vollständige Nihilismus, seine Formen: wir leben mitten drin. / Die Versuche zu entgehen, ohne die bisherigen Werte umzuwerten: bringen das Gegenteil hervor, verschärten das Problem.« WzM 23, VdM 22. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche njenje samega načina vrednotenja. Postavljanje vrednot potrebuje nek novi princip; tj., potrebuje to, od česar izhaja in v čemer se vzdržuje. Postavljanje vrednot potrebuje neko drugo področje. Princip pa ne more biti več neživi svet nadčutnega. Zato bo nihilizem, ki cilja na tako razumljeno prevrednotenje, poiskal to, kar je najbolj živo, najživejše. Nihilizem sam bo postal »ideal najbogatejšega življenja«. (Volja do moči, afor. št. 14 iz leta 1887)10 V tej novi najvišji vrednoti se skriva neko drugo ocenjevanje življenja, tj. tistega, v čemer temelji določujoče bistvo vsega živega. Zato je treba vprašati, kaj Nietzsche razume z imenom življenje. Napotek na različne stopnje in forme nihilizma kaže, daje nihilizem po Nietz-schejevi interpretaciji povsod zgodovina, v kateri gre za vrednote, stavljenje vrednot, razvrednotenje vrednot, prevrednotenje vrednot, novo postavljanje vrednot ter končno in samolastno za drugače ovrednoteno postavlj anje principa vsega postavljanja vrednot. Najvišji cilji, razlogi in pricipi bivajočega, ideali in nadčutno, Bog in bogovi - vse to je že vnaprej dojeto kot vrednota. Nietz-schejev pojem nihilizma šele takrat zadovoljivo zajamemo, ko vemo, kaj Nietzsche razume z vrednoto. Od tu razumemo besede »Bog je mrtev« šele tako, kot so mišljene. Zadovoljivo jasno raztolmačenje tega, kar Nietzsche misli z besedo vrednota, je ključ do razumetja njegove metafizike. V 19. stoletju je postalo govorjenje o vrednotah običajno, ustalilo se je tudi mišljenje v vrednotah. Vendar se je govoijenje o vrednotah spopulariziralo šele z razširjevanjem Nietzschejevih spisov. Govorimo o življenjskih vrednotah, kulturnih vrednotah, večnih vrednotah, o lestvici vrednot, o duhovnih vrednotah, ki jih baje lahko najdemo npr. v antiki. Z učenjakarskim ukvarjanjem s filozofijo in ob preformiranju neokantovstva pridemo do filozofije vrednot: gradi sisteme vrednot in v etiki zasleduje razplastenost vrednot. Celo v krščanski teologiji določijo Boga, summum ens qua summum bonum, za najvišjo vrednoto. Znanost pa je brez vrednot, vrednotenje vržejo na stran, k svetovnim nazorom. Vrednota in vse vrednostno postaneta pozitivistični nadomestek za metafizično. Pogostost govorjenja o vrednotah ustreza nedo-ločenosti njenega pojma. Ta pa spet ustreza mračnosti bistvenega porekla vrednote iz biti. Kajti če predpostavimo, da vrednota, na katero se tako pogosto sklicujemo, ni nič, mora vsekakor imeti svoje bistvo v biti. '"»Ideal des überreichsten Lebens«. Prim. Friedrich Nietzsche, Werke, Abt. 8, Nachgelassene Fragmente, Herbst 1887 bis März 1888. Colti-Mortinari [CM], Berlin, New York, W. de Gruyter 1970, VIII/2,9 [39]. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Kaj z vrednoto razume Nietzsche? V čem je utemeljeno bistvo vrednote? Zakaj je Nietzschejeva metafizika metafizika vrednot? V zapisu (iz let 1887/1888) pravi Nietzsche, kaj z vrednoto razume (Volja do moči, afor. 715): »Gledišče >vrednote< je gledišče ohranitvenih, stopnjevalnih pogojev, v pogledu3 na kompleksno podobo relativnega trajanja življenja znotraj nastajanja.«" Bistvo vrednote temelji v tem, da je gledišče. Vrednota meni to, kar imamo pred očmi.12 Vrednota pomeni gledišče za gledanje, ki meri na nekaj ali, kakor pravimo, ki na nekaj računa [absieht] in mora pri tem računati še z drugim. Vrednota je v notranjem odnosu s tolikšnostjo [Soviel], s kvantumom in številom. Vrednote se zato (Volja do moči, afor. 710 iz leta 1888) navezujejo na »lestvico števil in mer«.13 Vprašanje ostaja še, na čem je, po drugi strani, utemeljena lestvica stopnjevanja in upadanja vrednot. Z označenjem vrednote za gledišče pride za Nietzscheja do nečesa in za Nietz-chejev pojem vrednote bistvenega: kot gledišče jo vsakokrat postavlja gledanje, postavljena je zanj. To gledanje je täko, da vidi, kolikor je [že] videlo; daje 157 videlo, s tem ko si je to ugledano [das Gesichtete] kot tako pred-stavilo, in ga takö postavilo. Šele prek predstavljajoČega postavljanja postane točka, ki je nujna za računanje na nekaj, in na ta način vodi linijo pogleda tega gledanja, gledišče, kar pomeni, da postane to, za kar v gledanju in v vsem delovanju, ki ga pogled vodi, gre. Vrednote torej niso [že] pred tem nekaj na sebi, tako da bi jih kasneje lahko ob priliki jemali kot gledišča. Vrednota je vrednota, kolikor velja. Velja pa, kolikor je postavljena kot to, za kar gre, kar je pomembno. Tako je vrednota vzpostavljena prek računanja na in oziranja na to [Hinsehen auf], s čimer je treba računati. Gledišče, pogled, ■ 1. izdaja iz 1950. leta: perspektive, horizonta. " »Der Gesichtspunkt des >Werts< ist der Gesichtspunkt von Erhaltung*-, Steigerungs-Bedingungen in Hinsicht auf komplexe Gebilde von relativer Dauer des Lebens innerhalb des Werdens.« WzM 483, VdM 401. 11 »Der Wert meint solches, was in Auge gefaßt ist.« 13 »Naše spoznanje je postalo toliko znanstveno, kolikor more uporabljati Število in mero. Morali bi napraviti poskus, ali bi se ne dal kakšen znanstveni red vrednot zgraditi preprosto na številčni in merski lestvici sile ... Vse siceršnje >vrednote< so predsodki, naivnosti, nesporazumi - Povsod so zvedljivi na številčno in mersko lestvico sile. Dviganje na tej lestvici pomeni vsako rast vrednosti: padanje na lestvici pomeni zmanjšanje vrednosti« VdM 399-400, WzM480. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche obzorje tu menijo vid in gledanje v smislu, ki so ga določili Grki, ki pa seje kot idea iz eidosa preoblikoval v perceptio. Gledanje je taksno predstavljanje, ki ga od Leibniza izrecneje zajemamo v temeljno potezo stremljenja (appetitus). Vse bivajoče je predstavljajoče, kolikor k biti bivajočega spada nisus, sla [Drang] po nastopu, ki ukazuje pojavljanju (prikazovanju) in tako določa svoje prihajanje na dan. Tako nisus-no bistvo vsega bivajočega se obnaša na ta način in zase vzpostavi neko gledišče. To pa daje pogled na [Hinblick], ki mu je treba slediti. To gledišče je vrednota. Z vrednotami kot gledišči so po Nietzscheju postavljeni »ohranjanjevalni-, stopnjevalni-pogoji«. Že z načinom pisanja, ki med ohranjanjem in stopnjevanjem izpušča »in« in ga nadomešča v vezajem,14 želi Nietzsche obelodaniti, da so vrednote kot gledišča bistvenostno [wesensmUflig] in zato obenem pogoji ohranjanja in stopnjevanja. Kjer postavljamo vrednote, moramo ves čas imeti pred očmi oba načina pogojevanja, in sicer tako, da ostajata edinostno navezana drug na drugega. Zakaj? Očitno zgolj zato, ker je samo pred-stavljajoč-stre-meče bivajoče v svojem bistvu tako, da to dvojno točko gledanja potrebuje. Za kaj so vrednote kot gledišča pogoji, Če morajo obenem pogojevati ohranjanje 158 in stopnjevanje? Ohranjanje in stopnjevanje označujeta v sebi sopripadajoči si temeljni potezi življenja. K bistvu življenja spada hotenje rasti, stopnjevanje. Vsako ohranjanje službuje stopnjevanju življenja. Vsako življenje, ki se omejuje na golo ohranjanje, je že propadanje. Zagotavljanje življenjskega prostora, na primer, za žive nikdar ni cilj, temveč le sredstvo stopnjevanja življenja. Nasprotno pa stopnjevano življenje znova zvišuje prejšnjo potrebo po širjenju prostora. A stopnjevanje ni mogoče tam, kjer se kot zagotovljeno in sposobno stopnjevanja ne ohrani neko stanje [Bestand]. Živo je zato - prek obeh temeljnih potez stopnjevanja in ohranjanja - nekaj povezanega, je torej »kompleksna podoba življenja«. Vrednote kot gledišča vodijo gledanje z »ozirom na kompleksne podobe«.15 Gledanje je vsakokrat gledanje življenjskega pogleda, ki preveva vsako živo. S tem ko postavlja točke pogleda za žive, se življenje izkaže v svojem bistvu kot vrednote-postavljajoče (prim. Voljo do moči, aforizem 556 izlet 1885/1886).16 14 »Erhaltungs-, Steigerungs-Bedingungen*. 15 Prim. opombo št. 10. 14 » >Stvar na sebi< je ravno tako narobe kakor >smisel na sebi<, »pomen na sebk Ni »dejanskega stanja na sebi<, temveč je treba vselej najprej vložiti neki smisel, da sploh more biti neko dejansko Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« »Kompleksne podobe življenja« so napotene na pogoje ohranjanja in obstojnosti [Bestandigung], in sicer tako, da to, kar je obstojno obstaja le zato, da v stopnjevanju postane neobstojno. Trajanje te kompleksne podobe počiva v izmeničnem-razmerju stopnjevanja in ohranjanja. Trajanje je zato sorazmerno. Ostane »relativno trajanje« živega, se pravi življenja. Vrednota je po Nietzschejevih besedah »gledišče ohranjevalnih-, stopnjeval-nih-pogojev z ozirom na kompleksno podobo relativnega trajanja življenja znotraj postajanja«. Oguljena in nedoločena beseda postajanje tu, sploh pa v pojmovnem jeziku Nietzschejeve metafizike, ne pomeni pretakanja vseh reči, pa tudi ne gole menjave stanj, pa tudi ne razvoja in nedoločenega razgrinjanja. »Postajanje« tu pomeni prehod od nečesa k nečemu, gibanje in vzgibanost, ki ga Leibniz v Monadologiji imenuje (§11) changements naturels, ki prevevajo ens qua ens, tj. ens percipiens et appetens.17 Nietzsche misli to vladajoče kot temeljno potezo vsega dejanskega, se pravi, bivajočega v širšem smislu. To, kar bivajoče določa v njegovi essentia, razume kot »voljo do moči«. Ko Nietzsche označenje bistva vrednote sklene z besedo postajanje, potem ta ključna beseda napotuje na področje, na katerega sploh in edinole spadajo vrednote in postavljanje vrednot. »Postajanje« - to je za Nietzscheja »volja do moči«. »Volja do moči« je tako temeljna poteza »življenja«. To besedo Nietzsche pogosto rabi v širokem pomenu, po katerem je znotraj metafizike (prim. Hegla) izenačeno s »postajanjem«. Volja do moči, postajanje, življenje in bit [Sein] v najširšem smislu, v Nietzschejevi govorici pomenijo Isto (Volja do stanje. / >Kaj je to?< je postavljanje smisla, gledano iz česa drugega. >Esenca<, >bimost< je nekaj perspektivičnega in že predpostavlja mnoštvo. V bistvu je vselej >je to zame?< (za nas, za vse, kar živi, in tako naprej). / Stvar bi bila označena, ko bi ji vsa bitja postavila vprašnje >Kaj je to?< in dobila odgovore. Postavimo, da eno samo bitje, z lastnimi odnosi in perspektivami do vseh stvari, manjka, pa stvar še zmeraj ni >definirana<. / Skratka: bistvo kakšne stvari jc tudi le eno mnenje o >stvari<. Ali pravzaprav: to >velja< je v bistvu to >je<, edini to >je<. / Ne smemo vprašati: >Kdo pa interpretira?< temveč ima interpretiranje samo kot oblika vaje do moči svoje bivanje (vendar ne kot >bit<, temveč kot proces, nastajanje) kot afekt. / Nastanek >stvari< je kratko malo delo predstav-ljajočih, mislečih, hotečih, čutečih. Pojem >stvar< sama ravno tako kakor tudi vse lastnosti - Sam >subjektstvar< kakor vse druge: je poenostavitev, je moč, ki postavlja, izumlja, misli, če jo označimo kot tako, ki se loči od vseh posameznih postavitev, iznajdb, mišljenj samih. Zmožnost torej, označena v razliki do vsega posameznega: v bistvu delovanje, povzeto glede na vse še pričakovano delovanje (delovanje in verjetnost podobnega delovanja).« VdM 317-318, WzM 381-382. "»... naturne spremembe ...« Prim. G. W. Leibniz, Izbrani filozofski spisi, SM, 1979, str. 134. Poslovenil Mirko Hribar. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche moči, afor. 582. iz let 1885/188618 in afor. 689 iz leta 1888.19) Znotraj postajanja se življenje formira, tj., živo se formira za vsakokratne centre volje do moči. Ti centri so potemtakem gospodovalna tvorba. Kot take Nietzsche razume umetnost, državo, religijo, znanost, družbo. Zato lahko Nietzsche tudi reče {Volja do moči, afor. 715): »>Vrednota« je bistveno gledišče naraščanja ali upadanja gospodovalnih centrov«20 (namreč glede njihovega gospodovalnega karakterja). Kolikor Nietzsche v navedenem zamejevanju bistva vrednote vrednoto dojema kot glediščni pogoj ohranjanja in stopnjevanja življenja - življenje je zanj utemeljeno v postajanju kot volji do moči - se volja do moči razgrne kot to, kar ta gledišča postavlja. Volja do moči je to, kar iz svojega »notranjega principa« (Leibniz)21 kot nisus v esse ens ocenjuje po vrednotah. Volja do moči je temelj nujnosti postavljanja-vrednot in izvora možnosti vrednostnega ocenjevanja. Zato Nietzsche pravi (Volja do moči, afor. M iz leta 1887): »Vrednote in spreminjanje vrednot sta sorazmerna s priraščanjem moči tistega, ki te vrednote postavlja.«12 160 Xy postane jasno: vrednote so sami, od volje do moči postavljeni pogoji samih sebe. Šele tam, kjer kot temeljna poteza vsega dejanskega pride na plan volja do moči, se pravi, kjer postane resnična in jo potemtakem razumemo kot dejanskost vsega dejanskega, se pokaže, od kod izvirajo vrednote in kaj ves čas nosi in vodi vrednostno ocenjevanje. Princip postavljanja vrednot smo zdaj spoznali. Vrednostno ocenjevanje vprihodnje postane »principielno«, tj., izvršljivo iz biti kot temelja bivajočega. 18 »Bit - o tem nimamo nobene druge predstave kakor ■>iivljenje<. - Kako bi torej kaj mrtvega moglo >bitiWert< ist wesentlich der Geischtspunkt für das Zunehmen oder Abnehmen dieser herrschaftli- chen Zentren ... « WzM 483, VdM 401. 11 Monadologija, 11. §. 22 »Die Werte und deren Veränderung stehen im Verhältnis zu dem Macht-Wachstum des Wertsetzenden. «WzM 16, prim. VdM 16. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Volja do moči je potemtakem kot ta spoznani, kar pomeni hoteni princip, obenem princip novega postavljanja vrednot. Nova je, ker se prvič vednostno izvršuje iz vedenja o svojem principu. Postavljanje vrednot je novo, ker si zagotovi svoj princip in to zagotavljanje zadrži kot vrednoto, postavljeno iz svojega principa. Volja do moči je kot princip novega postavljanja vrednot v razmerju do dozdajšnjih vrednot obenem princip prevrednotenja vseh dozdajš-njih vrednot. Ker so dozdajšnje najvišje vrednote gospodovale čutnemu iz višav nadčutnega, usklajenost takega gospodovanja pa je metafizika, se s postavljanjem novega principa prevrednotenja vseh vrednot preobrne vsa metafizika. Nietzsche ima to preobrnjenje za prevladanje metafizike.3 Toda vsako tako preobrnjenje ostaja le samoslepilno zazankanje v Isto, ki je postalo nerazpoznavno. A kolikor Nietzsche dojema nihilizem kot zakonitost v zgodovini razvrednotenja dozdajšnjih najvišjih vrednot, razvrednotenje pa v smislu prevrednotenja vseh vrednot, temelji Nietzschejeva razlaga nihilizma v gospodovanju in razpadu vrednot in s tem v možnosti postavljanja vrednot sploh. Sama ta možnost temelji v volji do moči. Zato je mogoče Nietzschejev pojem nihilizma in besed »Bog je mrtev« zadovoljivo misliti šele iz bistva volje do moči. Zato <| g-| bomo napravili poslednji korak osvetlitve te besede, ko bomo razjasnili, kaj Nietzsche misli z nazivom »volja do moči«, ki ga je skoval sam. Ime »volja do moči« velja za tako samoumevno, da nihče ne razume, kako da se kdo sploh še lahko trudi, da bi ta besedni sklad lastnostno razjasnil. Ker, kaj pomeni volja, lahko vsakdo kadar koli izkusi pri sebi. Hotenje je stremljenje po čem. Kaj pomeni moč, ve danes vsakdo iz vsakdanje izkušnje: gospo-dovanje in nasilje. Volja »do« moči je potemtakem enoznačno stremljenje priti na oblast. Naziv »volja do moči« po takem mnenju predpostavlja dve različni stanji dejstev in tudi eno do drugega v poznejši odnošaj: hotenje na eni in moč na drugi strani. In če končno vprašamo, da imenovanega ne bi zgolj opisovali, ampak obenem tudi že razjasnili, po temelju volje do moči, potem pridemo do tega, da očitno izvira - kot stremljenje po tem, kar še ni v posesti - iz občutja manka. Stremljenje, gospodovanje, občutek manka so predstavni načini in stanja (duševne zmožnosti), ki jih zajemamo v psihološkem spoznanju. Zato spada razjasnjevanje bistva volje do moči v psihologijo. " 1. izdaja, iz 1950 leta: kar za Nietzscheja pomeni platonizma. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Kar smo ravno zdaj pojasnili o volji do moči in njeni spoznatnosti, je sicer prepričljivo, a v vsakem oziru misli mimo tistega, kar Nietzsche misli z besedo »volja do moči« in kakor ga misli. Naziv »volja do moči« imenuje temeljno besedo dokončne Nietzschejeve filozofije. Zato jo lahko označimo kot metafiziko volje do moči. Kaj volja do moči v Nietzschejevem smislu pomeni, nikoli ne razumemo s pomočjo popularnih predstav o hotenju in moči, temveč edinole po poti premisleka o metafizičnem mišljenju, in to se obenem pravi o celoti zgodovine zahodne metafizike. Razjasnilo bistva volje do moči, ki sledi, misli iz teh sovisij. Obenem pa mora tudi, četudi se drži Nietzschejevih izvajanj, te hkrati še razločneje zajeti, kakor jih je sam Nietzsche neposredno zmogel upovedati. Razločnejše nam vedno postane edinole to, kar je za nas že pred tem postalo pomembnejše. Pomembno je to, kar se nam bliža v svojem bistvu. Zato smo dozdaj in bomo tudi v nadaljnjem mislili iz bistva metafizike, ne pa zgolj iz ene od njenih faz. Nietzsche prvič imenuje v drugem delu knjige Tako je govoril Zaratustra, ki je izšel leto po spisu Vesela znanost, torej 1883. leta, »voljo od moči« v sovisju, 162 lz fcatefega jo moramo razumeti: »Kjer sem našel živo, tam sem našel voljo do moči; in še v volji služabnika sem našel voljo biti gospodar.«23 Hoteti pomeni hoteti-biti-gospodar. Tako razumljena volja tiči tudi še v volji služabnika. Sicer ne toliko, da bi služabnik lahko stremel za tem, da izstopi iz vloge hlapca in sam postane gospodar. Bržkone hoče hlapec kot hlapec, služeči kot služeči, vedno imeti še nekaj pod sabo, ki mu pri svoji službi ukazuje, česar se poslužuje. Tako je kot hlapec tudi že gospodar. Tudi biti-hlapec je hoteti-biti-gospodar. Volja ni nikakršno želenje in prazno stremljenje po nečem, temveč: hotenje je v sebi ukazovanje (prim. Tako je govoril Zaratusta, I. in II. del,24 in Voljo do moči, afor. 668 iz leta 1888).25 Ukazovanje ima svoje bistvo v tem, da je 23 »Wo ich Lebendiges fand, da fand ich Willen zur Macht; und noch im Willen des Dienenden fand ich den Willen, Herr zu sein.« Also sprach Zarathustra, II. del, Von der Selbst-Überwindung, UM III, 371; prim. SM, 1984,0 samopreseganju, str. 132. Prevedel Janko Moder. "SM, 1984, str. 5-171. 25 »>Hoteti< ni poželeti, težiti, zahtevati: od tega se loži po afektu povelja. / Ni >hotenja< temveč je samo hotenje česa: iz stanja ne smemo izločiti cilja - kakor delajo teoreti spoznanja. >Hotenje<, kakor oni razumejo, se ne pojavlja kakor tudi ne >mišljenje<: je čista fikcija. / Da je kaj ukazano, sodi k hotenju (- s tem seveda ni rečeno, da je volja >efektuirana<).« VdM 373, WzM 447. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« ukazujoči gospodar v vedočem razpolaganju glede možnosti delujočega učinkovanja. Kar v ukazu ukažemo, je izvršitev razpolaganja. V ukazu ukazujoči (ne le ta, ki ga izvaja) posluša razpolaganje in zmožnost razpolaganja in tako posluša sebe samega. Potemtakem ukazujoči prekaša samega sebe, s tem ko samega sebe izzove [wogi]. Ukazo vanje, ki gaje treba dobro ločevati od praznega komandiranja drugim, je prevladovanje sebe in je težje od poslušnosti. Volja je zbranje sebe v zadano. Le tistemu, ki ne zmore poslušati samega sebe, je treba še posebej ukazovati. Kar volja hoče, za to si ne prizadeva kot za nekaj, česar še nima. Kar volja hoče, že ima. Kajti volja hoče svojo voljo. Njena volja je to, kar sama hoče. Volja hoče samo sebe. Volja sebe prestopa. Tako hoče volja kot volja preko sebe in zato obenem mora sebe spraviti za sabo in podse. Zato Nietzsche lahko pravi (Volja do moči, afor. 675 iz let 1887/1888): »Hotenje nasploh je toliko kot hoteti-postati-&re/?£e/'.vi, [je] hoteti-rasti...«26 Krepkejši tu pomeni [imeti] »več moči«, in to pomeni: edinole moč. Kajti bistvo moči je v biti-gospodar vsakič doseženi stopnji moči. Moč je le takrat in tako dolgo moč, dokler ostaja stopnjevanje-moči in si ukazuje: »več moči«. Že samo zastajanje [Innehalten] stopnjevanja moči, že samo obtičanje na kaki stopnji moči pomeni začetek pohajanja moči. K bistvu moči spada premagovanje nje same. To spada k moči in izvira iz moči same, kolikor je 53 ukaz in sebe kot ukaz opolnomoči za premaganje vsakokratne stopnje moči. Tako je moč sicer res stalno na poti k sebi sami, vendar ne kot bilo kje navzoča volja, ki bi hotela zavladati v smislu kakega stremljenja. Moč sebe ne opolnomoči za premaganje vsakokratne stopnje moči le zaradi naslednje stopnje, temveč zgolj zato, da bi se polastila same sebe v brezpogojnosti svojega bistva. Hotenje pravzaprav ni, če sledimo temu bistvenemu določilu, nekakšno stremljenje - bržkone ostaja vse stremljenje poznejša ali predhodnja oblika hotenja. V nazivu »volja do moči« imenuje beseda moč le bistvo načina, kako volja, kolikor je ukazo vanje, hoče sebe samo. Kot ukazo vanje volja sebe postavi skupaj s samo sabo, tj. s svojim hotenim. To zbranje sebe je delovanje moči [Machten der Macht]. Volja na sebi ne obstaja, prav tako kot ne obstaja moč na sebi. Volja in moč zato nista druga na drugo priklopljeni šele v volji do moči, ampak je volja kot volja do volje volja do moči v smislu opolnomočenja za moč. Moč ima svoje bistvo v tem, da kot v volji nastanjena volja voljo podpira. Volja do moči je bistvo moči. Nakazuje brezpogojno bistvo hotenja, ki kot gola volja hoče sebe. M»... Wollen überhaupt, ist soviel wie Stärker-werden-wollen, Wachsen-wollen ...«, WzM 451, prim. VdM 376-377. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Volje do moči zato tudi ni mogoče ponižati s kakšno voljo do česa drugega, npr. z »voljo do niča«; kajti tudi ta volja je še volja do volje, tako da Nietzsche lahko reče (Hgenealogiji morale, 3. razprava, afor. 1. iz leta 1887): »...prej bo (volja) hotela nič, kot da ne bi nič hotela. - «27 »Hoteti nič« nikakor ne pomeni hoteti golo odsotnost vsega dejanskega, ampak meni hoteti prav to dejansko, vendar dejansko povsod in venomer hoteti kot nično in šele prek tega hoteti izničenje. V takem hotenju si moč še vedno zagotovi možnost ukazovanja in zmožnost-biti-gospodar. Bistvo volje do moči je kot bistvo volje temeljna poteza vsega dejanskega. Nietzsche pravi (Volja do moči, afor. 693 iz leta 1888): volja do moči je »najbolj notranje bistvo biti«.28 »Bit« pomeni tu po rabi metafizike: bivajoče v celoti. Bistva volje do moči in volje do moči same se kot temeljne poteze bivajočega zato ne da fiksirati s psihološkim opazovanjem, temveč ravno obratno, sama psihologija prejema svoje bistvo, in to se pravi postavljivost in spo-znatnost svojega predmeta, prek volje do moči. Nietzsche zatorej volje do moči ne dojema psihološko, temveč ravno narobe, psihologijo na novo določi kot »morfologijo in nauk o razvoju volje do moči.« (Onstran dobrega in zlega, afor. 23)29 Morfologija je ontologija 6n, njegova morphe, ki se je spremenila skupaj s spremembo eidos-a vperceptio, v apetitus se perceptio kaže kot volja do moči. Da metafizika, ki že od davna misli bivajoče kot hypokeimenon, sub-iectum z ozirom na njegovo bit, postane tako določena psihologija, edinole kot posledični pojav izpričuje bistveni dogodek, ki je v premeni bivajočnosti bivajočega. Ousia (bivajočnost) subjectum postane subjektiteta samozavesti, ki svoje bistvo obelodanja kot voljo do volje. Volja do volje je kot volja do moči ukaz po »več moči«. Da volja v premaganju same sebe zmore prestopiti vsakokratno stopnjo, to stopnjo pa je treba pred tem doseči, zagotoviti in zadržati. Zagotavljanje [Sicherung], fiksiranje vsakokratne stopnje moči je nujni pogoj zviševanja moči. Vendar ta nujni pogoj ne zadostuje, da volja zmore hoteti sebe, kar pomeni, da je hotenje-biti krepkejši, da je stopnjevanje moči. Volja 27»... - und eher will er noch das Nichts wollen als nicht wollen. -« Zur Genealogie der Moral, UM II, 285; prim. SM, 1988, str. 283. Prevedel Teo Bizjak. 28 »... das innerste Wesen des Seins«, WzM 468, VdM 390. 79 »Dieselbe als Morphologie und Entwicklungslehre des Willens zur Macht zu fassen, wie ich sie fasse - daran hat noch niemand in seinen Gedanken selbst gestreift: sofern es nämlich erlaubt ist, in dem, was bisher geschrieben wurde, ein Symptom von dem, was bisher verschwiegen wurde, zu erkennen.« Jenseits von Gut und Böse, UM II, 33; prim. SM, 1988, str. 30, prevedel Janko Moder. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« mora upogledovati v vidno polje, ga sploh šele razpirati, da se tako šele sploh lahko pokažejo možnosti, ki upötijo stopnjevanje moči. Torej mora volja postaviti pogoj hotenja po prestopanju sebe [Über-sich-hinaus-wollen]. Volja do moči mora obenem postaviti tudi pogoje ohranjanja in stopnjevanja moči. Volji pripada postavljanje teh v sebi pripadajočih si pogojev. »Hotenje sploh je toliko kot hoteti-postati -krepkejši, hoteti-rasti - in za to hoteti tudi sredstva.« (Volja do moči, afor. 675 iz let 1887/1888).30 Bistvena sredstva so od same volje do moči postavljeni pogoji nje same. Te pogoje Nietzsche imenuje vrednote. Pravi (XIII, afor. 395 iz leta 1884): »V vsaki volji je ocenjevanje.«31 Ocenjevati pomeni: določiti in fiksirati {feststellen] vrednost. Volja do moči ocenjuje, kolikor določa pogoj stopnjevanja in zakoliči pogoj stopnjevanja. Volja do moči je po svojem bistvu vrednote postavljajoča volja. Vrednote so ohranjevalni, stopnjevalni pogoji znotraj biti bivajočega. Volja do moči je, takoj ko zašije v svojem čistem bistvu, sama temelj in območje postavljanja vrednot. Volja do moči nima svojega temelja v občutju manka, temveč je ona sama temelj najbogatejšega [überreichsten] življenja. T\i življenje pomeni voljo do volje. »>Živ<: to že pomeni >ocenje- 55 vati<.«32 (Ibid.) Kolikor volja hoče premaganje [Übermächtigung] same sebe, se ne umiri pri nikakršnem bogastvu življenja. Moči se [machtet] v prebogatem- svoje lastne volje namreč. Tako se kot enaka nenehno vrača nazaj nase kot na to, kar je enako. Način, kako eksistira bivajoče v celoti, njegova essentia je volja do moči, njegova existentia pa »večni povratek enakega«. Obe temeljni besedi Nietzschejeve metafizike »volja do moči« in »večni povratek enakega« določata bivajoče v njegovi biti glede na poglede-na [Hinsichten], ki že od davna ostajajo za metafiziko vodilni - ens qua ens v smislu essentia in existentia. Bistvenega razmerja med »voljo do moči« in »večnim povratkom enakega«, ki ga moramo misliti na ta način, tu ne moremo prikazati neposredno, ker meta- 30»... Wollen überhaupt, ist soviel wie Stärker-werden-wollen, Wachsen-wollen - und dazu auch die Mittel wollen «, WzM 451, prim.VdM 376-377; prim. op. št. 25. " »In allem Willen ist Schätzen.«. Prim. Friedrich Nietzsche, Werke, Abt. 7, Nachgelassene Fragmente, Juli ¡882 bis Winter 1883-1884, Colli-Mortinari [CM], Berlin, New York, W. de Gruyter, 1977, VII/2,25 [433]. ,2»>Lebendig<: das heißt schon »schätzen*.« Phainomena 9/31 -32 Nietzsche fizika porekla razlikovanja med essentia in existentia ni ne premislila pa tudi ne prevprašala. Če metafizika misli bivajoče v njegovi biti kot voljo do moči, nujno misli bivajoče kot vrednote-postavljajoče. Vse misli v horizontu vrednot, veljave vrednot, razvrednotenja in prevrednotenja. Metafizika novega veka se prične s tem in ima svoje bistvo v tem, da išče brezpogojno nedvomljivo, gotovo, gotovost. Po Descartesovih besedah je treba vzpostaviti firmum et masurum quid stabilire, nekaj čvrstega in ostajajočega. To obstojno [das Ständige] kot predmet zadostuje že od davna vladajočemu bistvu bivajočega kot obstojno prisotnega, ki je povsod že pred nami (hypokeimenon, subiectum). Tudi Descartes sprašuje, kakor Aristoteles, po hypokeimenon. Kolikor Descartes subiectum išče v že vnaprej začrtani tirnici metafizike, najde, ko misli resnico gotovost, ego cogito kot stalno prisostvujoče. Tako ego postane subiectum, tj., subjekt postane samozavest. Subjektiteta subjekta se določi iz gotovosti te zavesti. Volja do moči obenem - s tem ko postavi ohranjanje, tj. zagotavljanje obstoja nje same kot nujno vrednoto - upraviči tudi nujnost zagotavljanja vsakega 166 bivajočega, ki je kot bistveno predstavljajoče vedno tudi to, kar ima-za-res-nično. Zagotavljanje tega »imetja za resnično« se imenuje gotovost.33 Tako je po Nietzschejevi sodbi gotovost kot princip novoveške metafizike resnično utemeljena šele v volji do moči, če seveda predpostavimo, daje resnica nujna vrednota in gotovost novoveška podoba resnice. To ponazarja, do katere mere se v Nietzschejevem nauku o volji do moči kot »esenci« vsega dejanskega dovrši novoveška metafizika subjektitete. Zato Nietzsche lahko reče: »Vprašanje vrednot je fiindamentalnejše od vprašanja gotovosti: zadnje dobi svojo resnost šele s predpostavko, da smo odgovorili na vprašanje vrednot« (Volja do moči, afor. 588 iz let 1887/1888).K Vseeno mora vprašanje vrednot, ko je voljo do moči že spoznalo za princip postavljanja vrednot, potem še premisliti - katera je principialno nujna in katera po meri principa najvišja vrednota. Kolikor smo za bistvo vrednote razglasili, da je v volji do moči postavljeni ohranjevalni, stopnjevalni pogoj, se je torej perspektiva za označenje merodajne usklajenosti vrednot že razprla. 13 »Die Sicherung des Für-wahr-haltens heißt Gewißheit.« 34 »Die Frage der Werte istfundameltaler als die Frage der Gewißheit: letztere erlangt ihren Erst erst unter der Voraussetzung, daß die Wertfrage beantwortet ist.« WzM 409, prim. VdM 341. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Ohranjanje vsakokrat dosežene stopnje moči volje je v tem, da se volja obda z okrožjem tistega, po čemer lahko vsak čas in zanesljivo poseže, da bi si iz tega izborila svojo zagotovitev [Sicherheit], To okrožje obmeji za voljo neposredno razpoložljivi sestav [Bestand] prisostvujočega (ousfa v smislu vsakdanjega pomena te besede pri Grkih). Täko obstojno edinole tako postane nekaj stalnega, se pravi postane tako, ki je stalno na razpolago, da ga postavljanje lahko vzpostavlja. To postavljanje je način pred-stavljajočega proizvajanja. Tako obstojno je to, kar ostane. Nietzsche täko obstojno, zvest bistvu biti (bit = trajajoča prisotnost), ki vlada v zgodovini metafizike, imenuje »bivajoče«. To obstojno pogosto imenuje, spet zvest načinu govora metafizičnega mišljenja, »bit«. Od pričetka zahodnega mišljenja velja bivajoče kot resnično in kot resnica, pri čemer pa se smisel [besed] »bivajoč« in »resničen« v mnogotero spreminja. Nietzsche tiči - kljub vsem preobrnjenjem in prevrednotenjem metafizike - v neprekinjeni tirnici njene tradicije, ko to, kar je v volji do moči zakoličeno za njeno ohranjanje, preprosto imenuje bit ali bivajoče ali resnica. Glede na to je resnica v volji do moči postavljeni pogoj, namreč pogoj ohranjanja moči. Resnica je kot ta pogoj vrednota. Ker pa volja lahko hoče le zaradi razpolaganja z obstojnim, je resnica zanjo nujna vrednota zaradi bistva volje do moči.35 Ime resnica zdaj ne pomeni neskritosti niti ujemanja spoznanja s 167 predmetom, pa tudi ne gotovosti kot pregledujočega dostavljanja in zagotavljanja predstavljenega. Resnica je zdaj, in sicer v bistvenozgodovinskem poreklu iz omenjenih načinov njega bistvovanja, obstojnostno [beständigende] zagotavljanje obstoja okrožja, iz katerega volja do moči hoče samo sebe. Glede na zagotavljanje vsakokrat dosežene stopnje moči je resnica nujna vrednota. Vendar resnica ne zadošča, da bi dosegli kako stopnjo moči; ker obstojno, vzeto zase, nikoli ne zmore dati tega, kar volja potrebuje pred vsem ostalim, da kot volja prestopi sebe, tj., da šele vstopi v možnosti ukaza. Te se dajejo le preglednemu vnaprejšnjemu pogledu, ki spada k bistvu volje do moči; kajti kot volja po »več moči« je v sebi perspektivično [usmerjena] na možnosti. Razpiranje in dostavljanje takih možnosti je pogoj za bistvo volje do moči, ki kot v dobesednem smislu pred-hodnje prekaša prvo imenovano. Zato pravi Nietzsche (Volja do moči, afor. 853 iz let 1887/1888): »Toda resnica ne velja kot najvišja mera vrednot, še manj pa kot najvišja moč.«36 "»Weil der Wille aber nur aus dem Verfügen über ein Beständiges wollen kann, ist die Wahrheit der aus dem Wesen des Willens zur Macht für diesen notwendige Wert.« "»Aber die Wahrheit gilt nicht als oberstes Wertmaß, noch weniger als oberste Macht.« WzM 577, prim. VdM 480. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Ustvarjanje možnosti volje, zaradi katerih se volja do moči šele osvobodi za sebe samo, je za Nietzscheja bistvo umetnosti. Odgovarjajoč temu metafizičnemu pojmu Nietzsche z nazivom umetnost ne misli le in ne edinole estetskega območja umetnikov. Ta zmožnost [Kunst] je bistvo vsega hotenja, ki razpira perspektive in jih zaseda: »Umetniško delo, kjer se prikaže brez umetnika, npr. kot telo, kot organizacija (pruski oficirski zbor, jezuitski red). Koliko je umetnik le predstopnja. Svet kot samega sebe porajajoča umetnina —.« (Volja do moči, afor. 796 iz let 1885/1886)." Iz volje do moči dojeto bistvo umetnosti je v tem, da umetnost voljo do moči šele razdraži zase in jo spodubudi za prestopanje sebe. Ker Nietzsche voljo do moči kot dejanskost pogosto - v izzvenevajočem odmevu dzoe in physis zgodnjih grških mislecev - imenuje tudi življenje, lahko reče, daje umetnost »veliki stimulans življenja«. (Volja do moči, afor. 851 iz leta 1888)3g Umetnost je v bistvu volje do moči postavljeni pogoj za to, da se volja do moči kot volja, ki je, lahko povzpne v moč in to moč stopnjuje. Ker pogojuje na ta način, je umetnost vrednota. Kot pogoj, ki se prehiteva in prednjači v vred-168 nostn> razporeditvi pogojevanja zagotavljanja obstoja, je umetnost vrednota, ki šele razpre vso strmino vzpenjanja. Umetnost je najvišja vrednota. V razmerju do vrednote resnice je umetnost višja vrednota. Prva vrednota kliče, vsakič drugače, drugo vrednoto. Obe vrednoti v svojem vrednostnem razmerju določata enotno bistvo v sebi vrednote-postavljajočo voljo do moči. Ta je dejanskost dejanskega, ali če besedo jemljemo še naprej, kot jo Nietzsche navadno uporablja: bit bivajočega. Če mora metafizika upovedati bivajoče glede njegove biti, in če potem po svoje imenuje temelj bivajočega, potem mora temeljno-načelo metafizike izrekati voljo do moči. Pove, katere vrednote so postavljene bistvu ustrezno in po katerem načinu rangiranja vrednot so znotraj bistva vrednot postavljajoče volje do moči postavljene kot »esenca« bivajočega. Stavek se glasi: »Umetnost je več vredna kot resnica.« (Volja do moči, afor. 853 iz let 1887/1888)39 Temeljno-načelo metafizike volje do moči je vrednostni stavek. 37 »Das Kunstwerk, wo es ohne Künstler erscheint, z. B. Als Leib, als Organisation (preußisches Offizierkorps, Jesuitenorden). Inwiefern der Kilnsler nur eine Vorstufe ist / Die Welt als ein sich gebärendes Kunstwerk - - « WzM 532, prim. VdM 443. " »[D]as große Stimmulans des Lebens«, WzM 572, VdM 475. 3'»...-daß die Kunst mehrwehrt ist, als die Wahrheit.« WzM 578, VdM 480. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Iz najvišjega vrednostnega stavka postane očitno, da je postavljanje vrednot kot tako bistveno razborno [zweifältig]. V njem se izrecno ali pa neizrecno postavlja vsakič nujna ali zadostna vrednota, obe iz prevladujočega odnošaja obeh, ene do druge. Ta razbornost postavljanja vrednot ustreza svojemu principu. To, kar nosi in vodi postavljanje vrednot kot tako, je volja do moči. Iz enotnosti njenega bistva volja do moči zahteva in posega po pogojih stopnjevanja in ohranjanja same sebe. Glede na razborno bistvo postavljanja vrednot, mišljenje lästnostno spravi pred vprašanje bistvene enotnosti volje do moči. Kolikor je volja do moči »esenca« bivajočega kot takega, to, da ga mora upovedati, pa resničnostno [das Wahre] metafizike kot take, torej vprašujemo - ko mislimo na bistveno enotnost volje do moči - po resnici tega resničnega [des Wahren]. S tem dospemo na najvišjo točko te in vsake metafizike. Vendar, kaj najvišja točka tukaj pomeni? To, kar menimo, bomo razjasnili ob bistvu volje do moči in pri tem ostajali v mejah, ki smo jih zdajšnjemu motrenju že začrtali. Bistvena enotnost volje do moči ne more biti nič drugega kakor ona sama. Volja do moči je način, kako se volja privede pred samo sebe. Volja do moči sama preizkuša voljo, in to tako, da se volja v takem preizkusu šele čisto in s tem v najvišji podobi reprezentira. Toda reprezentacija tu ni nikakor kak kasnejši prikaz, ampak iz nje določena prezenca, ki je način, v katerem in kot kateri volja do moči je. Vendar je ta način, kako je, obenem način, v katerem se [volja do moči] sama sebi postavlja v neskritost [das Unverborgene] sebe same. V tem počiva njena resnica. Vprašanje po bistveni enotnosti volje do moči je vprašanje po načinu tiste resnice, v kateri je kot bit tega bivajočega. Ta resnica je obenem resnica bivajočega kot takega; kot ta je metafizika. Resnica, po kateri zdaj vprašujemo, potemtakem ni tista resnica, ki jo postavlja sama volja do moči kot nujni pogoj bivajočega kot nekega bivajočega, ampak je tista resnica, v kateri pogoje postavljajoča volja do moči bistvuje kot taka. To eno, v čemer bistvuje, njena bistvena enotnost zadeva samo voljo do moči. Kakšne vrste je ta resnica biti bivajočega? Določa se lahko le iz tega, čigar resnica je. Ko Ukor pa se znotraj novoveške metafizike bit bivajočega določi kot volja in s tem kot hotenje-sebe, hotenje sebe pa pomeni v sebi že ve-deti-za-samega-sebe [Sich-selbst-wissen], bistvuje bivajoče, hypokeimenon, subiectum, na način vedenja-za-sebe-samega. Bivajoče (subiectum) se pre-zentira - in sicer samemu sebi - na način ego cogito. To prezentiranje sebe, Phainomena 9/31 -32 Nietzsche reprezentacija (pred-stava) je bit bivajočega qua subiectum. Vedenje-za-sa-mega-sebe postane obči subjekt [Subjekt schlechthin]. V vedenju-za-samega--sebe se zbira vse včdenje in to, kar lahko ve. Je zbranost včdenja, kakor je gorovje zbranost gora. Subjektiviteta subjekta je kot taka zbranost co-agitatio (cogitatio), conscientia, zbrana-vednost, Ge-wissen, conscience. Co-agitatio je v sebi že velle, wollen, hoteti. S subjektiteto subjekta pride na plan volja kot njegovo bistvo. Novoveška metafizika misli kot metafizika subjektitete bit bivajočega v smislu volje. K subjektiteti spada kot prvo bistveno določilo, da predstavljajoči subjekt zagotavlja sebe samega in to ves čas pomeni tudi svoje predstavljeno kot tako. V skladu s takim zagotovilom ima resnica bivajočega kot gotovost karakter zagotovitve (Sicherheit, certitudo). Vedenje-za-sebe-samega, v katerem gotovost kot taka je, po svoje ostaja podvrsta dozdajšnjega bistva resnice, namreč pravilnosti (rectitudo) predstavljanja. Toda pravilnost [das Richtige] zdaj ni več v priličenju kakemu prisostvujočemu, ki v svoji prisotnosti ne bi bilo mišljeno. Pravilnost je zdaj v naravnavanju vsega, kar je treba predstaviti, na merilo, ki je postavljeno v zahtevi vedenja predstavljajoče res cogitans sive mens. Ta zahteva meri na zagotovitev, ki je v tem, da je vse, kar je treba predstaviti, tudi vse predstavljanje, prignano skupaj in zbrano v jasnost in razločnost matematične idea. Ens je ens co-agitatum preceptionis. Predstavljanje je pravilno, če upraviči zahtevo po zagotovitvi [Sicherheit]. Ko se tako izkaže za pravilno, je kot pravilno izgotovljeno in razpoložljivo, je upravičeno-dokončano. Resnica bivajočega v smislu samogotovosti subjektitete je kot zagotovitev (certitudo) v temelju pravilno-dokončanje predstavljanja in njegovega predstavljanja pred svetlostjo, kije lastna njemu samemu. Upravičenost (iustificatio) je izvrševanje iustitia in tako sama pravičnost. S tem ko je subjekt venomer in vsakič subjekt, si zagotovlja svoje zagotavljanje. Upraviči se pred zahtevo po pravičnosti, ki jo je sam postavil. V začetku novega veka se je na novo vzbudilo vprašanje, kako si lahko človek v celoti bivajočega, in to se pravi pred najbivajočnejšim temeljnem vsega bivajočega (bogom), zagotovi obstojnost sebe samega tj. svojega blagra in kako lahko biva. To vprašanje gotovosti blagra je vprašanje upravičenja tj. pravičnosti (iustitia). Znotraj novoveške metafizike Leibniz prvi misli subiectum kot ens percipiens et appetens. V karakterju sile {vis) ens prvič razločno misli voljostnega bistva Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« biti bivajočega. Novoveško misli resnico bivajočega kot gotovost. V svojih 24. tezah o metafiziki pravi Leibniz (20. teza): iustitia nihil aliud est quam ordo seu perfectio circa mentes. Mentes, tj. res cogitantes, so po 22. tezi primariae Mundi unitates. Resnica kot gotovost je zagotavljanje zagotovitve, je red (ordo) in splošno veljavno fiksiranje, tj. končna in dokočna izgotovitev (per-fectio). Karakter zagotovljenega-postavljanja v prvi vrsti in samolastno bivajočega v svoji biti je iustitia (pravičnost). Kant misli v svojem kritičnem osnovanju metafizike poslednje samozago-tavljanje transcendentalne subjektivitete kot quaestio iuris transcendentalne dedukcije. Ta je pravo vprašanje pravega-dokončanja, upravičenja predstav-ljajočega subjekta, ki je samemu sebi svoje bistvo zakoličilo v samo-pravič-nosti svojega »jaz mislim«. V bistvu resnice kot gotovosti, ta je mišljena kot resnica subjektitete in ta kot bit bivajočega, se skriva pravičnost, izkušena iz upravičevanja zagotovljenosti. Zdaj sicer vlada kot bistvo resnice subjektitete, vseeno pa znotraj metafizike subjektitete ni mišljena kot resnica bivajočega. Verjetno pa mora prav pravičn-fizike, takoj ko se prikaže volja do moči. Ta ve zase kot za bistveno vred- 171 note-postavljajočo, ki se zagotavlja v postavljanju vrednot kot pogojev lastnega bistvenega obstoja in tako postane stalno pravična do same sebi in je v takem postajanju pravičnost. V pravičnosti in kot pravičnost mora lastno bistvo volje do moči reprezentirati in tj. novoveško metafizično mišljeno: biti. Tako kot je v Nietzschejevi metafiziki vrednostna misel fundamentalnejša od temeljne misli gotovosti v Descartesovi metafiziki, kolikor gotovost lahko velja za to kar je, za pravo [das Rechte] edinole, če velja kot najvišja vrednota - tako se v dobi dovršitve zahodne metafizike pri Nietzscheju izkaže uvidevna samogotovost subjektite za upravičevanje volje do moči po meri pravičnosti, ki vlada v biti bivajočega. Že v zgodnjem in tudi splošno znanem spisu, v drugem času neprimernemu motrenju O koristih in škodi zgodovine za življenje (1874), Nietzsche na mesto objektivitete historičnih znanosti postavlja »pravičnost« (6. razdelek).'10 Sicer pa Nietzsche o pravičnosti molči. Šele v odločilnih letih 1884/1885, ko ima pred premišljujočimi očmi »voljo do moči« kot temeljno potezo bivajočega, zapiše o pravičnosti dve misli, ne da bi ju objavil. 40 Unzeitgemäße Betrachtungen, Vom Nutzen und Nachteil der Historie fiir das Lehen. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche Prvi zapis ima naslov (1884. leta) ima naslov Pota svobode. Glasi se: »Pravičnost kot gradeči, izločujoči, uničujoči način mišljenja, iz ocenjevanja vredot; najvišji reprezentat življenja samega.« (XIII, afor. 98)41 Drugi zapis (iz 1885. leta) pravi: »Pravičnost ima, kot funkcija razgledujoče se moči, ki gleda čez majhni perspektivi dobrega in zlega, potemtakem širiši horizont koristi - namero, ohraniti nekaj, kar je več kot ta ali ona oseba.« (XIV, afor. 158)42 Natančno razjasnjevanje teh misli bi prestopilo okvir premisleka, ki se ga tu lotevamo. Zadostuje naj opozorilo na bistveno okrožje, v katerega spada pravičnost, ki jo misli Nietzsche. Da pripravimo razumetje pravičnosti, ki jo ima Nietzsche pred očmi, moramo izključiti vse predstave o pravičnosti, ki izvirajo iz krščanske, humanistične, razsvetljenske, meščanske in socialistične morale. Nietzsche namreč pravičnosti sploh ne razume primarno kot kakega določila etičnega in jurističnega področja. Nasprotno, misli jo iz biti bivajočega v celoti, tj. iz volje do moči. Kar je pravično ostaja to, ki se umerja po pravilnem [das Rechte]. Vendar, kar je pravilno [rechtens], se določa iz tega, kar je bivajočno 172 kot bivajoče. Zato pravi Nietzsche (XIII, afor. 462 iz leta 1883): »Pravica = volja ovekovečiti vsakokratno razmerje moči. S predpostavko, da smo z njim zadovoljni. Vse častivredno pritegnemo, samo da se pravica prikaže kot večna.«43 Sem spada zapis iz naslednjega leta: »Problem pravičnosti. Prvo in najmočnejše sta namreč ravno volja in sila za premoč. Šele gospodujoči kasneje fiksira »pravičnost«, se pravi: meri reči po svoji meri.; če je zelo mogočen, je lahko zelo velikodušen v odobravanju in priznavanju skušnjavskega individuuma.« (XIV, afor. 181)44 Če Nietzschejev metafizični pojem pravičnosti - kar je po- 41 »Die Wege der Freiheit... Gerechtigkeit als bauende, ausscheidende, vernichtende Denkweise, aus den Wertschätzungen heraus; höchster Repräsentat des Lehes selber.« Prim. CM VII/2, 25 [484], 42»Gerechtigkeit, als Funktion einer weit umherschauneden Macht, welche über die kleinen Perspektiven von Gut und Böse hinaussieht, also einen weitern Horizont des Vorteils hat - die Absicht, Etwas zu erhalten, das mehr ist als diese und jene Person.« Prim. CM VII/2, 26 [149], 45 »Recht = der Wille, ein jeweiliges Machtverhältnis zu verewigen. Zufriedenheit damit ist die Voraussetzung. Alles, was ehrwürdig ist, wird hinzugezogen, das Recht als das Ewige ersheinen zu lassen.« Prim. CM, Nachgelassene Fragmente, Juli 1882 bis Winter 1883-1884, VH/1,7 [96]. 44 »Das Problem der Gerechtigkeit. Das Erste und Mächtigeste ist nämlich gerade der Wille und die Kraft zur Übermacht. Erst der Herrschende stellt nachher >Gerechtigkeit< fest, d.h. er mißt die Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« polnoma v redu - še osuplja utečeno predstavljanje, vseeno zadene bistvo pravičnosti, ki je ob začetku dovršitve novoveške dobe sveta, znotraj boja za gospodovanje zemlji, že zgodovinsko. Zato določa vse ravnanje človeka v tej dobi sveta, izrecno ali neizrecno, skrito ali javno. Pravičnost, ki jo misli Nietzsche, je resnica bivajočega, ki je na način volje do moči. Toda Nietzsche pravičnosti ni mislil izrecno kot bistvo resnice bivajočega niti te misli dovršene subjektitete ni ubesedil. Pravičnost pa je od same biti določena resnica bivajočega. Kot ta resnica je metafizika sama v svoji novoveški dovršitvi. V metafiziki kot taki se skriva razlog, zakaj Nietzsche nihilizma sicer metafizično ne more izkusiti kot zgodovine postavljanja vrednot, obenem pa tudi ne zmore misliti bistva nihilizma. Katera skrita, iz bistva pravičnosti kot njene resnice usklajujoča se podoba je bila prihranjena za metafiziko volje do moči, ne vemo. Komaj da seje izreklo njeno prvo načelo, a nikakor ne kot izoblikovani izrek. Prav gotovo gre za poseben karakter izreka tega načela znotraj metafizike. Gotovo prvo vrednostno načelo ni najvišje načelo deduktivnega sistema stavkov. Če tako previdno razumemo naziv temeljni-stavek metafizike, da imenuje bistveni temelj bivajočega kot takega, se pravi bivajoče v enotnosti svojega bistva, potem ostane dovolj širok in raznoter, da vsakokrat zmore - glede na vrsto metafizike - iz temelja določiti način njenega upovedovanja. Nietzsche je prvo vrednostno načelo metafizike volje do moči izrekel še v neki drugi obliki (Volja do moči, afor. 822 iz leta 1888): »Umetnost imamo, da ne propademo ob resnici.«45 Stavka o metafizičnem, kar tu pomeni o vrednostnem razmerju med umetnostjo in resnico, seveda ne smemo dojeti po naših vsakdanjih predstavah o resnici in umetnosti. Če do tega pride, potem je vse banalno, vzame nam možnost za bistveni spoprijem s skrito pozicijo dovršujoče se metafizike svetovne dobe, ki lahko naše lastno zgodovinsko bistvo osvobodi iz zamegljevanj zgodovine in svetovnih nazorov. V zadnje imenovani formuli temeljnega-stavka metafizike volje do moči sta umetnost in resnica kot prvi gospodovani tvorbi volje do moči mišljeni v od- Dinge nach seinem Maße; wenn er sehr mächtig ist, kann er sehr weit gehen in Gewähren-lassen und Anerkennen des versuchenden Individuums.« CM VII/2, 26 [359], 45 »Wir haben die Kunst, damit wir nicht an der Wahrheit zugrunde gehn.« WzM 554, VdM 460. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche nošaju do človeka. Kako je sploh treba misliti bistveni odnošaj resnice biva-jočega kot takega do bistva človeka znotraj metafizike, po meri njenega bistva, je našemu mišljenju še zastrto. Komaj da smo vprašanje postavili - zaradi prevlade filozofske antropologije je skrajno zmedeno. V vsekakor bi bilo zmotno, če bi hoteli formulo vrednostnega stavka jemati kot izkaz za to, da Nietzsche filozofira eksistencialno. Tega ni nikoli počel. Mislil pa je metafizično. Nismo še zreli za strogost misli, ki je takšna, kot so te, ki jih je Nietzsche zapisal v času svojega mišljenja za načrtovano poglavitno delo Volja do moči: »Okoli junaka vse postane tragedija, okoli polboga vse satirska igra; okoli boga vse postane - kaj? morda >svetWeltTot sind alle Götter: nun wollen wir, daß der Übermensch lebe<«. Also sprach Zarathustra, UM II, 340; prim. SM, 1984, str. 90. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Vse bivajoče je zdaj bodisi dejansko kot predmet ali učinkujoče kot upred-metenje, v katerem se oblikuje predmetnost predmeta. Upredmetenje ego cogitu pred-stavljajoč dostavlja predmet. V tem dostavljanju se ego izkaže kot to, kar je podlaga za [zugrunde liegt] lastno početje (pred stavljajoče do-stav-ljanje), tj. kot subiectum. Subjekt je subjekt za sebe samega. Bistvo zavesti je samozavedanje. Zato je vse bivajoče bodisi objekt subjekta ali subjekt subjekta. Povsod počiva bit bivajočega v postavljanju-pred-sebe-samo in tako v vzpostavljanju sebe. Človek se znotraj subjektitete bivajočega vzpostavi v sub-jektiviteto svojega bistva. Človek vzpostavi sebe. Svet postane predmet. V tem vzpostavitvenem upredmetenju vsega bivajočega se premakne to, kar je treba najprej narediti razpoložljivo za predstavljanje in pro-izvodnjo, zemlja, v sredo človeškega postavljanja in spoprijemanja. Sama zemlja se lahko kaže le še kot predmet napadov, ki se uravnavajo kot brezpogojno upredmetenje v hotenju človeka. Narava se povsod prikaže - ker je hotena iz bistva biti - kot predmet tehnike. Iz let 1881/1882, ko je nastal zapis Nori človek, je tudi Nietzschejev vpis: »Prišel bo čas, ko se bomo bojevali za gospodovanje zemlji, - bojevali se bomo v imenu filozofskih naukov.« (XII, 441)54 179 S tem ni rečeno, da si bo boj za neomejeno izkoriščanje zemlje kot surovine, za neiluzorno uporabo »človeškega materiala« v službi brezpogojnega opol-nomočenja volje do moči, v svojem bistvu izrecno pomagal s kako filozofijo. Nasprotno, lahko domnevamo, da bo filozofija kot nauk in tvorba kulture izginila. V svoji zdajšnji podobi lahko izgine, ker je - kolikor je bila pristna -že ubesedila dejanskost dejanskega in je na ta način privedla bivajoče kot tako v zgodovino svoje biti. »Filozofski nauki« ne misijo učenjakarskih doktrin, ampak govorico resnice bivajočega kot takega. Njegova resnica je sama metafizika v podobi metafizike brezpogojne subjektitete volje do moči. Boj za gospodarjenje zemlji je v svojem zgodovinskem bistvu že posledica tega, da se bivajoče kot tako prikazuje na način volje do moči, vendar brez tega, da bi ga kot to voljo že spoznali ali dojeli. Sočasne doktrine ravnanja in ideologije predstavljanja pa tako ali tako nikdar ne povedo tega, kar je in se 54 »Die Zeit kommt, wo der Kampf um die Erdherrschaft geführt werden wird, — er wird im Namen philosophischer Grundlehren geführt werden.« CM, Idyllen aus Messina; Die fröhliche Wissenschaft; Nachgelasene Fragmente : Frühjahr 188] bis Sommer 1882 (1973), V/2, II [273], Phainomena 9/31 -32 Nietzsche zato godi. S pričetkom boja za gospodovanje zemlji žene doba subjektiteto v njeno dovršitev. K njej spada, da bivajoče, ki je v smislu volje do moči, po svoje in v vsakem pogledu postane gotovo lastne resnice o sebi samem in se zato tudi ozavesti. Ozaveščanje [Bewußtmachen] je nujni instrument hotenja, ki hoče iz volje do moči. Godi se z ozirom na upredmetovanje v podobi planiranja. Godi se v okrožju vstaje človeka v hotenje sebe in z nadaljnim razčlenjevanjem historične situacije. Mišljena metafizično je situacija vselej postanek subjektove akcije. Vsaka analiza situacije temelji, če to ve ali ne, v metafiziki subjektitete. »Véliko poldne« je čas najsvetlejše svétlosti, zavesti namreč, ki se je brezpogojno in v vsakem oziru ozavedela same sebe kot tistega védenja, ki obstaja v tem, da vedé [wissentlich] hoče voljo do moči kot bit bivajočega in mora -kot tako hotenje - uporno prestati vsako nujno fazo popredmetenja sveta in tako zagotoviti obstojni sestav [Bestand] bivajočega za kar se da enakoformno in enakomerno hotenje. V hotenju te volje se človeka polasti nujnost, da hoče poleg njega še pogoje tega hotenja. To pomeni: [hoče] postavljati vrednote in vse ocenjevati po vrednotah. Na ta način vrednota [Wert] določa vse bivajoče v 180 svoji biti. To nas privede pred vprašanje: Kaj je zdaj, v dobi, kjer se očitno začenja brezpogojno gospostvo volje do moči in je ta očitnost in njena javnost sama funkcija te volje? Kaj je? Ne sprašujemo po danostih in dejstvih, za katere si je mogoče vse dobaviti ali pa odstraniti po potrebah volje do moči. Kaj je? Ne sprašujemo po tem ali onem bivajočem, temveč po biti bivajočega. Še prej: vprašujemo, kako je z bitjo samo. Tega tudi ne vprašujemo kar tako, temveč glede na resnico bivajočega kot takega, ki spregovarja v podobi metafizike volje do moči. Kako je z bitjo v dobi pričenjajočega gospostva brezpogojne volje do moči? Bitje postala vrednota. Ustalitev obstojnosti sestava [Beständigung der Beständigkeit des Bestandes] je nujen, od same volje do moči postavljeni pogoj zagotavljanje nje same. Vendar ali bit lahko više cenimo kot takó, dajo lást-nostno povzdignemo v vrednoto? Toda s tem, ko bit častimo kot vrednoto, je že ponižana v pogoj, ki ga je postavila sama volja do moči. Pred tem je že bit sama, kolikor jo sploh cenimo in častimo, spravljena ob čast svojega bistva. Če je bit bivajočega ožigosana kot vrednota in če je s tem njeno bistvo zapečateno, Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« potem je znotraj te metafizike, in to ves čas pomeni znotraj resnice bivajočega kot takega, v tej dobi izbrisana vsaka pot izkušanja biti. Pri tem s takšnim govorjenjem celo predpostavljamo nekaj, česar morda sploh ne bi smeli predpostavljati, daje taka pot k biti sami sploh kdaj obstajala in daje kako mišljenje biti že kdaj mislilo bit kot bit. Zahodno mišljenje - ne da bi mislilo bit in njeno lastno resnico - že od svojega začetka vselej misli bivajoče kot tako. Le v taki resnici je mislilo bit, tako daje precej nebogljeno ubesedilo njeno ime v neraziskani, neizkušeni mnogoznač-nosti. To mišljenje, ki mu je sama bit ostala nemišljena, je preprosti in vse nesoči, zato tudi zagonetni in neizkušeni dogodek zahodne zgodovine, ki se namerava razširiti v svetovno zgodovino. Končno je v metafizika bit ponižala v vrednoto. V tem se izpričuje, da bit ni dopuščena kot bit. Kaj pove to? Kako je z bitjo? Z bitjo ni nič. Kako torej, v tem naj bi se napovedovalo dozdaj skrito bistvo nihilizma? Potemtakem bi bilo mišljenje v vrednotah čisti nihilizem? Toda Nietzsche vseeno dojema metafiziko volje do moči ravno kot prevladanje nihilizma. Dejansko, dokler nihilizem razumemo le kot razvrednotenje najvišjih vrednot in voljo do moči kot princip prevrednotenja vseh 181 vrednot iz novega postavljanja najvišjih vrednot, potem je metafizika volje do moči prevladanje nihilizma. Toda v tem prevrednotenju nihilizma je mišljenje v vrednotah povzdignjeno v princip. Če pa vrednota biti ne dopušča, da bi bila bit,a kar kot bit sama je, potem je domnevno prevladovanje sploh šele dovršitev nihilizma. Kajti zdaj metafizika ne misli le biti same, temveč se to ne-mišljenje biti zavije v videz, da vendarle misli, s tem ko bit ceni kot vrednoto, bit sploh na najbolj časten način, tako da vse vpraševanje po biti postane in ostane odvečno. Če pa je, če mislimo bit samo, mišljenje, ki vse misli po vrednotah, nihilizem, potem je celo Nietz-schejeva izkušnja nihilizma, da ta pomeni razvrednotenje najvišjih vrednot, nihilistična. Razlaga nadčutnega sveta, razlaga Boga kot najvišje vrednote ni mišljena iz biti same. Poslednji udarec proti Bogu in zoper nadčutni svet je v tem, da Boga, bivajoče bivajočega, ponižamo v najvišjo vrednoto. Najhujši udarec zoper Boga ni, da ga imamo za nespoznavnega, niti to, da božjo eksistenco izkažemo za nedokazljivo, ampak to, da Boga, ki ga imamo za dejanskega, povzdignemo v najvišjo vrednoto. Kajti ta udarec ne prihaja od teh, ki ■I. izdaja iz 1950. leta: Kaj tu pomeni »bit«? Phainomena 9/31 -32 Nietzsche stoje naokoli, in v Boga ne verjamejo, ampak od vernikov in njihovih teologov, ki o najbivajočnejšem vsega bivajočega govore, ne da bi si kdaj sploh kdaj dopustili domisliti se, da bi lahko mislili na samo bit, da bi jim ob tem postalo jasno, da sta täko mišljenje in govorjenje - če ju gledamo iz verovanja - bogo-kletje, če se vmešavata v teologijo verovanja. Šele zdaj posije šibka luč v mrak vprašanja, ki smo ga hoteli postaviti Nietz-scheju že, ko smo poslušali odlomek o norem človeku: Kako se sploh kdaj lahko zgodi, da ljudje sploh zmorejo ubiti Boga? Očitno Nietzsche misli prav to. Kajti v celotnem odlomu sta le dva stavka izrecno poudarjena. Prvi se glasi: »Mi smo ga umorili«, Boga namreč. In drugi: »... in vendar ste to storili,« namreč, ljudje so umorili Boga, četudi še dandanes o tem niso še nič slišali.55 Oba poudaijena stavka razlagata besede »Bog je mrtev«. Besede ne pomenijo, da govorimo iz zatajevanja in nizkotnega sovraštva: Boga ni. Besede pomenijo nekaj hujšega: Bog je umorjen. Šele tako se prikaže odločilna misel. Vendar postane razumetje še težavnejše. Kajti prej bi lahko besede »Bog je mrtev« razumeli v tem smislu: Bog se je, sam od sebe, umaknil iz svoje žive pri-i 82 sotnosti. Da naj bi Boga umorili drugi, celo ljudje, je nezamisljivo. Nietzsche sam se čudi tej misli. Zato takoj po odločilnih besedah: »Mi smo ga umorili -vi in jaz! Vsi smo njegovi morilci!« nori človek vpraša: »Kako smo to storili?« Nietzsche vprašanje pojasni s tem ko ga, ponovi in vprašano opiše s tremi podobami: »Kako smo zmogli izpiti morje? Kdo nam je dal gobo, da smo izbrisali cel horizont? Kaj smo storili, kot smo od te zemlje odpeli njeno sonce?«56 Na zadnje vprašanje bi lahko odgovorili: Kaj so storili ljudje, ko so zemljo odpeli od njenega sonca, pove evropska zgodovina zadnjih treh in pol stoletij. Kaj pa se je pravzaprav v tej zgodovini zgodilo z bivajočim? Nietzsche ne misli le - ko misli odnošaj med zemljo in soncem - na kopernikanski obrat novoveškega dojemanja narave. Ime sonce obenem spominja na Platonovo prispodobo. Tu sta sonce in območje svetlobe okrožje, v katerem se bivajoče prikazuje po svojem izgledu, po svojih vidih, Gesichten, (idejah). Sonce tvori 55 » Wir haben ihn getötet... — und doch haben sie dieselbe getan!« Die fröhliche Wissenschaft, UM 11,401. 56 » Wir haben ihn getötet - ihr und ich! Wir alle sind seine Mörder! Aber wie haben wir dies gemacht? Wie vermochten wir das Meer auszutrinken? Wer gab uns den Schwamm, um den ganzen Horizont wegzuwischen? Was taten wir, als wir diese Erde von ihrer Sonne losketteten?« Ibid. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« in okroža obzorje, v katerem se kaže bivajoče kot tako, »Horizont« meni nad-čutni svet kot dejansko bivajoč. To je obenem celota, ki kakor morje vse za-obsega in vključuje vase. Zemlja kot človekovo bivališče je odpeta od svojega sonca. Področje na sebi bivajočega nadčutnega nad človekom ne stoji več kot merodajna luč. Celotno obzorje je izbrisano. Človek je izpil morje, celoto bivajočega kot takega. Človek se je namreč povzdignil v jastvo [Ichheit] ego cogito. S tem povzdignjenjem [Aufstand] postane vse bivajoče predmet. Bivajoče je kot objektivno potopljeno v imanenco subjektivitete. Horizont iz sebe več ne žari. Je le še gledišče, ki ga postavljajo vzpostavljanja vrednot volje do moči. Ob vodilni niti treh podob (sonce, horizont, morje), ki so za mišljenje verjetno vse kaj drugega kot prispodobe, ki razjasnijo tri vprašanja, kaj je mišljeno v dogodku, da je Bog umorjen. Ubijanje pomeni, da je človek odstranil na sebi bivajoči nadčutni svet. Ubijanje imenuje proces, v katerem bivajoče ni izničeno kot tako, ampak se v svoji biti predrugači. V tem procesu pa tudi in še prav posebej človek postane drugačen. Postane ta, ki odstrani bivajoče v smislu na sebi bivajočega. Človekova vstaja v subjektiviteto naredi bivajoče za predmet. Predmetno se vzpostavi le prek predstavljanja. Do odstranjenja na sebi bivajočega, do umora Boga, pride v zagotavljanju obstoja, prek katerega si človek ^ zagotavlja snovne, telesne, duhovne in duševne obstojnosti [Bestände], to pa zavoljo svoje lastne zagotovitve, ki hoče gospodovanje bivajočemu kot možnemu predmetnemu, da bi ustrezalo biti bivajočega, volji do moči. Zagotavljanje kot priskrbovanje gotovosti temelji v postavljanju vrednot. Postavljanje vrednot je pod sabo pomorilo, ubilo vse bivajoče na sebi in s tem kot na sebi bivajoče. Poslednji udarec pri uboju Boga zada metafizika, ki kot metafizika volje do moči izvršuje mišljenje v smislu mišljenja v vrednotah. Vendar tega poslednjega udarca, s katerim je bit pobita v prazno vrednoto, Nietzsche ne spozna več kot to, kar ta udarec, mišljeno z ozirom na bit samo, je. Toda ali Nietzsche sam ne reče: »Mi vsi smo njegovi morilci! - vi in jaz!«?57 Gotovo, potemtakem Nietzsche tudi metafiziko volje do moči še dojema kot nihilizem. Vsekakor; to za Nietzscheja govori le, da protigibanje v smislu prevrednotenja vseh dozdajšnjih vrednot najostreje, dokončno izvršuje pred-hodnje »razvrednotenje dozdanjih najvišjih vrednot«. Vendar prav novega postavljanja vrednot iz principa vsega postavljanja vrednot Nietzsche ne more več misliti kot ubijanje in nihilizem. Ne gre za nikakršno S7»... ihr und ich! Wir alle sind seine Mörder!« Ibid. Phainomena 9/31 -32 Nietzsche razvrednotenje v smislu hoteče volje do moči, tj. v perspektivi vrednote in postavljanja vrednot. Kako je s samim postavljanjem vrednot, če je to videno z ozirom na bivajoče kot tako in to obenem pomeni iz ozira na bit? Torej je mišljenje v vrednotah radikalno ubijanje. Bivajočega kot takega ne pobija le v svojem nasebju [An-sich-sein], ampak v celoti odstrani tudi bit kot tako. Bit lahko, kjer jo še potrebujemo, velja zgolj kot vrednota. Mišljenje v vrednotah metafizike volje do moči je pogubno [tödlich] v skrajnem smislu, ker biti sami sploh ne dopušča vznikniti, in to je dospeti v živost svojega bistva. Mišljenje po vrednotah že od samega začetka ne dopušča, da bi sama bit lahko bistvovala v svoji resnici. Je to ubijanje v koreninah zgolj in le način metafizike volje do moči? Ali edinole razlaganje biti kot vrednote biti ne dopušča biti bit, ki je? Če bi bilo tako, potem bi morala metafizika v dobah pred Nietzschejem izkusiti in misliti bit samo v njeni resnici ali pa po iljej vsaj vpraševati. Toda nikjer ne najdemo takega izkušanja biti same. Nikjer nas ne srečuje mišljenje, ki misli resnico biti same in s tem bit. Ta ni mišljena celo tam, kjer je predplatonsko mišljenje kot začetje zahodnega mišljenja pripravilo razvoj metafizike s Platonom in Aristotelom. Čstin (edn) gär einai sicer imenuje bit samo. Toda prisostvovanja ravno ne misli kot prisostvovanje iz svoje resnice. Zgodovina biti sicer nujno začenja s pozabo biti. Tako ni odvisno od metafizike kot metafizike volje do moči, da bit ostaja nemišljena v svoji resnici. To nenavadno izostajanje je potem odvisno od metafizike kot metafizike. A kaj je metafizika? Vemo za njeno bistvo? Ali zmore sama vedeti zanj? Če ga dojame, ga zgrabi metafizično. Toda metafizični pojem metafizike vselej zaostaja za njenim bistvo-vanjem [Wesen], To velja tudi za vsako logiko, če predpostavimo, da sploh še zmore misliti, kaj lögos je. Vsaka metafizika metafizike in vsaka logika filozofije, ki poljubno skušata preplezati metafiziko, najbolj zagotovo padeta pod njo, ne da bi izkusili, kam sami spadata. Medtem pa je našemu razmišljanju postala bolj razločna vsaj ena poteza bistvo-vanja nihilizma. Bistvo nihilizma počiva v zgodovini, glede nanjo v prikazovanju bivajočega kot takega v celoti ni z bitjo samo in njeno resnico nič, in sicer tako, da resnica bivajočega kot takega velja za bit, ker izostaja resnica biti. Nietzsche je sicer v dobi pričenjajoče dovršitve nihilizma izkusil nekaj potez nihilizma in jih obenem nihilistično tolmačil, s tem pa popolnoma zasul njihovo bistvo. Nietzsche vendar nikoli ni spoznal bistva nihilizma, prav tako kot vsa metafizika pred njim ne. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Če pa bistvo nihilizma počiva v zgodovini, da torej v prikazovanju bivajočega kot takega v celoti resnice biti izostaja, in potemtakem z bitjo samo in njeno resnico nič ni, potem je metafizika kot zgodovina resnice bivajočega kot takega v svojem bistvu nihilizem. Če je metafizika konec koncev zgodovinski razlog zahodne in evropsko določene svetovne zgodovine, potem je ta nihilistična v popolno drugem smislu. Mišljeno iz poslanja biti [Geschick des Seins], pomeni nihil nihilizma, da z bitjo nič ni. Bit ne pride v svetlobo svojega lastnega bistvovanja [Wesen], V prikazovanju bivajočega kot takega bit sama izostane. Resnica biti odpade. Ostaja pozabljena. Potemtakem bi bil nihizem v svojem bistvu zgodovina, ki se godi [begibtJ s samo bitjo. Potem bi bilo v sami biti, da ostaja nemišljena, ker se odteguje. Bit sama se odtegne v svojo resnico. Krije se vanjo in skrije samo sebe v takem kritju. Z ozirom na sebe skrivajoče kritje lastnega bistva se morda dotaknemo bistva skrivnosti, ki bistvuje kot resnica biti. 185 Sama metafizika potemtakem ne bi bila goli izostanek [Versäumnis] vprašanja po biti, ki ga moramo še premisliti. Sploh pa ne bi bila zmota. Metafizika kot zgodovina resnice bivajočega kot takega bi se potemtakem sama godila iz poslanja biti. Metafizika bi bila v svojem bistvu nepremišljena, ker [je] zadrževana skrivnost biti same. Če bi bilo drugače, potem mišljenje, ki se trudi držati to, k čemur misli, bit, ne bi moglo neprestano spraševati: Kaj je metafizika? Metafizika je le enaa doba zgodovine biti same. V svojem bistvu pa je metafizika nihilizem. Njegovo bistvo spada v zgodovino. Kot ta pa bistvuje sama bit. Če pa nič, kakor koli že, napotuje na bit, potem bi bitnozgodovinsko določilo nihilizma prej vsaj nakazovalo področje, znotraj katerega lahko izkusimo bistvo nihilizma, da to postane nekaj, kar zmoremo misliti, kar zadeva naše pomnenje. Navajeni smo, da iz imena nihilizem slišimo le negativni ton. Če premislimo bitnozgodovinsko bistvo nihilizma, potem v golo slišanje negativnega zvena prav hitro vstopi nekaj težavnega. Ime nihilizem pravi, da v tem, ■ 1. izdaja iz 1950. leta: die: ta, edina? Phainomena 9/31 -32 Nietzsche kar imenuje, bistveno je nihil (nič). Nihilizem pomeni: z vsem, v vsakem oziru ni nič. Vse, to pomeni bivajoče v celoti. V vsakem od njegovih ozirov pa je bivajoče, če je izkušeno kot bivajoče. Nihilizem potemtakem pomeni, da z bivajočim kot takem v celoti nič ni. Toda bivajoče je, kar je in kakor je, iz biti. Če predpostavimo, na biti počiva ves »je«, potem je bistvo nihilizma v tem, da z bitjo samo nič ni. Bit sama je bit v svoji resnici, resnica pa spada k biti. Če v imenu nihilizem zaslišimo drug ton, v katerem odzvanja bistvo imenovanega, potem slišimo drugače tudi govorico tistega metafizičnega mišljenja, ki je izkusilo nekaj nihilizma, ni pa moglo misliti njegovega bistva. Morda premislimo nekega dne, z dragim zvenom v ušesu, dobo pričenjanjočega se dovrševanja nihilizma še drugače kot dozdaj. Morda bomo potem spoznali, da ne zadostujejo niti politične ne ekonomske ne sociološke, tehnične in znanstvene, sploh pa ne metafizične in religiozne perspektive, da bi mislili to, kar se godi v tej dobi sveta. Kar mišljenju daje misliti, ni kak skrit ozadnji pomen, ampak nekaj bližnjega: to najbližje, kar smo, ker je zgolj to, vselej že prestopili. S tem prestopanjem ves čas izvršujemo, ne da bi na to sploh pazili, omenjeno ubijanje biti bivajočega. Da bi na to pazili in se naučili te pozornosti, nam lahko zadostuje že, da najprej premislimo, kaj pravi nori človek o smrti Boga in kako to pove. Morda zdaj ne bomo tako vse prehitro preslišali tega, kar smo povedali ob začetku besedila, ki smo ga razjasnjevali, daje nori človek »neprestano kričal: Iščem boga! Iščem boga!«58 Kako daje ta človek nor? Pre-maknjen je. Zdrsnil je namreč z ravni dozdajš-njega človeka, ki ideale nadčutnega sveta, ki so postali nedejanski, izdaja za dejanske, s tem pa udejanja prav njihovo nasprotje. Ta pre-maknjeni človek se je premaknil čez dozdajšnjega človeka. Obenem seje tako le popolnoma premaknil v vnaprej določeno bistvo dozdajšnjega človeka, da mora biti animal rationale. Ta, tako pre-maknjeni človek zato nima nič skupnega s tistimi javnimi zijali, »ki ne verjamejo v Boga«.59 Ti niso zato neverni, ker jim je Bog postal neverodostojen, ampak zato, ker so se sami odrekli možnosti verovanja in zato ne morejo več iskati boga. Ne zmorejo več iskati, ker več ne mislijo. !8»>Ich suchcGott! Ich suche Gott!<« Ibid. 59»Da dort gerade viele von denen zusammenstanden, welche nicht an Gott glaubten; so erregte er ein großes Gelächter.« Ibid. Martin Heidegger: Nietzschejeve besede »Bog. je mrtev« Javna zijala so odpravila mišljenje in ga zamenjala s čvekanjem, ki nihilizem povsod zavoha tam, kjer meni, da je ogroženo njegovo lastno menjenje. To samozaslepljevanje, ki vedno še premaga samolastni nihilizem, si tako poskuša olajšati svoj strah pred mišljenjem. Ta strah pa je strah pred strahom. Nori človek je - ravno narobe — enoznačno, že po prvih stavkih, še enoznačneje pa za tistega, ki zmore slišati, po zadnjih stavkih besedila ta, ki išče boga, s tem ko po bogu kriči. Je misleči tu res zaklical de profundisl In uho našega mišljenja? Tega krika še vedno ne sliši? Tako dolgo ga bo presliševalo, dokler ne začne misliti. Mišljenje se začne edinole tam, ko smo izkusili, daje um, ki ga stoletja poveličujemo, najvztrajnejši nasprotnik mišljenja. Prevedel, opombe dopisal Aleš Košar 187